socialno delo
letnik 37 - junij-oktober 1998 - št. 3-5
visoka šola za socialno delo
ljubljana
časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1998).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Pričujoča trojna številka časopisa, kije nastala z uredniško pomočjo Sreča Dragoša,
prinaša besedila, s katerimi so avtoiji sodelovali na posvetu »Socialno delo ob izteku
tisočletja - dileme in perspektive«, ki sta ga organizirala Visoka šola za socialno delo
in Društvo socialnih delavcev in delavk Slovenije (ki se je prav na posvetu na novo
konstituiralo in sprejelo svoj etični kodeks, objavljen v rubriki »Dokumenti«), Pred
seboj imamo torej v marsičem ključna besedila, ki kažejo stanje stroke in izobraževanja
zanjo, stanje »prakse in teorije« socialnega dela, pa tudi njune smernice ali tendence,
kijih je mogoče verificirati in »atestirati« prav šele v medsebojnem soočenju in s tako
objavo. Z veseljem lahko ugotovimo, da časopis Socialno delo pomembno prispeva k
razvoju stroke, pa ne le zato, ker postavlja taka soočenja pred javnost, temveč zlasti
zato, ker lahko v pričujočih besedilih opazimo, daga strokovnjaki - torej tudi »praktiki«
- dejansko berejo, česar kljub temu, daje slišati nadvse logično, ne moremo jemati kot
samoumevno. Čas, v katerega je padel posvet, je nedvomno čas razpotij, ki se kažejo
tako v diverzifikaciji storitev kakor v natančnejših pričakovanjih njihovih uporab-
nikov, hkrati pa tudi čas novih priložnosti za njihovo povezovanje v širšo mrežo, koje
vzajemno poznavanje še toliko pomembnejše.
UVOD
Trojna številka revije, ki je pred vami, ne
govori o tem, kako prakticirati socialno
delo. Področje socialnih storitev je preveč
obsežno, preveč raznovrstno in preveč
zahtevno, da bi ga lahko izčrpno predstavili
v eni publikaciji. Ta zbornik se ukvarja z
vprašanjem, kako misliti prakso socialnega
dela.
Od tod tudi naslov posveta, »Socialno
delo ob izteku tisočletja — dileme in perspe-
ktive«, ki smo ga imeli lanskega decembra
(v soorganizaciji Visoke šole za socialno
delo ter Društva socialnih delavk in delav-
cev Slovenije). Naslov posveta, ki je povod
za ta zbornik, je formuliran nekoliko pom-
pozno iz več razlogov. Najpomembnejši je
komunikacija med nami kot predstavniki
oz. predstavnicami profesije, s katero se
ukvarjamo. Z razvojem v zadnjih letih se
komuniciranje v socialnem delu približuje
paradoksu, ko postaja vse bolj profesio-
nalno, čeprav se hkrati zdi, da ga je med
samimi profesionalci čedalje manj. Vse več
je namreč priložnosti za soočanje s social-
nim delom v tujini, za izmenjavo izkušenj
in kadrov, za sodelovanje na različnih delav-
nicah, seminarjih, simpozijih, osredotoče-
nih na posamezno temo ali področje, vse
manj paje govora o temeljnih perspektivah
in vprašanjih celotne socialne profesije —
zlasti v našem, slovenskem okviru. Po eni
strani narašča število specializiranih aktiv-
nosti, znanj, veščin, publikacij, relevantnih
za socialno delo; po drugi strani pa se zdi,
da sam pojem socialnega dela — kot termi-
nus technicus, kot korpus profesionalnih
znanj in kot delovno področje — postaja
presplošen (vseobsegajoč, preobremen-
jen), neprecizen za uporabo na posamičnih
področjih in zato preohlapen za sporazu-
mevanje med različnimi profesionalci.
Čeprav je tak trend značilen tudi za druge
dejavnosti in se mu ni mogoče izogniti, to
ne pomeni, da ga lahko zanemarimo. Z njim
se je treba soočiti, ker ima dobre in slabe
strani. Najočitnejše prednosti specializira-
nja in diferenciranja (ki izpodriva nekdanjo
samoumevnost socialnega dela kot enovite-
ga področja) so naslednje:
1.	večja raznovrstnost profesionalnih
storitev ter pestrejša kombinacija teoret-
skih »pripomočkov«, ki jih razvijamo v ta
namen;
2.	večja organizacijska kompleksnost, ki
služi regulaciji celotne dejavnosti in s ka-
tero lahko povečujemo zlasti dvoje: izrabo
različnih virov in kontrolo tega, kar počne-
mo (manj ko sta ti področji razviti, manj je
razvita celotna profesija);
3.	večja potreba po komunikaciji zno-
traj profesije zaradi medsebojnega informi-
ranja, inoviranja in tudi polemiziranja;
4.	večja	za vprašanja identi-
tete celotne profesije (bolj ko postaja neka
profesija razvita, bolj so ta vprašanja po-
membna — ne pa manj!).
Nevarnosti takega razvoja pa so zlasti
naslednje.
Prva je v rastoči nepreglednosti nad tem,
kar se v profesiji dogaja, kar profesionalci
in ustanove zagotavljajo ter kako to počne-
jo. Nepreglednost na tem področju se lahko
z vidika izvajalcev sprevrže v občutek ne-
predvidljivosti in neobvladljivosti lastnega
profesionalnega razvoja, v neobčutljivost za
postavljanje prioritet in v občutek ogrože-
nosti od drugih sistemov (zlasti od države,
od konkurenčnih in bolj strukturiranih
153
SRECO DRAGOS
profesij, od uporabniških združenj). Z vidi-
ka uporabnikov pa nepreglednost v social-
nem delu krepi odvisnost od ekspertov,
zmanjšuje možnost izbire med vrstami in
kvaliteto storitev, ogroža izvajanje zakonsko
zagotovljenih pravic ter zavira nastajanje in
participacijo uporabniških združenj na
področju socialnih dejavnosti.
Druga nevarnost je v dejstvu, da rastoča
specializacija in diferenciacija ne povečuje
nujno profesionalizacije. Če ni vzpostav-
ljenih kriterijev in mehanizmov za kontrolo
nad izvajalci v socialnem delu, lahko razvoj-
ni trendi povzročajo tudi deprofesionaliza-
cijske učinke. Vse večja skrb profesionalcev
za prilagajanje ponudbe povpraševanju, za
izpopolnjevanje na čedalje ožjih področjih
znanj in veščin, za utemeljevanje specifič-
nosti lastnega početja ali delovnega mesta
— to lahko včasih spodbuja tudi ravnanje,
ki ga je Charles Baudelaire nekje označil z
besedami: »mnogi kalijo svojo vodico, da bi
se zdela globlja«. Ne samo v pesništvu, tudi
v strokovnih storitvah in v zahtevnejših
profesijah se lahko zgodi, da se z ekspert-
nim znanjem in terminologijo nalašč ust-
varja vtis posvečenosti in povečuja distanca
do » profanega« sveta vsakdanjosti, ki da nič
ne razume in nas zato potrebuje. Razlika
med bolj razvitimi in manj razvitimi pro-
fesijami ni v tem, da bi tako početje v prvih
izginjalo, v drugih pa se krepilo — prej velja
nasprotno: bolj ko neka skupina izvedencev
razpolaga s kompleksnejšimi informacija-
mi, znanji, veščinami, večja je nevarnost
monopola nad njimi. Večja je tudi skušnja-
va, da »kalimo svojo vodico«, saj se zdi, da
se s tem povečuje prednost pred drugimi
(v plačah, v zaposlitvenih možnostih, v
ugledu). Na primer: v časopisu Delo je bil
20. 1. 98 objavljen oglas neke direkcije
enega od državnih ministrstev, ki je razpi-
sala prosto delovno mesto z naslednjim na-
zivom: y>svetovalec direktorja za področje
sistema Total Quality Management«(}.'0.
Lahko si mislimo, da gre za hudo pomemb-
no funkcijo, brez katere država gotovo ne
bi mogla fimkcionirati, in da gre za tako zelo
specifičnega eksperta, da nam njegova eks-
pertnost ostaja popolnoma nerazumljiva
(ženske so tu — po oglasu sodeč — izključe-
ne). Kaj torej ilustrira ta oglas? Potrebo po
izjemno profiliranih in specializiranih ka-
drih, ki jih potrebuje zelo kompleksno
delovno mesto v nekakšni visoki direkciji
nekega ministrstva — ali pa gre mogoče za
prej omenjeni »baudelairovski učinek«? Ka-
ko, na podlagi kakšnih informacij si lahko
odgovorimo na to vprašanje (v oglasu so
razpisni pogoji: fakultetna izobrazba, orga-
nizacijske izkušnje, tuj jezik in delo z raču-
nalnikom)? Mogoče pa sámo vprašanje niti
ni pomembno. Kajti v službah in pri opra-
vilih, kjer ni neposrednega stika z uporab-
niki, so stroški neustreznih odločitev zlasti
materialni, ne pa človeški. Drugače je se-
veda v dejavnostih, kjer gre za neposredno
delo z uporabniki — v tem primeru postane
prejšnje vprašanje življenjskega pomena.
Tudi v tem je bil namen lanskega posveta
in tega zbornika, namreč, da si postavljamo
tovrstna vprašanja. Socialno delo še ni v ne-
varnosti, da bi zaradi lastne kompleksnosti
postalo nerazumljivo, nedostopno in neza-
nimivo za druge. Hkrati pa tudi ni več tako
enostavno, da bi kvaliteto dela zagotavljali
običajni mehanizmi (diploma, strokovni
izpit, administrativni nadzor).
Tretja nevarnost specializacije in dife-
renciacije profesionalnih znanj in storitev
je nevarnost fragtnentacije. Pri nas se je
socialno delo še pred desetletjem ukvarjalo
s povsem nasprotnim problemom, značil-
nim za prvo fazo profesionalizacije: kako
prerasti stanje začetne segmentiranosti, za
katerega je značilna velika kohezivnost (ma-
loštevilnih, neprofiliranih) pripadnikov po-
klica navznoter ob hkratni nepovezanosti
navzven do ostalih profesij, drugačnih prak-
tik in drugih sistemov v okolju naše profe-
sije. Danes smo te težave že prerasli in se
soočamo z drugačnim trendom: kako razu-
meti in uravnavati lasten razvoj v protislov-
nih procesih, kjer je nujna »delitev dela« z
drugimi, kjer je potrebno vsakodnevno pre-
seganje in rekodificiranje lastnih profesio-
nalnih znanj ob hkratnem vzdrževanju
identitete v spremenjenih pogojih delova-
nja. Fragmentacija se zgodi takrat, ko dolo-
čena profesija obojega ne more več regu-
lirati lastnih meril — bodisi zato, ker jih ne
zna prilagoditi novim izzivom, ali pa ker
nima moči, da bi to naredila. Tu so seveda v
težjem položaju profesije, ki razpolagajo s
154
UVOD
šibkejšo organizacijsko strukturo, ki nimajo
izoblikovanih lastnih profesionalnih dru-
štev, ali pa so ta prešibka, in katerih profe-
sionalci se zaradi same narave dela zaposlu-
jejo v birokratskih institucijah (z večjo sub-
ordinacijo in s številnimi ravnmi odloča-
nja). V takih razmerah lahko profesionalna
specializacija in diferenciacija, čeprav nuj-
no potrebna, vodi v fragmentacijo in slabi-
tev celotnega področja. Spomnimo se npr.
na področje zdravstvene nege, ki je organi-
zirano in delujoče kot tipična profesija, brez
katere si nikakor ni mogoče zamisliti funk-
cioniranja zdravstva niti na nacionalni ravni
niti v posameznih zdravstvenih ustanovah.
Ker pa so storitve zdravstvene nege vezane
predvsem na bolnišnice, ki so močno zbiro-
kratizirane organizacije, je vpliv kadra, ki
izvaja zdravstveno nego, občutno manjši od
vsega ostalega medicinskega osebja. Nadalj-
nja specializacija in diferenciacija znotraj
take dejavnosti (delujoče v takih pogojih)
ne pomeni le priložnosti za njen profesio-
nalni razvoj, ampak je združena tudi z
nevarnostmi, s katerimi se etabliranim in
močnejšim profesijam ni treba ukvarjati.
Narava socialnega dela je drugačna od
zdravstvene nege in drugačno je tudi
institucionalno okolje, v katerem deluje.
Kljub temu pa nevarnost fragmentacije ni
zanemarljiva, saj so novejši trendi zaposlo-
vanja v državnih socialnih ustanovah dokaj
neugodni za diplomant(k)e socialnega
dela. Skratka — tudi v tem je dodatni razlog
za pozorno branje prispevkov v tem zbor-
niku. Predstavljajo razumljiv, nazoren in
strokovno utemeljen odgovor na vprašanje,
kakšen je specifičen prispevek socialnega
dela na posameznih področjih, na katerih
so sicer aktivne tudi druge profesije.
Tem poudarkom sledi tudi struktura
zbornika oz. razvrstitev tekstov. Prvi je
prispevek Bernarda Stritiha (Na poti k avto-
nomiji socialnega dela kot stroke in znano-
sti), v katerem je jasno začrtan okvir pro-
fesionalnih relevanc, značilen za socialno
delo. Omenimo dva poudarka, ki jih navaja
avtor:
•	pomen osebne krize v kontekstu
odnosnih mrež in z vidika socialne pomoči,
•	implicitno opozorilo, kako neupravi-
čen, nemogoč in Uidi nesmiseln je vsakršen
monopol katere koli profesije nad osebno
krizo uporabnika (»strokovne razlage niso
a priori boljše in bolj objektivne od razlag
klientov, njihova glavna vrednost je bolj v
tem, da pomagajo strokovnjakom manjšati
negotovost«, pravi avtor članka). Ti dve
trditvi je dobro imeti pred očmi, ko beremo
ostale prispevke. Na ta način bodo lažje
razumljivi tudi bralcem, ki s socialnim
delom niso profesionalno povezani.
V	prve tri razdelke so razvrščeni pris-
pevki, ki so bili napisani posebej za ta
zbornik. Nekateri med njimi so bili na način
krajših ustnih nastopov predstavljeni že na
omenjenem posvetu (ki je izključeval bra-
nje referatov), zato je zelo pomembno, da
so jih avtorice in avtorji dopolnili ter pravo-
časno oddali v obliki, primerni za objavo.
V socialnem delu namreč že dolgo časa ni
več res, da »dober glas seže v deveto vas«.
Ni več dovolj, da dobro delamo; vse bolj po-
membno je tudi, da o tem pišemo (in pravo-
časno oddamo v tisk). Nekaterih zanimivih
prispevkov nismo mogli objaviti, ker so
prišli prepozno v uredništvo, ali pa so bili
poslani samo izpisi, ne pa diskete.
V	začetni razdelek so uvrščeni štirje
prispevki (avtorji: Dragos, Hrovatič, Lesko-
šek), katerih poanta je natančno v tem, kar
pove naslov prvega razdelka: Kako upora-
biti priložnosti. S tem je opozarjeno zlasti
na okolje socialne profesije in na tiste tren-
de v njem, s katerimi se socialno delo že
sooča in ki jih lahko uporabi za nadaljnji
profesionalni razvoj. V drugem razdelku, ki
združuje štirinajst prispevkov, je poudarek
premaknjen iz okolja socialnega dela v raz-
voj njegove ponudbe. V tem delu so obrav-
navana naslednja področja: profesionali-
zacija v kontekstu spreminjanja socialno-
varstvenega sistema (Vončina), značilnosti
socialnega dela v javnem sektorju (Miloše-
vič Arnold), delo z družino, nekatere sto-
ritve zanjo in problemi, ki so vezani na
družino (Čačinovič Vogrinčič, Klemene
Žvikart, Lamovec), vprašanje odvisnosti od
drog in problem odvisnosti od kulUire drog
(Stefanoski, Kramžar), stanovanjske skupi-
na pri nas (Flaker), dileme invalidskega var-
stva in šolanja otrok (Slemenšek Kovačevič,
Knehtl), problematika skrbi za stare (Maj-
henič), socialno delo v delovnem okolju
155
SRECO DRAGOS
(Tajnšek, Zapušek) in predstavitev koncep-
ta nove veščine skupinskega dela, ki se je v
našem prostoru že »prijela« in se uspešno
izvaja (Žnidarec, Erlah). Rdeča nit naštetih
prispevkov je predstavitev in analiza neka-
terih storitev, premislek konceptov in dilem
na teh področjih. Zato je naslov tega razdel-
ka: Kako smo lahko uporabni. Tretji razde-
lek pa govori o socialnem delu, ki je lahko
celo škodljivo za uporabnike (Zaviršek), ki
lahko škodi tudi samim izvajalcem (Zdovc)
in ki lahko navsezadnje v svojih profesio-
nalnih prizadevanjih povzroča kontrapro-
duktivne učinke (Rode). Zaradi omenjenih
vsebin je upravičen naslov tega razdelka:
Kako smo lahko nevarni. V nadaljevanju
sledi — z naslovom Diskusijski prispevki —
večina tistih tekstov, ki so bili v obliki tez
predstavljeni na kateri od šestih okroglih
miz z omenjenega posveta. Zaradi njihove
strokovne pomembnosti in informativne
vrednosti smo se jih odločili objaviti v
obliki, v kakršni smo jih dobili. Gre za deset
krajših prispevkov, ki obravnavajo teme, o
katerih se v strokovnem tisku premalo piše.
V dodatku na koncu zbornika, v rubriki
Dokumenti, objavljamo pomemben doku-
ment za socialno delo na Slovenskem:
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev
Slovenije. Gre za zadnjo, usklajeno in do-
končno potrjeno verzijo kodeksa, ki jo je
na novo ustanovljeno Društvo socialnih
delavk in delavcev Slovenije soglasno spre-
jelo na ustanovni skupščini (ta je bila skli-
cana na drugi dan posveta). Društvo bo tudi
poskrbelo za dostopnost kodeksa širši jav-
nosti, najprej na način, da ga osebno dobijo
vsi diplomanti VŠSD (ob podelitvi diplo-
me); do takrat pa je koristno, če je dostopen
vsaj na straneh tega zbornika.
Srečo Dragos
156
KAKO UPORABITI PRILOŽNOSTI
PROFESIJA IN NJENO OKOLJE
Bernard Stritih
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA
KOT STROKE IN ZNANOSTI
UVOD
V nasprotju s številnimi znanstvenimi in
strokovnimi posveti, ki so posvečeni po-
sameznim kategorijam uporabnikov in
njihovim problemom, smo namenili dneve
socialnega dela vprašanjem dosedanjega in
prihodnjega razvoja naše stroke. Namen
tega srečanja je torej medsebojno prever-
janje in razvijanje naše strokovne doktrine.
To se lahko dogaja le kot pogovor med
tistimi ljudmi, ki bi jih lahko imenovali prak-
tike, in številnimi drugimi strokovnjaki, ki
delamo na področju usposabljanja, razisko-
vanja in menedžmenta. Vsi skrbimo za to,
da socialno delo razvija času primerne stro-
kovne koncepte, ustrezne oblike organizira-
nosti, nove kreativne oblike dela in da kot
podsistem družbe ohranja svoje življenjske
moči.
Kadar se v pogovoru srečamo slovenski
strokovnjaki s področja socialnega dela,
večkrat drug drugega prepričujemo o po-
trebnosti naše stroke in o tem, da ni prav,
ker nam druge znanstvene discipline od-
rekajo priznanje, saj po našem mnenju so-
cialno delo ni le praktična dejavnost, ampak
tudi avtonomna, samostojna znanost. Po
mojem mnenju nikakor ni dovolj, da o tem
prepričujemo drug drugega. Vprašati se je
treba, kako naj se pokažemo drugim stro-
kam in znanostim, kako naj si pridobimo
njihovo priznanje in kako naj sami pri sebi
ohranimo viabilnost, ki jo je socialno delo
izkazovalo do sedaj.
SOCIALNO DELO OD ZAČETKOV
DO AVTONOMNE STROKE IN ZNANOSTI
Socialno delo ima že dolgo preteklost,
ki po vsej verjetnosti sega prav do začetkov
človeške družbe. Kot posebna stroka se je
pričelo razvijati v Zahodni Evropi v času
razsvetljenstva, kot znanost pa se je porodil
ob koncu prejšnjega stoletja. Tudi v Slove-
niji imajo razne oblike specializiranih stro-
kovnih dejavnosti na področju socialnega
skrbstva že dolgo tradicijo, medtem ko stro-
kovno izobraževanje poteka kontinuirano
že petdeset let. Vendar se socialno delo še
ni izoblikovalo v taki meri, da bi uživalo tudi
ustrezno priznanje drugih znanosti.
V obdobju, ko se je porajalo socialno
delo kot stroka, je bila znanost še slepa in
gluha za posameznika. Podobno kot se niti
v teoretičnih niti v tehnoloških znanostih
ob koncu prejšnjega in v začetku našega
stoletja niso spraševali, kakšni so lahko
stranski učinki hitrega razvoja novih
tehnologij, ki so omogočale nesluten razvoj
industrije in prometa, se tudi znanosti o
človeku in družbi niso spraševale, kakšni
so lahko stranski vplivi novih načinov
proizvodnje, dela, urbanizacije, trga delov-
ne sile, šolskih sistemov, zdravstva in mno-
žičnih občil na življenske skupnosti in na
človeka kot posameznika. V začetku našega
stoletja je v znanosti, zlasti pa med zagovor-
niki industrializacije, še prevladovala vera
v možnosti neomejenega razvoja, humani-
stične znanosti pa so podpirale vero, da
bodo nove institucije lahko rešile vse
probleme ljudi (čeprav ne bi bilo mogoče
zadovoljivo rešiti vseh problemov, se je
zdelo, da jih bo možno obvladati).
159
BERNARD STRITIH
Zanimivo je, da se večina znanosti skli-
cuje na odkritja in izume moških. Začetki
socialnega dela pa so povezani z dosežki
žensk, ki so se borile za družbene reforme.
S tem so reševale probleme najbolj ogro-
ženih skupin prebivalstva, po drugi strani
pa so reformna prizadevanja služila dviga-
nju blaginje družbe kot celote. Pomembna
imena povezana z začetki socialnega dela v
ZDA so Jane Addams, Mary Richmond in
Edward Devine. V njihovem delu zavze-
manje za družbene reforme nikakor ni
pomenilo omalovaževanja možne pomoči
posameznikom. Tudi v Evropi so se v drugi
polovici prejšnjega stoletja razvila različna
gibanja, katerih članice in člani so se zavze-
male/i za pomoč ogroženim in za družbene
spremembe. Vendar se evropsko mišljenje
ni moglo izkopati iz neplodne dileme,
čemu dati prednost, konkretnim oblikam
pomoči ali zavzemanju za velike ideje (ki
naj bi imele za posledico velike družbene
spremembe). Evropska prizadevanja za
pomoč revnim in ogroženim so v marsičem
podobna zgodbi o don Kihotu in njegovem
slugi Sanču Pansi. Velike ideje in praktična
pamet se v življenju obeh junakov dopol-
njujejo, v evropskem mišljenju pa se izklju-
čujejo. Filantropske dejavnosti v ZDA pa bi
morda najlažje ponazorili z zgodbami iz
pionirskih časov. Pionirji so se podajali v
veliko negotovost, na uspeh so lahko raču-
nali le, če so praktično pamet povezovali z
vero v prihodnost. Namesto uresničevanja
velikih idej so ustv^arjali družbeni red. Tako
na primer enakost ni izhajala iz ideologije.
Če so hoteli najti možnosti sožitja, so morali
enakost (pragmatično) sprejeti kot danost.
Ameriška avtorica Mary Richmond se je
izognila vprašanju, kaj je pomembneje,
družbena reforma (sprememba in pomoč
v okolju) ali oseba (pomoč posamezniku).
Ko je kot predmet socialnega dela oprede-
lila obravnavanje posameznika v njegovem
socialnem okolju, ta opredelitev za takratno
znanost še ni mogla biti smiselna. Hitro pa
se je pokazalo, da taka opredelitev izhodi-
šča v procesu izvajanja pomoči daje dobre
praktične rezultate. Začele so nastajati nove
ustanove, v katerih so se povezovale različ-
ne dejavnosti (pomoč za prehrano, začasna
nastanitev, informiranje o dogajanju na trgu
dela, varstvo otrok, svetovanje ženam, fun-
kcionalno izobraževanje odraslih za nove
zaposlitv^e, družabno razvijanje kulturnih in
rekreativnih dejavnosti, skupinska srečanja,
pogovori z versko vsebino in družabna
srečanja). Pomoč s socialnim delom je za
tisti čas pomenila nekaj, kar se je bistveno
razlikovalo od vseh dotedanjih oblik dobro-
delnosti. Razlika ni bila le v načinih izva-
janja pomoči, ampak tudi v tem, kako so si
zamišljali cilje. Za nas je pomembna pred-
stava, da je bil v začetkih strokovnega
socialnega dela prisoten duh pionirjev, ki
so osvajali nove teritorije in gradili svet
prihodnosti. Nove ustanove so pokazale
svojo (trdo)živost (viabilnost). S tem so
utemeljevale svoj obstoj, pa tudi potrebnost
nove stroke socialnega dela.
Glavni poudarki Mary Richmond (cit. po
Oppi, Tomaschek 1986: 34) so:
1.	Generično socialno delo. To pomeni,
da socialno delo ni veja neke druge znano-
sti, ampak ima svoje korenine in svoj »rod«.
2.	Obravnavanje posameznika v njego-
vem socialnem kontekstu.
3- Ustrezno usklajevanje potreb posa-
meznika in splošnih potreb prek tesnega
medsebojnega sodelovanje v skupnostnih
akcijah in gibanjih.
Mary Richmond je napisala tudi eno
prvih knjig o strokovnem socialnem delu z
naslovom Socialna diagnoza. Čeprav nas
naslov spominja na medicinski model, je
bistveni poudarek drugje. Poudarjena je
nujnost, da na uporabnike storitev ne gle-
damo kot na ljudi, ki so si podobni oz. celo
enaki. Človeku je mogoče pomagati le, če
ga jemljemo kot svojsko osebo, ki se razvija
v skladu z zahtevami in omejitvami svojega
konteksta, vendar ima v sebi vedno tudi še
neuresničene možnosti. Odnos med social-
nim delavcem in njegovo stranko oziroma
uporabnikom se razlikuje od različnih
drugih odnosov po tem, da človek v tistem
trenutku nima veliko izbire. Prošnja za
pomoč praviloma pride v poštev, ko ni
drugih legalnih možnosti za uresničenje
določene (za osebo) eksistencialno pome-
mbne potrebe. Tako kot v vsakem odnosu
se tudi med socialnim delavcem in njegovo
stranko lahko utiri odnosni vzorec odvisno-
sti, ki onemogoča razvojne spremembe.
160
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI
Ideja socialne diagnoze usmerja pozor-
nost socialne delavke od prošnje (zahteve)
za pomoč na razmere, v katerih oseba živi
(delo, življenjski standard, družinski od-
nosi, mreža medsebojnih pomoči, rivalstva
in konflikti), k temu, kako se oseba spopada
z življenjskimi težavami, k specifičnim
problemom, s katerimi se oseba sooča (ali
se jim skuša na vse načine izogniti), in tudi
k osebi sami, njenim sposobnostim (resur-
som) in k njenim slabostim (primanjklja-
jem, konfliktom). Hkrati pa ravno socialna
diagnoza pomeni, da je vloga stranke ali
uporabnika pomoči nekaj začasnega, nekaj,
kar odgovarja specifični situaciji; ko so reše-
ni problemi, preneha tudi veljavnost social-
ne diagnoze in s tem se poklicni odnos
pomoči konča. To je bilo za čas na prelomu
stoletja nekaj povsem novega. Do takrat je
v evropsko-ameriški kulturi veljalo prepri-
čanje, da je revščina tako usodno preplete-
na z moralnim in socialnim propadom, da
revščina hkrati pomeni tudi socialno izklju-
čenost brez možnosti ponovne vključitve.
Ne smemo pozabiti, da so se ideje Mary
Richmond porajale v času, ko so začetniki
psihološke in psihiatrične znanosti razmi-
šljali zlasti o tem, kako poskusno osebo ozi-
roma pacienta izločiti iz njegovega okolja,
kako vzpostaviti laboratorijsko okolje za
čimbolj nepristransko proučevanje posa-
meznika oziroma posameznih psihičnih
fenomenov. To je bil čas, ko se je zdelo, da
je najvišji cilj pozitivistične znanosti od-
krivanje univerzalnih zakonitosti delovanja
živčnega sistema in na ta sistem vezanih
psihičnih procesov.
V našem času je znanost na raznih pod-
ročjih prišla do novih odkritij, razvile so se
nove ideje. Okoli tristo let je prevladovalo
prepričanje v smiselnost razstavljanja kom-
pleksnih procesov na čim enostavnejše ses-
tavine, ki jih je mogoče izčrpno opisati in
proučiti do te mere, da se razkrijejo zakoni
vzročnosti. Npr. medicina je iskala mož-
nosti razvoja v vse bolj natančnem pozna-
vanju anatomije in fiziološkega delovanja
posameznih organov. Bolj ah manj pa so
zapostavljali zakonitosti celote in vplive so-
cialnega okolja. Danes znova poudarjajo, da
univerzalno razumevanje posameznika ni
mogoče, temveč da lahko spoznavamo po-
sameznika samo lokalno — v neskončni raz-
nolikosti okolij in interakcij med posamez-
nikom in njegovim lokalnim kontekstom.
V času nastajanja socialnega dela so si
razsvetljeni vodilni strokovnjaki na podro-
čju socialnega varstva in na sorodnih pod-
ročjih najbolj prizadevali razvijati socialno
razsežnost demokracije. Demokracijo je
namreč prejšnje stoletje iskalo in uresničilo
v politiki (strankarsko življenje, parlamen-
tarizem). Začeli so poudarjati spoštovanje
individualnosti namesto čaščenja grobega
individualizma. Od iskanja vzrokov so se
preusmerih v prizadevanje za novi red, da
bi se s tem postavili po robu socialnim
težavam in da bi odpravili socialno gorje.
Iz današnje perspektive lahko razume-
mo ideje začetnikov socialnega dela na nov
način, lahko jih vzporejamo z načini mišlje-
nja, ki so se razvili v ekologiji, s sistemsko
teorijo, kibernetiko drugega reda in z novo
nastajajočo znanostjo o kompleksnosti.
Vendar za uspešen razvoj znanosti o social-
nem delu nikakor ne zadostuje, če spozna-
mo, da je njegova temeljna novost ravno
tisto, kar so druge znanosti socialnemu delu
oporekale. Socialno delo mora šele razviti
svojo avtonomijo.
Ko govorimo o avtonomiji socialnega
dela, se zavedamo, da se lahko avtonomija
stroke gradi le na temelju njene neobhodno
potrebne družbene funkcije. Zavedamo se,
da socialno delo opravlja tisto funkcijo v
družbi, ki je ne opravlja nobena druga stro-
ka. Ta posebna funkcija socialnega dela pa
je ravno pomoč ljudem, ki jim grozi social-
na izključitev, oziroma tistim, ki so se že
znašli v položaju izključenosti. Če gledamo
na naloge posamezne stroke z vidika po-
samezne zaprte družbe, niti ni pomembno,
ali stroka tudi resnično dosega cilje, ki jih
postavlja, ampak je pomembno le, da svoje
naloge opravlja na tak način, da so lahko
državljani prepričani v njeno strokovno
korektnost. Šele odprta družba lahko posta-
vi vprašanje, kako uspešno določena stroka
uresničuje cilje, ki jih deklarira. Ocenjeva-
nje uspešnosti je mogoče le v mednarodnih
primerjavah, in to se v Sloveniji začenja
dogajati.
Avtonomnost socialnega dela ni sama se-
bi namen, ampak je nujna za kontinuirano
161
BERNARD STRITIH
razvijanje odnosov socialnega dela kot
avtonomnega podsistema družbe z drugimi
strokami, ki v sedanjih razmerah prav tako
predstavljajo avtonomne celote. Seveda to
nikakor ne pomeni, da so posamezni pod-
sistemi družbe med seboj neodvisni, pač
pa vsaka stroka predstavlja samoreferenčni
sistem, ki je popolnoma neodvisen pri
branju in procesiranju določenih dogodkov
oziroma sporočil o dogodkih. Pri tem lahko
uporabimo primero iz knjige, ki jo je napi-
sal sodobni nemški avtor Helmut Willke:
Zaradi diferencialnega uvrščanja v različne
kontekste postane navidez »enoten« družbe-
ni dogodek, kot je na primer strmoglavljenje
letala, »polikontekstualni« dogodek, ki
ponuja popolnoma različne informacije, pač
glede na to, ali se bere kot prometno-tehnič-
ni, zavarovalno-pravni, kriminološki, eko-
nomski, politični ali kakršenkoli drugi
dogodek. (Willke 1993: 43.)
K navedenim variantam »dogodka« lahko
dodamo še sodno-medicinski in socialno-
delavski dogodek. Strmoglavljenje letala je
lahko socialnodelavski dogodek, ker so
družinske mreže v našem času tako ranljive
in v odnosu do družbenih institucij tako ne-
močne, da si lahko predstavljamo celjenje
socialnih ran le tako, da mora v številnih
individualnih primerih sodelovati tudi stro-
kovno socialno delo. Kot kažejo nekatere
študije, ki so analizirale dogajanja po letal-
skih katastrofah, se potreba po strokovnem
socialnem delu pokaže že v trenutku obve-
ščanja svojcev ljudi, ki so v nesreči izgubili
življenje oz. ki so bili poškodovani. Če pri
posredovanju sporočila določena družbena
služba ne upošteva posebnosti sprejemnika
sporočila kot osebe v njenem socialnem
kontekstu, bo nastala drugotna škoda —
zaradi stanja začasne kaotičnosti odnosov
v odnosnih sistemih bo relativno večje
število ljudi začasno izključenih iz svojih
običajnih družbenih vlog in nalog.
Pri branju in procesiranju sporočila do-
ločenega dogodka je vsak samoreferenčni
sistem suveren, vendar lahko isti dogodek
za druge sisteme ali akterje pomeni nekaj
povsem drugega. Socialno delo mora biti
sposobno in tudi pooblaščeno, da posre-
duje svoje signale o nekem dogodku dru-
gim akterjem (službam, strokam). Po drugi
strani mora biti socialno delo sposobno
»razumeti« zunanje signale kot spremembo
svojih kontekstualnih pogojev. To pomeni,
da mora stroka prevesti »obče informacije«
v svoj operativni jezik. Willke meni, da niti
ideja o zunanjem usmerjanju socialnih siste-
mov, recimo ideja o državnem usmerjanju,
niti predstava o čistem notranjem usmer-
janju, ne ponujata uporabne rešitve proble-
ma usklajevanja kompleksnih, samorefe-
renčnih socialnih sistemov. Šele urejena
prepletenost obeh perspektiv, oscilacija
med tujo referenco in samoreferenco v
»transferenčnih operacijah« pelje k tisti
vrsti avtonomije ali preudarne samodeter-
minacije, ki ustreza idealnemu tipu funkcio-
nalno diferencirane, nehierarhično ureje-
ne družbene strukture (Willke 1993: 43).
V skladu z Beerovim modelom viabilne
organizacije (cit. po Stri tih, RapošaTajnšek,
Možina 1993: 17-22) lahko avtonomnost
socialnega dela dosegamo in ohranjamo le:
•	z negovanjem pogovorov znotraj naše
stroke; ti pogovori naj bi omogočali budno
spremljanje dogajanja na področju social-
nega dela in koordiniranje med posamez-
nimi dejavnostmi socialnega dela;
•	z negovanjem pogovorov med siste-
mom socialnega dela in okoljem (npr. z dru-
gimi strokami, znanostmi, z drugimi druž-
benimi podsistemi — gospodarstvo, politi-
ka, pravo, idr., z zainteresiranimi laiki, idr.);
v teh pogovorih se lahko vedno znova od-
krivajo možnosti razvoja sistema socialnega
dela v prihodnosti glede na okolje;
•	z negovanjem pogovorov, ki bi povezo-
vali oba zgoraj opisana vidika, torej social-
nega dela kot operativno zaprtega sistema
in informacijsko okolju odprtega sistema;
v teh pogovorih naj bi se porajala strategija,
ki bi omogočala viabilnost celotnega sis-
tema socialnega varstva.
Pred dvajsetimi leti smo o problemu
avtonomije socialnega dela govorili precej
drugače. Iz zornega kota takratne znanosti
je bila najpomembnejša tema identiteta
stroke. Pri tem so številni avtorji poudarjali
njene psihološke vidike, v zadnjih desetih
letih pa je vse bolj prisotna zavest o
problemih, ki nastajajo zaradi vse večje
162
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI
družbene kompleksnosti. In če se iz te
točke ozremo na začetke socialnega dela,
lahko v prizadevanjih začetnikov naše
stroke prepoznamo idejo, daje mogoče po-
magati posameznikom in družinam, da s
svojim delovanjem in razmišljanjem iščejo
bolj funkcionalne načine vedenja in medse-
bojnega povezovanja v okoljih, ki za posa-
meznika postajajo vse bolj nepregledna.
Dalje pomoč s socialnim delom pomeni, da
pomagamo posameznikom ustvarjati nove,
bolj uporabne zemljevide za orientacijo v
družbenih okoljih, ki s tem postanejo manj
nepredvidljiva in manj ogrožujoča za posa-
meznika, hkrati pa posameznik lahko po-
stane bolj konstruktiven v svojih odnosnih
mrežah in v družbi.
Od vsega začetka je bistvena prednost
naše stroke to, da so socialne delavke ravno
z upoštevanjem posebnosti človeka v
njegovem okolju vedno znova odkrivale
pomemben vir pomoči, ki ga v tistem času
druge znanosti še niso poznale in ga tudi
socialne delavke niso znale znanstveno
utemeljiti. Socialne delavke so se učile vi-
deti in razUkovati probleme posameznikov,
družin, odnosnih mrež in skupnosti, ki
lahko pomenijo grožnjo socialnoekološ-
kemu ravnotežju.
POTREBA PO SOCIALNEM DELU NASTANE,
ČE NE ZADOSTUJE ČLOVEŠKA POMOČ
V NARAVNI SOCIALNI MREŽI
Človeškega življenja si ni mogoče predstav-
ljati brez različnih nevarnosti, ki prežijo na
človeka v njegovem okolju ali v njem sa-
mem. Vsak človek, skupina ali organizacija
se v svojem razvoju srečuje tudi s krajšimi
ali daljšimi obdobji stopnjevanih naporov,
raznih vrst pomanjkanja in trpljenja. Kadar
se razmere kljub stopnjevanim prizade-
vanjem osebe (članov skupine ali organiza-
cije) ne izboljšajo, lahko problemi zadobijo
značaj krize.
Človek je eksistencialno vpleten v mreže
medsebojnih vplivov, ki potekajo na več
ravneh:
•	človek — ljudje, s katerimi je nepo-
sredno povezan
•	človek — naravno okolje
•	človek — družba s svojimi institucijami
•	človek — v odnosu do samega sebe.
Ko ljudje s svojimi težavami prihajajo v
različne institucije, se strokovnjaki pravi-
loma najprej osredotočijo na posamezne se-
stavine (podrobnosti) procesa. Za socialno
delo je pomembno, da poskušamo ohranja-
ti preglednost nad vsemi področji. Ravno s
tem, ko socialna delavka razvija opis, v ka-
terem so jasne razlike ravni, se postopoma
porajajo nove ideje o mogočih načinih re-
ševanja problemov.
Izhodiščna ideja socialnega dela je, da
človek (oseba) potrebuje drugega, družbe-
no in naravno okolje (kontekst), in tudi
narobe, da družba potrebuje osebo in da
»drugi« potrebuje sočloveka. Socialno delo
bi predstavljalo suho vejo na drevesu naše
civilizacije, če bi se zgornja sestavljanka
zaradi neke svoje imanentne logike zlagala
kar sama. Številni ljudje so celo prepričani,
da se je ta »sestavljanka« zlagala v vsej zgo-
dovini in da se je zapletlo šele v našem
stoletju. Zapletlo se je v zadnji od navedenih
točk, v odnosu človeka do samega sebe.
Pogosto srečamo mnenja, da je sodobni
človek egoist, grobi individualist (Peck
1994: 15), da je sam sebi dovolj itn. Tudi
socialno delo izhaja iz izkušenj, da je
sodobni človek sam sebi dovolj takrat, ko
lahko nadvladuje oz. obvladuje druge ljudi,
ko zmaguje, napreduje, ko prehiteva druge
in celo samega sebe. In tega človek sam sebi
ne more priznati. Ko pa se obdobje zmag
konča, je ta človek enako nebogljen, kot je
bil človek nebogljen vselej od začetkov
svoje vrste.
Sodobni človek se praviloma zelo težko
(najtežje) zave svoje nemoči in ranljivosti,
prav tako težko ali še težje se ozavede tega,
kako zelo potrebuje druge ljudi. Ko ljudje
prihajajo k socialnim delavkam, pogosto
začnejo kar spontano pripovedovati o ra-
znih oblikah pomanjkanja ter o nasilju in
krivicah, ki so jih utrpeli v preteklosti.
Socialnim delavkam pogosto sploh ni treba
postavljati vprašanj, saj izčrpni opisi pro-
blemov nastajajo kar sami od sebe. Dogaja
se celo, da socialna delavka tega pripovedo-
vanja ne more zaustaviti. Tudi zato, ker se ji
zdi, da je poslušanje najmanj, kar so so-
cialne delavke dolžne dati svojim strankam.
163
BERNARD STRITIH
To je sicer res, vendar lahko naivno poslu-
šanje stranki tudi škoduje. Strankina zgodba
namreč ne govori o problemih in o ljudeh,
ki probleme povzročajo, ampak govori o
tem, kako stranka probleme doživlja in kako
si jih razlaga. Zgodba je praviloma del pro-
blema in ne njegov opis, je del mehanizma
tunelske percepcije, ki stranki preprečuje,
da bi zagledala različne možne poti v pri-
hodnost.
Kako ta mehanizem deluje, si lahko po-
nazorimo s preprostim primerom: če se s
kladivom udarim po prstu, se v trenutku,
ko me zaboli, najprej razjezim nad kladi-
vom. Če doživim bolečino v medsebojnih
odnosih, se po vsej verjetnosti najprej
(spontano) razjezim na tistega, ki mi je to
bolečino povzročil. Tako kot me kladivo ni
udarilo samo, tudi bolečine v medsebojnih
odnosih ne more povzročiti samo »drugi«.
A ko se razjezim nad kladivom, me ne bo še
enkrat udarilo, ko pa se razjezim nad nekom
drugim, se lahko sproži vrsta dejanj oz.
dogodkov, ki pomenijo stopnjevanje prvot-
nega dogodka.
Bolečino lahko razrešim ali osmislim na
več načinov. Lahko se umaknem in se nekje
v miru in na varnem ponovno vrnem k
začetku (rekurzivno vračanje), k sprožilni
situaciji in seveda k lastnim pričakovanjem,
ki so me vodila h komu drugemu in v »za-
plet«. Vendar je taka pot nazaj, k začetkom,
težavna, saj je ogrožena moja samoljubnost.
Hkrati se tudi ne spomnim vseh dogodkov
oz. znakov, ki so bili pomembni za potek
dogodkov.
Drug način, kako lahko razrešim ali
osmislim bolečino, je, da ustvarim zgodbo,
v kateri je drugi deloval popolnoma (ali vsaj
pretežno) iz svojih notranjih pobud. Jaz ga/
je nisem izzval, jaz ga/je nisem iskal in se
nisem zapletel z njim/njo, on/ona me je
zasledoval(a) zaradi zlih namenov, ker je
bolan/a, zaradi narodnostnega ali rasnega
sovraštva, verske nestrpnosti, moškega se-
ksizma ali njenega feminizma itn. Ko v svoj
zemljevid vrišem preganjalca, moje samo-
ljublje ni več (ne more postati) vprašljivo,
ampak se lahko spreminja v nekaj vred-
nejšega, to je v »samospoštovanje«. Moja
dejanja s tem dobijo smisel, ker jih lahko
proglasim za obrambo resnice in splošnih
vrednot. Na ta način razrešitev notranje
zadrege, sramu ali stiske lahko postane iz-
vor novih problemov, ki se potem ponav-
ljajo v nedogled.
Kadar se problem v življenju določene
osebe ali družine ponavlja in zunanji opa-
zovalec pri tem ne more ugotoviti, da ima
oseba od tega neko korist (ko so torej izklju-
čeni racionalni razlogi), sta pogosti dve
vrsti razlag:
•	oseba je neuvidevna oz. neprištevna
•	dogodki sami dokazujejo, da v okolju
osebe deluje (ali delujejo) zakrknjen pre-
ganjalec ali njemu sovražne sile, zarota ipd.
Ko je taka konstrukcija izdelana, oseba
ne doživlja več dvomov, a se tudi zmanjša
raznolikost njenih odnosov v okolju. Oseba
sama si v takem položaju ne more več po-
magati, problemi se porajajo kar sami od
sebe.
Seveda tudi znanost o socialnem delu
dopušča možnost, da so nekateri ljudje ne-
prištevni in da so po drugi strani ljudje žrtve
najrazličnejših preganjanj brez sleherne
krivde. A če je naš cilj podpiranje in oživ-
ljanje takih odnosnih mrež, v katerih se
lahko posameznik kot oseba razvija in sode-
luje v najrazličnejših procesih medsebojne
pomoči, potem je smiselno, da iščemo tak
opis problema, v katerem bo lahko tudi
stranka videla smiselnost lastne dejavnosti
in ki ji bo omogočal (sprva) vsaj minimalno
praktično uspešnost. Verodostojnost opisa
socialnega problema torej ni zagotovljena,
če so zbrani številni preverljivi podatki o
dosedanjem poteku dogodkov. Za verodo-
stojnost opisa socialnega problema je po-
membno, da pokaže tudi na tiste sklope
odnosov, ki se jih ne more ali ne sme tema-
tizirati in na tiste minimalne spremembe,
ki omogočajo izkustveno preverjanje, kaj je
in česa (še) ni mogoče spremeniti.
Lüssi poudarja, da je socialni problem
tehnični termin socialnodelavske teorije in
da ima struktura socialnega problema tri
dimenzije (Lüssi 1991: 88):
1.	Pripadnost različnim odnosnim mre-
žam oz. osamitev.
2.	Funkcionalnost vedenjskih načinov in
vlog v različnih institucijah, skupinah in v
različnih odnosnih mrežah.
3.	Medsebojna razmerja različnih social-
164
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI
nih podsistemov, katerim posamezna oseba
pripada. Ta dimenzija še pridobi pomen, če
se vprašamo, kako se medsebojna razmerja
različnih socialnih podsistemov odražajo v
medosebnih odnosih in tudi v notranjih
konfliktih posamezne osebe.
Z vidika socialnega dela ni tako pomem-
bno, da odkrijemo, zakaj kdo ostaja izoliran.
Bolj pomembno je vprašanje, kdo bi morda
tega človeka potreboval — kje v okolju so
možnosti, da se ta človek vključi v neko
odnosno mrežo, da se ponovno začne učiti
socialnih vlog in da ponovno začne živeti z
drugimi in za druge, se boriti, iskati nove
možnosti smiselnega načina življenja v
prihodnosti. Za socialno delo ni tako
pomembno vprašanje, zakaj stare navade
odmirajo, zakaj izginjajo nekatere moralne
norme, pač pa to, da pomagamo razvijati
nove funkcionalne navade, da podpiramo
iskanje novih vzorcev solidarnostnega
vedenja v razmerah, ki se nenehno in hitro
spreminjajo.
Številni problemi nastajajo v zvezi z
urbanizacijo. Nemški avtor Frederic Vester
(1991) govori o tem, da nastajajo vedno go-
stejše mreže medsebojne odvisnosti ljudi,
hkrati pa človekova zavest v resnici ne vodi
tega razvoja (ga obvlada le navidezno) in
mu pogosto niti ne sledi. Namesto novih
oblik sožitja in sodelovanja lahko govorimo
le o številnih oblikah stresa, ki je povezan z
gostoto naseljenosti. Številne nevarnosti
izhajajo tudi iz motenj in protislovij eko-
nomskega razvoja (gospodarske krize, brez-
poselnost itn.). Gospodarske krize morda
vzbujajo največ strahu, ker lahko ohromijo
tudi vse druge dejavnosti in funkcije, ki so
v sodobni družbi nujne za vzdrževanje
določene ravni blaginje. Med zunanjimi
nevarnostmi gotovo niso nič manj pomem-
bni problemi in konflikti, ki nastajajo ob
»potresnih prelomnicah« družbene in
nacionalne diskriminacije, zapostavljanja
ljudi zaradi verskih in ideoloških razlogov,
podedovanih krivic, nejasne prihodnosti
itn.
Strokovni delavci na področju social-
nega varstva se zelo pogosto srečujemo s
krizami v medosebnih odnosih v družinah,
delovnih in bivalnih okoljih. Družinske
skupine in druge oblike skupinske medse-
bojnosti predstavljajo človekovo neposred-
no skupnostno okolje. S pripadnostjo
preglednim odnosnim mrežam oseba pre-
verja svoje zaznavanje okolja in sebe v oko-
lju, v skupinah oseba razvija sposobnosti
vzajemnega delovanja (konverzacija in
kooperacija), v procesih medsebojnega
usklajevanja v skupinah člani odnosnih
mrež razvijajo svoje lastne notranje svetove.
Na ravni odnosnih mrež najbolj živo delu-
jejo procesi prenašanja kulturne dediščine
določene skupnosti (posebni jeziki, pred-
stave, ki imajo veliko motivacijsko vrednost,
vedenjski vzorci in vloge). Oseba se s po-
močjo odnosne mreže orientira v družbi.
Kriza se razvije takrat, ko odnosna mreža
razpada, se zelo skrči ali ko oseba doživlja
ponavljajoče se pojave neproduktivnega
stopnjevanja simetričnih ali komplemen-
tarnih komunikacijskih vzorcev.
Prvotno so se ljudje družili v okvirih
lokalnih skupnosti (kjer so gojili religiozna
izročila in druge običaje) in v sorodstvenih
mrežah. S prevlado industrijskega načina
»proizvodnja-potrošnja« so se oblike medse-
bojnega druženja ljudi spremenile, nastale
so nove oblike druženja, povezane s poklic-
nim delom in z raznimi vrstami potrošnje,
rekreacije in zabavnega življenja. Novost
pomenijo tudi različne skupine za samopo-
moč in skupine, ki ne služijo zadovoljevanju
potreb svojih članov, ampak uresničevanju
smiselnih ciljev v širši skupnosti (ekologija,
solidarnost z ljudmi, ki nimajo enakih
možnosti za življenje itn.). S spreminjanjem
svoje pripadnosti skupinam in s spreminja-
njem skupinskih vizij in simbolov lahko
ljudje rešujejo različne težave in s tem rešu-
jejo tudi krize. Skupina lahko pomeni za
posameznika pritisk in ponavljanje konflik-
tov, skrivanje pred dejanskimi izzivi življe-
nja, lahko pa pomeni tudi oporo in pomoč.
Ljudje rešujemo svoje težave na za nas
običajen način in smo pri tem praviloma
uspešni. Vedenjski vzorci, ki jih razvijamo
za reševanje različnih težav, sestavljajo
identiteto osebe in jih zato ni mogoče po-
ljubno spreminjati. Če pri reševanju težav
nismo uspešni, poskušamo še z večjo silo
in doslednostjo udejaniti privajene načine.
Kadar začutimo, da smo izčrpah seznam
možnih načinov spopadanja s težavami in
165
BERNARD STRITIH
da ne moremo dobiti dodatne podpore v
okolju (ali celo narobe, v okolju naletimo
na oz. doživimo privoščljivost ali celo izrab-
ljanje), se poveča notranja stiska in ranlji-
vost. To pa vpliva na hitrejšo izrabo notra-
njih rezerv samozaupanja, zmanjšajo pa se
tudi sposobnosti uporabe lastnih fizičnih
moči in spretnosti, lahko nastanejo motnje
v delovanju imunskega sistema in posamez-
nih telesnih mehanizmov. Zaradi strahu
pred stopnjevanjem doživetij bojazni oseba
spreminja svoj zemljevid sveta in poskuša
ohraniti pozitivno samopodobo s tem, da
ukinja zavest o lastni odgovornosti. V tem
položaju se prebudijo vzorci obrambnega
vedenja oz. stresnih drž (Satir 1995: 69-83)
in naučeni vzorci vedenja nemoči.
Vsak neuspešen poskus povečuje notra-
njo negotovost in veča ogrožujočo moč
nerešenih problemov. Dogajanje postaja
vse bolj nepregledno, ker oseba prične
izgubljati svojo socialno kompetentnost.
Izgublja zaupanje drugih v socialni mreži,
da je sposobna in pripravljena prispevati
za ohranjanje avtopoeze socialnih sistemov,
katerim pripada.
V zvezi z razlikovanjem notranjih in
zunanjih dejavnikov socialnih problemov
se srečujemo s težavami v teoriji in praksi.
Strah npr. uvrščamo med notranje dejavni-
ke problemov, vendar se dejanska doživetja
strahu vežejo na zunanje predmete in do-
godke. Tudi socialna kompetentnost ni le
lastnost (ali skupek lastnosti) osebe, ampak
vključuje tudi priznavanje, ki ga osebi
dajejo drugi. Kaj je potem bolj pomembno:
tisto, kar je zunaj, ah tisto znotraj? V praksi
se ta problem pogosto razreši tako, da klien-
ti o svojih občutkih govorijo psihologom
in psihiatrom, k socialnim delavcem pa pri-
hajajo z raznimi prošnjami, naj jim poma-
gajo, da se bodo izognili nevarnim življenj-
skim siuiacijam. Vendar je prav to lahko za-
čarani krog. Človek, ki se dosledno izogiba
situacijam, ki jih smatra za nevarne, s tem
ohranja, morda pa celo povečuje notranjo
dispozicijo za doživljanje strahu. Pogosto je
prvi korak procesa pomoči prav temati-
zacija klientove predstave, kaj je znotraj in
kaj zunaj.
SOCIALNO DELO:
ORODJE SOCIALNE POLITIKE
ALI GENERIČNA STROKA IN ZNANOST
V zadnjem desetletju lahko opisujemo druž-
bena dogajanja z bolj diferenciranimi poj-
mi, kot pa je bilo mogoče v času, ko se je
socialno delo porajalo. Danes se bolj zave-
damo težav, ki nastajajo zaradi protislovnih
odnosov med posameznimi podsistemi
družbe. Kopernikanski obrat v družbi se je
zgodil v času razsvetljenstva, ko so se po-
samezni podsistemi družbe izmaknili izpod
kontrole cerkve. Jože Pučnik je to izrazil
takole:
Ko je razsvetljenstvo odkrilo poroznost
teokratskega legitimiranja družbe, je na tem
odkritju zgradilo svojo brezkompromisno
kritiko teokracije in zahtevalo njeno odstra-
nitev. (Pučnik 1988: 11.)
Tako se je pričela zgodba moderne, v
kateri je znanost neopazno nadomestila
teokracijo. Pričelo se je obdobje nesta-
bilnosti, ki se še ni končalo. S pospešenim
razvojem znanosti in tehnologije se je
uveljavil princip specializacije vsake veje
znanosti, stroke, tehnologije itn. Posamezni
podsistemi so prav zaradi svoje specia-
lizacije sprva slepi za delovanje drugih
podsistemov. Ko se je ekonomija osamo-
svojila, ji politika ni mogla več dominirati,
ampak je lahko le skrbela za blažitev
številnih protislovij, ki so nastajala.
Socialna politika blaži vpliv nehumane
racionalnosti kapitalističnega načina
gospodarjenja. Vendar socialna politika
dejansko pomeni poseganje v ekonomijo,
ker neposredno vpliva na plačilno sposob-
nost prebivalstva, in po drugi strani pomeni
zvišanje davkov. Dirk Bäcker smatra, da gre
v odnosu med politiko in gospodarstvom
predvsem za distribucijo tveganj in negoto-
vosti delovanja obeh podsistemov. Oba si-
stema potrebujeta in ustv^arita neko vmesno
področje, ki jima omogoči, da s kombina-
cijo svojih negotovosti in tveganj dosežeta
varno tveganje, se pravi tveganje, ki ga
lahko predvidita in vkalkulirata (Willke
1993: 85).
Ko se vprašamo, kakšno mesto med dru-
166
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI
gimi podsistemi družbe zavzema socialno
delo, hitro ugotovimo, da so potrebe in tudi
viri socialnega dela le posredno povezani s
politiko in z ekonomijo, bolj neposredno
pa so povezani s socialno politiko, s prav-
nim podsistemom, pa tudi s cerkvenimi
ustanovami in z nekaterimi emancipa-
tornimi gibanji (delavska gibanja, femini-
zem, gibanja za zaščito raznih manjšin itn.).
Če si dovolimo nenavadno primerjavo, bi
lahko rekli, da se socialno skrbstvo navidez
ne razlikuje veliko od kakšne davčne službe
na lokalni ravni, le da eni zbirajo denar, dru-
gi pa ga delijo. Vendar pa je razlika v tem,
da ima davčna služba opraviti s kohezivnimi
sistemi, ki so organizirani v skladu z druž-
benimi normami, njihovo delovanje pa je
predvidljivo. Občinska socialna služba pa
kontaktira z ljudmi, ki izpadajo iz organizi-
ranih oblik sodelovanja, lahko pa sodelujejo
v nelegitimnih (nedovoljenih) organiza-
cijah. Njihovo delovanje je nepredvidljivo
prav zato, ker doživljajo eksistenčno in
eksistencialno ogroženost. Iz tega pa izhaja
zahteva, da se mora razviti poseben pod-
sistem za urejanje socialnih zadev tam, kjer
nastajajo problemi, ki zaradi zapletene
povezave stvarnih, socialnih, časovnih, ope-
rativnih in kognitivnih razsežnosti in valenc
ne dopuščajo enoznačnih, preprostih ali
enostranskih rešitev (Willke 1993: 84).
Socialno delo s svojo opredeHtvijo pred-
meta dela in z metodami, ki jih je doslej
razvilo, nedvomno ustreza zahtevam oziro-
ma potrebam družbe povsod tam, kjer na-
stajajo motnje v delovanju oziroma samo-
obnavljanju socialnih mrež. Ideja samo-
referenčnosti nam pomaga razumeti, da se
strokovno socialno delo sicer stika s števil-
nimi prej naštetimi strokami in dejavnost-
mi, vendar ostaja razpoznavno kot svojski
način delovanja, ki gaje mogoče tako rekoč
v vsakem trenutku in v vsaki fazi dela
razlikovati od drugih pristopov. Hkrati pa
lahko rečemo, da lahko ravno usklajeno,
sinhrono delovanje raznih sistemov daje
optimalne učinke. Če vzamemo primer le-
talske nesreče in funkcije socialnih delav-
cev v kriznem timu, je jasno, da morata
socialni delavec in izvedenec za sodno me-
dicino sodelovati, vendar se stroki ne po-
mešata, niti ne more ena stroka dajati drugi
navodil, kako naj izpolnjuje svoje strokovne
naloge. Isto bi v tem primeru veljalo za
odnose in sodelovanje socialnih delavk z
agenti nezgodnega, zdravstvenega in po-
kojninskega zavarovanja in tudi s tistim
segmentom socialnega varstva, ki služi
uresničevanju upravnih pooblastil. Socialni
delavec lahko prevzame (in večkrat to res
dela) izvrševanje upravnih pooblastil, ven-
dar to dela zato, da s tem upravno odločanje
ne bi moteče poseglo v proces uresniče-
vanja ciljev socialnega dela.
Odnos med socialno politiko in social-
nim delom torej nikakor ni podoben od-
nosu med zakonodajno in izvršilno fimkcijo
politike, oziroma, z drugimi besedami,
socialno delo ni izvršilna funkcija socialne
politike. Socialno delo ima svoje znanstvene
osnove in svojo teorijo, s katero socialni de-
lavci utemeljujejo svoja praktična dejanja.
Vendar moramo razviti razlikovanje tudi
med teorijo in prakso socialnega dela. Teo-
rija socialnim delavcem omogoča orien-
tacijo v zapletenih situacijah vsakdanjega
življenja. Teorija omogoča, da se skozi prak-
tično socialno delo z ljudmi vije tudi nepre-
trgan proces konverzacije.
Fritz Simon (1990: 45) je podal bistvo
teorije takole: teorije reducirajo kompleks-
nost izkušenj in zaznav in nam ponujajo
kriterije za razhkovanje med ravnanjem, ki
je smiselno, nesmiselno ali nekoristno. S
pomočjo teorije je mogoče reducirati kom-
pleksnost do te mere, da ravnanje ni več
poljubno. Slabe teorije so tiste, ki jih ni mo-
goče falsificirati. To pomeni, da se tisti, ki
uporablja slabe teorije, iz svojih napak ne
more učiti in svojih teorij ne more modi-
ficirati.
Teorija torej ne more biti navodilo, kaj
naj socialna delavka dela v določenih tipič-
nih situacijah. Teorija lahko socialni delavki
v njenem praktičnem delu koristi že v
predhodni situaciji, ko si s pomočjo svoje
teoretske orientacije postavlja netrivialna
vprašanja kot izhodišče za delo: Kakšna je
sploh verjetnost, da bom o stranki izvedela
nekaj, česar morda doslej ne ve nihče (niti
stranka sama, niti njeni svojci, niti drugi
strokovnjaki)? Bom lahko odkrila še neures-
ničene zmožnosti stranke in neuresničene
možnosti v strankinem okolju? Bom lahko
167
BERNARD STRITIH
pomagala stranki videti sedanjost iz pers-
pektive prihodnosti? Bom lahko pomagala
stranki v njenih prizadevanjih za odkrivanje
večje raznolikosti v njenem socialnem kon-
tekstu (v vsakem trenutku je več možnosti)
in pri sebi (kaj me veseli, kaj vse mi pomaga
vzdržati)? Bom znala stranko podpreti tako,
da bo našla zase sprejemljivo rešitev proti-
slovnosti med zavestnim in nezavednim,
med telesom in duševnostjo ter kulturnimi
resursi okolja? Bom lahko in kako bom po-
magala stranki, da se iz ponavljanja pode-
dovanih, tradicionalnih vedenjskih vzorcev
premakne v smeri kreiranja novih odgo-
vorov?
Nekakšno središče predhodne faze pa je
vprašanje: kaj pravzaprav sama iščem v delu
z ljudmi v njihovih družbenih okoljih, kaj
odkrivam in česa se učim? Kje so moje meje
in kako to lahko pokažem stranki na tak
način, da je s tem ne bom blokirala, ampak
ji bom, prav narobe, omogočila, da bo s
pomočjo najinega odnosa oz. v najinem
odnosu pridobila izkušnje za razvijanje
novih konceptov, ki bodo uporabni tudi v
njenem vsakdanjem življenju v prihodno-
sti? Bom znala videti široko raznolikost do-
gajanja v socialnih mrežah? Bom znala po-
magati ljudem, da najdejo pri sebi tisto, s
čimer so lahko potrebni drugim ljudem?
Navedena vprašanja ne veljajo le za stran-
ke, ampak prav tako tudi za številne druge
odnose in so strokovnjakom/injam v po-
moč tudi pri iskanju novih kreativnih od-
govorov v lastnem življenju. V samem delu
z ljudmi pa lahko teorije ostanejo pred vrati.
Podobno kot umetnik pri ustvarjalnem delu
ne misli na teorijo, tudi socialna delavka pri
delu s človekom posveča svojo pozornost
temu človeku in razvijanju ustreznega
medsebojnega odnosa. Teorija postane spet
bolj pomembna, ko socialna delavka ocen-
juje uspehe in spodrsljaje svojega prak-
tičnega dela. Zavedati se moramo, kako
pomembno je pri iskanju novih poti učenje
s poskusi in napakami. Pravzaprav se lahko
v življenju največ naučimo iz nenamernih
napak in spodrsljajev.
Literatura
P. Lüssi (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern: Haupt.
H. Oppl, R. tomaschiik (1986), Soziale Arbeit 2000. Freiburg im Breisgau: Lamber tus.
M. S. Рбск (1994), Svet, ki čaka, da se bo rodil. Ljubljana: Mladinska knjiga.
J. Pučnik (1988), Kultura, družba in tehnologija. Maribor: Obzorja.
V. Satir (1995), Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
F. Simon ( 1990), Meine Psychose, mein Fahrrad und ich. Heidelberg: Carl Auer.
B. Stritih, P. Rapoša Tajnšek, M. Možina (1993), Normativi in standardi v socialnem delu. Ljubljana:
VŠSD.
F. ViiSTCR (1991), Kriza prenaseljenih območij. Ljubljana: DZS.
H. Willke (1994), Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: FDV.
168
Srečo Dragoš
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
Naj začnem z najbolj vsakdanjim primerom,
s katerim se vsak vsakodnevno vsaj enkrat
srečuje: z ogledalom. Primer si sposojam od
Umberta Eca (1989), ki je analizo ogledala
izčrpno uporabil v neke druge namene na
področju (semiotike), ki ga lahko tu v celoti
zanemarimo. Ker pa je njegova metafora z
ogledalom tudi socialno zanimiva, si
poglejmo lastnost, ki jo Eco izpelje iz same
uporabnosti zrcaljenja.
Posebnost ogledala (kot gladke ploskve,
ki odbija svetlobne žarke) je v tem, da mi
takrat, ko ga gledam, vrača poteze mojega
obraza. V primeru, ko isto ogledalo pošljem
po pošti drugi osebi z namenom, da se bo
spominjala mojega izgleda, pa me ne bo
mogla videti, ker bo videla sebe — pa naj se
prej še tako dolgo ogledujem v istem ogle-
dalu. Nato se Eco vpraša o primerjavi zrcal-
ne slike z besedami in pravi, da so te slike
analogne osebnim zaimkom. Beseda /02:, če
jo izgovorim jaz, pomeni »mene«; ko jo izgo-
vori kdo drug, pa pomeni tistega drugega,
čeprav gre za isto besedo. Ista stvar (zaimek,
ogledalo) je torej lahko nosilec različnih
pomenov. Drugače pa je, kadar npr. prebe-
remo najdeno sporočilo v steklenici, ki se
glasi: »Doživel sem brodolom v arhipelagu
Huan Fernandez«. Takrat bomo takoj vedeli,
da je »jaz«, ki je doživel brodolom, nekdo
drug in ne jaz (česar seveda ne bi mogli ve-
deti, če bi bilo v steklenici npr. zgolj ogle-
dalo brodolomca). Nadaljnja izpeljava tega
primera služi Ecu za razmišljanje o medse-
bojnih odnosih med samimi znaki, med
njimi in tistim, kar označujejo, in o relacijah
znakov do uporabnikov teh označevanj.
Razlog, da je ta primer tudi socialno
zanimiv za vse, ki delajo z ljudmi, pa je v
dveh poantah. Prva je v tem, da je spremem-
ba učinka (česa) mogoča že s samo spre-
membo konteksta, v katerem pride do tega
učinka. Prej smo videli, da izgovorjena be-
sedica jaz znotraj določenega konteksta
pomeni »mene«, v spremenjenem konte-
kstu (steklenice) pa fa jaz, čeprav ga še ved-
no izgovarjam jaz, pomeni jaz nekoga dru-
gega. Zlasti v socialnem delu si lahko pred-
stavljamo, zakaj postanejo stvari usodne v
resnejših primerih, ko imamo namesto
preprostega zaimka (»jaz«) opraviti s kom-
pleksnejšimi nosilci pomenov, npr. s kon-
kretnim načinom vedenja, s trdovratno na-
vado, z osebnim stilom komuniciranja ali z
neobičajnim delovanjem na druge. Ista
lastnost, izražena na isti način, lahko na-
enkrat postane problematična, tolerirana
ali pa simpatična že zgolj s tem, ko se
spremeni okolje, v katerem se izraža (bodisi
širše družbeno, organizacijsko, interakcij-
sko ali zgolj psihično okolje). Edina izjema
od tega pravila, kot opozarja Eco, je »uči-
nek« ogledala: njegova (zrcalna) sUka ni od-
visna od konteksta, v katerem nastaja, am-
pak zgolj od predmeta pred njim. Da je naša
zrcalna podoba neodvisna od fizičnih in
socialnih prostorov, kjer ogledalo stoji,
samoumevno potrjujejo izkušnje že nekako
od šestih mesecev naše starosti. Zmotno pa
je, če se na isto izkušnjo zanašamo v vseh
drugih primerih.
Druga poanta tega primera izhaja iz prej-
šnje: če velja, da je učinek (česa) pomem-
bno odvisen od spremembe konteksta,
potem je kvalifikacija tega učinka (denota-
cija česa: stvari, vedenja, delovanja) odvisna
od razpoznavanja konteksta. To pa ni mo-
goče brez razmejitve med enim in drugim
169
SRECO DRAGOS
okoljem, tj., brez razločitve pogojev in
danosti, ki veljajo tostran meje določenega
okolja in ki so drugačni od razmer »tam
zunaj«, značilnih za druge kontekste. Da bi
vedeli, kako vedenje članov skupine učin-
kuje tudi izven te skupine, moramo najprej
skupine med sabo razlikovati. To pomeni,
da omejevanje na detekcijo vedenja posa-
meznika v eni in drugi skupini, naj bo še
tako natančno (ali celo izmerjeno), nikakor
ne zadostuje — učinek tega vedenja bo ostal
nerazumljen, če nam je razmejitev med obe-
ma skupinama nejasna. Seveda je transpa-
rentnost meja večja v primerih, kjer gre npr.
za enostavno (enako ponavljajoče, rutinsko
in neproblematično) vedenje otroka v jas-
no razpoznavnih kontekstih domače druži-
ne, vrstniške skupine ali šolskega razreda.
Velja pa tudi narobe: bolj ko se ta okolja
prepletajo med sabo, bolj ko je otrokovo
vedenje drugačno do posameznikov iz ene
in druge skupine, bolj ko je različno vred-
noteno, večja ko je dinamika dogodkov —
manj jasne so razmejitve. Te postanejo
nejasne, ko jih je težje prepoznati in se težje
znajti znotraj njih. Posledica je negotovost,
ki v časovni perspektivi pomeni, kot pravi
Garbarino, izrazito »tveganje za razvoj,
tako zaradi direktnih groženj kot zaradi
odsotnosti običajnih, pričakovanih prilož-
nostih (Garbarino 1986: 24). Ker to velja
tako na ravni posameznika kot na družbeni
ravni, se mnogim zdi sistemska teorija upo-
rabna zlasti na področju socialnega dela.
Prav Garbarinov pristop je že bil predstav-
ljen v tej reviji v zvezi s skupnostnim delom
icf. Tajnšek 1990), zato ga ne bom povze-
mal. Opozarjam pa na izhodiščni kriterij
njegove štirinivojske klasifikacije sistemov.
V osnovi so to »face to face« kontakti in raz-
lične socialne tvorbe, ki nastajajo na tej
podlagi. Tovrstni stiki so za socialno pro-
fesijo temeljnega pomena zato,
•	ker se vsakršno socialno delo že po
svoji naravi nujno sooča z njimi (zaradi
neposrednega stika z uporabniki);
•	ker se z množenjem interakcij med
temi socialnimi tvorbami posameznik
(skupina) znajde v situaciji, ko je odvisen
tudi od tistili kontekstov, v katerih sam ne
participira;
•	ker je razlikovanje med sistemi pogoj
za razumevanje položaja uporabnikov v
njih.
Zgornji poudarki niso uporabni zgolj v
diagnostičnem smislu (trenutnih časovnih
presekov), ampak zlasti v procesnem, saj
gre za nenehna dogovarjanja oz. pogajanja
med posameznikom in njegovim okoljem.
Biti pozoren na to pomeni, da »ne moremo
z zanesljivostjo predvideti prihodnosti
določenega sistema, ne da bi poznali
nekaterih lastnosti drugih sistemov, s
katerimi je prvi povezan« (Garh^arino 1986:
25). In ravno to ni mogoče, čé nismo po-
zorni na razmejitve med njimi.
Vsakdo, kdor se kakorkoli ukvarja s
socialnim delom, ve, da moramo upoštevati
kontekst(e). Ob tem pa smo premalo pozor-
ni na meje med njimi, saj pogosteje iščemo
zgolj tisto, kar je skupnega različnim kon-
tekstom. Iskanje podobnosti je lahko pred-
nost, s katero motiviramo posamezne inter-
vencije, a postane bistvena slabost, če zane-
marimo različnosti, ki nastajajo na robovih
kontekstov. Torej tam, kjer so njihove meje.
Nepozornost do razlik zamegljuje meje kot
tista transakcijska stičišča, na katerih je en
način procesov in dogodkov osamosvojen
od druge vrste logik, pravil, zgodovinskih
identitet in delovanj. Ignoriranje razlik nas
onesposobi ravno za tisto, kar uporabnik
pričakuje od nas. Iz vsakdanjega življenja
vemo, da v trenutku, ko nas vsakdanje
rutine ne oskrbujejo več z zanesljivim,
transparentnim in nevprašljivim izkustvom
o razmejitvah in o vseh drugih razlikah,
pomembnih za naše delovanje — takrat
potrebujemo eksperte. Ekspertni so tisti
sistemi, ki se znotraj posebnega (nevsakda-
njega, nesamoumevnega) konteksta ukvar-
jajo z nekaterimi razmejitvami na poseben,
sebi lasten način. Zaradi te lastnosti ekspert-
nih sistemov poteka tudi celotna diferencia-
cija znanstvenih ved in profesij premoso-
razmerno z diferenciacijo družbene struk-
ture, saj bolj ko skušajo specializacije
odgovoriti na probleme v zvezi s tem, bolj
postajajo specifične. Zato v kompleksnih
družbah postaja tudi znanost kompleksna.
Diferenciacija znotraj socialnih entitet
namreč pomeni, da se strukturni deli druž-
be v vse večji meri soočajo z zmanjševanjem
gotovosti lastnih pričakovanj o tem, katere
170
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
alternativne variante so primerne in katere
niso primerne za navezavo z drugimi struk-
turnimi deli. Negotovost, ki izhaja iz tega,
je posledica nepredvidljivih razmejitev, ki
so problematične predvsem zaradi treh
nasprotnih trendov:
•	ker so razmejitve še v nastanku in še
niso dovolj transparentne;
•	ker proces razmejevanja enih območij
od drugih privede do stopnje, ki ogroža
integrativne mehanizme med njimi:
•	ker povezovanje diferenciranih (avto-
nomnih) področij poteka na način, ko se
ogrozi identiteta posameznih delov zaradi
izginjanja meja med njimi.
Sistemski pristop opozarja, da so to glav-
ni problemi vsakršnih socialnih sistemov,
tako psihičnih (na ravni posameznika) kot
najširših družbenih (npr. transnacional-
nih). Od načina, kako sistemi rešujejo ta
razvojna vprašanja, je odvisno, ali bodo pre-
živeli ali se razkrojili. Zato lahko — čeprav
na skrajno abstrakten način — definiramo
sociokulturno evolucijo »z referenco na ra-
stoče razločevanje oz. diferenciacijo med
interakcijskimi, organizacijskimi in druž-
benimi sistemi« (Luhmann 1982: 77). Od
tod kompleksnost sodobnih družb, zaradi
katere postaja problem integracije največji
in najpomembnejši izziv. To spoznanje se
krepi celo znotraj tako različnih ved, kot sta
sociologija in npr. psihoterapija. Ni naključ-
je, da se v obeh vedah — kljub različnim
izhodiščem — vse bolj poudarjajo enaka
vprašanja, npr.: »Da bi obdržali družbo
skupaj, je potrebno povezati različne
skupine, odnose in raznovrstne vrednote«
(Barnes 1994: 44).
Zelo verjetno se bodo tiste družboslovne
vede, ki se jim bo vsaj deloma posrečilo
odgovoriti na izziv integracije, v prihod-
nosti razvijale na račun drugih. Problem
integracije je namreč vse težje rešljiv zato,
ker v kompleksnih družbah odgovori niso
več enoznačni, njihova negotovost pa je vse
večja. To je trend, povzročen z nastajanjem
in prežemanjem delnih sistemov, kar za-
ostruje vprašanja iz zgornjih treh alinej.
Soočanje s temi vprašanji pa je vse manj mo-
goče na način vzročno-posledičnih eksper-
tiz, s katerimi bi si razložili vse spremembe
v okolju in iz katerih bi predvideli prihod-
nost. Ta je preveč nejasna, da bi bila uporab-
na za načrtovanje v vseh svojih aspektih.
Zato jo je treba poenostaviti s preusme-
ritvijo na procese, ki se dogajajo — ali pa so
mogoči — na presekih med sistemi (in na
to, kako so mogoči, tj., v kakšnih pogojih).
V kompleksnih razmerah vztrajati znotraj
klasičnega vzrokoslovja (»zakaj tako in ne
drugače«) bi vodilo v epistemološke aro-
ganco. Namesto tega je potrebna preusme-
ritev od etiologije k ekologiji robov.
