II
59964
IVASE 1)UII(>VX( > ZIVEJEXJE
Buenos Aires, dne 7. oktobra 1933.
Številka 22.
Evangelij osemnajste po-binkoštne nedelje
Mt, 9, 1—9.
Stopivši v čoln se je Jezus prepeljal in je prišel v svoje mesto.
In glej, prinesli so mu mrtvoudnega ležečega na postelji.
Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mr-tvoudnemu: “Zaupaj, sin, odpuščeni Iso ti tvoji grehi!”
In glej, nekateri izmed pismoukov so si mislili: “Ta govori bogokletno”.
Ko je Jezus videl njih misli, je rekel:
“Zakaj v srcu hudo mislite? Kaj je lažje, reči: “Odpuščeni so ti grehi”, ali reči: “Vstani in hodi”? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe — reče tedaj mrtvoudnemü: — “Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!”
In vstal je in odšel na svoj dom.
Ko so pa množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je dal ljudem tako oblast.
Kako da jc Jczcs v Kafarnaumu ozdravil mrtvoudnega bolnika, nam jjripovedujejo trije evangelisti, Matej, Marko in Luka.
Öo povzamem pripovedovanje vseh troh evangelistov, se je zgodil čudež nekako takole:
Iz one strani Genezareškega jezera se je vrnil Jezus s svojimi učenci v Kafarnaum, kjer jo naj-rajši bival, in stanoval v hiši učenca Petra. V Kafarnaumu je napravil Jezus največ čudežev.
Ko se je torej razvedelo, da je Jezus spet v me. stu, se je nabralo v Petrovi hiši toliko ljudstva, ki ga je želelo slišati, da niso imeli vsi prostora v hiši, marveč so ga morali poslušati stojo pri odprtih vratih in oknih.
Med govorjenjem pa so prišli do Jezusa štirje možje z mrtvoudnim bolnikom. Prinesli so ga na blazini, ker mu ne roke, no noge niso več služile. Toda — zaradi velike množice niso mogli v hišo.
Bile pa so judovske hiše silno preproste, kakor so šo danes: velike štirikotne stavbe z nekaterimi majhnimi okni, enimi samimi vrati, in ravno streho. Od zunaj vodijo na streho stopujice. Posebno ob poletni vročini se hodijo jutrovci na večer še danes radi na streho hladit. Ob najhujši vročini napravijo na strehah celo šotore in v njih tudi spe.
Pokrivajo Judje svoje strehe ua različno načine. V okolici Kafarnauma je posebno veliko škriljavca in bržčas je bilo tudi Petrova preprosta hišica pokrita s škriljastimi plohi, ki so bili položeni na lesene hlode.
Ko so torej videli nosilci betežnega bolnika, da skozi vrata ne bodo mogli do Jezusa, kaj si izmislijo? Zanesejo bolnika na streho •— kakor bolj na. tančno pripovedujeta evangelista Luka in Marko — odvzdignejo dve ali tri škriljasto plohe, navežejo blazino na štirih, koncih na vrvi, in spustijo blazino z bolnikom vred v sredo sobe, naravnost pred Jezusa.
živo si predstavimo nastali prizor:
Jezus, pred njim betežni bolnik, ki ne najde besede, samo roke poizkuša stegniti in prositi in sam no ve kaj, okrog in okrog ljudje, ki vsi začudeni gledajo ,kaj bo.
Za hip je vse tiho.
Kakor tolikrat, je bila tudi bolezen tega bolnika posledica mnogih in težkih grehov.
Jezus, ki vidi v srce, je videl vso bolnikovo nesrečo, njegovo krivdo in kazen. Pa tudi njegovo kosanje. In njegovo vero. In vero tistih, ki so ga prinesli.
Prijazno ga je torej Jezus pogledal in mu počasi dejal: “Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi!”
Bili pa so med Jezusovimi poslušalci tudi pismar-ji in farizeji, ki so od daleč prišli, nekateri prav iz Jeruzalema. Ti niso poslušali Jezusa, da bi se od ujega česa naučili, marveč — pomislite — da bi ga kako v besedi vjeli. Čakali in pazili so, dn bi izgovoril Jezus kakšno besedo, ki bi jo bilo mogoče napačno obrniti in ob priliki Jezusu v obraz vreči.
