502
ki razvajeno je, začne opominjati, kričati, pa vi pridete: Hm, ljud naš kri skaženo je podedval — vse zaman je. Bedno, bedno ...
(Str. 239.) Ljudstvo podlo brez načel je...
(Str. 235.)
Tako brezvestno se igra buržoazija z usodo ljudstva ... Priznati moramo tem „rebelantom", da so močni v kritiki. A kritizirati ni težko. Kako pa misli Machar to družbo ozdraviti ? Kako novo kulturo pa hoče on uvesti v družbo, da pridejo boljši časi ? Edini pametni človek v Macharjevi pesmi je jetični socialist, kateri tolaži Magdaleno tako:
Za let 20 bo drugače...
Za let 20 bi vi bila
tukaj srečna... za let 20
bi i jaz nerad umiral...
Dnes oba obsojena sva,
izgubljena ...                     (Str. 173.)
Čas je torej natančno določen : Čez dvajset let že bo prišel oni rajski čas, ko bo konec te ničvredne družbe in bo nastopil novi rod. Mi smo seveda radovedni, kako se bo ta stvar izvršila, in kaka bo ta prihodnja kultura občne sreče. A na to vprašanje naš sicer tako gostobesedni pesnik popolnoma molči . . . Edino to vidimo iz njegove pesmi, da on v krščanstvo nima nobenega zaupanja. A ne zato, ker bi bil on   morda  izprevidel  po  natančnem pre-
iskovanju, da krščanstvo nima socialno-refor-matorične moči. Ne, ampak zato, ker se nam kaže Machar kot ignorant na tem polju. On privede namreč Magdaleno tudi v cerkev, da bi pokazal, da tudi cerkev padle grešnice ne more dvigniti. In tu se vidi, da Machar o krščanstvu prav nič ne ve ali pa noče vedeti. Naštejmo enkrat vse, kar ve Machar o cerkvi! On ve, da so v cerkvi stare klopi, ki se lesketajo v temni, rdečerjavi bliščobi. On ve, da je na oltarju slika, še več: tudi pobarvani svetniki so na oltarju, in pri maši se orglja in gode, in Fiihrer je mašo zložil (str. 211.), duhovnik pa moli latinsko, „kot obrt bi izvrševal" (str. 258). Še kaj ? Ne, to je vse, kar ve Machar o krščanstvu v tej pesmi!
Pesnik šteje tudi cerkev med „buržoazijo"; zdi se mu zastaran obrt, ki bo moral tudi izginiti „čez dvajset let". Vtisk, ki ga naredi ta pesem na bravca, je obupen, kakor vzklik umirajočega socialista:
Buržoa nič ne odpušča,
ne pozabi nič. Oh, rad bi
vendar še doživel dobro,
ko se gnili svet njegov in
vredbe njega vse lažnive
in prevara, glupstvo, zloba,
ko se to na kosce zgrudi!    (Str. 172).
Take so ideje v tem prvem zvezku »Ljudske knjižnice". Prevod gosp. Dermote je sem-tertje precej trd, poln tujk, katerih sploh mrgoli
OGLEJ.
PO FOTOGRAFIJI.