Kaj to pomeni za socialno delo kot profe-
sionalni sistem? Če se o njem sprašujemo z
vidika tega, kar imenujem ekologija robov,
lahko tvegam naslednjo tezo: marginalnost
socialnega dela v primerjavi z drugimi
vedami (po številu in izobrazbeni stopnji
kadrov, po družbenem ugledu, strokovni
identiteti, denarju, s katerim razpolaga...)
se lahko v razvojni perspektivi izkaže za
izrazito prednost. Socialno delo je že po
definiciji ujeto v paradoks »mejnih« ved,
osredotočenih na tisto, kar pri drugih ostaja
na robu njihovega zanimanja. V tem smislu
je lahko prednost marginalnega položaja
tudi za socialno delo trojna, in sicer teo-
retska, strukturna in kadrovska. Če se o tem
sprašujemo na star način, ko iščemo vzroke,
zakaj na teh področjih nismo bolj primer-
ljivi z etabliranimi profesijami, se bodo
odgovori omejili na dejavnike, ki so bili v
preteklosti pomembni v negativnem smi-
slu, medtem ko ne bomo pozorni na njiho-
ve pozitivne učinke v prihodnosti. Z vidika
ekologije robov pa je perspektiva obrnjena
in se glasi: Kako lahko s »podhranjenostjo«
na teoretskem, strukturnem in kadrovskem
področju ravnamo v prihodnje? Je margi-
nalnost tudi priložnost? — Poglejmo si te
poudarke po vrsti.
1. Ena od bistvenih prednosti socialnega
dela je nevezanost (neobremenjenost) s
konkretno teoretsko paradigmo, okrog
katere se navadno v zgodovini posamezne
profesije utrjuje njena identiteta v procesu
delitve dela med družboslovnimi discipli-
nami; bolj ko je namreč neki specifičen kor-
pus znanja v preteklosti teoretsko prodo-
ren, bolj ko se je razločil od drugih pristo-
pov in bolj ko je bil zaslužen za prosperiteto
specializirane dejavnosti, večja je možnost,
da se začne vzdrževati na način tradicije,
171
SRECO DRAGOS
znotraj katere je spogledovanje z drugimi
teorijami diskvalificirano kot nedopustni
eklekticizem. In narobe: manjša ko je od-
visnost od določene teoretske paradigme,
bolj je lahko koristna večstranska navezava
na različne teorije (o prednosti eklekticiz-
ma gl. Dragoš 1994: 243-245).
2. Vsaka razvita profesija, disciplina,
skupnost specializiranih izvedencev ima
znotraj sebe področja z različno preferen-
co, kjer so določene vsebine centralnega
pomena (glede strokovnih, raziskovalnih,
finančnih, kadrovskih, organizacijskih,
prestižnih prioritet) — v nasprotju z dru-
gimi, ki še niso taka, ali pa niso več taka.
Bolj ko je profesija razvita, večja je razlika
med centralnimi in perifernimi vsebinami,
s katerimi se ukvarja. Ta razlika pa pomem-
bno vpliva na nadaljnji razvoj znanstvenih
panog. Ker se z družbeno kompleksnostjo
povečuje kompleksnost na vseh področjih,
prihaja tudi na področju znanosti do pre-
pletanja različnih disciplin in profesij, in
sicer najprej in najbolj prav skozi tiste
prostore, ki znotraj vsake profesije tvorijo
njeno obrobje. Obrobja so (v nasprotju s
centrom) dovzetnejša za povezovanje razi-
skovalnih problemov iz več razlogov: ker so
bolj občutljiva za vprašanja z drugih podro-
čij izven lastne discipline, ker v večji meri
ohranjajo ali pa prevzemajo znanja in tehni-
ke, ki za matično disciplino niso specifična,
ali pa zato, ker imajo akterji, delujoči na
obrobnih področjih, večje možnosti pro-
mocije zunaj kot znotraj lastne discipline.
To, kar je včasih veljalo za izjemo (in se je
dogajalo le v času uveljavljanja večjih znan-
stvenih inovacijah), postaja danes pravilo.
V tem smislu so lahko celo konflikti med
področji koristni. Ni naključje, da se je
socialno delo pri nas sprva profiliralo ravno
skozi vsiljen konflikt z režimsko ideologijo
in s takratno sociologijo — in sicer glede
vprašanj, ki so problematizirala identiteto
socialnega dela (ne pa npr. identitete bivše
ideologije ali sociologije). Danes si je težko
predstavljati, da bi bilo kaj takega spet
mogoče, saj je legitimnost pluralizma spe-
cialnih področij večja kot včasih. Skratka,
obrobja postajajo vse pomembnejša, ker se
na njih lažje tvorijo preseki, iz katerih vzni-
kajo nove identitete (tudi na znanstvenem
področju). Ko na prepletu obrobij (različ-
nih disciplin) nastane nova identiteta — in
se utrdi, formalizira ali celo institucionalno
razmeji od okolja —, dobimo novo disci-
plino. To je pomemben del zgodovine
nastanka socialnega dela, ko se je pojavilo
kot nova profesija (čeprav je v smislu dejav-
nosti obstajalo že dolgo pred starejšimi
profesijami). Ker je marginalni položaj tudi
produktiven, je lahko tak status socialnega
dela njegova izhodiščna prednost za nadalj-
nji razvoj, kajti:
Etablirane discipline pač ostajajo to, kar so.
Do dejanskega razvitja novih disciplin pa
pride tam, kjer mejne discipline niso v
tolikšni meri monistične in dominiraj oče, da
bi blokirale institucionalizacijo novega spe-
cialnega raziskovalnega področja. (Hribar
1991: 115.)
Na ta način nastalo socialno delo je zno-
traj znanstvenega področja (pri nas in tudi
drugje) v obrobnem položaju. Zato mora
ceniti izkušnjo marginalnosti, ker je lahko
tudi kreativna, čeprav je težko vzdržljiva in
tvegana.
3. Tretja značilnost obrobnega položaja,
ki ni nujno slabost, ampak je lahko tudi
prednost, pa je migracija kadrov iz social-
nega dela na druga področja. V splošnem
obstaja pet najpomembnejših razlogov za
migracijo iz ene profesije v drugo:
a)	Ker je napredovanje znotraj matične-
ga področja zaradi njegove rigidne struktu-
re bistveno slabše kot na drugih področjih.
Najpogostejša razloga za tovrstno nepro-
pustnost (izraženo v profesionalnih biogra-
fijah) sta dva: prvi izhaja iz nerazvitosti
matičnega področja, kjer se tako rekoč vsi
ukvarjajo z vsem (odsotnost specialnih
znanj, veščin, profilov, kvalifikacijskih
stopenj). Pri razvitejših profesijah pa je
razlog večkrat nasproten: je posledica
stanja, ko je interna specializacija celotnega
področja razdrobljena, tj., razčlenjena in
hkrati rigidna v tolikšni meri, da hierarhič-
ne in statusne bariere destimulirajo posa-
meznikov profesionalni razvoj;
b)	V nasprotju s prejšnjim (strukturnim)
je naslednji migracijski razlog bolj subjek-
tiven: motivacija za beg v druge poklice in
172
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
na druga delovna področja izhaja iz neza-
dovoljstva, ko prekvalificiranje postane
privlačno, ker se znanje, pridobljeno zno-
traj matične profesije, pokaže za manj upo-
rabno od začetnih pričakovanj.
c)	Ker je trg prezasićen s tovrstnimi
kadri (ne glede na njihovo kvaliteto) in je
prekvalifikacija nujna.
č) Ker pridobljeno znanje z vidika samih
tržnih potreb ni v zadostni meri prilago-
jeno, tj., je presplošno ali pa (narobe)
preveč specializirano, vendar hkrati dovolj
dobro za preusmeritev na drugo področje
(kjer dobi vrednost zaloge znanja z matič-
nega področja primerjalno prednost pred
drugimi eksperti na novem področju).
d)	Ker je dodatna kvalifikacija z drugega
področja ohcwtniprednost, ki ima uporab-
no vrednost tudi na matičnem področju.
Razlogi kadrovske migracije, ki so zares
problematični, ker neposredno zavirajo
celotno profesijo, so zlasti tisti pod a in b,
ne pa ostali. Prva dva sta tudi izključno
odvisna od same profesije, medtem ko na
tretjega (c) profesija sama nima neposred-
nega vpliva in tudi ni nujno, da jo to slabi
(saj prekvalifikacija »tržnih« viškov ni po-
vzročena z upadom kvalitete produciranih
kadrov; to se lahko v različnih časovnih
obdobjih dogaja različnim profesijam, ve-
čjim in manjšim, starejšim in novejšim).
Ostala dva migracijska razloga (pod čin d)
pa sploh nista zares problematična, saj
nikakor nimata samo negativnih posledic,
ampak tudi pozitivne — in bolj ko je neka
profesija marginalizirana, večja je prevlada
pozitivnih nad negativnimi učinki migracij-
skih tokov (tipa č in d). Marginalne profe-
sije, ker so navznoter manj razčlenjene od
etabliranih, imajo skromnejše možnosti za
prilagajanje lastne produkcije trenutnim
tržnim potrebam. Usklajevanje producira-
nega znanja s povpraševanjem je sicer
ključnega pomena za prilagajanje na okolje
in je odvisno tako od eksternih pogojev
(npr. od institucionalne vpetosti v širše
sisteme, npr. v univerzo) kot tudi od interne
strategije, od »kritične mase« kadrov in od
drugih resursov, s katerimi profesija raz-
polaga (za primer VŠSD gl. Dragoš 1996).
Vendar pa tovrstne pomanjkljivosti niso
nujno v zvezi s standardi, na katerih se
znanje vzdržuje. V primeru, ko usposab-
ljanje za določen profil dosega standarde,
primerljive z drugimi profili — čeprav to
znanje še ni povsem skladno s potrebami
na trgu — je lahko beg v druge poklice tudi
koristen, saj prvotno znanje po prekvalifi-
kaciji «/izgubljeno. Bolj ko so izobraževalni
standardi primerljivi s standardi drugih
profilov, manjša je verjetnost, da bi diplo-
manti socialnega dela s prekvalifikacijo
izgubili prejšnjo strokovno identiteto. V
tem smislu je prekvalifikacija lahko nad-
gradnja, ne pa nujna izguba za socialno delo
(ki je bila verjetnejša v prejšnjih pogojih
dvoletnega izobraževanja na VŠSD). Zato je
danes npr. podiplomski študij socialnih
delavcev in delavk na socioloških oz.
kulturoloških smereh prej priložnost za
socialno profesijo kot pa grožnja zanjo. Če
zaradi tega pri nekaterih pride naknadno
tudi do dejanskega zaposlovanja izven
soeialiio-varstvenega področja, lahko v
takih primerih integriteto socialno-delav-
skih /nanj ohranja strokovno društvo ter
dodatna ponudba VŠSD (strokovna sreča-
nja, o/ko usmerjene specializacije in vsaj
delno \ ključevanje takih kadrov v redni
razisk()\ alni ali izobraževalni proces). Zato
mislim, da so dejanska nevarnost za razvoj
naše profesije samo migracije tipa a in b.
Prvo ne\ arnost smo deloma že presegli s
prehodom na visokošolsko izobraževanje,
s katerim se je omogočila tudi diferenciacija
izobra/fxalnih vsebin navznoter (tj. znotraj
rednega programa), kar se bo krepilo še v
prihodnje z večjo številčnostjo kadra in
mogoče tudi izobraževalnih ustanov za
socialno delo, zlasti pa s fleksibilnostjo
študija na celotni Univerzi. Bistveno paje,
da v socialnem delu nimamo problemov,
značilnih za večje profesije — tj. z vertikalno
neprehodnostjo karier, saj se v marginali-
zirani profesiji monopolni položaji težje
utrjujejo na daljši rok (ker je manj hierar-
hičnih stopenj, ker so resiu si moči šibkejši
in ker je dostopnost do njih lažja). Tudi mi-
gracije. omenjene pod b, so danes bistveno
manj \ erjetne kot včasih. Za diplomanta, ki
štiri leta investira v svoje znanje, je morebit-
na kasnejša dokvalifikacija z drugega
področja bistveno bolj privlačna kot pa
popolna i->rekvalifikacija. v kateri bi si novo
173
SRECO DRAGOS
profesionalno identiteto moral izgrajevati
povsem od začetka. V tej zvezi je izjemno
pomembno tudi dejstvo, da je danes
socialno-varstveno področje bistveno bolj
diverzificirano kot včasih, ko se je zaposlo-
valo samo v eni ali dveh vrstah državnih
služb. Zato so (kljub krizi zaposlovanja)
perspektive za diplomante socialnega dela
bolj raznovrstne kot v preteklosti.
Omenjena tri področja socialne profe-
sije, na katerih smo marginalizirani (teorija,
struktura, kadri), verjetno niso edina, ki jih
lahko v prihodnosti pozitivno izkoristimo.
So pa gotovo med pomembnejšimi. To po-
meni, da moramo biti pozorni na razmejit-
ve v lastnem notranjem okolju in tudi v rela-
cijah navzven (do drugih sistemov). Zato
velja celoten sistem socialnega dela premi-
sliti skozi temeljno Parsonsovo AGIL shemo
(Adaptation, Goal-attainment, integration,
latent pattern-maintenance). Čeprav so
nekateri do sistemskega pristopa precej
kritični, naj spomnim, da je Parsonsova
shema štirih ftinkcionalnih pogojev, ki jim
mora zadostiti vsak sistem, priročna za
analizo zlasti takrat, ko se sprašujemo o
identiteti sistema. Zato ni naključje, da so
npr. prve prodornejše refleksije zloma biv-
šega jugoslovanskega sistema nastale ravno
z uporabo Parsonsove sheme (cf. Makarovič
1982).
1. Če razumemo socialno delo kot sis-
tem, razmejen od okolja, je prvo vprašanje,
na katerega je treba odgovoriti, naslednje:
Kateri podsistem v socialnem delu je tisti,
ki neposredno reagira na spremembe v oko-
lju in s svojo strukturo determinira celotno
dogajanje v socialnem delu? Ki je torej ne-
posredno (brez posrednikov) »zadolžen« za
prevajanje hitro spreminjajočih se raznoli-
kosti, konftiznosti, nepredvidljivosti in dina-
mike družbenega razvoja in vse to spremin-
ja v informacije in usmeritve, uporabne za
socialno delo. S tem »procesira« taka navo-
dila, s katerimi lahko socialno delo »vidi«
in razume, kaj so njegovi izzivi, zakaj sploh
je in čemu služi. Pri tem niso ključnega po-
mena znanja ne veščine ne teorije ne moč
in ne denar. Ta sprejemni podsistem, ki je
neposredno izpostavljen družbenemu oko-
lju in prevaja njegove informacije v social-
nemu delu razumljiv »jezik«, je profesional-
na kultura socialnega dela. Z njim mislim
na sklop in sintezo etičnih norm, vrednot
in (recimo temu) miselnih predstav oz. idej
o celotni družbi, ki nas obdaja. V socialnem
delu je najprej profesionalna kultura tista,
od katere je odvisno, ali bo npr. neka situ-
acija v okolju postala vidna za socialnega
profesionalca ter označena kot dovolj po-
membna za nadaljnjo strokovno obravnavo.
Pri tem lahko profesionalec obvlada vehko
174
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
teorij, lahko se spozna na prakticiranje raz-
novrstnih veščin, lahko ima še tako velika
pooblastila, lahko mu uporabnik še tako
vztrajno trka na vrata in razlaga o svoji
težavi — pa vendar je predvsem od njegove
osebne profesionalne kulture odvisno, ka-
ko se bo nanjo odzval in ali se sploh bo. Ne
slepimo se: več znanja ko ima profesionalec,
večjo moč ko ima, bolj ko je vešč, več mož-
nosti ima, da deluje ustrezno in tudi neust-
rezno; navsezadnje lahko prav s tem prepri-
čuje in dokazuje, da določen primer sploh
ne potrebuje intervencije, da po svoji
naravi ne spada v njegovo delovno področ-
je in da sploh ni pravi »socialnodelavski«
problem. Seveda lahko ravna tudi nasprot-
no: znanje, pooblastila, veščine lahko upo-
rabi za izvajanje pomoči. Isto velja ne samo
na osebni ravni, ampak tudi na organiza-
cijski. Zato so razlike npr. med dobrimi in
slabimi socialnimi ustanovami (vladnimi ali
nevladnimi) vselej v manjši zvezi z višino
kvalifikacije zaposlenih kot pa s profesio-
nalno kulturo, ki vlada med njimi. Če to ne
bi bilo res, bi se centri za socialno delo v
mestih praviloma bolje odzivali na potrebe
uporabnikov kot CSD-ji na ruralnih podro-
čjih, kjer je manj visoko izobraženih in za
različne vrste specializiranih profesional-
cev; potem bi ustanove iz javnega sektorja
avtomatično izvajale boljše usluge (formal-
na kvalificiranost osebja, redne plače) kot
nevladne ustanove in društva; potem ne bi
bilo bistvenih razlik med CSD-ji znotraj
Ljubljane, ki imajo podobno izobrazbeno
strukturo, itn. Skratka: profesionalna kul-
tura s prevladujočimi vrednostnimi orien-
tacijami — povezanimi z interesi profesio-
nalcev (ki nikoli niso določeni izključno s
poklicnim profilom in z vrsto dejavnosti,
ki jo opravljajo, tj., z delovnim mestom) —
ki je torej, prvič, povezana z njihovimi sta-
lišči do zgornjih ali spodnjih slojev, drugič,
izraz tradicije (inercije) organizacije, v
kateri so, in tretjič, ki vsebuje personalne
izkušnje, nastale z ustaljenimi navadami
okolja, iz katerega izhajajo, in navsezadnje
z ideološkimi ali religioznimi razlagalnimi
shemami sveta, ta kultura je prvi sistem, od
katerega je odvisna vsa nadaljnja dejav-
nost. Če npr. v kulturi (zavesti) profe-
sionalcev prevladujejo stališča, ki pravijo:
•	eni uporabniki so več vredni kot drugi,
ker so bolj pomembni za družbo,
•	družbena agitacija je pomembnejša
kot ukvarjanje s posameznikom,
•	uporabniške skupine so moteč ele-
ment za profesionalni pristop,
•	zunanja kontrola strokovnega dela je
nedopustno vmešavanje v naše interne
zadeve,
•	ker nisem dovolj plačan, bom manj
delal, ne glede na posledice,
•	poročila o opravljenem delu so nepo-
trebni birokratski pritiski,
•	zagovorniki-laiki nimajo pojma, ker so
laiki,
•	s strokovnjaki, ki prisegajo na teorijo
X, ki se razlikuje od naše teorije Y, ne želimo
imeti opravka, ker je X nepotrebna konku-
renca Y,
•	uporabnik naj vselej posluša strokov-
njaka, saj je to vselej v njegovo dobro,
potem si lahko predstavljamo, da taka
profesionalna kultura po eni strani sama
neposredno določa vse nadaljnje postopke,
po drugi strani pa je ni mogoče neposredno
spremeniti zgolj z izobraževanjem ali z
drugačno organizacijo dela niti z drugimi
mehanizmi. Neposredno jo je mogoče spre-
minjati samo z drugačno profesionalno
kulturo, z vsem drugim pa zgolj posredno,
tj., po ovinku skozi strukturne premike na
drugih področjih. Ta drža, slog ali »stil« —
posameznega profesionalca, organizacije
ali celotnega sistema socialnega dela — se
na najsplošnejši ravni poskuša normativno
regulirati s profesionalnimi kodeksi etike;
na nižjih, predvsem neformalnih ravneh pa
se oblikuje, preverja in utrjuje s kvaliteto
profesionalnih stikov med pripadniki po-
klica in uporabniki (ter drugimi zaintere-
siranimi za socialne storitve). Zato se tega,
kar tu označujem za profesionalno kulturo,
ni mogoče naučiti (npr. v šoli), še manj je
mogoče to predpisati ali preprosto zapove-
dati. Mogoče pa jo je privzgojiti (v ustrez-
nem profesionalnem okolju). To pa zato,
ker gre predvsem za vrednote, ne pa za
znanja, veščine ali delovna sredstva. Vendar:
v isti meri, kot je ta podsistem pomemben,
je tudi nezadosten.
2. Naj bo kulUira profesionalca na še tako
visoki ravni, zgolj z njo in zgolj od nje ni v
175
SRECO DRAGOS
socialnem delu še nikakršne koristi (ne za
profesionalca, še manj za uporabnika). Naj
profesionalna kultura razpolaga s še tako
preciznimi merili o tem, kaj je prav in kaj
ni prav, kaj je dobro in kaj slabo, naj še tako
natančno razpoznava socialne potrebe v
okolju — da bi bil od nje kakšen učinek, se
mora najprej »utelesiti« v človeških glavah
in se »oplemenititi« s sistematičnim zna-
njem in sposobnostmi o tem, kako kaj nare-
diti. Banalno rečeno: sofisticiran robot ima
lahko še tako dovršen optični sistem, s kate-
rim zaznava svoje okolje, pa je še vedno le
kup neuporabnega železja, dokler mu ne
vstavimo programa. Profesionalna kultura
je mogoča šele, ko se »prime«, tj., če obstaja
sistem, ki skrbi za njeno konkretizacijo v
posameznikih. Podsistem, ki opravlja to
funkcijo, je podsistem profesionalne socia-
lizacije. Ta skrbi za »odraščanje« posamez-
nikov v profesionalce in profesionalke
socialnega dela, s tem da jih oskrbuje s teo-
retskim in praktičnim znanjem, relevant-
nim za to področje in s tem da razpolaga z
mehanizmi za regulacijo, nadzor in prever-
janje tega procesa. Tu se vrednote, relevan-
tne za poklic, nadgradijo s teoretsko in veš-
činsko sposobnostjo; zato socialni delavec
ne le, da ve, kaj je dobro in kaj ni dobro,
primerno in neprimerno, ampak tudi ve,
kako se kaj dogaja, in zna narediti, da bo
drugače. Brez enega ali drugega ne bi bil
profesionalen. Vrednotna usmerjenost,
analitska sposobnost in veščinska spretnost
je tisto, kar določa njegov strokovni profil.
Pri tem velja opozoriti, da profesionalna io-
cializacija hkrati pomeni tudi profesional-
no integracijo pripadnikov v poklic. Zato
opravlja ta sistem dvojno funkcijo: izobra-
ževanje in povezovanje. Od tod prvenstveni
pomen dveh vrst organizacij znotraj tega
podsistema:
•	strokovnih in znanstvenih, ki produ-
cirajo profesionalni kader za socialno delo
(šole in posamezni izobraževalni progra-
mi), in
•	profesionalnih združenj, ki integrirajo
pripadnike istega poklica po profesional-
nih kriterijili. Diferenciacija izobraževalnili
oblik in načinov (ravni), na katerih se pro-
fesionalci povezujejo, je premosorazmerna
s krepitvijo njihove profesionalne identi-
tete. — Toda: če bi ostalo vse zgolj pri tem,
ne bi kljub profesionalni kuluiri in še tako
razvejanem izobraževalnem sistemu nihče
imel nikakršne koristi. Šola, naj bo še tako
vrhunska, in strokovna društva, naj bodo še
tako številčna, razvejana in kohezivna, pač
ne morejo ponuditi prav nobenih socialnih
storitev. Da bi se profesionalni potencial
praktično uporabil, je potreben dodaten
podsistem, ki skrbi za to.
3. Da bi bila od profesionalcev tudi
kakšna praktična korist, jih je treba nekako
organizirati v tistih oblikah, ki ne služijo
zgolj za izobraževanje ali pa za medsebojno
druženje — ampak za delo. Organizirati jih
za delo pomeni razporediti jih na določena
mesta v sistemu, tako da bodo (glede na
svojo vlogo) motivirani za doseganje kon-
kretnih nalog. To se dosega z mobilizacij-
skim podsistemom. Ta v socialnem delu
pomeni predvsem naslednje:
•	celoto vseh tistih organizacij, v katerih
delajo socialni delavci (plačano ali zastonj,
poklicno ali prostočasno),
•	celoto vseh tistih pravnih norm, ki
regulirajo socialne pravice uporabnikov
socialnih služb in
•	dolžnosti in pooblastila socialnih
profesionalcev v teh službah.
Temeljna funkcija mobilizacijskega sis-
tema je uresničevanje ciljev socialnega dela.
Zato je zlasti od profesionalcev odvisno, ka-
ko se ti cilji uresničujejo (jih npr. formuli-
rajo tudi uporabniki, samo strokovnjaki ali
zgolj država itn.). To pomeni, da so profesio-
nalci najbolj odgovorni za to, kako njihove
službe delujejo — tam, kjer se mehanizmi
odločanja kreirajo na tripartitni osnovi
(profesionalci + uporabniki + predstavniki
javnosti), je seveda njihova odgovornost
temu ustrezna, spet drugačna na tistih me-
stih, ki so zgolj organizacijski podaljšek
državne uprave ipd. V vsakem primeru pa
je mobilizacijski sistem pomemben zato,
ker je regulacijski mehanizem za uporabo
in distribucijo moči v socialnem delu. Ta je
lahko vezana na formalno predpisane ukre-
pe (pooblastila), na materialne dobrine
(denar), na informacije (strokovna moč eks-
pertov), na dostopnost do drugih organi-
zacijskih aH personalnih mrež ipd. V tem
smislu je lahko moč v korist uporabnikom
176
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
in profesionalcem, ali pa v škodo obojim.
Uporaba moči v eno ali v drugo smer pa je
skoraj nemogoča mimo in neodvisno od te-
ga sistema. Od tod pomen mobilizacijskega
sistema, ki opravlja — najenostavneje re-
čeno — dve glavni funkciji:
a)	zaradi dela z uporabniki omogoča
nastavljanje profesionalcev na vnaprej
določene (bolj ali manj definirane) pozicije
v sistemu z namenom, da se dosežejo pro-
fesionalni cilji;
b)	omogoča usmerjanje (uporabo in dis-
tribucijo) moči v želeno smer.
Seveda to še ni zadosti. Javna socialna
služba ali samopomočna organizacija lahko
pritegne še tako vrhunske profesionalce,
ima lahko še tako idealna pravila, formalna
in neformalna, lahko združuje še toliko
znanja, pa še vedno ni nujno, da se bo tudi
obdržala in da bo komu v korist. Bolj po-
membno od tega je, kaj in kako dela. Šele
skozi konkretno dejavnost bo tudi jasen
njen profil (poslanstvo, namen) in šele sko-
zi učinke njene dejavnosti se lahko zgodijo
spremembe, ki sploh opravičujejo njen ob-
stoj in smisel. To dejavnost pa omogoča
4. storitveni podsistem v socialnem delu.
Brez tega podsistema je vsakršna organi-
zacija profesionalcev, njihovo izobraže-
vanje in razvijanje kulture čisto zapravljanje
časa in denarja. Uporabniki socialnega dela
imajo neposredno korist od socialnega dela
samo skozi njegov sistem storitev. Če ta ni
razvit, uporabniki ne potrebujejo social-
nega dela, ker se lahko zadovoljijo z drugimi
in drugačnimi profesionalci (npr. s področ-
ja psihologije ali religije). Šele storitveni
sistem na ravni konkretne socialne službe
ali pa na ravni globalne sociale pretvarja
kulturne + izobraževalne + organizacijsko-
mobilizacijske potenciale v konkretne
učinke celotnega sistema. Na ta način zdru-
žuje vso energijo profesionalnega sistema
z njegovim zunanjim okoljem in s tem pred-
stavlja dejanski output celotnega social-
nega dela. Šele s storitvami socialno delo
neposredno vpliva na svoje okolje in šele z
njimi ga direktno spreminja (v dobrem ali
slabem) — vse ostalo, kar se dogaja v social-
nem delu, učinkuje na okolje zgolj posred-
no. V tem smislu zajema storitveni sistem
različne metode dela z ljudmi, tehnike in
veščine. Neposredno funkcioniranje storit-
venega sistema je edino merilo, s katerim
uporabnik presoja kvaliteto posameznega
socialnega delavca, socialne ustanove ali
nacionalnega socialnega sistema v celoti.
Drugega merila ne potrebuje. Zato morajo
biti storitvam neposredno prilagojene
organizacijske oblike in resursi moči (ki so
zato, da z organizacijo podpirajo storitve),
posredno mora biti nanje naravnan izobra-
ževalni sistem. V zelo posredni, a pomem-
bni zvezi s storitvami je tudi razvoj profe-
sionalne kulture: različnejše ko bomo imeli
storitve, bolj se bodo krepile profesionalne
vrednote, in narobe (tam, kjer se npr.
distribuira zgolj denarna pomoč od države
k posameznikom, se profesionalna kultura
socialnega delavca skoraj ne razhkuje od
običajnega uradnika s srednješolsko izo-
brazbo, ki ima vse predpisano z enostav-
nimi navodili). Z razvojem socialnega dela,
ki se torej najprej in najbolj neposredno
meri z raznovrstnostjo in kvaliteto storitev
(kompleksnost storitvenega servisa) — šele
posredno pa z organizacijsko mrežo social-
nih ustanov ter z razvejanostjo izobraževal-
nega sistema —, s takim razvojem narašča
tudi kompleksnost socialnega okolja. S tem
pa dobivajo na veljavi razmejitve do drugih
profesij in zlasti detektiranje ter pokrivanje
novih socialnih področij oz. »niš« (za katere
so drugi sistemi manj specializirani ah pa
jih sploh ne opazijo) ipd. Vse to povratno
vpliva na odziv (prilagajanje in razvoj)
profesionalne kulture, ki v socialnem delu
predstavlja input г^. tovrstne informacije.
V skladu s tem bi bila konkretizacija prej-
šnje AGIL-sheme na socialno delo videti
takole igl. sliko na naslednji strani^.
Povzemimo. Zaradi konkretnih učinkov
na okolje je storitveni sistem vrhovni (pod)-
sistem v celotni sociali. Brez storitev nam-
reč ni razloga, da bi imeli socialne organiza-
cije, brez organizacij ni potrebe, da bi izo-
braževanje produciralo kadre za socialno
delo, brez izobraževanja pa seveda ni nika-
kršnih možnosti za razvoj profesionalne
kulture (zato se je organizirana pomoč lju-
dem v razmerah, ko ni bilo sistematičnega
izobraževanja, vedno utemeljevala z religio-
znimi ali kakšnimi drugimi nazorsko obar-
vanimi pogledi na svet). Storitveni sistem
177
SRECO DRAGOS
je torej podlaga, na kateri »stojijo« (ali »pa-
dejo«) vsi drugi sistemi v socialnem delu;
je tista »baza«, ki omogoča delo in sproža
konkretne profesionalne učinke. Ker se
zmogljivost celotnega socialnega dela oce-
njuje predvsem po razvitosti storitvenega
sistema, je ta sistem na vrhu energetske hie-
rarhije (hierarhije pogojev delovanja), ki jo
lahko ponazorimo z zaporedjem:
storitve —> organizacija (mobihzacije)
—> pvoÍQ.sion'3i\n2i socializacij a—> profesio-
nalna kultura
Glede na kibernetsko (usmerjevalno)
hierarhijo pa je ravno narobe. Sistem, ki je
najbolj kompleksen — v smislu detekcije
sprememb, v smislu razpolaganja z informa-
cijami in podajanja osnovnih, najsploš-
nejših meril za ravnanje —, je kulturni
sistem, ki neposredno določa usmeritve za
profesionalno socializacijo, (šele) preko te
in preko mobilizacijskega mehanizma ter
konkretnih storitev pa posredno povzroča
spremembe v okolju. Krajše rečeno: vred-
note v največji meri vplivajo na izobraže-
vanje in na ostale spremembe v socialni
profesiji, hkrati pa so same po sebi najbolj
»nemočne«, saj lahko pride njihov učinek
do izraza šele po posredovanju drugih
sistemskih področij (oz. skozi njih). Zato je
kibernetska hierarhija sistemov ravno nas-
protna prejšnji (energetski):
profesionalna kultura —> profesionalna
socializacija —> organizacija (mobiliza-
cije) —> storitve.
Zgornja shema nam je lahko v pomoč za
razmišljanje o področjih in vprašanjih,
aktualnih za socialno delo, pa tudi o notra-
njih ter zunanjih razmejitvah celotne profe-
sije. Na primer:
178
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
OKOLJE SISTEMA
-	socialni vidiki evropskih integracij
-	socialna tranzicija v Sloveniji (razslojevanje)
-	ekonomska tranzicija v Sloveniji (privatna lastnina, prehod na tržno ekonomijo)
-	politična tranzicija v Sloveniji (parlamentarne stranke, politična moč NVO, možnosti ¡obiranja)
-	socialna politika pri nas (teoretski koncepti, dejansko stanje)
-	avtonomija civilne družbe in nevladnih organizacij na socialnem področju
-itn.
STORITVE
-	veščine in tehnike izvajanja pomoči:
raznovrstnost, razvitost, pogostost, uspešnost,
učinkovitost, domet
-	stanje po posameznih področjih dela: z mla-
dino, s starimi, problematika odvisnosti, psiliia-
trija...
-	kritična kadrovska masa, potrebna za specia-
lizacijo na posameznih področjih
-itn.
MOBILIZACIJA
-	zaposlovanje
-	pripravništvo
-	samoorganizacija uporabnikov; njihova par-
ticipacija;
-	javni sektor: organizacija in reorganizacija
CSD-jev, razlika med socialno profesionalnimi,
državno administrativnimi in prostovoljnimi
opravili znotraj organizacije, sodelovanje z
drugimi org. sistemi
-	socialno delo na področju volonterstva: pro-
blemi, možnosti, delež profesionalcev, interna ^
struktura, inovacijska sposobnost, fleksibilnost,
nepreglednost, podvajanje...
-	privatno socialno delo (tržni kriteriji storitev):
evidenca; področja, ki so bolj ali pa manj pri-
merna (privlačna) za trg; aplikacija profesio-
nalnosti v tržnih pogojih (znotraj teh org.);
-	povezovanje z organizacijami uporabnikov;
problem njihovega združevanja; problemi,
možnosti in transparentnost pritožbenih
postopkov oz. zaščite pravic; dostopnost
informacij;
-	vpr. strokovnega nadzora, licenc, koncesij
-itn.
PROFESIONALNA SOCIALIZACIJA
-	socialno delo kot tipični ženski poklic
-	kompleksnost izobraževanja za socialno delo:
VŠSD in druge ustanove ter posamezniki, ki
izvajajo izobraževalne programe; razvejanost
možnosti za usposabljanje glede na njegovo vr-
sto in stopnjo; visokošolsko/fakultetno izobr.
in specializacije; raziskovanje in aplikacija;
problem praksa/teorija (npr znotraj VŠSD in
zunaj);
-	supervizija v soc. delu;
-	združevanje po strokovni liniji: Društvo soc.
delavk in delavcev, njegove regijske in občinske
enote (stopnja samostojnosti/podrejenosti);
sodelovanje s Soc. zbornico;
-	koordinacije direktorjev CSD
-	vpr integracije soc. delavk, zaposlenih v ne-
socialnih organizacijah
-	vpr integracije nezaposlenih soc. delavk (mi-
gracija v druge poklice)
-	profesionalna identiteta soc. dela (ključni
poudarki)
-	strokovna literatura (časopis SD, druge revije,
učbeniki, prevedena literatura)
-itn.
PROFESIONALNA KULTURA
•	vrednote in norme, pomembne za socialno
delo (s posameznikom, s skupino, v skupnosti)
■	pomen in domet kodeksa etike za soc. delo
•	vprašanje etičnega razsodišča
■	vpliv tradicij na socialo v Sloveniji (katoliške,
marksistične)
- kultura timskega dela
■	načini sodelovanja in razčiščevanja konfliktov
med profesionalci kot posamezniki, glede na
razliko privatno / javno, med institucijami, med
vladnimi in nevladnimi organizacijami
-itn.
179
SREČO DRAGOŠ
Literatura
G. Barnes iV)^^ Justice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada.
S. Dragoš (1994), Socialno delo - sistemski vidik (II). Socialno delo, 33, 3: 239-247.
- (1996), Teorija in praksa VŠSD. Socialno delo, 35, 5: 417-431.
U. Eco (1989), Glose i druga ogledala. Trečiprogram, 80, 81: 161-211.
J. Garbarino (1986), Wliere Does Social Support Fit Into Optimizing Hviman Development and
Preventing Dysfunction? The British Journal of Social Work, l6: 23-37.
T. Hribar (1991), Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. Ljubljana: FSPN.
N. Luhmann (1982), The differentiation of society. New York: Columbia University Press.
J. Makarovič (1982), Dogmatizam i društv^ena kriza. Sociologija, XXIV, 2/3: 307-313-
P. Rapoša Tajnšek (1990), Skupnostni pristop kot temeljno načelo socialnega dela. Socialno delo,
XXIX, 1/2: 63-68.
180
Danica Hrovatič
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE -
NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
Socialno delo se kot stroka uveljavlja na
različnih družbenih področjih. Kot poklic-
na dejavnost se razvija na področju social-
nega varstva, šolstva, zdravstva, pravosodja,
zaposlovanja in gospodarstva. Najznačil-
nejše področje za socialno delo je socialno
varstvo, ki se je doslej razvijalo predvsem v
okviru javnih institucij. S prehodom
Slovenije na tržno orientiran družbeni
sistem se je socialna dejavnost razširila iz
okrilja države na različne izvajalce.
Izvajalci, organizirani na pobudo inicia-
tiv v okviru civilne družbe, so tako imeno-
vane neprofitne, nevladne, prostovoljske
organizacije, ki tvorijo relativno nov dru-
žbeni sektor. Organizacije tega sektorja
postajajo pomembno novo delovno okolje
za socialne delavke in delavce. Gre za
razvijajoč sektor, ki predstavlja področje
drugačnili načinov dela in možnosti odpira-
nja novih delovnih mest.
Okvir, v katerega postavljamo neprofit-
ne organizacije, sestavljata dva ključna kri-
terija: neprofitnost in nevladnost. Kriterij
neprofitnosti loči tovrstne organizacije od
profitno orientiranih po opredelitvi pos-
lanstva. Poslanstvo (imenovano Uidi misija)
profitnih organizacij je ustvarjanje profita,
poslanstvo neprofitnih organizacij pa je
delovanje v javno korist (javna korist ali
javno dobro je opredeljeno kot nekaj, kar
je pod enakimi pogoji — ki jih navadno
določa država — dostopno vsem državlja-
nom). Po tem kriteriju so tudi javne orga-
nizacije, ki jih organizira država, neprofitne,
zato je pomembno poudariti še kriterij ne-
vladnosti, ki razlikuje organizacije glede na
to, kdo je ustanovitelj. V primeru javnih
organizacij je ustanovitelj država, nevladne
organizacije pa ustanovijo privatni akterji.
Nevladne organizacije so tako lahko tudi
tiste, ki jih uvrščamo v profitni sektor...
Poimenovanje organizacij, ki se nahajajo
med profitnim in javnim sektorjem, je od
države do države različno. Raba terminov
se razlikuje tudi znotraj posamezne države.
Iz različne rabe terminologije pa je razvid-
no, da želijo posamezne dežele ali organiza-
cije v poimenovanju poudariti razlikovanje
v odnosu na določen sektor. Tako je za
Združene države Amerike in nekatere za-
hodnoevropske države z uveljavljeno tržno
ekonomijo značilno, da uporabljajo termin
neprofitne organizacije; poudarjeno je raz-
likovanje v odnosu do profitnih organizacij.
Za vzhodnoevropske države je zaradi
preteklih političnih razlogov značilnejše
razlikovanje v odnosu do javnega oziroma
državnega sektorja; tu se pogosteje uporab-
lja termin nevladne organizacije.
V Sloveniji na splošno še vedno govori-
mo o gospodarskem (ekonomskem) in
negospodarskem (družbenem) sektorju.
Podrobnejša opredelitev upošteva vsaj tri
oziroma štiri sektorje: javni, profitni, nepro-
fitni in neformalni sektor. Poimenovanje
organizacij v okviru neprofitnega sektorja
(tudi tretji sektor, nevladni, volonterski in
podobno) je tudi pri nas raznoliko. Prvi
prispevki o tovrstnih organizacijah pri nas
temeljijo na rabi termina neprofitno-volun-
terske organizacije, v praksi pa se pogosteje
uporablja termin nevladne organizacije. V
tuji literaturi, ki obravnava to področje, je
najpogosteje zastopan termin neprofitne
organizacije. Da bi se izognili nespora-
zumom glede uporabe različnih terminov,
bi lahko uporabili oba bistvena kriterija
181
DANICA HROVATIČ
skupaj — neprofitne nevladne organizacije.
V prispevku uporabljamo oba termina, gle-
de na to, da je tako tudi v praksi.
Na shemi 1 ponazarjamo položaj nepro-
fitnih organizacij v sistemu blaginje; naha-
jajo se v osrednjem delu trikotnika med
trgom, državo in neformalnimi mrežami.
PLURALIZACIJSKI PROCESI
Odgovornost za družbeno blaginjo se je s
tranzicijo prenesla od države k družbi kot
celoti. Možnosti za razvoj neprofitnih
organizacij tako temeljijo na družbi, ki jo
tvorijo odgovorni in med seboj povezujoči
posamezniki. Konkretni pogoji za razvoj
neprofitnih organizacij izhajajo iz plurali-
zacijskih procesov, kamor uvrščamo tiste
dejavnike, ki povzročajo spremembe v prej
monistično urejenem socialističnem siste-
mu in v okviru katerih se razvija ustrezna
zakonodaja. Država spodbuja tovrstne pro-
cese s prerazporejanjem opravljanja javnih
služb na več sektorjev. Gre za zametke
privatizacije, koncesijska razmerja in sistem
vavčerjev, spodbujanje podjetniških inicia-
tiv in zasebništva. Na podlagi tovrstnih de-
javnikov in elementov partnerstva, financi-
ranja in kadrovanja nastaja struktura, ki je
potrebna in omogoča oblikovanje neprofit-
nega sektorja.
DEINSTITUCIONALIZACIJA IN PRIVATIZACIJA
Pojma deinstitucionalizacija in privatizacija
razlaga Rus (1992), ki pravi, da procesi
deinstitucionalizacije učinkujejo na celotni
sistem, procesi privatizacije pa vplivajo na
medsebojne odnose med udeleženci. Prvi
potekajo na nadindividualni ravni, drugi pa
na individualni ravni. Z deinstitucionali-
zacijo spreminjamo razmerja med državno
makroregulacijo in družbenimi službami,
medtem ko s privatizacijo spreminjamo
razmerja med skupinami pri produciranju
in distribuciji posameznih vrst storitev.
Rus (1990; 1993) s privatizacijo na po-
dročju družbenih dejavnosti v okviru
širšega konteksta prenosa dejavnosti iz
javnega sektorja v privatni pojmuje privati-
zacijo kot prehod od državne k tržni regu-
laciji družbenih služb, uvajanje privatne
lastnine, prenos izvajanja storitev od javnih
organizacij na privatne, deregulacijo, ki
odpravlja državne monopole, in prehod od
enakega k neenakemu dostopu do storitev.
Z vključevanjem različnih sektorjev v
sistem blaginje se državljanom omogoči
večja izbira. Med izvajalci socialnih dejavno-
sti se vzpostavlja konkurenčnost, ki vpliva
na izboljšanje kakovosti in optimiziranja
cene storitev. Uporabnikom je tako omogo-
čen večji vpliv na izvajanje dejavnosti, s
pluralnostjo pa je presežena uniformnost
javnega zagotavljanja socialnih storitev.
Shema 1: Položaj neprofitno nevladnih organizacij v sistemu blaginje
182
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
KONCESIJE IN VAVČERJI
Koncesije in vavčerje Rus (1993) zaradi
delnega prenašanja lastninskih pravic od
javnih na privatne subjekte uvršča med
oblike kvaziprivatizacije.
Za uveljavljanje koncesijskih razmerij in
sistema vavčerjev je treba računati z majh-
nostjo slovenskega prostora in z vpraša-
njem zadostnosti kvalitetne ponudbe, meni
M. Bitenc (1993).
Koncesija kot oblika javnega subven-
cioniranja nejavnih izvajalcev se navadno
uporabi takrat, ko javni sektor s svojimi
zmogljivostmi ne more zadovoljiti povpra-
ševanja po storitvah (Stropnik 1993)-
Vendar koncesija ni nujno vezana na
finančna sredstva. Lahko gre zgolj za
moralno podporo določenemu programu
ali ponujanje določenih ugodnosti (upo-
rabo prostorov, komunikacijskega omrežja,
strokovnjakov in podobno).
V slovenski zakonodaji se je pojem kon-
cesija pojavil v Zakonu o zavodih (Ur. 1. RS
št.12/91), ki jo obravnava kot eno od oblik
opravljanja javne službe na družbenih po-
dročjih, med drugimi tudi na področju
socialnega varstva. Institut koncesije je pov-
zel tudi Zakon o socialnem varstvu (Ur. 1.
RS št. 54/92). Teorija opredeljuje koncesijo
kot pooblastilo, ki ga na predpisan način
in v predpisani obliki država ali lokalna
skupnost (občina) oziroma od njiju poobla-
ščen organ da praviloma vedno osebi zaseb-
nega prava (pravni ali fizični). Dajalca po-
oblastila označujemo s pojmom koncedent,
osebo, kateri je pooblastilo dano, pa s poj-
mom koncesionar.
Gre torej za pogodbeni prenos odgovor-
nosti za izvajanje posameznih storitev na
zasebne izvajalce, katerih izbor praviloma
poteka preko javnih natečajev, izjemoma pa
lahko tudi z dogovorom s potencialnimi
izvajalci storitev. Naročnik je praviloma
država ali lokalna uprava (Bitenc 1993)-
Pri koncesijskem odnosu je torej bistve-
no to, da država oziroma občina med raz-
ličnimi ponudniki iz vrst nejavnega sektorja
izbere izvajalce, ki navadno za izvajanje
dejavnosti prejemajo subvencijo. Tako so
posredno subvencionirani tudi uporabniki,
seveda le tisti, ki se odločajo za storitve, ki
jih ponujajo izvajalci s koncesijo (Stropnik
1993).
Vavčerji so vladna plačila porabnikom
ali na račun porabnikov plačilo določenih
storitev. Z vavčerjem se storitve vplačajo v
kateri koli instituciji, ki jo vlada določi kot
ponudnika, kjer se vavčer lahko uporabi;
pri tem porabniki sami izbirajo ponudnike
storitev.
Vavčerji so lahko uporabljeni v smislu
izboljšanja kakovosti ali posebnosti dolo-
čene storitve. Obvezujejo obe strani — drža-
vo in uporabnike. Država je odgovorna, da
uporabnike obvesti o možnosti uporabe
vavčerjev, da zagotovi pestrost ponudbe
socialnih storitev in da ponudnike tudi
ustrezno nadzoruje. Po drugi strani se od
uporabnikov pričakuje zrel odnos v smislu
uporabe vavčerjev za namen, za katerega
je bil izdan.
V Sloveniji so za sistem vavčerjev in
koncesijskih razmerij formalno tehnični
instituti vzpostavljeni, vendar pa izvajanje
takega sistema potrebuje tudi večjo mero
osveščenosti različnih javnosti. Pomanjklji-
va vednost o tem, kaj koncesijska razmerja
in sistem vavčerjev prinašajo, je tako pri
ponudnikih socialnih dejavnosti kot pri
uporabnikih.
PODJETNIŠTVO IN ZASEBNIŠTVO
Poglavitna značilnost podjetij in drugih
(gospodarskih) družb je, da delujejo v
okvirih ekonomskih zakonitosti; njihov cilj
poslovanja je oplemenitenje kapitala.
Poslanstvo za podjetniške oblike delovanja
je v okviru pridobivanja dobička. Taka opre-
delitev za socialne dejavnosti ni značilna,
zato so tudi podjetniške oblike redkejše,
celo nenavadne. Na prvi pogled si res težko
predstavljamo, kako bi lahko socialno
orientirana organizacija, ki deluje v javno
dobro, delovala v profitnem okviru.
Toda če izhajamo iz sistema blaginje, ki
ga tvorijo vsaj trije sektorji, in procesa plu-
ralizacije, ki predstavlja uveljavljanje vseh
treh ravni, lahko predvidevamo, da je tudi
na področju socialnih dejavnosti mogoče
vzpostaviti odnos, ki je sicer značilen za
profitno orientirane organizacije.
183
DANICA HROVATIČ
Ali je v kontekstu tržnega gospodarstva
mogoče opravljati dejavnost, ki ima značaj
neprofitnosti, javne dobrine in socialnosti?
Vprašanje je polno paradoksov, dejansko pa
kaže na potrebo po rahljanju meja med
profitabilnostjo in neprofitabilnostjo, med
javno službo in privatno prakso in drugimi
razlikovanji na osnovi vsebine, področja ali
načina dela. V neprofitno sfero so zajete
dejavnosti sociale, kulture, izobraževanja,
raziskovanja, varovanja okolja, mirovništva,
ženskih gibanj in podobno, v profitno po-
dročje pa dejavnosti ekonomske produkcije
materialnih dobrin in storitev. Ob tovrstni
delitvi postaja venomer bolj jasno dejstvo,
da profitni in neprofitni svet ne delujeta
zgolj drug ob drugem, ampak vedno bolj
drug v drugem. Materialne dobrine in
storitve se lahko producirajo v okviru ne-
profitnega področja in narobe, produci-
ranje materialnih dobrin in storitev v pro-
fitnih organizacijah je tudi delovanje v
dobro državljanov. Potemtakem organizi-
ranje socialnih dejavnosti v okviru podjet-
niške organizacijske oblike ni ovira.
Povezanost področij se kaže tudi pri
vodenju organizacij; veščine managementa,
ki so do nedavna veljale in se uporabljale
zgolj na področju ekonomije, so vse bolj
pomembne tudi v okviru neprofitnega
sektorja in socialnih dejavnosti. Seveda moj-
stri managementa, kot so Drucker, Kotler,
Andreasen, poudarjajo razlike v upravljanju
profitno orientiranega podjetja in vodenju
neprofitne organizacije.
Podjetniške oblike torej niso zaprte za
socialno področje delovanja, obstajajo
vsebine, ki jih je mogoče razvijati tudi v
tržno orientirani obliki. Taka oblika je lahko
socialno podjetje. V praksi se izraz socialno
podjetje že uveljavlja za podjetja, ki zaposlu-
jejo invalidne in težje zaposljive osebe.
Zakon o socialnem varstvu predvideva
kot obliko opravljanje privatne prakse na
področju socialnega varstva zasebništvo.
Zasebnik/ca lahko pridobi dovoljenje za
zasebno delo na podlagi ustrezne strokovne
izobrazbe, ki jo določata 69. ali 70. člen
zakona, opravljenega strokovnega izpita,
pridobljenega mnenja Socialne zbornice
Slovenije in triletnih delovnih izkušenj na
področju, na katerem bo opravljal/a zaseb-
no delo. Zakon predvideva še status brezpo-
selnosti, da sodišče osebi ni izdalo odločbe
o prepovedi opravljanja poklica in zagotovi-
tev prostorov, opreme in kadrov za opravlja-
nje predvidene dejavnosti.
Zasebništvo se ne razvija tako, kot je bilo
pričakovati (do konca leta 1997 sta bila
registrirana zgolj dva zasebnika). Razlogi so
različni: opravljanje dejavnosti v okviru go-
spodarskih družb mimo Zakona o social-
nem varstvu, strah pred samostojnostjo in
s tem večjo odgovornostjo, problemi finan-
ciranja, zakonske omejitve širših možnosti
opravljanja zasebnega dela, pomanjkanje
managerskih znanj, nizka stopnja medse-
bojnega povezovanja.
PRAVNO ORGANIZACIJSKE OBLIKE
Pravno organizacijske oblike omogočajo
postaviti okvir, znotraj katerega se podani
pogoji za izvajanje določene dejavnosti.
Različne oblike ponujajo različne možnosti;
od organizatorjev socialnih dejavnosti
samih je tako odvisno, katero formalno
organizacijsko obliko bodo izbrali za svoje
delovanje.
Za socialno področje v okviru neprofit-
nega nevladnega sektorja so bistvene tri
najznačilnejše pravno organizacijske ob-
like: društva, zavodi in ustanove.
Za delovanje društva zakon (Zakon o
društvih, ur. 1. RS, št. 60/95) določa temeljna
načela: prostovoljnost (júko^'iT ne moremo
vključiti v društvo na podlagi določenih
lastnosti, gre za pravico svobodnega zdru-
ževanja posameznikov, obveznega združe-
vanja ni), samostojnost {árustv'A. morajo biti
samostojna pri določanju namenov in ciljev
ter načina delovanja, seveda v skladu zago-
tavljanja varstva pravic tretjih oseb in v okvi-
ru našega pravnega reda), nepridobitnost
(društvo lahko opravlja pridobitno dejav-
nost, vendar mora vsa pridobljena sredstva
uporabiti za namen, zaradi katerega je bilo
ustanovljeno) in javnost	treba
javnost delovanja društva tako glede no-
tranjih razmerij kakor tudi glede delovanja
društva kot celote v širši družbi. Javnost
delovanja se zagotavlja tudi z javnostjo
podatkov, vpisanih v register društev.)
184
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
V Sloveniji je bilo v letu 1995 registri-
ranih 14.000 društev Z. Kolarič (1994) je
ugotovila, da so daleč najštevilnejša društva
na področju športa (skoraj 4.000). Področje
sociale je združeno z zdravstvom in je po
štveilčnosti na drugem mestu (1.900).
Število se je z uveljavitvijo novega zakona o
društvih nekoliko zmanjšalo, saj vsa društva
niso uskladila svojega delovanja v skladu z
novimi pravili.
Zakon o zavodih je sprejet že več let (ur.
1. RS, št. 12/91) in omogoča ustanavljanje
tudi privatnih zavodov. Kljub temu je ta ob-
lika organiziranosti za nevladni organizaci-
je s socialnega področja redka. Oblika zavo-
da je primerna za programe s trajnejšim in
profesionalno strukturiranim delovanjem.
Zakon o ustanovah iz leta 1930, iz časa
Kraljevine Jugoslavije (Službeni list Drav-
ske banovine, št. 28, 2.10.1930), je kljub
starosti odigral pomembno vlogo v pre-
hodnem obdobju, zlasti po letu 1990, ob
ponovnem uveljavljanju zasebne lastnine in
civilne družbe kot institutoma, ki sta z
ustanovami neločljivo povezana. Nov zakon
o ustanovah (Ur. 1. RS, 60/95) temelji na
splošnokoristnih in dobrodelnih namenih
oziroma na tako imenovanih javnih name-
nih ter načelni trajnosti namena oziroma
ustanove same. Ustanova je na namen ve-
zano premoženje, je pravna oseba in nima
članov in ne lastnikov. Namen ustanove se
financira iz prihodkov, ki se pridobiva s
metodo»fund raising«, to je strategijo
oblikovanja skladov oziroma zbiranja
finančnih in drugih sredstev, ter hkrati z
veščino graditve partnerskih mostov z
družbenimi entitetami.
Področje organiziranosti nevladnih
organizacij v Sloveniji zajema zelo ohlapne
obhke do prehodnih in trdnejših struktur,
kar ponazarja shema 2. Baza za razvoj ne-
formalnih skupin in formalnih organizacij
je pri tem civilna družba v smislu organi-
zirane družbe, ki jo sestavljajo odgovorni
posamezniki.
Najbolj neformalne oblike, ki orga-
nizacijsko ni strukturirana (ni pravne
organiziranosti, ni zaposlenih ali drugih
pogodbenih obveznosti), so prijateljske,
sorodstvene, sosedske oblike druženja; to
so v socialnem okviru neformalne oblike
socialne preventive in prve socialne po-
moči. Te skupine tkejo neformalne mreže,
omogočajo socialno življenje in vzpostav-
ljajo socialno vključenost.
Nekoliko bolj organizirane, vendar še
vedno neformalne so skupine za pomoč in
samopomoč. Nastajajo spontano, na podla-
gi iniciativ posameznikov ali uporabnikov,
in niso stalne. Njihova dejavnost je usmer-
jena navznoter. Ramovš (1995) pravi, da so
sodobne skupine za samopomoč osebna
medčloveška povezava skupine ljudi, ki
poleg samoiniciativnosti temelji še na
težavi ali stiski. Gre za sodobno obliko ne-
krajevnega sosedstva in nekrvnega sorod-
stva in pogosto celo za nadomestek primar-
nih medsebojnih odnosov.
Skupine za samopomoč lahko prehajajo
v trdnejše, formalno pravne organizacijske
oblike — društva. Društva nastajajo tudi z
osamosvajanjem projektov, ki so sicer
potekali v okviru javnega sektorja, ah pa
nastajajo kot nove organizacije. Društvo te-
melji na prostovoljstviL Trdnejšo strukturo
imajo zavodi, in sicer zaradi višje stopnje
profesionalizacije v smislu zaposlovanja in
razvijanja dejavnosti. Ustanove kot posebne
oblike organiziranosti za upravljanje s
premoženjem so za socialno področje in
tovrstne nevladne organizacije izrednega
pomena, saj so neodvisen vir sredstev.
Zasebniške in podjetniške oblike organi-
ziranosti za izvajanje socialne dejavnosti
prehajajo na profitno področje, a meja ni
ostra.
Tudi samostojni programi in projekti, ki
nastajajo znotraj javnega sektorja ali za svo-
jo dejavnost pridobijo koncesijo oziroma
sredstva iz proračuna, so mejne oblike
organiziranosti. Zaradi relativno urejenega
financiranja države (neposredno ali prek
javne institucije) imenujemo take progra-
me in tovrstne organizacije provladne.
Predstavljene oblike nevladnih organi-
zacij se spreminjajo. Ne samo zaradi tran-
zicije, ki še ni končana, ampak tudi zaradi
fleksibilnega gibanja samih organizacij.
Največja nihanja gre pričakovati pri organi-
zacijah v odnosu do države in trga. Vrsta
organizacijske oblike je navsezadnje zlasti
odvisna od socialnega programa, ki se
izvaja, vendar pravilna izbira danih pravno
185
DANICA HROVATIČ
Shema 2: Organizacijske oblike neprofitnih nevladnih organizacij
na socialnem področju
186
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
organizacijskih obHk določenemu progra-
mu omogoča razvoj.
VZPOSTAVLJANJE STRUKTURE
Neprofitne organizacije lahko tvorijo sek-
tor le, če poskrbijo za svojo lastno strukuiro.
C. Stanners (v: Žorga 1996) navaja, da je v
nevladnem sektorju le redko jasna struktu-
ra, še zlasti z vidika profesionalnega napre-
dovanja in kariere. Za te organizacije je zna-
čilno pomanjkanje izobraževalne politike
znotraj organizacije oziroma programa, po-
manjkanje jasnih ciljev, prioritet, ravni odlo-
čanja in prevzemanja odgovornosti, nejas-
nost hierarhične strukture, pomanjkanje
koncepta dela in razmejitve delovnih nalog.
Pri vzpostavljanju strukture nevladnih
organizacij smo poudarli tri ključne ele-
mente, ki hkrati predstavljajo strukturne ra-
zlike v odnosu do profitnih in javnili organi-
zacij in se med seboj povezujejo in dograju-
jejo: financiranje, kadrovanje, partnerstvo.
Financiranje neprofitnih organizacij je
bistveno drugačno od financiranja podjetij
oziroma profitnih organizacij. Financiranje
temelji na oblikovanju skladov; gre za zbi-
ranje sredstev iz različnih virov: države,
podjetij, posameznih donatorjev, fimdacij
in podobno. Financiranje ni enostranski
proces, ampak je odnos dajanja in preje-
manja (Hrovatič 1996).
Kadrovska struktura v nevladnih organi-
zacijah naj bi temeljila na sorazmernem
deležu dela prostovoljcev in profesionalno
zaposlenih delavcev. Veliko organizacij pa
je, katerih delo temelji izključno na prosto-
voljcih, ti so preobremenjeni, in tako je
smoter prostovoljnega dela razvrednoten.
Prostovoljci često ne opravljajo (več) del,
zaradi katerih so se za prostovoljstvo odlo-
čili. Eden izmed razlogov, da se organizacija
ne odloči za zaposlovanje, so problemi s
financiranjem. Vendar načrtno pridobljena
in oblikovana finančna sredstva neprofitni
organizaciji omogočajo vzpostavitev sprot-
nega in stabilnejšega financiranja, kar omo-
goča vzpostavitev ravnotežja med delom
prostovoljcev in profesionalno zaposlenimi
delavci. Tako se lahko v strukturo neprofit-
nih organizacij vključijo elementi planira-
nja kadrov, zaposlovanja, napredovanja,
načrtovanja kariere.
Partnerstvo kot značilnost delovanja ne-
vladnih organizacij je dejavnost, ki temelji
na povezovanju z državo, trgom in nefor-
malnimi mrežami. Spodbujanje partnerstva
med profitnim sektorjem in neprofitnimi
organizacijami je izredno pomembno, saj
je eden izmed elementov, ki omogočajo raz-
vijanje donatorstva.
Donatorstvo se ne more razvijati zgolj
na osnovi krepitve odgovornosti podjetij do
družbe, pomembno je ustvarjanje pogojev
za tako ravnanje. Vloga donatorstva v siste-
mu blaginje je, da se obide posredna vloga
države pri razporejanju sredstev. Tako je
podjetjem in profitnim družbam dana mož-
nost, da direktno (po)skrbijo za potrebe
družbe. A da je tak proces mogoč, mora biti
tovrstno podjetje v večji meri oproščeno
plačila obveznosti države. Partnerstvo
nevladnih organizacij z državo omogoča
vzpostavitev komunikacijskega toka, pos-
tavljanje ustreznih pogojev dela, sofinan-
ciranje in druge oblike podpore.
ZA SKLEP
Vodenje in organiziranje dejavnosti v ne-
vladnih organizacijah zahteva poznavanje
principov managementa in veščin social-
nega marketinga, kar je bilo do nedavnega
za socialo nezanimivo in nedotakljivo pod-
ročje. Vendar socialni management upošte-
va socialne dejavnosti in omogoča vzposta-
vitev partnerstva med socialo in ekonomijo.
Nevladne organizacije na socialnem
področju za svojo dejavnost potrebujejo
sredstva, saj država ni edini vir za njihovo
zagotavljanje. Poleg nje so tu še ustanove
in razvijajoči se donatorski trg.
Finančna problematika je najpogosteje
tudi razlog za neuravnoteženost prosto-
voljskega in profesionalnega dela. Profesio-
nalizacija dela nevladnim organizacijam
zagotavlja potrebno strukturo in obenem
bogati prostovoljsko delo.
Neprofitne organizacije na podlagi raz-
vijanja partnerstva, kadrovanja in financi-
ranje omogočajo konstituiranje sektorja kot
enakovrednega v sistemu blaginje.
187
DANICA HROVATIČ
Literatura
A.	Andreasen, p. Kotler (1991), Strategie Marketing For Nonprofit Organizations. New Jersey:
Prentice Hall.
H. K. Anheier, W. Seibel (1990), The Third Sector: Comparative Studies of Nonprofit Organizations.
Berlin/NewYork: De Gruyter.
P. Beltram, M. Bitenc, M. Kamušič, Z. Kolarič, V. Rus, S. Piciga, N. Stropnik (1993), Privatizacija na
področju družbenih dejavnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
B.	Gidron, R. m. Kramer, L. m. Salamon (ur.) (1992), Government and the Third Sector. San Francisco:
Jossey-Bass Publishers.
D. Hrovatič (1996), Neprofitni sektor v sistemu blaginje in vpliv fundiranja na (ne)odvisnost:
Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
—	( 1997), Nove organzacijske oblike na socialnem področju: Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka
šola za socilno delo.
Z. Kolarič (1994), Neproiitno-volonterske organizacije v Sloveniji. Časopis za kritiko znanosti,
domišljijo in novo antropologijo XXII, 1б8-1б9: 107-120.
—	(1994), Vloga humanitarnih neprolitno-volonterskih organizacij v slovenskem sistemu blaginje
v90-ih letih. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXII, 168-169:143-
150.
S. KuHNLE, P. Selle (1992), Government and Voluntary Organizations. Avebury.
M. Ovsenik ( 1995), Management v socialnem delu. Skripta. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
J. Ramovš (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
—	Medantikomunizmom inpostsocicUizmom. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
M. L. Salamon (1989). The changing Partnership Between the Voluntary Sector and the Welfare
State. V: V. Hodgkinson (ur.). The Future of the Nonprof it Sector. San Francisco & London: Jossey-
Bass Publishers.
S. ŽoRGA (1996), Kaj lahko ponudimo prostovoljcem in zakaj. Socialno delo 35, 4: 275-282.
188
Vesna Leskošek
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Ni dolgo tega, kar se je slovenski blaginjski
sistem korenito spremenil. Iz sistema javnih
služ, ki so pokrivale večino socialno varst-
venih dejavnosti, smo to področje v začetku
devetdesetih let pričeli pluralizirati, kar po-
meni, da smo pričeli poleg javnega uvajati
še druge socialno politične sektorje. To so
nevladni, privatni in neformalni. Plurali-
zacije sistema ne moremo razumeti, kot da
bo država vzpostavila druge sektorje tako,
da jih bo pričela ustanavljati, temveč jih
vzpostavlja tako, da sofinancira njihove
dejavnosti. Fond denarja, ki je bil v začetku
sprememb na takratnem Ministrstvu za
zdravstvo in socialno varstvo namenjen
pluralizaciji, smo lahko v proračunu našli
pod imenom »preventivni in razvojni
programi«. Za začetno obdobje delovanja
novega socialno varstvenega sistema je
veljalo, da je večina razvojnih in preven-
tivnih programov prihajala iz javnih služb.
Nevladnih organizacij je bilo malo, še manj
je bilo zasebnic in zasebnikov, kar je raz-
vidno iz zapisnikov o odpiranju ponudb
organizacij, ki so se javile na javni razpis
Ministrstva.
NEVLADNE IN DRŽAVNE ORGANIZACIJE
Vendar začnimo na začetku, z definiranjem
osnovnih pojmov. Termin nevladne organi-
zacije lahko najdemo pod različnimi nazivi,
kot so tretji sektor, neprofitne, prosto-
voljne, neprofitno-volunterske ali nevladne
organizacije. Vsi termini zajemajo isti sklop
organizacij, in sicer tiste, ki so neprofitne
(profit, ki ga organizacija ustvari, se ne di-
stribuira med udeležene, temveč se usmeri
v dejavnosti organizacije), ki jih ustanovi
skupina ljudi ali posameznik kot svojo
lastno zasebno pobudo in ki so popolnoma
neodvisne od vplivov državnih organov oz.
so avtonomne. Pri nas bi tovrstni oprede-
litvi ustrezala registracija po zakonu o dru-
štvih, kot neprofitni zasebni zavod in kot
različne neformalne akcijske skupine. Vanje
ne spadajo profitne organizacije in tiste, ki
so registrirane kot javni zavodi. Sama bom
uporabljala izraz nevladne organizacije v
nasprotju z neprofitnimi. Razlika je namreč
očitna. Izraz »neprofitne« organizacije pri-
haja iz ZDA in kot glavno merilo za definira-
nje razhk uporabi denar. Organizacije torej
meri v odnosu do tega, koliko denarja za-
služijo in kam ta denar gre, nič pa nam ne
pove o naravi razlik med organizacijami.
Izraz »nevladne« organizacije pove veliko
več. Je političen in pove, da so te organi-
zacije del civilne družbe, neodvisne od
uradnih stališč, kriterijev, mnenj in mnogo
bolj svobodne v odločanju o lastnem pro-
gramu ali delu. Je aktivističen izraz, ki pred-
postavlja politične potenciale pripadnic in
pripadnikov. Argument, ki pravi, da so ne-
vladne organizacije cenejše, ker v svoje delo
vključujejo prostovoljne resurse ljudi, je
lahko le eden od mnogih. Pomembnejši je
odnos teh organizacij do problema, ki ga
obravnavajo, in do ljudi, ki jih ta problem
zadeva. S svojo neodvisnostjo in avtonom-
nostjo lahko te organizacije z različnimi
metodami in sredstvi prisiljujejo državo, da
spreminja in prilagaja svoje delo glede na
dejanske potrebe ljudi. Nevladne organiza-
cije so lahko torej ob pravilni uporabi svojih
potencialov regulativ volje in moči države.
Spomnimo se npr. moči civilnih gibanj v
189
VESNA LESKOŠEK
osemdesetih. Danes, v času globalnega
nezaupanja v politične stranke in državne
institucije, je delo nevladnih organizacij še
toliko bolj pomembno.
Da ne bi pripomogla k drugemu, popol-
noma nasprotnemu mnenju o nevladnih
organizacijah kot tistih, ki v nasprotju z
državnimi službami delujejo »pošteno«,
nebirokratsko, hitreje zaznavajo potrebe
ljudi in se nanje hitreje odzivajo, pri tem
pa zaposlujejo samo altruistične in »dobre«
posameznike in posameznice, ki so vedno
na strani ljudi, bom argument o profitnosti
deloma sprejela. Opisana podoba je namreč
dosti preveč romantična in iluzorna. Že kar
patetična. Če bi jo sprejeli, bi morali pred-
postavljati, da se v vladnih ustanovah
zaposlujejo samo slabe strokovnjakinje in
strokovnjaki, nemoralni in neetični ljudje,
ki jim je le do osebnih koristi, vseeno pa
jim je za ljudi, ki jim služijo. V nevladnih pa
bi moralo biti ravno obratno. Nevladna
organizacija sama po sebi še ne zagotavlja,
da je politična na tak način, da opominja
državo na dogajanja v družbi, da poskuša s
svojim aktivizmom večati ali utrjevati pra-
vice, da širi prostore drugačnosti oz. raz-
ličnosti, da je na strani ljudi, ki jih zastopa,
itn. Nasprotno, lahko so bolj birokratske od
države same, v njih lahko delujejo ljudje, ki
promovirajo diskriminacijo, ki izrabljajo
svojo moč in spravljajo v odvisnost svoje
uporabnike, ki lahko zares obračajo velike
vsote denarja v svojo osebno korist.
Sam institut nevladnosti ni zagotovilo, da
gre za dobre organizacije. Vzrok je pre-
prost. Društvo ali zavod lahko ustanovi
katera koli skupina ljudi, ki se združuje
zaradi skupnih interesov. Ti so lahko raz-
lični, tudi diskriminatorni, npr. nacionali-
stični ali seksistični. Kot nevladne organi-
zacije so registrirane verske sekte, razne
frakcije političnih strank, »civilne iniciati-
ve« ali celo skupine, ki se poimenujejo
»civilna družba«, in podobno. Če bi merili
organizacije skozi njihovo političnost, bi jih
lahko umestili od desnice do levice. Odnos
države do nevladnih organizacij s tem po-
stane še bolj zapleten, kot je videti na prvi
pogled.
Ko govorimo o državi, govorimo o držav-
nih ustanovali, ki upravljajo s proračunskim
denarjem kot enim od virov financiranja
nevladnih organizacij. Take službe se lahko
ustanavljajo tudi na lokalni ravni. V sistem
pluralizacije so pozneje s sofinanciranjem
pričela vstopati tudi druga ministrstva in
različni uradi, domače ali tuje fundacije.
Poleg Ministrstva za delo, družino in social-
ne zadeve so bila to še Ministrstvo za zdrav-
stvo, Ministrstvo za šolstvo in šport (skozi
Urad RS za mlade), dva Urada mesta Ljub-
ljana, Slovenska fundacija. Zavod za odprto
družbo, Phare-Lien in Thacis in v manjši
meri angleški Charity Know How^. Verjetno
bi lahko pri posameznih društvih odkrili še
kakšne druge tuje vire financiranja. Srednja
in Vzhodna Evropa sta postali raj za različne
organizacije z Zahoda, ki so k nam prihajale
z namenom učiti nas, kaj je civilna družba,
prostovoljno delo, nevladne organizacije in
podobno. Kmalu smo jim nadeli izraz »neo-
kolonialisti«, saj so prihajali brez osnovnega
znanja o Sloveniji in s slabim znanjem o
predmetu poučevanja. Njihov odnos je bil
izrazito pokroviteljski. Prihajali so pred-
vsem zato, ker so pričeli izkoriščati nove
vire denarja, ki jih je Zahod namenil za
poučevanja Vzhoda o demokraciji. In teh
virov je bilo veliko. Počasi smo postali od-
ločni in jih pričeli odklanjati ali jih kljubo-
valno učiti nazaj. Vendar je bilo tovrstnih
programov malo v primerjavi z našimi
slovanskimi sosedami. Slovenija za tuje
fundacije nikoli ni bila zares zanimiva. Viri
denarja, iz katerih so črpali socialni progra-
mi, so bili večinima le domači. Če so pred
leti še zadoščali, je danes situacija popol-
noma drugačna.
Vsi smo se bolj ali manj naučili delovati
v novem sistemu. Izvajalci programov zna-
mo veliko bolje planirati, načrtovati, vred-
notiti in ne nezadnje izvajati programe.
Financerji pa imajo vedno bolj oblikovane
kriterije za financiranje, kar lahko razpozna-
mo iz vedno bolj zahtevnih razpisnih obraz-
cev. Začetna strategija financiranja je bila v
tem, da je npr. Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve z manjšimi deleži finan-
ciralo večino prispelih programov, saj je bil
njihov interes spodbuditi veliko različih
izvajalcev. Danes, ko je število nevladnih or-
ganizacij, zavodov in zasebnic vedno večje,
je ta strategija seveda nemogoča. Na javni
190
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
razpis Urada za mladino RS se je namreč
prijavilo nekaj tisoč različnih programov,
številka letošnjega razpisa omenjenega
Ministrstva pa je okoli 400. Pri taki številki
je treba za izbiro imeti ustrezne kriterije.
Nekaj je takih, ki se nanašajo na formalno
prijavo in so lahko učinkovit selekcijski fak-
tor. To so npr. nepravilno izpisana ovojnica,
pomanjkljive priloge, napačen finančni
izračun in podobno. Prednost bodo imele
nevladne organizacije, in sicer tiste, ki
vključujejo prostovoljce, spodbujajo samo-
pomoč in samoorganizacijo aH organizirajo
zagovorništvo za določeno populacijo.
V letošnjem razpisu lahko zasledimo še
spodbujanje konceptov, kot so individualno
financiranje, stanovanjske skupine aH po-
moč starejšim na domu. Najdemo tudi kon-
cept socialnega vključevanja, in sicer kot
nasprotje socialnega izključevanja nekate-
rih skupin ali posameznikov, večinoma
tistih, ki so zaradi različnih vzrokov pristaH
v raznih institucijah. Skupaj z zagovor-
ništvom so to moderni koncepti, o katerih
smo pri nas začeli govoriti komaj pred nekaj
leti. Sama sem jih spoznavala med študijem
duševnega zdravja na VŠSD, kjer so preda-
vali večinoma Uiji predavatelji in predava-
teljice. Večina študentk in študentov tega
programa je v svoje delo vnesla nova znanja,
ki so temeljila na prenosu moči iz rok stro-
kovnjakov v roke uporabnikov, na krepitvi
moči uporabnic in uporabnikov, na deinsti-
tucionalizaciji, socialnem vključevanju ter
na zagovorništvu. Danes se o teh konceptih
govori v različnih strokah. Dr. Godeša s
Pedagoške fakultete se je npr. v enem od
televizijskih omizij v zvezi z invalidskimi
organizacijami pred leti zavzemal za indivi-
dualno financiranje, na medicinskih kon-
gresih o duševnem zdravju govorijo o za-
govorništvu, razHčne organizacije za ljudi
s posebnimi potrebami govorijo o kon-
ceptih samostojnega življenja. V razgovorih
se praviloma izkaže, da se pod istim
pojmom skrivajo različna razumevanja, kar
pa samo po sebi ni nič hudega. Bolj kot so
vpeti v javni govor, večkrat ko se pojavljajo
v uradnih dokumentih, več je možnosti za
njihovo udejanjanje in tudi zlorabljanje.
Programi zagovorništva, premika in
krepitve moči, samostojnega življenja in
ostali, ki sem jih navedla, so nastali ravno v
nevladnih organizacijah in uporabniških
gibanjih in so jih morale razHčne stroke
sprejeti kot svoja strokovna izhodošča.
Morale zato, ker so v svojem delovanju
odvisne od uporabnikov njihovih storitev.
Ti pa za vstop v uporabniško razmerje
zahtevajo bistveno drugačen odnos med
njimi in tistimi, ki jim ponujajo uslugo.
Pluralizacija sistema v tem smislu ne po-
meni le tehnične širitve izvajalcev socialno
varstvenih servisov iz enega na več sektor-
jev, temveč pomeni bistveno spremembo
med klasičnim pomenom strokovnosti, kjer
so strokovnjaki imeli pravico do definiranja
težave, iskanja odgovorov nanje in izvajanja
usluge, in novimi pomeni, kjer sta strokov-
njakinja aH strokovnjak le pomočnika, ki
pomagata iskati ali lajšati pot iz težave
nekomu, ki aktivno participira v reševanju
svojih lastnih stisk.
RAZLIKE ZNOTRAJ NEVLADNIH ORGANIZACIJ
IN SKUPIN
Ko torej govorimo o socialni politiki
(pluralizaciji kot njeni strategiji), ne mo-
remo več mimo dejstva, da se je v dana-
šnjem času civilna družba sposobna organi-
zirati (ob ustreznem mobilizacijskem
pritisku) in ustvariti sisteme izven državnih
institucij, ki lahko zadovoljijo večino njenih
potreb in ji tako omogočijo dovoljšno mero
avtonomije za njeno delovanje. Če želi
država obdržati pravico do intervencije v
življenja ljudi oz. določeno mero socialne
kontrole, potem mora za to tudi nekaj dati.
Lahko zagotovi dostojno življenje svojih
državljanov in lahko omogoči učinkovito
organiziranje civilne družbe. Krepitev civil-
ne družbe pomeni torej tudi nova razmerja
moči. Zmanjševanje stroškov za sistem
socialnega varstva ni več enoznačno deja-
nje v smislu, da ima samo država moč odlo-
čati, koliko denarja bo namenila in kakšno
poHtiko do zadovoljevanja socialnih potreb
svojih državljanov bo določila. Ob zaveda-
nju moči, ki se skriva v sposobnosti samo-
organizacije državljanov, mora država spre-
gledati tudi korist, ki jo ima ob zadovolje-
vanju njihovih potreb. Ta je seveda tako v
191
VESNA LESKOŠEK
zagotavljanju socialnega miru kot tudi v
določeni meri družbene moči oz. oblasti.
