Od kedaj nagovor: »Vi«? Danes se skoraj niti ne zavedamo, da nagovarjamo sočloveka tako, kakor da bi isti predstavljal množico Ijudi in se ne vprašuijemo, od kod in kedaj ije prišla ta oblika nagovora v navado. Pri ¦nas, pri Angležšh, pri Francozih in drugih civiliziranih narodih pa se sočlovek nagovarja vsaj tako, kakor da bi bil v množinii navzoč pred človekom, ki ga nagovarja, dočim so šli Nemci tako daleč, da si ga predstavljajo v tretji množinski osebi, nekako odsotnega. S. Grimm, veliki pionir raziskovanja nemškega jozika, je to navado označil za »madež v obleki nemškega jezik"a«,. ki ga ne z&morj. nihče več izprati. Prvi povod za prehod od naravnega »ti« so dali rimski cesarji, ki so o sebi radi govorili kot »mi«. To navado so prevzeli vzhodno-gotski in frankovski vladarji zlasti v uradnih listinah, ki so bile sestavljene itak v latinščini. Razumljivo je torej, da so jih ljudje pričeli potem nagovarjati v množini. Ta navada se je potem ra_širila v viteške gradove in na vse odlične osebnosti, ki so bile po mnenju ljudi upravičene do posebnega spoštovanja. Tako so se ljudje med seboj vikali do začetka novega voka. V družinah, tudi v meščanskih, so otroci vikali starše, ls samo hči je lahko tikala mater, in za,konci viteškega slanu so se iatotako vikali med seboj. Starši so otroke tikali, a pozneje se je razpasln navada, da so jih začeli vikati, če so dosegli kakšno višjo stopnjo, nego je bila stopnja staršev. V 18. stoletju se je vikanje, ki si je osvojilo že vse meščanstvo, zazdelo najodličnejšim krogom še premalo spo.tljivo in so vsaj v nemških deželah začeli uporabljati v nagovoru obliko »on« — »ona«, ki je dosegla največji razmah v dobi Friderika Velikega. Nadaljnja Iftopnja razvoja je vo- dila od edninske tretje osebe k množinski tretji osebi »oni«, »njih«, »njim«, ki se je je polastila književnost tako odločno, da je ni bilo več mogoče iztrebiti. Ta oblika je prešla celo med nas Slovence in se še tuintam drži starih kmečkih Ijudi.