Ko so torej pismarji in farizeji slišali, da je dejal Jezus: “Odpuščeni so ti tvoji grehi”, so sc začeli pohujševati, češ, ta človek so Boga dela, Boga kol. ue, iz Boga s enorčuje, zakaj kdo drugi more odpuščati grehe, kakor sam Bog? Glasno se za enkrat, zaradi množice, niso upali povedati svojih misli.
Ko jo tedaj videl Jezus tudi njihove misli, jc rekel: “Zakaj mislite hudo v svojem srcu? Kaj je lažje reči: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in hodi! Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe reče tedaj mrtvo-udnemu: — Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!”
In bolnik, ki jc že nekaj lot preležal na postelji, je vstal, zložil blazino, na kateri so ga bili prinesli, in med množico, ki mu jo začudena naredila pot, je odšel na svoj dom.
Ko pa so množico to videle, so ostrmelo in ča_ stile Boga, ki jc dal ljudem tako oblast.
Evangeljska misel: čudeži so še danes eden izmed najmogočnejših nagibov naše vere. Kdor misli, da sicer ne more verovati se more še danes točno prepričati o verodostojnosti čudežev. Silijo pa seveda tudi čudeži nikogar ne. Kdor verovati noče, bo ostal v svoji neveri trdovraten do konca.
Cerkveni koledar
8.	oktober — osemnajsta pobinkoštna nedelja — slovenske božje službe na Patcrnalu, Avalos 250, po navadi dopoldne ob desetih in popoldne ob štirih..
9.	oktober — pondeljek — spomin svetega Pio. niza, atenskega učenjaka, ki ga jc apostol Pavel pridobil za Kristusovo vero, krstil in postavil za prvega atenskega škofa. Pozneje ga jc poslal papež Klement v Galijo (današnjo Francijo), ^kjer je ustanovil škofijo v Luteeiji (današnji Paris), kjer je bil tudi obglavljen zaradi stanovitne ver’' v Kristusa, hkrati z dvema tovarišema.
10.	oktober — torek — spomin svetega Frančiška Borgija, španskega vojvoda in poznejšega podkralja katalonskega. Ko je videl strašno spremenjeni obraz umrle kraljice in cesarice Izabele, kateri je dalj časa služil, je sklenil prestopiti v službo Kralja kraljev, ki nikdar ne umrje. Ovdovel je vstopil v red očetov jezuitov, ki so ga kmalu iz. brali za svojega vrhovnega predstojnika. Bil je čudovito moder, prevdaren, ponižen, strog do samega sebe. Umrl je leta 1572.
11.	oktober — sreda — spomin svetega škofa Aleksandra Sauli, ki ga zaradi eednostnega življenja in mnogih čudežev papež Pij X. proglasil za svetnika.
12.	oktober — četrtek — spomin svetega Maksimilijana, škofa v Celeni, panonske province. Kje da je stalo to mesto, uničeno za časa preseljevanja narodov, ni več mogoče ugotoviti. Nekateri misli jo na Coljo, drugi na neko staro mesto v Istri.
13.	oktober — petek — spomin svetega angleškega kralja Eduarda, ki je zrastel v svetnika sredi najbolj pokvarjenega dvorskega življenja.
14.	oktober —- sobota —- spomin svetega papeža Kalista, ki je bil na povelje cesarja Aleksandra dolgo časa v ječi stradan, vsak dan bičan in naposled, stanoviten do konca, skozi okno vržen v vodnjak, kjer je utonil.
15.	oktober — devetnajsta pobinkoštna nedelja, hkrati spomin svete device Terezije -— slovenske božje službe po navadi.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega krsta je prejel v župni cerkvi na Avalos 250 Emilij Cole, na misijonu v Jose Ingenieros pa Marija Fornasa-rič. Obema želimo vse najboljše.
Bratovščini Živega rožnega venca je pristopilo takoj prvi dan šest bratov in devet sestra. Ena je prestopila iz bratovščine v Tolminu, ki šteje po njenem zatrjevanju 102 (sto dva in šestdeset) skupin po petnajst članov in članic! Bodisi ustmene, bodisi pismene priglase sprejema do nadaljnega Slovenska katoliška misija Avalos 250, Buenos Aires.