Ko govorim o civlni družbi v kontekstu
socialne politike, mislim predvsem na na-
slednje tri sklope.
Prvi zajema tisti del, ki mu Veljko Rus
(1990) pravi skupnost in temelji na nadreci-
pročnih odnosih. Sem lahko uvrstimo
družino, prijateljske skupnosti, skratka
tiste, ki jih vežejo globje vezi. Nadreci-
pročne odnose lahko definiramo kot tiste,
ki ne zahtevajo povračila za storjeno dobro.
Treba pa je opozoriti na dejstvo, da je v tra-
dicionalnem pomenu besede solidarnost v
tovrstnih skupnostih, zlasti v družini, teme-
ljila večinoma na skrbstveni vlogi ženske.
Ona je skrbela za ostale člane družine in
vzdrževala nadrecipročnost tako, da povr-
nitev za njeno skrb ni bila potrebna. Pred-
log V. Rusa, da država ne sme intervenirati
v tovrstne skupnosti, je zato razumeti tako,
da predvidevamo vsaj približno enako-
merno razporejenost menjalnih odnosov
med člani skupnosti. Kjer pa to ni pravilo,
moramo ženski kot nosilki skrbstvenega
dela na neki način vendarle omogočiti po-
vračilo za njeno delo. Vlogo države moramo
videti kot suportivno in ne kot tisto, ki želi
s svojo intervencijo institucionalizirati soli-
darnost.
Drug del civilne družbe zajema tiste
skupine ali organizacije, ki odgovarjajo na
potrebe ljudi izven sistema javnih oz. držav-
nih ustanov. To so predvsem nevladne orga-
nizacije ali druge neregistrirane skupine,
ki delujejo prostovoljno ali dobrodelno. Te-
mu delu pravimo nevladni ali tretji sektor.
Zanj je značilno to, da deluje na podlagi
skupnega interesa, samoiniciativnosti, sa-
moorganizacije, prostovoljno in samopo-
močno iibid.^. Ker je delo v takih organi-
zacijah ali skupinah prostovoljno, se ljudje
zanj odločajo zaradi nekih osebnih prefe-
renc, ki se napajajo bodisi iz lastne stiske,
ki jo je žrtev preživela in jo želi deliti z osta-
limi, ali pa gre za altruistične ali strokovne
vzroke. Te organizacije so večinoma regis-
trirane po ustreznem zakonu, so struktu-
rirane, nekatere vloge ljudi so določene in
deloma formalizirane (predsednik ali pred-
sednica, upravni odbor, tajnik ali tajnica
itn.). Kljub temu pa so odnosi pogosto manj
formalni oz. bolj fleksibilni, zanje ni zna-
čilen birokratizem.
V tem delu civilne družbe je najti veliko
zelo različnih organizacij in skupin, ki jim
je težko določati skupne značilnosti. Tu lah-
ko npr. najdemo samopomočne skupine, ki
se organizirajo zato, da člani med seboj
delijo svojo stisko in skupaj iščejo ustrezen
odgovor nanjo. Pri nas je vedno več skupin
za motnje hranjenja, pojavljajo se skupine
za ženske žrtve nasilja ali spolnega nasilja
in še druge. Samopomočne skupine po
navadi delujejo toliko časa, dokler za sre-
čevanje obstaja konsenz članov skupine,
nato razpadejo ali pa se organizirajo v dru-
gačen tip organizacije, ki omogoča širše
delovanje. Tako lahko npr. žrtve nasilja
prično ustanavljati podporno mrežo na
področju cele države in v svoje delo vklju-
čijo še druge programe in nove ljudi. Samo-
pomočne skupine bi lahko uvrstili na mejo
med skupnostmi in nevladnimi organi-
zacijami, saj je njihova struktura najmanj
formalizirana.
Poleg samopomočnih skupin lahko sem
uvrstimo še različne skupine, ki želijo delo-
vati na nekem področju človekovih potreb,
ne glede na to, ali so v problemu udeleženi
sami ali ne. Tako se lahko organizira sku-
pina študentov, ki želijo izven fakultetnih
obveznosti početi še kaj drugega razen
študija. Takih skupin je še zlasti veliko pri
nas, saj smo prostovoljstvo dolgo časa
povezovali zlasti z aktivnostmi študentov
družboslovja, predvsem socialnega dela,
psihologije in pedagogike. Take skupine
študentov so dragocen delovni potencial
mnogih nevladnih organizacij.
Najbolj značilne za ta del civilne družbe
pa so nevladne organizacije, ki so pri nas
registrirane kot društva ali privatni zavodi.
Vzroki za ustanavljanje teh organizacij so
zelo različni. Ustanovijo jih lahko strokov-
njaki, ki niso zaposleni ali z delovanjem v
uradnih ustanovah niso zadovoljni, ne
morejo početi tistega, kar bi radi, ali pa ne
morejo delati tako, kot si sami želijo.
Nastanejo lahko tudi tako, da so ustano-
vitelji iz prejšnjih dveh skupin. Tako samo-
pomočnim kot neformalnim skupinam se
lahko zgodi, da v določenem trenutku po-
trebujejo bolj formaliziran način delovanja.
192
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
ker jim ta omogoča stalnost, pridobivanje
denarnih sredstev ali boljše planiranje. Naj-
večkrat pa so pobudniki nastanka nevladne
organizacije sami udeleženi v problemu, ki
ga ta organizacija obravnava. Te nevladne
organizacije lahko imenujemo uporabniške
organizacije. Ustanovijo jih tisti, ki so stisko
preživeli in menijo, da lahko pomagajo tudi
drugim, ali pa niso zadovoljni z uslugami
uradnih ustanov in želijo ponuditi nekaj
drugačnega. Ustanovijo jo lahko tudi tisti,
ki menijo, da njihov problem ali pa njihova
potreba ni ustrezno zastopana v javnosti ali
pa je javen odnos do njih nepravilen. Vzro-
kov za nastanek bi lahko našli še veliko več,
naštela sem le najbolj izrazite.
Sem spadajo tudi organizacije ali skupi-
ne, ki nastajajo znotraj cerkve in so rehgioz-
nega značaja. Pri nas poznamo npr. Servis
dobrote mladih, ki deluje pod okriljem
patra Pavla v Šiški in ima že dolgoletno tra-
dicijo, potem škofijska Karitas, ki prerašča
v vedno bolj razvejano mrežo pomoči na
različnih področjih. Omenimo lahko še
Informacijski center Mirje, Šotorovce, Mla-
dinski Ceh, Skalo in še dosti drugih skupin,
ki jih ponavadi vodijo duhovniki. Predvsem
so to skupine mladih, ki se ukvarjajo s
pomočjo ostahm skupinam prebivalcev. Na
tem mestu velja podariti pomen dobro-
delnih dejavnosti, tako verskih kot ateis-
tičnih. Očitki, ki jih pogosto slišimo v zvezi
s cerkveno dobrodelnostjo, se vežejo na dej-
stvo, da verujoči ponujajo pomoč drugim
ljudem zlasti zato, da zadostijo ljubezni do
boga. Prava pomoč naj bi bila tista, ki je
človek ne daje zaradi pripadnosti določeni
ideologiji ali bogu.
Taki očitki ne vključujejo odgovorov na
vprašanje, kako in zakaj se verski altruizem
razlikuje od neverskega, če sploh se. Ali ni
mogoče, da lahko vsakršni globji osebni
motivi vodijo tudi v nespoštljiv, malomaren,
odtujen ali celo izkoriščevalen odnos? Ali
pa gre preprosto za predsodke ali bojazni
o tem, da cerkev zlorablja dobrodelnost za
pridobivanje novih vernikov. Dragoš (1993:
166) na to dilemo odgovarja takole:
razloga morebitnih represivnih učinkov
dobrodelnosti v zvezi z demarginalizacijo ne
gre iskati v izvajalcih dobrodelnosti, pač pa
predvsem v razmerah, ki prepuščajo dobro-
delnosti osrednjo vlogo pri reintegraciji
marginalne populacije.
Ideološkosti se torej lahko bojimo takrat,
ko država radikalno zmanjša socialne pra-
vice ljudem in svojo vlogo reducira na mi-
nimum. Najbolj zapostavljene populacije
ljudi takrat postanejo odvisne od različnih
dobrodelnikov, ki ne delujejo zgolj na
podlagi etike, vrednot ali znanja, temveč
lahko pomoč pogojujejo z lastnimi kriteriji.
V podobnem položaju se lahko znajdejo
tudi različne neverske nevladne organiza-
cije, kadar postanejo odvisne od financi-
ranja države ali pa celo sprejmejo del javnih
pooblastil, ki so jih prej nosile državne
ustanove. Kadar so odvisne od financiranja
države, morajo s svojimi programi zadostiti
kriterijem, ki jih ta postavlja kot pogoj za
dodelitev denarnih sredstev. Nekatere
zahteve države lahko bistveno posežejo v
avtonomijo delovanja nevladnih organi-
zacij. Kot pogoj lahko npr. zahtevajo jav-
ljanje primerov na policijo kljub nasprotni
volji uporabnikov. Lahko zahtevajo npr.
skupne intervencije ali sodelovanje z dolo-
čenimi državnimi ustanovami, ki so lahko
tudi kontrolnega značaja. Značilnosti ne-
vladnih organizacij lahko zjedrimo v nasled-
nje (Rus 1990):
•	ustanovijo se takrat, kadar obstaja spe-
cifičen interes, ki kaže na določeno nezado-
voljeno potrebo, ali pa javne službe to
potrebo ne zadovoljujejo na ustrezen način,
•	njihova vloga je zlasti zagovorniška, saj
niso obremenjene z javnimi pooblastili za
intervencijo,
•	v različna profesionalna polja vnašajo
nove doktrine ali pripomorejo k spremi-
njanju starih, saj zadovoljujejo tudi tiste
potrebe, ki v klasičnih ustanovah sploh niso
zaznane (gibanje homoseksualcev in lez-
bijk, gibanje hendikepiranih, feministično
svetovanje itn ),
•	omogočajo uveljavljanje povsem nas-
protujočih si mnenj in delovanje skupin, ki
so si po tematiki podobne, delujejo pa iz
nasprotnih stališč (gibanje za življenje-
gibanje za pravico do splava, uporabniške
organizacije-profesinalne organizacije itn.)
•	delujejo po principih samopomoči in
193
VESNA LESKOŠEK
samooorganizacije in niso ustanovljene v
profitne namene.
Slabosti nevladnih organizacij pa se
kažejo predvsem v naslednjem (ibid.y.
•	ker jo ustanovi določeno število
posameznic ali posameznikov, ki so za tako
organizacijo zainteresirani, te ponavadi z
zmanjšanim interesom teh ljudi mdi propa-
dejo; nimajo namreč mehanizmov, ki bi
omogočali stalnost;
•	nadzor nad njihovim delovanjem je
minimalen, zato omogoča taka oblika pove-
zovanja tudi zlorabe, ki so lahko za upo-
rabnike teh organizacij ogrožujoče;
•	so slabo financirane, zato so odvisne
od prostovoljnega dela in osebne zaintere-
siranosti članov, ki zavođenje in upravljanje
organizacije nimajo potrebnih spretnosti in
znanj;
•	ker jih lahko ustanovi vsakdo, so lahko
nevladne organizacije tudi prostor za zdru-
ževanje raznih radikalnih skupin, ki so
vsem ali samo določeni skupini ljudi tudi
nevarne (skupine za življenje, razne skrajne
desničarske organizacije ali nacionalistične
skupine itn.).
Zaradi teh lastnosti nevladnih organi-
zacij z njimi ne moremo nadomestiti javnih
ustanov in tako krčiti usluge države blagi-
nje. Lahko pa so bistv^en korektivni mehani-
zem, ki narekuje kvaliteto dela in nenehno
opominja javne ustanove na pravice ljudi,
ki so zaradi svoje stiske odvisni od inter-
vencije teh ustanov.
Tretji del civilne družbe zajemajo v
osemdesetih letih t. i. »nova družbena gi-
banja«, ki so tesno povezana z nevladnimi
organizacijami. Bodisi tako, da iz njih nasta-
jajo, ali narobe, vplivajo na njihov nastanek.
Nevladne organizacije se namreč pogosto
povezujejo v mreže iz različnih vzrokov. Ker
menijo, da bo njihova družbena moč večja,
ker lažje dosežejo svoje cilje s povezova-
njem, ker lahko tako presežejo svojo specia-
listično usmerjenost, ker racionalizirajo
denarne resurse, ki jih pri vseh primanj-
kuje. Lahko se organizirajo tudi v namen
izobraževanja ah celo kreiranja skupnih
projektov. Tako so npr. znane mreže žen-
skih organizacij, ki so v osemdesetih letih
tvorile pomemben del novih družbenih
gibanj. Kot rezultat teh gibanj imamo danes
pravo množico ekoloških društev, ki jih
ustanavljajo celo politične stranke. Skoraj
vse stranke imajo tudi svojo žensko sekcijo.
Znana so gibanja za pravice homoseksual-
cev (ki še nimajo podmladka v parlamentu).
Skupna značilnost vseh družbenih gi-
banj je, da radikalno posegajo v tradicional-
no kulturo ter s tem rušijo razmerje občih
vzorcev norm in vrednot. V osemdesetih
so nova družbena gibanja delovala tako, da
so kritizirala politični sistem, zahtevala
pluralnost političnega prostora, svobodne
volitve, vzpostavitev pravne države in
ukinitev nekaterih členov zakona, ki so
kršili osnovne človekove pravice. Pravice
so bile pojem, ki je hitro dobival na pomenu
in je bil referenčni okvir oz. skupni povezo-
valec vseh gibanj. Kot pravi Tine Hribar
(1988), je vrednost novih družbenih gibanj
v tem, da poleg obče volje uveljavljajo tudi
skupno voljo in tako osebno dvigajo na jav-
no raven. Tako npr. gibanje homoseksual-
cev ne pristaja več na to, da se lahko po-
ročajo le heteroseksualci, temveč zahtevajo
poroko tudi zase. Tako svojo osebno spolno
identiteto dvigajo iz zasebne v javno sfero.
VLOGA CIVILNE DRUŽBE
V SISTEMU JAVNE BLAGINJE
Če za državo blaginje velja, da temelji na
prevzeti odgovornosti za zadovoljevanje
potreb ljudi, potem za organizacije civilne
družbe velja, da to odgovornost vračajo
ljudem. Ker te organizacije nimajo dolžno-
sti zadovoljevanja potreb ljudi, zanj torej ne
nosijo odgovornosti. Ker nimajo odgovor-
nosti, lahko opravljajo le tista dela, ki si jih
same določijo, ta pa so pogosto skladna s
potrebami ljudi. Ker za svoje delo te orga-
nizacije nimajo javnih pooblastil, ne pozna-
jo podobnih konfliktnih vlog, kot jih pozna-
jo javne ustanove. To so razpetost med
zasebnim in javnim ali med kontrolo in po-
močjo. Za take konflikte znotraj nevladnih
organizacij ali samoorganiziranih skupno-
sti ni nikakršne potrebe. Organizacije civil-
ne družbe so torej lahko popolnoma »na
strani ljudi«, kar pa v praksi ni nujno res.
Kljub temu pa nevladnih organizacij ne
smemo videti kot edinih pravih organizacij
194
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
pri zadovoljevanju potreb ljudi. Stalnost
delovanja, nivo kvalitete, široko področje
odgovarjanja na potrebe lahko zagotovijo
le javne službe, ki pa lahko imajo svoj
korektiv ravno v nevladnih organizacijah.
Njihova vloga mora biti ravno v tem, da
javne službe silijo k zviševanju kvalitete, da
prek mrež ali družbenih gibanj sprožajo
teme, ki za občo kulturo niso aktualne in s
tem prispevajo k spremembi doktrin do
določenih skupin prebivalstva. Pomembna
vloga civilne družbe je v tem, da se neneh-
no bori za pravice ljudi in tako javne službe
sili v njihovo spoštovanje.
NOVA POGODBENA RAZMERJA
Na javne razpise se prijavljajo vse vrste
omenjenih organizacij. Obširno pisanje o
razlikah med njimi, o kvaliteti, ki jo nosijo
ene ali druge, je bilo namenjeno zlasti ene-
mu cilju. Kako iz vse te množice prijavljenih
izbrati tiste, ki najbolje služijo ljudem, ki jih
servisirajo. Dejstvo je namreč, da je prijav-
ljenih vedno več in denarja vedno manj. Čas
je že, da se izoblikujejo kriteriji kvalitetne
usluge in področja, ki jih bo država finan-
cirala kot del mreže javnih uslug. Nekaj
konceptualnih novosti, ki so posledica vsto-
pa civilne družbe v sistem javne blaginje,
smo v letošnjem razpisu že lahko zasledili.
Povedale so nam predvsem to, da so vladni
uslužbenci seznanjeni z novostmi in se z
njimi strinjajo do te mere, da jih izrecno
izpostavljajo. Mislim zlasti na zagovor-
ništvo, individualno financiranje, socialno
vključevanje in podobno. Vendar teh kon-
ceptov ne moremo zamenjati s kriteriji
kvahtete oz. dobre prakse, ki se nanašajo
zlasti na konkreten odnos do človeka, ki
uslugo uporablja. To so nediskriminatorne
prakse (nasprotje seksizma, nacionalizma,
homofobije, diskriminacije hendikepiranih
in ostalih), spodbujanje in omogočanje
participacije, spoštovanje in ostali principi,
o katerih so govorile že druge avtorice in
avtorji člankov v pričujoči reviji. Čeprav so
ravno ti principi tisti, ki določajo vlogo
uporabnikov v odnosu in po katerih se
ponudba različnih organizacij razlikuje
med sabo, jih ne prepoznamo nikjer. Niti v
Pravilniku o koncesijah (Ur. 1. RS, št. 72-27.
XI. 1997) na področju socialnega varstva jih
ne najdemo.
Pravilnik omeni kvahteto usluge šele v
III. poglavju z naslovnom Pogoji za dodeli-
tev koncesije, in sicer v 17. členu, ki določa,
katere pogoje mora izpolniti koncesionar.
Zadnji odstavek pravi: »da zagotavlja kako-
vostno izvajanje storitve«. Posamezni krite-
riji kvalitete niso omenjeni niti v poglavju,
ki podrobno določa vsebino pogodbe. V
njem sicer najdemo točke o spoštovanju
etičnih načel ali obveznosti do uporab-
nikov, ki pa se nanašajo bolj na pravno
varstvo kot pa npr. na antidiskriminatorno
prakso. Pa vendar je ravno pogodba o kon-
cesiji tista, kjer lahko do potankosti opre-
delimo pogoje, ki jim morajo izvajalci zado-
stiti. Da je to mogoče in praktično izved-
ljivo, sem videla v času svoje prakse v Veliki
Britaniji. Moj mentor v času prakse je bil
evalvator in načrtovalec servisov v Kentu.
Financiranje je decentralizirano, denar
imajo lokalne skupnosti za več mest hkrati.
Za te skupnosti napravijo petletne plane
financiranja, pri ugotavljanju potreb pa
sodelujejo javne službe, nevladne organiza-
cije, neformalne skupine in posameznice
ali posamezniki iz skupnosti. Drugih dej-
stev v zvezi s tem ne bom navajala, ker za ta
članek niso pomembna, kar pa ne pomeni,
da niso zanimiva. Ena od potreb, ki ni bila
v skupnosti ustrezno urejena, je bilo delo s
spolno zlorabljenimi. Javne službe niso
zagotavljale ustreznega nivoja svetovanja ali
terapije, čeprav so opravljale vsa javna po-
oblastila v zvezi z zaščito otroka. Lokalne
oblasti so se zato odločile, da to uslugo po-
iščejo drugje in jo tudi plačajo, oz. v angle-
škem sistemu, »kupijo«. Našli so ustrezno
nevladno organizacijo z imenom Family
Matters, ki je delala samo na področju spol-
nih zlorab, in sicer s tistimi, ki so bih starejši
od 18 let. Za intervencijo v tej starosti
namreč ni treba več prijaviti primerov ali
pa imeti za delo javno pooblastilo. Preden
so se lokalne oblasti odločile sofinancirati
organizacijo oz. kupiti njene usluge, je moj
mentor opravil temeljito evalvacijo. V
organizaciji je preživel pol leta, se seznanil
z vsemi ljudmi, imel je veliko kontaktov z
uporabnicami in uporabniki, pregledal je
195
VESNA LESKOŠEK
vso dokumentacijo in si skratka zagotovil
pogoje, v katerih mu nič ni ostalo skrito. Z
evalvacijo je ugotovil, da je organizacija
ustrezna, vendar z nekaterimi popravki.
Pričela so se trda pogajajnja med organiza-
cijo in lokalnimi oblastmi, ki jih je pred-
stavljal. Šlo je za zahteve in popuščanja enih
in drugih. Sama sem bila prisotna na treh
pogajalskih srečanjih, kjer so predelovali
vsak stavek pogodbe posebaj. Nevladni
organizaciji je bilo povsem jasno, da mora
za državno sofinanciranje žrtvovati nekaj
svoje neodvisnosti, lokalnim oblastem pa,
da organizacijo potrebujejo, če želijo
zagotoviti ljudem v stiski ustrezno pomoč.
Pogodba je v končni verziji vsebovala
naslednje. V preambuli določa dolžino
financiranja in pogoje, pod katerimi se
pogodba podaljšuje. Jasno je opredeljen
namen pogodbe. Naslednje poglavje je
jasen in kratek opis namena organizacije
in njenih ciljev. Jasno je torej, kakšna je or-
ganizacija, ki jo sofinancirajo. Sprememba
namenov, ciljev ali dejavnosti predpostavlja
spremembo ali celo pretrganje pogodbe.
Tretje poglavje podrobno opisuje način
financiranja in navaja točne vsote denarja.
Nasledje poglavje točno opredeli, komu
morajo dajati usluge za denar, ki ga prej-
mejo, in katere usluge so to. Postavijo npr.
zahtevo, da prostovoljce preverijo na poli-
ciji (kar je v Veliki Britaniji povsem običaj-
no). Poglavje vsebuje točen opis, kako mora
potekati izobraževanje in supervizija pro-
stovoljcev. Starost tistih, ki imajo pravico do
usluge, so s pogajanji znižali na 16 let.
Točno opredelijo, koliko skupin morajo
vzpostaviti in kje, ter opredelijo, kaj pomeni
individualno delo z zlorabljenimi. Ena od
nalog je tudi izobraževanje profesionalcev.
Največ hude krvi je povzročila zahteva, da
mora organizacija javljati vse primere
spolnih zlorab, kjer je žrtev stara pod 18
let. Naslednje poglavje je namenjeno
opredelitvi vrednot, politike in prakse, ki
jo mora organizacija zagotoviti. V tem po-
glavju so do potankosti opredeljeni prin-
cipi dobre prakse, ki jih morajo upoštevati.
Poleg principov dobre prakse je omenjena
še politika enakih možnosti. Naslednja po-
glavja govorijo še o zagotavljanju varnosti
uporabnikov, delavcev in prostovoljcev,
nadzoru, zaupnosti, dostopu do informacij,
načinu pritožbe, arbitraži in rokih.
Taka podrobna pogodba ni nastala samo
na podlagi prijave organizacije na javni
razpis, temveč po dolgotrajnem procesu z
jasnimi pravili in cilji. Racionaliziranje
sredstev in krčenje socialne države ni ome-
jeno preprosto na manj denarja za socialne
programe, temveč na bolj premišljene in
strokovno utemeljene postopke ugotav-
ljanja potreb in kreiranja uslug. Pri tovrst-
nem pogodbenem razmerju ne more iti za
to, da je neka organizacija sposobna bolje
pisati programe ali bolje lobirati in iskati
zaveznike zase. Ugotavljanje potreb v skup-
nosti je na prvem mestu, sledi mu iskanje
ustrezne organizacije. Druga ugotovljena
potreba v že omenjeni skupnosti v Kentu
je bila delo s tistimi, ki imajo Alzheimerjevo
bolezen. Ker niso našli ustrezne organi-
zacije (javne, nevladne ali privatne), so jo
kar pomagali ustanoviti.
Vendar je ugotavljanje potreb že novo
poglavje, ki je sociološki metodologiji
dobro znano. Služi zlasti učinkovitemu
načrtovanju in racionalni porabi sredstev.
Še enkrat želim povzeti ključno misel zapi-
sanega. V nekaj letih pluralnega sistema
socialnega varstva se je poleg javnih služb
razvila široka mreža programov nevladnih
organizacij. Te so zaradi svojih značilnosti
pričele spreminjati klasične socialno-
varstv^ene koncepte in vnesle nova razume-
vanja odnosa med uporabniki storitev in
izvajalci. S tem so vplivale tudi na spremem-
bo razumevanja vloge profesionalcev in
profesionalnosti same. Novosti na področju
socialnega varstva so, kot vidimo iz javnih
razpisov, že vpete v sistem, so zaželene in
spodbujane. Tudi zato, ker postajajo institu-
cionalna norma za vstop v Evropsko skup-
nost. Sedaj je čas za nov korak. Tega vidim
sama najprej v zagotavljanju kvalitete,
dobrih pogodbenih odnosih, planiranju in
ugotavljanju potreb. Brez zadnjega bodo
dejavnosti narekovale predvsem organi-
zacije iz lastnih ambicij in ne ljudje, ki servis
potrebujejo.
196
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Literatura
F. Adam (1987), O treh pristopih k pojmu »civilna družba«. Družboslovne razprave 5: 5-16.
L CuLPrrr (1992), Welfare and Citizenship; Beyond the Crisis of the Welfare State. London: SAGE
Publications.
S. Dragoš (1993), Karitas na Slovenskem. Socialno delo 32, 5-6: 163-197
T. Hribar (1988), Varstvo človekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Z. KoLARič (1994), Vloga humanitarnih neprofitno/volonterskih organizacij v slovenskem sistemu
blaginje 90-ih let. Časopis za kritiko znanosti 22,168-168: 143-153-
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
197
Srečo Dragoš
DRUŽBENI POGOJI AVTONOMIJE UPORABNIŠKIH SKUPIN
Avtonomija uporabnikov pomeni avtono-
mijo na dveh osnovnih ravneh: psihični in
socialni. Avtonomija na prvi ravni se nanaša
zlasti na prevzemanje, kreiranje, interpreti-
ranje, identificiranje in redefiniranje druž-
benih vlog na ravni posameznika. Ko oseba
postane uporabnik oz. uporabnica social-
nih uslug in storitev, se sooča z vlogami dru-
gih in z njihovimi pričakovanji, normami,
vrednotenji in vedenjskimi vzorci o tem,
kako se naj sama vključuje v tovrstne inter-
akcije. Iz tega izhaja dvoje pomembnih po-
udarkov glede avtonomije prve ravni: prvič,
da je oseba v vlogi uporabnika še vedno
oseba, ne pa zgolj uporabnik; in drugič, da
je vloga uporabnika kompleksna, saj je
»sestavljena« iz vseh tistih inačic uporabniš-
kih vlog, ki jih vzdržujejo različni programi
in razHčni izvajalci na področju socialnih
storitev (zato je biti uporabnik samopo-
močne skupine nekaj drugega kot biti upo-
rabnik storitev na zaprtem psihiatričnem
oddelku ali pa uporabnik neformalne, npr.
sosedske pomoči). Da bi se lahko oseba v
vsem tem znašla in sama kreirala lasten
položaj ali se celo pogajala o njem, mora
najprej razlikovati med različnimi uporab-
niškimi vlogami. Brez njihovega razliko-
vanja jih je nemogoče uskladiti in jih po
potrebi privzeti ali jih opustiti, ko niso več
potrebne. Osnovni pogoj za to zmožnost
razlikovanja pa je, da se že v izhodišču
ohrani temeljna razlika med lastno osebo
in vlogo, ki jo oseba »igra«. Če ta razhka
izgine, pride do problemov, kakršne opi-
suje npr. Christopher Lasch s terminom
narcizem, ki ga veže predvsem na zahodne,
Hberalistično potrošniške družbe, kjer se
osebnost izenačuje s prevzetimi vlogami do
te mere, da se izgubi. Vendar lahko do istega
problema pride tudi v diametralno nasprot-
nih pogojih, npr. v okolju totalnih institucij,
ki sproža različne adaptacije posameznikov
na take razmere. Tudi tu prihaja, kot opo-
zarja Goffman, do brisanja razlik med osebo
in vlogo; najradikalneje pri dveh načinih
prilagoditve, ki jih je Goffman označil kot
kolonizacijo in konverzijo. Problemi z avto-
nomijo se torej na psihični ravni zastavljajo
drugače kot na socialni ravni (tj., inter-
akcijski, organizacijski ali širši družbeni) in
prvi niso manj pomembni od drugih. Če
poudarjamo samo druge, zaidemo v socio-
logiziranje, če poudarjamo samo prve, pav
psihologiziranje. Vprašanje avtonomije na
ravni psihičnih sistemov je torej v tesni
zvezi s funkcijo, ki jo (in kakor jo) opravlja
struktura, ki je najbolj specializirana za
povezovanje posameznikovega zunanjega
okolja z njegovim notranjim svetom. Zato
sistemski teoretiki pojem jaza definirajo kot
strukturo, ki »je sposobna diferencirati med
tem, kar je realno v zunanjem svetu in kar
je projicirano vanj od znotraj, kar mora
biti sprejeto ter vključeno v izkustvo in kar
mora biti zavrnjeno.« V tem smislu razum-
ljen jaz y>je ekvivalent kontrolne sfere, ki
opravlja posredovalno funkcijo med
notranjim svetom in okolje7n« posamezne
osebe (Miller 19б7: 16). Kaj se zgodi, če jaz
te mediacijske funkcije ne opravlja več
zadovoljivo, o tem nazorno piše Tanja
Lamovec v poglavju o Razpadu »filtra«
(Lamovec 1995: 296 ss.).
Na psihično raven sem opozoril zato, ker
se v nadaljevanju osredotočam na poudar-
ke, napovedane v naslovu: na družbene
pogoje avtonomije uporabniških skupin.
199
SRECO DRAGOS
Družbeni pogoji niso niti bolj niti manj
pomembni od psihičnih, so pa drugačni.
To drugačnost, ki je odvisna od sistemskih
sprememb, povzemam v štirih tezah. Prva
govori o sedanjosti, druga o preteklosti,
zadnji dve pa o prihodnosti.
i. teza: Slovenija na socialnem področju
ne zaostaja bistveno za evropskim prosto-
rom — razen v razvitosti uporabniških
skupin. Primerljivost z drugimi seveda ne
pomeni, da nimamo problemov, ampak da
problemi, ki jih imamo, niso bistveno
različni od drugih evropskih držav, čeprav
gre za pomembne posebnosti. V čem smo
primerljivi z Evropo?
•	Brezposelnost: stopnja brezposelnosti
ne presega evropskega povprečja in se
giblje celo nekoliko pod njim (če jo merimo
v skladu z metodologijo ILO, je bila v
Sloveniji 7,3% v letu 1996). Večji od evrop-
skega povprečja je samo delež dolgotrajne
brezposelnosti (nad enim letom), ki pa je
za socialno delo pomemben zato, ker čeda-
lje manj vpliva na ekonomijo (npr. na višino
plač), hkrati pa povzroča vse večje socialne
posledice (težja zaposljivost, kronična od-
visnost od drugih itn.). Še bolj problema-
tična je visoka brezposelnost mladih (do 24
let), ki dosega okrog 24%. To je občutno nad
evropskim povprečjem; večjo brezposel-
nost v tej starostni kategoriji imajo le še v
Rpaniji, Italiji in Grčiji.
•	Socialnovarstveni stroški: delež bruto
domačega proizvoda, namenjen sistemu
socialnega varstva (pri nas 2,5% za leto
1994), je podoben deležu, ki ga namenja
tudi večina drugih evropskih članic za te
namene. Vendar tako stanje, čeprav evrop-
sko primerljivo, ni zadovoljivo. Primerljivo
je zato, ker se z enakimi problemi financi-
ranja socialnega varstva (katerega stroški
pritiskajo na proračun) ukvarjajo tudi v
Evropi, zato nujnost reforme tega področja
ni samo slovenska posebnost. Znotraj tega
trenda pa je zaskrbljujoče naše ravnanje s
povečanim tveganjem tistih, za katere je
socialnovarstvena mreža edina možnost
preživetja. Tu pa smo pod evropskim nivo-
jem in glede tega so opozorila o naši neus-
klajenosti z evropskim prostorom nedvo-
umna: »Programi socialne pomoči kot
sredstvo edinega izhoda so precej pičli«
(Agenda 2000: točka 3 5).
•	Izobrazba: za celotno slovensko popu-
lacijo je značilna relativno nizka izobraz-
bena raven, kar pomeni, da ni kritična
velikost kategorij z višjo in visoko izobraz-
bo, ampak je odločno preveč tistih, ki imajo
samo končano ali pa nedokončano osnov-
no šolo. Na socialnem področju je seveda
drugače: izobraževanje, kadri in celotna
(vladna) infrastruktura, s katero razpolaga
socialno delo pri nas, ni bistveno slabša kot
v evropskih državah.
•	Samoorganizanost uporabnikov: samo-
stojne skupine uporabnikov socialnih sto-
ritev, njihovo število, velikost, profiliranost
(družbena razpoznavnost in odmevnost),
količina moči in sredstev, s kakršnimi raz-
polagajo, sposobnost pritiska, njihova sta-
bilnost (trajnost) itn., vse to so atributi, s
katerimi lahko neposredno merimo (ne)-
razvitost socialnega dela na tem področju.
In tu smo še najbolj na začetku. Ti začetki
so pomembni in dragoceni, a izjemno
skromni, kar velja za celotni neprofitno-
volonterski sektor. Eden od pomembnih
pokazateljev (ne)razvitosti tega sektorja je
npr. delež tistih, ki so zaposleni v nepro-
fitno-volunterskih organizacijah (cf. Vojno-
vič 1997). Ta delež (glede na vse zaposlene)
je po posameznih državah zelo različen in
se giblje nekako od slabih dveh odstotkov
(Italija) pa vse do 6,8% (ZDA), medtem ko
je najnižji na Madžarskem (0,8%), ki je
najbolj primerljiva z nami po nerazvitosti
tega sektorja. Kljub temu je pri nas ta delež
občutno manjši celo od madžarskega, tj.
0,3% (v letu 1990). Pa še znotraj tega skrom-
nega deleža se seveda skoraj vse zaposlo-
vanje dogaja v športnih in kulturnih volun-
terskih organizacijah, medtem ko je samo
1,2% zaposlenih v organizacijah s humani-
tarnega področja. Zapostavljenost nevlad-
nih izvajalcev na socialnem področju je
razvidna tudi iz sredstev, ki jim ga namenja
država. Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve distribuira iz tistega dela
državnega proračuna, ki je v njegovi pri-
stojnosti, samo 0,2% sredstev nevladnim
izvajalcem in društvom; vse ostalo je name-
njeno javnim zavodom. Zato je tudi eko-
nomski »Output« neprofitno-volunterskega
sektorja na Slovenskem najnižji, ko ga
200
DRUŽBENI POGOJI AVTONOMIJE UPORABNIŠKIH SKUPIN
primerjamo z drugimi. V drugih državah
predstavljajo odhodki tega sektorja od 2%
htalija) do 6,3% (ZDA) celotnega BDP, pri
nas pa le 1,2%, toliko kot na Madžarskem.
Skratka: neprofitno-volunterski sektor je
pri nas občutno manj razvit kot drugje,
znotraj njega je humanitarno področje
neprimerno manj razvito od športnega in
kulturnega, znotraj humanitarnega področ-
ja pa je tistih izvajalcev socialnih storitev,
ki temeljijo na samoorganizaciji uporab-
nikov, občutno manj od vseh drugih.
To pomeni, da je okolje, potrebno za
afirmacijo avtonomije uporabniških skupin
pri nas, nerazvito, saj še vedno bolj zavira
kot stimulira samoorganizacijo uporab-
nikov. To velja kljub temu, da smo po večini
ostalih kazalcev iz socialnega področja že
evropsko usklajeni. Vendar pa razvojna
kompleksnost pomeni (zlasti glede na
evropske integracije), da ne gre samo za
večjo kompleksnost sistemskih struktur
navznoter, ampak tudi za večjo kompleks-
nost v samem okolju. Zgoraj omenjeni
problemi se nanašajo na tisti »izsek« v okolju
uporabniških skupin, na katerega samo so-
cialno delo (kot profesionalni sistem) nima
neposrednega vpliva, pa tudi posredni
vpliv je manjši, kot bi lahko bil. Enako velja
tudi za politični sistem v ožjem smislu
(parlamentarnega usklajevanja poHtičnih
opcij, relevantnih za splošno državno po-
litiko). Prej omenjeni problemi spadajo v
tisti segment okolja, za katerega je nepo-
sredno »zadolžena« socialna politika: večja
ko je njena razvitost in specializiranost,
večja je tudi njena avtonomija glede na dru-
ge ekspertne sisteme in glede na trenutno
politično usmeritev parlamenta oz. vlade
(in narobe). In enako kot za socialno
politiko velja tudi za druge sisteme, tudi za
socialno delo in za uporabniška združenja.
Iz tega izhaja naslednja teza.
2. teza: avtonomija uporabniških skupin
pomeni na sistemski ravni (družbe kot
najširšega sistema) predvsem samostojnost
glede na politični in glede na ekspertni
sistem. Tu je v zadnjih letih prišlo do po-
membnih premikov. Za razvoj samoorga-
nizacije uporabnikov na mikro in makro
ravni so bila na Slovenskem ključna tri
obdobja: 1. pred drugo svetovno vojno, 2.
obdobje po drugi svetovni vojni do osamo-
svojitve in 3- po osamosvojitvi. V prvem
obdobju je bila samoorganizacija uporab-
nikov precej razvita, saj je kompenzirala
nerazvitost države na socialnem področju;
drugo obdobje je bilo ravno narobe, ker je
zašlo v nasprotno skrajnost, v mono-
polizacijo in hiper-razvoj državne sfere na
blaginjskem področju ter v atrofijo uporab-
niških iniciativ, skupin in gibanj; v tretjem
obdobju pa gre za demonopolizacijo in
rekonstrukcijo socialne države ter za ani-
macijo civilne sfere. Kljub tem razlikam pa
je bila slovenska zgodovina obremenjena s
primatom političnega sistema nad vsemi
drugimi, tudi nad ekspertnim in uporab-
niškim. Ilustracija: razvoj najmasovnejših
civilno-družbenih gibanj pred drugo sve-
tovno vojno, tj., sindikalnega in ženskega
gibanja, je bil že v prvem obdobju (ko se je
najbolj razmahnil) blokiran s strani politič-
nega sistema. Podobno stanje smo imeli
tudi v povojnem socializmu. Konec te
blokade je narejen šele v zadnjih letih z
razmejitvijo med državo in družbo in z raz-
mejitvijo med posameznimi delnimi siste-
mi znotraj civilne sfere. Tak trend opozarja,
da so današnji problemi z razvitostjo in
avtonomnostjo uporabniških skupin bist-
veno drugačni od problemov, značilnih za
prvo in drugo obdobje. Nekateri zagovar-
jajo tezo, da je danes predvsem politična
(državna) sfera kriva za nerazvitost civilno-
družbenih gibanj, ki da so bila ideološko
zadušena z nastopom novega režima po
osamosvojitvi. To trdijo — presenetljivo —
tako levičarski kot desničarski zagovorniki
te teze, pri čemer prvi idealizirajo in pove-
ličujejo porajanje civilno-družbenih gibanj
pred letom 1990 (po tej varianti naj bi
proces osamosvajanja bistv^eno okrnil nji-
hovo prejšnjo avtonomijo in jih nekako
načrtno razvodenil), drugi pa isto tezo
razlagajo s prevlado »udbomafije«, ki da
nove razmere obvladuje na star, a bolj zvit
(prikrit) način. To so zgrešene trditve. Rele
danes, po osamosvojitvi, so pogoji za avto-
nomijo civilne družbe prvič zares vzpostav-
ljeni. Zato uporabniška gibanja (zlasti na
socialnem področju) ne smejo nasesti pred-
postavki, da za vsako oviro iščejo politične
eminence in zaroto države. Ravno to vodi
201
SRECO DRAGOS
V minimalizacijo problemov in v njihovo
poenostavljanje. Če bi bil ključen problem
res zgolj v monopolu take ali drugačne
politične garnimre, bi problem rešil takoj,
ko bi se zamenjala garnitura (npr. na na-
slednjih volitvah). Vendar so problemi res-
nejši: niso zgolj politični, ampak predvsem
strokovni in sistemsko pogojeni. Od tod
tretja teza.
3. teza: danes je (neprimerno bolj kot v
preteklosti) vzpostavljena avtonomija eks-
pertnih sistemov glede na politični sistem
in podobno je tudi z avtonomijo uporabniš-
kih združenj oz. skupin glede na politično
sfero. Pri razmejitvi uporabniških od eks-
pertnih mrež pa smo še na začetku. Razme-
jevanje med ekspertnim in uporabniškim
področjem (logiko, dejavnostmi, skupi-
nami, organizacijami, pristojnostmi) je
pogoj za tako povezovanje med obema, kjer
vsako področje ohranja lastno samostojnost
(identiteto), znotraj teh pogojev pa pome-
nijo dosežki prvega sistema hkrati korist za
drugega in narobe. Če ni razmejitve, ni
avtonomije. Takrat se povečajo možnosti za
dominacijo enega sistema nad drugim. Pra-
viloma to počne tisti, ki je močnejši, razvi-
tejši, bolje organiziran, z daljšo tradicijo in
z več (ekspertne) moči. Zato je za prihodnji
razvoj uporabniških skupin kot tudi za raz-
voj ekspertnih sistemov zelo pomembno,
kako bodo definirali lastno razmerje glede
naslednjih vprašanj: 1. glede razmejitev, 2.
glede avtonomije, 3- glede medsebojnega
prežemanja sistemov. In to je treba narediti
na vseh treh nivojih: na splošnem družbe-
nem, organizacijskem in interakcijskem. Ne
gre torej za vprašanje, ali se povezovati ali
ne, ampak na kakšen način to početi. Števil-
nejše ko so sistemske povezave, težavnejše
in bolj negotove ter hkrati pomembnejše
so odločitve. Te so dveh vrst; povsem
nepredvidljive in pa take, ki so predvidljive
in jih je mogoče kategorizirati (npr. v šest
splošnih, najpogostejših tipov, cf. Moody
1983: 17) — v obeh primerih pa je seveda
njihova učinkovitost odvisna od okolja, v
katerem jih uporabimo. Socialno področje
pri nas je še posebej občutljivo za tovrstne
razmejitve med eksperti in uporabniki, ker:
• socialno delo razpolaga z manjšo
kritično maso kadrov kot druga področja.
•	ker je njegova struktura manj raz-
členjena in
•	ker doslej tovrstne razmejitve še niso
bile potrebne.
Zato je bilo doslej tako rekoč samoumev-
no, da ljudje, polno zaposleni npr. v VŠSD
kot izobraževalni ustanovi, hkrati ustanav-
ljajo in vodijo uporabniška združenja, ob-
časno servisirajo vladne službe z eksperti-
zami, opravljajo nekatere storitvene dejav-
nosti za uporabnike in še kaj. Načini delo-
vanja, ki so bili včasih nujni in zaželeni,
bodo v prihodnje vse bolj postajali nemogo-
či; z diferenciacijo področij, akterjev in
ustanov bodo sorodne dejavnosti (zlasti
kontakti med njimi) postavljene pred dru-
gačne pogoje sodelovanja kot doslej. O tem
govori naslednja teza.
4. teza\ sodelovanje med uporabniškimi
skupinami in VŠSD kot ekspertno ustanovo
bo tudi v prihodnje nujno, a omejeno. Nuj-
no je, ker je identiteta socialnega dela od-
visna tako od teoretskega kot od praktične-
ga razvoja (in sicer vse bolj, ne pa vse manj,
kar se včasih pozablja, ko se govori o fakul-
tetnem statusu). Omejitve v sodelovanju
VŠSD z uporabniškimi skupinami in zdru-
ženji pa izhajajo iz institucialnega okolja, v
kakršnega je vpeta VŠSD kot specifična
izobraževalna institucija. Včasih si je bilo
npr. nemogoče predstavljati kakršno koli
strokovno srečanje ali drug pomemben do-
godek na socialnem področju brez direkt-
ne ali celo izključne navezave na VŠSD.
Danes so razmere že bolj »normalne«, saj
se številna strokovna srečanja, mednarodne
povezave in celi simpoziji dogajajo že po-
vsem avtonomno in neodvisno od matične
izobraževalne ustanove za socialno delo.
Mislim, da je to eden od najneposrednejših
pokazateljev razvoja in napredka v naši
profesiji in zaenkrat ni razloga, da se ta
trend v prihodnje ne bi še okrepil. To naprej
pomeni, da bodo pričakovanja do konkret-
nih ustanov, njihove zmožnosti in njihovi
odgovori na ta pričakovanja po eni strani
vse bolj zamejeni na ožje profilirane vse-
bine, hkrati pa (znotraj njih) tudi bolj
intenzivni. Namesto vprašanja, kako se
vključevati v vsa področja, bo pomem-
bnejše, s kom se povezovati na kakšnem
področju. To bo ključni problem zlasti za
202
DRUŽBENI POGOJI AVTONOMIJE UPORABNIŠKIH SKUPIN
novo nastajajoče skupine uporabnikov in
njihova združenja. Na interakcijskih ravneh
lahko pričakujemo, da bodo vse bolj aktual-
na vprašanja, kako npr. razmejiti vlogo,
pristojnosti in odgovornosti konkretnih
profesionalcev, ki so v obliki različnih
aranžmajev aktivni v tipičnih prostovoljnih
skupinah za samopomoč. Te razmejitve in
načini sodelovanja bodo izključno odvisni
od »interne« logike tovrstnih skupin, kar bo
lahko imelo usoden pomen za notranjo di-
namiko posameznih projektov (čeprav nav-
zven to ne bo razvidno, niti ne bo od zunaj
regulirano). Na sistemski ravni pa naj v tej
zvezi znova spomnim na dve pomembni, a
še ne dovolj izkoriščeni možnosti sodelo-
vanja. To sta predvsem Socialna zbornica
Slovenije in novo Društvo socialnih delavk
in delavcev Slovenije. V teh dveh ustano-
vah, katerih učinkovitost je izključno od-
visna od aktivnosti profesionalcev, zaradi
katerih sta ustanovljeni, bo v prihodnje vse
bolj koristno iskati pomembne vire moči:
informacije, družbeno odmevnost, »cehov-
sko« podporo, mrežna vozlišča, nekatere
organizacijske storitve itn.
Literatura
Agenda 2000 ( 1997), Mnenje Komisije o prošnji Slovenije za članstvo v Evropski uniji (fotokopije).
T. Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.
E. J. Miller, A. K. Rice (19б7), Systems of Organization. London: Tavistock Publications.
P. E. Moody (1983), Decision Making: Proven Methods for Better Decisions. New York: Mc Graw-
Hill.
L SvETLiK	Zaposlovanje:približevanje Evropi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
M. VojNovič (1996), Vloga, obseg in struktura neprofitno-volonterskega sektorja v Sloveniji.
Ljubljana: SINCO (raziskovalno poročilo, L faza).
203
KAKO SMO LAHKO UPORABNI
PROFESIONALNE STORITVE. KONCEPTI
Marjan Vončina
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA
V SLOVENIJI
Vloga in vpliv strokovnih združenj sta
pomemben kazalec statusa profesionalne
skupine v družbi. V tem smislu je ustano-
vitev ali, bolje rečeno, revitalizacija strokov-
nega združenja socialnih delavk in delavcev
velik dogodek, ki že sam na sebi predstavlja
pomemben prispevek k profesionaHzaciji
socialnega dela pri nas. Socialni delavci
lahko pričakujejo od svojega stanovskega
združenja tudi prispevek k ustreznejšemu
socialnemu statusu te profesionalne sku-
pine, ki se kaže v boljšem plačilu za delo in
v večjem ugledu v družbi. Kot temeljno
nalogo stanovskega združenja pa vidim
zlasti prispevek k boljši družbeni organi-
ziranosti poklica, v mobilizaciji notranjih
intelektualnih potencialov in v prispevku
k dograjevanjti poklicne etike.
Dogajanje ob »Prvih dnevih socialnih de-
lavcev in delavk«, ki ga je organiziralo novo
društvo, me je še dodatno utrdilo v prepri-
čanju, da bi vrsto družbenih sprememb, no-
vih trendov in tudi pomembnih posamič-
nih dogodkov, vezanih na položaj in vlogo
socialnega dela, veljalo ovrednotiti tudi z
vidika profesionahzacije.
Ob upoštevanju globalnih družbenih
sprememb, ki so vezane na osamosvojitev
— prehod na tržno gospodarstvo, privatiza-
cija in uvedba večstrankarskega sistema —,
še vedno pogosto spregledamo spremembe
v sistemu socialnega varstva in spremembe,
ki jih prinašajo nove strokovne vrednostne
orientacije. Spremembe v sistemu social-
nega varstva se kažejo kot uveljavljanje
novih politik na posameznih področjih, na
primer invalidske politike, politike dušev-
nega zdravja v skupnosti, politike na po-
dročju uporabe drog, poHtike razreševanja
problemov nasilja v družini itn. Nove stro-
kovne vrednostne orientacije pa se kažejo
predvsem kot vpliv približevanja Evropi. Ni
dvoma, da te spremembe od socialnih de-
lavcev zahtevajo podroben premislek in
ustrezno akcijo.Več odločnosti v procesu
prilagajanja in spreminjanja bi bilo mogoče
pričakovati zlasti na tistih področjih social-
nega dela, ki so vezana na probleme deinsti-
tucionalizacije in organizacije skupnostne
skrbi, opolnomočenja uporabnikov storitev
socialnega dela, krepitvi zagovorniške vlo-
ge socialnega dela in upoštevanja etničnih
in spolnih razhk pri organizaciji pomoči.
Navedene spremembe vplivajo tudi na
spremenjene možnosti zaposHtve socialnih
delavk in delavcev. Na eni strani se socialni
delavci že desetletje soočajo z restriktivno
politiko zaposlovanja v javnem sektorju, na
drugi strani pa se odpirajo nove možnosti
zaposlovanja v okviru nevladnega ter pri-
vatnega sektorja. V nekaj letih bo jasnejša
tudi vloga socialnega dela znotraj delovnih
organizacij.
V	nadaljevanju bom poskušal opozoriti
na nekatere dileme, s katerimi se soočajo
socialni delavci glede na nove pogoje in
možnosti zaposlitve.
V	skladu z novejšimi evropskimi social-
nopolitičnimi strategijami, ki gredo v smeri
decentralizacije, participacije državljanov,
privatizacije in deinstitticionalizacije, smo
s sprejetjem nove zakonodaje tudi pri nas
začeli uvajati pluralistični koncept socialne-
ga varstva. Pluralizacija sistema socialnega
varstva v načelu pomeni enakopravno in
enakovredno vključitev akterjev različnih
sektorjev družbe v sistem socialnega var-
stva. Poleg javnih služb so tako v sistem
207
MARJAN VONČINA
vključeni tudi akterji iz nevladnega in za-
sebnega sektorja družbe. Seveda je koncept
enakih možnosti vključevanja v sistem le
načelen, v praksi se namreč izkaže, da raz-
lični sektorji vstopajo v sistem na različen
način in pod različnimi pogoji. To pomeni,
da se socialni delavci srečujejo z različnimi
možnostmi pri oblikovanju pogojev svojih
delovnih mest, pač glede na to, v katerem
sektorju se zaposlujejo.
Pluralizacija sistema socialnega varstva
tako sicer odpira vrsto možnosti za nove
oblike zaposlovanje socialnih delavcev, pri
čemer pa morajo socialni delavci premisliti,
preveriti in se odločiti, kje se želijo zaposliti.
Kot nujna potreba se kaže soočanje z
dejstvom, da bodo morali bolj kot kdaj koli
preverjati in ovrednotiti temeljne pogoje
svojega dela ter skrbeti za to, da se ti pogoji
izboljšajo. Lahko rečemo, da je samozapo-
slovanje (v pomenu skrbi za izboljševanje
pogojev za svojo lastno profesionalno udej-
stvovanje) postala tako rekoč temeljna druž-
bena zahteva tega poklica.
Proces prilagajanja temu novemu dejst-
vu gre počasi, tako da je dobršen del social-
nih delavcev, zlasti tistih z večletnimi de-
lovnimi izkušnjami, obremenjen s kopico
dilem, občutkov negotovosti ter zmede, s
katerimi se ne znajo prav soočiti.
Poglejmo najprej težave, s katerimi se
srečujejo socialni delavci, ki so zaposleni
ali se nameravajo zaposliti v javnem sektor-
ju, konkretno v centru za socialno delo.
Osnovno delovno področje centra za
socialno delo je izvajanje javnih pooblastil
na področju socialnega varstva. Javna
pooblastila predstavljajo sistem ukrepov in
intervencij, predpisanih z področno zako-
nodajo. Na področju zaščite otroka tako na
primer izvajajo ukrepe, vezane na rejništvo,
posvojitve, urejanje stikov ob razvezi star-
šev, predloge za dodelitev otroka ob razvezi
staršev, nameščanje v druge ustanove so-
cialnega varstva itn. Poleg tega pa so tipični
primeri javnih poblastil še skrbništvo,
dodeljevnje denarnih pomoči, otroškega
dodatka, urejanje zadev v zvezi s porod-
niškim dopudtom itn.
Že ob ustanovitvi centrov za socialno de-
lo v šestdesetih letih je bil temeljni namen
države formirati centralno službo za izvaja-
nje javnih pooblastil s področja socialnega
varstva.
Ta namen ostaja v veljavi tudi danes,
kljub novemu zkonu osocialnem varstvu, ki
predvideva nekatere druge rešitve.
Z zakonom o socialnem varstvu iz leta
1992 je država predvidela razširitev dejav-
nosti centrov za socialno delo. Zakon pred-
videva, da lahko centri za socialno delo
poleg javnih pooblastil izvajajo tudi social-
novarstvene storitve, kot so preventivno
delo, pomoč družini, prva socialna pomoč
in osebna pomoč. Toda danes je že povsem
jasno, da s tem predvidevanjem država ni
mslila popolnoma resno. V obdobju, nam-
reč, ko je sprejemala novi zakon o social-
nem varstvu, s katerim je poskušala širiti
dejavnost centrov za socialno delo tudi na
polje socialno varstvenih storitev, je začela
tudi intenzivirati restriktivno politiko
zaposlovanja v teh ustanovah. Temu je
sledila priprava normativov in standardov
socialnovarstv^enih storitev, ki predstavljajo
izhodiščno predstavo o tem, kako si predla-
gatelj zakona predstavlja, kaj pomeni po-
samezna socialnovarstvena storitev, ter
podajajo minimalne standarde storitve. To
je bilo dovolj za socialne delavce, saj lahko
ugotovimo, da so standardi za socialnovar-
stvene storitve, ki jih je država predpisala v
obliki podzakonskega akta, oblikovani
dovolj široko, da omogočajo razvoj načel in
metod za posamezno storitev. Lahko reče-
mo, da je pri tem v osnovi šlo za ustrezno
sistemsko rešitev.
Toda problem je nastal v tem, da država
ni predpisala normativov za izvajanje javnih
pooblastil. Če bi želela to storiti, bi morala
najprej ugotoviti, koliko dela zahteva izva-
janje javnih pooblastil, in ugotovila bi tudi,
da izvajanje javnih pooblastil zahteva polno
zaposlitev velike večine sedaj zaposlenih
socialnih delavcev na centrih za socialno
delo. Ugotovila bi tudi, da načrtovane širi-
tve dejavnosti centrov za socialno dela z
uvajanjem socialnovarstvenih storitev ne
bo mogoče izvesti brez dodatnih ukrepov.
Situacija je paradoksna: država je standardi-
zirala in normirala dejavnosti, ki v praksi
kot služba ne obstajajo, ni pa normirala in
standardizirala dejavnosti, ki je temeljna in
vsakdanja.
208
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Reorganizacija centrov za socialno delo
je tako zastala. Zaposleni v centrih za so-
cialno delo danes svoj delovni čas pretežno
porabijo za izvajanje javnih pooblastil, pri
tem pa od države, vodstev centrov in
strokovne javnosti doživljajo pritiske, naj
svoje delo na javnih pooblastilih do te mere
poenostavijo, da bodo lahko izvajali tudi
storitve socialnega varstva. Na te pritiske
socialni delavci odgovarjajo, da predpisane
storitve tako in tako izvajajo, saj tudi javnih
pooblastil ni mogoče kvalitetno izvajati, če
pri tem ne izvajajo osebne pomoči ali
pomoči družini. Imajo seveda prav, saj bi
bilo težko dokazati nasprotno.
Hkrati pa se zaposleni seveda zavedajo,
da bi z oblikovanjem posebnih služb v
centrih za socialno delo, ki bi izvajale zgolj
socialnovarstvene storitve, bistveno izbolj-
šali kvahteto svojega dela. Šele organizacija
posebne službe za posamezno socialnovar-
stveno storitev namreč omogoča oblikova-
nje načel in metod posamezne storitve, ob-
likovanje ustreznih organizacijskih rešitev,
dodatno izobraževanje in supervizijo,
preverjanje rezultatov, vse tisto, skratka, kar
omogoča kvaliteto in razvoj. Zavedajo se
tudi, da bo šele oblikovnje posameznih
služb za izvajanje socialnovarstvenih sto-
ritev omogočilo delo s tistimi osebami, ki
socialne službe ne potrebujejo zaradi stisk,
ki sodijo v okvire javnih pooblastil.
Če strnemo odprta vprašanja delovanja
javnih služb in posebej centrov za socialno
delo, ki so posledica neustrezne državne
regulacije:
•	neustrezna regulacija storitev
•	omejitev zaposlovanja ob hkratnih
zahtevah za poenostavitev delovanja
•	nedefinirani cilji pri uvajanju socialno-
varstvenih storitev
•	povečevanje deleža upravno admini-
strativnega dela na račun strokovnega dela.
Vidimo torej, da institticionalni okviri
nikakor niso ugodni za razvoj socialnega
dela. Na praktični ravni se to kaže zlasti v
tem, da se socialno delo razume kot zgolj
izvajanje javnih pooblastil. V razmerah, ko
so meje med različnimi podsistemi social-
nega varstva (zdravstvo, šolstvo, pravo-
sodje...) postale neprehodne in prihaja do
zmanjšanja komunikacij tudi na praktični.
institucionalni in strokovni ravni, se vse
bolj utrjuje razumevanje socialnega dela, ki
ga enači z izvajanjem javnih pooblastil. Ne
samo država, ampak tudi druge ustanove
in strokovnjaki iz ustanov šolstva, zdravstva,
policije in pravosodja porivajo socialnega
delavca kot javnega uslužbenca v vlogo
molčečega izvrševalca restriktivnih ukre-
pov. Za primer: pritiske posameznih stro-
kovnjakov iz drugih služb o nujnosti odvze-
ma opravilne sposobnosti ali pa o nujnosti
izdelave predloga za odvzem otroka star-
šem je vse težje zavračati. Vse težje je
zavračati pritiske, ki izhajajo iz pogledov o
zadostnosti zgolj formalnopravnih inter-
vencij. Vse težje je uveljavljati nivo timske
obravnave, ki se sooča s celovitostjo social-
ne in človeške stiske.
Če bodo socialni delavci iz javnega sek-
torja dejstvo, da morajo zlasti sami skrbeti
za osnovne pogoje svojega delovanja, vzeli
resno, bodo morali odločno in vztrajno:
•	zavračati razumevanje socialnega dela
kot zgolj izvajanje javnih pooblastil
•	uveljavljati oziroma revitalizirati zago-
vorniško pozicijo socialnega dela
•	uveljavljati etične vrednote poklica
•	zahtevati in organizirati programe per-
manentnega izobraževanja
•	zahtevati jasno definiranje ciljev social-
no varstvene politike
•	zahtevati določitev prioritet znotraj
politike socialnega varstva
•	soočiti se z dejstvom restriktivne poli-
tike javnih financ.
Na tem nivoju profesionalizacije socialni
delavci potrebujejo povsem nove oblike or-
ganiziranja, katerih cilj bo med drugim tudi
odločno preverjanje in ovrednotenje dose-
danjih zavezništev ter ustvarjanje novih.
Ovrednotiti bo treba vlogo Socialne zbor-
nice, ovrednotiti bo treba vlogo Visoke šole
za socialno delo, ovrednotiti bo treba vlogo
posameznih ekspertnih skupin, ki jih naje-
ma država za oblikovanje predlogov pohtik
in državnih ukrepov socialnega varstva,
ovrednotiti bo treba delovanje kolegov, ki
delujejo v okvirih drugih podsistemov, o-
vrednotiti bo treba vlogo direktorjev javnih
služb. Nova zavezništva pa bo treba sklepati
z nastajajočimi uporabniškimi, drugimi ne-
vladnimi in mednarodnimi organizacijami.
209
MARJAN VONČINA
Socialni delavci in delavke, ki se zaposlu-
jejo v nevladnem sektorju, pa se soočajo s
precej drugačnimi problemi. Njihov osnov-
ni problem je boj z sredstva za izvajanje
programov. To pomeni, da se morajo isto-
časno boriti za preživetje načrtovanih
socialnih inovacij, ki jih ponavadi vsebuje
program, kot tudi za svojo lastno socialno
varnost, torej za plačilo svojega dela.
Nevladni sektor na področju socialnega
varstva sestavljata dve vrsti organizacij, ki
se razlikujeta glede na stattis v družbi. Inva-
lidske organizacije so svoj položaj utrdile
že v jugoslovanskih časih, medtem ko društ-
va, ki so nastala po uveljavitvi pluralistič-
nega sistema socialnega varstva, svojo os-
novno pozicijo v družbi šele ustvarjajo. Na
praktični ravni se razlika kaže predvsem v
tem, da nove organizacije ne razpolagajo s
stabilnimi viri financiranja, ki bi jim omo-
gočili nemoteno delovanje in doseganje
osnovnih ciljev. Tako so osnovni vir financi-
ranja javni razpisi za podporo socialnovar-
stvenim programom, ki jih razpisujejo
država, lokalne skupnosti ter različne, zlasti
mednarodne organizacije.
Načelno so javni razpisi ustrezen meha-
nizem za spodbujanje razvoja pluralnih
pristopov, pa ttidi zdrave konkurenčnosti.
Vendar se v naši praksi pokaže, da ta način
podpore nevladnemu sektorju ni najbolj
ustrezen. Znano je, da je sprejem prora-
čuna, prek katerega se financira tudi dejav-
nost socialnega varstva, odvisen od trenut-
nih političnih bojev in razmerij. Zato tudi
ni mogoče predvideti datumov letnih spre-
jemov proračuna. Ker pa je treba zagotoviti
nemoteno delovanje sistema služb, ki se
financirajo iz proračuna, ima država na
voljo mehanizem začasnega financiranja, ali
kot ga popularno imenujemo, »financiranja
po dvanajstinah«. Ta je vsakoletno v veljavi
do tistega obdobja, ko parlament proračun
sprejme.
Problem, ki se v zadnjem času, ko so
nevladne organizacije začele z intenzivnim
izvajanjem svojih programov, močno zaos-
truje, pa je v tem, da država za te organiza-
cije ne priznava začasnih oblik financiranja.
Tu ne moremo mimo načelne ugotovitve,
da so nevladne organizacije v primerjavi z
javnimi službami v podrejenem položaju.
Na praktični ravni to pomeni veliko oviro
za izvajanje programov nevladnega sektor-
ja. Tudi tisti izvajalci programov, ki so že
večkrat uspeli na razpisu in lahko sklepajo,
da država njihov program podpira in ga bo
podpirala tudi v prihodnje, ne vedo, kdaj
je pričakovati razpis in kdaj bo prišlo do
priliva sredstev.
Poleg navedenega pa nestabilnost in
nezanesljivost financiranja povzroča tudi
dejstvo, da država, pa tudi lokalne skup-
nosti denarja, ki ga razdeljujejo na osnovi
javnih razpisov, še vedno ne razdeljujejo na
temelju jasno določenih kriterijev in prio-
ritet. To nevladnim organizacijam onemo-
goča, da bi zlasti svoje dolgoročne cilje
prilagodili realnim možnostim in se na tej
osnovi lotili izdelave svojih prioritet in
strategij delovanja.
Problem ustrezne organizacije in delitve
dela je poleg nestabilnega financiranja
drug vehk problem, s katerim se srečujejo
socialni delavci, ki se zaposlujejo v nevlad-
nem sektorju.
Vsekakor je nehirarhičnost in fleksibil-
nost organiziranja nevladnih organizacij
njihova velika prednost, toda pri vsakdan-
jem delu to prinaša tudi vrsto težav. Ena od
teh je na primer, da v takih organizacijah
pogosto vsi delajo vse. Tako bo moral social-
ni delavec poleg svojega osnovnega dela,
zaradi katerega se je vključil v organizacijo,
opravljati še vrsto drugih opravil, na primer
administrativna dela, zbiranje informacij o
razpisih, priprava dokumentacije za prijavo
na razpise, pisanje poročil financerjem,
organiziranje dela, pridobivanje sodelavcev
in prostovoljnih sodelavcev, skrb za zakoni-
tost delovanja itn. Pogosto se bo pri vsem
tem spomnil, kako se je ravno zaradi ne-
zadovoljstva z načinom delovanja javnih
služb, kjer zaposleni pogosto večino svojih
moči porabljajo za vzdrževanje institucije
in jim za kvalitetno delo z uporabniki
zmanjkuje volje in časa, odločil, da se bo
zaposlil v nevladni organizaciji. Začuden bo
opazil, da so pogosto tudi v teh organiza-
cijah vprašanja o kvaliteti uslug in storitev
postavljena v drugi plan. Če se bo odločil,
da se ne bo predal obupu in s tem postal
podoben tistim svojim kolegom, katerih
delo in način je ocenjeval kritično, če se bo
210
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
torej odločil, da bo začel skrbeti za pogoje
svojega delovanja, potem bo moral ostriti
svoje spretnosti in pridobivati nova znanja
na zanj morebiti povsem novih področjih.
Moral bo izboljšati ali pa se na novo naučiti
organizirati svoje delo, skrbeti za organi-
zacijo dela sodelavcev, pridobivati nove
relevantne informacije, se pogajati z oblast-
mi, načrtovati in predstavljati svoje delo,
pridobivati denar. In kar je morebiti naj-
težje, vse to bo moral zahtevati tudi od
svojih sodelavcev.
Socialni delavci, ki so zaposleni v delovni
organizaciji, se bodo morali najprej soočiti
z dejstvom, da jih zaposluje kapital. To po-
meni, da njihova temeljna vloga ni v razre-
ševanju socialnih stisk zaposlenih, temveč
v tem, da prispevajo k maksimalni učinko-
vitosti zaposlenih za doseganje končnega
cilja delovne organizacije, ta pa je ustvarja-
nje profita. Prehod v kapitalizem in demo-
kracijo je usodno zarezal v vizijo socialnega
dela v delovnih okoljih. Na nobenem dru-
gem področju ni prišlo do tako temeljne
redefinicije vloge socialnega dela.
V trenutnih razmerah, ki vladajo v kapi-
talskih organizacijah, ni prostora za razreše-
vanje socialnih stisk zaposlenih; temeljno
merilo je namreč krčenje delovnih mest.
kar naj bi bil pogoj za povečevanje učinko-
vitosti in kapitalske uspešnosti podjetja. V
taki situaciji je edina možnost socialnega
delavca, da se angažira sindikalistično, da
stopi na stran tistih, ki jim grozi izguba de-
lovnega mesta, in s tem tvega svoje lastno
delovno mesto. Vendar je mogoče ugoto-
viti, da so ti procesi kapitalizacije že v zadnji
fazi. V obdobju, ki bo sledilo, bodo kapital-
ske organizacije začele ugotavljati, da tudi
med zaposlenimi, ki jim je uspelo obdržati
zaposlitev, obstaja določen odstotek tistih,
ki zaradi osebnih in družinskih stisk ne pri-
spevajo k učinkovitosti organizacije toliko,
kot bi lahko, če teh stisk ne bi poznali.
Takrat bo vloga socialnega dela v delovnih
organizacijah zopet postala pomembnejša.
Socialni delavci bodo imeh nove možnosti
zaposlitve, kapital jih bo začel vključevati v
sistem. Vendar pa bo kapital tudi določal
osnovna pravila, določal bo pogoje delova-
nja, skratka, imel bo odločilen vpliv na
avtonomijo strokovnega delovanja. V takih
pogojih bodo morah socialni delavci raz-
rešiti temeljno dilemo, ali vstopiti ali pa te
obetajoče zaposlitve raje prepustiti kakšni
drugi stroki, ki se ukvarja s stiskami ljudi,
na primer psihologiji.
Literatura
J. Škerjanc (1996), Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4: 283-288.
T. Lamovec (1998), O vedi, ki nima dovolj dobrega imena. Socialno delo 37, 1: 43-47
A. Kavar Vidmar (1998), Kakovost delovnega življenja. Socialno delo 37, 2: 81-115.
S. Dragoš (1995), Pripombe k Osnutku kodeksa socialnega varstva. Socialno delo 34, 2: 159-162.
V. Milosevic (1989), Socialno delo. Ljubljana: samozaložba.
H. Denbury (1986), Teaching Practical Social Work. Aldershot: Gower.
N. Thompson (1996), People Skills. London: Macmillan.
211
Vida Miloševič-Arnold
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
(S POUDARKOM NA JAVNEM SEKTORJU)
DOSEDANJI RAZVOJ SOCIALNEGA DELA
V SLOVENIJI
Poklicno socialno delo se je, kot vemo, v
Sloveniji začelo razvijati šele sredi petde-
setih let, ko se je začelo izobraževanje so-
cialnih delavcev (najprej na ravni srednje,
nato pa višje šole). Pred tem in vzporedno
z uveljavljanjem pokHcnega socialnega dela
pa so delovale številne in raznovrstne so-
cialne dejavnosti, ki so nedvomno oprav-
ljale pomembno družbeno vlogo. Tako je
naše socialno delo doslej prehodilo nekaj
razvojnih faz in v njih oblikovalo nekatere
značilnosti, ki počasi vodijo k profesional-
nosti. Vsaka od dosedanjih faz je socialne-
mu delu zapustila nekaj uporabnih spoz-
nanj za njegov nadaljnji razvoj, nedvomno
pa tudi kakšno manj pozitivno izkušnjo.
Za prvo fazo, v kateri so prevladovale
predvsem neprofesionalne socialne dejav-
nosti (1945-1957) velja, da so aktivnosti
potekale na dveh ravneh: kot prostovoljno
delo, ki so ga opravljali prostovoljci —
aktivisti, povezani v učinkovite mreže. Na
drugi strani pa so se socialne dejavnosti od-
vijale v okviru socialno varstvene funkcije
države. Te naloge so v skladu s predpisi
opravljali državni uslužbenci, ki so bili, vsaj
na začetku omenjene faze, praviloma brez
ustrezne strokovne izobrazbe.
Drugo fazo označujejo začetki profesio-
nalizacije in institucionalizacije social-
nega dela (med letoma 1958 in 1973). V
tem času se je socialno delo pojavilo kot po-
khc ter pridobilo nekaj kompetenc in status
primarne stroke na matičnem področju so-
cialnega varstva. V tem obdobju je pokhcno
socialno delo delovalo le v javnem sektorju.
saj druga področja niso bila razvita. To velja
tem bolj, če upoštevamo dejstvo, da so bile
tedaj tudi gospodarske organizacije v držav-
ni (družbeni) lasti. Dejavnosti civilne dru-
žbe na socialnovarstvenem področju takrat
še niso bile pomembneje razvite.
Spodbudno je na prve korake v profesijo
v tem času vplival začetek izobraževanja
socialnih delavcev (ob koncu te faze je bila
tudi že močno izražena težnja nekaterih di-
plomantov po visokošolskem izobraže-
vanju za socialno delo) in ustanavljanje
institucij, v katerih je socialno delo dobilo
svoj prostor — centrov za socialno delo.
Hkrati pa sta se v tem zgodnjem obdobju v
stroko zasidrala dva pojava, ki ju nezrelo
socialno delo še ni znalo obvladati — stag-
nacija prostovoljnih dejavnosti in birokra-
tizem. Oba sta precej zavrla hitrejši napre-
dek procesa profesionalizacije.
V tem obdobju je socialno delo nedvom-
no pridobilo nekatere značilnosti profesije
(denimo določeno raven teoretske zasnova-
nosti, relativno družbeno priznanost, nekaj
avtoritete, do neke mere je razvilo profesio-
nalno etiko. Delovalo je tudi društvo social-
nih delavcev, ki je poskušalo oblikovati in
utrjevati profesionalno identiteto svojih
članov. Hitrejši napredek doktrinarnih in
konceptualnih izhodišč socialnega dela je
v tam času ovirala (vsaj deloma tudi pri nas
še prisotna) doktrina o socialno-ekonom-
skem avtomatizmu in pretirano izražen
strah ideologov tedanjega časa pred prena-
šanjem teorij in izkušenj iz kapitalističnih
držav, kjer je bilo socialno delo dobro razvi-
to. Metode, ki so se razvile v drugačnih dru-
žbenoekonomskih okoliščinah, naj ne bi
ustrezale razmeram v socialistični družbi.
213
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
Ti bolj ideološki kot strokovni razlogi so za-
drževali predvsem hitrejši razvoj teoretskih
konceptov socialnega dela, kar pa je seveda
nujno vplivalo tudi na možnosti za dose-
ganje drugih kriterijev profesionalnosti.
Za tretjo fazo je značilnopodružbljanje
socialnih dejavnosti (med 1974 in 1987).
To obdobje je socialnemu delu sicer prine-
slo formalno priznanje (v najpomembnej-
ših družbenopolitičnih dokumentih tistega
obdobja) kot pomembnemu dejavniku dru-
žbenega razvoja in mu tako na deklarativni
ravni dalo prostor na vseh področjih življe-
nja in dela. Pomemben je bil določen odmik
od klasičnih »kategorij strank« k širšemu
krogu uporabnikov in k prvim preventiv-
nim programom. Po drugi strani pa je soci-
alno delo takrat ravno zaradi široko, ohlap-
no in nejasno opredeljenih kompetenc
izgubilo svojo, tedaj še krhko identiteto in
se utapljalo v splošni »podružbljenosti«.
Socialno delo je v tam obdobju prepla-
vila neplodna (v strokovnem smislu) politi-
zacija, utapljalo se je v načelnih oprede-
litvah o pomembnosti socialnega dela kot
dela subjektivnih družbenih sil, ki lahko
pripomore k hitrejšemu razvijanju sociali-
stičnih družbenih odnosov, k odpravljanju
socialnih razlik, višji kvaliteti življenja in k
splošnemu družbenemu razvoju. To po-
meni, da je bilo socialno delo ideološko
podrejeno vladajoči marksistični ideologiji
(dokaz za to je tudi Kodeks profesionalne
etike socialnih delavcev Jugoslavije, sprejet
leta 1980 na Bledu). Delovalo je izrazito re-
aktivno, odzivalo se je na aktualne politične
teme in dogodke. Socialno delo torej ni
avtonomno usmerjalo svojega delovanja v
skladu s potrebami dejanskih in poten-
cialnih uporabnikov.
Tako je takratno socialno delo dejansko
na številnih področjih ostajalo dokaj bi-
rokratsko, družbeno nepomembno in je
opravljajo predvem funkcijo družbenega
nadzora nad uporabniki (zlasti to velja za
področje takratnega socialnega skrbstva).
Z vidika nadaljnje profesionalizacije so-
cialnega dela je to obdobje prineslo tudi po-
zitivne premike. Napredek se je pokazal v
smislu promocije družbenega priznanja
stroke in širjenja njenih področij dela.
Veljalo je, da imajo socialni delavci svoje
mesto povsod, kjer ljudje žive in delajo in
kjer se pojavljajo njihovi socialni problemi
in težave. Razmeroma se je dvignila tudi
avtoriteta socialnih delvcev, zlasti v javnosti
in pri netipičnih uporabnikih. Pri tem
mislim na nove programe, denimo predza-
konsko svetovanje, ki je potekalo v okviru
dejavnosti socialnega skrbstva in so ga op-
ravljali centri za socialno delo. Ti programi
so pozitivno vplivali tudi na odpiranje
centrov za socialno delo navzven in na
njihovo povezovanje z drugimi strokov-
nimi službami (intredisciplinarna zasnova-
nost programov).
Pri doseganju ostalih pogojev profesio-
nalnosti (teoretaka zasnovanost, profesio-
nalna etika in povezovanje socialnih
delavcev v strokovnem društvu) pa je v tem
obdobju prišlo do določene stagnacije.
Zlasti dejavnost Društva socialnih delavcev
Slovenije je zamrla (z izjemo redkih regio-
nalnih društev, ki so vse do danes ohranila
kontinuiteto in so delovala neodvisno od
usmeritev in »vodenja« zveze društev na
ravni republike in federacije). Tako je za
nadaljnjo profesionalizacijo socialnega dela
skrbela le šola (tedaj še višja) za socialno
delo, ki lahko nedvomno kot izobraževalna
in raziskovalna institucija veliko prispeva k
nadaljnjemu razvoju stroke, vendar pa pri
tem potrebuje komplementarno aktivnost
praktikov, povezanih v profesionalnem
društvu.