Sveta Terezija A vtiska
morda najizobraženejša in najdalekovidnejša žen» vseh časov do današnjih dni. Iz svoje preproste^ karmelitske celice je vodila misli in delo tisočerih, ki so se čudili bistrosti njenega duha, njeni uvidevnosti, njeni izobrazbi, njeni globoki pobožnosti, in so jo od vseh strani spraševali za mnenje in nasvete. Z njeno smrtjo ni umrlo delovanje njenega zgleda in ugleda in rjenih globokih knjig. Umrla je dne 15. oktobra 1582, njen spomin pa obhaja cerkev vsako leto dne 15. oktobra, v občudovanju in hvaležnosti.
Prva skrivnost svetega rožnega venca:
“Ki si ga Devica od svetega Duha spočela.”
Po HOFMANU.
Takole približno premišljuj kadar moliš prvo skrivnost svetega rožnega venca:
Nebeški oče, brez konca dobrot nam deliš, največja pa je ta, da si nam poslal svojega edinorojenega Sina, Odrešenika. Večna hvala Ti bodi za to dobroto!
Sveti Duh, ki si nerazumljivo skrivnostno učlovečil Sina božjega v telesrr prečiste in neomadeževane Device Marije, pripravi tudi v mojem srcu prijetno bivališče Jezusu, njegovim naukom, njegovim zapovedim, posebno pa njemu samemu kadar ga bom prejel v zakramentu svetega Rešnjega Telesa.
Presveto božje dete Jezus, ki si prebival v telesu Device Marije, ponižno Te molim in prosim, pridi tudi v moje srce, v njem stanuj in kraljuj po svojih naukih in zapovedih !
Zdrava Marija! Tudi jaz Te pozdravljam z angeljskim pozdravom. Neomadeževana in Prečista, Tvojemu varstvu priporočim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce, sebe popolnoma vsega. Daj, da ne bo prišla po grehu smrt v mojo dušo! Ti, ki si ponižno rekla: “Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi”, pomagaj mi, da bom tudi jaz vedno hitro in brez odlašanja napravil vse, kar bom spoznal za pravilno, in za božjo voljo. Ti, ki si se hotela imenovati božjo deklo, varuj me vseh ošabnih, častiželj-nih in samoljubnih misli. Mogočna božja Mati, izprosi mi milost stanovitnosti, da ostanem Jezusov zvest prijatelj do zadnjega trenutka svojega življenja!
Mal® katekizma za naše male
Tri leta je učil Jezus v Sveti deželi.
Hodil je iz kraja v kraj, iz vasi v vas, iz mesta v mesto, in kamor je prišel, je pridi-goval.
Učil je, kaj moramo storiti, da bomo prišli v nebesa.
Jezusa je smel vsakdo poslušati, stari in mladi, učeni in preprosti. Učil je javno: po hišah in pod milim nebom.
Jezus je ljudem tudi dobrote skazoval: žalostne je tolažil, bolnike je ozdravljal, grešnikom je odpuščal grehe.
Ljudje so Jezusa radi poslušali. Mnogo jih je verovalo kar je Jezus učil in so hodili z njim. Tem pravimo Jezusovi učenci.
Izmed učencev si je izvolil Jezus dvanajst apostolov.
Nekoč so vprašali učenci Jezusa, kako bi najbolj prav molili. Jezus jih je poučil in jim je rekel: “Takole molite:
“Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kralje-
stvo; zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji; daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim1 dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.”
Potem je še naročil učencem: “Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo!”
Oče in mati, naučita tudi vidva svojih otrok molitve! Slovenca oče in mati, naučita svojih otrok slovenske molitve! Vsi naši pet in šestletni in starejši otroci bi morali znati molitve, ki jih je prineslo Naše duhovno življenje v Katekizmu za naše male, to je: i Zdrava Marija, Sveti angel in danes Očenaš. Naj se naučijo molitev dobesedno, tako, kakor so jih predpisali slovenski škofje in kakor so bile objavljene v tem Našem duhovnem življenju. Tudi svojo molitev primerjaj, če se s to našo popolnoma vjema.
Anton Martin Slomšek
Komaj si moremo predstavljati razmere v katerih je živelo naše slovensko ljudstvo pred sto leti, ko je nastopil med njim Anton Martin Slomšek.
Najboljše jih bomo spoznali iz nekaterih kratkih dejstev.
Ko je hotel Slomšek — takrat špiritual, duhovni vodja, mladih bogoslovcev v celovškem semenišču — natisniti svojo prvo slovensko knjigo, je znani celovški tiskar in založnik Leon skomizgnil z rameni: “Obžalujem, ne morem, slovenskih knjig nihče ne bere.”
Ko je Slomšek leta 1845 izdal svoje /namenite Drobtinice in je bila ledina že zdavnaj načeta, je moral napisati predgovor slovenski knjigi v nemškem jeziku, in tako povabiti slovensko razumništvo na sodelovanje. Mnogo tedanjih izobraženih Slovencev svojega materinega jezika ni znalo pisati ali čitati! Slomšek jih je moral učiti slovenskega pisanja in branja! Kako čudno se nam zdi, da so si slovenski voditelji in priznani narodnjaki dopisovali nemško.
Iz Dunaja centralistično vladana Avstrija razumljivo ni imela smisla za Slovence in slovensko kulturo. Ko je 23. februarja 1845 prosil Slomšek, da bi smel ustanoviti “Društvo za izdajanje dobrih slovenskih bukev”, mu ilirska deželna vlada v Ljubljani društva ni dovolila.
Našemu slovenskemu ljudstvu je pretil naroden pogin. Slomšek pa je hotel, da njegovo ljudstvo živi in se je z vsem srcem postavil zanj.
Kako težka pa je bila pomoč!
Koliko truda je bilo treba in kako majhen se nam zdi uspeh, katerega se je Slomšek po dolgih trudih otroško veselil in navdušen vskliknil: “Kmalu bo že vsaka hiša koga imela, ki zna čitati”, — kar je bilo lepo rečeno in s čimer je dajal Slomšek novega poguma sebi in svojim sodelavcem, kar pa še zdavnaj ni bilo resi
Neizobraženo slovensko ljudstvo svojega žalostnega stanja povrh še razumelo ni! Za šole, ki so jih ustanavljali nekateri požrtvovalni duhovniki, učili zastonj v svojih stanovanjih in še učne potrebščine navadno iz svojega plačevali, ljudstvo ni veliko maralo, in ko je začel ustanavljati Slomškov dobri
prijatelj minister Thun tudi za naše dežele nove državne šole, se jim je naše ljudstvo kolikor je le moglo upiralo.
Seveda je bil ta odpor deloma tudi upravičen. Redke podeželske šole, ki jih je imela naša zemlja so bile zgrajene namreč na napačnem temelju. Njihov prvi namen je bil, da bi naučile slovenske otroke državnega, nemškega, jezika, ki pa se ga v dveh letih ni mogoče naučiti. Nčenci, ki so končali te šole niso znali ne nemščine, ne slovenščine. Za nemščino je bilo časa premalo, slovenščine pa jih šola sploh učila ni.
Takoimenovane farne šole so bile že slovenske, ampak slovenščina je bila takrat brez veljave. Saj slovenskih knjig takore-koč še ni bilo, da bi jih brali, kateri so se slovenskega branja naučili, in je znano, kako je prinesel Anastasius Gruen v ljubljanski deželni zbor nekaj abecednikov zavitih v culico iz rdečega žepnega robca in se norčeval, da nese slovensko literaturo. Vse državno uradovanje je bilo seveda nemško.
Vsled slabega učnega načrta in slabega načina poučevanja so bili učni uspehi redkih podeželskih šol na Slovenskem prav malenkostni, tako da je imelo ljudstvo končno svoj prav, če se je take šole branilo.
Te žalostne razmere je Slomšek dobro poznal, saj je iz njih vzrastel.
Rojen dne 26. novembra 1800 kot sin preprostega kmeta, se je šele v enajstem letu naučil branja v farni šoli pri idealnem kaplanu Prašnikarju.
Na materino in kaplanovo prigovarjanje ga je oče, čeravno nerad, poslal v celjske šole.
Toda, skoraj mu je moral priti povedat kaplan Prašnikar: “Anton, na tem svetu nimaš več matere!”
In zdaj so se začeli za Slomška žalostni časi! Vsak mora vedeti, da ni prijetno biti lačen v mestu, koder se toliko miz šibi bogatih jedi!
Kolikor je mogel, mu je kaplan Prašnikar nadomestoval mater. Pri njem, takrat župniku, je pel Slomšek tudi novo mašo, ko mu je v prvem letu bogoslovja umrl še oče.
Slomškova prva kaplanska služba so bile vinorodne Haloze.
Kaplan Slomšek je bil visoke, vitke postave, čednega obraza, finega obnašanja, zmiraj čedno napravljen, pa nikoli gizdalinski, izboren pridigar, dober pevec in ljubljenec faranov.