Za četrto fazo, ki je doslej še nismo pre-
segli, pa je značilno, da socialno delo
poskuša doseči svojo avtonomijo (od 1989
naprej). To stopnjo bo socialno delo doseg-
lo šele, ko bo v celoti končan proces pro-
fesionalizacije in bo ustrezalo vsem za to
zahtevanim kriterijem.
Prva naloga, ki jo je moralo socialno delo
opraviti v tej fazi in po osamosvojitvi in
spremembi družbenega sistema, je bila
depolitizacija in deideologizacija. Pri tem
mishm na odmik od prej prevladujoče ideo-
logije, ki so jo socialni delavci (vsaj formal-
no) sprejemali tudi za svojo (prepričljiv do-
kaz za to so sklepni dokumenti štirih kon-
gresov jugoslovanskih socialnih delavcev,
v katerih so se deklarativno sklicevali na
temeljne družbeno politične usmeritve in
ne na svojo strokovno doktrino).
214
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Po drugi strani pa bi socialno delo v tej
fazi moralo opraviti še naslednji pomem-
ben korak in doseči še odmik od državne
uprave. To bo verjetno dolgotrajnejši in
bolj zapleten proces, saj gre za tesnejšo
medsebojno prežetost enega z drugim.
Vpetost socialnega dela v državno upravo
postaja v javnem sektorju vse bolj izrazita.
Rekli bi lahko, da se v zadnjem času, zlasti v
centrih za socialno delo in na področju
javnih pooblastil, opaža tendenca, da bi
država močneje kontrolirala stroko. Social-
no delo mora torej čimprej doseči status
profesije in s tem tudi večjo strokovno avto-
nomijo v odnosu do države. Seveda pa je ta
odnos kompleksen in bo treba probleme
na tej relaciji reševati strpno in senzibilno.
V tem procesu bo treba iskati predvsem
take rešitve, ki bodo v prid uporabnikom.
PROFESIONALIZIRANOST SOCIALNEGA DELA
V SLOVENIJI
KAJ JE PROFESIJA IN KRITERIJI
ZA OCENJEVANJE PROFESIONALNOSTI
Vsaka profesija se začne razvijati kot poklic
in ima na začetku tudi vse značilnosti
poklica. V razvojnem procesu, ki ga ime-
nujemo profesionalizacija, lahko poklic
razvije določene lastnosti, zaradi katerih se
pomembno izboljša kvaliteta storitev pri-
padnikov tega poklica. To lahko po določe-
nem času privede do profesionalnosti. Od
vsake profesije se pričakuje, da v praksi
uporablja sistematično teorijo, da izobli-
kuje svoj etični kodeks, ki ga člani pri delu
dosledno upoštevajo, da je v družbi prizna-
na in uživa določeno avtoriteto pri uporab-
nikih in v javnosti ter da so nosilci profesije
povezani v strokovnih združenjih, kjer
razvijajo specifično profesionalno kulturo
in jezik (strokovno izrazoslovje).
Profesije so v modernih družbah spošto-
vane, ker imajo kompetence za opravljanje
socialnih storitev, ki so bistvene za preži-
vetje in kvalitetno življenje ljudi. Za člane
profesionalne skupine pomeni profesio-
nalnost osebno zadovoljstvo ob delu, ki jih
(praviloma) zanima, zagotovitev primernili
dohodkov in sorazmerno visok družbeni
status. Za profesionalne skupine je družbe-
no priznanje bistveno, saj jim zagotavlja
možnost, da v svoje vrste sprejemajo samo
dobro strokovno usposobljene ljudi, na ta
način počasi dosežejo tudi spoštovanje pro-
fesionalcev drugih strok in javnosti (avtori-
teta). Za uporabnike pomeni profesional-
nost zagotovilo, da bodo storitve opravljali
strokovnjaki, torej dobro usposobljeni lju-
dje, od katerih lahko pričakujejo kvalitetno
delo in spoštljiv odnos v času reševanja
njihovih težav.
Doseženo stopnjo profesionalnosti neke
stroke lahko ocenjujemo na več načinov.
Profesionalnost socialnega dela je ocenje-
valo več avtorjev v različnih časovnih ob-
dobjih. Pri tem so uporabljali različne
kriterije in modele. Tukaj bomo omenili
samo dva izmed njih:
•	Statični (ali absolutni) model, pri ka-
terem gre za preverjanje ključnih kriterijev,
pogojev oziroma atributov (npr. Flexner
1915; Geenwood 1966; Heraud 1978).
•	Procesni (ali relativni) model, pri ka-
terem se ocenjuje razvojni proces poklica,
analizirajo se konflikti, ki jih ta proces pov-
zroča, spremembe, ki jih prinaša (v družbi,
v sorodnih poklicih in profesijah), in moč,
ki jo poklic v tem procesu pridobiva.
Določena ekskluzivnost profesij temelji
na spoznanju, da so nekatere vrste del
preveč kompleksne in pomembne, da bi jih
lahko opravljali delavci brez ustrezne stro-
kovne izobrazbe. Ko je stroka profesio-
nalizirana, s tem pridobi in uveljavi pravico
do sprejemanja avtonomnih strokovnih
odločitev, v katere drugi ne dvomijo.
Pri ocenjevanju dosežene stopnje profe-
sionalnosti socialnega dela v Sloveniji smo
se odločili za uporabo statičnega modela
(nekoliko modificiran Greenw^oodov mo-
del) po naslednjih kriterijih:
a)	teoretska zasnovanost
b)	profesionalna etika
c)	družbena priznanost
č) avtoriteta profesionalcev
d)	dejavnost profesionalnih društev.
Vsakega od navedenih kriterijev smo
tudi operacionalizirali, da smo tako dobili
izhodišča za bližnji vpogled v vsakega
izmed njih in s tem tudi na pet področij, ki
so pomembna za profesijo.
215
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
Profesionalnost nedvomno prinese tudi
nekaj elitizma, zato se pogosto postavlja
vprašanje, do kolikšne mere naj se socialno
delo sploh profesionalizira, da se ne bi
začelo zapirati vase in skrbeti zlasti za svojo
lastno promocijo, pri tem pa pozabljati na
koristi uporabnikov.
MNENJA SLOVENSKIH SOCIALNIH DELAVCEV
O DOSEŽENI STOPNJI PROFESIONALNOSTI
(NEKAJ PODATKOV IZ RAZISKAVE, 1997)
Podatke smo zbirali s pomočjo anketnega
vprašalnika, ki je obsegal l6 vprašanj (za
kvantitativno analizo) in intervjuja z 28
vprašanji (za kvalitativni del raziskave).
Anketo in intervjuje so opravili študenti 1.
letnika v študijskem letu 1996/97. Popula-
cija je bila zbrana naključno, saj smo stik z
respondenti prepustili iznajdljivosti štu-
dentov. Sodelovalo je 98 respondentov, od
tega 91 žensk in le 7 moških. Skoraj polovica
sodelujočih (42) je starih med 35 in 45 let,
40 izmed njih jih ima od 11 do 20 let delov-
nih izkušenj.
Po izobrazbi je bilo 70 respondentov z
višjo šolo za socialno delo (od teh imata dva
tudi diplome sorodnih fakultet), 26 jih je
bilo socialnih delavec z visoko izobrazbo
(2 izmed njih imata tudi fakultetno izobraz-
bo druge smeri), ostala dva pa imata visoko
izobrazbo druge družboslovne smeri.
Delovna mesta anketiranih socialnih
delavcev so naslednja: v centrih za socialno
delo jih je zaposlenih 44, v osnovnih šolah
33, v domovih za stare ljudi 8, v podjetjih 3,
v zdravstvu 3, na zavodih za zaposlovanje
2, v delovno varstvenem centru, zaporih,
otroškem vrtcu, na občinski upravi po 1,
eden izmed respondentov pa je samostojni
podjetnik na področju socialnega varstva.
Z izjemo enega so torej vsi anketiranci
zaposleni v javnem sektorju.
TEORETSKA ZASNOVANOST SOCIALNEGA DELA
Ta kriterij smo operacionalizirali na nasled-
nja področja: kvaliteta izobraževanja za
socialno delo, razvitost raziskovanja in
prepoznavnost teoretičnih konceptov, ki
prevladujejo v praksi.
Ustreznost izobraževalnega programa
za socialno delo so respondenti ocenjevali
glede na uporabnost znanj, ki so jih prido-
bili s študijem za socialno delo. Dve tretjini
(65) jih je ta znanja označilo kot ustrezna v
teoretičnem, ne pa tudi v praktičnem smi-
slu. Kot v celoti ustrezna je ta znanja ocenilo
10 respondentov, enako število pa je v šoli
pridobljena znanja označilo kot v celoti
neustrezna. Dva sta se odločila za odgovor,
da so znanja ustrezna v praktičnem, ne pa
uidi v teoretskem smislu. Drugačne (odgo-
vor »drugo«) odgovore je na to vprašanje
dalo 11 anketirancev.
Predlogi sprememb v dodiplomskem
izobraževanju za socialno delo so se
nanašali na potrebo po pridobivanju več
praktičnih znanj, strnjene prakse, usposab-
ljanja za uporabo posameznih tehnik dela
z ljudmi (40), enako število pa se jih zavze-
ma za to, da bi visoka šola prerasla v fakul-
teto. Nekaj (11) respondentov se je odločilo
za obe izmed navedenih opcij.
Glede podiplomskega študija social-
no delo se je največ anketiranih (28) zav-
zelo za organizacijo različnih programov
specializacij, 20 za pripravo različnih delav-
nic za usposabljanje za uporabo posamez-
nih tehnik dela z ljudmi, 17 pa za magistrske
in doktorske programe socialnega dela. 14
anketirancev je odgovorilo pritrdilno na vsa
tri gornja vprašanja.
Odgovori o teoretskih konceptih pomoči
in strokovnih prijemih, ki jih socialni delav-
ci najpogosteje uporabljajo pri delu, so bili
zelo pestri. V bistvu potrjujejo stališče Tur-
nerjeve (1997), ki pravi, da bi danes prisot-
nost teorij, ki jih socialni delavci v praksi
uporabljajo, najlažje označih s pojmom »raz-
ličnost«. Ugotavlja namreč, da v naši stroki
uporabljamo kar 20 različnih teoretskih
sistemov. Vse pa povezuje skupna tema:
iskanje možnosti za razumevanje kompleks-
ne stvarnosti človeka v dani situaciji.
Čeprav lahko na to pluralnost gledamo
kot na slabost in znak nezrelosti teoretskih
temeljev profesije, lahko naredimo tudi bolj
pozitiven sklep. Raznolikost namreč lahko
razumemo tudi kot vse večje razumevanje
mandata socialne profesije v kompleksnem
multikuturnem svetu (Turner 1997).
216
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Prav nasprotno pa je gledanje Malcolma
Payna (1997). Trdi namreč, da so si teorije
socialnega dela med seboj bolj podobne ka-
kor pa različne. Njihove skupne značilnosti
izhajajo iz socialnega konteksta, v katerem
socialno delo poteka. Nove ideje v teoriji
socialnega dela nastajajo na različne načine
in gredo skozi poseben proces natura-
lizacije, v katerem se prilagodijo potrebam
socialnega dela.
Nekatere teorije se ne naturalizirajo v
celoti, ker ne ustrezajo kakšni bistveni
značilnosti socialnega dela. Teorije, ki se
naturalizirajo, pa pomembno oblikujejo
specifičnost socialnega dela. Nekatere teo-
rije se ukvarjajo le s posameznimi vidiki
uporabnikovih problemov, zato jih je treba
dopolniti, da dobimo holističen pogled na
uporabnika in njegove potrebe. Obstaja
torej paradigma socialnega dela, ki je
socialno konstruirana in v katero lahko zvr-
stimo vse sodobne teorije in prakso (Payne
1997). Temeljna paradigma socialnega dela
po Paynu izhaja iz psihoanalitične teorije,
ki se uporablja v povezavi s humanistično
etiko.
Naši socialni delavci najpogosteje upo-
rabljajo svetovalni prijem (rang 1 v 52 od-
govorih), sledi mu sistemski (rang 1 v 9
odgovorih), upravno-pravni in realitetni
(oba rang 1 v 8 odgovorih). Na vprašanje,
kje so se za uporabo teh prijemov usposo-
bili, smo dobili zanimive odgovore. Skoraj
tretjina anketiranih (28) se je za uporabo
teh prijemov usposobila v procesu super-
vizije, 17 na seminarjih in tečajih na Visoki
šoli za socialno delo, nihče pa na usposab-
ljanju v organizaciji FIRISA. Številni respon-
denti so pripisali druge institucije, ki so
organizirale različne oblike usposabljanja
(Zavod za šolstvo. Inštitut Antona Trste-
njaka, Svetovalni center, Glotta idr.).
Na vprašanje o razvitosti raziskovanja
na podroqu socialnega dela pri nas je do-
bra polovica (59) respondentov odgovorila,
da je slabo razvito, dobra tretjina (39) pa,
da je primerno razvito. Vsi drugi odgovori
so bili zelo razpršeni (dobro razvito 3, ne
vem 3, sploh ni razvito 1, brez odgovora 3).
O strokovni in znanstveni literaturi s
področja socialnega dela pri nas dve tretjini
respondentov meni, daje sicer dostopna, a
je je premalo (65), 19 jih je odgovorilo, da
je slabo dostopna, 13 pa, da je dostopna in
je je dovolj. Eden izmed respondentov na
to vprašanje ni odgovoril, eden pa je pri-
pomnil, da imamo s področja socialnega
dela pri nas samo revijo.
Glede razvitosti strokovne terminologije
socialnega dela v Sloveniji jih dobri dve
tretjini od vprašanih (70) meni, da je sred-
nje razvita, 18 pa, da je zelo slabo razvita.
Nekaj (9) jih je prepričanih, da je strokovni
jezik socialnega dela pri nas že dobro razvit.
PROFESIONALNA ETIKA
Če želimo ob razpravi o profesionalni etiki
socialnega dela spoznati, v kolikšni meri je
stroka glede na ta kriterij že profesiona-
lizirana, moramo ugotoviti, ali etični kodeks
sploh obstaja, kakšen je (kvaliteta), kakšne
vrednote socialnega dela reflektira in kako
ga socialni delavci upoštevajo v praksi.
Aketirance smo povprašali po nekaterih
podatkih, ki so po našem mnenju bistveni
za etiko socialnega dela kot enega izmed
kriterijev za njegovo profesionalnost.
Najprej nas je zanimalo, koga imajo
respondenti za odgovornega za pripravo
kodeksa etike socialnih delavcev. Poudariti
moramo, da v času anketetiranja Kodeks
profesionalne etike socialnih delavk in
delavcev Slovenije še ni bil sprejet, medtem
ko se je Etični kodeks delavcev na področju
socialnega varstva že dokaj uveljavil.
Za pripravo kodeksa profesionalne etike
socialnih delavcev je po mnenju anketiran-
cev odgovorna zlasti Socialna zbornica Slo-
venije (48-krat rang 1), na drugem mestu
(31-krat rang 1) je Društvo socialnih delavk
in delavcev Slovenije, na tretjem pa VŠSD.
Nekaj respondentov (10-krat rang 1) je na
prvo mesto med odgovornimi za kodeks
postavilo tudi Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve.
Drugo vprašanje v tem sklopu se je nana-
šalo na razmerje med veljavnim etičnim
kodeksom delavcev na področju socialnega
varstva in kodeksom etike socialnih delav-
cev. Da lahko socialnovarstveni kodeks le
dopolnjuje tistega, ki ga imajo socialni
delavci, je odgovorila več kot polovica (57)
217
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
respondentov. Da bi moral kodeks socialnih
delavcev nadomestiti istovrstni dokument
Socialne zbornice, meni 29, torej slaba
tretjina anketiranih socialnih delavcev, ne-
kaj (6) pa jih na to vprašanje ni odgovorilo.
DRUŽBENA PRIZNANOST SOCIALNEGA DELA
Da so vprašanja, ki zadevajo socialno delo,
pri nas pomanjkljivo, nedosledno in nejas-
no pravno regulirana, meni skoraj tri četr-
tine (79) anketirancev in le malo jih je pre-
pričanih (14), da so kompetence dovolj jas-
no opredeljene in je uveljavljena tudi stro-
kovna avtonomnost socialnih delavcev. Da
je način pravnega reguliranja socialnega de-
la v celoti neustrezen, meni en respondent,
štirje pa na to vprašanje niso odgovorili.
Deloma lahko družbeno priznanost oce-
njujemo tudi s pomočjo statusa strokov-
njakov v družbi, ki se meri tudi s pomočjo
materialnih kriterijev, torej plače za oprav-
ljeno delo. Po mnenju 20 anketirancev je
plača, ki jo dobivajo za svoje delo, ustrezna
in primerljiva s sorodnimi profili z isto
stopnjo izobrazbe. Bhzu tri četrtine (70) pa
jih je prepričanih, da je plača glede na delo
neustrezna in neprimerljiva s sorodnimi
profili. Osem respondentov na to vprašanje
ni odgovorilo.
AVTORITETA PROFESIONALCEV
Avtoriteto in status socialnega delavca so
sodelujoči v raziskavi primerjali z avtori-
teto drugih, zlasti sorodnih poklicev. Odgo-
vori, ki smo jih dobili, so zanimivi in tudi
presenetljivi: približno četrtina responden-
tov (22) je na prvo mesto (rang 1) največ-
krat postavilo splošnega zdravnika, sledi
mu upravni delavec (21), višja medicinska
sestra (15) in osnovnošolski učitelj (14).
Zanimivo je, da se le 10 anketirancev najbolj
primerja s psihologom. Štirje respondenti
so dali druge odgovore.
PROFESIONALNA DRUŠTVA
Profesionalne organizacije nastajajo zlasti
iz potrebe, da bi omogočile promocijo pro-
fesionalcev in jim zagotovile višji družbeni
status. Za profesionalce iz skupine pomaga-
jočih profesij (helping professions) je po-
memben element tudi zaščita interesa upo-
rabnikov, kar poskušajo zagotoviti z usmer-
janjem etičnega vedenja svojih članov
(kodeksi).
Prvi ukrep organizacije tistih poklicev,
ki želijo doseči status priznanih profesij, je
ta, da opredelijo kriterije za članstvo. Samo
tisti, ki ustrezajo določenim kriterijem, lah-
ko postanejo člani profesionalne organiza-
cije. Članstvo pomeni, da je posameznik
kvalificiran za opravljanje storitev, za katere
je profesija kompetentna. Čim večje so am-
bicije poklica, da preraste v profesijo, tem
strožje kriterije za članstvo ta organizacija
postavlja.
Večina dejavnosti profesionalnih druš-
tev je usmerjenih v to, da pri članih razvijejo
občutek identitete s stroko, iz te poveza-
nosti pa lahko črpa moč tako posameznik
kakor društvo kot celota.
Naše socialne delavce smo povprašali,
kaj so po njihovem mnenju najpomembnej-
še naloge društva socialnih delavcev.
Njihovi odgovori, razvrščeni glede na prvo
izbiro (rang 1) so naslednji: 1. skrb za razvoj
stroke, 2. skrb za identiteto socialnih delav-
cev, 3- oblikovanje izobraževalnih progra-
mov za socialno delo, 4. opredeljevanje cil-
jev socialnega dela, 5. zaščita interesov so-
cialnih delavcev, 6. razvijanje profesionalne
kulture in jezika, 7. oblikovanje in skrb za
spoštovanje profesionalne etike, 8. izda-
janje strokovnih glasil, 9- vpliv na socialno
politiko politiko in sistem socialnega var-
stva, 10. organiziranje družabnega življenja.
Na vprašanje, kdo naj bi po njihovem nji-
hovem mnenju postavljal cilje socialnega
dela, so respondenti odgovorili takole:
Dobra polovica (54) meni, da je za to pri-
stojna Socialna zbornica, 42 jih je to kom-
petenco pripisalo Visoki šoli za socialno
delo, 41 Društvu socialnih delavk in
delavcev Slovenije, 38 Inštitutu za socialno
politiko, 34 pa državi. Politične stranke naj
bi formulirale cilje socialnega dela po mne-
218
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
nju 7 respondentov. Po mnenju štirih anke-
tirancev je glede tega potreben konsenz
vseh navedenih. Dva izmed respondentov
sta odgovorila, da morajo cilje socialnega
dela postavljati uporabniki. Štirje na to
vprašanje niso odgovorili, druge odgovore
pa sta dala dva anketirana socialna delavca.
PREDMET DELA SOCIALNEGA DELA
Vsaka stroka mora v procesu profesiona-
Uzacije jasno opredeUti predmet svojega de-
la in ga tudi razmejiti od sorodnih strok. To
vprašanje je treba razrešiti v okviru kriterija
teoretske oziroma znanstvene zasnovanosti
poklica, ki želi razviti značilnosti profesije.
Predmet dela sodi med temeljne prvine so-
cialnega dela. S tem vprašanjem so se doslej
resno ukvarjali le redki avtorji, saj se je so-
cialno delo razvijalo dokaj pragmatično in
je bilo dolgo zgolj praktična dejavnost. Več-
krat naletimo na zelo ohlapne definicije,
češ, da je predmet socialnega dela vse tisto,
kar je v nekem pojavu družbeno ali social-
no. Nedvomno pa taka opredehtev ne pove
dovolj o sprecifiki tistega, s čimer se so-
cialno delo ukvarja, in je treba njegov pred-
met dela opisati bolj konkretno. Prav goto-
vo je smiselna delitev na vidik predmeta
dela vede o socialnem delu in na vidik
socialnega dela kot praktične dejavnosti.
Izmed opredelitev predmeta dela vede
o socialnem delu bomo tukaj izbrali le tisto,
ki jo je podal B. Mesec, ko pravi, da se veda
o socialnem delu ukvarja s preučevanjem
procesov pomoči ljudem v stiski, medseboj-
ne pomoči in solidarnosti (boetika) (Mesec
1990: 146).
Predmet dela socialnega dela kot praktič-
ne dejavnosti je najpogosteje opredeljen
kot pomoč ljudem pri zadovoljevanju nji-
hovih potreb, kot posredovanje v interak-
cijah med človekom in njegovim okoljem,
kot pomoč ljudem pri socialnem vključeva-
nju in podobno. Vendar pa lahko z analizo
vsebine in ciljev socialnega dela v okviru
najpomembnejših dosedanjih modelov
ugotovimo, da se je vzporedno z njimi spre-
minjalo tudi težišče predmeta dela.
Tako bi lahko rekli, da je za reformistični
model bistvo predmeta dela socialnega dela
varstvo posameznih družbenih skupin (iz-
boljševanje njihovega socialno-ekonom-
skega položaja s pomočjo socialnih reform,
sprejemanje ustrezne zakonodaje, pa tudi
razvijanje institucij in služb za ljudi z
različnimi potrebami). Za tradicionalni
(imenovan tudi konservativni) model
socialnega dela je tipičen predmet dela
pomoč ljudem v različnih življenjskih stis-
kah. Predvsem so se v tem obdobju razvijale
oblike osebne pomoči. Pomoč je bila us-
merjena v to, da bi se ljudje čim bolj pri-
lagodili obstoječim družbenim razmeram.
Za radikalni model je značilno ozaveščanje
ljudi, predvsem marginaliziranih množic o
njihovih pravicah in njihovo usposabljanje
za prevzem aktivne vloge pri spreminjanju
družbenih in lastnih življenjskih razmer in
prevzemanje odgovornosti za razvoj. Pred-
met dela socialnega dela v okviru sistemsko
ekološkega modela pa razumem kot posre-
dovanje v smislu socialne integracijein
adaptacije vsakega posameznika.
Če bi hoteli na temelju povedanega spra-
viti na skupni imenovalec vse omenjene
poglede na predmet dela socialnega dela v
okviru njegovih najpomembnejših doseda-
njih modelov, bi lahko rekli, da je vsem
skupno to, da gre v vseh primerih za spre-
minjanje. Socialno delo je vedno poskušalo
sprožiti določene pozitivne spremembe
(seveda pa je proces tega spreminjanja
pogosto boleč!), bodisi pri posamezniku
bodisi v medsebojnih odnosih posamez-
nika in zanj pomembnih družbenih skupin,
ali pa kar za spreminjanje globalnih družbe-
nih razmer. Vedno je šlo za spreminjanje,
katerega najpomembnejši nosilci so pred-
vsem sami uporabniki.
Če predmet dela socialnega dela razume-
mo v smislu zgoraj povedanega, lahko tudi
takoj ugotovimo, kaj je skupnega vsem
sodobnim konceptom socialnega dela, ki so
danes aktualni tako v svetu kakor pri nas.
NEKATERI PARADIGMATSKI PREMIKI
V TEORIJI IN PRAKSI SOCIALNEGA DELA
V zadnjih dvajsetih letih je na področju
socialnega dela prišlo do določenih para-
digmatskih sprememb, ki so bolj ah manj
219
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
vidne tudi v naši praksi. Nekatere izmed
njih bomo navedli in na kratko ocenili,
koliko so doslej vplivali na našo prakso.
PARTNERSTVO
Model radikalnega socialnega dela je razvil
partnerstvo med socialnim delavcem in
uporabniki (v okviru tega modela je šlo za
množice prikrajšanih ljudi), sistemsko-
ekološki model, ki mu je sledil, pa poudarja
partnerstvo med individualnim uporab-
nikom in socialnim delavcem v smislu para-
digme uporabnika. Paradigma uporabnika
pomeni, da uporabnik in socialni delavec/
delavka enakopravno sodelujeta pri defini-
ranju in reševanju problema, da strokovnjak
verjame v sposobnost uporabnika za uspeš-
no rešitev težave, v njegovo kompetentnost
za prevzem odgovornosti in kontrole nad
svojim življenjem in v to, da lahko uspešno
opravlja svoje najpomembnejše socialne
vloge, v spreminjanje neučinkovitih vedenj-
skih vzorcev in podobno. Skupaj gradita
medsebojno zaupanje, kooperativen odnos
v smislu udejanjanja načela participacije,
pri čemer strokovnjak dosledno upošteva
pravice uporabnika in mu pomaga pri nji-
hovem uveljavljanju. Na ta način uporabnik
pridobiva moč, ponuja se mu možnost izbi-
re in vse večji nadzor nad svojim življenjem.
Če je partnerstvo zares delovni odnos,
je v nekem kritičnem trenutku tudi pogaja-
nje in redistribucija moči. To pomeni, da
mora socialni delavec v določeni fazi opu-
stiti vzvišeno vlogo strokovnjaka in uporab-
nikom dopustiti, da predložijo in razvijejo
svoje lastno razumevanje problema, pa tudi
poglede in načrte za njegovo reševanje
(Vass 1996).
Partnerstvo z uporabniki je tudi pri nas
že postalo del doktrine socialnega dela in
je opredeljeno v Kodeksu etičnih načel
delavcev na področju socialnega varstva (8.
člen, ki govori o spoštovanju odločitev po-
sameznika, in 9. člen, ki govori o možnosti
izbire pomoči). Za Kodeks poklicne etike
socialnih delavk in delavcev Slovenije bi
lahko rekli, da je ves prežet s partnerskim
odnosom med strokovnjakom in uporab-
nikom, eksplicitno pa tega ne omenja.
Seveda to še ne zagotavlja, da se ta koncept
v praksi tudi dosledno upošteva. Posebej
to velja za področje javnih pooblastil, kjer
je v postopkih prisotna državna prisila, ki
jo izvajajo tudi socialni delavci.
VEČANJE MOČI (EMPOWERMENT)
Večanje moči uporabnikov pomeni zagoto-
vitev potrebnih sredstva, možnosti in po-
dobno. Gre za iskanje virov, ki uporab-
nikom (in drugim ljudem) pomagajo dobiti
večji vpliv nad svojim življenjem in izbolj-
šati možnosti za socialno funkcioniranje
(Hugman 1995).
Tudi večanje moči kot eden izmed
sodobnih konceptov socialnega dela je v
Sloveniji že prisoten (morda trenutno bolj
v teoriji kakor v praksi). Zavestno se ta pri-
jem uporablja v okviru novih gibanj dušev-
nega zdravja in v nevladnih organizacijah
na tem področju. Sicer pa je večanje moči
jedro delovanja vseh samopomočnih sku-
pin, ki jih imamo pri nas v zadnjih letih vse
več in delujejo že za številne skupine ljudi
(stari, ženske, žrtve nasilja...). V javni sektor,
zlasti v delo centrov za socialno delo pa ta
koncept nekoliko počasneje prodira, če-
prav se v delu nekaterih strokovnih delav-
cev tudi že jasno kaže.
ZAGOVORNIŠTVO
V socialnem delu pomeni zagovorništvo
zavzemanje za pravice posameznikov ali
skupnosti bodisi z neposredno intervencijo
bodisi z večanjem moči. Zagovorništvo
postaja temeljna etična obveza profesije in
njenih članov (Barker 1995).
Tudi zagovorništvo se je pri nas doslej
najbolj razvilo v dejavnostih na področju
duševnega zdravja, počasi pa se širi v
miselnost tudi drugam.
SKUPNOSTNA SKRB
Skupnostna skrb je kolektivno zasnovana
in ima za cilj zvečanje kvalitete življenja v
skupnosti, vzpostavljanje raznih vrst in
220
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
fleksibilnih mrež pomoči, ki so na razpo-
lago razhčnim potencialnim uporabnikom.
Pri tem je pomembno, da se načrtovalci te
skupnostne skrbi opirajo na potrebe upo-
rabnikov.
Tudi skupnostna miselnost se je najbolj
uveljavila na področju duševnega zdravja.
Ta proces je povezan z deinstitucionali-
zacijo in ustanavljanjem stanovanjskih
skupin, v katerih lahko ljudje ohranjajo
svojo identiteto in samostojnost. Program
razvoja dejavnosti za potrebe starih prav
tako predvideva največ dejavnosti za to
populacijo v njihovem bivalnem okolju.
SOCIALNE MREŽE
Socialne mreže se oblikujejo in razpadajo
neformalno, na osnovi neke specifične
potrebe ali interesa. K socialnim mrežam
sodijo suportivni sistemi, naravne mreže
pomoči in samopomočne skupine (Barker
1995).
Koncept socialnih mrež je pri nas že
dolgo v celoti osvojen, socialni delavci se
zavestno opirajo na obstoječe formalne in
neformalne mreže uporabnikov in jih
vključujejo v celostne oblike pomoči
ljudem v različnih stiskah.
SAMOPOMOČNE SKUPINE
To so prostovoljne skupine, katerih člani so
neprofesionalci, ki imajo iste potrebe ali
probleme in se srečujejo skozi daljše
obdobje, da bi si dajali oporo, izmenjavali
informacije o dejavnostih in virih, ki so se
pokazali koristne pri reševanju problema.
Take skupine se običajno srečujejo brez
strokovnjaka. Strokovnjak pa je (ali pa tudi
ne) prisoten pri delu sorodnih suportivnih
skupin (Barker 1995).
Samopomočne skupine so se pri nas že
kar dobro uveljavile. Najbolj razširjena je v
Sloveniji nedvomno mreža skupin starih za
samopomoč.
FEMINISTIČNO SOCIALNO DELO
Feministično socialno delo pomeni pove-
zavo vrednot, izkušenj in spoznanj social-
nega dela s feministično usmeritvijo, da bi
pomagali posameznikom in družbi pri pre-
magovanju čustvenih in socialnih proble-
mov, ki izhajajo iz spolne diskriminacije
(Barker 1995).
ANTIDISKRIMINACIJSKA PRAKSA
Ta praksa socialnega dela je usmerjena
proti predsodkom in negativnemu odnosu
in neadekvatni obravnavi ljudi glede na
značilnosti, kot so rasa, spol, rehgija ali
etnična pripadnost.
Vsi navedeni koncepti so prinesli tudi
spremembe profesionalnih vlog socialnih
delavcev. Spremenile so se tako v odnosu
do uporabnika kakor tudi do države oziro-
ma tistega, ki uporabnikom zagotavlja (ali
pa tudi ne) določene socialne pravice.
Med temi vlogami naj navedemo samo
nekatere: usposabljevalec, učitelj, zastop-
nik, zagovornik, pogajalec in aktivist. Te
novejše profesionalne vloge so zahtevnejše,
po drugi strani pa socialnemu delavcu do-
puščajo, da se uporabniku pokaže v svoji
človeški podobi (tudi kot ranljiv, nemočen,
brez vseh odgovorov in podobno).
Prav tako ti koncepti in spremenjene
profesionalne vloge zahtevajo tudi novo
etiko socialnih delavcev, ki je predvsem v
zalo jasni opredelitvi, da socialni delavec
nedvoumno in vselej stoji na strani uporab-
nika in skupaj z njim išče rešitve za težave.
Pri tem gre torej za dosledno upoštevane
vseh vidikov partnerskega odnosa.
Z veseljem lahko ugotovimo (čeprav o
tem ne razpolagamo z ustreznimi empirič-
nimi podatki), da si vsi navedeni sodobni
koncepti socialnega dela pri nas že utirajo
pot. Seveda je spreminjanje konceptov in
profesionalnega ravnanja na nekaterih
področjih hitrejše kakor na drugih. To
seveda velja tudi za razlike med bolj in manj
urbaniziranimi kraji. Bistveni premiki so
bili v zadnjih letih napravljeni na področju
duševnega zdravja, kjer je bil vnos drugač-
nega razumevanja položaja uporabnikov in
221
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
vloge strokovnjako tudi podprt s posebnim
izobraževalnim programom (Tempus).
Upam pa si trditi, da do teh sprememb pri-
haja veliko hitreje na področju dejavnosti,
ki se razvijajo v nevladnem sektorju, kakor
pa na področju javnega sektorja.
SOCIALNO DELO V JAVNEM SEKTORJU
V obdobju, odkar smo vpeljali pluralno
socialno varstvo, dejansko pa tudi že pred
tem, so v Sloveniji na socialno delo vplivali
določeni procesi, ki so prav tako kakor novi
doktrinami koncepti usmerjali stroko k
določenim spremembam. Po drugi strani
pa je nedvomno tudi stroka s svojimi aktiv-
nostmi in z novim zagonom vplivala na te
procese. V zadnjih desetih letih smo bih
priča številnim iniciativam, ki dajejo nove
možnosti tako uporabnikom kakor tudi
socialnim delavcem.
Proces deregulacije pomeni manj prav-
nega urejanja vprašanj, s katerimi se ukvarja
stroka, in več prepuščanja avtonomnemu
strokovnemu odločanju. V javnem sektorju
opažamo deregulacijo predvsem na pod-
ročju preventive, saj država ne financira
posebnih institucij ali rednih programov,
temveč na podlagi razpisa izbira tiste pro-
jekte, ki so najbolj ustrezni.
Prihaja do deinstitucionalizacije, ki se
je začela kot proces odpuščanja uporabni-
kov iz socialnih ustanov in njihovo ukinja-
nje ter nadomeščanje z razvijanjem ustrez-
nih dejavnosti v skupnosti. Deinstituciona-
lizacija je prerasla tudi v miselnost, ki
pomeni preoblikovanje institucij v bolj
humane in take, ki bolj ustrezajo potrebam
stanovalcev.
V praksi se je deinstitucionalizacija pri
nas začela že pred leti (denimo premešča-
nje varovancev iz našega največjega zavoda
Hrastovec, ustanavljanje številnih stano-
vanjskih skupnosti) in je v bistvu na vseh
področjih sprejeta kot koncept in prihod-
nja usmeritev, ki vodi načrtovalce nadaljega
razvoja na področju socialnega varstva.
Procese deprofesionalizacije opažamo v
načrtnem razvijanju prostovoljnega dela
kot komplementarnega dela profesional-
nim storitvam in tudi v zaposlovanju laikov
na področju socialnega varstva. Morda bi
lahko tudi vključevanje številnih projektov
javnih del v socialnovarstveno dejavnost
šteli kot znak deprofesionalizacije.
Samoorganizacija je pri nas že nekaj
časa prisotna in vnaša novo dinamiko na
področje socialnih dejavnosti in nedvomno
Uidi ustreza potrebam in interesom precej-
šnjega števila uporabnikov. Konkretne
oblike dobiva v delovanju samopomočnih
(ustrezneje suportivnih skupin), ki so
postale del naše vsakdanje prakse.
Odpiranje javnega sektorja in komp-
lementarnost dejavnosti in programov v
njegovih okvirih z dejavnostmi civilne
družbe, ki je v zadnjem času vse bolj vidno,
ima nedvomno pozitiven vpliv tako na
institucije kakor na profesionalce. V tem
smislu so pomembni tudi številni preven-
tivni in inovativni programi in projekti, s
katerimi se spreminja klasična vloga stro-
kovnjakov in institucij.
Pravice državljanov iz naslova socialne
države in urejanje njihovih statusnih vpra-
šanj so nedvomno področja, kjer država
hoče in mora ohranjati določeno kontrolo
nad dejavnostmi, ki to funkcijo opravljajo,
saj na ta način kontrolira državljane.
Vendar pa na ta način stroka pristaja na to,
da bo v imenu države konrolirala uporab-
nike in skrbela za njihovo konformno
obnašanje (socialni mir).
Pri povečevanju avtonomnosti social-
nega dela v smislu pridobivanja kompetenc
in širjenju diskrecijske pravice gre za
določeno protislovje, ki ga opažamo tudi
takrat, ko presojamo o enem izmed po-
membnih kriterijev profesionalnosti, nam-
reč o družbenem priznanju socialnega dela.
Kompetence, zakonsko opredeljene nalo-
ge, ki jih dobi profesija in s katerimi postane
družbeno priznanje najbolj očitno, lahko
daje le država, ki želi tako regulirati način
njenega delovanja, vrsto in obseg storitev
in tudi kontrolirati dajatve, ki jih v njenem
imenu priznavajo strokovni delavci. S tem
pa država seveda nujno nadzira tudi stroko
samo. Pridobitev kompetenc na matičnem
področju socialnega varstva in njegovega
javnega sektorja je tako za socialno delo
bistv^enega pomena, saj mu je zagotovilo po-
memben vidik profesionalnosti. Po drugi
222
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Strani pa je stroka ravno na tem matičnem
področju, kjer je najprej dobila možnosti
za razvoj, tudi najbolj omejena s strogo
določenimi postopki (upravni postopek),
omejeno diskrecijsko pravico, s strokovnim
nadzorom dela in podobnim.
To nasprotje je najbolj očitno pri dvojni
vlogi naših centrov za socialno delo, ki so s
svojimi javnimi pooblastili po eni strani del
državnega mehanizma prisile, po drugi pa
pomembne institucije, v katerih lahko dr-
žavljani dobijo osebno pomoč ob razhčnih
življenjskih stiskah. Bržkone etična nezdru-
žljivost vlog v kodeksu socialnega varstva
ni dovolj za razrešitev te dileme. Nedvomno
se bomo morali v kratkem resno spopasti z
reševanjem tega protislovja. Kako ga bomo
razrešili, je težko napovedati — z družin-
skimi sodišči, z razdelitvijo centrov za
socialno delo na strokovne in upravne in-
stitucije ali kako drugače. Pri tem bo stroka
prav gotovo morala odigrati pomembno
vlogo.
Spremenjen odnos med uporabniki in
strokovnjaki daje tudi socialnemu delavcu/
delavki novo, drugačno moč. To ni več moč,
ki bi izhajala iz moči države in se delegirala
na njene uslužbence, ki delujejo zgolj v
skladu s predpisi in dajejo v njenem raz-
lične vrste pomoči. Pri tem imajo usluž-
benci tudi pravico presojati, kdo je bolj in
kdo manj primeren, da to pomoč tudi dobi.
V razmerju moči med uporabniki in
državo so prvi v neprimerno slabšem po-
ložaju. Socialni delavci morajo zato prevze-
mati predvsem tiste strokovne vloge, s ka-
terimi bodo uporabnikom pomagali prido-
biti vse formalno zagotovljene pravice in
tudi možnost, da bodo lahko sami odločali
o vseh bistvenih vprašanjih svojega življe-
nja. To pa so zlasti profesionalne vloge
zastopnikov, zagovornikov, posrednikov in
pogajalcev.
SPREMEMBE - KORAK NAPREJ K PROFESIJI
Rekli smo že, da se uspešno prehojena pot
od poklica k profesiji konča z večjo avto-
nomnostjo stroke. Večja avtonomnost pa
pomeni tudi določeno moč. Moč socialnih
delavcev izvira iz strokovnega znanja,
profesionalne etike, osebne zrelosti in sa-
mozavesti, redne supervizije in povezanosti
v profesionalnem društvu in moči uporab-
nikov.
Iz prikazanih odgovorov anketiranih
socialnih delavcev bi lahko sklepali, da
trenutno vseh navedenih potencialov še ne
znajo ustrezno uporabiti in da prepogosto
čakajo na »rešitve« od zunaj. Najbolj se to
morda vidi pri odgovorih na vprašanje o
odgovornosti za postavljanje ciljev social-
nega dela. Ocenjujem, da našemu social-
nemu delu do profesionaliziranosti manjka
le še zadnji, a pomemben korak. Ta korak
pa morata omogočiti Društvo socialnih
delavk in delavcev Slovenije z aktivnostmi,
ki bodo dajale članom občutek pripadnosti
in Socialna zbornica Slovenije z zagoto-
vitvijo supervizije.
223
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
Literatura
R. Barker (1995), Social Work Dictionary. Washington, DC: NASW Press.
R. Hugman, D. Smith (1995), Ethical Issues in Social Work. London: Routledge.
Etični kodeks socialnega varstva Slovenije (1995). Ljubljana: Socialna zboranica Slovenije.
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev Slovenije (1997). Ljubljana: Društvo socialnih delavk
in delavcev Slovenije.
W. Lorenz (1997), Social Work in Changing Europe. Referat na Evropskem kongresu šol za socialno
delo v Dublinu, avgust 1997
B. Mesec (1990), O specifičnosti metodologije v socialenm delu. Socialno delo, 1990.
J. Miller (1976), History of Social Work. V: Encyclopedia of Social Work. Washington, DC: NASW
Press
V. Milosevic (1989), Socialno delo. Ljubljana: Samozaložba.
M. Payne	Modern Social Work Theory. London: Macmillan.
— (1989), Open records and shared decisions with clients. V: S. Shardlow (ur) (1989), The Values
of Change. London: Routledge.
S. Shardlow (1989), Changing Social Work Values: An Introduction. V: S. Shardlow (ur) (1989),
The Values of Change. London: Routledge.
J. F. Turner (1997), Social Work Practice: Theoretical Base. V: Encyclopedia of Social Work 3.
Washington, DC.: NASW Press.
A. Vass (ur.) (1996), Social Work Competences. London: SAGE.
224
Gabi Čačinovič Vogrinčič
SOCIALNO DELO Z DRUŽINO:
PRISPEVEK KONSTRUKTIVIZMA
1
Zadnje poglavje za doktrino socialnega dela
pomembne knjige Pfeiferja Schauppa
(1995) Onstran družinske terapije ima
zgovoren naslov. Avtor pravi: »Če ne veš,
kam hočeš priti, se ti ni treba bati, da bi tja
prispel.« V socialnem delu moramo vedeti,
kam »hočemo priti« — potrebujemo social-
nodelavsko znanje za ravnanje. Pri delu z
družino potrebujemo znanje o družini in
znanje o metodah na ta poseben način:
vsakokrat moramo vedeti, kam gremo, da
bi skupaj z družino prišli do dogovora.
Vsakokrat pomeni za vsak dogovor posebej
in vsakokrat znova za nove dogovore.
Pfeifer Schaupp govori o socialni delavki,
o socialnem delavcu, o njenem ah njegovem
prispevku v socialnodelavski delovni
odnos. O vednosti socialne delavke, »kam
iti«, o njenem deležu pri sporazumevanju
in oblikovanju dogovora.
Za omizje »Socialno delo z družino:
teorija in praksa« sem povabila kolegice in
kolege, da nam povedo, »kam hočejo priti«,
da predstavijo projekte, primere, izkušnje,
dileme, poti in vprašanja. Razgrnili so
»znanje za ravnanje«, ubesedili koncepte, ki
se uporabljajo, doktrino, ki nastaja. Pri
vodenju okrogle mize je bila moja naloga,
da »razgrinjanje« omogočim, spodbujam,
vzdržujem, da bi skupaj razbrali celoto
znanja in ravnanja, ki ga zmoremo. V pis-
nem prispevku dodajam prispevek konstru-
ktivizma oziroma moje razumevanje pome-
na prispevka konstruktivizma teoriji in
praksi socialnega dela z družino.
O'Hanlon odlično umesti konstrukti-
vizem v razvoj teorije in prakse socialnega
dela. Sicer govori o psihoterapiji, vendar
mislim, da gre v socialnem delu za isto
zakonitost in bi lahko vsakokrat nadomestih
besedo psihoterapija z besedo socialno de-
lo. Pri tem seveda nikakor ne enačim psiho-
terapije s socialnim delom, le isto zakoni-
tost vidim v socialnem delu in v psihotera-
piji. O'Hanlon (1993: 3) pravi: »Prvi val v
psihoterapiji je temeljil na patologiji. Drugi
val je bil usmerjen na problem in na reše-
vanje problema. Tretji val se je usmeril v
rešitve in iskanje rešitev. Četrti val prihaja,
vendar nihče še nima imena zanj.«
»Četrti val« sodoloča prispevek konstruk-
tivizma. Socialno delo se definira kot razi-
skovanje in soustvarjanje zgodb, ki dajejo
smisel življenju; temelji na razumevanju,
sporazumevanju, dogovoru, v spoštovanju
edinstvenosti človeka in družine.
2
Norme in vrednote nove paradigme v so-
cialnem delu so dodajanje moči družini,
prispevek k dostojanstvu, kompetentnosti,
emancipaciji, spoštovanju. In če reševanje
socialnih problemov pomeni prispevati k
dostojanstvu in emancipaciji, potem je na-
loga socialnega delavca, da ustvari socialno-
delavski delovni odnos ali alianso, ki omo-
goča izkušnjo dostojanstva in emancipacije.
Definicija problema skupaj s stranko, dru-
žino, skupino je nedvomno prvi strokovni
korak socialnega delavca. Vsak socialno-
delavski delovni odnos temelji na definiciji
problema: projekti z delovnimi točkami in
konkretnimi koraki zdaj temeljijo na spo-
razumu, razumevanju, na soustvarjenem
225
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
konsensu, ki smo ga raziskali in inter-
pretirali skupaj s klientom.
Sistemski koncepti so prinesli v socialno
delo socialni kontekst. Zame ostaja izredno
pomembno redefiniranje stranke v »udele-
ženega v problemu« med drugimi udele-
ženimi v problemu in s tem naloga social-
nega delavca, da začne proces, v katerem
udeleženi v problemu postanejo udeleženi
v rešitvi. Sistemski koncepti so uporabni
okviri za praktično delo; socialnim delav-
kam omogočajo, da rišejo zemljevide, da
definirajo svojo vlogo kot udeleženega
opazovalca in režiserja v delovnem odnosu
v sistemu, ki ga soustvarjajo in v socialnih
mrežah, ki jih oblikujejo.
Pa vendar — če paradigmo »skupaj s
stranko« vzamemo resno, potem potre-
bujemo prispevek konstruktivizma: znanje
za to, kar L. Hoffman (1994: 22) imenuje
»etika participacije«. Objektivnega opazo-
valca, socialnega delavca, »nadomesti«
sodelovanje, v katerem nihče nima končne
besede, sodelovanje, v katerem nihče ne
potrebuje končne besede, temveč pogovor,
konverzacijo, ki se lahko nadaljuje. Kon-
sens, razumevanje, določa naslednji korak.
Socialnodelavska delovna situacija se
definira kot začetek konverzacije o seda-
njosti za prihodnost. Eksplorira se zgodba,
soustvarja se nova. Uporabljene besede so
sporazum, razumevanje, lokalni jezik,
soustvarjanje realnosti, odkrivanje sveta
drugega.
Etiki socialnega dela se dodaja etika
participacije v eksploraciji, ustvarjanju in
interpretaciji zgodbe, ki nastaja.
Anderson in Goolishian (1994: 26)
predstavljata nekaj temeljnih izhodišč post-
modernega, konstruktivističnega pojmo-
vanja. Ta poseben premik poudarja, da se
posameznik ustvarja in izkusi pomen v kon-
verzaciji z drugim posameznikom. Človeška
akcija se umešča v resničnost razumevanja,
ki se ustvarja skozi socialno konstrukcijo in
dialog. »Narrative position«, kot opredelita
izhodiščni položaj, pomeni, da raziskujeta
in soustvarjata, spreminjata pomene zgodb
in ustvarjata nove alternative v novih
zgodbah.
Povzemam nekatere od osmih temeljnih
izhodišč njunega pojmovanja terapije in jih
tudi tokrat prenašam v socialnodelavki
delovni odnos.
Prvo izhodišče pravi, da so vsi človeški
sistemi lingivistični sistemi, ki jih najbolje
opišejo tisti, ki sodelujejo v njih, in ne zu-
nanji, »objektivni« opazovalci. Tudi tera-
pevtski sistem je lingvistični sistem.
Četrto izhodišče pravi, daje terapija ling-
vističen dogodek, ker se umešča v terapevt-
sko konverzacijo. Terapevtska konverzacija
je vzajemna eksploracija skozi dialog, skozi
dvosmerno izmenjavo, v kateri se nenehno
spreminjajo pomeni v smeri reševanja pro-
blemov.
V	petem izhodišču ugotavlja, da je vloga
terapevta vloga umetnika konverzacije —
arhitekta procesa dialoga —, katerega stro-
kovnost se kaže v ustvarjanju prostora za
dialog, v facilitaciji dialoga.
V	osmem izhodišču se govori o spre-
membi v terapiji, ki je v dialogu, v konver-
zaciji ustvarjena nova zgodba (narrative),
ki odpira možnosti za nova dejanja. Moč za
spreminjanje, ki jo ima zgodba, je odvisna
od njene kapacitete, da na novo poveže
dogodke v življenju, tako da dobijo nov
pomen.
Zame konstruktivistični pogled na tera-
pijo ponuja izdelan postmoderni okvir za
nekaj, kar je doktrina socialnega dela že
morala poimenovati »definicija problema
skupaj s klienti«.
Za teorijo in prakso socialnega dela
Blundo, Greene in Gallant (1994: 131)
eksplicitno umestijo konstruktivistični
pristop v socialno delo z naslovom Konstru-
ktivistični koncepti, smernice za socialno
delo. Navajam jih dobesedno, v kontekstu
teorije za prakso (practice frameworks) so-
cialnega dela, za katerega so bile napisane.
•	Socialni delavec se trudi razločiti in
razlikovati svoje, že obstoječe ideje o
klientu, o problemu, o pomoči, ki jo potre-
buje, in ne vsiljuje svojih rešitev. H klientu
se obrne z odprto radovednostjo in zanima-
njem za klientovo življenjsko zgodbo in za
temo, kot jo vidi klient.
•	Socialni delavec priznava, da norme
in vrednote skupnosti določajo kontekst
terapevtskega vzorca in strukturo terapevt-
skega procesa in tako sankcionirajo delo,
ki naj bi se opravilo.
226
SOCIALNO DELO Z DRUŽINO: PRISPEVEK KONSTRUKTIVIZMA
•	Socalni delavec spoštuje osebno res-
ničnost klienta in vzdrževanje njegove
resničnosti kot sredstvo za krepitev njene
ali njegove osebne integritete in sveta, kot
ga pozna.
•	Socialni delavec ocenjuje, da bo rešitev
rezultat v sodelovanju ustvarjenega razume-
vanja, vzajemnega sprejemanja pomenov in
skupnega ustvarjanja alternativnih pome-
nov. Socialni delavec ne podpira krivičnih
ali na predsodkih utemeljenih dejanj. V tem
primeru socialni delavec išče alternativne
pomene, da bi olajšal negativne razmere.
•	Terapija vključuje kontinuirano izme-
njavo med klientom in socialnim delavcem.
V tej komunikaciji se generirajo pomeni.
•	Lahko pomagamo ljudem, da spreme-
nijo medosebne odnose, če jih podpremo
v prizadevanjih, da se postavijo v pozicijo
drugega.
•	Naloga socialnodelavske delovne inter-
vencije je, da ustvarja situacije, ki vodijo k
razumevanju pomenov in k temu, da si jih
podelita, da jih uporabljata oba, socialni
delavec in klient.
•	Socialni delavec brezpogojno spoštuje
edinstvenost vsakega klienta in kontekst
njegovega življenja. Priznava, da se on
oziroma ona in klienti odzivajo na na situa-
cije na posebne načine, ki odražajo zgodovi-
no individualnih izkustev, bioloških danosti
in skupnosti pomenov, umeščenih v jezik
njihovega vsakdanjega življenja.
3
Smernice so nedvomno operacionalizacija
»etike participacije«, o kateri govori Lynn
Hoffman. Torej socialno delo ustvarja situ-
acije, ki omogočajo nastajanje alternativnih
pomenov, ki dobijo smisel in uporabnost.
Dogaja se proces ustvarjanja in konfronti-
ranja pomenov; spoštljiva radovednost,
odprtost in sodelovanje za ustvarjanje
novih interpretacij, novih razumevanj,
novih dogovorov. Pomembna je sedanjost,
»tukaj in zdaj«, v kateri se se ustvarjajo zgod-
be za prihodnost, odkrivajo in poimenujejo
spremembe.
Plediram za to, čemur Anderson in Goo-
lishian (1994: 29) pravita »Dialogical
Mode«, s tem da ponovno postavljam social-
no delo in mislim socialnodelavski proces
pomoči namesto terapije. Terapevtska
(socialnodelavsaka) konverzacija se nanaša
na prizadevanje, v katerem je skupno
iskanje razumevanja in raziskovanje skozi
dialog o problemih. Terapija (socialno
delo) in torej terapevtska (socialnodelav-
ska) konverzacija vsbuje »biti skupaj v tem«.
Ljudje govorijo drug z drugim in ne drug
drugemu. Gre za mehanizem, v katerem
terapevt in klient participirata v soraz-
vijanju vloge, strokovnih ugotovitev, novih
resničnosti, novih zgodb. Vloga terapevta
in njegove strokovne ugotovitve je, da
omogoči nastajanje odprtega prostora za
pogovor in facilitira nastajajojoč dialoški
proces, v katerem se lahko zgodi »novo«.
Začeti pogovor, soustvarjati pomene je
težko delo, ki zahteva srečanje in konfron-
tacijo. Odprtost in radovednost socialne
delavke, socialnega delavca, ne začneta iz
ničelne točke. Izhodišče je naše znanje in
to, kdo smo in kaj želimo. Ravno zato se mi
zdi tako pomembna provokativna formula-
cija Pfeiferja Schauppa: socialni delavec,
socialna delavka nima in ne more imeti dru-
gega izhodišča za svoj profesionalni in
človeški delež v zgodbi, ki nastaja, kot je
znanje, ki ga zna ubesediti, in izkušnja, ki
jo zna poimenovati.
Socialni delavec ne more vedeti o res-
ničnosti klienta in družine, zato se mora
naučiti spoštljive radovednosti, da bi dru-
žino pripeljal v »odprte prostore za pogo-
vor«. Naloge v procesih pomoči družini v
socialnem delu zahtevajo socialnodelavski
projekt za rešitev. Konstruktivizem izostri
pomen procesa nastajanja rešitev. »Etika
participacije« jasneje in globlje utemelji
formulacijo »skupaj z družino«, ker pokaže,
da drugače proces pomoči ni mogoč, in
hkrati razgrne uresničljivo soustvarjanje
zgodbe, razumevanje lokalnega jezika, ki ne
izključuje konfrontacije in zavestnega
iskanja.
Ravno pristajanje na možnost nepregled-
nih alternativ v spoštljivi radovednosti do
družine ali do klienta pokaže, kako nujno
je, da se v »svobodnem prostoru konverza-
cije« soustvarjajo konsensi, razumevanje lo-
kalnih jezikov, dogovori za naslednji korak.
227
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Ustvariti pogoje za pomoč na »dialoški
način« ni edina naloga socialnega dela, je
pa izredno pomembna. Navadno smo go-
vorili, da je v socialnem delu poslušanje
pomembna spretnost. To je res, vendar je
izredno pomembno tudi, kaj »delamo« s
poslušanim in slišanim. V socialnem delu
potrebujemo znanje, da bi imeli prave
besede za poimenovanje in razumevanje
socialnih problemov in stisk, potrebujemo
spretnosti, da podelimo znanje s strankami,
potrebujemo pa tudi občutljivo potrpe-
žljivost za to, da odkrivamo, soodkrivamo
besede, pomene in resničnosti ljudi, s ka-
terimi delamo, da bi lahko potem tvegali
»etiko participacije« — odkrivanje neznane-
ga, ustvarjanje novega, poklicno in osebno,
za stranke in za poklic.
Literatura
H. Anderson, H. Goolishian (1994), The Client is the Expert. V: S. McNamee, K.J. Gergen (ur.). Therapy
as Social Construction. London: Sage.
R. Blundo, R. R. Greene, R Gallant (1994), A Constructionist Approach with Diverse Populations.
V: R. R. Greene (ur.), Human Behavior Theory: A Diversity Framework. New York: Aldine de
Gruyter
R. R. Greene, P. H. Ephross (1991), Human Behavior Theory and Social Work Practice. New York:
Aldine de Gruyter
L. Hoffman ( 1994), A Reflexive Stance for Family Therapy. V: S. McNamee, K. J. Gergen (ur). Therapy
as Social Construction. London: Sage.
P. Lussi (1992), Systemische Sozialarbeit. Bern: Haupt.
H. U. Pfeifer Schaupp i\995)Jenseits der Familientherapie: Systemische Konzepte in der sozialen
Arbeit. Freiburg im Breisgau: Lambertus.
228
Anica Klemenc-Žvikart
MODELI OBRAVNAVE DRUŽIN
PRI CENTRIH ZA SOCIALNO DELO IN
STROKOVNE DILEME MED TEORIJO, PRAKSO IN DRŽAVO
Modele obravnave družin pri Centrih za
socialno delo, ki sem jih predstavila že v
svoji diplomski nalogi, in strokovne dileme
ob tem lahko razširim tudi na druge po-
stopke odločanja, kot so odločanje o stikih
otroka z roditeljem, pri katerem ne živi,
vprašanje umestnosti spremembe priimka
in vsa pomembna vprašanja, o katerih se
starši po razpadu partnerske ah zakonske
zveze ne morejo sami dogovoriti.
MODELI OBRAVNAVE
MODEL A - UPRAVNI POSTOPEK
Predpostavka: Ljudje so razumna bitja in so
sposobni izraziti svoje pravne interese.
Prednosti
•	postopek je hiter
•	dokumentacija je
urejena
•	rešitve so naložene z
odločbo
•	predpisane kazni za
neizvajanje odločitve
•	zapisniki dajejo
resnost postopku
•	le dokazovanje, nič
razmišljanja o sebi
Pomanjkljivosti
•	ne upošteva čustve-
nega dogajanja
•	pomanjkanje opore
šibkejšemu, premoč
•	moč in kaznovanje
•	ljudje jih v življenju
pogosto ne izvajajo
•	izvrševanje s prisilo
je sporno s stališča
otroka
•	boj se v življenju
pogosto nadaljuje
UPORA BN OST - INDIKA CIJE MODELA A
Uporaben je pri intervencijah in v postop-
kih, kjer ljudje ne dopuščajo niti minimal-
nega vpliva na dogajanje (krivdo iščejo
zunaj sebe, nižji SeS - socialnoekonomski
status).
MODEL B - SVETOVANJE
Predpostavka: Ljudje iščejo pomoč v krizni
situaciji pod vplivom zapletenega čustve-
nega dogajanja in niso sposobni v kratkem
času izraziti svojih pravih potreb.
Prednosti
•	več časa za delo s
klienti
•	klienti sodelujejo in
sooblikujejo odločitve
•	usmerjanje
komunikacije
•	rešitve so življenjske
in jih ljudje izvajajo
•	ni reševanja s prisilo
in kaznovanja
Pomanjkljivosti
•	ni natančno urejene
dokumentacije,
zapisnikov
•	strokovni delavec
lahko skrije svojo ne-
učinkovitost za
»svetovanje«
•	težko je vzpostaviti
zaupanje
•	na začetku je doga-
janje manj pregledno,
boleče
•	potrebno je več časa
UPORABNOST-INDIKACIJE MODELA B:
Uporaben je v primerih, ko so klienti pri-
pravljeni iskati v sebi (navadno so to ljudje
z višjo formalno izobrazbo in bolj osebno-
stno zreli). Osnovna pogoja sta odsotnost
fizičnega nasilja in minimalna stopnja
spoštovanja.
229
ANICA KLEMENC-ŽVIKART
MODEL C - KOMBINIRANI PRISTOP
Predpostavke: Temelji na obeh predpostav-
kah (modela A in B).
Prednosti
•	mogoča je širša
uporaba metodičnih
pristopov
•	možnost intervenci-
je pospeši dogajanje
•	več časa, vendar je
ta okvirno omejen z
upravnim postopkom
•	šibkejši klient dobi po-
moč (vodenje, svetovanje...)
•	prednosti obeh postopkov
Pomanjkljivosti
•	težave pri razmejitvi
postopkov
•	temeljno protislovje
(upravni postopek je
zbiranje dokazov,
svetovalni pa temelji na
odkritosti)
•	prepletajo se slabosti
obeh postopkov
UPORABNOST - INDIKACIJE MODELA C:
Je najpogosteje uporabljen model v social-
nem delu. Postopka ne more voditi en sam
strokovni delavec. Daje največ možnosti za
različne načine ravnanja. Tudi tu sta
osnovna pogoja odsotnost fizičnega nasilja
in minimalna stopnja spoštovanja.
Modeli so jasni. Kaj pa naša praksa? Pogosto
se pri delu zapletamo in se v bojazni pred
upravnim postopkom izgubljamo na po-
dročju svetovalnega dela. Temu smo izpo-
stavljeni zlasti socialni delavci in delavke.
Dogaja se, da so nam naložene čudne kom-
binacije dela. Veliko zmede pa povzročimo
sami z lastno nerazmejenostjo v svojih
glavah. Menim, da je to zelo resno vprašanje
za razvoj stroke socialnega dela, saj izgub-
ljamo ugled in učinkovitost ter dovolju-
jemo, da nam drugi vsiljujejo delo, rešitve
in načine ravnanja, ki ne sodijo v stroko.
KAKO DO DOBRIH REŠITEV?
KAJ IMAMO?
•	dobre in slabe izkušnje iz preteklosti
•	dobra teoretska izhodišča za vnos
sprememb
•	zakonske osnove, ki jih je predpisala
država, so realnost in jih moramo izvajati,
sicer bodo dobili koncesijo drugi (42. čl.
Zsv).
•	dane so možnosti za vnos strokovno
utemeljenih sprememb (komisija, ki spre-
mlja izvajanje, je predpisana s 13. čl. Nor-
mativov in standardov na področju SV).
KAKO DELOVATI V PRIHODNJE?
•	Ponujeno moramo sprejeti kot izziv za
delo in pretehtati v smislu, kaj prinaša
dobrega, kaj slabega in kaj je zanimivo.
•	Ustvarimo najprej jasno razmejitev v
svojih glavah, da bomo jasno videh mož-
nosti in meje stroke ter možnosti in meje
drugih strok, s katerimi težimo k skupnemu
cilju, kvalitetni pomoči uporabnikom.
Ustvariti moramo torej razvidnost znotraj
institucije in med strokovnjaki.
•	Zagotoviti moramo dober prvi stik z
uporabniki, to pa pomeni kvalitetno prvo
socialno pomoč. Od tod naprej lahko gra-
dimo odnos ali pa rušimo še zadnje vezi.
To je temelj, saj še tako bogata znanja za
vrati institLicij ne pomenijo veliko, če jih
ljudje zavračajo že zaradi našega ravnanja
v prvem stiku z njimi.
•	Na vsakem koraku moramo vedeti, kje
smo in kam gremo ter kaj hočemo. Dobro
prakso si bomo ustvarili sami.
ČESA NE SMEMO?
• Oklepati se starih vzorcev ravnanja, ki
povzročajo stagnacijo, tako kot reagira
družinski sistem s problemi. Novosti
prinašajo veliko trdega dela v začetni fazi, s
tem pa ne vidimo bogastva na koncu poti.
230
MODELI OBRAVNAVE DRUŽIN PRI CENTRIH ZA SOCIALNO DELO...
Veliko možnosti vidim v vnosu koncepta
prve socialne pomoči v sistem celotnega
delovanja Centrov za socialno delo.
Vnos koncepta prve socialne pomoči v prakso centrov za socialno delo
in nove možnosti ob tem
ni zapisnikov, odvetnikov
•	v tem postopku ni prostora za nič drugega
kot zbiranje dokazov
•	klienti morajo jasno videti nesmisel, da
tako pomembno vprašanje, kot je odločanje
o življenjih lastnih otrok, dajejo v roke
institucije; le ob uvidu tega nesmisla bodo
morda sami poiskali drugo pot, ovrgli
iluzorna pričakovanja o rešitvi zunaj
•	postopek mora biti izvršen točno po
korakih upravnega postopka.
tu je pomembna razmejitev
postopkov
• omogoča prehajanje
231
ANICA KLEMENC-ŽVIKART
V prispevku sem se namenoma usmerila
v problem organizacije dela in razmeje-
nosti, ker sem prepričana, da imamo
zaposleni na Centrih za socialno delo veliko
strokovnega znanja, da skrbimo za izobraže-
vanje, spremljamo novosti... (seveda tudi
socialni delavci, zaposleni v drugih institu-
cijah). Veliko pa izgubimo ravno zaradi
naštetih težav.
Velika škoda bi nastala, če bi se poobla-
stila prenesla na druge službe, vendar je to
žal realna možnost, ki jo bomo izzvali sami,
če ne bomo izvajali tega, kar je predpisala
država (pa četudi ni čisto po naši meri).
Spremembe in dobro prakso bomo obhko-
vali sami, saj resnično ne more ne država
ne naša teoretska baza narediti tega name-
sto nas (receptov ni!).
Menim, da je socialno delo stroka, ki
ponuja najširši okvir pomoči. Pri tem ne
želim podcenjevati vloge drugih strok, saj
ima vsaka svoje specifične značilnosti.
Poudarila bi rada, da sedanji čas ni čas za
modrovanje o tem, kaj zmoremo in česa ne,
ampak je čas trdega dela za ohranitev do-
brega iz preteklosti in vnosa potrebnih
sprememb, ki lahko obogatijo naše delo.
Ustvarimo torej pregleden notranji
sistem organizacije. S tem ustvarimo
pogoje, da postanemo razvidni za različne
možnosti pomoči, ki jih bodo naši uporab-
niki videli kot izbiro in bodo tako razjasnili
svoja pričakovanja do nas in poiskali sebi
ustrezen način reševanja svojih socialnih
stisk in težav. S tem bo odpadlo veliko
nepotrebnega dela in zapletanja v spore z
ljudmi, za katere delamo. Dvignili bomo
ugled stroke, imeli bomo socialno delo in
strokovnjake, ki jih bodo ljudje spoštovali.
Prav tako pa bodo naši uporabniki ohranili
svoje spoštovanje in človeško dostojanstvo
na poti reševanja svojih stisk in težav, za
katere so bili prisiljeni poiskati našo
pomoč.
Literatura
G. Čačinovič-Vogrinčič (1992), Psihodinamskiprocesi v družinski skupini. Ljubljana: Advance.
A.	Klemhnc-Žvikart (1996), Posredovanje socialne službe v postopkih dodelitve otrok. Diplomska
naloga. Visoka šola za socialno delo.
P. Lüssi (1990), Sistemski nauk v socialnem delu. Socialno delo 29'. 80-94.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Uradni list RS, 1995: 52
B.	Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Skripta. Visoka šola za socialno
delo.
232
Medkulturne raziskave kažejo, da je razšir-
jenost domače oskrbe oseb z dolgoročnimi
psihičnimi motnjami odvisna od dveh med
seboj povezanih dejavnikov. Prva skupina
dejavnikov se nanaša na dostopnost spreje-
mljivih alternativ, ki jih ponuja družba,
druga skupina pa je povezana s kulturnimi
normami.
V tradicionalnih kulturah z nizko stop-
njo industrijskega razvoja obravnavajo
duševne motnje kot družinski in ne kot
družbeni problem. Samoumevno je, da bo
za člana družine, ki iz tega ali onega razloga
ne morejo v popolnosti poskrbeti zase,
poskrbela družina, natančneje ženska, ki
vodi gospodinjstvo. V takih družbah ni
nikakršnih alternativ domači oskrbi, ki ne
bi bile v skladu s kulturnimi normami. Žen-
ske navadno niso zaposlene zunaj doma, pri
oskrbi pa jim pomagajo tudi drugi člani
razširjene družine. V takih okoliščinah oskr-
ba družinskega člana ne zmoti vsakdanjega
ritma družine, oskrbovalka pa ohrani vse
družinske vezi. Oseba se po svojih močeh
vključuje v produktivno delo v okviru
domače ekonomije in tako ohani status
koristnega člana. Ni naključje, da so v tra-
dicionalnih kulturah izidi psihičnih kriz
bistveno boljši kot v zahodni kulturi.
Drugo skrajnost predstavlja ameriška
kultura. Družba je tam sicer ustvarila precej
alternativ domači negi, vendar pa so pro-
cesi deinstitucionalizacije prehiteli izgra-
dnjo alternativ, zato so mnoge družine
prisiljene prevzeti skrbstveno vlogo, ki je
tej kulturi tuja. V ZDA danes 35-40 odstot-
kov oseb z dolgotrajnimi psihičnimi mot-
njami živi v krogu svoje družine. To je
največkrat primarna družina, le manjše
število jih živi z zakoncem. Vsi ostali živijo
samostojno ah v razhčnih stanovanjskih
skupinah, kjer so deležni občasne pomoči.
V	ZDA je običajno, da odraščajoči otroci
odidejo na šolanje v drug kraj, kar pomeni
začetek samostojnega življenja. Vrnitev
odraslega otroka k staršem pomeni, da je
doživel tak ah drugačen neuspeh. Starši si
po odhodu otrok ustvarijo nov življenski
slog, zato vrnitev sina ali hčere navadno
pomeni, da se morajo odpovedati svojim
ciljem ali načrtom. Skrb za člane družine v
ZDA ne predstavlja kulturne norme, prej
narobe. Vrednoto predstavlja sposobnost
vsakega posameznika, da v okviru svojih
zmožnosti poskrbi zase. Posameznik, ki
najde mesto v stanovanjski skupini, je to
normo izpolnil, zato ohrani boljšo samo-
podobo, pa tudi zelo dobre odnose s staši,
ki so mu navadno pripravljeni finančno
pomagati in dajati čustveno oporo.
V	ZDA skoraj vse družine, katerih član
se vrne iz ustanove duševnega zdravja,
doživljajo oskrbo kot vsiljeno. Raziskava, v
kateri je sodelovalo 308 družin, ki so
izpolnile vprašalnik na srečanju znane sa-
mopomočne organizacije za starše (NAMI),
je pokazala, da kar 97 odstotkov staršev raje
vidi, če oseba, ki je doživela krizo, ne živi
doma (Lefley 1996). V Avstraliji je bilo takih
družin 78 odstotkov.
Za Slovenijo številčnih podatkov nima-
mo, lahko pa poskusimo oceniti stanje na
osnovi navedenih dveh kriterijev. Družba
praktično ne ponuja nobenih sprejemljivih
alternativ, kjer bi posameznik lahko živel
samostojno in kvalitetno življenje. V tem
pogledu smo povsem izenačeni s tradicio-
nalnimi družbami. Po drugi strani pa
233
Tanja Lamovec
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI
ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
TANJA LAMOVEC
večinoma ne živimo v razširjenih družinah,
vehka večina mater pa je zaposlenih. Kljub
temu država dejansko še vedno obravnava
duševne motnje kot družinski problem in
se ne čuti dolžna sistematično pomagati pri
ustanavljanu stanovanjskih skupin in ne
omogoča določenega števila socialnih
stanovanj za ljudi z duševnimi stiskami. Še
več, z mnogimi administrativnimi ukrepi
jih otežkoča oziroma onemogoča. In kak-
šne so naše kulturne norme? Ob odsotnosti
podatkov lahko samo domnevam, da so
protislovne. Ne verjamem, da bi toliko
družin kot v ZDA (te so seveda izbrana po-
pulacija, saj so člani NAMI) izjavilo, da si
ne želijo skupnega življenja, precejšen del
pa bi si to zagotovo mislil. Kulturne norme
zapovedujejo, da se to nekako ne spodobi,
ne glede na to, da so objektivni pogoji pri
nas še manj primerni kot v ZDA. V tujini so
bili ravno svojci tista gonilna sila, ki je s
pritiskom na družbo dosegla vsaj delno
izgradno skupnostnih struktur.
Dolgotrajna oskrba na domu je rešitev v
sili, ki največkrat ni zaželena rešitev pri
svojcih niti pri posameznikih. Raziskave
kažejo, da se posameznik v družini največ-
krat ne usposobi za samostojno življenje,
čeprav seveda poznamo tudi izjeme.
Izjeme najdemo zlasti v okolju, ki je kar
najbolj podobno tradicionalnemu, kakršno
je podeželsko. V takem okolju lahko posa-
meznik opravlja neko koristno vlogo in ni
le prejemnik pomoči, temveč vstopa v
vzajemne odnose (Lefley 1996). To seveda
pomeni le, da opravlja koristno funkcijo,
ne pomeni pa nujno, da ga upoštevajo kot
osebo. O problemih socialne izključenosti
prizadetih oseb pri nas si velja ogledati
članek D. Zavišek (1996).
KAKO DRUŽINA DOŽIVLJA ŽIVLJENJE
Z DUŠEVNO MOTENO OSEBO
Družina, v kateri živi oseba z dolgotrajnimi
ali ponavljajočimi se psihičnimi težavami,
se sooča vsaj s tremi izvori stresa: s stališči
družbe, ki vsebujejo številne predsodke do
teh oseb, kot tudi do njihovih družin, z
neustreznim odnosom ustanov duševnega
zdravja, s katerimi se pogosto srečujejo, ter
s situacijskim stresom, ki se nanaša na bi-
vanjske vidike vsakdanjega življenja (shema
1).
Družbeno pogojeni stres izvira iz stigma-
tizacije in razvrednotenja, ki zajame tudi
ostale družinske člane. Kaže se v najrazlič-
nejših oblikah. Ena od njih so pomanjkljiva
finančna sredstva, ki jih družba namenja za
zadovoljevanje materialnih potreb oseb s
psihičnimi motnjami, kot tudi podcenje-
vanje možnosti za njihovo produktivno
vključitev v družbo. Temu lahko dodamo
tudi pretirano zanašanje na svojce.
Hkrati pa so v družbi prisotna skrajno
negativna stališča do družin, ki izvirajo iz
številnih, a nikoli dokazanih »teorij«, po
katerih naj bi te motnje povzročile družine,
še zlasti matere. Na konkretni ravni so
družine pogosto tarča okolice, češ, da ne
znajo obvladati vedenja člana družine, in
pogosto pristanejo v popolni socialni izo-
laciji. Prijatelji se obotavljajo, da bi prišli na
obisk, in sčasoma sploh prenehajo prihajati.
Sorojenci doživljajo zavračanje in zasramo-
vanje vrstnikov. Navzočnost diagnosti-
cirane osebe v družini torej v pomembnih
vidikih poruši odnose s prijatelji, sosedi in
sorodniki.
Precejšen izvor stresa je pogosto tudi
sam sistem duševnega zdravja. Med pritož-
bami, ki jih največkrat navajajo svojci v ZDA,
so:
•	pomanjkljive, nasprotujoče in dvoum-
ne informacije strokovnjakov,
•	nedostopnost usposabljanja in načrto-
vanja dolgotrajne pomoči,
•	pomankanje alternativ hospitalizaciji,
•	zapleti s pravnim sistemom in policijo,
•	nepredvidljivi stroški.
Tudi pri nas so pritožbe svojcev dokaj
podobne, čeprav manj glasne, saj mnogi
sploh ne vedo za številne službe, ki jih
poznajo v tujini, in jih zato tudi ne zahte-
vajo. V tujini pa svojci vidijo, da so nekateri
le deležni pomoči in upravičeno zahtevajo
podobno pomoč tudi zase. Ena od bistvenih
razlik med ameriškimi in našimi razmerami
je tudi ta, da v ZDA svojci zelo težko
dosežejo prisilno hospitalizacijo in morajo
za to navadno dobiti privoljenje sodnih
organov. Pri nas svojci brez težav dosežejo
hospitalizacijo, nobene besede pa nimajo
234
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
pri odločanju, kdaj se bo posameznik vrnil
domov, tudi če so mu sami pripravljeni
dajati oporo. Pri nas smo še zelo daleč od
partnerskega odnosa med strokovnjaki,
uporabniki in svojci. Nespoštljiv in vzvišen
odnos strokovnjakov do svojcev navajajo
tudi v ZDA, pri nas pa je še precej bolj
pogost.
Pritožbe nad neustreznimi, pomanj-
kljivimi oziroma neuporabnimi informa-
cijami so, kot kaže, univerzalen pojav.
Družina, ki morda že desetletje živi s kom,
ki ima psihične težave, ga nedvomno
mnogo bolje pozna kot strokovnjak, ki ga
vidi le občasno. In vendar beseda svojca ne
šteje, ko ta npr. opozori na neugodne stran-
ske učinke novega zdravila, ki ga je pred-
pisal strokovnjak, ne da bi koga kaj vprašal.
Na ravni vsakdanjega življenja našte-
vajo ameriške družine naslednje izvore
stresa:
•	ekonomska odvisnost uporabnika,
•	ovirano družinsko življenje,
•	porabljen čas in energija,
•	pomanjkanje informacij o tem, kako
reševati vsakdanje probleme,
•	nezadovoljenost potreb drugih družin-
skih članov,
•	pokvarjeni odnosi z zunanjim svetom,
•	pomanjkanje alternativ hospitalizaciji,
•	pomanjkanje možnosti bivanja zunaj
doma.
Poleg že naštetih objektivnih izvorov
stresa pa navajajo še mnoge subjektivne
izvore. Eden od njih je žalovanje za osebo,
kakršna je nekoč bila, pa tudi žalovanje za
izgubo pričakovane prihodnosti. To žalo-
vanje doživlja tudi prizadeti član, ki se
boleče zaveda, da ne bo mogel uresničiti
svojih ciljev, v veliki meri tudi zato, ker mu
družba ne daje nobenih priložnosti, največ-
krat pa ga celo aktivno zavira. Svojci se tako
soočajo ne le z lastno bolečino, temveč tudi
z bolečino stigmatiziranega člana, kar je za
mnoge vehka obremenitev. Temu se pridru-
žuje še strah pred prihodnostjo.
V nasprotju s splošnim prepričanjem
občasne motnje ali posebnosti niso med
največjimi izvori stresa, še zlasti ne potem,
ko družina odkrije ustrezne strategije
prilagoditve. Nekatere družine so pri tem
bolj, druge manj uspešne. Kljub temu pa
tudi te prilagoditve zahtevajo določen na-
por. Pogosto se npr. zgodi, da ima posamez-
nik zamenjan ritem budnosti in spanja.
Ponoči se sprehaja okoli, posluša glasbo
itn., čez dan pa spi. Veliko staršev težje pre-
naša poležavanje in apatijo kot neposredne
izzive in tako včasih sami povzročajo
napeto vzdušje.
Najhuje je morda to, da se starši počutijo
povsem nemočni, da bi kar koli spremenili.
Občutki krivde in ljubezni se izmenjujejo z
jezo, razočaranjem in zavračanjem. V samo-
pomočnih skupinah svojci največ časa go-
vorijo o občutkih krivde, saj nikoli niso
povsem prepričani, ali delajo prav, ali so v
preteklosti delali prav in koliko so v resnici
sami krivi. Izrazit izvor občutkov krivde so
tudi prisilne hospitalizacije, ki so včasih de-
jansko bolj namenjene preživetju družine
kot odzivu na krizo. Pogosto slišimo koga
od svojcev izjaviti: »Ali gre on ali pa jaz.«
Hospitalizacije so večkrat izraz hude stiske
družine, ki se bori za obstoj. Manj drastične
alternativne rešitve bi bistveno izboljšale
družinske odnose, saj prisilna hospitali-
zacija, še zlasti, če je izvedena z zvijačo,
vedno povzroči razdor. Ko se posameznik
vrne domov, je jezen na svojce, poln očitkov
in zlasti nezaupanja. Zlorabljeno zaupanje
se nikoli več ne zaceli. Družba ne bi smela
naprtiti takega bremena na rame družine.
Prisilne hospitalizacije na pobudo družine
so velika tragedija in pogosto za vedno
pretrgajo vse družinske vezi. Če je res
nujno, naj to stori kdo drug. Bolje je pustiti,
da oseba hodi okoli in jo odpelje policija.
Verjetnost, da se ji kaj hudega zgodi, je
razmeroma majhna. Če to storijo starši, je
gotovost, da se ji kaj hudega zgodi, abso-
lutna. Najhujše, kar se lahko človeku zgodi,
je ravno to, da ga ljudje, v katere je zaupal,
izdajo v trenutku, ko je to najmanj sposo-
ben prenesti.
S tem pa izvori čustvenega bremena še
niso izčrpani. Družinski člani se morajo
namreč naučiti ravnati ne le z vedenjem
osebe, temveč tudi z lastnimi čustvenimi
odzivi. Delati morajo tako, kot dela iz-
vežban psihoterapevt. Odziv svojcev naj bi
bil pomirjujoč, spoštljiv in izrazito us-
merjen na realnost. Mnogi svojci se tega
naučijo. Problem je v tem, da bi bilo treba
235
TANJA LAMOVEC
tako ravnati 24 ur na dan. Tega seveda ne
zmore nihče, še tohko manj oseba, ki je pri
tem osebno prizadeta. Svojci morajo tudi
vedeti, kaj posameznik dela namerno in
kdaj si ne more pomagati. Odveč se je npr.
pritoževati nad držo in gestami osebe,
kadar je to posledica jemanja nevroleptikov.
Zahtevati nemogoče pomeni izzivati krizo.
Po drugi strani pa je nekatere stvari treba
zahtevati. So stvari, ki jih starši morajo
zahtevati. Darja Zaviršek (osebna komuni-
kacija) je v tej zvezi opozorila na dejstvo,
da se od družine pri nas še vedno zahteva,
da se starši vse življenje počutijo odgovorne
za svoje otroke. Do svojca naj bi bili ten-
kočutni, pozorni, zdravo nevsiljivi, hkrati
pa naj bi skrbeli zanj na nepokroviteljski
način. Ta mešanica tradicionalnih pogledov
in sodobne vzgoje je nedvomno dokaj zah-
tevna naloga, če že ne povsem nemogoča.
Zlasti matere v odnosu do otrok, še posebej
do sinov, niso naučene, da smejo kaj
zahtevati, še najmanj pa zase. Tu pridemo
do paradoksa; tisto, kar družba od mater
zahteva kot moralni ideal in jo prek tega
ocenjuje in poveličuje, postane v primeru
duševne stiske otroka njena napaka. Odtod
nemočno spraševanje slovenskih mater:
»Vse sem storila, rada sem ga imela, samo
zanj sem delala, kje sem naredila napako?«
Takrat postane vse tisto, zaradi česar družba
matere poveličuje, škoda, ki jo je naredila
otroku.
Predaleč bi zašli, če bi hoteli problem
reševati v zgodovinskem okviru, kjer je
nastal, zato bom nakazala le nekatere
praktične rešitve. Dejstvo je, da mati, ki bi
želela igrati vlogo »dobre matere«, ki se od
kraja žrtvuje in zanika svoje potrebe, tega
ne bo dolgo zdržala. Potem so na vrsti krize,
prisilne hospitalizacije, poskusi samomora.
Zato je mati, ki zares želi koristiti svojemu
odraslemu otroku, prisiljena najprej poskr-
beti zase, preden popolnoma odpove. S tem
pa se odpre tudi možnost, da svojcu pre-
pusti več odgovornosti in ga usmerja v de-
javnosti zunaj doma. Nekaj takih možnosti
pri nas že imamo, druge pa bodo morali
svojci sami ustvariti, tako kot so jih v tujini.
Zahtevati bodo morali od države, da prene-
ha prelagati vse breme na družino, oziroma,
tako delo tudi ekonomsko ovrednotiti.
Darja Zaviršek (osebna komunikacija)
meni, da se prav tu pojavljajo protislovja
družinskega okolja v tradicionalnih druž-
bah. V njih je značilno, kot smo že omenili,
malo alternativ za človeka v duševni stiski
in obenem pomanjkanje podpore druži-
nam, ki živijo s človekom s psihičnimi kriza-
mi. Obstoječe kulturne norme poudarjajo
lojalnost družini, ki je nad pravico posa-
meznika do neodvisnosti. Družina se zdi
pribežališče pred nevarnim svetom, cena,
ki jo za pribežališče plača posameznik, pa
je lastna avtonomija. Tako najdemo v tra-
dicionalnejših družbah, kot je na primer
Slovenija, zares večje število družin, ki
skrbijo za svojce v duševnih stiskah, vendar
je ta pripravljenost manj posledica odlo-
čitve za solidarnost kot normativna prisila
družinske lojalnosti. Mnoge ženske spreje-
majo skrbstveno vlogo kot dolžnost, ki jim
jo nalagajo kulturne norme, in ne kot skrb-
stveno delo, za katerega se same odločijo.
Ko ženske v družini ponotranjijo dolžnost
žrtvovanja svojih potreb na račun potreb
drugih družinskih članov, skupaj s tem po-
gosto naložijo tistemu, za katerega skrbijo,
dolžnost, da je od njih odvisen. Odvisnost
je po eni strani posledica opisanih interper-
sonalnih družinskih razmerij in po drugi
strani posledica pomanjkanja alternativ.
Družinska odvisnostv tradicionalnih
družbah torej totalnejša kot v visoko
strukturiranih, saj sta osebna gotovost in
možnost za preživetje odvisni od družinske
vzajemnosti. Manj ko je razvita mreža
psihosocialne pomoči za ljudi v duševnih
stiskah, večja je realna moč družine. Ta po-
sebna oblika medsebojnega nadzorovanja
je že vgrajena v sistem altruizma in družin-
ske skrbi. Raziskave ugotavljajo, da je tra-
dicionalna vzajemna skrb posledica dejstva,
da tekmovanje izgubi svoj smisel tam, kjer
je malo dobrin in malo izbir (Douglas
1987). Člani in članice skupnosti vedo, da
lahko malo dobijo in malo izgubijo. Solidar-
nost pa se nikoli ne nanaša na širšo skup-
nost, temveč je ozko in egoistično vezana
zgolj na družinske člane.
Oseba s psihičnimi težavami pogosto
doživlja družino kot utesnjujočo, čuti, da ga
duši, hkrati pa se zaveda, da jo potrebuje.
Ne le, da mu družina daje varnost in
236
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
pribežališče pred svetom, daje mu tudi
nekatere ugodnosti, ki jih dojema kot
samoumevne. Odpovedati se je moral že
vsem svojim načrtom, zato nima več kaj
izgubiti. Samoumevne stvari ne štejejo.
Lahko pa to ali ono malenkost še pridobi.
Začne se razvijati manipulativnost. Tu mo-
rajo biti svojci odločni in enotni. Za vsako
nadaljnjo ugodnost mora dati nekaj v za-
meno. S tem dosežemo dva izredno po-
membna cilja. Prvič, postavimo se po robu
manipulativnosti, ki se lahko razraste do
tiste mere, da mu uniči vsako motivacijo za
aktivnost, družini pa zagreni življenje.
Drugič, nauči se vzajemnosti, kar omogoči,
da se bo sčasoma doživljal kot enakovreden
vsaj znotraj družine, če že enakovreden
član družbe ne bo nikoli. Tu ima priložnost
samopotrditve, razvijanja kompetentnosti,
pozitivne samopobude in medosebnih
odnosov na enakovredni ravni. Vzajemnost
je ključ nadaljnjega osebnostnega razvoja.
Poleg družine lahko v sedanjih razmerah to
doseže samo še v uporabniški organizaciji.
Starši, ki so obremenjeni z občutki krivde,
pogosto delajo ravno narobe. Popuščajo
njihovim manipulacijam, zahtevajo pa ne-
mogoče. Tako se ustvari začarani krog, v
katerem se vrstijo prisilne hospitaUzacije in
občutki krivde, neskončno ponavljanje
istega, pri čemer ni prostora za rast in ures-
ničenje samostojnosti. Seveda je prepre-
čevanje manipulacij zelo težko delo, ki
čustveno močno izčrpava. Če pri tem so-
delujejo vsi člani družine, se bo manipula-
tivnost sčasoma bistveno zmanjšala.
Zelo pogosta komplikacija je tudi alkoho-
lizem, ki izhaja iz brezupnega položaja
stigmatizirane osebe. Temu se lahko pridru-
žijo še tablete, ilegalne droge itn. Ob upo-
števanju gornjih napotkov je mogoče te
zaplete v veliki meri preprečiti. Če pa so se
že pojavili, je možno v danih razmerah le
malo storiti. V ZDA imajo posebne progra-
me za osebe z »dvojno diagnozo«, v katerih
prvi dve leti rešujejo izključno problem
zasvojenosti. Če je posameznik pri tem
uspešen, je razmeroma lahko doseči tudi
psihosocialno rahabihtacijo. Pogoj pa je, da
oseba prostovoljno pristane na to in da
zdrži do konca. Edino, kar lahko priporo-
čim, je program dr. Ruglja, ki pa ne sprejme
nikogar, ki ni dovolj motiviran, kar je edino
smotrno. Človek, ki se hoče iz tega izvleči,
mora staviti na vse. Na pol se ne da.
Zapleti nastajajo tudi zaradi tega, ker se
veliko svojcev dosti preveč vmešava v pri-
vatne zadeve svojih odraslih otrok, ker jim
nekako ne zaupa, da bodo znali prav preso-
diti, Tu moramo sprejeti razumno tveganje.
Vsak človek ima pravico delati napake, saj
se bo le tako nekaj naučil. Odveč je kriti-
zirati koga zato, ker dela stvari drugače kot
mi, če se drži dogovorjenega. Smiselno pa
je spodbujati držanje dogovorov, kar naj-
bolje storimo tako, da se jih držimo sami.
Držanje dogovorov je sestavni del odgovor-
nosti, ta pa pomaga pri realističnem od-
ločanju. Posameznik naj bi bil nagrajevan
in pohvaljen za neodvisnost, ne za ubo-
gljivost. Drugače bo vse svoje zdrave težnje
po neodvisnosti uporabil za sabotiranje
družine in njenih načrtov.
Življenje v primarni družini je lahko tudi
vir obojestranskega zadovoljstva in ne le
breme. V raziskavi (Lefley 1996), ki je zajela
725 oseb z duševnimi motnjmi v nekem
podeželjskem predelu ZDA, so ugotovili, da
je 24 odstotkov od njih živelo s svojimi
primarnimi družinami. Od tega števila je
med 50 in 80 odstotkov opravljalo gospo-
dinjska dela, nakupovalo in delalo družbo
staršem. V družinah, kjer so starši izrazili
zadovoljstvo s skupnim življenjem, so našli
naslednje značilnosti:
•	doprinos je bil obojestranski, tako pri
delu kot pri medosebnih odnosih,
•	starši so bili ostareli in niso imeli več
svojih ciljev,
•	živeli so na podeželju.
ODNOSI S SOROJENCI
Zelo malo je raziskav, ki bi na sistematičen
način obravnavale odnose osebe s psihič-
nimi motnjami do sorojencev. Znanih paje
večje število opisov teh odnosov iz per-
spektive obeh udeležencev.
Oseba z dolgotrajnimi duševnimi mot-
njami največkrat težko prenaša nadzor
sorojencev, še zlasti, če ga spodbujajo starši.
Še bolj problematičen je pritisk staršev na
brate in sestre, naj to osebo vkliučuieio v
237
TANJA LAMOVEC
svoje družabne stike. Ti poskusi so skoraj
vedno neuspešni. Posameznik se počuti
drugačen, odveč, in se še bolj boleče zave
svoje situacije. Ne more se vključevati v
družaben pogovor o študiju, delu in ljube-
zenskih odnosih, zato ga taki pogovori
čustveno močno ogrožajo. Problem ni v
pomanjkanju medosebnih spretnosti, tem-
več manjkajo vsakdanji dogodki, o katerih
bi lahko govoril. Družba pričakuje, da se bo
prilagodil in se bo pogovarjal o stvareh, ki
ne sodijo v njegov življenjski okvir. Naključ-
na družba ni pozorna na to, da živi oseba v
drugem, močno zoženem svetu in da je
njena stvarnost objektivno drugačna od
njihove. Motnje same so v tem pogledu
sekundarnega pomena.
Sorojenci v odnosu do diagnosticirane
osebe največkrat navajajo čustva jeze,
zamere in strahu, kar slednja nedvomno
zaznava. Če so sorojenci v večji meri vklju-
čeni v skrb za to osebo, se obojestranska
negativna čustva še povečajo. Znova vznik-
nejo stara rivalstva in ljubosumnost, v ozad-
ju pa je tudi strah, da zaradi genetske sorod-
nosti utegne kaj podobnega doleteti tudi
njih.
Posamezniki se navadno zavedajo, da
bratom in sestram predstavljajo vir bolečin
in skrbi. Mnogi sicer izražajo željo po večji
bhžini in razumevanju s sorojenci, kar pa
je navadno mogoče šele v poznejših letih,
ko so slednji že prešli razvojne faze na poti
k odraslosti in so zmožni zavzeti določeno
razdaljo. Iz vsega tega sledi, da ni priporoč-
ljivo siliti sorojencev k druženju z osebo,
ki ima duševne motnje. Sorojenci so zaradi
skupnega življenja že tako prizadeti v
mnogih ozirih, njihova glavna naloga pa je
izpolniti svoje razvojne naloge.
Lefley (1996) poroča o najnovejši razi-
skavi, ki je poskušala ugotoviti, kakšen je
tipičen odnos sorojencev do brata ali sestre
s težavami. Pojavili so se trije vzorci: sodelo-
vanje, posredovanje v krizi ali umik. Vzorec
sodelovanja pomeni aktivno prostovoljno
vključevanje v delo s prizadeto osebo in na-
vezovanje stikov s strokovnjaki duševnega
zdravja. Sorojenci, ki spadajo v vzorec, so
osebi naklonjeni in jo spontano vključujejo
v vsakdanje naloge v okviru družine. Žal ni
podatkov, koliko je takih sorojencev.
Posredovanje v krizi označuje sorojen-
ce, ki se vključujejo le pod posebnimi
pogoji, ko to zahteva težavnost situacije.
Svojo vlogo vidijo v realističnem pristopu,
ki je usmerjen k reševanju problema in k
skrbi za ostale člane družine. V vseh obrav-
navanih primerih so ti sorojenci doživljali
osebo z motnjami kot središče družinskega
dogajanja, starše pa kot nesposobne, da
postavijo ustrezne meje.
Umik se nanaša na težnjo sorojencev, da
se psihično in fizično čimbolj oddaljijo od
celotne situacije, največkrat tudi od drugih
družinskih članov. Močno so se zavedeli
cene, ko jo plačujejo, zato so se odločili
doseči čimvečjo neodvisnost in posvetiti
lastnemu razvoju.
Tudi v tej raziskavi se je pokazalo, da so
čustva strahu, sramu in izgube zelo pogost
pojav. Strah se je nanašal na možnost, da bi
sami utegnili imeti podobne težave, bali pa
so se tudi, da bo po smrti staršev breme
padlo na njihove rame. Sram in občutki
stigmatiziranosti so bili povezani z neus-
treznim vedenjem brata ali sestre, z izgubo
prijateljev, kot tudi z izubo statusa med
vrstniki. Navajali so tudi občutek izgube
sorojenca, kakršnega so ga poznali.
Sorojenci zamerijo staršem, da se pre-
tirano posvečajo osebi s težavami, pa tudi
to, da so nenehno razdvojeni zaradi ob-
čutkov krivde. Čutijo se zapostavljeni in
menijo, da njihove potrebe ostajajo neza-
dovoljene. Pogosto si želijo, da bi pobegnili
iz družine, nekateri pa razmišljajo o tem,
da bi poskušali odkriti čudežno zdravilo.
Med slednjimi so bih v glavnem tisti, ki
so posredovali v krizah in prevzeli skrb za
družino nasploh. Mnogi so bili izrazito
storilnostno naravnani in so želeli postati
strokovnjaki na področju duševnega zdrav-
ja. Raziskave kažejo, da je med strokovnjaki
zares veliko število takih, ki so se odločili
za svoj poklic zato, ker je imel kdo v družini
duševne motnje. Število je tako vehko, da
lahko izključimo možnost naključja (po
Lefley 1996).
Znani sta še dve raziskavi, ki jih je izvedla
organizacija svojcev NAMI (po ibid?) in sta
vključevali sorojence, ki so živeli skupaj z
duševno moteno osebo v otroštvu ali v
adolescenci. Navedli so naslednje škodljive
238
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
posledice za same sebe in za svoje družine:
•	pretrgana je bila samoumevnost od-
raščanja,
•	bili so zmedeni in so se nenehno spra-
ševali, kaj je »normalno«,
•	bili so čustveno prizadeti (žalovanje,
bolečina, sram),
•	spoprijemali so se z neustreznim ve-
denjem, krizami in stigmatizacijo,
•	vloge in odnosi v družini so se spreme-
nili,
•	imeli so probleme pri izgrajevanju i-
dentitete; bali so se, da jih bo doletela
podobna usoda,
•	doživljali so depresijo in tesnobo,
•	nesoglasja v družini so se povečala,
•	poslabšali so se njihovi odnosi z so-
vrstniki,
•	učni uspeh se je bodisi poslabšal ali
pa so začeli pretirano stremeti za dosežki
na račun osebnega življenja,
•	zdelo se jim je, da so prehitro odrasli,
•	sorodniki in prijatelji so se začeli
izogibati družine,
•	dobili so dodatne, nezaželelne dolž-
nosti.
Sorojenci so se morali torej soočiti s šte-
vilnimi dodatnimi problemi v času odraš-
čanja, ko so imeli njihovi vrstniki čas za
lastna iskanja, neovirano druženje in
preskušanje različnih vlog. Slednji so lahko
vso pozornost namenili iskanju lastne iden-
titete in izgrajevanju pokhcne usmeritve.
Sorojenci oseb s psihičnimi stiskami pa so
bili vsaj delno potegnjeni v svet stigmati-
ziranih, kjer prevladujejo občutki bolečine,
sramu in strahu pred prihodnostjo. To je
po eni strani povzročilo, da so prehitro
odrasli, po drugi strani pa jih je oropalo
brezhibne mladosti. Nekateri so poročah
tudi o žalovanju za sorojencem, kakršen je
bil nekoč.
ZAKONCI, KI ŽIVIJO Z DUŠEVNO MOTENO OSEBO
Raziskave kažejo, da je ta zakonec navadno
žena. Tipičen scenarij gre nakako takole.
Žena, ki je doslej skrbela za majhne otroke
in gospodinjstvo, se je morala zaposliti,
poiskati varstvo za otroke, prevzeti vse
finančne in organizacijske obveznosti, za
nameček pa še dajati čustveno oporo možu
in odkriti načine, kako ravnati z njim.
Rezultati iz ZDA kažejo, da večina žena
uspešno prevzame spremenjeno vlogo in
kljub preobremenjenosti uspe nekako
ohraniti družino skupaj.
S spremenjeno vlogo žene pa problemi
niso končani, temveč se šele prav začnejo.
Mož, ki je izgubil položaj in vpliv v družbi,
se ne bo čez noč prelevil v hvaležnega
prejemnika pomoči, še manj v gospodinjca.
Nekaj podobnega se dogaja tudi ljudem, ki
so začasno brezposelni, za katere je bilo
ugotovljeno, da doma delajo še manj kot
prej. Posredi so še kuluirne norme. Moški,
ki je po lastnih kriterijih dovolj družbeno
uspešen, si lahko brez škode za samopodo-
bo privošči občasno delo v gospodinjstvu
ali varovanje otrok, družbeno neuspešen
moški pa si tega nikakor ne more. Mnogo
bolj »moško« je ves dan popivati! Seveda je
to tudi precej lažje.
Medtem se žena na skrivaj bori z obu-
pom, depresijami in izgorelostjo, navzven
pa kaže pogumen obraz. Kaj pa ji drugega
preostane, saj je že soprog dovolj čemeren
in godrnjav. Ni pričakovala posebnih
izrazov hvaležnosti ali pohval, saj kulturne
norme pravijo, da je v takih okoliščinah
povsem normalno, da žena preživlja druži-
no in postori še vse ostalo. Prav tako pa ni
pričakovala neprestanih zajedljivih pri-
pomb in žaljivk na svoj račun ali popolnega
omalovaževanja njenega dela. Njene po-
trebe niso mar nikomur. Problem ni toliko
v količini dela kot v neznosni čustveni klimi.
To dokazuje tudi raziskava (po Lafley 1996),
v kateri so za daljše časovno obdobje
organizirali brezplačno pomoč pri gospo-
dinjskemu delu, zadovoljstvo žena pa se je
povečalo le za 12 odstotkov, oziroma, za
toliko se je zmanjšalo njihovo nezadovolj-
stvo. 88 odstotkov nezadovoljstva je ostalo.
To je cena, ki so jo nekatere ženske priprav-
ljene plačati, da obdržijo družino skupaj.
Če se duševne motnje pojavijo pri
ženski, je situacija povsem drugačna. Le
redkim se posreči obdržati družino, velika
večina pa se jih razdre. Večina mož se je
pripravljena prilagoditi na kratkotrajno
krizo. Če pa se hospitalizacije ponavljajo ali
če stajajo rezidualne motnje, ki otežkočajo
239
TANJA LAMOVEC
nemoteno opravljanje družinskih nalog, se
možje navadno umaknejo in si kako dru-
gače uredijo življenje. Če je družina dovolj
premožna, da lahko najame osebo, ki skrbi
za gospodinjstvo, so možnosti, da družina
ostane skupaj, nekoliko večje. Vendar pa se
tudi v tem primeru odnosi porušijo. Zdaj
je žena tista, ki je izgubila svojo vlogo v
družini in je potisnjena na obrobje. Ne-
zmožnost izpolnjevati vlogo matere in žene,
ki jo kulturne norme vsaj na deklarativni
ravni visoko vrednotijo, pomeni hud
udarec njenemu samospoštovanju, ki ga
lahko primerjamo s tistim, ki ga utrpi
moški, če izgubi svojo vlogo v družbi. Poleg
tega ženski z duševnimi motnjami preti
nevarnost, da bo izgubila pravico skrb-
ništva nad svojimi otroki.
Kulturne norme imajo velik vpliv na
potek nadaljnega življenja hospitalizirane
osebe in tega se moramo zavedati že na
samem začetku. Kulturnih norm ne smemo
obravnavati kot kakšnih predsodkov ali kot
abstraktne ideologije, najdemo jih v dejan-
skem delovanju družin in v odzivanju vseh
njihovih članov. Zato moramo z njimi raču-
nati in jih vračunati v načrtovane ukrepe.
Družine, v kateri živi oseba z duševnimi
motnjami, praviloma drsijo na socialni
lestvici navzdol in se neredko znajdejo v
popolni socialni izolaciji. Bivši prijatelji so
izgubili zanimanje, v nižji socialni sloj pa
družina po svojih vrednotah tudi ne spada.
Temu se navadno pridruži še revščina, ki
je stalna spremljevalka duševno motenih in
njihovih družin.
OTROCI DUŠEVNO MOTENIH OSEB
Psihološki problemi teh otrok izvirajo iz
dveh povezanih virov: na eni strani so ge-
netični rizični dejavniki, na drugi pa živ-
ljenje v okolju, ki vsebuje veliko stresnih ele-
mentov. Raziskave kažejo, da otroci iz teh
družin pogosto občutijo sram, krivdo, se
počutijo brezvredne in so nagnjeni k social-
nemu umiku. Večkrat se zgodi, da se zame-
njajo vloge v družini, ker morajo otroci pre-
vzeti zaščitniško vlogo v odnosu do starša.
Raziskava (Lefley 1996), ki je zajela 652
otrok iz 253 družin, je pokazala, da so otroci
plačali visoko ceno za življenje z motenim
staršem, hkrati pa tudi, da so se večinoma
razvili v produktivne in urejene ljudi. Naj-
pomembnejši dejavnik, ki se je povezoval
z uspešnim razvojem otroka, je bil trajen
in zaupen odnos z odraslo osebo zunaj
družine.
Raziskovalci so se zanimali zlasti za
subjektivno doživljanje otrok in njihovo
samopodobo. Otroci so pripovedovali o
občutkih sramu, zmede, jeze, strahu in celo
groze. Pogosto so navajali pomanjkanje
zaupanja, ker straši niso držah svoje besede,
ali pa so nepričakovano izgubili nadzor. Po-
leg negativnih čustev do staršev so izražali
tudi čustva ljubezni in naklonjenosti, ki pa
niso bila integrirana. Pojavljala so se
izmenično, tako da so včasih prevladovali
samo pozitivni, drugič pa le negativni
vidiki. Najbolj jih je motilo kaotično
gospodinjstvo, verbalne in redkeje fizične
zlorabe ter dejstvo, da so morali paziti na
starša, da ne bo povzročal škode.
Analiza poročil je pokazala, da se otroci
pogosto psihično zavarujejo tako, da se
postavijo na stran vrstnikov, ki zasramujejo
ali se norčujejo iz vedenja prizadetega
starša. Od tod izvirajo občutki krivde, ki se
lahko razširijo tako daleč, da otrok v celoti
krivi sebe za stisko starša. Zato je tudi tako
pomembno, da se lahko otrok s kom
pogovori. Pomembna je tudi ugotovitev, de
se otroci zelo jasno zavedajo stigmatizira-
nosti, starši pa o tem le redko govorijo in
otroku dosti premalo razložijo. Neredko se
celo trudijo, da bi svoj problem pred
otrokom skrili, tako da ga z njim prvi
soočijo vrstniki. Dodala bi, da je problem
stigmatizacije mnogo večji, kot so priprav-
ljeni priznati strokovnjaki duševnega
zdravja, ki prav tako skrivajo glavo v pesek
in ponujajo krilatico: »bolezen kot vsaka
druga«. Dejstvo je, da otroka ni sram, če ima
eden od strašev npr. sladkorno bolezen.
Zaradi tega jih ne bo nihče zasmehoval.
DRUŽINSKE STRATEGIJE
Z izrazom »družinske strategije« opredelju-
jemo vse oblike spoprijemanja posameznih
družinskih članov ali celotne družine, ki
240
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
težijo k temu, da bi se izognili vsakdanjemu
življenjskemu stresu ali zmanjšali njegove
negativne učinke. Strategije spoprijemanja
so lahko bolj ali manj učinkovite in lahko
imajo bolj ali manj izrazite negativne
stranske učinke. Nekatere strategije so
koristne v določenih okoliščinah, v drugih
pa škodljive. O strategijeh spoprijemanja s
stresom nasploh obstaja veliko literature,
nekaj tudi pri nas (Lamovec 1994). Šele v
zadnjem času so v tujini začeli družine oseb
s psihičnimi težavami v tej smeri sistema-
tično izobraževati. Pri nas so družine še
vedno prepuščene same sebi, da s poskusi
in napakami postopno odkrivajo, kako
ravnati. Pričujoči sestavek podaja vsaj nekaj
osnovnih spoznanj in napotkov za družine.
Spoprijemanje lahko na splošno razde-
limo v tri skupine:
•	Dejavnosti, ki odstranijo ali spreme-
nijo pogoje, ki povzročajo stres. V našem
primeru je to npr. vključitev osebe v sta-
novanjsko skupino.
•	Spreminjanje pomena dogajanja tako,
da posameznik situacije ne doživlja več kot
(izrazito) stresne. Primer za to je mati, ki v
skrbi za sina odkrije nov »poklic« in z nasveti
pomaga še drugim materam v podobnem
položaju.
•	Uravnavanje lastnih čustvenih odzivov,
da ostajajo v obvladljivih mejah. Tako se npr.
mati nauči, da ustvari določeno čustveno
razdaljo v kritični situaciji in se odziva
umerjeno, ne da bi pri tem potlačevala svoja
čustva.
FAZE DRUŽINSKEGA PRILAGAJANJA
Ko se družina prvič sooči z motečim ali
nenavadnim vedenjem enega od članov, se
začne proces prilagajanja, ki navadno
poteka po določenih, predvidljivih fazah.
V začetku se družina največkrat zaveda le,
da je nekaj narobe. Istočasno se sproži pro-
ces zanikanja možnosti, da imajo opraviti
s težjimi psihičnimi motnjami. Prepričujejo
se, da bo minilo. Potem se soočijo s siste-
mom duševnega zdravja in tako član dru-
žine dobi diagnozo. Dokler je bila oseba le
hospitalizirana, so lahko še vedno ohranjah
precej upanja. Z diagnozo »duševne bolez-
ni« pa upanje v veliki meri splahni. Podeli-
tev diagnoze je ključni moment v doživlja-
nju družine, čeprav pogosto člani niti ne
vedo, kakšna je diagnoza. Pomeni le, da je
stvar skrajno resna. Če se izkaže, da je
diagnoza shizofrenija, je stiska družine
večja kot v družini, kjer ima otrok neozdrav-
ljivo bolezen, ki se bo v kratkem končala s
smrtjo (po Lefley 1996). V kulturi je nam-
reč še vedno zakoreninjeno prepričanje, da
omenjena diagnoza pomeni neizogiben
osebnostni propad. V resnici na osnovi dia-
gnoze ni moč napovedati nič določenega
o tem, kako se bo posameznik razvijal. To
je v veliki meri odvisno od njega samega
kot tudi od okolja.
V začetku večina družin goji veliko za-
upanja in vero v strokovnjake, s skritimi
pričakovanji čudežne ozdravitve ali pa vsaj
hitrega izboljšanja. Izboljšanje navadno res
nastopi, čeprav zahteva precej več časa, kot
je družina pričakovala. Zdaj so prepričani,
da je vse mimo in mnogi poskušajo prepri-
čati posameznike, naj nadaljuje s šolanjem
in uresniči svoje načrte za prihodnost. Ta
prizadevanja prekine nova kriza in celotna
zgodba se ponovi. Po nekaj krizah začne
družina izgubljati vero v izpolnitev svojih
pričakovanj, pa tudi vero v strokovnjake.
Spozna, da bi potrebovala povsem drugač-
no pomoč od tiste, ki jo ponujajo strokov-
njaki duševnega zdravja. To je vsakdanja
pomoč pri obvladovanju življenjskih nalog.
Družina tudi spozna, da jim nihče ne bo
povedal, kako ravnati v kritičnih situacijah
vsakdanjega življanja. Psihiatri se spoznajo
samo na zdravila, do psihologov (pri nas)
največkrat sploh ne morejo, ker vlada pre-
pričanje, da to ni njihovo delo, če pa že,
ponujajo različne vrste družinskih terapij,
s katerimi nimajo kaj početi. Socialni de-
lavci nimajo nobenih pooblastil, da bi lahko
učinkovito reševali socialne probleme,
čeprav se s svojimi nasveti še najbolj
približujejo temu, kar bi družine želele.
Družina tako ostane sama in se začne
zanašati nase. Počasi ugotovijo, da sami
dovolj dobro rešujejo vsakdanje probleme,
le tu in tam se pojavi težava, ki ji niso kos.
Pridobljena vera v lastno učinkovitost
bistveno zmanjša občuteni stres, hkrati pa
včasih povzroči, da niso več pripravljeni
241
TANJA LAMOVEC
prisluhniti nikomur ali česa spremeniti.
Našli so svoj slog preživetja. Upravičeno
menijo, da so oni sami najboljši strokov-
njaki in niso več pripravljeni prenašati
privzdignjenega odnosa šolanih strokovnja-
kov. Občutek kompetentnosti in zagotovilo,
da lahko preživijo kot družina, zmanjša
občutek bremena, ki ga nosijo.
Mati, ki je navadno najbolj zadolžena za
to delo, lahko najde v svoji vlogi določeno
zadoščenje. Pridobi si občutek, da je zmo-
žna obvladati težavne okoliščine in da
opravlja pomembno delo. Nekatere matere
poročajo, da so ob spoprijemanju s proble-
mi postale močnejše in bolj sposobne, da
se soočijo s preskušnjami življenja. Boleči
izkušnji so tako podelile nov, pozitiven
pomen, kar je zelo učinkovita strategija spo-
prijemanja, saj izboljša njeno samopodobo,
pa tudi čustveni odnos do prizadetega
člana, s tem pa vpliva tudi na vzdušje v celi
družini. Nevarnost je v tem, da se lahko
zmanjšana pripravljenost za aktivno spre-
minjanje svojega sloga preživetja, če se po-
javijo nove alternative, oziroma, če se stanje
osebe bistveno izboljša. Spoprijemanje s
stresom navadno ni trajen proces. Ko po-
samezniki in skupine najdejo dovolj dobro
rešitev, se je držijo in pogosto aktivno ali
pasivno nasprotujejo kakršnim koli spre-
membam. Pomanjkljivost tega je, da ni
prostora za rast in razvoj posameznika in
družine. Spoprijemanje ostane usmerjeno
izključno na preživetje.
SPOPRIJEMANJE S SISTEMOM
DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Strokovnjaki pogosto ne upoštevajo mnenj
in želja svojcev, kar pripelje do številnih ne-
soglasij. Strokovnjak ne more vedeti, kako
ravnati z osebo, dokler se ne pogovori z njo
in s svojci. Prav tako ne more vedeti, katera
zdravila so zanjo najustreznejša, dokler ne
sprejme povratnih informacij o stranskih
učinkih od nje ali svojcev. Nesmiselno je
vztrajati na poziciji, da šolani strokovnjaki
nujno bolje vedo od »priučenih« strokovnja-
kov, to je, svojcev. Znanje enih in drugih je
na povsem drugi ravni, zato je smotrn edino
partnerski odnos. To spoznanje pri nas in
tudi v tujini le počasi prodira in pogosto se
zgodi, da npr. zdravnik ni pripravljen spre-
meniti terapije, čeprav obstaja veliko po-
dobnih zdravil, med katerimi lahko izbira.
Stranski učinki zdravila se razlikujejo od
osebe do osebe, zato je neupoštevanje nji-
hovih mnenj tudi v strokovnem smislu
zgrešeno.
Zdravniki ne vedo ničesar o bremenu,
ki ga nosi družina, še zlasti mati, in si ne
predstavljajo, kakšno je življenje z osebo,
ki ima dolgotrajne motnje. Tudi psihologi
in socialne službe se pogosto ne odzivajo
na izražene potrebe uporabnika in družine.
Matere si zato izberejo različne strategije
za spoprijemanje s strokovnjaki, ki pred-
stavljajo dodaten vir stresa. Oglejmo si
nekatere najpogostejše strategije.
1.	Odločnost in vztrajnost Matere mo-
rajo včasih razviti zelo debelo kožo, če se
hočejo dokopati do informacij ali doseči
spremembo terapije. Nekatere želijo natan-
čen spisek stranskih učinkov zdravil. Druge
bi rade vedele natančno diagnozo, da bi
potem prebrale vse o tej motnji v kakšnem
učbeniku. Tretje želijo podatke o najnovej-
ših zdravilih. Želja po teh informacijah je
razumljiva in svojci imajo pravico do njih.
Strokovnjaki se večkrat branijo razisko-
vati te informacije. Razlog, ki ga navajajo,
je, da ne želijo preplašiti svojcev, oziroma,
jih odvrniti od tega, da spodbujajo jemanje
zdravil. Domnevam, da so še drugi razlogi,
med njimi negotovost v podano diagnozo,
saj vemo, da diagnoze pogosto spreminjajo.
Mnogi uporabniki v teku nekaj let dobijo
skoraj vse mogoče diagnoze.
Odločne in vztrajne matere se ne dajo
odgnati. Vljudno, a odločno »zasledujejo«
zdravnika, dokler ne dosežejo svojega cilja.
Ni jim žal časa in truda. Laf ley (1996) po-
roča, da zdravniki doživljajo take matere kot
zahtevne in nadležne, med osebjem so
skrajno nepriljubljene in slednje večkrat
dobesedno beži pred njimi. Kljub temu je
strategija odločne vztrajnosti največkrat
učinkovita.
2.	Jeza. Jezna mati ima skoraj vedno za
sabo dolgotrajne izkušnje izmikanja, igno-
riranja in žaljivega ravnanja. Odkrito izraža
sovražnost do osebja, ki jo je tolikokrat
zavrnilo, pogosto na poniževalen način.
242
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
svojcu pa ni prav nič pomagalo do izbolj-
šanja. Te matere ne želijo več njihovih uslug,
a potrebujejo zdravila ali kako potrdilo. Ne
verjamejo v učinkovitost zdravljenja, a
nimajo nobene alternative.
Zgodi se tudi, da jezne matere prenesejo
na zdravnike del jeze, ki izvira iz njihovega
nezavidljivega položaja. To je za družinsko
vzdušje nedvomno bolje, kot da bi svojo
jezo stresale doma. Strokovnjaki bi to mo-
rali razumeti in sprejeti njihovo jezo, saj so
za svoje delo plačani, one pa niso. Delovnik
strokovnjaka se konča ob predvideni uri,
materin delavnik pa nikoli.
Pomanjkljivost jeznega pristopa je pred-
vsem v tem, da si osebje pridobi napačno
sliko o materi in včasih celo poskuša
uporabnika »zaščititi« pred njo. V nekaterih
primerih jezna mati doseže, da osebje
posveti uporabniku več pozornosti, lahko
pa se zgodi tudi narobe in osebje svojo
nenaklonjenost do matere prenese nanj.
3.	Ponižnost. Tudi ta strategija je pogosto
rezultat neustreznega ali ponižujočega
ravnanja strokovnjakov. Včasih je le poza, s
katero žeh mati ugoditi samovšečnosti stro-
kovnjaka, pogosto pa temelji na stvarnem
prepričanju o lastnem neznanju in prece-
njevanju znanja strokovnjaka. Te matere so
zelo priljubljene in zdravniki govorijo z
njimi, dokler jih povsem ne podredijo
svojim nasvetom. V tujini take matere zelo
radi vključujejo v različne svete svojcev.
Kolikor je ponižnost le strategija za
pridobivanje informacij, zdravil, potrdil
itn., se dobro obnese, vsaj za krajši čas. Prej
ah slej pa bo taka mati v očeh osebja pristala
v naslednji kategoriji.
4.	»Mati, ki sabotira«. Zgodi se, da mati
ne soglaša s katerimi postopki in želi svojca
vzeti domov prej, kot menijo strokovnjaki.
Analiza primerov, ki jih je preučila Lefley
(1996) kaže, da je to, kar osebje označuje
kot sabotažo, v resnici največkrat realističen
odziv na potencialno škodljivo obravnavo
(npr. pretirana doza zdravil, psihodinamič-
no usmerjena psihoterapija itn.).
»Strokovna« razlaga tega pojava je »strah
pred ozdravitvijo«. Taka mati naj bi potrebo-
vala posameznikovo motnjo za vzdrževanje
ravnotežja motene družine. Dejansko se
včasih pojavi vedenje, ki je videti kot strah
pred ozdravitvijo, vendar ga lahko pojas-
nimo na bolj enostaven, razviden način.
Motnje navadno potekajo ciklično in mati
se je navadila, da včasih povsem izginejo.
Neštetokrat je upala, da bo zdaj vse v redu
in vedno znova je bila razočarana. Zdaj si
ne dovoli več upanja ne trajno izboljšanje.
Razočaranje pa želi prihraniti tudi svojcu.
Zaveda se dejstva, da ima slednji status
»duševnega bolnika«. Tudi če izginejo vse
motnje (kar se po daljšem času večkrat
zgodi), se ne bo znebil svojega statusa. Po
letih nezaposlenosti in ob nepopolni izo-
brazbi ne bo mogel tekmovati na trgu de-
lovne sile. Nobene možnosti nima, da bi na
običajen način dosegel pokojnino.
Družbeni sistem dejansko kaznuje stig-
matizirane osebe, ki bi se želele produktiv-
no zaposliti. Izgubile bi podporo in morale
bi pristati na negotovost, ali bodo lahko
zaposlitev obržale. »Strah pred ozdravitvijo«
je torej povsem realističen odziv v družbi,
ki ozdravitev kaznuje z odvzemom pod-
pore, ne daje pa možnosti za zaposlitev, ki
bi ustrezala posameznikovim zmožnostim.
KAKO RAZBREMENITI MATER,
KI IZVAJA TEMELJNO OSKRBO
Ko se družina sooča in prilagaja na skupno
življenje z osebo v stiski, se pojavita dva
medseboj povezana procesa:
•	Družina se nauči razdeliti problem v
manjše, obvladljive enote, tako da je vsaka
le ena od nalog in ne več osrednji problem
družinskega življenja.
•	Družina določi enega od članov, da se
posveti skrbi za to osebo; navadno je to
mati.
Ostali člani družine preidejo na normal-
no delovanje in se začnejo znova posvečati
svojim interesom in ciljem.
Normalno delovanje družine je tako
doseženo na račun matere, ki se navadno
odpove svojim osebnim ciljem. Kulturne
norme pravijo, da je to samoumevno, ne
povedo pa, kakšno ceno za to plača celotna
družina, da o materi niti ne govorimo, saj
se je po definiciji dolžna žrtvovati.
Službe duševnega zdravja v skupnosti so
se v tujini veliko ukvarjale z vprašanjem.
243
TANJA LAMOVEC
kako razbrementi matere, in so tudi našle
več sprejemljivih rešitev. Ena od njih poteka
v smeri izgradenj stanovanjskih skupin,
dnevnih in kriznih centrov in organizacije
izobraževalnih in drugih aktivnosti, vključ-
no z načrtovanjem pomoči za samostojno
življenje. Druga rešitev je usmerjena na ma-
ter samo. Nujno je, da ima tudi mati prilož-
nost za oddih in zasledovanje lastnih ciljev,
če hočemo, da bo v dolgoročnem smislu
kos svoji nalogi. Zlasti pa mora imeti koga,
ki ji bo pripravljen z naklonjenostjo in
zanimanjem prisluhniti. Za uspešno delo z
osebo v stiski je potrebno nenehno uravna-
vati svoja čustva, a nekje jih je treba tudi
izraziti. Večina mater s tem ne žeh nadlego-
vati članov družine, ki zaradi lastne vplete-
nosti v ta namen tudi niso posebno primer-
ni. Svoje stiske tako navadno ohranja zase,
kar lahko sčasoma privede do fizičnih bo-
lezni, psihosomatskih ali psihičnih motenj
v obliki depresij ali pregorelosti. V tem po-
gledu so razvite države že storile vsaj prve
korake, pri nas pa je to področje prepu-
ščeno izključno nevladnim organizacijam.
Tretja skupina rešitev je povezana z
ustanavljanjem organizacij svojcev, ki
največkrat nastanejo na pobudo svojcev. V
tujini obstaja večje število takih organizacij,
ki imajo precejšen družbeni vpliv. Prve
organizacije svojcev so nastale v zgodnjih
šestdesetih letih. Leta 1963 so v Franciji
ustanovili Nacionalno zvezo prijateljev in
svojcev duševnih bolnikov. Kmalu so se tudi
v drugih dražavah pojavile samopomočne
skupine svojcev, katerih namen je bil
dvojen. Po eni strani so želele zagotoviti
dodatne vire pomoči zase in za svoje
odrasle otroke, saj strokovni sistem ni bil
dovolj učinkovit. Po drugi strani so delovale
kot skupina za izvajanje pritiska na družbo,
ki se je premalo brigala zanje.
V Angliji so leta 1972 ustanovili organi-
zacijo z nazivom National Schizophrenia
Fellowship. V osemdesetih letih so več
podobnih združenj ustanovili tudi v ZDA.
Najbolj znana je organizacija NAMI. Mnoge
od teh samopomočnih organizacij, ki so jih
vodili svojci, so pritegovale k delu tudi
strokovnjake, kar je sčasoma privedlo do ra-
dikalnega spreminjanja odnosov med svojci
in strokovnjaki. Pri nas organizacije svojcev
še nimamo, pa bi bila nujno potrebna.
Organizacije svojcev v svetu danes ponu-
jajo številne oblike vzajemne pomoči. Mor-
da najbolj razširjene so skupine, v katerih
člani družin izmenjujejo izkušnje in dajejo
drug drugemu čustveno oporo. Člani sku-
pine se srečujejo tudi v vsakdanjem življe-
nju in izmenjujejo praktično pomoč. Izoli-
rane družine in matere si tako pridobijo
novo socialno mrežo, na katero se lahko po
potrebi obrnejo za pomoč. Skupine in zdru-
ženja si prizadevajo vplivati na politične
strukture z zahtevami po večjih finančnih
prispevkoh za izgradnjo objektov dušev-
nega zdravja v skupnosti. Delo teh skupin
so začeli posnemati tudi strokovnjaki in ga
razvijajo naprej.
Vključevanje v organizacije svojcev in v
delovanje sistema duševnega zdravja je
transformacijska oblika spoprijemanja, ki
ni usmerjena le na preživetje, temveč aktiv-
no išče alternativne poti iz začaranega kro-
ga. Njihov cilj je omogočiti sebi in svojcu
kar najbolj kvalitetno življenje.
Ključni element za izboljšanje kvalitete
življenja mater je socialna opora. Pri nas
se še preveč mater zapira vase in v krog
svoje družine, kar je v veliki meri rezultat
preživelih kulturnih norm. Te izhajajo iz
tradicionalnih vrednot podeželskih raz-
širjenih družin in ne ustrezajo urbanim
razmeram, v katerih večinoma živimo. Te
norme pravijo, da je norost in revščina stvar
družine, ki mora ostati v družini. Vsaka
zunanja pomoč naj bi pomenila samo še
dodaten vir sramote. Ne le družina, tudi
mati misli, da mora vse probleme rešiti
sama, saj se podoben krog izolacije ustvari
tudi znotraj družine.
Prvi korak za izboljšanje položaja izoHra-
nih mater mora narediti vsaka mati sama.
Najprej se mora ozavestiti, kako koristno
je imeti prijateljice, ki so v podobnem
položaju, potem pa mora biti pripravljena
za to kaj storiti. To je včasih zelo težko, saj
je že tako preobremenjena. Vsaka dadatna
aktivnost zahteva spreminjanje ustaljenih
strategij preživetja. Neredko se možnost za
spremembo pojavi ob nepredvideni kritič-
ni situaciji, a tedaj navadno ni pripravljena
del svoje energije posvetiti izgrajevanju
socialne opore in tako prizadevanje zamre.
244
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
Socialna opora je ožji pojem kot socialna
mreža in vključuje le tiste osebe, na katere
lahko mati računa, da ji bodo priskočile na
pomoč. To so lahko druge matere, ki
pričakujejo vzajemno pomoč, aH pa stro-
kovnjaki. Prisotnost socialne opore je
najpomembnejši dejavnik, ki blaži učinke
stresa na splošno, še zlasti pa pri osebah, ki
skrbijo za člana družine z dolgotrajnimi
duševnimi motnjami. Raziskave Qed 1989,
po Lefley 1996) celo kažejo, da se nekateri
vidiki socialne opore izvajalk skrbi nedvo-
umno povezujejo z manjšim številom
hospitalizacij. Ti vidiki so:
•	večje število oseb, na katere se lahko
obrnejo,
•	večje število oseb, ki imajo izkušnje z
osebami v duševni stiski,
•	odsotnost nasprotujočih si nasvetov.
Solomon in Draine (po Lefley 1996) sta
ugotovila, da se številčnost socialne opore
povezuje s transformativnim, akcijsko
naravnanim spoprijemanjem. Člani organi-
zacij svojcev in drugih podobnih skupin so
imeli bolj razvejan sistem socialne opore,
kar je seveda razumljivo. Oboje povezuje
skupni dejavnik, to je, pripravljenost
izvajalk pomoči, da zaupajo svoje probleme
drugim in da jih znajo izbirati tako, da so
deležne spoštovanja in pozitivnega vredno-
tenja svojega dela. Od vseh dejavnikov, ki
pomagajo razbremeniti mater, je bil v
omenjeni raziskavi daleč najpomembnejši
in odločilnejši dostopnost zaupnih oseb, s
katerimi se lahko pogovorijo. Pogosto se ne
zavedamo dovolj osamljenosti teh mater in
mater z majhnimi otroki nasploh. Osam-
ljenost mater je pogosto mnogo večja od
osamljenosti samskih žensk brez otrok, ki
pripadajo podobni starostni in socialni
skupini. Mati seveda ima družbo, ampak
nikomur ne more povedati o svojih stiskah
in radostih, medtem ko se posveča tujim.
Njen subjektivni svet ne zanima nikogar,
pomembna je le njena funkcija oziroma vlo-
ga. Zreducirana na golo vlogo se pogosto
počuti razčlovečeno.
V navedeni raziskavi so tudi ugotoviH, da
konkretna pomoč gospodinjstvu, na katero
so strokovnjaki nekoč prisegali, le malo
prispeva k občutku razbremenitve. Največ
je k temu prispevalo članstvo v organiza-
cijah svojcev, ki je pripomoglo k večanju
potencialne socialne opore in možnosti
izbire oseb, s katerimi se želijo matere
družiti in izmenjavati strategije. Razbijanje
socialne izolacije in pridobivanje novih
prijateljev je nedvoumno najbolj naraven
in hkrati učinkovit način spoprijemanja z
nastalo situacijo. Mnoge matere postanejo
prave strokovnjakinje in začnejo doživljati
svojo vlogo kot poklic, kar jim daje osebno
potrditev in izpolnitev. Zato so pripravljene
pomagati tudi drugim materam in se
vključiti v sistem duševnega zdravja kot
predstavnice svojcev.
Glede na to, da pri nas organizacij svoj-
cev oseb s psihičnimi stiskami še nimamo,
je treba opozoriti, da so v tujini nekatere
take organizacije zapadle v hud konflikt
interesov z organizacijami uporabnikov
služb duševnega zdravja. Mnoge take orga-
nizacije se zavzemajo izključno za svoje cilje
(npr. večjo dostopnost hospitahzacije), pri
tem pa povsem zanemarijo želje in potrebe
uporabnikov. Ti konflikti niso nujni in so
plod kratkovidne politike. Dobra rešitev je
tista, ki vsaj delno zadovolji obe strani, in
tako rešitev je vedno možno najti. Pomemb-
ne so tako potrebe uporabnikov kot družin,
še zlasti mater, zato je treba iskati rešitve.
Na slovenski obali že nekaj let deluje
zagovorniška starševska organizacija, ki se
ne bori le za svoje ozke interese, temveč si
prizadeva za čim bolj samostojno in kvali-
tetno življenje svojih odraslih otrok, ki so
duševno prizadeti, izgrajujejo sistem
vzajemne pomoči, da otrokom ne bo treba
v zavod, ko oni umrejo. Zaželeno bi bilo,
da bi se podobno organizirali tudi starši
oseb z dolgotrajnimi psihičnimi stiskami.
SAMOPOMOČNE SKUPINE SVOJCEV
To SO manjše skupine, ki navadno štejejo 8-
12 članov in so namenjene izmenjavi
izkušenj, informacij in vzajemni čustveni
opori. Sestajajo se enkrat na teden ali na 14
dni, navadno za 2 uri. Nekatere skupine
vključujejo strokovnjake, druge pa ne.
Samopomočne skupine svojcev se dokaj
razlikujejo v tem, kaj je v ospredju njihovih
pogovorov. Nekatere so usmerjene zlasti na
245
TANJA LAMOVEC
Strategije spoprijemanja z vsakdanjimi
problemi, pri drugih pa je v ospredju
pozornosti mati oziroma oseba, ki daje
pomoč, kot tudi družina v celoti. Matere in
redki očetje najdejo v njih priložnost, da
izrazijo lastne čustvene stiske, pa tudi
uspehe. V zadnjem času se v tujini samo-
pomočne skupine razvijajo predvsem v tej
smeri. Model take skupine je postavil
Johnson (po Lefley 1996), ki je opisal pro-
ces v 8 fazah. Ni nujno, da si vedno sledijo
v navedenem vrstnem redu. Posamezni
člani se pogosto vračajo na iste teme, ki jih
obravnavajo iz drugačnega zornega kota,
zato je bolje, da si proces ponazorimo tako:
Zavedanje se nanaša na pogovor o tem,
kako je odnos z osebo v stiski vplival na ma-
terino življenje oziroma na celotno druži-
no. Potrjevanje vključuje pozornost mater
za lastna čustva, pripravljenost, da jih delijo
z drugimi, in možnost, da sprejmejo potrdi-
tev od članic skupine. Sprejemanje se na-
naša na dejstvo, da ne moremo nadzorovati
vedenja druge oseb ter na spoznanje, da
smo odgovorni le za svoja dejanja in čustva.
Izziv označuje proces raziskovanja lastnih
pričakovanj do osebe in do drugih in
odločitev, da bomo prevrednotili negativna
pričakovanja in probleme obravnavali kot
izziv. Opuščanje krivde vključuje spozna-
nje, da vzrokov motenj ne poznamo, zato
ni treba, da se obremenjujemo z občutki
krivde. Pozornost preusmerimo na to, kako
lahko najbolje pomagamo. Odpuščanje
pomeni pripravljenost odpustiti sebi vse
mogeče napake. Odpuščamo tudi vsem, ki
so nas prizadeli. Samospoštovanje označu-
je preusmeritev središča našega življenja na
nas same, zato da bomo cenili lastno vred-
nost, ne glede na okoliščine. Osebnostna
rast vključuje potrditev naših dosedanjih
dosežkov in postavljanje osebnih ciljev,
vsak dan posebej in v dolgoročnem smislu.
Skupine, ki so usmerjene na doživljanje
osebe, ki daje pomoč, so odgovor na ugo-
tovljeno potrebo po zaupni osebi ali ose-
bah. Prikazani model se je izkazal kot
učinkovit tudi za osebne cilje, kajti le tako
ohranimo vitalnost ávuzmc. in možnosti na-
daljnega razvoja. Tudi skupine sorojencev
veliko obetajo. Dokler pristajamo na to, da
materam vsiljujemo vlogo žrtvovanja v
službi preživetja družine, bodo tudi one v
istem imenu žrtvovale osebnostno rast
svojih otrok. Vsak član družine mora imeti
možnost, da sledi tudi osebnim ciljem, kajti
le tako lahko ohranimo vitalnost družine
in možnosti nadaljnega razvoja.
246
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
Literatura
G. G. Barnes (1984), Working with families. London: MacMiillan.
G.	W. Brown, J. L. T. Boreley (1968), Crises and life events and the onset of schizophrenia. Health
andSoc.Beh.,9-.20ò-2l4.
T. Lamovec (1994), Spoprijemanje s stresom. V: —, Psihodiagnostika osebnosti 1. Ljubljana:
Znanstveni inštitut FF.
H.	P. Lefley (1996), Family caregiving in mental illness. London: Sage.
C. E. Vaughn, J. P. Leff (1973), The influence of family and social factors on the course of psychiatric
illness: A comparison of schizophrenic and depressed neiirotic outpatients. British foumal of
Psychiatry, 129:125-237
Zahvaljujem se Darji Zaviršek za njen prispevek in nasvete.
247
Peter Stefanoski
DRUŽINA, DROGE IN SOCIALNO DELO
Drogiranje je relativno nedefiniran pojem.
Vsi pravzaprav vemo, kaj to je, težave pa
nastopijo, ko poskušamo formalno razme-
jiti področje obravnavanega. Kje potegniti
mejo med uporabo in zlorabo, eksperimen-
tiranjem in rednim (odvisniško-zasvoje-
nim!?) uživanjem, konzumiranjem... ali
kakor koli že poimenujemo dogajanje, ka-
terega del so tudi droge?
Različne stroke imajo kljub temu, da ni
splošnega družbenega konsenza o tem, kaj
je drogiranje, izdelana lastna strokovna rav-
nanja'. Zdi se, da je ena izmed strok, ki ji to
še ni uspelo, prav socialno delo. Vendar vi-
dez vara. Socialno delo je v svojem profesio-
nalnem delovanju verjetno najbolj celostna
oblika pomoči človeku. Temeljno izhodišče
za strokovno »pomoč« v socialnem delu je
omogočiti posamezniku in skupinam, da v
kar največji meri izbirajo način življenja v
skladu z lastnimi zamishmi, videnji, lastnimi
močmi, življenjskim projektom... Vse to
seveda z ozirom na drugega, bližnjega, ter
glede na trenutno družbeno situacijo. To
pomeni, da je od tega, kako je urejeno šol-
stvo, zdravstvo, pravo, politika..., odvisen
okvir, v katerem lahko socialno delo skupaj
z uporabniki svojih storitev išče način, kako
okrepiti posameznike in skupine, da bodo
lahko v čimvečji meri izbirali načine, na
katere bodo živeli svojega življenje.
Drogiranje je treba videti kot del družbe-
nega dogajanja, ki samo po sebi ne pomeni
skoraj nič. Je samo neko ravnanje, ravnanje
brez pomena, s pomočjo katerega pa lahko
v družbenih pogojih vznikne določen
pomen. V navezavi na druge odnosne stiske
postane drogiranje pogosto znak teh stisk.
Še pogosteje pa proizvede te stiske. Na tem
mestu ni tako pomembno, zakaj je drogi-
ranje v zahodni civihzaciji prepoznano kot
problematično samo po sebi. Pri delu z uži-
valci je treba to konstruirano problematič-
nost vzeti kot dejstvo, na raziskovalni in
politični ravni pa moramo drogiranje kot
nekaj, kar je problematično samo po sebi,
postaviti pod vprašaj. Vendar pa osredoto-
čanje na farmakološke učinke psihoaktiv-
nih substanc ne bo odkrilo njihove magične
moči v odnosnem dogajanju^. Halucino-
gene droge, ki jih na splošno prepozna-
vamo kot prototip vseh drog (izguba stika
z realnostjo zaradi halucinatornega stanja
— nezmožnost oz. zelo otežkočena možnost
nadzora ravnanj pod vplivom droge), so
zato izkušene kot tiste droge, pri katerih
odvisnost, tako fizična kot psihična, ni obi-
čajna, oz. je neznana.^ »Psihotična« stanja,
ki jih dosežemo z njihovo pomočjo, eno-
stavno ne ponujajo toliko, da bi odtehtala
izgubo stika z realnostjo, ne glede na to,
kakšna že je. Človek torej želi ohraniti
možnost vpliva na okolico in s tem možnost
odločanja o svoji usodi.
Konceptualni premik pri načrtovanju
sodelovanja z uživalci drog vidim prav v tej
točki. To niso ljudje, ki bi se želeli »odklo-
piti, izgubiti, izstopiti« iz družbenega doga-
janja in jih je treba prisiliti k »sodelovanju«.
To so ljudje, ki so zaradi spleta okoliščin
izgubili možnost izbirati. Njihova realna
izbira je samo drogiranje ali drogiranje.
Omogočiti jim je treba, da se s pomočjo
ponovne vključitev v družbeno-odnosno
dogajanje omogočijo stvarne možnosti
izbire o načinu njihovega življenja. To ne
pomeni privilegiranega položaja, temveč
enakopraven položaj z drugimi.
249
PETER STEFANOSKI
Uživalci drog kot uporabniki socialno-
varstvenih storitev bi morali (tako kot tudi
drugi uporabniki teh storitev) postati so-
ustvarjalci načinov sodelovanja strokovnih
delavcev pri reševanju stisk.
Vsem, ki se strokovno ukvarjajo z drogi-
ranjem, je danes jasno, da se drogiranja na
družbeni ravni ne da preprečiti. To so
priznali tako medicina s pristajanjem na
programe zmanjševanja škode (harm redu-
ctiori), pravosodni in policijski sistemi s
procesi dekriminalizacije uživanja drog, kot
tudi politika, saj v prenekateri državi po-
stavljajo vprašanje drogiranja na raven
razmišljanj o svobodni odločitvi vodenja
posameznikovega življenja.
Strokovno sodelovanje z ljudmi, katerih
stiska je povezana z drogiranjem, sega od
preventivnih dejavnosti prek tistih dejav-
nosti, s pomočjo katerih se razjasni vloga
drogiranja v človeški stiski, tistih, ki so
usmerjene v spremembo vedenja, tistih, ki
težijo k vzdrževanju določenega že spreme-
njenega vedenja, pa vse do različnih oblik
sodelovanja z uživalci, ki vztrajajo pri
drogiranju.
Tako na preventivnih projektih kot v
šolah. Centrih za socialno delo, bolnišnicah,
različnih »komunah« in drugod delujejo
socialni delavci. Njihova konkretna naloga
se razlikuje glede na to, kje delajo. Če je cilj
dela z ljudmi, ki so v stiski zaradi drogiranja,
na Centru za socialno delo prepoznavanje
težav, povezanih z drogiranjem, in iskanja
cele vrste alternativ za njihovo preseganje,
pa je cilj dela npr. na detoksikacijskem od-
delku ali v »komuni« strogo določen — deto-
ksikacija oz. doseganje abstinence.
Delo na Centru za socialno delo je zato
toliko bolj »odprto« in zavezano definiranju
problema in načinu reševanja skupaj s
človekom v stiski. Na tej stopnji ni vnaprej
določeno, kakšno je pravilno in zaželeno
končno stanje po opravljenih strokovnih
dejanjih.^
Ob srečanju z drogiranjem se socialni
delavci vse preradi zatečemo po pomoč k
medicinskim konceptom. Zaradi rabe nam
tujega strokovnega diskurza običajno ne-
primerno definiramo stisko uporabnikov,
načrtujemo nerealne oblike pomoči in se
velikokrat počutimo strokovno neuspešne.
Zaradi »demonifikacije« drogiranja po-
gosto spregledamo odnosno stisko, ki se
skriva za neproduktivnim ukvarjanjem npr.
z otrokovim »bolezenskim« kajenjem ma-
rihuane, spregleda pa se pomembne odno-
sne teme, kakršne so vpliv, vključenost,
intimnost... (prim, de Vries, Bouw^kamp
1995).
Predstaviti želim nekaj ključnih točk pri
delu z ljudmi, ki so v stiski zaradi drogiranja,
pri katerih se lahko z socialnodelavskim
pristopom izognemo pastem kvazi stro-
kovnosti. Škotska raziskava (Collins 1990:
26) je pokazala, da tisti značilnosti strokov-
nega delavca, ki ločuje uspešne od neuspeš-
nih, ne sodita v repertoar ozkih speciali-
stičnih znanj s področja drogiranja. Ti dve
značilnosti sta: nerigidna stališča strokov-
nega delavca (absence of rigidity in attitu-
des and values^ in sposobnost poslušanja
človeka v stiski (listening skills}.
1.	Izogibati se je treba pojmovnim mo-
delom, ki jih npr. opredeljujeta izraza, kot
sta odvisnost in zasvojenost. To sta medicin-
ska izraza, diagnozi, ki se ju podeli človeku
s točno določenimi prepoznanimi znaki
bolezni. Za socialno delo je pomembno, da
je lahko človek v stiski zaradi uživanja drog,
tudi če ni »odvisen« (npr. ekscesno vedenje
ali že sámo odkritje staršev, da je otrok
poskusil katero od drog), in da je lahko brez
teh stisk, čeprav je »odvisen« (npr. ljudje na
vzdrževalnem metadonskem programu,
vzdrževalni heroinski program v Švici...).
2.	Človek je lahko v stiski zaradi lastnega
drogiranja ali drogiranja svojih bližnjih. Pri
delu z družinami, v katerih se drogira mla-
dostnik, je bolj običajna in pričakovana sti-
ska staršev. Osrednja je torej stiska staršev
in k reševanju roditeljske stiske je treba
povabiti mladostnika.
3.	Cilj socialnega dela je zagotoviti posa-
mezniku kar največjo vključenost v odlo-
čanje o dogajanju in (so)odgovornosti za
dogajanje v odnosnem sistemu — partner-
stvi!, družini, delovnem odnosu... Da bi se
to doseglo, je potrebna razvidnost (transpa-
rentnost) dogajanja v odnosnem sistemu.
Reševanje stisk članov družine mora postati
skupni projekt družine. Izključitev enega
ali več članov iz procesov prispevanja
(participiranja) k reševanju stiske vodi v
250
DRUŽINA, DROGE IN SOCIALNO DELO
»simptomizacijo« stiske. Družina »simpto-
mizira« enega od članov in poskuša nekako
preživeti v skladu z videnjem »simptoma«
— lahko se žrtvujejo »obolelemu«, lahko ga
»izženejo«... S »simptomizacijo« se izpostavi
samo ena izmed možnih tem za družinsko
»terapijo« — npr. problem nadzora (vsilje-
vanje in izogibanje nadzoru).
4. Pričakovana posledica socialnodelav-
skega sodelovanja z ljudmi v stiski je njihova
sprememba znanj, prepričanj ali vedenja,
ki jim omogoča polnejše vključevanje v
reševanje lastnih stisk. Za to, da posameznik
ali skupina spremeni svoje vedenje, je po-
trebno vsaj:
•	znanje o neustreznosti, neučinkovi-
tosti in omejujoči lastnosti obstoječega
prepričanja in/ali vedenja,
•	zaskrbljenost zaradi posledic prepri-
čanja in/ali vedenja
•	samozaupanje, pozitivna samopodoba
•	občutje kompetentnosti za spreminja-
nje^.
Za dosego teh ciljev se lahko uporabi
proces strukturiranja drogiranja, v katerem
se relativno kaotičen način drogiranja spre-
minja v prepoznaven in obvladljiv vzorec.
Iz kaotičnega, neurejenega, »odvisniškega«
načina drogiranja se poskuša s sodelova-
njem z uživalcem doseči strukturirano dro-
giranje. Namen strukturiranja drogiranja je
v tem, da uživalec drog spozna, da je drogi-
ranje lahko pod njegovim nadzorom. Same-
ga sebe lahko ponovno prepozna kot tiste-
ga, ki lahko odloča o sebi. Idealni izid nad-
zora nad drogiranjem je lahko abstinenca:^'
•	časovna (npr. samo čez vikend, samo
zvečer...)
•	prostorska (npr. samo doma, samo na
»Metelkovi«...)
•	glede na drogo (npr. samo metadon,
samo travo, čim varnejše oblike drogira-
nja...)
•	glede na količino (npr. liter vina
namesto dveh...)
•	postopnost strukturiranja (ta mesec
vsak drugi dan, potem morda vsak tretji...).
(Obširneje gl. Stefanoski 1997: 225-226.)
6. Stiska staršev je še dodatna zaradi tega.
ker drogiranje običajno sovpada z mlado-
stnikovim simbolnim osamosvajanjem.
Paradoks starševske ljubezni, ki zahteva, da
otroka vzgajamo zato, da nas lahko zapusti,
da sam raziskuje in ustvarja življenje, ter mu
hkrati dajemo varno pribežališče, je pri
drogiranju še toliko bolj izrazit. Starši
potrebujejo podporo, ko morajo od otroka
zahtevati, da prevzame odgovornost in
odločitve tudi za druga ravnanja, ne samo
za drogiranje. Vprašanje torej ni, ali mu
pustiti, da se drogira, ali ne (v večini
primerov tega starši pravzaprav ne morejo
preprečiti), temveč, kako vsem v družini
omogočiti, da razmislijo o svojih pozicijah
v njej in začnejo skupaj »soodgovorno«
odločati o načinu skupnega bivanja.
Nujnost pragmatičnega pristopa bom
ilustriral s pomočjo »polnoletnosti«. Pojem
polnoletnosti je pravna kategorija, ki ščiti
mladoletne, hkrati pa otežkoča poslušanje
in razumevanje njihovih stisk ter povzroča
podcenjevanje njihove moči za sodelovanje
pri reševanju stisk. Ne glede na ne-polnolet-
nost je treba z mladostnikom, ki se drogira,
sodelovati kot s povsem odgovornim za
svoja ravnanja. V formalnih postopkih na
sodišču je sicer treba vztrajati pri njegovi
ne-polnoletnosti, v okviru sodelovanja pri
reševanju odnosnih stisk pa je enakopraven
vsem ostalim polnoletnim sodelavcem.
Socialni delavci moramo prevzeti bolj
aktivno vlogo pri podpori družinam, ki se
srečujejo s stiskami, povezanimi z drogi-
ranjem. Centri za socialno delo, ki so
razvejani po vsej Sloveniji, se ne bi smeli
omejiti samo na informiranje o tem, kje se
zdravijo narkomani. Z dosledno uporabo
socialnodelavskega pristopa je mogoče
usposobiti večino družin, da uspešno
preoblikujejo svojo strukturo in dinamiko,
ter s tem pomembno zmanjšajo ali v celoti
odpravijo stisko zaradi drogiranja. Dodatna
znanja s področja drogiranja pa bodo
prispevala k demitologiziranju in de-
demoniziranju drogiranja. Če socialni
delavci ne bi verjeli v magično moč drog,
bi lahko že dolgo uspešno sodelovali z
ljudmi, ki so v stiski zaradi drogiranja.
251
PETER STEFANOSKI
Opombe
' V tem trenutku je drogiranje kot vrsta bolezni najbolj splošno priznano videnje tega pojava.
Medicini se je z njeno avtoriteto posrečilo doseči, da mnoge druge družbene prakse v svojih
strokovnih izhodiščih predpostavljajo, da je drogiranje bolezen (npr. »razumevanje« uživalcev v
pravni praksi).
^ Levi Strauss 1988.214-215: »[...] ne obstajajo naravnipojavi v čistem stanju; naravni pojavi obstajajo
za človeka samo pojmovno in filtrirani s pomočjo logičnih in afektivnih norm, ki pripadajo
področju kulture [... Ojblika in vsebina blodenj [pod vplivom halucinogenih gob] se povsem
spreminjajo glede na subjekt. Oblika in vsebine blodenj so odvisne od temperamenta, osebnega
življenja, izobrazbe in poklica. [...] V družbah, ki v nasprotju z našo instituaiizirajo halucinogene,
lahko pričakujemo, da bodo povzročili določene blodnje, ki niso take zaradi svoje psihokemične
sestave, temveč so take zaradi skupinskih pričakovanj, tako nezavednih kot zavestnih. Ta
pričakovanja so od skupine do skupine različna. Halucinogeni ne skrivajo v sebi naravnega
sporočila, kar je že kot pojem protislovno; spodbujajo in krepijo latentni diskurz, ki ga implicira
vsaka kultura. Droge omogočajo in olajšujejo eksplikacijo tega diskurza [...]«
^ Razen pri Phenicyclidinu in njegovih izpeljavah (PCP, TCP...), kjer je Abadinsky opazil močno
psihično odvisnost. Pri LSD, mescalinu, pejotlu, različnih oblikah amfetaminov, ibogainu in ostalih
znanih halucinogenili drogali odvisnosti ni opaziti.
^ Prim. Lüssijevo instrumentalno definicijo problem in prvo socialno pomoč, kot je razčlenjena v
Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev {Ur. 1. RS, št. 52/1995).
^ Prim. Henck P. J. G. van Bilsen: Motivational Interviewing: Perspectives from the Netherlands,
with particular emphasis on heroin-dependent clients (Miller, Rollnick 1991: 214-224).
Abstinenco je mogoče doseči tudi s pomočjo jasno strukturiranih visokopražnih programov, v
katere uživalec stopa z zavestjo, da se je sam odločil za ta korak, da je to odločitev na podlagi
presojanja »dobrih« in »slabih« strani drogiranja. Z vsako spremembo načina drogiranja se lahko
uživalcu okrepi zavest o lastni moči, o vrednosti samega sebe. Naj se sliši še tako neverjetno, je na
tej točki pričujoče besedilo zelo blizu konceptu zdravljenja dr Janeza Ruglja (npr. Dolga pot.
Zmagovita pot, Uspešna pot}. S zahtevami po hoji v gore, pisanju utrinkov, študiju, teku itn. doseže
Rugelj pri svojih zdravljencih samozavest in občutek vrednosti, tako da jim tudi terapevtske
intervencije ne morejo več škoditi.
Literatura
H. Abadinsk^' (1994), Drug Abuse. Chicago: Nelson-Hall Publishers.
S. Collins {V)9G), Alcohol, Social Work, and Helping. London, New York: Tavistock/Routledge.
C. Lévi-Strauss (1988), Strukturalna antropologija 2. Zagreb: Školska knjiga
P. Lüssi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1-3.
R. W. Miller, S. Rollnick (ur) 0.99V), Motivational Interviewing. New York, London: The Guilford
Press.
P. Stefanoski (1997), Razmišljanja o strokovnih izhodiščih za delo z uživalci drog na centru za
socialno delo. Socialno delo 36, 3-
S. de Vries, R. Bouwkamp (1995}, Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis.
252
Vida Kramžar
DROGE IN (SUB)KULTURA:
DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOST
Pozimi predlanskega leta smo zvedeli za
žalosten dogodek. Še preden so o tem pisali
časopisi, se je zvedelo, da je nekdo, ki je bil
marsikomu znanec, kolega ali celo prijatelj,
umrl zaradi heroina, ki ga je dobil za rojstni
dan od prijatelja. Govorilo se je, da je bilo
to prvič in da je pred tem le »snifal«. Sledili
so dogodki, ki niso bili zabeleženi v črni
kroniki. Med drugim ta, da so njegovi pri-
jatelji pretepli kolega, ki mu je dal heroin.
Pozneje so drugi njegovi kolegi pretepli
»džankija«, ki je kolegu prodal heroin. Na
koncu je tisti, ki mu je za rojstni dan podaril
heroin, naredil samomor. Vzrok za samo-
mor bi težko pripisali le temu dogodku,
kajti fant, ki je to storil, je bil že pred tem
na neki način prisoten v zvezi z dogodki s
tragičnim izidom.
Pretepu džankija naj bi sledila serija
obračunov med džankiji in uživalci trave,
čeprav se to ni zgodilo. Vendar pa je ta
konflikt, ki se na Slovenskem ni zgodil
prvič, značilen po tem, da zaznamuje
razliko med dvema tipoma kulture oziroma
subkulture — med uživalci trave oziroma
drugih lahkih drog in tistimi, ki uživajo
heroin —, ki temeljita na različnih vred-
notah. V ospredje je potisnil t. i. kulturno
dimenzijo problema, ki je v zvezi s tem
velikokrat zanemarjena. Kajti pripadniki
takih skupnosti največkrat veljajo za
posameznike nasproti ostali družbi in v
družbenem smislu neprilagojene, za posa-
meznike v nepregledni množici, ali pa za v
socialnem pogledu povsem definirane
pripadnike določenega razreda, sloja ali
specifične družinske situacije. Vendar pav
ozadju te razčlenitve najdemo Uidi kulturne
usedline.
V pričujočem prispevku nam ne gre za
zaznamovanje različnosti omenjenih Sub-
kultur, temveč za definiranje kulturne di-
menzije problema, ki je v strogo individua-
lističnem pristopu spregledana.