Nekaj Slomšku na Bizeljskem ni ugajalo: neprimerne pesmi ki so jih peli Bizeljci po svojih prijaznih gričkih in zidanicah posebno ob trgatvi.
Mesto kvantarskih in umazanih pesmi jim je ponudil kaplan Slomšek lepših — svojih.
V Halozah so nastale lepe Slomškove zdra-vičke, ki jih še danes radi pojemo. Tukaj je prvič zapel:
En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatelje bom vabil, še sam ga bom pil.
Ali ono drugo:
Slovenc Slovenca vabi:
Če se ti pit ne gabi pa pridi v gorco k nam, smo dobre volje tam.
Bomo eno zapeli, da bomo vsi veseli.
Vsa žalost naj nehd,
kjer vinee je doma! Ttd., itd.
Anton Martin Slomšek
Slomškove pesmi so se po vsem okraju hitro razširile in prešle popolnoma v narodovo last. Saj pa tudi nihče ni tako razumel narodove duše in zadel pesmi, ki mu je po volji, kakor Slomšek, ki se je vsedel med svoje ljudi, se z njimi raztovarjal in tudi zapel.
Za svoje pesmi je večinoma tudi napeve sani zložil.
Kmečki sin je še globlje spoznaval narodovo dušo, njegovo žalost in veselje kot kaplan v Halozah in Novi cerkvi, kot župnik in dekan v Vuzenici, kot špiritual v Celovcu, kanonik v išt. Anražu — kjer je bil tedaj sedež lavantinske škofije — kot župnik in opat v Celju. Kot knez in škof v Mariboru pa je za dobro tega ljudstva z vsem srcem in z vsemi svojimi močmi nadaljeval delo, ki je je bil že zdavnaj začel.
Slomšek je uvidel: narodu je treba izobrazbe, izobrazbe ni brez šole, šola pa kolikor je je bilo, ni zanič. Tukaj je bilo treba najprej zastaviti — a kako?
Razmere so bile za šolo skrajno neugodne: pri ljudstvu ni bilo veselja za pouk, šol je bilo premalo, učna sredstva so bila nepovalj-na, učiteljskih moči ni bilo na razpolago. V tako tužnih razmerah nekaj doseči je že veliko, imeti pa take uspehe, kakor jih je imel Slomšek je naravnost neverjetno, ugotavlja Slomškov življenjepisec dr. Medved.
Slomšek sam je bil sad Prašnikarjeve nedeljske šole, na prošnjo semeniškega vodstva je poučeval kot bogoslovec svoje tovariše slovenskega jezika, že kot kaplan je ustanovil na Bizeljskem nedeljsko šolo, kot vuzeniški dekan je bil hkrati šolski nadzornik vseh šol svoje dekanije in kot kanonik je postal višji šolski nadzornik vseh šol v škofiji. To je bilo pravo mesto zanj.
Po dobrem prevdarku je Slomšek izpre-videl, da je treba začeti modro in počasi in tako, da šola ne bo odbijala. Za njegov čas in razmere in za začetek je bila najprimernejša nedeljska šola.
(Nadaljevanje)
ARGENTINSKI FILMI
I. FILM: DOKTORJI
Piše Franc Dalibor
Eno najpriljubljenejših Salomonovih zdravil so — sljive, posebno naše bosanske.
Leta 1924 je staroznana dalmatinska tvrdka v Buenos Airesu (Pedro Čureija) naročila iz Bosne ogromno količino sljiv, mislim da okrog 80.000 kg.
Ne dr. Salomon ni vedel za Čurčija, ne Curčija za Salomona vendar se je oboje prizadevanj zelo dobro vjemalo. Dr. Salomon je imel česar je iskal, veletrgovec čurčija pa tudi. Almacenerji so pravili, da prodado po petkrat toliko sljiv, kakor preje!
• Naj mi bosta dovoljeni ob tej priliki dve besedi v slavo našim bosanskim sljivam!
Na splošno Argentinci še danes najbolj cenijo in zahtevajo kalifornijske sljive, ki so res debelejše in lepše za oči, na pogled, imajo boljšo visto, kakor pravijo. Dr. Salomon pa misli, da je bosanska sljiva najboljša na svetu! In res: ako skuhaš kalifornijsko sljivo, se bo voda komaj zabarvila, meso ostane rumeno, medtem ko je voda v kateri so se kuhale bosanske sljive temno rjava in njihovo meso skoro črno, znamenje obilnega železa, ki je vsebuje.