Zato je treba razjasniti sam pojem kul-
ture in v zvezi z njo pojem vrednot. S tema
pojmoma dobimo globlji vpogled v odnos
med kulturo in subkulturo. Vse širše defi-
nicije kulture, ki so v okviru kulturne pro-
blematike iskale stične točke, so prej ali slej
kot eno najpomembnejših sestavin na tem
področju odkrile pojem vrednot. Vrednote
so torej tisto, kar različne kulturne oblike
razločuje med seboj. Lahko gre za njihovo
različno odnosnost, ali pa tudi prisotnost
oziroma odsotnost. Lahko tudi rečemo, da
različna razporedljivost vrednot kaže neko
globljo oziroma osrednjo vsebino kultur.
Če pogledamo teoretska prizadevanja na
tem področju, lahko odkrijemo več takih
pristopov. Mogoče najodmevnejša je že sta-
rejša, a še vedno uporabna teorija P. Soroki-
na o treh zahodnih oziroma občih človeških
kulturah: ideacijski, idealistični in senzuali-
stični (čutni) kulturi. Ta trojna razmejitev
se nanaša prav na odnos do »temeljne resni-
ce« in vrednot. Temeljna resnica in vredno-
ta ideacijske kulture je nadčutno, medtem
ko je temeljna vrednota senzuahstične kul-
ture svet, ki ga dojemamo s čutili. Ta so torej
njeno obzorje. Idealistična kultura zavzema
srednje mesto med obema, saj obsega tako
elemente čutnega kot nadčutnega. Tipi kul-
tur pa določajo v tem okviru tudi različne
tipe odnosov, ki jih Sorokin imenuje
familiarni, pogodbeni in nasilno-naspro-
tovalni. Medtem ko je značilna poteza
familiarnih odnosov globlja medsebojna
253
VIDA KRAMŽAR
povezanost, je za pogodbene odnose zna-
čilna obojestranska koristnost in za sovraž-
ne princip podrejanja. Zelo podobna, toda
v strukturalističnem pogledu bolj razvita je
trojna razčlenitev kulture, značilna za
predstavnike kulturne teorije. Vendar je
tudi v tej razčlenitvi v ospredju njen vred-
nostni okvir. Tako avtorji kulturne teorije
govorijo o individualistični, egalitarni in
hierarhični kulturi, kjer se kot osrednje
vrednote pojavljajo posameznikova korist,
mehanska solidarnost in princip celote.
Značilnost obeh kulturnih pristopov je
torej poudarjanje različnih temeljnih vred-
not, ki so osnova za razlikovanje znotraj kul-
tur in med njimi. To pa je, če se vprašamo
po smislu Subkultur, za nas osrednja tema.
Zastavlja se vprašanje, ali so odnosi med
subkulturami prav tako obteženi s proble-
mom vrednot. To je pomembno predvsem
s stališča definiranja sodobne kulture.
Čeprav gre v luči omenjenih teoretskih
sklopov za različna poimenovanja, lahko v
njih vidimo tudi skupne značilnosti.
Sodobna kultura, ki je v prevladujočem, po
poimenovanju Sorokina senzualistična, ust-
varja podoben tip prevladujočih odnosov,
kot jih oblikuje individualistična kultura
predstavnikov kulturne teorije. Gre za
njihov individualistični, v bistvu pogodbeni
značaj. Beseda »čutni« nas lahko deloma za-
vede. Pomeni namreč nekaj povsem druge-
ga kot čutnost v vsakdanjem pomenu bese-
de, saj bolj kot prepuščanje čutnim užitkom
vključuje racionalnost in preračunljivost.
To pa je naši temi zelo blizu. Čutno uživa-
nje torej vključuje poseben odnos do real-
nosti v kulturnem smislu in ni identično z
v Sorokinovem smislu senzacijsko kulturo.
V individualistični oziroma senzacijski
kulturi, ki je v Sorokinovem smislu pove-
zana z dojemanjem tostranske, empirično
preverljive dejanskosti, bi na prvi pogled
našli idealen prostor za posameznikovo
uživanje, saj stoji podoba posameznika v
ospredju. Pa ni tako. Kljub deklariranemu
prvenstvu posameznika v svetu in najbrž
prav zaradi njega gre velikokrat za pravo
osiromašenje čutnosti v posameznikovem
uživanju. Čeprav posameznik temu daje
velik pomen in vlaga veliko energije in je
pogosto na lovu za to dobrino, je največkrat
oropan temeljnega užitka, h katerem teži,
užitka uživanja. V lovu za užitkom se pojav-
lja ne kot donkihotovski, temveč kot v
racionalnem smislu osveščen samotni jez-
dec. Prav nasprotno bi lahko trdili za kultu-
ro poganstva, ki jo lahko po znanem Dioni-
zovem kultu opredelimo tudi kot dionizič-
no. Gre za neposredni poudarek na uživa-
nju in uživaštvLi, ki je s stališča krščanske
etike nepremišljeno in grešno. Nas seveda
ne zanima etični poudarek problema. S sta-
hšča drugačnih vrednot je sklop dionizič-
nega koncepta gotovo nerazumljen, saj se
ga razlaga v strogo individualističnem smi-
slu, kot užitek posameznika. V dionizičnem
smislu gre gotovo za drugačno obliko, v ka-
teri se uživanje dojema kot deljiva, skupno
sprejemljiva zadeva. V tem smislu je vsebo-
vana tudi neka notranja kontrola, ki je s
stališča individualizma nerazumljena, saj v
tem pristopu enostavno ne more biti pri-
sotna. Strogi individualizem kot razumeva-
nje kulturnih odnosov nosi v sebi prastrah
ne pred užitkom kot takim, temveč pred
užitkom kot težko obvladljivim pojavom.
Najbrž ne more biti čisto res, da bi lahko
dionizični model kulture, ki gotovo spada
v širši kulturni sklop, popolnoma enačili z
našo temo, gotovo pa lahko določene po-
stavke. To pove tudi sam izraz, da gre sa sku-
pino »uživalcev« trave; ta opredelitev goto-
vo ni naključna.
Naša teza je torej, da se simbolna oprede-
litev uživalcev te ali one droge med drugim
nanaša prav na neko razliko, torej razliko v
uživanju, ki je mogoč samo kot vzajemni
užitek. Uresničitev tega principa uživanja
v dionizičnem smislu je mogoča le v družbi
kot skupnosti, v kateri je ena temeljnih
opredelitev egalitarnost, vzajemna enakost,
ki predpostavlja delitev užitka. Zato ni
čudno, da se skupnost, kakršna je skupnost
uživalcev trave, oblikuje kot nekaj drugač-
nega, kot subkultura. Zastavlja se vprašanje,
koliko ta skupina v resnici doseže ome-
njene cilje, oziroma, koliko se jim približa.
Vendar to za nas ni najbolj bistveno.
Pomembneje je, da se med uživalci takih
ali drugačnih drog ustvari kulturni vzorec,
vsakodnevna ritualizacija, ki postane vzorec
tudi za tiste, ki v tako skupnost stopajo.
Njena trdoživost ni samo trdoživost v smislu
254
DROGE IN (SUB)KULTURA: DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOSTI
trdoživosti odlaganja socialnih problemov
neke družbe na obrobje, temveč vsebuje
lastno kulturno komponento. Ko se ta
ustvari, jo je težko uničiti.
Prepoznavanje kulturnega vidika v
subkulturni situaciji pomeni prepoznavnje
njene drugačnosti, velikokrat kontrover-
znosti. Gre za vsakodnevni kulturni šok, ki
nas ne pusti neprizadete. Zato je ta drugač-
nost tako težko dojemljiva.
Koncept uživanja kot ene osrednjih vred-
not določene subkulture je lahko v razmer-
ju s prevladujočo kulturo popolnoma
nerazumljen in protisloven. V bibličnem
jeziku je lahko razlog za izgon iz družbe-
nega raja. Čeprav so v takem razmišljanju
vidne predvsem individualne usode, pa
ostaja dejstvo, da so določene vrednote v
prevladujoči kulturi premalo zastopane —
medtem ko v drugih kulturah dobijo
ekscesno naravo. Odnos med različnimi
kulturami v okviru globalne družbe je lahko
obremenjujoč.
Nemogoče je od vsakega posameznika
zahtevati tolerantnost do drugačnosti, saj
je z osebnostnega vidika to težko doseči.
Odločitev o lastnem osebnostnem razvoju
je vedno v rokah posameznika. Vendar pa
je pomembno doseči, da se odnos do neke
subkulture še dodatno ne marginalizira z
vidika celotne družbe in da se je v celoti ne
kriminalizira. Pomembno je ohraniti od-
prtost med kulturami. Gre torej za institu-
cionalizacijo prehoda med njimi.
S tem je povezano tudi vprašanje legali-
zacije lahkih drog in dekriminalizacije
težjih, s katero postane tak korak sploh
mogoč.
Literatura
M. Douglas, A. Wildavsky (1982), Risk and Culture. University of California Press.
P. SoROKiN (1941), The Crisis of our Age. New York.
255
Vito Flaker
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI
IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
UVOD
V Sloveniji poznamo stanovanjske skupine
že več kot 15 let. V začetku je bila večina
stanovanjskih skupin namenjena mladim
ljudem, v zadnjem času pa se vse več sta-
novanjskih skupin ustanavlja tudi za druge
skupine, še zlasti za ljudi z dolgotrajnimi
duševnimi stiskami. Status stanovanjskih
skupin kot oblike rezidenčnega varstva je
še vedno neurejen in ustanavljanje ter
zagon stanovanjskih skupin zahteva veliko
mero entuziazma in poguma. Vendar pa na
tem mestu nimamo namena govoriti o
nerešenih vprašanjih financiranja, o mače-
hovskem odnosu države do te dokazano
uspešne in primerne oblike varstva (temu
smo se posvetili na neki drugi okrogli mizi;
Flaker 1997), temveč opisati in analizirati
delo in življenje v stanovanjskih skupinah.
Hočemo jo poudariti kot strokovno temo
socialnega dela in postaviti vprašanja in
kažipote za razvoj socialnega dela na tem
področju.
Besedilo temelji na raziskavi, ki sem jo
skupaj z Bojano Tizmonarjevo izvedel leta
1992 (Flaker 1992). Raziskava je bila kva-
litativna, deloma akcijsko raziskovalna in je
zajela vse takrat obstoječe stanovanjske
skupine. Od takrat je minilo kar nekaj časa,
nekateri opisi so morda zgubili aktualno
ost. Vendar pa večina opisov analiz, dopol-
njena z novimi podatki in spoznanji, še
vedno stoji. To toliko bolj drži za sklepni
analitični del. Besedilo je namreč poleg
uvodnega dela, ki tematizira problem sta-
novanjskih skupin, sestavljeno iz izrazito
empiričnega in opisnega, kjer opisujemo
večino vidikov življenja v stanovanjskih
skupinah, in analitičnega, kjer poskušamo
razčleniti, kako stanovalci in osebje stano-
vanjskih skupin definirajo svoje življenje.
Žal sta morda zveza med obema deloma in
potek sklepanja premalo razvidna.
MED AZILOM IN INDIVIDUOM -
VMESNE STRUKTURE
Ko govorimo o stanovanjskih skupinah, jih
imamo ponavadi (upravičeno) za bolj
ustrezno obliko obravnavanja ljudi, kot jo
izvajajo različne vrste zavodov. Raziskave so
pokazale (npr. Bridges 1991), da so ljudje z
duševnimi stiskami bolj zadovoljni z biva-
njem v stanovanjskih skupnah, da doživljajo
manj stisk oz. imajo manj psihiatričnih
simptomov, da se jim izbojšajo socialne
spretnosti (npr. gospodinjske, načrtovanje
časa, uporaba uslug v skupnosti), in tudi
splošno psihosocialno učinkovitost. Poleg
tega pa so stanovanjske skupine in podob-
ne oblike skrbi ekonomsko bolj učinkovite.
Ob sicer večjih stroških za osebje je precej
manj kapitalskih režijskih stroškov. Tudi če
zanemarimo argumente, ki jih imamo o
ekonomski in tretmanski učinkovitosti in
superiornosti stanovanjskih skupin, nas
temeljna etična vprašanja glede prostosti,
človeških pravic in solidarnosti navajajo k
iskanjem, ki so usmerjena onstran zidov
zavodov v skupnost, med drugim tudi v
stanovanjske skupine.
Za pričujoče besedilo ta hipoteza ni po-
membna in je ne bomo posebej dokazovaH.
Vendar pa se ji ne bomo mogli povsem izo-
gniti, saj se razhke med stanovanjskimi sku-
pinami in zavodi tako rekoč avtomatično
257
VITO FLAKER
pojavijo v razgovorih o stanovanjskih
skupinah. Tudi sama definicija stanovanjske
skupine, kot so nam jo podah sogovorniki
v omenjeni raziskavi, izhaja iz negacije za-
voda; prav zavodi so zgodovinsko, koncep-
tualno, pa tudi stvarno izhodišče stanovanj-
skih skupin. Stanovanjske skupine so
namreč »podedovale« od zavodov veliko
formalnih in finančnih mehanizmov, hkrati
z njimi pa ttidi kadrovske in ideološko stro-
kovne. Če je bil v pogovorih z osebjem sta-
novanjskih skupin zavod prva referenčna
točka, je bilo normalno življenje druga: en
negativen in en pozitiven vzor — tudi v tem
so stanovanjske skupine vmesna struktura.
Stanovanjske skupine so ena izmed
vmesnih struktur. Vmesnost vmesnih stru-
ktur lahko razumemo na več načinov. Na
povsem organizacijsko upravni ravni lahko
uporabimo pojem vmesnih struktur deskri-
ptivno in razumemo izraz kot denotacijo
tistih organizacijskih oblik za delo z ljudmi,
ki so postavljene »vmes« med zavodsko ob-
ravnavo (bolnišnice, zapori, vzgojni zavodi
ipd.) in oblike obravnave v t. i. civilnem
življenju (ambulante, privatna praksa ipd.),
oziroma, med življenjem v zavodu in vsak-
danjim civilnim življenjem. Po navadi gre
za rezidenčne ali polrezidenčne strukture
(stanovanjske skupine, dnevni centri), med
vmesne strukture pa lahko štejemo tudi
druge oblike (npr. društva in skupine za
vzajemno pomoč in samopomoč).
Drug način razumevanje koncepta vme-
snih struktur je za spoznanje bolj analitičen
in poskuša razumeti razlike med različnimi
vrstami obravnavanja ljudi. Tu postavimo
vmesne strukture med dva izuma devet-
najstega stoletja, ki sta zaznamovala vse
oblike dela z ljudmi tudi v dvajsetem. To so
totalne ustanove in delo s posameznikom
(»casework«). Medtem ko gre pri prvih za
totalno zajetje človeka, njegove identitete
in telesa, za fizično in psihično konfinacijo
v nadzorovanem kolektivu, pogosto z večjo
ali manjšo odtegnitvijo občanskih pravic,
pa gre pri modelu »casework« za vzdrževa-
nje videza civilnosti in prostovoljnosti, po-
godbenega odnosa med posameznikoma,
od katerih je eden ekspert, drugi pa stran-
ka; strokovnjak pri tem modelu vzpostavlja
stike z nizom izoliranih posameznikov. Če
moč modela »casework« temelji na zaupa-
nju strank v stroko, pa stroka v totalni usta-
novi temelji na moči institucije (Basaglia
1981).
Naša teza je, da gre za dve plati iste me-
dalje. Tako kot potrebuje stroka moč
institucije, tako institucija potrebuje
mistiko stroke. Stična točka je ravno po-
sameznik ali, še bolje, pojem posameznika
— individua. Prav hipostaziranje problema
v individue oz. njihova telesa je točka, ki ju
druži v enotno paradigmo. Vmesne struk-
ture, torej tudi stanovanjske skupine, so
eden izmed načinov za izhod iz navidezne
opozicije med totalno ustanovo in posa-
meznikom. Izhod, ki je hkrati konceptualen
in realen.
Tako vmesne strukture in stanovanjske
skupine niso le družbene inovacije, ki jih
je treba nastaviti, razvijati in opisovati,
ampak so tudi kritika gornjih dveh kon-
ceptov. In čeprav mislimo, da je tvegano
kritizirati ustanove v času, ko politika pre-
usmerja denar iz socialne države v repre-
sivno, ter da je nerealistično misliti, da se
je mogoče izogniti privatni praksi ravno v
trenutku, ko jo po dolgih letih mirovanja
spet vpeljujejo. Hkrati pa je ravno zdaj
trenutek, ko je smiselno govoriti o vmesnih
strukturah kot o najbolj obetavni poti za
razvoj oblik pomoči ljudem v psihični in
socialni stiski.
KAKO NAJ RAZUMEMO
STANOVANJSKE SKUPINE
Opis stanovanjskih skupin. Naš cilj je zlasti
deskripcija fenomena stanovanjskih sku-
pin; torej deskripcija tistega, kar obstaja z
imenom stanovanjska skupina, ali pa ob-
staja z drugačnim imenom, je pa podobno
stanovanjskim skupinam. Tak prvi korak je
potreben tudi za to, ker se srečujemo z
mnogovrstnostjo in različnostjo. Vtis, ki ga
ob raziskovanju stanovanjskih skupin
dobimo, je, da so totalne ustanove po vsem
svetu enake — če stopiš v katerokoli bolniš-
nico, zapor, vzgojni zavod itn., bodo vse te
ustanove približno enake po vsem svetu,
medtem ko se dve stanovanjski skupini v
istem mestu lahko razlikujeta kot noč in
258
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
dan. To pa je tudi razlog za deskriptivno
naravnanost in induktivno-analitični pri-
stop, ki ga privzemamo.
Jezik stanovanjskih skupin. Šele po opi-
su stanovanjskih skupin si lahko odgovori-
mo na vprašanje, ah je mogoča teorija stano-
vanjskih skupin, in če je možna, kakšna naj
bo. Pri tem mislimo dve vrsti teorije stano-
vanjskih skupin: prvič take, ki bodo razla-
gale, kaj so stanovanjske skupine kot dru-
žbeni fenomen, druge pa, ne nepovezano
z njimi, kako ravnati v stanovanjskih
skupinah. Predvidevamo pa, da bo proble-
matično zlasti področje slednjih. S socio-
loškega stališča je namreč jasno tole: če se
srečujemo z neko novo socialno tvorbo, jo
je treba opisati, razložiti njeno delovanje
itn., medtem ko ni jasno, da nova tvorba
narekuje tudi nova spoznanja o ravnanju
ljudi in nove teorije strokovnega posre-
dovanja. Vendar se kmalu izkaže, da stare
teorije psihosocialnih in pedagoških inter-
vencij v novem okolju niso uporabne. Te
teorije so namreč ozko povezane z instititu-
cionalnimi dispozitivi, v katerih so nastale.
Skratka, večina teorij, ki obdvladujejo sceno
rezidencialnega socialnega dela in socialne
pedagogike, je nastala v 19. stoletju in v
institucijah tistega časa.
Če naj bi bile stanovanjske skupine
korenita sprememba skrbi za ljudi, to prav
gotovo pomeni tudi paradigmatsko spre-
membo v teoriji obravnave. Če smo ugotav-
ljali, da je totalna ustanova poenoten odgo-
vor na številne družbene probleme, ki jih
je prinesla meščanska družba (Flaker
1996), je stanovanjska skupina le eden
izmed mnogih in raznolikih odgovorov, ki
jih najdemo na pogorišču totalne ustanove.
Se pravi: če razmišljamo znotraj te analogije
med institucionalnimi dispozitivi in teorijo,
ne gre toliko za paradigmatski zasuk,
temveč za razkroj stare paradigme, ki je ne
nadomesti neka nova, temveč se porajajo
paradigmule, drobni vzorci (pre)struk-
turiranja predmeta obravnave.
Obrise ustreznih teorij lahko iščemo na
področju, ki bi mu lahko rekli teorija vsak-
danjega življenja. Večina psiholoških, peda-
goških pa tudi relevantnih socioloških
teorij je nastala na podlagi hospitahzacije
in »klinizacije« človeškega vedenja, na
izvzetju v totalno situacijo panoptikona, se
pravi, v razkolu med običajnim in totalizi-
ranim življenjem pod nadzorom skrite in
vedoče oblasti. Tukaj naletimo na izvzetega,
abstraktnega posameznika, ki ga je ustvarila
moderna institucija in ga je Marx kritiziral
v 6. tezi o Feurbachu, in pa teorijo, ki jo
zanima njegovo notranje globinsko bistvo.
Zanimajo nas situacije, v katerih konkretni
človek živi, in ena od teh situacij je stano-
vanjska skupina. Stanovanjska skupina je
prehod totalne ustanove v meščansko ob-
čestvo, v vsakdanjik.
Ob tem prehodu so normativni kriteriji
pogosto vrednote običajnosti, normalnosti,
kriterij tistega, kar pravzaprav vsakdanjik
je (po navadi vsakdanjik, kot ga definira
družinsko življenje). Hkrati pa, ker gre za
stanovanjske skupine, ki so namenjene
deviantom, gre za kritiko normalnega v
vsakdanjem; ko se namreč nekdaj izvrženi
deviant vrne v okolje, ki ga je izvrglo, lahko
pričakujemo, da je ostalo v tem okolju še
nekaj vrednot, zaradi katerih je bil izvržen.
Torej — če naj bo postulat, ki je predvsem
etičen, da naj ostane deviant v skupnosti,
dejaven, se bo nujno soočal z normami
vsakdanjega življenja in jih Uidi preskušal
(Flaker 1993b).
STANOVANJSKE SKUPINE V SLOVENIJI
V Sloveniji obstaja po naših podatkih vsaj
29 stanovanjskih skupin. Večina jih je za
mlade ljudi (16), šest jih je za ljudi z dol-
gotrajnejšimi duševnimi stiskami, ostale pa
so na področju skrbi za ljudi z duševnimi
in telesnimi prizadetostmi. Načrtovanih jih
je še precej več, vendar nekateri načrti
zaradi neurejenih načinov ustanavljanja in
financiranja že nekaj časa čakajo na realiza-
cijo. Zaenkrat ni stanovanjskih skupin na
področju varstva starejših in telesno ovi-
rane mladine. Pogojno pa lahko med sta-
novanjske skupine štejemo tudi nekatere
druge rezidencialne enote, čeprav so izra-
zito prehodnega značaja, na primer mate-
rinske domove, varne hiše in krizne centre.
Prvi stanovanjski skupini sta bili ustano-
vljeni v začetku osemdesetih oz. konec se-
demdestih let. Prva, za »duševno prizadete«,
259
VITO FLAKER
je nastala bolj po naključju, zaradi prostor-
skih stisk nekega zavoda, druga, ki je bila
ustanovljena z namenom, ustvariti novo
obliko dela, pa je bila zasnovana leta 1981
pod okriljem Vzgojnega zavoda Logatec in
pod vodstvom Irene Benedik in Franca
Imperla kot alternativa zavodski obravnavi
mladostnikov. V osedemsetih so ustanovili
še devet novih stanovanjskih skupin, zlasti
na področju varstva mladih in otrok. V de-
vetdesetih so se pričele odpirati stanovanj-
ske skupine tudi na drugih področjih,
predvsem na področju duševnega zdravja,
na področju varstva mladih pa so postale
pravilo razvojne usmeritve in glavno vodilo
prestrukutriranja vzgojnih zavodov.
Stanovanjske skupine za mlade delujejo
praviloma v okviru zavodov; v dveh prime-
rih se je zgodilo, da so nastale s preobrazbo
zavoda, se pravi, da so zavod zaprli, iz njega
pa so nastale stanovanjske skupine (Fram,
Predvor). Na področju duševnega zdravja
in telesne prizadetosti delujejo v okviru
društev, kar pa ne pomeni, da v načelu
javne ustanove, bodisi zavodi bodisi centri
za socialno delo ali pa varstveno delovni
centri, ne bi mogli ustanavljati stanovanj-
skih skupin, kot se je to zgodilo na področju
skrbi za ljudi, ki jim pri nas pravimo »du-
ševno prizadeti«.
V slovenskih stanovanjskih skupinah živi
približno dvesto ljudi, uravnoteženo po
spolu (polovica skupin je mešanih). Starost
stanovalcev je odrejena institucionalno,
glede na kategorijo ljudi, ki v njej živijo, in
je od 18 do 60 let za telesno in duševno pri-
zadete ter ljudi z duševno stisko, v mladin-
skih skupinah pa je starostni razpon med
16 in 20 leti, v nekaterih skupinah pa so
tudi osnovnošolski otroci.
Za duševno prizadete stanovalce je na-
stanitev v stanovanjski skupini praviloma
rešitev za nedoločen čas, se pravi, relativno
stalna, medtem ko je za mladoletne in
mlade stanovalce drugih stanovanjskih
skupin to le prehodno domovanje, ki traja
od enega do treh let. Podobno naj bi veljalo
za stanovalce skupin za ljudi z duševnimi
stiskami, vendar lahko po nekajletnih
izkušnjah sodimo, da je ta prehodna doba
do samostojnega življenja daljša. Se pravi,
večinoma so stanovanjske skupine oblika
bivanja prehodnega značaja, za nekatere
stanovalce pa tudi stabilna rešitev stano-
vanjskega vprašanja.
V začetkih delovanja stanovanjskih
skupin je večina stanovalcev prišla v sta-
novanjske skupine iz matičnih zavodov
(vzgojnih zavodov, varstveno delovnih
centrov, socialnih zavodov in bolnišnic), z
uveljavitvijo te oblike varstva pa so socialne
službe začele čedalje pogosteje nameščati
stanovalce neposredno. Kriteriji za sprejem
so raznorodni in predvsem situacijski, se
pravi, da morajo biti bodoči stanovalci spo-
sobni živeti v konkretni stanovanjski sku-
pini. To pa je seveda odvisno zlasti od tega,
kako je stanovanjska skupina opremljena z
osebjem, deloma pa tudi od idelogije osebja
in neposrednih institucionalnih povezav.
Stanovanjske skupine, ki jih poznamo,
imajo stalno zaposlenih od skoraj nikogar
do štirih ljudi, se pravi, od občasnih obiskov
čistilke do oskrbe in štiriindvajseturnega
varstva na dan. Poleg tega se v posameznih
stanovanjskih skupinah občasno zaposlijo
honorarni sodelavci, ki pokrivajo izpade, in
pripravniki ah ljudje, zaposleni prek javnih
del. Pri delu v nekaterih stanovanjskih
skupinah sodelujejo tudi prostovoljni so-
delavci kot občasni družabniki, pomočniki
ali tudi kot stalni člani kolektiva (nočna
navzočnost).
Večina stanovanjskih skupin je locirana
v velikih mestih (Ljubljana in Maribor),
nekaj tudi v manjših (Kranj), dve pa v
podeželskem trgu. Nameščene so v zelo
različnih soseskah. Domnevamo, da na
uspešnost integracije stanovalcev v okolje
vplivajo zadostna oddaljenost od zavoda,
stopnja kulturne bližine okolja, razvitost
skupnostnih oblik življenja v konkretni
soseski in status, ki so si ga stanovalci
ustvarili v skupnosti oz. soseski.
Stanovanjske skupine živijo v zelo
različnih tipih različno starih stanovanj, od
stanovanj v blokih do predmestnih hiš, vil
in družinskih hiš. Kar nekaj skupin živi v
hišah brez sosedov, druge pa imajo sosede.
Malo jih je bilo zgrajenih namensko, nekaj
jih bilo temeljito prenovljenih, vse druge
pa so naseljene brez večjih adaptacij. V njih
najdemo standardno razvrstitev prostorov,
značilno za našo bivanjsko kulturo.
260
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
Oprema večine stanovanjskih skupin je
rahlo pod standardom povprečja. Čeprav
si v večini stanovanjskih skupin zelo
uspešno prizadevajo, da bi ustvarili vtis do-
mačnosti, smo v nekateri skupinah opazili
sledove uniformiranosti; oprema tudi ni
vedno prilagojena, ali pa je neprilagodljiva
za potrebe stanovalcev. Problem je tudi to,
da oprema ni osebna in je torej ne glede na
to, koliko je videz domač, neosebna. To
deloma nadoknadijo s svojo okrasitvijo
prostorov.
Stanovalci uporabljajo stanovanja v
skladu s prevladujočimi običaji, izjema je
ponekod pisarna ali vzgojiteljeva soba, ki
se včasih uporablja kot družaben prostor,
pisarna, shramba vrednih stvari in prostor
za zaupne pogovore med stanovalci in
osebjem. Na ostanke institucionalizma kaže
deloma tudi podpovprečna reprezentan-
čnost predsobe — ker ni potrebe po prosto-
ru za naključne kratke obiske in so torej za
stanovanjsko skupino pomembni tisti obi-
ski, ki gredo v dnevno sobo —, dostikrat tudi
nadpovprečna reprezentančnost dnevne
sobe, ki pa je namenjena zlasti pasivnemu
preživljanju prostega časa (TV, video). Na
institucionahzem kaže tudi uporaba ključev
in ključavnic.
Dnevni ritem nekaterih stanovanjskih
skupin poteka za vse po istem vrstnem redu
in ob istih urah, v večini stanovanjskih
skupin pa imajo stanovalci različne ritme,
tako da so redke priložnosti, ko so vsi
stanovalci hkrati navzoči in budni.
Velik del življenja v stanovanjski skupini
je posvečen gospodinjstvu. Gospodinjska
dela večinoma opravljajo stanovalci ob večji
ali manjši pomoči osebja. Pri tem se orga-
nizirajo rotacijsko ali pa opravljajo gospo-
dinjska dela spontano, brez ustaljenega
reda. Obroke imajo organizirane tudi zunaj
stanovanja (v menzi, kuhinji matične
ustanove, gostilni), najmanj en obrok pa si
pripravijo sami. Perilo ponekod perejo
sami, drugje jim ga oskrbijo matične usta-
nove. Pri nakupovanju ima večina stanoval-
cev možnosti samostojnega nakupovanja,
vendar pa večinoma pod nadzorstvom
osebja in matične ustanove, ki ponekod
poskrbi za grosistične nabave. Le pri
skupinah za duševno prizadete smo opazili.
da je nakupovanje stanovalcev omejeno na
osebne drobnarije. Ker je gospodinjstvo
ena pomembnejših postavk življenja in s
tem pogovorov v stanovanjskih skupinah,
smo se mu posvetili v posebnem eseju
(Flaker 1993a) in se k temu problemu še
vrnemo. Lik gospodinje, na katerega je sicer
vezano Sizifovo delo gospodinje, se v
stanovanjski skupini, ki te figure že po de-
finiciji ne premore, kolektivizira, postane
predmet skupinskega odločanja, refleksije,
dehtve dela in skrbi.
Drug pomemben del življenja v stano-
vanjskih skupinah je prosti čas. Tega delo-
ma zapolnijo igre, učenje, branje, gledanje
televizije, visenje in pogovarjanje kar tako
ali pa tudi bolj organizirano in usmerjeno.
Na splošno smo dobili vtis, da je v prostem
času stanovalcev manj organiziranih dejav-
nosti kot v kakšnem zavodu, hkrati pa je
tudi manj visenja v praznem, ki je ena izmed
značilnosti zavodskega življenja, saj je
»visenje« napolnjeno z živahnimi vsakda-
njimi interakcijami. Tudi kar zadeva pogo-
vore, smo opazili, da se ponekod prav na-
črtno izogibajo terapevtizaciji pogovorov
ter da so vsakdanji pogovori tudi način,
kako vzpostaviti bolj egalitaren odnos med
osebjem in stanovalci in se izogniti asime-
tričnosti terapevtskih pogovorov.
Velik del življenja stanovalcev se dogaja
zunaj stanovanjskih skupin. Nekateri stano-
valci odhajajo na delo, drugi v šole. Zasledili
smo štiri vrste zaposlitve, ki se zvrstijo na
kontinuumu varnostni delovnega mesta:
najprej zelo zavarovane, ki so bolj okupa-
cijske narave, v delavnicah zavoda, potem
zaščitene invalidske, kjer je zaposlen človek
na podlagi svoje invalidnosti in je njegov
status zaščiten, potem imamo starejše mla-
dostnike in nekatere ljudi z duševnimi
stiskami, ki so redno zaposleni v regularnih
službah (zelo malo), in nazadnje še polle-
galne zaposlitve pri privatnikih. (Žal je tako,
da se z večjo varnostjo manjša zaslužek.)
Šolski stanovalci hodijo v razne šole od
osnovne do fakultete (telesno prizadeti). V
eni izmed skupin, ki je zbirala podatke, smo
izvedeli, da je šolska uspešnost približno 50
odstotkov, kar je slabše kot v zavodih in kot
splošna uspešnost. Vendar pa moramo ob
tej primerjavi upoštevati, da je raven
261
VITO FLAKER
zahtevnosti v zavodskih izobraževalnih
programih manjša od tistih v normalnih, ki
jih obiskujejo stanovalci stanovanjskih sku-
pin, ter da šolska uspešnost ni stoodstoten
pokazatelj uspešnosti v življenju.
Poleg tega se stanovalci vključujejo v
športne dejavnosti zunaj stanovanjske sku-
pine ter se hodijo zabavat v mestna zabavi-
šča. Duševno prizadeti so v tem smislu
prikrajšani, saj njihovo rekreativno življenje
poteka pretežno v matičnih zavodih. V
življenje društev ali podobnih organizacij
se vključujejo telesno prizadeti in ljudje z
duševnimi stiskami.
V erotični sferi so stanovalci ponavadi
usmerjeni v stike zunaj stanovanjskih
skupin, le v skupinah za duševno prizadete
smo naleteh na stalne pare in ugotovili, da
so v erotičnih stikih omejeni na gojence
matičnih zavodov. Duševno prizadeti imajo
tudi najmanj vrstniških stikov, kar je po-
vezano s tem, da je njihovo delovno in
rekreativno življenje zelo vezano na matič-
na zavoda. Sumimo, da je kljub izpričanem
številu zvez s partnerji, ki so neobremenjeni
s stigmo, tudi velik del zvez stanovalcev
drugih skupin v krogih s podobno stigmo
ali institucionalno obravnavo. Pogovori o
kontracepciji se dogajajo predvsem v sku-
pinah, kjer živijo dekleta. Ena izmed šokant-
nih oblik kontracepcije pri duševno priza-
detih je sterilizacija.
Alkohol je v majhnih količinah dovoljen
ali vsaj njegova uporaba zunaj skupine v
vseh stanovanjskih skupinah. O večjih
zlorabah so poročali le v nekaj izoliranih
primerih v skupinah za ljudi z duševnimi
stiskami.
Kot smo že omenili, je stopnja vključe-
nosti v okolje v različnih stanovanjskih
skupinah različna. Tu naj omenimo, da ne-
odvisnost od zavoda ali pa tudi celo zavra-
čanje zavoda (kot na primer pri skupini
telesno prizadetih) pospešita integracijske
procese, vendar je pri skoraj vseh skupinah
navzoče tudi močno institticionalno okolje,
ki je del vsakdanjika skupine (različne
strokovne službe, prijatelji iz različnih
ustanov, institucionalni obiski itn.).
Glede na domače okolje pomeni bivanje
v stanovanjski skupini odtujitev in avtono-
mizacijo od staršev in domače družine.
Situacija stanovalcev je torej prinesla pre-
trganje stikov, ki so obstajali in pomenijo v
naši družbi standard; hkrati pa tudi spod-
buja trud za nadaljevanje in ohranjanje
pretrganih stikov ter nenavadno delitev
kompetenc in avtoritet nad življenjskimi
odločitvami stanovalcev med njimi samimi,
njihovimi svojci in osebjem stanovanjskih
skupin. Tako se osebje pogosto znajde v
ambivaletni situaciji, ko si prizadeva, da bi
ohranilo ali celo okrepilo stike s svojci in
hkrati iztrgalo stanovalce iz domačega
okolja.
Tudi v stanovanjskih skupinah se obliku-
jejo v dinamiki skupine različne vloge.
Vlogi vodje in grešnega kozla morda nista
tako izpostavljeni kot v večjih kolektivih in
sta deležni podpore in zavarovanja osebja.
Pojavijo se tudi pari in klike, ki pa niso tako
izraziti kot v bolj institucionalnih okoljih.
Osebje je vpleteno v skupinsko dimaniko
na tri načine: kot vzor ali simbol, kot mo-
derator konfliktov in napetosti pri vzdrže-
vanju vlog in v veliki meri tudi osebno, kot
člani kolektiva, saj so stiki med stanovalci
in osebjem sproščeni in neformalni (v
večini skupin se tikajo, stanovalci lahko
obiščejo osebje na domu ipd.).
Največ konfliktov med stanovalci nasta-
ne glede pospravljanja, čistoče in higiene.
V zvezi z razreševanjem konfliktov so se
razvile različne strategije; ponekod se jih
izogibajo, ponekod odlagajo razreševanje
na »mirnejše čase«, drugod jih rešujejo
frontalno in skupinsko, drugje spet indivi-
dualno. Kazni praviloma ne uporabljajo
nikjer in zelo redko se zgodi, da so morali
posameznega stanovalca premestiti nazaj v
zavod ali pa zaradi konfliktov odpustiti.
Le v malem številu skupin se stanovalci
in osebje spomnijo zgodovine nastanka in
ji dajejo mitološke razsežnosti. V skupinah,
kjer lahko to opazimo, lahko ugotovimo, da
imajo bolj izraženo identiteto in profil,
drugje se mitologija veže deloma na osebje,
druge teme pogovorov pa so spolnost, dom
in družina, vsakdanji dogodki v stano-
vanjski skupini in v šoli, na delu, soseski.
Večina stanovalcev stanovanjskih skupin
se, kar zadeva modo, glasbo, množične me-
dije, vključuje v tokove splošne popularne
kulture, v mladinskih skupinah v pretežno
262
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
mladinske. Kar zadeva norme in običaje, ki
so značilni za same skupine, smo opazili le
funkcionalne norme o pospravljanju.
Ritualov smo zasledili zelo malo. Rituale
iniciacije le v eni.
Ko se z osebjem pogovarjamo o njiho-
vem delu, definirajo stanovanjske skupine
glede na zavod: stanovanjske skupine so
namenjene istim ciljem in ljudem kot zavo-
di, vendar na drugačen (boljši) način. Kot
diferentia specifica stanovanjskih skupin
velja družinskost in domačnost, manjše šte-
vilo ljudi in lažja upravljivost, bolj indivi-
dualiziran pristop in tudi večji posluh za
prosti čas. Ponekod jih definirajo kot pre-
hodne oblike v bolj samostojno življenje.
Svojo vlogo osebje definira bolj opisno.
Opisujejo se kot podpirajoče, kot predmet
identifikacije, predmet čustvene navezave,
a z aktivno refleksivno držo. Pri skupini
duševno prizadetih se izrazijo še značilnosti
kot negovanje, učenje. Pri skupinah za ljudi
z duševnimi stiskami pa se ima osebje tudi
za posrednike pri urejanju zadev v vsakda-
njem življenju. Pri vseh skupinah nadzo-
rovalno in organizacijsko vloga omenijo le
bežno.
Kot cilje svojega dela osebje navaja:
ustvarjanje nekaterih pogojev za življenje,
npr. spontanost, domačnost, neformalnost,
bližino ipd., pri duševno prizadetih pa tudi
red, stalnost, varnost; naprej, razvijanje
osebnostnih značilnosti in lastnosti, npr.
sposobnost kritično reagirati, odgovornost
in tudi lepo vedenje. Kot tretjo vrsto ciljev
pa omenjajo pomoč pri odraščanju, odho-
du iz skupine, prehodu v samostojno živ-
ljenje, vključevanje v vsakdanje življenje.
Literatura, ki so jo v času raziskave ome-
njali naši sogovorniki, je bila predvsem
psihološka (humanistične usmeritve) in pa
strokovne revije. V času od raziskave pa se
je pojavila tudi literatura specifična za to
področje. Predvsem je delavcem v stano-
vanjskih skupinah na voljo Brandonov
(1992) priročnik, poleg določenega števila
člankov pa sta na voljo še Kranjčanova
priredba nemškega učbenika (Riehe/
Kranjčan 1997) in pa Lačnovo (1990) delo.
A hteratura očitno ni njihov poglavitni vir
znanja. Poleg nekaterih tujih zgledov in
dopolnilnega šolanja je verjetno glavni vir
znanja empirični, se pravi, izkušnje pri delu
in ustno in pisno izročilo, ki se kaže v obliki
programov in konceptov. V večini stano-
vanjskih skupin tudi ni supervizije.
Ko smo spraševali po tem, kaj dejansko
delajo, smo dobili podobo, da poleg sode-
lovanja v gospodinjstvu in ležernih dejavno-
sti osebje posveča pozornost stvari, ki je
pravzaprav blizu gospodinjstvu (fr. mena-
ger = gospodinjiti), tj., upravljanju s stano-
vanjsko skupino. Tako je npr. obravnava
konflikta v stanovanjski skupini bolj fun-
kcionalna kot disciplinska. Treba je vzdrže-
vati atmosfero, odnose med stanovalci,
načrtovati rehabilitacijo ali usposabljanje,
organizirati prosti čas, intervenirati v kri-
tičnem trenutku, stati stanovalcem ob
strani v podporni in nadzorovalni funkciji,
posredovati in pomagati urejati zadeve v
drugih institucijah itn.
Eden izmed poglavitnih problemov
osebja je pomanjkanje neposrednih stikov
z drugimi člani kolektiva, pogrešajo feed-
back o svojem delu, kajti le redko se zgodi,
da osebje dela hkrati. To pomeni, da so
vedno le s stanovalci in njim na voljo,
vendar pa tega ne doživljajo kot ključne
obremenitve. Večja obremenitev je, če se
ne ujamejo s katerim od stanovalcev.
Odprtost, vsebovanost v skupnosti, večja
možnost izbire normalizira stopnjo samo-
determinacije stanovalcev stanovanjskih
skupin. Poleg tega je v stanovanjskih sku-
pinah malo prepovedi, ki bi bile organizacij-
sko določene ali ki jih ne bi srečevali v
civilnem življenju nasploh. Tako je tudi
podpora, ki jim jo daje osebje, bolj realna
in funkcionalna ter ne velja, da se morajo
za določeno podporo odpovedati delu
svoje avtonomnosti. Včasih je prav narobe,
da konflikti ali dejanja, ki bi bila v zavodu
označena kot prekrški, vodijo k večji avto-
nomnosti. Če pa že pride do tega, da se
mora stanovalec odreči svoji avtonomnosti
na račun pravil kolektiva, pa je cena zadosti
majhna. Če pogledamo mrežo podpornih
stikov, ki jih imajo stanovalci stanovanjskih
skupin, prav ob vprašanju podpore vidimo,
da je možnost vzpostavljanja stikov precej
večja od odprte institucije, vendar še vedno
revnejša kot pri nestigmatiziranih ljudeh,
ki živijo v navadnih ureditvah. Tudi v tem
263
VITO FLAKER
SO Stanovalci stanovanjskih skupin nekje
vmes med zavodskim načinom življenja in
civilnim.
MODELI STANOVANJSKIH SKUPIN
Ko govorimo o hipotezi jezika stano-
vanjskih skupin, bomo jezik definirali zelo
ohlapno in pustili bolj natančno obdelavo
problema jezika teoretikom diskurza in
lingvistom. Tukaj bomo govorili o tem, kako
si stanovalci in osebje stanovanjskih skupin
konstruirajo svojo realnost, kako definirajo
situacijo, v kateri so se znašli, kakšno
predstavo imajo o tem, kaj je stanovanjska
skupina in na kakšnih podmenah in pred-
postavkah gradijo svoje življenje in delo.
Govorili bomo o modehh, se pravi, o abs-
traktnih shemah, ki jih imajo udeleženci,
da si pojasnijo svojo situacijo. Čeprav so te
sheme vezane na pojasnjevanje konkretnih
situacij, pa so hkrati tudi neodvisne od nje,
kot jezik obstajajo tudi v drugih situacijah,
imajo neko svojo družbeno eksistenco.
Izhodiščni model je model azila, ali če
uporabimo foucaultovski termin, pano-
ptikon. Tu gre za prostorsko in telesno
zajemanje določene populacije, ki je spo-
znana za deviantno, patološko ipd. in je
izločena iz civilnega sveta, nadzorovana ter
izpostavljena korektivnim, disciplinskim
postopkom. O tem modelu je bilo že dovolj
napisanega, zato se pri tem ne bomo mudih.
Kot smo že večkrat omenili, so stanovanjske
skupine zaradi manjše izločenosti, stigma-
tizacije, manjšega nadzora itn. povezane s
tem modelom vsaj kot delna negacija azila.
Skratka, stanovanjske skupine pomenijo
deinstitucionalizacijo in odmiranje tega
modela. In vendar smo v naši raziskavi
opazovali fenomene, ki še vedno izhajajo
iz te logike. V nekaterih skupinah je še
vedno opaziti voljo po nadzoru, prisili
osebja, da vedo čim več o tem, kaj njihovi
varovanci delajo, čutijo, mislijo itn., nekate-
re taktike, ki predvsem iz nadzorovalnih
motivov regimentirajo ali koncertirajo ali
usklajujejo dejavnosti stanovalcev, da bi
dosegli večjo stopnjo nadzora in vednosti.
Podobno logiko najdemo pri bojazni oseb-
ja, da bi stiki s svojci ali okolico kontamini-
rali situacijo stanovanjske skupine; deloma
je logika azila navzoča tudi v organiziranju
sestankov, ki imajo funkcijo preglednosti,
primerjave in občutka opazovanosti.
Institucionalno logiko pa smo opazovali
tudi v nekaterih povsem stvarnih ureditvah,
kot je npr. vzogjiteljeva soba, uporaba
ključev, omejitve pri dejavnostih. Logiko
azila lahko vidimo tudi v tem, da je večina
stanovalcev stanovanjskih skupin še vedno
izločena in izolirana od osrednjih družbe-
nih tokov.
Drugi model, ki je soroden azilskemu po
tem, da predpostavlja, da je z nekom nekaj
hudo narobe in da je to treba spremeniti,
jepsihoterapevtski model. Značilnost tega
modela je, da je to, kar se dogaja sedaj,
determinirano s preteklostjo. V tem smislu
je terapevtski odnos tisti, v katerem se zrcali
preteklost in je lahko zaradi nevpletenosti
v realni kontekst poligon spremembe. Ob
tem pa je — podobno in skladno z logiko
azila ali panoptikona — psihoterapevtski
model individualizirajoč, se pravi, dogaja
se na terenu individua in s tem avtomatično
na področju posameznikove krivde in na-
pačnosti. V smislu reflektirane spremembe
je stanovanjska skupina terapevtska skup-
nost in priložnost za ponovno učenje
vedenja, razumevanja odnosov in dialoga z
nezavednim. Nobena od stanovanjskih
skupin, ki smo si jih ogledali, ni bila
organizirana po načelih terapevtske skup-
nosti in v nobeni ne gojijo načrtno speci-
fične psihoterapevtske dejavnosti, hkrati pa
je psihološka literatura med osebjem
stanovanjskih skupin najbolj razširjena, in
tudi usposabljanja je pogosto usmer-
jen v psihoterapevtske tehnike. Tako da
lahko ugotovimo, da je prizma pogleda na
odnose med stanovalci in med stanovalci
in osebjem deloma organizirana po psiho-
terapevtskem znanju (npr. reflektivno
aktivna drža nekaterih vzgojiteljev).
Naslednji model, ki ga lahko izluščimo
iz plejade pogledov na življenje v stanovanj-
ski skupini, je model hendikepa oz. priza-
detosti ali oviranosti. Značilnost tega mo-
dela je, da predpostavlja, da so stanovalci
nekako ovirani v svojih sposobnostih in da
za življenje potrebujejo podporo. V sredi-
šču tega modela ni toliko izolacija (čeprav
264
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
lahko opredelitev za hendikepiranega
Spremljata izolacija in stigmatizacija), kot
kompetentnost in kompatibilnost za »nor-
malno življenje«. Poudarek pri tem ni, kaj
dela človek narobe ali v čem je napačen,
kot je pri prvih dveh modelih, ampak kaj
mu manjka, da bi dosegal (povprečno) ra-
ven funkcioniranja, ki bi mu omogočala
vključevanje v dejavnosti, ki so dostopne
drugim, in posledično, kaj potrebuje, da bi
jo desegel. Ta model smo opazili zlasti v
tistih stanovanjskih skupinah, kjer živijo
duševno ali telesno prizadeti stanovalci.
Stalnost in usodnost njihovega hendikepa
vsiljuje razmišljanje, kako primanjkljaj
kompenzirati in kako organizirati življenje,
da bi bil hendikep kar se da neu soden in
neogrožujoč za socialno eksistenco stano-
valcev. Ta model, ki je prisoten najbolj v
stanovanjskih skupinah telesno oviranih, je
v precejšnjem kontrastu s skupinami za
»vedenjsko motene« mladostnike, kjer
prevladujeta korektivni in nadzorovalni
model. Je pa uporaben tudi na tem podro-
čju. Tudi na socializacijske in prilagodit-
vene primanjkljaje je namreč mogoče
gledati z vidika hendikepa. Dobra stran
takega pogleda pa je, da je lahko delo osebja
precej bolj operativno in manj morahstič-
no. Osebju se ni treba ukvarjati v vzroki
napak, z ugotavljanjem in popravljanjem
»motenj«, temveč se lahko usmeri naprej, v
preseganje ovir, ki jih stanovalci v svojem
življenju srečujejo.
Trije modeli, ki smo jih opisali, temeljijo
na definiciji stanovalcev, na pojmovanju
njihove družbene vloge in stauisa, na opre-
delitvi njihovega življenjskega momentuma
in sosledno predpostavlja ravnanje osebja
do stanovalcev. Poleg teh treh modelov pa
smo med predstavami in definicijami situ-
acije zasledili modele, ki izhajajo iz defini-
cije, kaj je življenje v stanovanjski skupini.
Ena izmed razširjenih predstav o tem, kaj
naj bi bila stanovanjska skupina, je model
družine z voljo po domačnosti. Skratka,
življenje v stanovanjski skupini naj bi kar
se da posnemalo življenje v navadni družini.
Družina je ideal, ki naj bi se mu stanovanj-
ska skupina približala. DeHtev dela, odnosi
(vloga vzgojitelja), ritem življenja naj bi se
zgledovali po družinskem življenju. Tudi
sam videz in ureditev stanovanja naj bi
kolikor mogoče posnemala standarde
družinskega življenja. Pri obiskih lahko
dobimo vtis, da so v to vložili kar nekaj
truda. Protislovje je v tem, da stanovanjska
skupina nikoli ne more biti družina, in to
vsaj zaradi dveh strukturnih razlogov. Prvič,
med člani stanovanjske skupine ni nikoli
tako usodnih (krvnih) povezav kot med
družinskimi člani, drugič pa to, da so v
večini skupin vloge institucionalno poraz-
deljene (delovni čas) in osebje ne more biti
v pravem pomenu besede starševsko. Gre
torej za neskladje med stvarnostjo in
idealom, ki rezultira v tem, da je v ospredju
videz domačnosti, če takih odnosov že ni
mogoče ustvariti.
Gospodinjstvo je, kot smo rekli, ena
izmed pomembnejših tem pogovorov v
samih stanovanjskih skupinah. Poudariti
hočemo, da je diskurz gospodinjskega
Sizifa odločilen za velik del življenja v
stanovanjski skupini. Če je v navadni dru-
žini gospodinjstvo »tradicionalno« vezano
na vlogo matere in žene, pa je v stanovanjski
skupini ta vloga izpraznjena in je osebje ne
more nikoli zapolniti. Zato postavljamo
tukaj tezo, da gre pri gospodinjstvu za
drugačen red diskurza kot pri družini, kar
se kaže ravno v obliki življenja, kakršna je
stanovanjska skupina, ter da se mora
skupina soočiti s sizifovstvom preživetja
brez posredovanja družine in matere ali
žene. Bistvena značilnost tega diskurza je
nenehno spopadanje z vsakdanjimi praktič-
nimi vprašanji ureditve skupnega življenja,
ki je v zavodskem okolju zanemarjeno in kot
družbena realnost udari na plan v bolj
navadnem, hkrati pa tudi nevsakdanjem
življenju stanovanjske skupine.
Ena izmed teženj, ki smo jo omenili, je
težnja, da bi se odnosi in vprašanja skup-
nega življenja povsakdanjili (npr. izogibanje
konfliktom, banalizacija in bagatelizacija
pogovorov ipd.), se pravi, da bi dosegli čim
bolj vsakdanji način življenja. To omogoča
večjo egalitarnost protagonistov, večjo
neproblematičnost situacij, razumljivost
dogajanja, ki je plod zdravega razuma (co-
mmon sensé), večjo preglednost akterjem
ter možnost samoregulacije. To se pravi, da
lahko govorimo o modeliranju življenja po
265
VITO FLAKER
vzoru vsakdanjosti, ki po eni strani
pomeni zgledovanje po vsakdanjih odnosih
v nevsakdanji situaciji, ki pa je prehodna
od totalne in paranoične, značilne za zavo-
de, ter po drugi transponiranje konfliktov,
problemov, čustev iz »globjih« psiholoških
in pedagoških stvarnosti v neproblema-
tične in egalitarne okvire vsakdanjika.
Naslednji model, na katerega bi lahko
naleteli v razumevanju življenja v stanovanj-
skih skupinah, je model prostega časa. Del
prebivanja v stanovanjski skupini je pove-
zan z vprašanjem prostega časa, stanovanj-
ska skupina namreč ni delovna skupina v
ozkem pomenu te besede, nima ozko opre-
deljene delovne naloge. Če se sprašujemo
po delu nalog, ki naj bi jo opravljala, je
poleg reševanja stanovanjske stiske oz.
odgovora na vprašanje, kje biti, velik del
nalog posvečen temu, kako preživeti prosti
čas oz. kako zastaviti rekreacijske dejav-
nosti, kako izpolniti svoj čas, kako izpolniti
svojo eksistenco (v to sodi vse od visenja
do zabave, vrstnikov, hobijev ali celo
družbenega in političnega angažiranja). In
to je verjetno najbolj produktiven del (vsaj
potencialno) dela v stanovanjski skupini. V
tem segmentu namreč bivanje v stanovanj-
ski skupine lahko preseže, če parafraziramo
Iliča (1985), »življenje v sencù<\ tu je namreč
prostor in čas, kjer stanovanjska skupina
lahko neha biti le provizorično bivanje, Ш
lahko preseže funkcijo odlagališča družbe-
nih problemov, ki jo je podedovala od
azilskega, institucioanalnega modela.
Zadnji model, ki smo ga izluščili iz ra-
ziskovalnega materiala, je nastal pravzaprav
na podlagi »napake pri vzorčenju«. V ra-
ziskavo smo namreč vključili tudi skupino
mlajših ljudi, ki živijo v stanovanju Društva
paraplegikov. Sami se nimajo za stanovanj-
sko skupino, nimajo nobenega »strokov-
nega osebja« razen čistilke in pomočnikov,
ki jih angažirajo sami, poleg tega pa je nekaj
stanovalcev ustanovilo radikalnejše giba-
nje, imenovano Youth Handicaped Depri-
vileged. Ravno ta napaka pa je obogatila
našo vednost o stanovanjskih skupinah, saj
smo iz odstopanj, s katerimi nas je soočila,
izvedeli, kaj vse je še lahko stanovanjska
skupina. Predvsem pa je ta skupina izsto-
pala v stopnji emacipacije, v stopnji, koliko
so sami odgovorni za svoje življenje in
koliko je prav njihova ideja o skupnem
življenju botrovala nastanku in življenju
skupine. Na podlagi tega, kar smo srečah
pri njih, lahko govorimo še o samopomoč-
nem in samoorganiziranem modelu
stanovanjske skupine. Se pravi, o skupini s
svojo identiteto, zgodovino, svojo paleto
želj, s polno pogodbeno močjo, ko lahko
sami sklepajo pogodbe z drugimi, jih
zaposlijo, prosijo za pomoč itn. Pri njih ne
gre za usodnost družine, ampak za skupno
usodo stigmatiziranih in hendikepiranih in
za skupno usodo, ki jo povezuje njihov
projekt.
Če stopimo še korak nazaj in pogledamo
različne modele, ki smo jih morda nerodno
poimenovali (ali tudi kakšnega izpustili),
vidimo, da so trije vezani na definicijo
statusa stanovalcev, medtem ko so naslednji
trije vezani na definicijo organizacije in
tematike življenja stanovanjske skupine,
zadnji pa na subjektivnost stanovalcev.
Lahko pa naredimo še eno delitev, in sicer
tako, da združimo prva dva modela, ki ju
povezuje koncept korekcije, ki je v sebi
finalističen, teleološki in utopičen, medtem
ko model hendikepa jemlje primanjkljaj kot
dokončen in stalen. V tem smislu je model
hendikepa kompatibilen z drugimi situa-
cijskimi modeli, ker je usmerjen v sedanjost
in jemlje spremembo situacije za svoj cilj,
medtem ko je situacija v korekcijskih
modelih vzeta zgolj instrumentalno in je
podrejena ciljem terapije individuuma;
modeli gospodinjstva, prostega časa in
vsakdanjika lahko uspevajo le v senci in pod
znakom korekcije (miljejska terapija,
kreativne terapije, terapevtske skupnosti).
Posebno problematičen je v svojem združe-
vanju s korekcijskimi modeli model družine
oz. domačnosti. McCourt Perringova
(1993) opzarja na to, da oponašanje dru-
žinskih razmerij v stanovanjskih skupinah
teži po eni strani k inkoroporiranju patriar-
halnih družinskih vzorcev, po drugi pa
dodeljuje stanovalcem status otroka. Prav
status otroka in v spregi z njim skrbniška
funkcija osebja pa sta eden od konstitutiv-
nih elementov modela azila.
Model hendikepa se lahko v spregi z mo-
deli vsakdanjika, gospodinjstva in prostega
266
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
Časa poveže v koncept normalizacije. Če
gledamo na to povezavo skozi prizmo reva-
loziracije družbene vloge stanovalcev, je ta
sinteza združujoča, ne pa kot pri modelu
korekcije podrejujoča. Normalizacijski
koncept daje tem modelom večjo konsi-
stentnost, ne da bi jih pri tem reduciral na
zgolj svojo komponento. Gre za sinergično
delovanje različnih modelov s ciljem
izboljšanja kvalitete življenja in pozitivnega
prevrednotenja vloge stanovalcev. Kot
pravi Ramonova (1991), je pomanjkljivost
tega koncepta ravno v tem, kar so značil-
nosti korekcijskega koncepta, se pravi,
upoštevanje preteklosti in utopija glede
izboljšanja. Naša raziskava oz. ugotovitve iz
pogovorov in opazovanj v stanovanjskih
skupinah kažejo, da obstaja možnost, da se
koncept korekcije vpelje tudi v normali-
zacijsko prakso, vendar pa ne kot dominan-
ten koncept, ampak kot koncept, ki ga vse-
buje koncept normalizacije. To se nam zdi
mogoče še zlasti tako, da se izvajajo inter-
vencije, ki so namenjene spreminjaju v
smislu zvečanja sposobnosti, ali pa refle-
ksije skupne situacije.
Model samorganiziranja in samopomoči,
ki nam ga je predstavila skupina YHD, je
seveda zelo blizu konceptu normalizacije,
vendar se od njega razlikuje v poudarjeni
subjektivnosti, ki jo omogoča skupina-
subjekt. In ravno tu je temeljna obogatitev,
ki jo ta model daje konceptu normahzacije;
omogoči mu integracijo subjektivnosti,
preteklosti in zgodovine ter sprememb v
svoje območje. Tako se izogne objektivi-
zaciji in instrumetnaliaciji življenjskih
situacij stanovanjskih skupin. Samoorgani-
ziranje stanovalcev in nastajanje skupin-
subjektov omogoči, da se normalizacija
izogne semantičnemu »lupingu«, izogne se
temu, da bi normalizacijska prizadevanja
prenesla težišče od normalizacije situacije
na normalizacijo stanovalcev.
SKLEPI:
KAJ V STANOVANJSKIH SKUPINAH DELATI
Bolj ko delo v stanovanjskih skupinah sledi
sintezi modelov vsakdanjika v tok eman-
cipirajoče normalizacije, bolj nastanek
stanovanjskih skupin prinaša v naš prostor
tudi teoretske in praktične inovacije v
organiziranju skrbi za ljudi. V tem smislu
so praktična aplikacija idej deistitucio-
nalizacije in normalizacije. So področje
razvoja etično-estetske paradigme. Gre
namreč za pristop, ki je izrazito praktičen
in pragmatičen, saj zadeva zelo elemen-
tarne postopke ljudi v službah, ki izvajajo
pomoč ljudem v težavah. Ob tem pa so
izhodišča ravnanja predvsem etična, teme-
ljijo na zahtevi po vključevanju ljudi v
družbo, po prevrednotenju njihove vloge,
restituciji njihovih pravic in spoštovanja
njihove integritete. Humanistična naravna-
nost v vmesnih strukturah ne more pome-
niti nekega abstraktnega humanizma in
iskanja »globokih človeških vrednot« v
individuu, ampak kratko malo to, da
sprejemamo ljudi take, kot so, kot se kažejo
v prijaznem ozračjuu in prijateljskih od-
nosih, in da tako sprejemamo Uidi samega
sebe.
Teorija ravnanja v stanovanjskih skupi-
nah je precej pritlična, ukvarja se zlasti z
vsakdanjim življenjem v organiziranem
okolju. Socialno delo je umetnost vsakda-
njega življenja v novih situacijah. Gre za
ustvarjanje vsakdanjosti nevsakdanjega.
Okoliščine, v katerih se znajdemo, so
nevsakdanje v najmanj dveh vidikih. Prvič,
gre za ljudi, ki so bili zaradi svoje stigme do
nedavnega izključeni iz obče vsakdanjosti;
gre torej za nova srečanja in izkušnje in
odkrivanja sporočil, ki jih ti ljudje nosijo in
so bila dolgo zamolčana in spregledana.
Hkrati pa je razlog stigmatizacije pogosto
prav nevsakdanjost odgovorov, ki jih imajo
ti ljudje na vsakdanje siuiacije, in pa njihova
(ne)zmožnost ustvarjanja takih odgovorov.
Nevsakdanje in netipične so tudi siuiacije,
ki jih ustvarjamo, da omogočimo vsakdanje
življenje ljudem, ki so bili do sedaj prikraj-
šani. Zato moramo ustvarjati oblike sožitja,
ki so umetne in nevsakdanje. Gre za inova-
cije na področju človeškega sožitja, za nove
oblike bivanja in skupnosti. Stanovanjske
skupine, zagovorniške skupine in drugo so
oblike druženja in bivanja, ki niso bile
tipične in jih do sedaj nismo poznali. V njih
je treba na novo postaviti nekatere principe
komunikacije, vlog in pravil ravnanja. Nove
267
VITO FLAKER
SO ne samo v primerjavi z vzorci, ki jih je
ustvarila totalna ustanova, ampak tudi v
primerjavi z vzorci iz navadnega družin-
skega življenja. Tako smo v naši raziskavi
slovenskih stanovanjskih skupin ugotovili,
da te ne morejo povsem posnemati družin-
skega življenja, čeprav si ponekod k temu
prizadevajo. Eden izmed problemov, s ka-
terim se mora nujno srečati vsaka stanovanj-
ska skupina ali katerakoli druga oblika
bivanja, ki ni družinska in ne temelji na liku
gospodinje, je, kot smo že dejali, odsotnost
tega lika. Če ni gospodinje, se mora njena
vloga kolektivizirati; ponekod si jo podajajo,
ponekod najamejo dodatno moč, povsod
pa se stanovalci o tem pogovarjajo. Če v
novih organiziranih oblikah skupnega
življenja nekaterih stvari, ki drugače ob-
stajajo v navadnem meščanskem družin-
skem življenju, ni, pa so v stanovanjskih
skupinah tudi stvari, ki jih tam ni. To je,
denimo, vzgojiteljeva soba. V stanovanjskih
skupinah namreč navadno obstaja prostor,
ki je namenjen osebju in njihovim stvarem.
Poleg tega ozko funkcionalnega namena pa
lahko dobi ta prostor tudi svojo družabno
eksistenco, postane lahko prostor zbiranja
ali pa prostor za zaupne pogovore, dobi pa
tudi svojo predstavitveno eksistenco, kajti
tudi obiski morajo vedeti oz. imeti vtis, za
kaj pri tem prostoru gre.
Ravno zaradi tega, ker je situacija nova
in umetna, so kljub temu, da so odnosi med
udeleženci v njej naravni in pristni, potreb-
ne tehnologije, ki naj omogočijo skupno
bivanje. Vendar pa so v nasprotju s klasič-
nimi tehnologijami dela z ljudmi, ki izhajajo
iz »principov racionalne organizacije«, kjer
so odnosi, potrebe in pravice uporabnikov
podrejeni tehnologiji »napredka«, delovne-
ga učinka (izolacije) itn., te tehnologije
podrejene zahtevam po upoštevanju po-
treb posameznikov, potrebi po pristnem
odnosu, varovanju pravic stanovalcev itn.
Lahko si dovolimo, da tudi v tem primeru
razmišljamo ekološko in govorimo o novih,
»mehkih tehnologijah« in »user friendly«
pristopu.
Temeljne metode, ki so se razvile v sta-
novanjskih skupinah in drugih vmesnih
stukturah, so individuahzirano načrtovanje,
ključni delavec, timsko delo (Brandon,
Brandon 1991; 1994). Osebje se je preobra-
zilo iz vzgojnega in terapevtskega v podpor-
nega, skrbstvenega. Glavne odlike delavcev
stanovanjskih skupin so, da so pripravljeni
živeti (vsaj del svojega življenja) skupaj s
stanovalci, deliti njihove stiske, pa tudi
veselja, hkrati pa je nuja sprejemati to s
humorjem in obržati mero fleksibilnosti in
konceptualne fluidnosti (Wells 1997). Po-
sebno poglavje dela v stanovanjskih skupi-
nah je tudi prevzemanje tveganja. Ob po-
trebi, da ljudje živijo vsakdanje življenje in
prevzemajo tveganja, ki iz tega izhajajo,
vloga osebja ni več, da s pomočjo restrikcij
in odstranjevanja rizičnih situacij varuje sta-
novalce, temveč da z načrtovanjem tvega-
nja, zmanjševanjem škodljivih posledic ipd.
omogoči izkušnjo vsakdana z razočaranji,
bolečino ipd. vred, na način, kjer tveganje
ne bo manjše od tveganja ljudi brez hendi-
kepa (Flaker 1994). Pomen, ki ga osebje in
stanovalci pripisujejo temi gospodinjstva,
se nam zdi ključnega pomena za socialno
delo, saj uhaja kliničnemu okviru. Je paradi-
gmatskega pomena, če se hočemo ukvarjati
z vsakdanjimi težavami, ki jih srečujejo
uporabniki različnih služb. Socialni delavci
v stanovanjskih skupinah nam kažejo pot,
kako postati menedžerji (v pomenu gospo-
dinjstva) vsakdanjega življenja.
Literatura
G. Čačinovič vogrinčič in sod. (1996), Vpliv bivanja v stanovanjski skupini na socialno funkcio-
niranje oskrbovancev v primerjavi z bivanjem v psihiatrični bolnišnici (raziskovalno poroči-
lo), Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
F. Basaglia (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br. 5.
268
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
D. Brandon, A. Brandon ( 1991), Staff Practice Handbook: A Guide to Practice in Services for People
with Learning Difficulties. University College Salford.
-	(1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ljubljana: VŠSD & PEF.
-	(1994),/m in fang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
D.	Brandon (1993), Pet principov normalizacije. Študijsko gradivo, Ljubljana: VŠSD.
K. Bridges, E. Staufenberg, G. Moss (1991), High Elms (1985-1989): First Hostel Ward in Central
Manchester. V: Residential Needs for Severly Disabled Psychiatnc Patients. London: HMSO
(21-25).
R. Castel (1976), L'ordre psychiatrique. Paris: Minuit.
N. Christie (1989), Beyond Loneliness and Institutions: Communes for Extraordinary People.
Oslo: Norwegian University Press.
K. Christine (1996), Risk Taking. Sheltered Accomodations: European Congress. 20 years of Hand
in Hand 28.-30. marec 1996 (74-76).
M. De Hert, E. Thys, L. Billiet (1996) Non-specific Factors in psychosocial Rehabilitation: The Role
of Attitiides of Staff V: Sheltered Accomodations: European Congress. 20 years of Hand in
Hand. 28.-30. marec 1996 (77-82).
C.	Douglas, M. Fraser (1996), Tenant Participation. V: Sheltered Accomodations: European Congress.
20 years of Hand in Hand. 28.-30. marec 1996 (46-50).
V. Flaker (1992), Opis stanovanjskih skupin v Sloveniji. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Višja šola za socialne delavce.
-	(1993), Gospodinjstva brez gospodinj. Socialno delo 32, 1-2: 38-53-
-	(1993), Kdor je z majhnim zadovoljen, ne zasluži velikega: Teze k normalizaciji. V: B. Dekleva
(ur.). Življenje v zavodu in potrebe otrok. - Normalizacija. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti (42-48).
-	(1994), Analiza tveganja. Socialno delo 33, 3: 189-196.
-	(1996), Rojstvo totalne ustanove in racionalizacija dobrodelnosti v dobi razuma. Socialno delo
35, 3: 185-196.
-	(1997), Stanovanjske skupine in druge oblike skupnostnega rezindencialnega varstva ljudi z
dolgotrajnimipsihosocialnimi stiskami. Poročilo.
M. Foucault (1972), Histoire de la folie a l'âge classique. Paris: Gallimard.
F.	Guattari (V^SA^, Molecular Revolution. Penguin Books.
L iLič (1985), Pravo na zajedništvo. Beograd: Rad.
E.	KiEHN, M. Kranjačan ( 1997), Socialno pedagoška oskrba otrok in mladostnikov v stanovanjskih
skupinah Ljubljana: Mitja Kranjčan (samozaložba).
M. Možina (1996), Visoka šola za socialno delo in društvo Odmev. Socialno delo 35, 5: 451-454.
Residential Needs for severly Disabled Psychiatric Patients {1991У London: HMSO.
B. Stritih ( 1995), Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme. Socialno
delo 34, 1: 5-20.
-	(1995), Prostovoljno delo v prehodnem obdobju. Socialno delo 34, 2: 119-132.
G.	Wells (1996), Wlio's Life is it Am^vay Sheltered Accomodations: European Congress. 20 years
of Hand in Hand. 28.-30. marec 1996 (33-39).
D.	Z.wiršek (1994), Christine McCourt Perring: The Experience of Psychiatric Hospital Closure.
Recenzija. Socialno delo 33, 5: 433-
269
Vida Slemenšel<-Kovačević
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI
V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU
DILEME
CELOSTNA OBRAVNAVA OTROK Z MOTNJAMI
V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU
Pravice invalidov so opredeljene že v Ustavi
Republike Slovenije. V Ustavi je zapisano,
da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.
Parlament je leta 1991 sprejel koncepcijo
globalne razvojne strategije invalidskega
varstva v Sloveniji, ki temelji na sprejeti
ekonomski in socialni politiki države in
izhaja iz potreb različnih skupin invalidov
ter ekonomske možnosti družbe. Po vsebini
je sprejeta politika invalidskega varstva
razvojno naravnana in bazira na sodobnem,
v zahodnem svetu preverjenem sistemu
invalidskega varstva, ki temelji na celostni
integraciji invalidov v družinsko, bivalno in
delovno okolje.
Na tej osnovi koncipirani zakonski pred-
pisi in drugi ukrepi države, stroke in civilne
družbe urejajo možnosti za vključevanje in
sodelovanje invalidov na vseh področjih
življenja in dela in zadovoljevanje njihovih
specifičnih potreb. Davčne, carinske in
druge olajšave pa imajo za cilj izravnavanje
njihovega materialnega in socialnega
položaja.
Določanje višine in vrste pravic invali-
dov izhaja iz vzroka nastanka in stopnje
prizadetosti.
Pravice se nanašajo na strokovne storit-
ve, socialne prejemke, davčne in carinske
olajšave, do katerih so upravičeni na
podlagi veljavne zakonodaje in predpisov,
ki jih izvajajo državni organi, javni zavodi
ter institucije civilne družbe (invahdske in
humanitarne organizacije).
Programi se financirajo iz republiškega
in občinskih proračunov, zdravstvenega in
pokojninsko-invalidskega zavarovanja, iger
na srečo in donatorjev.
V	Slovenije živi okoli 140.000 invalidov,
kar je okoli osem odstotkov populacije.
Otrok in mladostnikov z zmerno, težjo
ali težko motnjo v telesnem in duševnem
razvoju je 2.229 (štirje odstotki).
Sprejeta politika invalidskega varstva na
področju družbene skrbi za otroke in mla-
dostnike z motnjami v razvoju ima cilj, da
se družini, ki kot primarni socialni prostor
daje optimalne možnosti za emocionalni in
socialni razvoj otroka, zagotovi ustrezna
strokovna in materialna pomoč pri vzgoji
in varstvu otroka. Samega otroka pa, v skla-
du s sposobnostmi, v celostnem sistemu
vzgoje, izobraževanja in usposabljanja uspo-
sobiti za poklic in opravljanje določenih
opravil. Tistim, ki se ne morejo usposobiti
za pridobitno delo, pa se v sistemu social-
nega varstva zagotovi varstvo in delo pod
posebnimi pogoji in materialna varnost.
V	tej smeri je naravnana vsa zakonodaja
s področja varstva družine, vzgoje in izo-
braževanja, zdravstvenega in socialnega
varstva ter davčne politike.
Varstvo družine se zagotavlja z mobil-
nimi službami na domu, svetovalnicami za
starše, socialnimi pomočmi, varstvom otrok
v vgojnovarstvenih organizacijah in razvoj-
nih odddelkih, namestitvami otrok v zdrav-
stvene in socialne ustanove, s povečanjem
otroškega dodatka, olajšavami pri dohod-
nini in prometnem davku, podaljšanjem
porodniškega dopusta, skrajšanjem delov-
nega časa idr.
V	programu zdravstvenega varstva so
otroci z motnjami v razvoju upravičeni do
vseh oblik zdravljenja, habilitacije in
271
VIDA SLEMENŠEK-KOVAČEVIĆ
rehabilitacije, do ustreznih tehničnih
pripomočkov, zdraviliškega zdravljenja,
spremstva staršev, nadomestila za nego
otroka idr.
V skladu z zakonom o socialnem varstvu
so starši in otroci upravičeni do strokovnih
storitev, materialnih pomoči, institucio-
nalnega varstva otroka idr.
Na področju izobraževanja je že od leta
1976 prisotna integracija otrok z motnjami
v telesnem in duševnem razvoju. Primer-
jalne študije v razvitejših državah in pri nas
kažejo trende zniževanja števila otrok z
motnjami v razvoju v segregiranih in pove-
čanja v integriranih oblikah izobraževanja
in usposabljanja. Razloge za to je treba iskati
v povečanem številu učno uspešnih otrok
z različnimi motnjami v razvoju, ki so jih
komisije za razvrščanje vključevale v redne
šolske programe. Njihova uspešnost in pozi-
tivne izkušnje so pripomogle k integraciji
še drugih motenih otrok in osveščenosti
ljudi. Postopno so se izoblikovali kriteriji in
doktrina integracije.
Integracija otrok v redne oblike šolanja
je torej proces oz. program usposabljanja
za motene otroke, možnost za uspešnejši
vsestranski osebnostni razvoj, vendar pod
zahtevnejšimi in težjimi pogoji. Dosedanja
praksa kaže, da je integracija mogoča in
upravičena, vendar je ni mogoče izvajati v
vseh primerih. Ob moralni in socialni
podpori je lahko integriran le otrok, ki ima
določene sposobnosti in lastnosti, ki mu
omogočajo vključevanje in življenje v
zdravem okolju.
Pozitivne strani integracije so v tem, da
je otrok v domačem okolju, prilagaja se
širšemu okolju, hitreje napreduje, raven
znanja je drugačna, ima večje možnosti
poklicne izbire ipd.
Obstajajo pa tudi druge plati integracije:
neenakopravnost otroka pri dosti dejav-
nostih, veliko več truda za enak uspeh,
izpostavljenost nenehnim pritiskom ob
obremenitvah v nekonkurenčni tekmi za
uspeh, potrebe po prilagajanju prostorskih
in kadrovskih pogojev v rednih šolah za to
populacijo in zato dodatne materialne
obremenitve, normativne spremembe idr.
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV
Z MOTNJAMI
V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU
Razvrščanje ima za cilj evidentirati motene
otroke in predlagati optimalno habilitacijo;
to opravlja komisija za razvrščanje na
podlagi temeljite diagnostične in timske
obravnave otrok. Za področje razvrščanja
je pristojno Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve.
Začetki razvrščanja segajo v leto 1958,
ko je bilo s splošnim zakon o šolstvu do-
ločeno, da imajo državljani pod enakimi
pogoji enake pravice do šolanja in vzgoje.
Poleg obveznega šolanja vseh otrok so bile
z Zakonom o posebnem šolstvu (I960)
vpeljane specialne šole za prizadete otroke.
Leta 1968 je bil izdan Zakon o usposabljanju
otrok in mladostnikov z motnjami v teles-
nem in duševnem razvoju; to je osnova
sodobne rehabilitacije v Sloveniji. Na
podlagi tega zakona je bil leta 1977 sprejet
(in je še vedno veljaven) Pravilnik o raz-
vrščanju in razvidu otrok in mladostnikov
z motnjami v telesnem in duševnem razvo-
ju, ki določa kriterije in postopek za raz-
vrščanje, postopek za napotitev otroka v
organizacijo za usposabljanje, sestavo stro-
kovnih komisij in vodenje razvida otroka.
Razvrščanje izvaja strokovna komisija za
razvrščanje, ki jo sestavljajo pediater, pe-
dagog, psiholog in socialni delavec. Če je
treba, se vključijo še drugi strokovnjaki.
V Sloveniji dela petdeset komisij za
razvrščanje I. stopnje in Komisija za raz-
vrščanje IL stopnje na Ministrstvu za delo,
družino in socialne zadeve.
Prva faza procesa je medicinska in psiho-
socialna diagnostika, pri čemer prispeva
vsak strokovnjak svoje strokovno mnenje.
V drugi fazi razvrščanja pa celoten tim sku-
paj presoja o možnostih nadaljnjega razvoja,
o ustreznosti in izvedljivosti predlaganih
ukrepov.
Socialni aspekt obravnave in upravni
postopek izvajajo socialni delavci in centri
za socialno delo. Začetna faza upravnega
postopka je predlog za obravnavo na
komisiji za razvrščanje, končna pa sklep o
razvrstitvi, vpis v register razvrščenih in
odločba o napotitvi na usposabljanje.
272
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI...
Po določbah pravilnika se razvrščajo
duševno moteni otroci, otroci s slušnimi in
govornimi motnjami, slepi in slabovidni
otroci, otroci z drugimi telesnimi motnjami,
vedenjsko in osebnostno moteni ter otroci
z več vrst motenj. Letno se razvrsti povpreč-
no 900 otrok.
RAZVOJNE PROJEKCIJE IN DILEME
Interdisciplinarni pristop v sedanji mreži
strokovnih služb in sistemu usposabljanja
z vgrajenim postopkom razvrščanja omogo-
ča razvrstitev v razvoju motenih otrok in
mladostnikov glede na vrsto in stopnjo
prizadetosti ter predlaganje ustreznega
usposabljanja in nadaljne obravnave. Raz-
vrščanje, evidentiranje in usmerjanje v
rehabihtacijski in izobraževalni program je
pomembno, saj je otrokom tako zagotov-
ljena posebna obravnava glede na njegove
posebne probleme in potrebe.
Ker so vzgoja, izobraževanje in usposab-
ljanje le del celostne obravnave otroka, je
spoštovanje načela interdisciplinarnosti, ki
pomeni, da je v procesu izobraževanja
otrok s posebnimi potrebami nujno sodelo-
vanje različnih strok, zlasti s področja
zdravstva, socialnega varstva in šolstva.
Sedanja sistemska organiziranost in pri-
stojnost na tem področju zagotavlja celost-
no obravnavo, z zgodnjim odkrivanjem in
diagnostiko motenj, kar je za vsesplošni raz-
voj otroka izrednega pomena, in jamči, da
so otrokove potrebe zaznane, obravnavane
in spremljane pravočasno, kvalitetno in
kompleksno, zato menimo, da je ustrezna.
V	Beh knjigi o vzgoji in izobraževanju v
Republiki Sloveniji je zapisano, da se vedno
bolj uveljavljajo spoznanja, da razvrščanje
otrok na podlagi izvida in mnenja strokov-
ne komisije ne more vselej z ustrezno veljav-
nostjo napovedati otrokovega nadaljnjega
razvoja in njegovih možnosti izobraževanja,
zato je lahko enkratno in statično razvršča-
nje neustrezno aH vsaj neenako primerno
za vse skupine otrok.
V	predlaganih rešitvah pa najdemo tekst:
Namesto sedanjega relativno statičnega
razvrščanja otrok z motnjami v razvoju
predlagamo razvojno procesno razvrščanje
otrok s pomočjo individualnih in indivi-
dualiziranih programov, ki so skladni z
otrokovim razvojem, učenjem (česa se je
sposoben naučiti in kako) in možnostmi za
doseganje postavljenih ciljev — pa tudi s
pomočjo, ki jo pri tem potrebuje.
Leta 1996 pa je v Zakonu o organizaciji
in financiranju vzgoje in izobraževanja
opredeljeno, da se v okviru ministrstva,
pristojnega za šolstvo, ustanovijo šolske
uprave, pristojne za izdajo odločb v posto-
pku usmerjanja otrok in mladostnikov s
posebnimi potrebami.
Zato je nejasno, ali se bo usmerjanje
izvajalo na podlagi izvida in mnenja obsto-
ječih komisij za razvrščanje, ali pa se bo
izvajalo na podlagi empiričnih opažanj pri
otroku v tekočem učnem programu.
Glede na to, da je v postopku sedanje ob-
ravnave otrokovih sposobnosti preverjano
zdravstveno, psihološko, pedagoško in
socialno-ekonomsko stanje in je na podlagi
teh ugotovitev izdelano mnenje o njegovih
psihofizičnih sposobnostih, je dejstvo, da
vsak poskus spreminjanja take obravnave
ne zdrži strokovne kritike. Zlasti ne, če se
predvideva, da bodo šolske uprave izdajale
odločbe za usmeritev brez interdisciplinar-
ne obravnave otrokovih sposobnosti, torej
samo na temelju njegovega uspeha in vede-
nja v tekočem učnem programu. Ta pristop
lahko mirno opredelimo kot nestrokoven.
Zaradi nastale situacije smo po sprejemu
Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje
in izobraževanja priča naslednjim dilemam:
1.	Katere prilagoditve in dopolnitve se-
danjega sistema celostne obravnave otrok
in mladostnikov z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju bi prispevale k nadalj-
njemu razvoju in pozitivnim spremembam
na tem področju?
2.	Razvrščati ali ne razvrščati otroka po
metodologiji veljavne zakonodaje?
3.	Če ne, na podlagi katerih ugotovitev
in kako zagotoviti otroku z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju pravice po
zakonu o družinskih prejemkih (dodatek
za nego otroka), o zakonski zvezi in dru-
žinskih razmerjih (oddaja v zavod zaradi
osebnostne in vedenjske motenosti), o
273
VIDA SLEMENŠEK-KOVAČEVIĆ
dohodnini (oprostitve), po zakonu o
prometnem davku, uredbi o uveljavljanju
pravic do carinskih oprostitev, zakonu o
družbenem varstvu duševno in telesno pri-
zadetih oseb (dodatek za tujo nego in po-
moč), oziroma, kako zagotoviti nerazvršče-
nemu otroku celostno obravnavo na podla-
gi globalne razvojne strategije invalidskega
varstva in veljavne zakonodaje v primeru
usmeritve v izobraževalni program na na-
čin, kot je začrtano v novi šolski zakonodaji?
Zato je potrebno, da omenjene dileme
postanejo predmet razprave zainteresirane
strokovne javnosti.
Literatura
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (J.995). Ljubljana: Ministrsts^o za šolstvo
in šport (118)
Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka. Ur. I RS 26/96.
Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju. Ur. I SRS18/77.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Ur. I RS 52/95.
Priročnik za kategorizacijo in evidenco otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (1966).
Ljubljana: Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SR Slovenije.
Smernice za delo strokovnih delavcev na področju razvrščanja (1980). Ljubljana: Skupnost
socialnega skrbstva Slovenije.
Ustava Republike Slovenije. Ur I RS 33/91.
Zakon o dohodnini. Ur. L RS 71/93.
Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem
razvoju. Ur I SRS 19/76.
Zakon o organizaciji in finansiranju vzgoje in izobraževanja. Ur. I RS 12/96.
Zakon o socialnem varstvu. Ur. I RS 54/92.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ur. I RS 9/92.
274
Majda Knehtl
SOCIALNE PREDNOSTI IN SLABOSTI INTEGRIRANEGA
ŠOLANJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI
UVOD
Zajeti misli in asociacije na temo »socialno
delo na prelomu tisočletja — dileme in
perspektiva« ni niti najmanj enostavno.
Skozi svojo več kot dvajsetletno prakso
socialne delavke na Zavodu za gluhe in na-
glušne v Ljubljani se srečujem z različnimi
trendi in koncepti, ki do neke mere defini-
rajo profesionalno socialno delo, prepo-
znavno za profesionalne socialne delavce.
Ne morem pa trditi, da je socialno delo
prepoznavno in enakopravno sprejeto kot
stroka v širši profesionalni sferi sorodnih
področij (med pedagogi, sociologi, psiho-
logi, pravniki itn.).
Spremembe, ki smo jim priča nekaj zad-
njih let, s svojo hitrostjo in reakcijo določajo
smer razvoja in profilacijo tudi za našo
stroko.
Skrajni čas je že, da znotraj kompleksne
celote dogajanj in ravnanj v družbi nare-
dimo nekaj izključno za našo stroko in
profesionalni status, sicer bomo še nadalje
ostali zgolj nepomemben segment nedo-
rečene profesije, katere mnenje ne zanima
prioritetno orientiranih fimkcij v družbi,
pričakovanja do nje pa so v nasprotju s tem
konkretna in velika.
Strokovni posvet ali dnevi socialnih
delavk in delavcev je tako rekoč nujen
zaradi potrebe po redefiniranju skupnega
in uporabnega koncepta socialnega dela v
spremenjenih družbenih razmerah in
okohščinah socialnega dela kot stroke ter
za socialne delavce kot strokovne delavce.
Nujno je opozoriti strokovno javnost in
javnost nasploh na naše razvejano stro-
kovno področje, ki zaradi narave dela, ob-
čutljivosti in prepletenosti problematik ter
služb potrebuje široko strokovno usposob-
ljene ljudi, njihovo delo pa je (za pozna-
valce) in naj bo (za laike) razumljeno kot
potrebno družbeno integrativno delo, ki ga
vsaka demokratična družba s ciljno orien-
tacijo socialne države nujno potrebuje.
KLJUČNA VLOGA SOCIALNEGA DELAVCA
V ZAVODU ZA GLUHE IN NAGLUŠNE
LJUBLJANA
V prispevku se bom omejila na majhen seg-
ment s področja socialnega dela, oziroma,
rada bi prikazala mrežo strokovnih služb,
ki deluje na področju izobraževanja otrok
s posebnimi potrebami. To je pomembno
področje, kjer je vloga socialnega dela in
socialnih delavcev vključujoča in vse prej
kot nepomembna.
V ZGN Ljubljana, ki je osrednji zavod v
Sloveniji, so delovna področja, kjer socialni
delavec aktivno deluje v okviru svoje vloge
in se tudi aktivno vključuje v vse oblike
timskega dela. Vsebine in načini dela, ki so
se v zadnjih 10 letih zelo spreminjah, vse z
namenom pribhževanja otroku, staršem in
širšemu socialnemu okolju, so zlasti:
1. Razvrščanje omogoča razvrstitev v ra-
zvoju motenih otrok, njegov pomen pa je
predvsem v evidentiranju otrok s posebni-
mi potrebami ter napotitvi oziroma pre-
dlogu za optimalno nadaljnjo obravnavo v
ustrezni ustanovi.
Komisija za razvrščanje je prvosto-
penjska, specifična oz. specialna za po-
dročje motenosti sluha in govora in ima v
275
MAJDA KNEHTL
kompleksnem procesu usposabljanja po-
membno začetno vlogo, ki se zrcali zlasti v
uspešnem spremljanju strokovnega podro-
čja in odločitvah njenih članov.
Prepletenost dejavnosti in strokovne ko-
munikacije na našem področju vzpostavlja
mrežo uporabnikov in izvajalcev z določe-
nimi vlogami in kompetencami. Posamezni
programi se nanašajo drug na drugega,
oziroma, si sledijo kot zaporedje v procesu
izobraževanja in obravnave.
2.	Usmerjeni program intenzivnega
svetovalno terapevtskega dela s starši
sestavljajo različne vsebine in oblike dela:
•	začetna in nadaljevalna šola za starše,
•	skupno letovanje za starše in otroke,
•	srečanje integriranih otrok in njihovih
staršev
•	delo s starši in rejniki v manjših sku-
pinah,
•	dislocirani oddelki,
•	delo v domu Zavoda doživlja prav tako
pozitivne premike s cilji osamosvajanja
posameznika k osebni izgradnji, socialni
integraciji, pozitivnemu sprejemanju
samega sebe in za optimalno vključevanje
v polnočutno okolje. Uveljavlja se kom-
binacija domske in družinske vzgoje.
3.	Rejništvo za gluhe in naglušne otroke
po več kot 30 let aktivnega delovanja v za-
vodu predstavlja institucionalno vrednost,
s strokovno organizirano mrežo rejniških
družin, z evidenco spremljanja, svetovanja,
izobraževanja in strokovnim nadzorom.
Namenjeno je mlajšim otrokom v obdob-
ju zgodnje rehabilitacije, ki so oddaljeni od
centrov usposabljanja. Rejništvo je tako
sestavni del kompleksne dejavnosti Zavoda
za gluhe, vloga socialnega delavca na tem
področju pa je ključnega pomena za izva-
janje in razvoj in tudi nadzor te dejavnosti.
Potrebe po rejništvu se z uvajanjem integra-
cije in mobilne službe iz leta v leto manjšajo.
4.	Program integracije in mobilne slu-
žbe. Zavod je s svojo odprtostjo in smislom
za iskanje vedno novih možnosti in načinov
na poti rehabilitacije s povezano strokovno
mrežo znotraj in zunaj ustanove med
prvimi pričel uradno uvajati integracijo in
mobilno službo.
Učno uspešne otroke z nižjimi izgubami
sluha zavod že od leta 1977 v dogovoru s
starši in centri za socialno delo vključuje v
redne osnovne šole in WZ. Njihova uspeš-
nost je utirala pot integraciji tudi za spo-
sobne praktično gluhe otroke.
Prvotni namen integracije je bil zlasti
doseganje boljše izobrazbene ravni, več
splošnega znanja in s tem večje in širše
možnosti zaposhtve za gluhe in naglušne.
Uspešna integracija je razširila ta cilj na
področje vse večje socialne integracije in
dosegla premik v zavestnem doživljanju
drugačnosti v širšem socialnem okolju.
Integracija je nastajala postopoma; s
sprotnim spremljanjem in vrednotenjem so
se izoblikovali kriteriji za vključevanje in
optimalni integracijski modeli.
V nekaj letih je postala redna praksa
obravnave gluhih, naglušnih in govorno
motenih otrok.
Tudi pri delu komisije za razvrščanje je
vseskozi opazen trend integracije, saj
komisija v svojih predlogih že okvirno
opredeh oblike obravnave.
Integracija gluhih in naglušnih otrok je
sistem, ki zahteva nenehne intenzivne
obravnave integriranih otrok (surdo-
pedagoška obravnava, posebna pedagoška
pomoč, vodena pomoč staršem, kontakti in
svetovanje na šolah, kontaktiranje s CSD)
in koordinacijsko delo med posameznimi
službami. Prav na področju koordiniranja
— povezovanja med posameznimi službami
se velikokrat pokažejo nejasno opredeljene
poklicne vloge socialnega delavca in
psihologa v zavodu.
Mobilna služba je vitalnejša oblika iz-
vajanja integracije za gluhe in naglušne
otroke. Sodi med najzahtevnejše dejavnosti
in je postala ena najmočnejših strokovnih
in organizacijskih usmeritev v ZGN Ljublja-
na. Odlikuje jo dobra kadrovska zasedba,
kontinuirano timsko delo znotraj ustanove
in v povezavi s strokovnimi službami na
šolah in vrtcih, CSD, ZD in s starši.
Organizacija mobilne službe je zelo
razvejana, prilagojena ustreznim strokov-
nim, kadrovskim in materialnim rešitvam,
vedno pa usmerjena k otroku, staršem in
okolju (WZ, šola, CSD itd).
276
SOCIALNE PREDNOSTI IN SLABOSTI INTEGRIRANEGA ŠOLANJA...
ODPRTA PROBLEMATIKA IN DILEME
Nova šolska zakonodaja že velja, predpisi,
ki bodo podrobneje urejali posebnosti
šolanja otrok s posebnimi potrebami, pa so
še v pripravljalni fazi.
Spremembe, ki jih nova zakonodaja
prinaša, so verjetno udeležencem posveta
že poznane, zato jih posebej in sistematično
ne bom navajala.
Nove zakonske vsebine vnašajo v našo
tipično reformatorsko šolsko zakonodajo,
ki zelo zlahka opušča dosedanjo utečeno
organizacijo in vzpostavljeno mrežo stro-
kovnih služb, pretirano zgledovanje po
zahodnih sistemih šolanja otrok s poseb-
nimi potrebami, ki so odraz njihovih
izkušenj, pogojev in razvoja. Ocene učinkov
integracije v razvitejših zahodnih državah
so prav tako zelo različne, kot so njihovi
sistemi v izobraževanju otrok s posebnimi
potrebami. Njihov odnos do integracije
postaja vse bolj realen. Predvsem pa ima
učinkovita integracija tam več pozitivnega
družbeno-socialnega prostora — spreje-
manje drugačnosti, nastajala pa je veliko
postopneje in skladno s procesi v družbi.
Osredotočila se bom le na nekaj kritič-
nih misli, ki so do neke mere tudi rezimeji
nekaterih naših vidnejših razpravljalcev
glede nove šolske zakonodaje, in na moja
osebna stališča, ki izhajajo iz dolgoletne
prakse ter poznavanja tega področja.
Ne glede na pozitivno naravnanost
šolskega zakona do izobraževanja otrok s
posebnimi potrebami ostaja na tem pod-
ročju veliko nedorečenosti in negotovosti.
S tako zakonodajo res zakonsko reguliramo
že vpeljano integracijo otrok s posebnimi
potrebami, ki je nastajala spontano iz
prakse, vendar to na žalost ni bistveni razlog
za globalne zakonske spremembe. Naša
zakonodaja mora zaradi prilagajanja zahod-
nim standardom vpeljati spremembe — tudi
politične, ki pa še nikakor niso izraz
navdušenja družbe nad sprejemanjem
drugačnosti ter zavest in zrelost družbe na
poti demokratizacije.
Postavlja se tudi vprašanje materialnega
pokritja, ki ga bodo spremembe vsekakor
zahtevale.
• Občutiti je premalo medresorskega
sodelovanja, ki bi dajalo podlago in značaj
reševanju izrazito interdisciplinarnih
vprašanj — šolanje otrok s posebnimi po-
trebami je povezano in vezano na področje
zdravstva, socialnega varstva, zaposlovanja
itn. Integracija je tudi interdisciplinarni
pojem, sociološki, socialni, psihološki in
specialno pedagoški. V naših razmerah je
specialna pedagogika nekako zadolžena za
proučevanje integracije in za njeno učinko-
vitost.
•	Zaradi številnih odprtih praktičnih
vprašanj in tudi načina, ki je pripeljal do
tako smele šolske zakonodaje v smislu pri-
stojnostnih razmerij, se kaže implemen-
tacija ideje v prakso v danih pogojih manj
idealna in optimalna.
•	Ne smemo prezreti pomembnih dej-
stev glede dodatne strokovne usposob-
ljenosti pedagoških delavcev v rednih
osnovnih šolah, materialnih pogojev in
sposobnosti togega šolskega sistema za
vzpostavitev novih strokovnih mrež in
medsebojne pristojnosti, tako v upravnem
kot strokovnem in nadzornem pogledu.
•	Brez aktivne vključenosti vseh strokov-
nih področij, ki jih zadeva problematika
invalidnih oseb, ni in ne more biti uspešne
integracije, tako v obdobju šolanja kot
pozneje, ko otroci s posebnimi potrebami
postanejo odrasli s posebnimi potrebami
(invalidska populacija).
•	Problematika otrok s posebnimi po-
trebami oziroma njihove potrebe trajajo
dlje, kot je doba šolanja, zato je bila dose-
danja sistemska organizacija in pristojnost-
na ureditev na tem področju ustrezna,
prirejena kompleksnosti in nedeljivosti
problematike. Nedopustno bi bilo tako
občutljiva področja prepuščati stihijskim
rešitvam.
•	Ne nazadnje pa je integracija otrok s
posebnimi potrebami odvisna v veliki meri
od vloge staršev in otrokovega primarnega
socialnega okolja — družine, katere vloga
in odgovornost je tudi v tej zakonodaji
premalo poudarjena in diferencirana.
Vprašanje je, v kolikšni meri lahko
družba izkaže strokovno in materialno
pomoč ter razumevanje družini z otrokom
ali družinskim članom s posebnimi po-
trebami.
277
MAJDA KNEHTL
SOCIALNO DELO NA PRELOMU TISOČLETJA
V novih razmerah, ki vdirajo v naše družbe-
no življenje na vseh področjih, se počutimo
socialni delavci nemočne, nezaščitene, s
premalo profesionalne orientiranosti na
trgu potreb in storitev, ob majhni možnosti
strokovne rasti in vse večjem nespoštovanju
našega dela kot stroke.
Današnji čas zahteva od nas premišljeno
ravnanje v tekmi za enakopravnost in
profilakso z drugimi sorodnimi strokami z
našim strokovnim znanjem in vedenjem.
Veliko teh priložnosti nam daje tudi
integracija, ki zahteva in pojmuje dosti več
kot zagotovljene pogoje na področju šo-
lanja. Vnaša se inkluzivnost kot nov model
razmišljanja in šolanja ter pomeni nov smi-
selni pristop: sodelovanje, ne tekmovanje,
soudeležba, ne prisila, odnosi, ne izolacija,
medsebojna odvisnost, ne neodvisnost,
sprejemanje in ne odklanjanje, prijateljstvo
in ne osamljenost.
Ne sme nas biti strah pred spremem-
bami, v danih razmerah moramo prestruk-
turirati stališča, odnose in skupno življenje
in delo. Prej ali slej bomo doumeli, da je
pomembna vključenost v procese, v nova
dogajanja, ker daje možnost vplivanja.
Izključenost namreč proizvaja programira
odpor in neučinkovitost.
Zelo verjetno je, da bosta narava in khen-
tela našega dela še nadalje zrcalili uspešnost
širše družbe, dogajanje v njej ter delovanje
družbenega sistema za uresničevanje
pogojev socialno prijazne države.
Svojo profesionalno identiteto in poklic-
no samozavest moramo graditi na strokov-
nem znanju in vedenju, našo stroko pa v
paleti dobrodelnosti in dobrodelnih orga-
nizacij narediti prepoznavno tudi drugim.
Nedvomno imamo z Visoko šolo za
socialno delo. Društvom socialnih delavcev
in prenovljenim kodeksom profesionalne
etike zagotovljene izhodiščne pogoje za
uspešnost.
Literatura
Društvo defektologov Slovenije (1997), Uresničevanje integracije v praksi. Zbornik.
M. Knehtl (1995), Razvrščanje in izobraževanje slušno motenih otrok: Usmerjanje otrok s
posebnimi potrebami. Diplomska naloga. Ljubljana VŠSD.
Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (1996), Pravica gluhih do znanja. Zbornik.
M. Beilmann (1995), Sozialmarketing undKomunikation. Neuwied, Kriftel, Berlin: Luchterhand.
278
Mirjana Majhenič
SKRB ZA STARE
OD DRŽAVE BLAGINJE DG SAMOPOMOČI
DrŽava blaginje je - tako v vzhodnih kot v
zahodnih državah — razgradila tradicio-
nalne oblike solidarnosti med ljudmi, ki so
bile v predindustrijskem obdobju pomem-
ben mehanizem obvladovanja in prema-
govanja njihovih vsakodnevnih stisk in
težav. Te pristne in učinkovite oblike
vzajemne in medsebojne pomoči je želela
nadomestiti s socialno politiko. Vendar pa
so izkušnje zadnjih desetletij povsod po
svetu pokazale, da je taka institucionali-
zirana dejavnost predraga tudi za najboga-
tejše države, hkrati pa tudi neučinkovita pri
razreševanju in odpravljanju človeških stisk
in težav.
Socialna politika je v odvisnosti od pre-
vladujoče ideologije in resursov, s katerimi
je razpolagala konkretna država, določala
potrebe prebivalstva ter vsebino in obseg
storitev, potrebnih za njihovo zadovolje-
vanje. V praksi je to pomenilo, da nekaterih
problemov »uradno« sploh ni bilo, drugim
pa so namenjali nesorazmerno veliko po-
zornost.
Naravna pot razvoja je prinesla potrebo
po decentralizaciji družbenih služb, s
čimer teoretiki razlagajo vertikalno organi-
zacijo, ki ureja razmerja med političnim
sistemom in družbenimi službami. Sopo-
menke tega termina pa so tudi: deinstitu-
cionaUzacija, komerciaHzacija, privatizacija,
socializacija. Tako tudi na socialno varst-
venem področju v novejšem času govorimo
o »pluralistični sociali«.
V naših razmerah in v tem trenutku, ki
ga zaznamujejo globoke strukturne spre-
membe na gospodarskem, političnem in
socialnem področju, je zelo transparentna
nemoč države blaginje, da bi lahko z
institucionahziranimi obHkami pomoči na
socialno varstvenem področju, pa tudi na
drugih področjih družbenih dejavnosti
pokrila vse potrebe ljudi.
V praksi smo strokovnjaki v centrih za
socialno delo začeli zaznavati te prazne
prostore že pred desedetjem. Nekako v ta
čas sodi začetek intenzivnega iskanja in raz-
vijanja novih metod dela in novih pristopov
k uporabnikom naših storitev. Na vidni
ravni se je to dogajalo kot odpiranje insti-
tucij v okolje z vključevanjem prostovoljnih
laičnih in strokovnih sodelavcev, na sprva
manj opazni ravni pa kot dogajanje, ima-
nentno procesu demokratizacije, ki kot
temeljno vrednoto uveljavlja posameznika
in njegove pravice.
Eno temeljnih vprašanj, ki ga nosi v sebi
vsak proces deinstitucionalizacije družbe-
nih služb, zadeva vlogo in položaj uporab-
nikov njihovih storitev.
Nikakršna skrivnost ni, je pa vsekakor
nepriljubljena tema, da prav profesionalci,
ki zelo poudarjamo pomen samo-odločanja
naših uporabnikov, v praksi še vedno zelo
težko prepuščamo ljudem odločanje o nji-
hovih življenjih.
Ko govorim o vlogi in položaju uporab-
nikov storitev družbenih služb, imam torej
v mislih njihov položaj v razmerju do
strokovnjakov. Ključni mehanizem v tem
položaju, ki določa možnosti uporabnikov,
da vplivajo na vsebino in kakovost socialno
varstvenih storitev, je razmerje moči med
njimi in eksperti. Vplivati pomeni imeti
nadzor. Vplivati lahko v končni posledici
pomeni tudi preprečiti zlorabe. Zato je de-
centralizirana dajavnost zaradi učinkovite
kontrole, ki jo imajo nad produkcijo storitev
279
MIRJANA MAJHENIČ
tako uporabniki kot strokovnjaki, lahko
resnično kvalitetna.
V tem primeru je razmerje moči med
enimi in drugimi uravnovešeno v odprtem,
prilagodljivem sistemu. Vsi imajo enako
možnost za artikulacijo svojih interesov in
ciljev, izražanje negativnega feedbacka in
vzpostavitev medsebojnega zaupanja v
popolni odsotnosti prevlade in odvisnosti.
V takem sistemu je klient res uporabnik ali
celo partner ekspertu.
Na drugem polu je asimetrični model
moči, v katerem uporabniki nimajo nad-
zora in vpliva na delo profesionalcev in v
skrajnem primeru lahko postanejo celo
predmet eksperimentiranja.
KAKO ZMANJŠATI ODVISNOST
UPORABNIKOV OD STROKOVNJAKOV
Po Hasenfeldu (Rus 1990) tako klient kot
ekspert težita k uresničitvi svojih interesov,
kar skušata doseči z naslednjimi vzorci
vedenja:
•	z iniciativo
•	s spreminjanjem razmerja moči
•	z medsebojnim zaupanjem.
Uporabnikova iniciativa je odvisna od
njegovih osebnih in materialnih virov,
možnosti dostopa do alternativnih virov
pomoči in konvergence njegovih in eksper-
tovih interesov.
Na spreminjanje razmerja moči vplivajo
informacije in znanje, ki jih ima uporabnik
o naravi storitev, nujnost storitve zanj in
možnosti, da bi te storitve poiskati v drugi
instiUiciji ali pri drugem strokovnjaku v isti
instituciji.
Zaupanje, ki je temelj kooperativnega in
ustvarjalnega odnosa med uporabnikom in
strokovnjakom, pa zagotavlja obravnavo, ki
ohranja klientovo identiteto in avtonomijo.
Ta model razmerja moči med klientom
in ekspertom je mogoče vključiti v razmi-
šljanje o tem, kako v naši praksi zmanjšati
odvisnost prvih od drugih na zanimivem
primeru soobstoja različnih oblik pomoči
starim, ki zrcalijo različne stopnje institu-
cionaliziranosti in hkrati tudi vpliva, inicia-
tive in odvisnosti uporabnikov. To so:
•	dom za upokojence
•	pomoč starim ljudem na domu
•	skupine starih za samopomoč.
Medtem ko so bili domovi upokojencev
v preteklih desetletjih edina organizirana
oblika pomoči starim ljudem ob tisti, ki jo
je zagotavljala neformalna socialna mreža
(sosedska pomoč, sorodstvo), sta Pomoč na
domu in Projekt skupine starih za samo-
pomoč novejšega datuma.
Pomoč na domu so kot program javnih
del razvili po praktično vsej Sloveniji centri
za socialno delo, ponekod tudi domovi
upokojencev, zdravstveni domovi in še kdo.
Ti programi pomenijo mrežo storitev v
bivalnem okolju, ki pomembnemu številu
starih ljudi omogoča dostojno in varno
življenje v njihovem domačem okolju.
Nadomešča torej institucionalno varstvo in
je bistven sestavni del zagotavljanja kvali-
tete življenja v starosti.
Projekt skupin starih za samopomoč se
razvija pod okriljem Združenja za socialno
gerontologijo in gerontagogiko Slovenije.
Vključuje že več kot 400 skupin v domovih
in v domačem okolju in je danes nedvomno
najpomembnejši sistem zadovoljevanja ne-
materialnih potreb starih ljudi pri nas, ob
tem pa Uidi odločilno oblikuje odnos mlade
in srednje generacije do starosti in staranja.
Da bi z uporabo Hasenfeldovega modela
ugotovili, kakšno je razmerje moči med
uporabniki in strokovnjaki v teh treh
oblikah pomoči starim, lahko uporabimo
naslednje predpostavke:
Stopnja odvisnosti je tem manjša:
•	čim večji so osebni in materialni viri
posameznika
•	čim večje so možnosti dostopa do
alternativnih virov pomoči
•	čim bolj so interesi in cilji enih in
drugih konvergentni
•	čim bolj dosledno je posameznik
obravnavan kot samostojna osebnost
•	čim manj je storitev posamezniku
nujno potrebna
•	čim večje možnosti ima, da do te
storitve pride v drugi instituciji ali pri
drugem strokovnjaku
•	čim več ima informacij in znanja o
naravi storitve
Sklepanje na osnovi poznavanja in
razumevanja značilnosti in funkcioniranja
280
SKRB ZA STARE
domov za upokojence, programov pomoči
na domu in skupin starih za samopomoč
mi omogoča hipotezo, da po uporabi teh
kriterijev vlada med klienti in eksperti v
domovih asimetrični sistem moči, kjer
imajo klienti najmanj moči in so najbolj
odvisni. Na drugem polu v skupinah za
samopomoč je povsem nasprotno, medtem
ko je dejavnost pomoči na domu nekje
vmes.
Kriteriji in hipoteze nas opozarjajo na
nekatere načine ustvarjanja uravnove-
šenega razmerja moči med uporabniki in
strokovnjaki. Če navedem samo nekatere:
povečevanje ekonomske moči uporabnikov
z uvajanjem sistema vavčerjev in različnih
oblik zavarovanj, oblikovanje predstav-
niških teles uporabnikov v javnih službah
in organizirano vplivanje na načrtovanje,
izvajanje, obseg in kvaliteto storitev. To
slednje pa zahteva od strokovnjakov, kot
pravi Eide Kjell (Rus 1990), da zmanjšajo
svoj intervencionizem oziroma profesio-
nalni paternalizem.
Ta izziv se pri nas v novejšem času —
konkretno v zadnjem desetletju — strokov-
njakom ponuja s socialno inovacijo, ki jo
Veljko Rus imenuje »postmodernizem« v
socialni politiki (ibid.), Jože Ramovš pa
razlaga kot naraven imunski sistem, ki skrbi
za reševanje socialnih zagat in za krepitev
socialne klenosti posameznika in temeljnih
človeških skupin (Ramovš 1995). V mislih
imam seveda samopomoč.
Skupine in organizacije za samopomoč,
ki so marsikje v svetu že prerasle v gibanja,
so izjemno pomemben del zadovoljevanja
potreb ljudi ter obvladovanja in razreševa-
nja njihovih problemov. Vzroke za nastaja-
nje skupin za samopomoč je treba iskati v
dejstvu, da se državne institucije tudi v
deželah blagostanja niso bile povsem spo-
sobne soočiti z naraščajočimi zdravstve-
nimi in socialnimi problemi prebivalstva,
ter v pojavljanju potrebe po vzajemni
odgovornosti in preseganju odvisnosti
posameznikov in skupin od državnih služb.
V naših razmerah so primeri samoorga-
niziranja ljudi v skupine za samopomoč z
motivom, da bi preprečiH ali razrešili dolo-
čen problem in pomagaH sebi tako, da po-
magajo drugim, še dokaj redki. Večinoma
smo pobudniki, organizatorji in voditelji
teh skupin strokovnjaki, ki smo tako razvili
novo poklicno vlogo — pomoč za samo-
pomoč. Bistvo te nove vloge vidim prav v
preseganju ekskluzivnosti, vsevednosti in
dokončnosti odločitev strokovnjakov. To je
proces, ki je sam v sebi izjemno zahteven,
saj pomeni, da je treba opraviti s predsodki
in vzpostaviti enakopraven odnos ter
stopiti na neznano pot profesionalnega in
osebnega razvoja. Tega namreč zahteva
dogajanje v skupinah, katerega značilnosti
so: ravnovesje dajanja in sprejemanja
suporta, pomen občutkov in osebnih
izkušenj, intuicija in duh vzajemnosti, tukaj
in sedaj namesto znanja, vrednotenja,
ocenjevanja in dolgoročne perspektive.
Vloga strokovnjaka se tako povsem
razlikuje od tiste, ki jo ima v skupinskem
socialnem delu ali v terapevtski skupini,
čeprav je cilj identičen — mobilizirati po-
tenciale skupine in posameznika za spopad
s sittiacijo. Prepričana sem, da je lahko tudi
težja, saj zahteva sposobnost za ohranjanje
občutljivega ravnovesja med intervencijo in
prepustitvijo toku skupinske dinamike,
zlasti pa umetnost, ki ji pravimo »narediti
samega sebe nepotrebnega«.
V nadaljevanju sledi poskus razčlenitve
vlog strokovnjaka, ki se angažira v skupini
za samopomoč.
POBUDNIK
Strokovnjaki v različnih službah pomoči pri
svojem poklicnem delu zaznavamo potre-
be, jih analiziramo in predvidimo tudi nači-
ne za njihovo zadovoljevanje. Vloga pobud-
nika ustanovitve skupine za samopomoč na
primer zahteva osebno pripravo, pripravo
okolja, pripravo načrta in njegovo verifika-
cijo pri »somišljenikih«, pripravo, motiva-
cijo in povabilo bodočim članom skupine.
Sem uvrščam tudi prvo srečanje, ki je na-
menjeno pogovoru o pričakovanjih članov,
možnostih, ki jih imajo v skupini in njenem
poslanstvu.
281
MIRJANA MAJHENIČ
ORGANIZATOR
Skupini je treba priskrbeti pogoje za us-
tanovitev in delovanje, zlasti prostor za
srečanja in denar za pokrivanje materialnih
stroškov, ob tem pa tudi tkati mrežo, v kateri
se bo skupina lahko povezovala s sebi
sorodnimi.
SVETOVALEC
Strokovnjak skupini s svojim znanjem
seveda lahko pomaga preko čeri in mimo
pasti, vendar na neavtoritativen in nevsiljiv
način, s spodbudo in oporo ljudem, ki se
želijo postaviti na lastne noge.
Strokovnjaki, zaposleni v državnih insti-
tucijah na področjih pomoči ljudem, smo
se v sodobnih družbenih procesih znašli v
paradoksnem položaju. Prvi smo se, ob
podpori stroke seveda, odzvali razmeram,
ki so sledile zmanjševanju interventne
vloge države: povečevanju obsega in teže
stisk ljudi, pojavu povsem novih problemov
(brezposelnost, narkomanija, brezdom-
stvo) in prej latentnim problemom, ki so
postali manifestni (problemi starih, nasilje
v družini, zlorabe otrok), z novimi meto-
dami in oblikami pomoči ter novimi pri-
stopi k ljudem in njihovim potrebam — 5
svojim prispevkom k deinstitucionalizaciji
služb pomoči človeku.
Literatura
J. Ramovš (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
V. Rus (I99O), Sodalna država in družba blaginje. Ljubljana: Inštitut za sociologijo.
282
Pavla Raposa Tajnšek
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU
KRITIČNI POLOŽAJ SOCIALNEGA DELA
V DELOVNEM OKOLJU V ČASU TRANZICIJE
Obstoj in razvoj socialnega dela v delovnem
okolju je v interesu obeh prizadetih strani:
delovnega okolja, ki ga sestavljajo vse
profitno in neprofitno usmerjene delovne
organizacije v zasebnem in javnem sektor-
ju, ter samega socialnega dela. Delovno
okolje uporablja znanje socialnih delavcev
pri vodenju in upravljanju človeških virov,
še zlasti pri ohranjanju in razvijanju moti-
vacije in ustvarjalnosti zaposlenih pri delu.
Socialno delo, ki upošteva osrednjo vlogo
dela v naši kulturi in v življenju posamez-
nikov, pa se zaveda, da so zaposleni izpos-
tavljeni številnim stresom, ki jih je smiselno
reševati v okolju, kjer se izražajo; izkušje pa
tudi potrjujejo, da je prav aktivna popula-
cija, ki manj pogosto išče pomoč v lokalnih
službah, navadno zelo motivirana za reševa-
nje težav in za razvoj svojih potencialov.
V preteklosti si je socialno delo v Slo-
veniji zagotovilo vidno mesto in razmeroma
zanesljiv položaj v okviru kadrovsko so-
cialnih služb, ki so nastale in se razvijale kot
nekakšen hibrid strokovnih kadrovskih
konceptov in pristopov, utemeljenih v mo-
dernih organizacijskih in menedžerskih
teorijah, in posameznih ideoloških in vred-
nostnih izhodišč, na katerih je temeljil
prejšnji pohtični in družbeni sistem. Eko-
nomske, pohtične in družbene spremem-
be, ki so se začele v drugi polovici osem-
desetih let, so poslabšale položaj celotne
kadrovske dejavnosti, še posebej pa so pri-
zadele prav socialno delo v delovnem oko-
lju. Prehod v tržno ekonomijo, radikalno
zmanjševanje delovne sile, prestruktu-
riranje in lastninjenje podjetij, izguba starih
trgov in iskanje novih v okviru globalne
svetovne ekonomije je spremljala velika
negotovost, ki so jo občutili tako deloje-
malci kot delodajalci. Socialne službe v
podjetjih so v tem času množično ukinjali
— deloma zaradi dejanskega boja podjetij
za preživetje, deloma pa zaradi premalo
ozaveščenega menedžmenta, nepoznava-
nja vloge socialnega dela v delovnem okolju
in negativne družbene klime (ki jo ponazar-
ja znani slogan »socialo ven iz podjetij«, žal
napačno razumljen kot poziv za odstranitev
socialnega dela iz podjetij!), se je število
socialnih delavk oz. delavcev v tem okolju
močno zmanjšalo; tisti, ki so ostali, pa po-
gosto opravljajo kadrovsko ali kombinirano
kadrovsko-socialno delo (Rapoša Tajnšek
1997: 3-8).
Kriza socialnega dela v delovnem okolju
je še povečala težave in stiske zaposlenih,
ki so ob izgubi zaposlitve in drugih težavah
v času tranzicije ostajali brez nujne stro-
kovne pomoči v delovnem okolju, hude
osebne in profesionalne stiske pa so
doživljale tudi socialne delavke in delavci,
ki so se tudi sami znašli na listi odvečnih
delavcev. Kot vsaka težka preskušnja pa
pomeni obstoječa kriza tudi nov izziv in
priložnost za spremembe v konceptih in
praksi socialnega dela v delovnem okolju.
Stroka sicer že dalj časa poudarja speci-
fični prispevek socialnega dela v delovnem
okolju k razvoju in ohranjanju človeških
virov, ustvarjanju spodbudne socialne
klime in dobrih medčloveških odnosov,
vendar je dosedanja praksa socialnega dela
v delovnem okolju v mnogih primerih
ohranjala tradicionalne pristope, naloge in
283
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK
metode dela, ki so se razvili v časih nepro-
duktivnega zaposlovanja, izjemno velike
varnosti delovnega mesta, pomembne vlo-
ge delovne organizacije pri zagotavljanju
kakovosti delovnega življenja (družbenega
standarda) in pri reševanju stanovanjskih
razmer zaposlenih. V navedenih okolišči-
nah se je socialno delo kaj hitro znašlo v
nezavidljivem položaju, ki mu zlasti manj
izkušeni socialni delavci niso bili dorasli:
na njihova ramena so vodstvo podjetja,
neposredni vodje in sodelavci ter samo-
upravni organi preložili odgovornost za
socializacijo neprilagojene, za delovni pro-
ces praktično odpisane delovne sile, nato
pa so jim očitali, da kot »vzdrževalci odpi-
sanih« niso sposobni ničesar rešiti. Tem
pastem so se lažje izognili socialni delavci
in delavke, ki so si pridobili dodatno znanje,
zlasti na področju zdravljenja alkoholizma,
in ki so si pri svetovalnem delu zagotovili
profesionalno avtonomijo. Veliko ovir so
morali socialni delavci premagati tudi na
organizacijski ravni, če so se pri načrto-
vanju razvoja in sprejemanju strateških
odločitev želeli uveljaviti s svojimi anali-
zami, strokovnimi mnenji in ocenami. Za
zahtevno delo v delovnem okolju, kjer
povečini niso imeli podpore v lastni stroki,
so bili diplomanti višje šole premalo uspo-
sobljeni, zato so bili ob redukciji kadrovskih
služb še bolj ranljivi. Težko pa bi odgovorili
na vprašanje, ali bi socialno delo v delov-
nem okolju manj boleče prestalo tranzi-
cijsko obdobje, če bi si socialni delavci že
pred opisanimi spremembami pridobili
več splošnega in specifičnega znanja, s tem
pa tudi trdnejšo profesionalno identiteto.
Tranzicija, ki je sovpadla z začetki viso-
košolskega študija, je ponekod upočasnila,
marsikje pa — zaradi ukinitve delovnega
mesta socialnega delavca — sploh onemo-
gočila uveljavljanje sodobnih konceptov, ki
poudarjajo dvojno naravo socialnega dela
v delovnem okolju: na eni strani strokovno
pomoč menedžmentu pri strateških odlo-
čitvah v zvezi z ljudmi in preventivno
delovanje, namenjeno vsem zaposlenim, in
na drugi strani neposredno pomoč pri
reševanju osebnih problemov. Ugotavljamo
pa tudi nasprotno — prav v tem težavnem
obdobju je marsikateri od preostalih
socialnih delavcev v delovnem okolju našel
jasne, strokovno utemeljene odgovore na
vprašanja, kako lahko v skladu z osnovnimi
metodičnimi načeli in načini ravnanja v
socialnem delu (Lüssi 1990: 87-94) posre-
duje med potrebami ljudi in potrebami
organizacije (v smislu mediacije in poga-
janj) ter pomaga iskati rešitve, ki bodo
koristile vsem udeleženim v problemu.
KAKŠNE PERSPEKTIVE PRINAŠA
GESLO SODOBNEGA MENEDŽMENTA
»LJUDI NA PRVO MESTO«?
V nekaterih delovnih okoljih, kjer so pred
leti odpravili ali močno reducirali različne
obhke pomoči zaposlenim, zdaj že ugotav-
ljajo, da bodo morali nakloniti ljudem ve-
hko več pozornosti, če bodo hoteli ohraniti
ali izboljšati poslovne rezultate. Potem ko
so prešli skozi najtežje trazicijsko obdodbje,
v katerem so močno zmanjšali skrb za zapo-
slene, so menedžerji spoznali, da ob nizki
ravni kakovosti delovnega življenja in ob
slabih medsebojnih odnosih ni mogoče
doseči vrhunskih rezultatov, ki jih zahteva
svetovna konkurenca. Tako se v nekaterih
podjetjih ponovno obračajo k ljudem,
povečuje se občutljivost za njihove potrebe
pri delu in zunaj njega, skratka, človek je
spet v ospredju, a tokrat na novi osnovi —
zaradi potrebe po preživetju, ne zaradi
ideologije, altruističnih vrednot ali paterna-
lističnega odnosa menedžmenta do zapo-
slenih. Podjetja obešajo na vidna mesta
znano geslo »Ljudi na prvo mesto«, prav ta
zahteva pa je tudi prvi strateški princip
evolucijskega menedžmenta ob prehodu v
novo tisočletje (Laszlo, Laszlo 1997:62). Da
bi povečali donose, je treba postaviti ljudi
v podjetju pred vse druge vire in cilje —
finančne, ekonomske in tehnološke. V
preteklosti so podjetja določala strateške
prioritete (povečanje profita in donos-
nosti) na podlagi finančnih in tehnoloških
indikatorjev, ki pa v sodobnem, nadvse
kompetitivnem in hitro se spreminjajočem
okolju niso več ustrezni.
Danes na trgu ne preživijo najmočnejši,
ampak najpametnejši, zato je nekdanja
altruistična naklonjenost do zaposlenih
284
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU
dobila povsem pragmatično osnovo: skrb
za ljudi je neposredno povezana s preži-
vetjem podjetja, saj prav motiviranost in
ustvarjalnost ljudi največ prispevata k
povečanju vseh drugih virov in s tem k
skupni konkurenčnosti podjetja, ugotav-
ljata navedena avtorja. Vprašanje, kako
motivirati zaposlene, kako jih spodbuditi k
večji storilnosti in še zlasti k inovativnemu,
ustvarjalnemu delu in iskanju novih rešitev,
je za sodobni menedžment enako pomem-
bno kot vprašanje, kako zadovoljiti pričako-
vanja delničarjev in kupcev. Zato posvečajo
v podjetjih posebno pozornost razvijanju
organizacijske kulture, pripadnosti delovni
organizaciji, smiselnemu in kreativnmu
delu v skupini, medsebojnemu sodelovanju
in dobrim medčloveškim odnosom na vseh
ravneh. Da bi zaposleni učinkoviteje upo-
rabljali, ohranili in razvijali svoje delovne
in ustvarjalne potenciale ter ostali lojalni
podjetju, pa ponuja »razsvetljeni« menedž-
ment zaposlenim tudi vrsto ugodnosti v
delovni organizaciji in izven nje, vse od
različnih preventivnih zdravstvenih, rekrea-
cijskih, izobraževalnih in socialnih progra-
mov do informacij o tem, kje dobiti pomoč,
pa tudi konkretne pomoči pri reševanju
problemov in uresničevanju pravic.
Na vseh navedenih področjih se social-
nim delavcem ponuja priložnost, da načrtu-
jejo in »prodajo« menedžmentu svoje pro-
jekte; kaj bodo načrtovali, pa je v veliki meri
odvisno tudi od njihove lastne ustvarjal-
nosti. Edina omejitev je zahteva, da mora
imeti vse, kar počnejo socialni delavci v
delovnem okolju (ah zunaj njega), pozitivne
učinke na blaginjo ljudi. Vprašanje, kaj sodi
in kaj ne sodi v njihov delokrog, so si v
preteklosti socialni delavci v delovnem
okolju pogosto zastavljali (Rapoša Tajnšek
1988: 18-19). Danes so zaradi zaostrenih
razmer prisiljeni sprejeti vse, kar jim
naložijo, pri tem pa pogosto tudi formalno
prevzamejo drugo identiteto - na primer
kadrovika. Kljub nekaterim omejitvam pa
lahko socialni delavci, ki delajo na sorodnih
nalogah v okviru kadrovske dejavnosti, še
naprej ohranijo stik s stroko in s svojim
primarnim poklicnim poslanst\4)m, skrbeti
za dobrobit posameznika in skupnosti. Ce
je preživetje podjetja v prvi vrsti odvisno
od ljudi, ki v njem delajo, potem je kakovost
njihovega delovnega življenja vitalni interes
menedžmenta, ki podjetje vodi in upravlja,
in delničarjev, ki lahko pričakujejo dividen-
de samo, če bo podjetje poslovno uspešno.
Krog, ki povezuje interese posameznih
udeležencev organizacije v prizadevanjih
za dolgoročno in uspešno preživetje, je tako
sklenjem. Zato lahko upravičeno pričaku-
jemo, da bodo končani procesi lastninjenja
in prestrukturiranja podjetij (skupaj z večjo
usposobljenostjo diplomantov socialnega
dela) nekoliko širše odprli trenutno še
dokaj priprta vrata za (re)integracijo social-
nega dela v delovno okolje. Seveda pa si je
komaj mogoče predstavljati, da bi delovno
okolje v Sloveniji še naprej zaposlovalo tako
veliko število socialnih delavcev kot v
»zlatih časih« samoupravljanja, ko je bilo v
podjetjih in v drugih delovnih organiza-
cijah zaposlenih več sto socialnih delavcev;
največ, nekaj nad 400, jih je bilo sredi osem-
desetih let, tik pred začetkom tranzicije. V
zadnjih letih so razpadli skoraj vsi veliki
gospodarski sistemi v Sloveniji, v katerih je
bilo zaposlenih največ socialnih delavk in
delavcev Manjša podjetja se bodo predvido-
ma težje odločala za lastno socialno službo,
tudi če bodo dosegala ugodne rezultate. Za
taka podjetja bodo morda prišle v poštev
storitve, ki jih bodo ponudili zunanji
pogodbeni izvajalci; ti bodo pokrili potrebe
večjega števila manjših delovnih organizacij
na določenem lokalnem ali regionalnem
območju. Slaba stran pogodbenih zunanjih
izvajalcev je, da so manj povezani z organi-
zacijo in se zato težje vključujejo v načrto-
vanje in sprejemanje razvojnih načrtov,
ovirano je permanentno sodelovanje z
menedžmentom in z vodji delovnih skupin;
kar se tiče pomoči zaposlenim, pa imajo ti
v primeru zunanjega izvajalca včasih celo
manj zadržkov in strahu pred stigmatizacijo
ali zlorabo zaupanja.
Slabo izkoriščene možnosti za pomoč
zaposlenim in menedžmentu so tudi v jav-
nem oziroma državnem sektorju. Zaposleni
v javnih podjetjih in zaposleni v državni
upravi, pravosodju, policiji, vojski, zdrav-
stvu, šolsrvT.!, socialnem varstvu in ostalih
družbenih dejavnostih so le izjemoma
deležni pomoči na delovnem mestu. Ker so
285
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK
tO službe Strokovnjakov, ki delajo z ljudmi,
se zdi nekako samoumevno, da bodo sproti
reševali probleme in konflikte in da večjih
težav v delovnem okolju ne bi smelo biti.
Hkrati pa se posveča premalo pozornosti
obremenitvam, ki jih prinaša delo z ljudmi,
izgorelosti in podobnim težavam. Prese-
neča odnos države kot delodajalke, ki celo
pri tako izpostavljenih poklicnih skupinah,
kot so na primer policisti, ne razmišlja o
posledicah nizke kakovosti delovnega
življenja, napetih medosebnih odnosov,
razočaranju nad izbranim poklicem ipd.
(Vučko 1998).
Socialni delavci, ki si že med študijem ali
po njem dopolnijo temeljna strokovna
znanja z organizacijskimi in menedžerskimi
znanji, se bodo potegovali tudi za druga
delovna mesta v okviru manedžmenta
človeških virov. Naši diplomanti so že doslej
konkurirali drugim strokam na področju
splošne kadrovske dejavnosti, razvoja
kadrov, vodenja ocenjevalnih razgovorov,
izobraževanja, odnosov z okoljem itn. Z
dodatnim izobraževanjem se bodo lahko
dokazovali tudi na teh in drugih mejnih
področjih, ki sicer prinašajo določene ome-
jitve v zvezi s profesionalno etiko socialnega
dela, niso pa v celoti nezdružljiva z identi-
teto socialnega dela. Socialni delavci, ki že
delajo ali pa se bodo zaposlili na drugih
področjih menedžmenta človeških virov,
lahko poleg sebe uspešno afirmirajo tudi
svojo primarno stroko. Diplomantom, ki
delajo na mejnih področjih kadrovskega
menedžmenta, pa bi morali omogočiti na-
daljnjo povezanost s stroko, strokovni raz-
voj in podporo matičnega profesionalnega
združenja.
Ob koncu razmišljanja o (re)integraciji
socialnega dela v delovno okolje želim
opozoriti še na druge pogoje, ki morajo biti
izpolnjeni, da bi lahko socialno delo v
delovnem okolju opravljalo svojo vlogo
tako, kot je zamišljeno. Navedene pogoje
lahko strnemo v naslednjih zahtevah:
• vodstvo organizacije mora sprejeti in
podpreti program socialnega dela, mu
priznati proaktivno vlogo pri upravljanju
človeških virov, ustvarjanju spodbudne
delovne klime in razvijanju dobrih medse-
bojnih odnosov;
•	organizacija mora sprejeti in izvajati
politko pomoči zaposlenim;
•	menedžment na najvišji, srednji in nižji
ravni mora poznati in sprejemati osnovne
zahteve profesionalne etike ter podpirati
avtonomijo socialnega dela pri reševanju
psihosocialnih težav in stisk zaposlenih;
•	sodelovanje in podpora sindikata, ki
je pomemben partner socialnega dela pri
zavzemanju za kakovost delovnega življenja,
za zdravo in varno delovno okolje;
•	tudi če zakon ne predpisuje obvezne
prisotnosti socialnega dela v delovnem
okolju, morajo zakonske rešitve na vseh
področjih, ki so pomembna za položaj
človeka pri delu, določati odgovornost
delovne organizacije — na te določbe se
nato pri svojem delu opirajo posamezne
stroke;
•	medsebojno upoštevanje in povezo-
vanje vseh strokovnih služb in profesio-
nalnih profilov, ki se v delovni organizaciji
ukvarjajo s človeškimi viri — od kadrovanja,
izobraževanja, motiviranja, komuniciranja
do medicine dela, varstva pri delu, pravne
službe in drugih;
•	primeren prostor in druga oprema, ki
omogoča neposreden dostop do socialnega
delavca, spoštovanje načela zaupnosti in
tajnost osebnih podatkov;
•	zagotovljena jim mora biti redna
supervizija ali intervizija ter možnost
permanentnega izobraževanja v stroki in na
mejnih področjih;
•	ob strani jim mora stati močno in
dejavno profesionalno združenje (prire-
jeno in dopolnjeno po priporočilih nizo-
zemskim socialnim delavcem, Bobbink in
drugi 1988).
POMOČ VODJEM
PRI REŠEVANJU PROBLEMOV, KI NASTAJAJO
NA DELOVNEM MESTU IN SO POGOSTO
POVEZANI Z OSEBNIMI IN DRUŽINSKIMI
TEŽAVAMI ZAPOSLENIH
Vsaka delovna organizacija pričakuje od
zaposlenih, da bodo pri delu uspešni, da
bodo zavzeto in ustvarjalno izpolnjevali
delovne naloge ter maksimalno prispevali
k ciljem organizacije. To pričakovanje trči
286
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU
ob prvo oviro, ki jo predstavljajo pričako-
vanja vsakega zaposlenega — ta pa še zdaleč
niso identična pričakovanjem delodajalcev,
zato se pojavljajo problemi in konflikti pri
delu. Druga ovira je dejstvo, da se praktično
vsak zaposleni vsaj enkrat v svoji delovni
karieri ubada z resnimi osebnimi ali dru-
žinski problemi, zaradi katerih je ogroženo
tudi njegovo funkcioniranje na delovnem
mestu.
Posamezni viri različno ocenjujejo šte-
vilo delavcev, ki se srečujejo s problemi pri
delu. Ameriški viri v glavnem navajajo, da
je zaradi osebnih in družinskih težav vsako
leto prizadetih 10-15% zaposlenih, posa-
mezne ocene so tudi višje (celo do 25%).
Prav tako je težko oceniti, za koliko se zaradi
osebnih ali družinskih težav zmanjša
delovna storilnost. Winkelpeckova in Smith
(1988: 46) na primer ugotavljata, da lahko
ne glede navelike razlike med posamezniki
v povprečju pričakujemo vsaj 15% zmanj-
šanje delovne storilnosti pri posameuniku,
ki ga pestijo težave. Dejstvo, da kakšnih 15%
delavcev vsak dan dela le s približno 85%
svoje zmogljivosti, je za mnoge ameriške
delodajalce že dovolj pomemben razlog za
uvedbo pomoči pri reševanju osebnih in
družinskih težav. Zato se je poleg klasičnih
oblik socialnega dela v podjetjih, v katerih
se zaposleni socialni delavci ukvarjajo z
različnimi problemi na ravni posameznika
in tudi na ravni organizacije, v ZDA pred-
vsem v 80. letih močno povečalo število
tako imenovanih »programov pomoči za-
poslenim«, ki so namenjeni individualni
pomoči zaposlenim in njihovim nepo-
srednim vodjem, redkeje pa tudi celotni
organizaciji. Programe, ki so se razvili iz
programov zdravljenja alkohohzma, danes
pa pokrivajo celotno pahljačo potreb, iz-
vajajo notranji ali zunanji (pogodbeni)
izvajalci. V začetku 90. let je bilo že skoraj
40% delovne sile v ZDA deležnih osebne
pomoči v okviru teh programov (Cunning-
ham, 1994:1). Delodajalci, ki finansirajo te
programe, so očitno dobro naložili denar,
saj podatki kažejo, da se jim na vsak vloženi
dolar povrne od 5-10 dolarjev, poleg tega
pa so na primer v General Motorsu po
uvedbi programa zmanjšali izgube zaradi
odsotnosti za 40%, nadomestila zaradi
bolezni in nesreč za 60%, število nesreč na
delovnem mestu pa za 50% (Masi 1992: 5).
V okviru teh programov lahko zaposleni
dobijo pomoč ob najrazhčnejših proble-
mih, med katerimi prevladujejo osebne in
družinske težave (pribhžno polovica vseh
primerov), ena tretjina primerov je pove-
zamih z zasvojenostjo in prav toliko z dušev-
nimi boleznimi in emocionalnim stiskami.
Opažajo, da v zadnjem času narašča število
uporabnikov, ki trpijo zaradi stresa na sa-
mem delovnem mestu (Cunningham 1994:
8). Ocenjujejo, da velika večina zaposlenih
poišče pomoč na lastno željo; v tem prime-
ru jim je zajamčeno, da bodo za organiza-
cijo ostali anonimni. Ostale praviloma na-
potijo po pomoč njihovi nadrejeni. Kadar
je napotitev zgolj v obliki neformalnega
priporočila in ne pride do povratne infor-
macije, je takemu uporabniku prav tako
zajamčena zaupnost. Med tistimi, ki so
napoteni po pomoč, jih večina pomoč tudi
sprejme.
Med svetovalci, ki delajo v teh progra-
mih, prevladujejo socialni delavci, ki so tudi
največ prispevali k evoluciji ponujene
pomoči. Tudi za naše razmere je lahko
poučna izkušnja, ki jo v zvezi s tem opisuje
Cunninghamova (1994: 10-11). Ko so se
začeli socialni delavci zaposlovati v teh
programih, so jih mnogi kolegi svarili:
»Karkoli boš že delal, nikar ne povej, da si
socialni delavec!« K sreči, pravi Cunning-
hamova, socialni delavci očitno niso
poslušali teh svaril, kajti kmalu so postali
prav socialni delavci najbolj iskan poklicni
profil v teh programih. K temu je prispevala
njihova teoretska in praktična usposob-
ljenost, ekološko sistemski pristop, ki je
izhodišče socialnegadela, celovito razume-
vanje posameznika v odnosih z drugimi
sistemi, jasna etična in metodološka načela
ter spretnosti, ki so preskušene tudi na
drugih področjih socialnega dela. Podobni
programi pomoči, v okviru katerih podjetje
zagotovi zaposlenim hiter in brezplačen
dostop do psihosocialne pomoči (ki jo tudi
tu pogosto izvajajo socialni delavci), se
zadnjih nekaj let širijo tudi v Veliki Britaniji.
Hiter razvoj teh programov kaže, da so
sprejemljivi tako za delodajalce, ki vidijo v
njih neposredne koristi, kot za zaposlene.
287
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK
ki S pomočjo svetovanja rešijo veliko težav-
nih življenjskih situacij. Kljub temu nekate-
ri kritično ocenjujejo te programe zaradi
enostranske usmerjenosti na individualno
pomoč, ki v njih prevladuje, in se zavzemajo
za celovitejši pristop socialnega dela v de-
lovni organizaciji (Googins, Godfrey 1987:
184-185). Res pa je, da si srednje vehke in
manjše delovne organizacije, ki imajo manj
kot dva tisoč zaposlenih, težko privoščijo
lastno socialno službo, zato se odločajo za
pogodbene izvajalce (Masi 1992).
Programi pomoči zaposlenim vklju-
čujejo tudi usposabljanje in pomoč nepo-
srednim vodjem (»nadzornikom«) za prepo-
znavanje težav pri delu in za ustrezno
ukrepanje oziroma napotitev po pomoč. Na
tem področju bi se lahko veliko bolj kot
doslej angažirali tudi naši socialni delavci,
saj je prav odnos med vodjem in zaposle-
nimi ključnega pomena pri zmanjševanju
težav na delovnem mestu.
Pomoč vodjem pri delu z zaposlenimi
izhaja iz naslednjih izhodišč, ki jih lahko
kljub razlikam med našim in ameriškim
okoljem upoštevamo tudi pri nas.
Prvič, v ameriški kulturi dela je samo-
umevno pričakovati, da bo delojemalec
maksimalno spoštoval zahteve dela v trdem
in zelo neizprosnem delovnem okolju in da
bo delal tako rekoč »stoprocentno«, zato je
usklajevanje delovnega in osebnega oziro-
ma družinskega življenja še toliko težje.
Drugič, od delovne organizacije, ki kaj
da na svoj ugled in se ponaša z odličnostjo
in socialno odgovornostjo, se pričakuje, da
bo zaposlenemu v primeru težav najprej
omogočila ustrezno pomoč in mu dala
določen čas za ureditev težav. Pomoč je za
zaposlene brezplačna, kar ni nepomem-
bno, res pa je tudi, da lahko obstajajo glede
upravičenosti do razhčnih storitev razlike
med posameznimi kategorijami delavcev.
Tretjič, vodja je odgovoren za svoje ljudi,
za izpolnjevanje delovnih nalog, za pomoč
pri izpolnjevanju teh nalog, za kontrolo in
nazor, ni pa pristojen niti usposobljen za
reševanje zapletenih osebnih in družinskih
situacij. Tudi če bi imel ustrezna znanja, bi
kot vodja težko združeval obe vlogi.
Različni odgovori, ki jih dobimo na vpra-
šanje, ali naj se nadrejeni sploh ukvarjajo s
problemi svojih podrejenih, odražajo vred-
note izrazito profitno ali tudi birokratsko
naravnanega pristopa in »mehkejših« pri-
stopov, ki upoštevajo soodvisnost potreb
zaposlenih in organizacije. V mnogih pod-
jetjih in drugih organizacijah vodje razu-
mejo in sprejemajo dejstvo, da delavci ne
morejo preprosto pustiti svojih osebnih in
družinskih problemov pred vrati službe,
zato je mogoč dialog med delavcem in
nadrejenim o tem, kako razrešiti težavno
situacijo na delovnem mestu v dobro obeh
— delavca in organizacije. V nekaterih
delovnih okoljih pa je tak dialog zelo težak.
Veliko večino problemov, ki ovirajo ali
bi utegnili motiti delovni proces in odnose
pri delu, zaposleni sicer rešijo sami, druge
pa ob pomoči vodij ali sodelavcev. Težava
so problemi in konflikti, ki so bolj zapleteni
in jih ni mogoče zlahka rešiti. Če ostanejo
nerešeni, se lahko razrastejo v pravo moro,
ki traja dolga leta in ima uničujoče posle-
dice za delovne rezultate, zdravje ljudi,
počutje in odnose organizaciji; če gre za
delo ljudmi, pa so lahko žrtve nerešenih
problemov, ki se odražajo na delovnem
mestu, tudi ničesar krivi uporabniki.
Prvi korak pri usposabljanju vodij za
pomoč pri reševanju problemov zaposle-
nih je oblikovanje ustrezne filozofije,
spreminjanje obstoječih stališč, razvijanje
nove delovne kulture, v okviru katere bo
vsakdo sprejemal življenjske stiske ljudi in
težave v delovnih odnosih kot nekaj, kar se
lahko zgodi vsem, tudi njemu samemu.
Hkrati vsebuje nova kultura tudi jasno
izraženo (zapisano) sporočilo, da v primeru
težav organizacija delavcu ponudi pomoč
pri reševanju, da je ta pomoč zaupne narave
ter da se zaposleni sam odloči, ali jo bo
sprejel ali ne.
Drugi korak je usposabljanje vodij za
prepoznavanje simptomov, ki kažejo, da je
z delavcem nekaj narobe. Poleg tega morajo
vodje obvladati spretnosti komuniciranja,
ki jim omogočajo, da znajo v pogovoru z
podrejenimi, ki imajo težave pri delu,
pazljivo poslušati in reči prave besede ob
pravem času na pravi način. Nekateri
avtorji menijo, da je dovolj že to, da se
nadrejeni naučijo tehnike poslušanja —
znati poslušati, slišati kaj in kako je bilo
288
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU
povedano, je lahko ključ do nadaljne
pomoči zaposlenim. Kot rečeno, lahko
mnoge probleme, povezane z delom, rešita
vodja in zaposleni brez dodatne pomoči ali
s pomočjo neposrednih sodelavcev. Kadar
pa gre za občutljive in zapletene osebne in
medčloveške probleme, ki zahtevajo po-
moč strokovnjakov, je za marsikaterega
zaposlenega prav pogovor z nadrejenim
prva priložnost, da prizna sebi in drugemu,
da ima težave, ki jih ne more rešiti. Ko je
problem enkrat izrečen, je pot do iskanja
ustrezne pomoči veliko lažja.
Najbolje je, da vodje reagirajo takoj, ko
se pojavijo ponavljajoče se težave pri delu.
Ignoriranje problema in upanje, da se bo
situacija uredila sama po sebi in da se vodji
ne bo treba izpostaviti neprijetnemu kon-
frontiranju, je največkrat zgrešeno. Boljši
je takojšnji odkriti pogovor z delavcem, ki
delovnih nalog ne opravlja v skladu z
obveznostmi. V tem pogovoru se vodja
opira na svoja dokumentirana opažanja v
zvezi z neopravljenim ali pomanjkljivim
delom. Problem mora zastaviti kot problem
opravljanja delovnih nalog in ne kot osebni
problem delavca, vendar mora pustiti od-
prto možnost tudi za pogovor o tem, da ima
delavec osebne težave in da lahko pri nji-
hovem reševanju računa na pomoč in razu-
mevanje delovne organizacije. Razumeva-
nje delovnega okolja seveda ni neomejeno;
če si delavec ne prizadeva, da bi uredil svoje
težave in izboljšal svoje delo, mu bo
nadrejeni oziroma organizacija prej aH slej
odrekla podporo.
MODEL OBRAVNAVANJA DELAVCEV S TEŽAVAMI
V PETIH STOPNJAH
Nancy Hull, ki je dolga leta delala kot sve-
tovalka na področju zasvojenosti, je razvila
model petih stopenj, po katerih naj bi
potekalo delo nadrejenih z delavci, ki hnajo
težave pri delu. Model je v marsičem podo-
ben priporočilom, ki jih je glede odnosa
delovnega okolja do delavcev, zasvojenih z
alkohohzmom, podal Ramovš (1988):
1. Odkrivanje: vodja ugotovi, da delavec
ne opravlja dela v skladu s pričakovanimi
standardi.
2.	Dokumentiranje: sprotna in urejena
dokumentacija o neizpolnjevanju obvez ah
o kršitvah bo pomagala zmanjšati pritisk
tako na nadrejenega kot na delavca, ko bo
prišlo do konfrontacije.
3.	Akcija: vodja mora upoštevati in tudi
izvesti ukrepe, ki jih za neizpolnjevanje dela
predpisuje organizacija; osebne težave ne
odvezujejo delavca od njegovih dolžnosti.
4.	Napotitev: delavec je napoten po
pomoč k socialnemu ali drugemu svetoval-
nemu delavcu v delovni organizaciji ali v
druge ustrezne službe.
5.	Spremljanje in reintegracija: po po-
trebi se vodja poveže in sestane z delavcem
in/ah svetovalcem, da olajša delavcu ponov-
no vključitev (zlasti po morebitni daljši
odsotnosti zaradi zdravljenja) v delo.
Pri pomoči zaposlenim naj bi se vodje
ravnali po naslednjih principih:
•	Usmerite se na dejstva. Kdaj, kje in na
kakšen način je bilo delo ovirano oz. so bile
kršene delovne obveze? Kakšne so bile
posledice teh kršitev?
•	Dokumentirajte probleme in kršitve.
•	Prepričajte se, da sami niste zanemarili
nobene dolžnosti in da ste izpolnili vse
svoje obveznosti v zvezi z vodenjem in
nadzorom.
•	Naredite načrt, kaj bo treba storiti in
do kdaj, da ne bo več prihajalo do motenj
pri delu.
•	Pojasnite podrejenemu, da pomoč ne
daje privilegijev in ne izključuje disci-
plinskih ukrepov; natančno razložite, kaj
delovna organizacija pričakuje od delavca.
•	Svetujte podrejenemu, da poišče stro-
kovno pomoč pri socialnem delavcu ali kje
drugje.
•	Poudarite zaupnost te pomoči.
•	Dogovorite se za ustrezno spremljanje
in morebitno supervizijo.
Vodjem na koncu svetujemo, čemu naj
se pri svojem delu izogibajo, če želijo
pomagati svojim delavcem:
•	Ne poskušajte sami reševati zapletenih
osebnih in družinskih problemov pod-
rejenih.
•	Ne postavljajte diagnoz, ne ponujajte
nasvetov.
•	Zavedajte se, da se lahko zapleteni
osebni problemi ob nepravilni pomoči
289
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK
samo še poslabšajo.
•	Ne prepirajte se z podrejenim.
•	Ne zapletite se v reševanje problema
na osnovi simpatij.
•	Ne pustite se zaplejati emocionalnim
prošnjam in zgodbam.
•	Ne poskušajte ravnati kot prijatelj —
to lahko delavca odvrne od iskanja prave
pomoči.
•	Ne moralizirajte — omejite se na
izpolnjevanje nalog.
•	Ne razpravljajte o delavčevih proble-
mih z drugimi, razen če politika delovne
organizacije izrecno določa, kdo in v kate-
rih primerih mora biti obveščen o določe-
nih dejstvih (prirejeno po Winkelpleck,
Smith 1988).
Literatura
G. Cunningham ( 1994), Effective Employee Assistance Programs: A Guide for EAP Counselors and
Managers. London: Sage Publications.
B. Googins, G. Joline (1987), Occupational Social Work. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice
Hall.
E. Laszlo, C. Laszlo (1997), The Insight Edge: An Introduction to the Theory and Practice of
Evolutionary Management. London: Quorum Books.
D. Masi ( 1992), Employee Assistance Programs. V: D. Masi (ur.). The AMA Handbook for Developing
Employee Assistance and Counseling Programs. New York: Amacom.
J. Ramovš (1988), Socialni delavec in alkoholizem. Ljubljana: Delavska enotnost.
P. Rapoša Tajnšek (1997), Socialno delo v delovnih organizacijah. Ljubljana: VŠSD.
— (1998), Delovno področje socialnega dela v OZD. Socialno delo 27, 1: 11-23.
J. Winkelpleck, M. Lane Smuh (1988), Identifying and Refering Troubled Employees to Counseling.
V: G. M. Gould, M. Smith (ur.). Social Work in the Workplace: Practise and Principles. New
York: Springer Publishing Company.
290
Dušan Zapušek
MODELI SOCIALNEGA DELA V PREMOGOVNIKU VELENJE
Kot teoretski okvir razmišljanja, kako je
uveljavljeno socialno delo v delovnem oko-
lju Premogovnika Velenje, bi najprej na kra-
tko predstavil razširjene modele socialnega
dela v delovnem okolju po Straussnerjevi:
Model pomoči zaposlenim. Ta je razvit
pri sindikatih, ki plačujejo socialnega de-
lavca zaradi pomoči zaposlenim.
Model pomoči delodajalcem oziroma
delovni organizaciji. Socialni delavec je
zaposlen v delovni organizaciji, da ščiti
potrebe in interese obojih — organizacije
in delavcev.
Model pomoči potrošnikom oziroma
klientom organizacije. Te najamejo social-
nega delavca, da pomaga strankam, ki se
čezmerno zadolžijo in ne morejo plačati
dolgov.
Model socialne odgovornosti podjetja.
Organizacija si prizadeva za dobre odnose
s skupnostjo tako, da se v njej razvija kva-
htetno življenje. Gre za podjetniško filan-
tropijo.
Model vplivanja na državno politiko. Ta
je povezan predvsem z delom in delova-
njem podjetij.
V razmerah Premogovnika Velenje je
najbolj razvit model pomoči delodajalcem
oziroma delovni organizaciji.
Socialni delavec je vseskozi nosilec oseb-
ne pomoči s svetovalnim delom. Je razla-
galec vodstvu, da ta dobi zaradi objek-
tivnosti vpogled še v druge strani zadeve,
kljub temu da socialni delavec nima vpliva
na odločitev vodstva.
Socialni delavec vodi postopke uresni-
čevanja pravic iz invalidskega varstva in
profesionalno rehabilitacijo v okviru
Zakona o zdravstvem varstvu.
Na tem področju je socialni delavec po-
močnik vodstvu kot specialist za celostno
rehabilitacijo in kot specialist za področje
medčloveških odnosov, še zlasti takrat, ko
se ti zapletajo in pride do težav in stisk.
Socialni delavec je večkrat v vlogi učitelja
pozitivnih odnosov z drugimi, razlagalec
zadovoljstva z življenskimi vlogami in
izgrajevalec občutkov samospoštovanja, vse
s ciljem boljšega socialnega funkcioniranja.
Z merskim instrumentom Logotest te-
stira socialno rehabilitiranost.
Socialni delavec je svetovalec vodstvu za
odločitve, ki so povezane s strateškim ob-
vladovanjem invalidnosti in projektnim
delom. To vsebuje socialne ukrepe varstva
pri delu.
Predstavljam povzetek projekta Obvla-
dovanje invalidnosti v Premogovniku
Velenje.
Projekt zajema pet sklopov. Ti so:
•	predstavitev obvladovanja invalidnosti
in dopolnitev podsistema koriščenja inva-
lidske zakonodaje
•	preprečevanje invalidnosti
•	zaposlitveni programi
•	poklicna rehabilitacija
•	vključitev sistema obvladovanja inva-
lidnosti v delovno okolje.
Strategija projekta je naslednja:
S projektom informiramo vodstvo o
možnih oblikah obvladovanja invalidnosti
v Premogovniku Velenje.
Vplivamo na poznavanje in koriščenje
ugodnosti, ki jih daje pozitivna invalidska
zakonodaja delodajalcem.
Pričakujemo zmanjševanje števila novih
invalidov s humanizacijo delovnih proce-
sov in delovnega okolja.
291
DUŠAN ZAPUŠEK
Želimo zaposlovati invalide na način, da
prispevajo k razvoju in boljši ekonomiki
Premogovnika.
Vključujemo sistem obvladovanja inva-
lidnosti v delovno okolje.
V sklopu preprečevanja invalidnosti
posebej poudarjamo:
Pomembno je, da za obvladovanje inva-
lidnsti uredimo tiste dejavnike, na katere
ima vodstvo resničen vpliv in moč.
Pomembnost vpeljave programa zdrav-
stvene preventive. To pomeni odkrivanje in
preprečevanje nezdravih pogojev za delo.
Vanjo je vključen ergonomski pristop in
uporaba ortopedskih pripomočkov pri de-
lu. Program opravljajo zdravniki medicine
dela skupaj s strokovnimi delavci v podjetju.
Sodelovanje strokovnih služb z zdrav-
niki s pomočjo »zdravnika svetovalca«. V
obvladovanje invalidnosti sodijo tudi sode-
lovanje z zdravniki in zdravstveno rekrea-
tivni in zdraviliški programi. Varovanje
osebnih podatkov in laičnost strokovnih
delavcev za medicinsko vedo utemeljuje
pogodbeno zaposlitev »zdravnika sveto-
valca«. Ta mora biti hkrati »nadzorni zdrav-
nik« Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Organizacijo »ciljane fizioterapije« s
hkratnim poudarkom na pravilnem nači-
nu opravljanja dela. Nastanek invahdnosti
je najpogosteje povezan z obolenjem hrbte-
nice, zato je treba s posamezniki načrtno
delati v smislu prevencije, pomembno pa
je tudi permanentno izobraževanje delav-
cev o potrebi preventivnega opravljanja
fizičnih del.
Dokončanje zdravstvene ocene delov-
nih mest. Pri tem je pomembna objektiv-
nost opisa delovnega mesta pred nastan-
kom invalidnosti, ta pa je povezana s timsko
zdravstveno oceno delovnih mest.
Izdelava programov na nivoju podjetja
zoper negativni stres s stalnim poudarkom
kvalitete delovnega življenja. Značilnost
sodobnega načina dela je naraščanje stresa
pri delu. Če oseba stresu ni kos, postane
stres negativen in pelje v fizične in psihične
težave. Zoper negativni stres je potrebno
delovati preventivno. Posebno pomembni
so programi na nivoju podjetja.