Toda vrnimo se nazaj k našim zdravnikom! Odkar ima tudi argentinsko diplomo je vzel dr. Salomon svoje argentinske kolege na piko. Za svoje vizite je nastavil cene, kakor jih ne upa noben argentinski zdravnik — reci in piši sto pesov ali kanarčka za eno samo vizito! Če ni prav zadnji čas vsled splošne krize kaj odnehal.
Kljub temu bolniki kar oblegajo dr. Salomona.
Toda sto pesov, to še ni vse, če hočeš videti obličje Salomonovo!
Bolnika sprejme doktorjev tajnik, kateremu je treba denar odšteti naprej. V zameno za kanarčka prejme bolnik listek, na katerem je napisana ura in minuta, kdaj ga bo zdravnik sprejel.
Dr. Salomon ne sprejme več kakor petnajst bolnikov na dan. Z vsakim bolnikom se pol ure temeljito pobavi. Vsi ostali morajo čakati, da pridejo na vrsto. Izjem ne pozna nobenih.
Poznam lekarnarja, Hrvata iz provineije Cordobe, ki je prišel v Buenos Aires, da bi ga preiskal dr. Salomon. Ali Salomon je ostal neizprosen in naš rojak je moral štiri dni čakati v hotelu, da je prišel na vrsto. Kakšna izguba časa, kakšni stroški! Toda : bolnike sprejemam po vrsti, kakor so prišli in ne dovoljujem nobenih izjem!
Doktor Salomon je danes milijonar. Malo jih je, ki toliko zaslužijo. Ministrske plače so v primeri z njegovimi mesečnimi dohodki pravi drobiž.
Kot mnogi genijalni ljudje ima tudi doktor Salomoni svoje muhe: vtepel si je V glavo, da mora zdraviti samo argentinsko aristokracijo. Drugi bi mu namreč ne mogli plačevati takih honorarjev. Zato ga nihče ne more dolžiti, da odira reveže, ki jih sploh ne zdravi. Vem, da je prišel do njega reven Nemec, Dunajčan, da ga ozdravi. Tajnik je izjemoma dovolil, da je revež počakal konca
ordinacije, na kar mu je stisnil doktor v roke kanarčka ali sto pesov: naj gre h drugemu zdravniku, ki ga bo ozdravil, par pesov mu bo ostalo pa še za ženo in otroke.
Na to senčno stran moram pa spet takoj pripomniti, da doktor Salomon velikodušno podpira razne avstrijske dobrodelne zavode, kakor sem se sam prepričal v sirotnišnici Aldao Bonzo FCM.
Če so Salomonovi dohodki odločno pre-ogromni, je dobro vedeti, da je zaslužila na primer v operi Colon znana operna pevka Lilly Pons en sam veče pet tisoč pesov, da je Salomonovo zdravljenje človeštvu vendarle malo koristnejše ko petje Pončeve, in da bi končno katerikoli izmed nas brez škrupljev in obotavljanja spravil v žep tak “zaslužek’', če bi se mu le ponudil.
II. FILM: LOTERIJA, KONJSKE DIRKE,
QUINIELA IN RULETA.
Vsaj deset buenosajreških Slovencev je že zadelo ‘Ta grande”, znatne dobitke pa že na stotine.
Vse to je našim ljudem dobro znano, zato jih bo komaj pet od sto, ki bi ne igrali loterije.
Kdo ne pozna našega okroglo in rdečeličnega paternalskega gostilničarja, ki je zadel pred leti dvajset tisoč pesov, contantes y sonantes? Kupil si je lepo hišo, kjer srečno živi s svojo družinico in posebno rad sprejema zadovoljne mladoporočene zakonske pare pod svojo gostoljubno streho na vesele ženitovanjske gostije.
Nobeno ljudstvo sveta tako strastno ne bazardira ko argentinsko.
Če bi kdo pravil v stari domovini, da imamo v Argentini vsak dan loterija, ne vem kaj bi mn rekli. In vendar je tako.
Pred meseci je izračunal argentinski državni poslanec dr. Bunge, da zaigra argentinsko ljudstvo vsako leto čez dvesto milijonov pesov, kar je dobra četrtina argentinskega državnega proračuna.
Zastavo argentinskih loterij nosi seveda “Loteria nacional”, potem pridejo po A-rsti Montevideo in provineijalne loterija: Tueu-man, Salta, La Rioja, Cordoba, Santa Pe in La Plata. Torej jih je osem, ki vse igrajo tedensko, včasih istega dne po dve ali celo tri.
Loterijo bi rad pokazal rojakom tako, kakor je, z obeh Addikov, veselega in žalostnega, koristnega in uničujočega.
Najprej vesela plat!
Po trgovskih poslih sem preživel sezono 1925|26 v glasovitem morskem kopališču Mar del Plata.
Na “Rambli”, morskem obrežju s stotino luksuznih trgovin je vodil gospod Andre Goya, Vasco-Francčs, francoski Bask, kakor pravijo pri nas doma, trgovinico Institut de beaute — ženski lepotilni salon.
Hladnokrvno, kakor da prejema zasluženo plačilo je širokopleči Vasco leta 1923 v svoji trgovinici na mardelplatski Rambli vzel na znanje, da je njegova srečka zadela glavni dobitek loterije Montevideo, petdeset tisoč pesov!
Za časa mojega bivanja v Mar del Plati je osrečila ista loterija Montevideo istega
storžek:
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
Goya s ponovnim glavnim dobitkom petdeset tisoč pes!
V tretje gre rado, vendar ne vem, če ga je zadela slepa sreča se tretjič.
Leta 1920, okrog božiča, sem bil po trgovskih poslih v bolivijskem glavnem mestu La Paz.
Iz La Paz do argentinske mejne postaje Quiaca vozi mednarodni vlak okrog osem in dvajset ur. Dovolj, da človek spet kaj novega doživi.
Bila je torej nedelja med božičem in novim letom 1920. Vlak je odhajal iz La Paz ob štirih popoldne. Drugi dan ob osmih zvečer smo imeli priti do argentinske meje. Naročil sem si prostor in posteljo v spalnem vozu. Vlak je bil silno zaseden.
Štiri postelje so bile v oddelku, ki so mi ga nakazali. Kdo bodo moji tovariši?
Trije Bolivijci so bili, namenjeni v Bue-nos Aires.
Daši sem bil čedno napravljen — kar je v Ameriki zelo važno — in znam kramljati, so bili silno nezaupni in nismo ves večer skoro ničesar govorili.
Drugo jutro sem jim pojasnil, da bom zvečer istopil in ostal v La Quiaca, nakar je postal naš razgovor zaupnejši.
Zaupali so mi, da so uradniki neke pivovarne v La Paz. Skupno so igrali v argentinski božični loteriji. Bolivija nima loterije. Kupili so šest desetink. Takrat argentinska božična loterija še ni imela dvajse-tink in glavni dobitek je bil en milijon, danes je dva milijona. Sreča jih je obdarila z glavnim dobitkom. 600.000 ali nad pol milijona pesov so torej zadeli! Obleteli so vse bolivijske banke, pa jim nobena ni hotela srečke vnovčiti. Ni jim ostalo drugega ko da se odpeljejo v Buenos Aires. Za pot so jim posodili bolivijski prijatelji 1.500 bol. pesov.
Moji sopotniki nosijo torej s seboj presrečno številko o kateri so tisoči sanjali, ki je uničevala spanje tolikih po sreči hrepenečih src, ki da človeku česar mu ne more dati delo najpridnejših rok in najprebrisa-nejše glave.
Opoldne sp me povabili na kosilo v jedilni voz, kjer smo spili seveda tudi par butelj penečega se čilskega vina. Izmenjali srni si naslove, ali nikdar več nisem slišal o njih, ko sem izstopil v La Quiaca in se od njih poslovil.
Leta 1911 sem študiral narodno gospodarstvo na visoki šoli v Koelnu, Nemčija.
Z nekim Fritzom Lindemerjem sva stanovala v isti sobi. Bil je doma iz Kaiserslautern v bavarski Pfalzi, katere prebivalci so znani po vsej Nemčiji vsled njihove pristne šegavosti. Mimogrede naj omenim, da je, umrl v Kaiserslautern slavni slovenski slikar Janez Šubic.
Takrat ni bilo še vojske in nobene krize in denarja ni manjkalo. Jaz sem ga imel dovolj, moj prijatelj Fritz pa še več. Bil je sin bogatega vinskega trgovca, ki mu je pošiljal mesečno po tristo mark, kar je bilo za tiste čase lep denar.
Lepega pomladnega večera, marca 1911, se izprehajava po glavni kelmorajnski ulici Hohe Strasse.
Kar se ustavi Fritz pred neko loterijsko agenturo pruske razredne loterije.
(Nadaljevanje)
Vstopivši v gostilno, so sedli vsi trije za mizo, a nobeden izmed njih ni imel pravega teka.
Ubogi Maček, ki se je čutil želodčno težko nerazpoloženega, ni mogel užiti drugega kot petintrideset trilj s paradižnikovo omako in štiri porcije vampov s parmezanom, in ker se mu vampi niso zdeli dovolj zabeljeni, je naročil še trikrat masla in naribanega sira.
Lisica bi rada požrla kaj na meh odrtega, a ker ji je zdravnik predpisal čim večjo zdr-žnost v jedi, se je morala zadovoljiti z okusno pripravljenim zajcem, lepo obloženim z mastnimi kapum in mladimi petelinčki. Po zajcu si je dala prinesti, da bi si popravila tek, še reštico prepelic, jerebic, kunčkov, žab, kuščaric in paradiškega grozdja; potem ni marala več. Imela je tak gnus pred jedjo, — je rekla — da ni mogla ničesar več približati ustom.
Oni, ki je najmanj jedel, je bil Storžek. Naročil je krhelj — oreha in prozoren kruh in še je na krožniku vse pustil. Ubogi otrok je mislil venomer na Polje čud in je čutil naprej neprebavljivost ob številu obljubljenih zlatih novcev.
Ko so povečerjali, je rekla Lisica krčmarju:
“Dajte nam dve lepi sobi, eno za gospoda Storžka, eno pa zame in mojega tovariša. Skrbite, da nas o polnoči zbudite, ker moramo naprej!...”
“Že prav, gospodje, bodite brez skrbi!” je zagotovil krčmar in pomignil Lisici in Mačku, kot bi hotel reči: “Saj nimam zeljnate
glave, sem že razumel!...”
Toliko, da se je spravil Storžek v posteljo^ je že zaspal ko čok in začel sanjati. Sanjalo se mu je, äa je sredi velikega polja in polje je bilo polno drevc, obloženih z grozdi, in grozdi so bili natrpani z zlatniki, ki so se zibajoč v vetru oglašali ein, cin, cin, cin. ., kot bi hoteli reči: “Kdor nas hoče, pa /ut« utrgaj!...” Ko je bilo najlepše, to je, ko je iztegnil Storžek roko, da bi utrgal svetle zlatnike in jih spravil v žep, ga je nenadoma vzbudilo silno trkanje po vratih.
Bil je krčmar, ki je prišel povedat, da je polnoč odbilo.
“Ali sta moja tovariša že na nogah?” je vprašal dondek.
“Pa kako! Dve uri je že, odkar sta odšla.”
“Zakaj pa tako hitro?”
“Maček je dobil brzojavko, da je njegov starejši mucek bolan na krempljih in je nevarnost za življenje.”
“Sta plačala večerjo?”
“Kaj vendar mislite? Prelepo vzgojena sta, da bi tako grdo žalila vaše visoko bla gorodje.”
“Škoda, taka žalitev bi mi bila všeč!” je rekel Storžek in se popraskal ob sencih. Potem je vprašal:
“Ali sta povedala dobra moja prijatelja, kje me počakata?”
“Na Polju čud proti jutru, ko se bo zori! dan.”
Storžek je plačal en zlat za svojo večerjo in za večerjo svojih tovarišev in potem odšel.
(Nadaljevanje)
Oče, mati, alf Tvoji otroci kaj berejo Storžka? Kateri ga berejo z navdušenjem pripovedujejo o njem, in komaj čakajo naslednje številke Našega duhovnega življenja. Poleg tega so se igraje naučili slovenskega branja. Samo dvakrat ali trikrat sta jim oče in mati nekoliko pomagala, pa so sami gladko brali naprej.
V kratkem bo začel govoriti naš katekizem naravnost otrokom, kateri bodo znali brati, in ne več izključno ali predvsem njihovim starišem. Stariši, ki se nočejo niti toliko potruditi, da bi dvakrat ali trikrat pomagali otrokom pri branju, in jim tako veliko koristili, grešijo nad svojimi otroci in jih sovražijo, in se bodo njihovi otroci kdaj nad njimi po pravici hudovali. Sedaj je zadnji čas, da se zamujeno kolikor mogoče popravi.