Kvaliteta delovnega življenja odločilno
vpliva na zadovoljstvo delavcev pri delu in
na njihovo delovno storilnost. Svetovna
zdravstvena organizacija ugotavlja, da je
70% zdravja pogojenega s socialno mislijo
in socialnimi faktorji, ti pa so prav gotovo
vsebovani v kvaliteti delovnega življenja.
Vključevanje socialne rehabilitacije že
v času bolniške in profesionalne rehabili-
tacije ter pomoč socialne službe, da najde
invalid optimalno stališče do svoje invalid-
nosti. Zdravje je po definiciji Svetovne
zdravstvene organizacije stanje popolne
fizične, duševne in socialne blaginje in ne
le stanje brez bolezni.
Ustanovitev skupnega odbora delavcev,
ki se ukvarja s vprašanji varstva pri delu.
Mnoge razvite države uvajajo posvetovanja
z delavski predstavniki ali skupne odbore
delavcev in delodajalcev, ki se ukvarjajo z
vprašanji varstva pri delu.
Populacija delovnih invalidov z vzro-
kom nastanka invalidnosti poškodba pri
delu zahteva posebno in strokovno poglo-
bljeno obravnavo. Problem poškodb pri
delu ni le v odsotnosti delavcev v času
bolniškega staleža, ampak tudi v njihovi
invalidnosti. Poškodbe pri delu vplivajo na
moralo vseh zaposlenih v delovni skupini;
ne nazadnje je prisoten problem odškodnin
in rent, ki postajajo bistveno višje kot v pre-
teklosti. Uveljavljanje vseh pravic, pove-
zanih s poškodbo pri delu, lahko postane
identifikacijski model za vse zaposlene v
delovni skupini. Premogovnik pa je z ren-
tami in odškodninami neposredno denar-
no zavezan. Primerjava s poškodbami izven
dela kaže, da je teh bistveno manj.
Preprečevanje invalidnosti je povezano
z razvojem kvalitete delovnega življenja,
socialno rehabilitacijo, zdravstveno preven-
tivo, zdravstveno oceno delovnih mest, pro-
grami zoper negativni stres, načrtno fizio-
terapijo, ustanovitvijo skupnega odbora
delavcev za vprašanja varstva pri delu,
posebno obravnavo poškodb pri delu in
sodelovanjem z zunanjimi partnerji.
Delovni paket zaposlitvenih programov
sestavljata adaptacija obstoječih delovnih
mest s pomočjo ergonomskega pristopa in
ustanavljanje novih delovnih mest. Razvi-
janje kvahtete delovnega življenja ima vpliv
na večjo delovno storilnost tudi pri delov-
nih invalidih.
292
MODELI SOCIALNEGA DELA V PREMOGOVNIKU VELENJE
S poklicno rehabilitacijo imamo v mislih
šolanje, poklicno rehabilitacijo s praktič-
nim delom, privajanje na delo in izvajanje
usposabljanja za zunanje invalide.
Na koncu pa izdelamo elaborat, ki bo
vključil sistem obvladovanja invalidnosti v
delovno okolje.
V	naši organizaciji je razvit tudi model
socialne odgovornosti podjetja, saj se Pre-
mogovnik Velenje zaveda, da bodo dolgo-
ročno v konkurenci obstala tista podjetja,
ki bodo imela boljše delavce in bodo vanje
več vlagala. Danes je za vse uspešne organi-
zacije značilno, da visoko cenijo človeški de-
javnik in mu trajno posvečajo veliko pozor-
nost, kar pa je domena socialnega dela.
Socialno delo je stroka, ki pomaga ljudem.
Premogovnik si prizadeva za dobre odnose
s skupnostjo tako, da v njej razvija kvahtet-
no življenje.
V	sindikatu pridobivanja energetskih
surovin Slovenije, katerega član je sindikat
Premogovnika Velenje, je razvit model
pomoči zaposlenim.
Prek Aktiva invalidov Premogovnika
Velenje pa je na področju varstva invalidov
delno razvit model vplivanja na državno
politiko.
Seveda je v vseh modelih socialnega dela
v delovnem okolju socialni delavec izpo-
stavljen konkurenčnosti ostalih poklicev,
ugotavljamo pa, da s pridobitvijo visoko-
šolske izobrazbe postopoma postaja ena-
kovreden sogovornik drugim kadrom v
organizaciji.
Menimo, da so priložnosti za socialno
delo v delovnem okolju tesno povezane z
ustrezno zakonodajo, saj je trenutno
utopično pričakovati, da bi se socialno delo
v delovnem okolju razvijalo brez osnove v
ustrezni zakonodaji.
V okviru nacionalnega programa uspo-
sabljanja in zaposlovanja invalidov vidimo
priložnost tudi za Visoko šolo za socialno
delo kot nosilko izobraževanja oseb, ki
sodelujejo v procesu usposabljanja in za-
poslovanja invalidov, saj danes tovrstnega
izobraževanja pri nas nihče ne opravlja.
293
DUŠAN ZAPUŠEK
Literatura
M. Анпк ( 1996), Problematika zdravstvenega absentizma in invalidnosti. Velenje: Premogovnik
Velenje, Kadrovsko socialna služba.
T. Brejc, C. Uršič (1988), Priročnik za rehabilitacijsko delo v organizacijah združenega dela.
Ljubljana: Zveza skupnosti za zaposlovanje Slovenije.
J. Drobnič (1996), Pomembnejši predpisi s področja usposabljanja in zaposlovanja invalidov.
Interno gradivo. Ljubljana: Republiški zavod za zaposlovanje.
A. Kavar Vidmar (1995), Kakovost delovnega življenja. Rtudijsko gradivo. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo.
A. Kožar (1995), Obvladajmo bolniško. Domžale: Lunik.
A. Kožar, M. Vrčko (1997), Uvajanje postopkov za zmanjšanje bolniške odsotnosti in dvig
motivacije. Seminar Velenje: Gospodarska zbornica Slovenije, Raleško-savinjska območna enota.
J. KuHELj (I996), Zakon o pokojniskem in invalidskem zavarovanju z uvodnimi pojasnili in
stvarnim kazalom. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije.
P. Rapoša Tajnšek (1994/95), Socialno delo v delovnem okolju. Rtudijsko gradivo. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
C.	Uršič (1997), Letos preoblikovanje izhodišč v nacionalni program. Pet, revija za ljudi s posebnimi
potrebami VIII, 38: 7-10.
D.	Zapušek( 1996), Osmñljenostživljenja med invalidi s teorijo logoterapije in logotesta. Diplomska
naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani Visoka šola za socialno delo.
D. Zapušek in sod. (1997), Obvladovanje invalidnosti v Premogovniku Velenje. Zagonski elaborat.
Velenje: Premogovnik Velenje, Kadrovsko socialna služba.
294
Simona Žnidarec, Polona Eriah
TRENING ASERTIVNOSTI
UVOD
Prispevek je povzetek diplomske naloge z
naslovom Trening asertivnosti, ki je nastala
na podlagi triletnih praktičnih izkušenj
izvajanja treningov asertivnosti, ki predstav-
ljajo novost na področju socialnega dela.
Cilj treninga je učenje veščin za dviganje
samozavesti, samospoštovanja in za spozna-
vanje lastne veličine.
V treh letih skupnega dela sva izvedli
treninge asertivnosti za študente za ljudi,
katerih nizka asertivnost je povezana s psi-
hiatrično diagnozo, za ljudi s posebnimi
potrebami in za ženske z motnajami v
prehranjevanju.
Ljudje, ki so sodelovali na treningu
asertivnosti, so povedali, da jim asertivnost
pomaga, da:
•	se počutijo močnejše
•	verjamejo v lastno možnost odločanja
•	lahko izražajo in privzamejo odgovor-
nost za svoje občutke
•	rečejo: »Ne, ne morem več, potrebujem
pomoč«
•	se zavedajo pravic, ki jih imajo
•	izberejo življenjski stil, s katerim so
sami najbolj zadovoljni
•	se počutijo zadovoljne sami s seboj in
imajo dobro samopodobo
•	znajo ravnati s konflikti v svojem
življenju in odnosih
•	imajo občutek samozaupanja
•	najdejo ravnovesje v življenju
•	znajo prisluhniti svojemu telesu in
notranjim glasovom
•	izbirajo medosebne odnose, v katere
stopajo
•	se počutijo samozavestno.
Asertivni trening je torej pot, kjer nam
lahko postane bolj jasno, kaj želimo. Gre za
to, da odkrijemo, kako se počutimo v vsaki
situaciji, da se naučimo to izraziti in da se
vprašamo, kakšne potrebe imamo, pri tem
pa upoštevamo tudi potrebe drugih ljudi.
Pomaga lahko:
•	pri dobrem sodelovanju v skupinah,
timih, organizacijah...
•	postati bolj direkten in samozaupen,
samozavesten
•	spoznati pravice in se zanje tudi boriti
•	naučiti se, kako ravnati s kritiko,
ponižanjem
•	naučiti se izraziti svoja čustva, ob-
čutke...
Biti bolj asertiven ne pomeni, da bomo
vedno dobili, kar si bomo želeli, ali da ne
bomo nikoli več diskriminirani. Včasih
bodo ljudje še agresivni in nas ne bodo
upoštevali in jemali za enakovrednega.
Toda ne gre pozabiti, da nismo mi krivi,
če smo diskriminirani.
S treningom asertivnosti lahko razvije-
mo večjo mero samozaupanja, ki bo poma-
galo pri odzivanju na kršitve vaših pravic
in pravic drugih.
Biti bolj asertiven pomeni, da odkrijemo,
kdo smo in kakšni resnično želimo biti,
brez pritiskov vlog in pričakovanj drugih
ljudi.
Biti bolj asertiven zna biti včasih malce
zoprno, ker se je težko spremeniti in ob tem
počutiti dobro, še zlasti, če okolica te
spremembe zelo težko sprejema. Okohca
ima pogosto rajši staro, krotko, ubogljivo
verzijo človeka (GETU 1990).
Ljudje, ki so na privilegiranih položajih
in so agresivni, bi morali vložiti precej
295
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
napora za spremembe in sprejeti razmerje
in odnos na bolj enakovredni osnovi. Prav
zaradi tega razloga je pomembno, da posta-
nejo tako moški kot ženske bolj asertivni.
Učenje »postati bolj asertiven« zelo kori-
sti individualni sreči in zdravju, zgrajenima
na vrednotah in prepričanjih, ki lahko
vplivajo na vsa področja vašega življenja
(GETU 1990).
Asertivni trening tudi uči ljudi, da so
spremembe mogoče.
Zato je cilj, da se vzpostavi varno, pod-
porno ozračje v skupini, kjer lahko vadimo
nov način obnašanja.
DEFINICIJA BESEDE »ASERTIVNOST«
IN NJENA NADOMESTITEV
Beseda »asertivnost« je v slovenskem pro-
storu tuja in neznana. Pri informiranju o
tovrstnem treningu sva sprva vedno naletili
na nerazumevanje pomena treninga ravno
zaradi besede »asertivnost«. Za označitev
pomena sva uporabili veliko besed, kot npr.
zavedanje svojih sposobnosti, samozavest,
dostojanstvo, samouresničevanje, zaveda-
nje lastnih pravic in svoje vrednosti, sposob-
nost zavzemanja zase, jasna komunikacija,
stik s svojimi čustvi in občutki...
Pogosto sva razmišljali o nadomestitvi te
besede v primerno, uporabno slovensko
besedo, ki ne bi zmanjšala pomena besede
»asertivnost«.
Beseda »asertivnost« izvira iz anglo-
saksonskega jezikovnega območja, ki ima
tri korene.
•	»Be assertive« (biti asertiven) pomeni
imeti in kazati pozitivno zaupanje, gotovost
in samozavest.
•	»Assertion«, ki se pogosto uporablja
tudi kot »assertiveness«, pomeni vztrajnost
pri določeni stvari, npr. vztrajanje pri
pravici; izjava, tditev.
•	Tretji koren besede pa je »assert«, ki je
osnovni predhodnjim korenom in pomeni
zahtevati nekaj, uveljaviti se, zagovarjati,
samozavest.
Ob tem ne moreva mimo definicije »self-
confidence« (samozavest), ki pomeni ver-
jeti v svoje zmožnosti, sposobnosti (Hornby
1986).
Samozavest je primerna beseda, vendar
preozka. Označi le zaupanje v svoje sposob-
nosti, asertivnost pa pomeni še veliko več.
Pri prebiranju literature sva naletili tudi
na besedo »samozavedanje«, ki jo Musek in
Pečjak definirata kot zavedanje samega
sebe, zavest o sebi kot o subjektu. Zavest
pa pomeni neposredno vrednost o lastnem
doživljanju in delovanju (Musek, Pečjak
1988).
Glede na vsebino treninga asertivnosti
se nama je beseda »samozavedanje« zdela
zelo primerna in uporabna.
Pri tem razmišljanju sva naleteh še na
knjigo Zavedanje avtorja Anthonyja de
Mella, ki naniza eno svojih zgodb:
Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v
gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je
izlegel skupaj z zarodom piščancev in skupaj
z njimi zrastel. Vse svoje življenje je orel delal
to, kar so delali piščanci, prepričan, da je
eden izmed njih. Brskal je po zemlji za črvi
in žuželkami. Kokodakal je, razprostiral krila
in letal le nekaj čevljev nad zemljo. Leta so
minila in orel se je postaral. Nekega dne pa
je nad seboj zagledal mogočno ptico na
jasnem nebu. Graciozno je drsela med
zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s
svojimi mogočnimi zlatimi krili.
Stari orel je gledal vanj s strahospo-
štovanjem:
»Kdo je to?« je vprašal.
»To je orel, kralj ptic,« mu je dejal sosed.
»On pripada nebu, mi pripadamo zemlji —
mi smo kokoši.« Tako je orel živel in umrl kot
kokoš, ker je mislil, da je to. (De Mello 1991:
5.)
J. Francis Stroud pravi, da je avtor pri-
povedoval ljudem, da so v njegovih očeh
»zlati orli«, ki se ne zavedajo višin, do katerih
bi lahko vzleteli. Prav to je bistvo njegovega
dela—prebujanje ljudi, da bi spoznah lastno
veličino. Oznanja sporočilo o zavedanju,
videč, da smo svetloba sebi in drugim, in
spoznavajoč, da smo boljši, kot se zavedamo
(De MeUo 1991).
Te misli so nama potrdile uporabnost
besede »samozavedanje«. Ker je asertivni
trening namenjen zavedanju naše lastne
296
TRENING ASERTIVNOSTI
veličine, predlagava, da besedo »asertiv-
nost« nadomestimo z besedo »samozave-
danje« in tako ne zmanjšamo pomena
treninga.
V prispevku bova besedo »asertivnost«
še vedno ohranili, ker bi želeli pozvati tudi
druge ljudi, da razmislijo o nadomestitvi in
prispevajo svoje predloge.
TEORETSKI KONCEPTI IN MODELI
ZA PODROČJE ASERTIVNOSTI
Povzeli bova nekaj poglavitnih misli in
citirali različne avtorje, ki so pomembni za
najino delo na področju asertivnosti. Vse,
o čemer bova pisali v teoretskem delu,
nama je bila motivacija, da sva si praktično
delo zastavili tako, da sva poskušali čimbolj
upoštevati in uresničevati nove koncepte,
ki potrjujejo smiselnost izvajanja treningov
asertivnosti.
Ker niti v tuji niti v domači literaturi
nisva zasledili teorije asertivnosti, sva
uporabili teoretsko podlago različnih
družbenih ved in jih povezah v smiselne
teoretske temelje za asertivnost.
Če spoštujemo dostojanstvo ljudi, se nauči-
mo tega, da ne moremo zanikati njihove
osnovne pravice, polnovredno sodelovati pri
reševanju svojih problemov. Samospošto-
vanje se razvije samo pri ljudeh, ki aktivno
sodelujejo pri reševanju svojih kriz in niso
nemočne, pasivne lutke, ki le sprejemajo
pomoč zasebnih ali državnih služb. Naš
prispevek k osebnostnem razvoju je ničen,
če pri tem, ko pomagamo ljudem, ne upošte-
vamo pomena njihovega deleža pri dejav-
nosti. Odrekati možnost sodelovanja pomeni
zanikati človeško dostojanstvo in demokra-
cijo. To se ne more dobro iztečL (Brandon,
Brandon 1992: 10.)
Prav tako ttidi Althea in David Brandon
jasno opozorita, da je treba postopno vzpo-
staviti situacije, v katerih bodo imeli ljudje
resnično zasebnost in tako dosegh spošto-
vanje in dostojanstvo. Pomembno je, da lah-
ko vedno odločajo o tem, kaj želijo narediti
s svojim življenjem. Sami se lahko odločajo
o tem, kje želijo narediti napake in so zanje
sami odgovorni. Odločitve o sebi se jim
preprosto ne sme odvzeti (Brandon, Bran-
don 1992).
Vsak človek ima pravico, izražati sebe na
svoj edinstven način. Na svetu ni nikogar,
ki bi bil čisto enak drugemu. Vsak človek
je nekaj posebnega, vreden spoštovanja in
dostojanstva. Zato je pomembno, da ljudi
spodbujamo k temu, da se vedno znova spo-
minjajo, da so edinstveni, vredni in ljubljeni
(Field 1995).
Ob tem je pomembno, da upoštevamo
osnovne človekove pravice. Te so dane
vsem nam, ženskam in moškim, otrokom
in odraslim. Vsak ima pravico, da ga obrav-
navajo s spoštovanjem, da odloča o svojih
potrebah kot človek, ki je neodvisen od vlog
in pričakovanja drugih ljudi. Pravico
imamo, da izražamo svoja čustva in svoje
mnenje. Lahko rečemo zase »ne« ali »da«,
delamo napake, spreminjamo mišljenje,
vprašamo, če česa ne razumemo. Prav tako
je pomembno, da lahko prevzemamo odgo-
vornost za svoje življenje, se odzovemo na
ponižanje, se zavzamemo zase...
Pomembno je upoštevanje človeka in
njegovih pravic v vsakdanjih medosebnih
odnosih, še posebej pa bi morali biti po-
zorni na to pri delu z ljudmi v različnih
institucijah.
Vito Flaker in Tanja Lamovec kot najpo-
membnejše predlagata dejstvo, da uporab-
nik potrebuje osebo, ki mu bo pripravljena
prisluhniti in mu s tem potrditi vrednost
človeka. Človek potrebuje osebo, ki bo
usmerila pozornost tudi v želje, stališča in
osebno doživljanje posameznika. V tem je
ena glavnih nalog zagovorništva. Uporab-
niku ni pomembna uresničitev vseh želja,
ampak dejstvo, da jih nekdo jemlje resno
in da jim niso bile okrnjene osnovne člo-
vekove pravice (Lamovec, Flaker 1993).
Pri tem si je treba prizadevati za navezo-
vanje osebnega stika s posamezniki. Posa-
meznike je treba spodbujati, da ob zaščiti
sogovornika prevzamejo aktivno vlogo pri
uresničevanju in zaščiti svojih interesov.
Gre torej za razvijanje samozagovorništv^a.
Samozagovorništvo je proces, v katerem
posameznik ali skupina ljudi deluje v korist
lastnih potreb in interesov. Samozagovor-
ništvo se torej ukvarja zlasti z vprašanjem
297
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
moči. Pomembno vprašanje je, kako naj
ljudje znova pridobijo moč in nadzor nad
svojim življenjem. Uporabnik se lahko
zopet nauči govoriti v svojem imenu in
odločati za svoje življenje (Lamovec, Čufer
1993).
Najboljši zagovornik svojih pravic je vsak
posameznik sam.
To pa zahteva tudi večjo samozavest, kar
vključuje tudi asertivnost, ki pomeni
samospoštovanje, zaupanje vase, odločnost
in pot, kjer začenjamo verjeti v pravice.
Vendar pa so naša samopodoba, samo-
spoštovanje in zaupanje vase pogosto
odvisni tudi od drugih ljudi.
Posameznik potrebuje potrditev svoje
samopodobe ali samozaupanja tudi zato,
ker je negotov vase. Zato pogosto potrebuje
podporo drugih ljudi, ki mu potrjujejo
njegovo domnevo, da je tak, kot upa, da je.
Če posameznik v preteklosti ni utrdil svo-
jega samozaupanja, bo toliko več časa po-
svetil »ogledovanju sebe v ogledalu drugih«.
Maslow je dognal, da ni nujno, da
negotovi ljudje iščejo podporo pri drugih,
zato da bi dosegli večje samospoštovanje.
Ljudje z visokim samospoštovanjem in
nizkim samozaupanjem potrebujejo stalno
občudovanje drugih, počutijo se ogroženi
in odvisni od drugih in se lahko vedejo zelo
nemirno. Ljudje, ki imajo nizko samospošto-
vanje in visoko stopnjo samozaupanja, so
mirni, odvisni in ne zahtevajo stalne pod-
pore drugih. Tisti pa, ki imajo nizko samo-
spoštovanje in nizko samozaupanje, mazo-
histično želijo, da drugi podprejo njihovo
podrejenost (Nastran Ule 1993).
Poleg tega smo prepogosto odvisni tudi
od socialnih vlog, v katerih se pojavljamo.
Socialne vloge so celota socialno defini-
ranih ali nedefiniranih pravil in pričakovanj
o tem, kaj naj posamezniki v skupini po-
čnejo. Prek vlog, ki jih ima v socialni situ-
aciji, posameznik izraža sebe. Obenem pa
je prek vlog drugih v skupini ali socialni
situaciji strukturiran socialni sistem okrog
posameznika. Socialna vloga se gradi na na-
petosti med tem, kaj posameznik navzven
igra, in tem, kaj ob tem doživlja in misli.
Vsakdo v neki vlogi do določene mere po-
notranji pričakovanja in norme delovanja,
ki jih vsebuje ustrezen socialni položaj.
Socialne norme praviloma ustvarjajo
skupine, da bi si njihovi člani olajšali potek
socialnih interakcij in ohranjali stabilne
odnose. Delovanje posameznika, ki je v skla-
du z normami, ima navadno zanj ugodne
posledice, medtem ko delovanje v nasprot-
ju z normami privede do odklanjanja večine
(Nastran Ule 1994).
Ob tem si lahko postavimo vprašanje,
kdo sploh določa normo in s tem odklon?
Tanja Lamovec poudari, da je to včasih ose-
ba sama, ali pa je to njena družina, uradne
oblasti ali kakšni drugi predstavniki družbe
(Lamovec 1995).
Socialne službe bi morale začeti upošte-
vati navedene teoretske okvire, če želijo biti
učinkovite.
Darja Zaviršek v knjigi »Ženske in du-
ševno zdravje« poudarja, da se tudi v psiho-
socialnih službah reproducira medicinski
model. Marian Barnes in Norma Maple sta
kot učinkovite psihosocialne službe, ki jih
potrebujejo ženske, opredelili tiste, ki po-
spešujejo samozavest in zavedanje žensk, da
je pomembno skrbeti zase. To so torej aser-
tivne veščine. Biti morajo dostopne, ne da
bi se bilo treba ločiti od otrok in jih dati v
skrb drugim. Omogočale naj bi prostor za
pogovore o čustvih in izkušnjah v neogro-
žujočem okolju ter priložnost, da se ženske
srečajo z drugimi ženskami, ki imajo po-
dobne izkušnje. Službe naj bi opogumljale
žensko, da vzame nadzor nad svojim življe-
njem, ponudile dostop do praktične pomo-
či, do svetovanja, terapij in tablet. Prav tako
je pomembno, da ženskam omogočajo
pomoč ženske strokovne delavke, če je to
njihova izbira, in da jim sporočajo, da so
negativna čustva skupna vsakemu človeku
ter da je duševna stiska nekaj »normalnega«.
Njena filozofija pri obravnavanju upo-
rabnic služb za duševno zdravje je, da ne
spreminjamo le odnosa drugih ljudi z dol-
gotrajnimi težavami, temveč da prizadete
same opogumljamo, da spremenijo svojo
lastno podobo o sebi. Namesto vprašanja:
»Kaj bi oseba naredila, če bi jo drugi sprejeh
kot vredno?« Hilary Brown in Helen Smith
vprašanje obrneta: »Kaj bi oseba naredila,
če bi se počutila vredno?« Že s samo spre-
membo vprašanja spreminjamo resničnost
(Zaviršek 1994).
298
TRENING ASERTIVNOSTI
Tovrstna filozofijo pri obravnavanju
ljudi ni priporočljiva samo za uporabnice
služb za duševno zdravje, ampak je osnova
za delo z vsemi ljudmi, ki svojih težav ne
zmorejo rešiti sami in poskušajo poiskati
pomoč pri socialnih službah.
Pri tem je prav tako pomembno upošte-
vati koncept normalizacije, ki ga je razvil
B. Nijre in je osnova pri izvajanju treningov
asertivnosti.
Pri principu normalizacije je pomembno
ustvariti ustrezne pogoje za to, da prizadeta
oseba občuti normalno spoštovanje, ki gre
vsakemu človeškemu bitju. Tako je treba v
vsem, kar zadeva prizadeto osebo, kolikor je
le mogoče upoštevati njeno izbiro, njene
želje, zahteve, težnje. Mnogi ljudje imajo
težave z uveljavljanjem v družini, med
prijatelji, sodelavci in drugimi ljudmi. Toda
navsezadnje mora celo poškodovana oseba
funkcionirati kot razpoznaven individuum
in s svojo identiteto sebi in drugim definirati
z okoliščinami in pogoji svoje eksistence. Pot
do samoodločbe je za poškodovano osebo
težka, a nadvse pomembna. (Brandon 1993:
19.)
Večina stvari, ki psihosocialne službe
označuje kot učinkovite, so povezane z
asertivnostjo. Zato se nama zdi še toliko bolj
pomembno in nujno, da začenjamo temu
področju posvečati več pozornosti. Stroko-
vnjaki, ki delajo z ljudmi, bi morali biti bolj
občutljivi za človeka kot osebo, ne pa zgolj
biti pozorni na njegov problem ali težavo,
s katero prihaja. Večkrat ljudje ne zmorejo
stvari, ker imajo zelo nizko samospošto-
vanje, nizko samozaupanje, ker se ne
zavedajo, da je pomembno skrbeti zase in
da prevzamejo nadzor in moč v svoje roke.
Ali ni bolje postaviti vprašanja: »Kaj bi oseba
naredila, če bi se počutila vredno?«? In kako
si lahko oseba odgovori na to vprašanje, če
ji nihče na začetku ne pomaga v tej smeri?
Spodbujati ljudi k iskanju svojih pozi-
tivnih lastnosti, sposobnosti, ki jih imajo in
na katerih lahko gradijo in iščejo pot iz
težav, je pomembna naloga socialnega dela.
Zato je smiselno razmišljati o ustanavlja-
nju podpornih skupin za večanje asertivno-
sti, kjer znotraj skupine prihaja do aktivne
podpore. Poleg tega pa je pomembno tudi
osveščanje služb, ki kakor koh delujejo z
namenom pomoči, da začnejo razmišljati
tudi o tovrstni pomoči kot o osnovi za na-
daljne delo. Pri tem ne misliva, da je treba
pri vsakem posamezniku izvesti trening
asertivnosti, ampak že to, da človeka
spoštujemo, mu damo možnost odločanja
in izbire, s tem pa mu dvigamo njegovo
dostojanstvo. Prek tega se lahko pozneje
lažje postavi zase. Tisti, ki na tem področju
želijo narediti nekaj zase, se pa lahko
priključijo skupinam, kjer se lahko učijo
asertivnih veščin. Mogoče bi lahko bil to
neke vrste prispevek k učinkovitejšemu in
bolj osebnemu delu z ljudmi.
STRUKTURA TRENINGA ASERTIVNOSTI
Ker ne želiva ostajati zgolj na teoretski
ravni, bova v naslednjem delu prikazali
asertivnost kot veščino.
Bralcem želiva podati čimveč informacij
o tem, kakšna je struktura izvedbe treninga
asertivnosti. Trening vsebuje dvanajst
poglavij, ki si sledijo tako, da so naučene
veščine predhodnega poglavja koristne in
pomembne za učenje novih veščin nasled-
njega poglavja.
Ta del prispevka je namenjen vsem, ki
bi želeli dobiti informacije o treningu aser-
tivnosti, tako tistim, ki bi se ga želeli ude-
ležiti, kot tistim, ki bi želeli te informacije
posredovati drugim.
Osnovo za sestavo treninga sva črpali iz
različnih angleških konceptov in modelov
treningov asertivnosti, kjer imajo tovrstni
treningi že dolgoletno tradicijo in jih vklju-
čujejo v redno dejavnost različnih socialnih
služb. Poleg različnih tujih konceptov in
modelov sva vnesli tudi izkušnje svojega
triletnega dela pri izvajanju treningov
asertivnosti. Zato sva oblikovali tak model
treninga, ki je po najinem mnenju v
Sloveniji najbolj primeren in uporaben.
Poglavja si sledijo v tem zaporedju.
299
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
PREDSTAVITEV ASERTIVNOSTI
Ko naletimo na situacije, za katere mislimo,
da so zelo težke, se včasih obnašamo tako,
da se počutimo zelo slabo, negotovo in smo
najmanj učinkoviti.
Na to lahko vpliva veliko razlogov:
živčnost, jeza, pomanjkanje časa, ali pa se
počutimo zelo slabo sprejete.
Svojim občutkom in staremu načinu
razmišljanja o sebi dovolimo, da pokvarijo
možnost učinkovite komunikacije.
Samozavest in asertivna komunikacija
pomenita dve poglavitvi stvari — spoštovati
sebe in druge Ijiidi enakovredno in komu-
nicirati na jasen, neposreden način.
Nekateri ljudje mislijo, da morajo biti
asertivni ljudje zelo prodorni, vendar ne gre
za to, da bi človek zmagal v vsaki situaciji,
na katero naleti. To bi bilo nerealno in tudi
nepošteno do drugih ljudi.
Pomembno je, da po situaciji vemo, da
je naš način obnašanja pomagal k temu, da
smo spoštovali sebe, da smo bili v stiku s
svojim čustvi in občutki in da se nismo
prepustili napadom drugih ljudi. Poskušali
smo razumeti pogled drugega človeka, dali
smo jim vedeti, da imajo pravico do svojega
mnenja, tudi če je naše drugačno od njiho-
vega. Vendar pa smo se pri tem zavedali, da
imamo pravico povedati svoje mnenje tudi
sami, brez občutka strahu.
V prvem delu pregledamo različne
načine obnašanja in definiramo, kaj pome-
ni asertivno obnašanje in kako se razlikuje
od ostalih načinov obnašanja.
PRAVICE IN ODGOVORNOSTI
Filozofija asertivnosti temelji na dejstvu, da
verjamemo v svoje osebne pravice. Te
pravice niso nič novega ali revolucionar-
nega, le da se jih v praktičnem življenju
premalokrat zavedamo, ali pa jih napačno
uporabljamo.
In kaj so osebne pravice?
To so pravice, ki pomagajo ljudem k aser-
tivnim dejanjem. Njihov cilj je, da pomagajo
spremeniti naše prepričanje o sebi. Mno-
gim se zdi, da so te pravice nekaj splošnega,
za veliko udeležencev treningov asertiv-
nosti pa je bilo ravno pregledovanje pravic
začetek spreminjanja njihovega vedenja.
Koristno se jim je zdelo, da so se na te
pravice spomnili tudi v trenutkih, ko so se
jim zbudili dvomi o tem, ali bodo zmogli
uresničiti spremembe, ki so jih načrtovali.
Asertivne pravice pomagajo pri izraža-
nju samega sebe na tak način, da ne ogrožaš
pravic drugih ljudi. Tako pravica ubiti ni
asertivna pravica, ker s tem kršiš pravico
drugega (Hare 1988).
Pomembno je, da si zapomnimo, da so
asertivne pravice namenjene vsem ljudem,
ne samo nam. Drugače bi to bila lista pravic,
ki ti daje možnost biti sebičen.
Če se človek zaveda pravega pomena
pravic, se pogosto pogaja, posluša in razu-
me tudi druge poglede in tako obravnava
druge s spoštovanjem, ki bi si ga sam(a)
želel(a).
Pomembno pa je, da človek ne pozabi,
da pravice pripadajo ne samo drugim,
ampak tudi njemu samemu.
PONAVLJAJOČA SE PLOŠČA
Vztrajnost je osnovna veščina v razvoju
asertivnosti. Tehnika Ponavljajoča se plošča
pomaga ljudem, da so bolj odločni in
vztrajni.
Uporablja se lahko v veliko situacijah.
Zlasti uporabna pa je, kadar ljudje posku-
šajo manipulirati z vami, ali kadar imate
občutek, da vas kdo ne posluša. Lahko jo
uporabite v situacijah, ko komu zavrnete
prošnjo, rečete »ne«, še zlasti takrat, ko
druga oseba ne sprejme vaše zavrnitve.
Ta tehnika pomeni ponavljanje svojega
sporočila (podobno kot ko se pokvari
gramofonska plošča) vse do tedaj, da druga
oseba dobro sliši, kaj želiš povedati. To tudi
pomeni, da ne ponižujete drugih ljudi. Ob
tem ne smete pozabiti, da ima druga oseba
pravico, dajo obravnavate s spoštovanjem.
Namen tehnike »ponavljajoča se plošča«
je biti zelo jasen o tem, kaj hočete reči. Na
svojo odločitev opozorite brez strahu,
izčrpanosti ali kričanja. Zato je tehnika
uporabna le, ko ste zelo prepričani o tem,
kaj želite reči. Če niste odločeni oziroma si
na jasnem o tem, kaj hočete, ta tehnika ni
300
TRENING ASERTIVNOSTI
priporočljiva. Je uporabna v konfliktnih
situacijah, npr. pri zavračanju nemogočih
prošenj, pri izražanju občutkov in mnenja...
Ni pa priporočljiva za kompleksne in
zelo občutljive osebne situacije.
RAVNANJE S PROŠNJAMI
Eden od glavnih razlogov, da ljudje priha-
jajo na asertivni trening, je želja, da bi se
naučili reči »ne«. Majhno besedo, ki jo
mnogi zelo težko izgovorijo. Želijo pa še
več. Ne samo izreči besede »ne«, ampak reči
to besedo brez občutka krivde.
Reči »ne« komu, ki te kaj prosi, je težko
skoraj vsakemu človeku. Na to vpliva veliko
število razlogov, nekateri izmed njih so:
•	nočemo se zameriti ljudem,
•	ljudje nas imajo ob zavrnitvi za se-
bične,
•	bojimo se maščevanja,
•	bojimo se, da ne bomo več priljubljeni,
•	mislimo, da z zavrnitvijo zelo vzne-
mirimo drugo osebo,
•	imamo občutek, da je to neprijazno,
neolikano,
•	ljudje ne bodo želeli imeti več stika z
nami...
Zavrniti prošnjo in reči »ne«, če ste v
zavrnitev prepričani, je pomembno zaradi
veliko razlogov. Kar predstavljajte si, da
prosite koga za kaj. Bi želeli, da bi vam druga
oseba odgovorila »da«, mislila pa »ne«?
Verjetno ne. Ker pa pogosto ljudje ne vedo,
da tvoj »da« v resnici pomeni »ne«, vedno
znova in znova prosijo /a usluge, ker mislijo,
da vam to ni v breme \ i p.i ste ob tem jezni
in imate občutek, da l)ud|e z vami mani-
pulirajo.
Zavrnitev prošnje je pogost problem
ravno za ženske. Že streotip nakazuje, da
kadar ženska reče »ne-, \ resiiici misli »da«.
Zato je njim še težje za\miti prošnjo jasno
in dokončno. Kadar rečejo -ne«, rečejo to
posredno in brez obsodbe. Učiti se, kako
zavrniti prošnjo aserti\ no — jasno, odločno,
brez agresije — je namen tega poglavja
(Dickson 1982).
Ne pozabite, da imate pravico reči »ne«.
I den možnih načinov, kako se izogniti,
t C \ as kdo kaj prosi. je. da ljudem poveste.
katerih stvari niste pripravljeni narediti. Na
primer, če resnično neradi pazite druge
otroke, naj ljudje to vedo, še preden vas
prosijo za to uslugo.
Če se naučite reči »ne«, kadar to resnično
mishte, se boste bolj spoštovah in tudi drugi
ljudje bodo vedeh, da določenih stvari ne
morete narediti in vas bodo prosili samo
za tiste, ki so v vaših močeh.
GOVORICA TELESA
Govorica telesa, ki jo včasih imenujemo
neverbalno komuniciranje, je način, kako
ljudem povemo kaj o sebi, o tem, kako se
počutimo, brez uporabe besed. Večino časa
to počnemo, ne da bi se tega zavedeli. Na
primer, ko spoznate ljudi, ni treba uporabiti
niti ene besede, pa oni že dobijo prvi vtis o
vas. Zato si včasih težko razložimo, zakaj
dobimo instinktivne občutke o določenih
ljudeh, pa čeprav se z njimi še nismo po-
govarjali. Na primer, pri sebi razmišljamo:
»On je videti zelo nesrečno, ona pa zelo
napeto...« To se ponavadi zgodi zaradi tega,
ker poberemo neizgovorjene vodilne niti,
pozorni smo na to, kako so ljudje oblečeni,
na izraz na obrazu, na to, kako se držijo...
Na neki način smo ljudje strokovnjaki za
razlago govorice telesa, ne da bi se tega za-
vedali \ časih se počutimo precej negotovo,
ko se pogovarjamo s kom, ali dvomimo v
to, kar je povedal(a). Razlog je pogosto v
tem, da so izgovorjene besede povedale
nekaj drugega kot govorica telesa. Včasih
to imenujemo mešana sporočila (McBridge
1990).
Učiti se o govorici telesa nam lahko po-
maga, da razumemo sporočila drugih ljudi
bolj natančno, jasno. Pomembno je tudi, da
se za\ emo, da nam lahko naša lastna govo-
rica telesa pomaga ustvariti bolj odločen
vtis na druge ljudi. To je še posebej primer-
no v situacijah, kjer želimo doseči svoj
namen, na primer predavati skupini,
zavrnili prošnjo in v konfliktnih situacijah.
Ciovorica telesaje pri asertivnem obnaša-
nju pomembna. Kadar človek nastopa
asertivno. govori jasno in odločno. Toda ta
govor \ ključuje veliko več kot samo izraža-
nje besed Gelo telo pomaga pri asertivnem
301
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
obnašanju. Drža, izraz, gestikulacija...; vse
to oblikuje vtis. Neverbalna sporočila
potrdijo ali pa niso v skladu z verbalnim
sporočilom (Dickson 1982).
Zato je namen tega poglavja opozoriti,
kako uporabljati govorico telesa, da se bo
ujemala s tem, kar želimo sporočiti.
Pomembno pa je tudi, da se v tem
poglavju udeleženci ne naučijo posebnih,
konkretnih drž ali načinov izražanja. Tak
način bi omejil in zmedel posameznika.
Zato je prav, da je govorica telesa spontana
in odraz čustev, ki jih v konkretni situaciji
in v konkretnem trenutku občutite. Znati
je treba opazovati, kako uporabljate svoje
telo in videli boste, kako lahko že samo
opazovanje in zavedanje govorice telesa
deluje učinkovito pri prenašanju sporočila
(Dickson 1982),
KOMPLIMENTI IN SAMOZAVEST
Pri asertivnosti je pomembno tudi, da gra-
dimo na svoji moči, tako da bomo postali
bolj asertivni pri samih sebi in v medse-
bojnih odnosih.
To pomeni, da se učimo sprejemati in da-
jati komplimente na jasen in direkten način.
Na splošno ljudje zelo težko dajejo kom-
plimente, še težje pa jih sprejmejo.
Pogosto je težko dati kompliment, saj
lahko postane oseba, ki ji je namenjen, do
naših dobrih namenov nezaupljiva. Morda
si misli, da imamo kaj »za bregom« itn.
Velikokrat se zgodi, da tudi sami težko
sprejmemo dobre in pozitivne stvari, ki jih
ljudje rečejo o nas. Zdi se nam, da nas oseba
hoče ponižati, pa skomignemo z rameni in
rečemo: »Oh, to je že stara zadeva,« ali:
»Resno misliš tako?«, tudi »Oh, tudi tvoja
obleka je čudovita,« ter: »Jaz sem pravkar
razmišljal/a enako o tebi.«
Da je kakšen kompliment večkrat mani-
pulativne narave, je resnica. Pomembno pa
je, da slabe namene ugotovimo in se z njimi
spoprimemo na enak način kot s poniža-
njem. Drugi korak pa je naučiti se asertivno
sprejeti tiste, ki so izrečeni odkritosrčno in
pristno.
Pri sprejemanju komplimentov se mora-
mo naučiti nasmehniti se in reči »hvala«. Če
se resnično ne strinjamo, si brez zadržkov
mislimo svoje, vendar ne smemo pozabiti,
da ima oseba še vedno pravico misliti, da
smo čudoviti.
Ko smo se naučili sprejemati kompli-
mente in ugotovili, kako pomembni so za
nas, jih začnemo dajati. Izrečemo jih
odločno, jasno, samozavestno ter osebo
gledamo v oči. Ni boljše poti gojenja pri-
jateljstva, ljubezni in spoštovanja v med-
sebojnih odnosih.
Ni nam treba čakati na posebne prilož-
nosti, da povemo prijateljem in svojcem,
kako jih spoštujemo in cenimo (Lindenfield
1992).
SPREJEMANJE KRITIKE
Naši občutki okrog kritiziranja izvirajo že
iz naših izkušenj iz otroštva. Ljudje, ki so
nas kritizirali, ko smo bili majhni, pogosto
niso razlikovali med našim vedenjem in
nami kot ljudmi. Označili in pritrdih so nam
etikete: »Ti si tako len, težaven, neumen.«
Bilo je združeno tudi z izgubo ljubezni ali
nečim, kar so nam hoteli odvzeti: »Pojdi v
posteljo brez večerje,« »Mama te nima več
rada!« Več je bilo takih označb, ki smo jih
prejeh od prijateljev, njihovih staršev, naših
staršev, učiteljev itn., bolj smo jim verjeli.
Sprejeti kritiko je težko in nam lahko
povzroči številne nevšečne fizične in
psihične občutke. Kot je bilo omenjeno že
prej, nas ljudje pogosto kritizirajo in jim ni
jasno, kaj to, kar jim v zvezi z nami ne ugaja,
sploh je.
Kakšni so naši občutki ob sprejemanju
kritike? Nekateri ljudje občutijo bolečino v
trebuhu, drugi v glavi, tretji začnejo ne-
enakomerno dihati. Če človek na kritizi-
ranje reagira zelo močno, se je lahko zelo
težko naučiti, kako z njim ravnati. Veliko je
načinov, na katere lahko odgovoriš, in vsi
imajo posledice.
Če postaneš jezen in ne poslušaš kritike,
lahko zamudiš marsikaj, kar bi se lahko o
sebi novega naučil. Najbrž bi rad vedel, kaj
je tisto, kar si naredil napak in s čemer si
koga užalil. Če se jeziš in nočeš slišati
kritike, se z njo ne boš zmožen soočiti
mirno. Ni način, z jezo povedati komu, da
302
TRENING ASERTIVNOSTI
kritika ni upravičena, še več, sedaj bo še bolj
prepričan o nasprotnem.
Če ostaneš tiho in si potrt, boš sprejel
kritiko, ki ni upravičena; s tem boš pokazal,
kaj si sam misliš o sebi. Tudi če kritiziranje
ni čisto jasno, moraš prositi za natančnejšo
pojasnitev, tako da se lahko odločiš, ali želiš
svoje vedenje spremeniti ali ne.
Najbrž je najtežja situacija, ko je kritika
popolnoma resnična in upravičena. Včasih
se ob sprejetju kritike počutimo tako šibke,
da ne moremo niti jasno pomisliti, ali je
resnična ali ne. Vedno moramo pomisliti,
da je lahko kritika zelo uporabna in nam
pomaga, da se o sebi naučimo kaj novega
(PoweU 1992).
DAJANJE KRITIKE
Ko ste užaljeni ali nesrečni, kaj napravite,
če vam kdo kaj naredi, reče? Če v taki
situaciji pogosto ostanete pasivni, najbrž
pogosto tudi nič ne rečete. Postanete potrti,
ali pa si rečete, da to sploh ni pomembno.
Če reagirate agresivno, najbrž izgubite
potrpljenje in stresete jezo na drugo osebo,
morda kričite, ali pa so vaše besede polne
sarkazma. Skratka, ti dve reakciji povzročita,
da se počutimo zelo nelagodno, včasih
imamo občutke krivde.
Pogosto se izogibamo dajanju kritike
oziroma kritiziranju, ker se ob tem poču-
timo sila neprijetno. Za to obstaja veliko
razlogov: lahko si mislimo, da nas ne bodo
imeli več radi, da bodo postali jezni na nas
itn. Do tega pride, ko se dlje časa izogibamo
dajanju kritike - hkrati pa se v nas bolj in
bolj kopičijo zamere.
Če se tako izogibamo dajanju kritike, se
poskusimo postaviti v vlogo tistega, ki bi
mu bila ta kritika namenjena. Morda sploh
ne ve, da je kdaj napravil napako ali vam
rekel kaj, zaradi česar ste postali užaljeni.
Vi pa mu s tem niste dali niti priložnosti,
da bi poskusila razčistiti. Če mu ne boste
razložih, kaj vas je užalostilo, se bo vajino
prijateljstvo morda razdrlo in oseba sploh
ne bo vedela, zakaj je do tega prišlo. Že z
enim pogovorom lahko marsikaj rešita.
Včasih se pri dajanju kritike obnašamo
agresivno, ker ne poznamo drugega načina
reagiranja, ali pa so tudi nas kritizirah vedno
le tako in se nam zdi to nekaj samoumev-
nega. Lahko da so ljudje agresivni zato, ker
mislijo, da bodo z agresivnostjo skrili
neprijetne občutke in drugim pokazali,
kako so močni in nepopustljivi.
Če se spomnimo na poglavje, ki je go-
vorilo o pravicah in odgovornostih, ne sme-
mo pozabiti, da imajo drugi ljudje enake
pravice, kot jih imamo sami, in jim je dovo-
ljeno, da so drugačni od nas. Ste prepričani,
da imate prav vi in da drugi mislijo narobe
(Powell 1992)?
RAVNANJE S PONIŽANJEM
Ponižanje je termin, ki se vedno pojavlja v
treningih asertivnosti. To so vprašanja ali
pripombe, ki jih dajejo ljudje, da bi se ti ob
tem počutil ponižanega. Pogosto mani-
pulirajo s teboj z željo, da bi naredil ali rekel
kaj, česar ne želiš. Včasih je ta oseba s teboj
odkrita, pogosto pa se to pokaže v šali in
podobnem vedenju.
Začetek, kako ravnamo, če nas ljudje
ponižajo, vsebuje zlato pravilo — začnimo
z najlažjimi problemi. To lahko prakti-
ciramo pri ljudeh, ki nam pomenijo zelo
malo in s katerimi ne nameravamo razviti
globokega osebnega ali poslovnega odnosa.
Takih ljudi ni težko najti. Lahko ugotoviš,
da te tudi ponižanje teh ljudi zelo boli,
vendar reci samemu sebi: »Kakorkoli že,
zame niso pomembni.«
Malo ljudi je, katerih samospoštovanje
ob takem vedenju ni prizadeto. Včasih že
na videz neznatne situacije, v katerih ču-
timo, da nas je kdo ponižal, pripeljejo do
globokih frustracij, ki jih pozneje prenaša-
mo na druge. Ti niso morda naredili ničesar
napak in si ne zaslužijo naše jeze.
Navedli bova primer matere, katere otro-
ci so se naučili prepoznavati njeno jezno
vedenje, ki se včasih nanaša nanje. Enajst-
letna hčerka mater vedno opomni z bese-
dami: »Daj no, mami. Samo zato, ker si imela
slab dan v službi, ti še ni treba znašati na
nas slabe volje. Samo vprašala sem...«
Drugi otroci morda ne bodo tako aser-
tivni in bodo svoja občutja, da to ni pošteno,
potisnili globoko vase. Če se tovrstne
303
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
situacije večkrat ponovijo, bo njihovo samo-
spoštovanje zelo trpelo. Mnogi bodo poštah
žalostni ali pa bodo na svoje težave opozo-
rili agresivno.
Ponižanje navadno prihaja iz pretvez
vseh vrst, pod raznoraznimi krinkami, mi
pa se moramo naučiti hitrega prepozna-
vanja v svojem obnašanju in v obnašanju
drugih. Pomembno je tudi, da se na izraža-
nje ponižanja naučimo dajati asertivne
odgovore (Lindenfield 1992).
RAVNANJE S ČUSTVI IN OBČUTKI
Kako bi opredelili sebe? Kot osebo, ki
prepozna svoja čustva in jih pokaže navz-
ven, ali kot osebo, ki tega ne počne? Kot
čustveno ali nečustveno osebo?
Nekateri ljudje so zelo občutljivi na
čustveni ravni; prepoznavajo svoja čustva
ter živijo v skladu z njimi, po drugi strani
pa se odzivajo in upoštevajo tudi čustva
drugih. Če ste taka oseba, potem veste, da
se je včasih s tem težko spoprijeti. Ko smo
preplavljeni s svojimi čustvi, se lahko zgodi,
da bodo naše misli, dejanja in izkušnje
postali omejeni. Pomislite na to, kaj se
zgodi, ko postanete zaradi česa nervozni.
Kaj se dogaja z vašimi čustvi? Čutite kakšne
fizične spremembe? Kakšno je takrat vaše
vedenje? Ko potlačimo čustva, postanemo
zmedeni, naše presojanje postane zame-
gljeno (je to res prava stvar?), lahko se
pozna na fizični ravni (simptomi-napadi,
pogosti glavoboli). Naše vedenje ni tako, kot
sami pričakujemo (mogoče rečemo DA, ko
bi raje rekli NE, morda nas je bilo preveč
strah, da bi naredili to, kar smo si želeli).
Težko je reagirati razumsko, ko čutimo, da
so naša občutja zmedena. Drugi ljudje
zanikajo svoja čustva. »Zelo hladen« lahko
pomeni »zelo neobčutljiv«. Če nismo po-
vezani z lastnimi čustvi, bomo nedovzetni
tudi za čustva drugih. Ko zanikamo svoja
lastna čustva, omejujemo tudi svoje izku-
šnje in reakcije. Pomislite na potlačitev
svojih občutkov, ker ste čutili, da bo preveč
boleče, če se jim boste prepustili. Pomislite,
kaj se je takrat dogajalo z vašimi mislimi.
Kako ste se obnašali? Če smo zelo razumski
ali zelo čustveni, je v obeh primerih cena
visoka. Lahko izgubimo ustvarjalnost in se
nam zmanjša samospoštovanje. To raste, ko
uravnovesimo racionalnost in naša občutja.
V vsakdanjem življenju potrebujemo oboje.
Zavedati se čustev je kvaliteta, ki nam
pomaga negovati iznajdljiv in kreativen del
naše narave. Da izrazimo svojo kreativnost,
moramo postati zmožni prakticirati svoje
logične in racionalne zmožnosti. Zelo
razumski postanemo, ko zanikamo svoja
občutja. To zanikanje se pogosto zgodi, ker
se globoko v sebi bojimo moči lastnih ču-
stev. Bojimo se, da nas bodo čustva porazila
in bomo izgubili kontrolo. Tudi močna
čustvenost se pogosto razvije iz zanikanja
naših čustev. Nečustveni postanemo, če
trpimo za ostankom neizraženih čustev, ki
smo se jih bali izraziti ob pravem času.
NAČRTOVANJE SPREMEMB
To je predzadnje srečanje, kjer člane sku-
pine povabimo k razmišljanju o tem, kaj bi
želeli, da se v njihovem življenju spremeni.
Morda je to odnos s starši, partnerjem, so-
delavci na delovnem mestu... Vsak član ima
precej časa za premislek, katere spre-
membe si želi, kaj si v življenju sploh želi,
katere cilje ima. Nato poskušamo skupaj
pogledati, kje so mogoče poti za uresničitev
ciljev, kje pa so morebitne ovire. Pomem-
bno se je zavedati, da je najbolj učinkovito
začeti pri spremembah, katerih možnost
uresničitve je največja. Če bomo začeli pri
najtežjih, bomo hitro naleteli na razoča-
ranje, majhne spremembe pa nam bodo
dale poleta, da se bomo počasi lotili tudi
tistih najtežjih. Pomembno je, da človek
naredi kaj za to, da se »stvari« zgodijo in ne
prepušča »stvarem« da se zgodijo same po
sebi.
EVALVACIJA
Na zadnjem srečanju opravimo evalvacijo
celotnega treninga asertivnosti, od prvega
do vključno zadnjega srečanja. Ta evalvacija
je pomembna za naju, saj nama omogoča
uporabno, ustvarjalno oceno dela, pri ka-
terem vidiva, kaj bi bilo bolje napraviti v
304
TRENING ASERTIVNOSTI
skupinah, ki bodo sledile. Evalvacija pa je
namenjena tudi vsakemu posamezniku,
kjer pregleda svoje napredovanje.
SKLEP
Vsebina prispevka je prilagojena potrebam
širokega kroga ljudi. Namenjen je vsem, ki
želijo dobiti informacije o treningu asertiv-
nosti. V mislih imava tako ljudi, ki se želijo
udeležiti treninga asertivnosti, kot tiste, ki
s tovrstnimi treningi do sedaj niso bili se-
znanjeni, pa bi želeli pridobljene infor-
macije posredovati ljudem, ki asertivne
veščine potrebujejo. Še zlasti so te infor-
macije pomembne za strokovne delavce, ki
se ukvarjajo s pomočjo ljudem, saj ti pogo-
sto prihajajo po pomoč zaradi problemov,
ki nastanejo ravno ob pomanjkanju aser-
tivnih veščin. Že na začetku najinega dela
nama je tovrstno razmišljanje potrdila mag.
Vesna Leskošek, vodja Centra za pomoč
mladim, kjer se je izkazala potreba ljudi po
odpravljanju asertivnih težav. Trening aser-
tivnosti še posebej predlagava za skupine
ljudi, ki se ukvarjajo z opolnomočenjem in
odpravo diskriminacije, in za vse tiste, ki
so potisnjeni na rob družbe. Iz tega razloga
tudi sami želiva v prihodnosti še naprej
izvajati treninge asertivnosti v tovrstnih
skupinah. Zato sva se odzvali različnim
povabilom, tako skupinam z motnjami v
prehranjevanju, skupini obolelim za viru-
som HIV in njihovim svojcem, uporab-
nikom psihiatričnih služb ter ljudem s
posebnimi potrebami. Za vse tiste, ki bi
pozneje želeli izvajati treninge asertivnosti,
nameravava izdati priročnik s konkretno
vsebino in navodili za izvajanje.
Literatura
D. Brandon	Pet načel normalizacije. Študijsko gradivo. Ljubljana: VŠSD.
— (1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo, 32,1-2:19-25.
D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi
potrebami. Ljubljana: VŠSD,PF.
GETU (1993), Assertion and how to Train ourselves. Halifax: Gommunity Education Training
Unit.
A. De Mello (1991), Zavedanje. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana Dravlje.
A.	Dickson (1982), Л Woman in your own Right. London: Quartet Books.
L. Field (1995), The self Esteem Workbook. Dorset: Element.
B.	Hare (1988), Be Assertive. London: Vermilion.
A. S. Hornby (1986), Oxford Advanced Learner's Dictionary of Current English. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
T. Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in ko zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.
T. Lamovec, B. Čufer (1993), Oblike in razvoj zagovorništva v svetu. Socialno delo, 33,3-4:27-30.
T. Lamovec, V. Flaker (1993), Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? Socialno delo, 32,3-4:31-
38.
305
SIMONA ŽNIDAREC, POLONA ERLAH
-	(1993), Kaj je duševna bolezen? Socialno delo, 32,3-4:87-92.
G. Lindenreld (1992), Anger Managament. London: Thorson.
P. McBride (1990), Asseríwewess Training for 14-17 Years old: The Positive Approach. Cambridge:
CRAC, Hobsons Publishing.
J. MusEK, V. Pečjak (1988), Psihologija. Ljubljana: DZS.
M. Nastran-Ule	Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
—	(1994), Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Alfa.
D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: VŠSD.
306
KAKO SMO LAHKO NEVARNI
Darja Zaviršek
PRISILNE IZSELITVE
MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
PRISILNA IZSELITEV KOT SCENA IZ VOJNE
Kolikokrat so nam ljudje, ki so jih zanimale
družbe in njihovi procesi, zatrjevali, da se
moramo učiti od majhnih, minornih dogod-
kov, če hočemo razumeti, kako delujejo
vladajoče institucije s svojimi ideologijami.
Prvi korak tega učenja je, da dogodke, ki
smo jim priča, opišemo in nato zapišemo,
kako posamezniki in institucije o njih govo-
rijo, jih »pojasnjujejo« in sčasoma preobli-
kujejo, tako da dogodki služijo opravičeva-
nju njihovih početij, ali z drugimi besedami,
utrjevanju vladajočih ideologij in vrednost-
nih kodeksov. Tako bo pričujoči članek na
primeru minornega dogodka zakonite
prisilne deložacije reflektiral delovanje
struktur moči in procese, ki jih je mogoče
skupno nasloviti »Kako deluje logika
izključevanja«. Ukvarjanje s to problematiko
je še zlasti pomembno zato, ker bomo v
prihodnosti samo v Ljubljani doživeli nekaj
sto prisilnim deložacijam, ki bodo sledile
tistim, ki so že izvedenim.
Eno od vprašanj, ki se mi je zastavljalo,
kadar sem brala o antisemitskih izgonih in
usmrtitvah, je bilo tisto v zvezi s predvide-
vanjem prihodnosti. Od česa je bilo odvis-
no, da so nekateri posamezniki »vedeh«, kaj
se bo zgodilo, in zato pravočasno pobegnili,
in od česa je bilo odvisno, da so drugi »ve-
deli«, da se jim najhujše ne more zgoditi, in
ostali, dokler jih niso prišh iskat ekseku-
torji? Nevarnost je lahko vehka, verjetnost,
da se bo zgodilo, pa vendarle majhna.
Kako torej danes zares vedeti, kaj je vpli-
valo na to, da so nekateri Židje verjetnost,
da jih usmrtijo, videh kot sicer grožnjo, ne
pa kot resnično nevarnost? In kako vedeti.
kaj je vplivalo na oceno tveganja drugih, da
so pravočasno zapustili stanovanja, preden
so vanje vdrli nacisti ali vzhodnoevropski
antisemiti? Zakaj so nekateri natančno
ocenili količino tveganja, drugi pa so verjeli,
da se jim »to pač ne more pripetiti«? Kdaj
je prišlo do točke, ko je posameznik prišel
do spoznanja, da mora bežati, da si reši živ-
ljenje? Le pri nekaterih je imela odločilno
vlogo dobra politična ocena trenutne situa-
cije, pri številnih drugih pa je na njihovo
odločitev vplivalo bolj osebno prepričanje,
povezano z idejo o pravičnosti in racional-
nosti človeškega delovanja.
Kdaj torej verjeti, da se tisto, česar ne
moremo niti misliti, lahko zares zgodi, je
ostalo zame vprašanje, ki ga obravnavam
bolj na ravni sofizma kot na ravni vprašanja,
na katerega je mogoč odgovor. Torej, koliko
informacij in koliko pobitih Židov ali pri-
silno deložiranih sosedov je potrebno, da
človek, ki verjame v racionalnost delovanja
posameznikov in oblasti, ne verjame več,
da bo sam ubežal nasilju?
Analogija z antisemitskimi pogromi in
eksterminacijo se mi je nekaj dni zatem, ko
sem bila priča zakoniti prisilni deložaciji v
mestnem jedru Ljubljane, kot flashback
vračala v misli. Koliko prisilnih deložacij v
mestnem jedru je potrebno, da človek
začne verjeti, da ga bodo mestne oblasti
izselile iz stanovanja, v katerega se je
legalno vsehl pred desetimi leti in vse do
danes redno plačeval najemnino? Koliko
mater samohranilk z dvema otrokoma, od
katerih je eden komaj shodil, postavijo na
cesto mestne oblasti, da neka mati samo-
hranilka zares začne verjeti, da ji grozi
resnična nevarnosti prisilne deložacije?
309
DARJA ZAVIRŠEK
Kako naj ob tem ravna socialno delo, bi
moralo biti strokovno vprašanje, postane
pa tudi politično že spričo dejstva, da po-
manjkanje politične volje za graditev novih
stanovanj ustvarja nove in nove brezdomce.
Dodaten razlog, da se mi je scena prisil-
ne deložacije »pomešala« z antisemitskimi
izgoni, je ta, da je prisilna deložacija v
resnici videti kot kratka vojna scena. Sredi
dopoldneva vdre v stanovanje nekaj mož,
ki imajo po nekem konceptu pravičnosti
legalno pravico, da v kartonske škatle zme-
čejo vse, kar je v stanovanju, v nekaj urah
izpraznijo stanovanje in odpeljejo opremo
na dogovorjeno mesto (če oseba nima pro-
stora, kamor bi namestila pohištvo in svoje
osebne predmete, jih odpeljejo v državno
skladišče, za katerega je treba plačevati
dnevno ležarino). Okoli oseb, ki jih deloži-
rajo, se zbirajo otroci, ki kričijo ali pa nemo
opazujejo dogajanje, ženske, ki jokajo in se
nemočno pritožujejo. Nekaj novinarjev
poskuša »ujeti« dramatičnost trenutka. Ko
je stanovanje izpraznjeno in možje odidejo,
ostanejo na zanemarjenem dvorišču tri
ženske, ki jokaje tolažijo druga drugo, nekaj
otrok in nekaj stvari, ki jih deložirana
ženska kot osebno prtljago odnese s seboj.
To sta bili v tem konkretnem primeru ročna
torbica in plastična vreča, polna plenic.
Zadnja vojna scena na domačem dvorišču,
ki jo doživijo nekateri pregnanci, je poslav-
Ijanje. Prizadeta ženska se je objela z vsemi
sosedami, ki so jokale na dvorišču, in potem
z otrokom v naročju za vedno odšla iz kraja,
ki je bilo 10 let njeno domovanje.
Tretji razlog, da me je scena prisilne de-
ložacije še nekaj dni spominjala na antise-
mitske izgone, je bil moj spomin na to, da
je prav v tej hiši ves čas druge svetovne
vojne živelo nekaj Židov, ki jih nacisti niso
odkrili in so v mirnih časih umrli naravne
smrti. Tako hiša, ki je stara skoraj 200 let,
dosedaj ni poznala primera, da bi bil kakšen
njen prebivalec iz nje nasilno izseljen. Do
kakšnih okoliščin mora torej priti, da se to
zgodi, kakšno součinkovanje prikrajšanosti
in diskriminacij pripelje do dogodka, o
katerem nihče ni verjel, da se lahko zares
zgodi?
PRISILNE IZSELITVE
KOT USTVARJANJE BREZDOMCEV
V današnjih državah so deleženi največje
diskriminacije posameznice in posamez-
niki, ki doživljajo več kot eno obhko prikraj-
šanosti. Najpogosteje gre za součinkovanje
različnih situacij in dogodkov, ki jih uvrsti
med skrajno ranljive prebivalce. Njihova
prikrajšanost je učinek dveh vrst diskri-
minacij: najprej tiste, ki izhaja iz neenake
porazdelitve dobrin in možnosti, da se
dobrine pridobi, in potem tiste, ki izhaja iz
kulturnih vrednot. Te spodbujajo direktno
in indirektno izključevanje (stereotipi o
materah samohranilkah, zmerjanje ljudi, ki
so pripadniki etničnih manjšin, negativne
predstave o tem, kakšne osebnostne last-
nosti imajo ljudje s prizadetostmi ipd.).
Ranljivost je torej materialna in kulturna,
saj posamezniki in posameznice ne doživ-
ljajo le ekonomske dominacije, temveč tudi
tisto, ki izhaja iz vrednotenja ene kulture
pred drugimi kulturami: ko na primer zaslu-
žijo boljše delovno mesto, pa ga ne dobijo,
ker lahko boljše delovno mesto dobijo samo
osebe, ki v kulturnem pogledu niso nega-
tivno vrednotene. Tako se ekonomski pri-
krajšanosti pridruži tudi kulturna, in na
koncu je komaj mogoče videti, katera je
pomembnejša in katera je vzrok za dolo-
čeno situacijo, ki se pripeti človeku.
Za boljšo pojasnitev takega součinko-
vanja vzemimo partikularen primer ženske
z dvema otrokoma, ki je bila septembra
1997 izseljena iz nekdanjega občinskega
stanovanja. Lahko bi šlo tudi za katero koli
drugo osebo, pri kateri bi prikrajšanosti
delovale kot sistem, ki omogoča pogoje za
izključevanje. V njeni življenjski zgodbi se
nam razkrijejo naslednji elementi: ženska,
ki si je v novi državi pridobila slovensko
državljanstvo — torej »Slovenka drugega
reda«, delavka, ki ima dolgotrajne izkušnje
z revščino in življenjem na eksistenčnem
robu, oseba, ki sama skrbi za dva otroka, ki
ima šibko socialno podporno mrežo in ki
jo ime in prnmek uvrščata med kulturno
devaluirane državljane in državljanke. Če
vemo, da diskriminacije in izključevanje
nikoli niso naključni dogodki, temveč so
vgrajeni v delovanje oblasti in političnih
310
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
sistemov, lahko z analizo elementov prikraj-
šanosti pri tej določeni osebi opazimo sub-
tilno delovanje mehanizmov oblasti. Žen-
ska z otrokom, tako ideološko povehčevan
simbol ljubezni in sreče, v tem primeru
dokazuje, da je tudi to le del resnice: obsta-
jajo bolj in manj zaželene matere z otroki,
bolj ali manj družbeno vrednotene matere.
To se vedno znova pokaže tudi pri ženskah
s fizično prizadetostjo, ki bolj kot lastno
fizično-telesno oviranost doživljajo družbe-
ne ovire, ko se odločijo, da bodo imele
otroka. Odločitev, ki je pri enih spodbujana,
postane pri drugih »družbeni problem«.
Tako se počasi razkrivajo mehanizmi
delovanja moči, ki jih najdemo kot različne
odnose sil, ki takrat, ko začnejo delovati,
ubirajo svoje lastne poti in gradijo svojo
lastno organizacijo. Lahko pa uzremo meha-
nizme delovanja moči tudi kot različne
strategije razhčnih subjektov, ki v končni
fazi dosežejo neki določeni učinek. Moč na
področju ohranjanja družbene hierarhije je
v vsakem primeru stalna, se ponavlja in se
reproducira sama od sebe.
Če pobliže pogledamo primer septembr-
ske prisilne deložacije matere z otrokoma,
vidimo še nove kombinacije prikrajšanosti.
Zato da bi nekoč postala najemnica social-
nega stanovanja, je prizadeta oseba že ob
koncu 80. let začela opravljati skrbstveno
delo za ostarelo žensko, ki je nekaj let zatem
umrla. S tem je državo razbremenila plačila
institucionalne skrbi za odvisno osebo za
vsaj dve leti. Upala je, da si bo tako pridobila
najemno pravico do stanovanja, vendar
mestne oblasti z njo niso hotele podpisati
najemne pogodbe. Že leta 1992 so ji začele
groziti s prisilno deložacijo, ki so jo potrdile
tudi sodne oblasti. Od leta 1992 do leta
1997 ni Mesto Ljubljana našlo za tri sloven-
ske državljane nobene druge rešitve, kot da
jih je »izvrglo« iz sistema in jih postavilo na
eksistenčni rob. Družina, ki se še do včeraj
po ničemer ni razlikovala od vseh drugih
podobnih družin, je za nekaj mesecev po-
stala brezdomska družina in tako povsem
»drugačna« od vseh drugih.
Brezdomci torej niso poštah kdorsibodi,
ljudje, ki bi bih žrtev naključij in slabe sreče.
Nasprotno, sito socialne države je izvrglo
najranljivejše izmed ranljivih: tri ljudi, ki so
bili tako ali tako že na robu revščine. Tisto,
kar hočejo oblastna razmerja prikazati kot
»naključje«, ki se zgodi vsake toliko, je v
resnici izselitev oseb, ki že doživljajo
večkratno prikrajšanost. Vidimo torej, da se
take stvari ne dogajajo naključno, temveč
jih lahko z analizo delovanja oblastnih
struktur predvidimo vnaprej. Tam, kjer
oblastna razmerja v svoje delovanje ne
vgradijo načela socialne pravičnosti, ki bi
zahtevalo, da vladajoča večina zavestno
skrbi za najranljivejše skupine prebivalstva,
ki imajo vsakdanjo izkušnjo kulturne in
ekonomske dominacije in so brez socialne
opore v ljudeh, ki zasedajo v družbi so-
cialno vrednotene družbene položaje, so
prav ti posamezniki najlažja tarča manife-
stiranja moči. Koncept moderne liberalne
države, ki se je poslovila od »velikih levi-
čarskih utopij«, če parafraziram J. Haber-
masa, temelji na demokraciji, kjer manjšina,
ki ima moč skoncentrirano v politiki in
ekonomiji, deluje tako, da zagotavlja pre-
živetje večini. Gre za proces, ki v pogojih
neenakosti poskuša delovati pravično.
Posebna pozornost, namenjena ljudem, ki
si najtežje pridobijo ekonomske dobrine
(ženske, ki same skrbijo za otroke, ljudje s
fizičnimi in duševnimi prizadetostmi, stari,
pripadniki etničnih manjšin), je pogosto
zgolj videz, v resnici pa se neenakosti in
revščina poglabljajo. Socialna neenakost in
iz nje izhajajoča revščina pride nekaterim
prav iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da se
lahko ekonomsko privilegirani socialni sloji
zrcalijo v tistih, ki so na ekonomskem dnu:
»Mi smo nekaj boljšega od revežev« Pri tem
ne gre le za dejstvo posedovanja ekonom-
skih dobrin, temveč tudi za psihološko
dominacijo, užitek močnejšega. Lahko se
pojavi krščanski tip zrcaljenja v smislu:
»Bodimo hvaležni, da nam gre tako dobro;
kako bi bilo, če bi bili taki reveži.« Drugi
razlog pa je v tem, da šele skupina revnih
premožnejšim omogoča uresničitev siste-
ma dobrodelništva, ki se pri nas uspešno
razpreda. Tisti, ki da, ima tudi materialni
dokaz za svojo dobroto. Udeležba na
dobrodelni prireditvi mu daje natanko tisto
podobo, ki si jo ves čas želi imeti o sebi.
Lacanovska psihoanaliza v tem primeru
govori o procesu simbolne identifikacije.
311
DARJA ZAVIRŠEK
INSTITUCIJE KOT NARAVNE DANOSTI
Edina možnost, ki jo ima ženska z otrokom,
ki nima denarja za najem stanovanja s pro-
fitno najemnino ali vsaj za najcenejšo sobo
v nastanitvenem centru (ki se tako ali tako
izogiba družin), je vstop v različne institu-
cionalne sisteme: oddaja otrok v rejništvo,
namestitev starejšega otroka v kakšnega od
socialnih zavodov, vstop v Materinski dom,
zatočišče ali kakšno od cerkvenih organi-
zacij. V materinskih domovih in zatočiščih
nikoli ni prostora, vedno pa se najde kakšna
rejniška družina, ki z dodatnim otrokom
tudi nekaj zasluži. Ureditev rejništva pa je
v takih primerih najpogosteje največji in
edini »uspeh«, s katerim se lahko pohvalijo
socialne službe. Vsem tem možnostim je v
resnici treba reči situacija, kjer ni izbir. V
tej socialni realnosti, kjer ni izbir, pa vseeno
zbudi pozornost svojevrsten paradoks:
rešitve, ki so na voljo, ko nekdo postane
brezdomec, so predvsem institucionalne.
Namesto da bi država omogočila osebi pri-
merno bivališče, ki bi bilo cenejše kot vzdr-
ževanje dragih institucij, ponuja institu-
cionalne rešitve (materinske domove,
brezdomske centre, nadomestne družine).
Logika, ki začne delovati, temelji na pre-
pričanju, da tisti, ki je reven, nima pravice
živeti s svojimi otroki in nima pravice do
lastnega bivališča. V najboljšem primeru
dobi sobo v eni od omenjenih institucij ali
sobo v enem od samskih domov. Tako se
ponovno srečamo s problemom, ki ga naj-
demo tako na področju duševnega zdravja
kot na področju prizadetosti in starosti. Gre
namreč za to, da država še vedno podpira
drage in za posameznika praviloma neučin-
kovite institucije (domove za stare, psihia-
trične bolnice, materinske domove, social-
ne zavode), namesto da bi denar direktno
namenila prizadetim osebam.
O čem torej dejansko govori dejstvo, da
se v Sloveniji država namesto gradnje
socialnih stanovanj odloča za graditve
novih in novih instiuicij? Vanje mora stopiti
oseba, ki je stara in ne more več živeti samo-
stojnega življenja, oseba s fizičnimi ovira-
nostmi, ženska, ki jo pretepa partner, in
tako naprej—vsakdo, ki bi sicer potreboval
individualne načine podpore za samostoj-
no življenje. Ali se za temi odločitvami ne
skriva tisti znani srednjeevropski kaikovski
subjekt, ki verjame v pomoč institucij tudi
takrat, ko namesto pomoči dobi nadzoro-
vanje in osebno razvrednotenje? In ki se
počuti bolj nemočnega, ko okoli njega ni
več velikih institucij? Kafkovski subjekt je
soočen z nasprotjem med tem, da v resnici
ima določeno količino moči, s katero bi
lahko spreminjal družbene okohščine, a se
hkrati počuti brez moči. Resnično verjame,
da ne more biti akter pomembnih družbe-
nih premikov. Del te logike je tudi dojema-
nje prava in sodstva kot naravne danosti,
kot naturaliziranih form, ki prav zaradi
svoje navidezne »naravnosti«, ki zabriše
družbeno konstruiranost in spremenljivost,
dajeta občutek varnosti in pravičnosti.
KRŠENJE OBVEZNOSTI, KI IZHAJAJO
IZ PODPISANIH MEDNARODNIH KONVENCIJ
Sociologinja Srna Mandič je v enem od
svojih člankov (Pravica do stanovanja. So-
botna priloga Dela, 18.10.1997) opozorila
na ogromen razkorak v praksi Slovenije
glede na druge evropske države, ko gre za
uresničevanje pravice do stanovanja. Če-
prav je Slovenija podpisala vse pomemb-
nejše deklaracije, ki se nanašajo na pravice
vsakogar do primernega stanovanja, pa je
realnost, kot kaže pričujoči primer, povsem
nasprotna. Poglejmo si le dve določili iz
dveh mednarodnih koncencij, ki jih je
podpisala naša država:
Priznavamo posebne potrebe žensk, otrok in
mladostnikov po varnih, zdravih in pravno
zavarovanih stanovanjskih razmerah (Istan-
bulska deklaracija, str. 7).
V primeru opisane prisilne deložacije je
šlo prav za mater z otrokoma, torej za eno-
roditeljsko družinsko skupnost, ki je v
Sloveniji v nasprotju z drugimi evropskimi
državami diskriminirana tudi v razmerju do
družin z dvema odraslima roditeljema.
Veljavni Pravilnik o merilih za dodeljevanje
solidarnostnih stanovanj (JJr. I RS, 18/92)
daje prednost pri pridobitvi stanovanja
»mladim družinam«, torej skupnosti dveh
312
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
odraslih oseb, ki nista starejši od 30 let, in
pripadajočih otrok. Tudi tu se pokaže
skrajno nerazumevanje slabih materialnih
razmer, v kateri živijo osebe, ki same skrbijo
za svoje otroke in so prav zaradi tega v
zahodnih državah uvrščene med najranlji-
vejše skupine prebivalstva tudi pri prido-
bitvi stanovanja. To je ostro kritizirala že
Vesna Leskošek (1997), ki je poudarila, da
je taka odločitev stvar obstoječe ideologije,
ki ne upošteva vsakdanje realnosti:
Če postavljamo prednostne kategorije, bi jih
morale biti deležne ravno samohranilke in
samohranilci. Izhajati bi morah iz dejstva, da
je eni hranilki in hranilcu družine mnogo
težje preživeti, ker se mora poleg eksisten-
čnih stisk soočati še s stereotipi in diskrimi-
nacijami v družbi. Tisti, ki bolj potrebuje
točke za mlado družino, je torej ravno
enoroditeljska družina.
Slovenija je torej podpisala Istanbulsko
deklaracijo, ne da bi v praksi dokazala, da
resnično odgovorno sprejema »posebne
ukrepe« za »prikrajšane in posebno ranljive
skupine«. To se še eklatantneje pokaže pri
analizi točkovnika za določanje upraviče-
nosti za uvrstitev na seznam upravičencev
do socialnega stanovanja. Ta določa, da se
mora točkovati Uidi površina stanovanja, v
kateri oseba trenutno prebiva, pa čeprav
gre za bivanje v instituciji zaradi brez-
domstva. V nekaterih primerih je mogoče
opaziti prav perverzne situacije. Na enem
od Centrov za socialno delo v Sloveniji so
mi na primer povedali, da je komisija za
točkovanje pred nedavnim hotela izmeriti
sobe, v katerih živijo pretepene ženske z
otroki, ki so se morale umakniti pred na-
siljem in v resnici torej nimajo ustreznega
bivališča. Kljub vsemu so jim točko vaici
hoteli izmeriti površino nujnega in začas-
nega zavetja, kamor so se za krajši čas uma-
knile. Njihovo prehodno zasilno bivališče
je potemtakem dovolj, da se ga šteje pod
rubriko »stanovanjska površina«.
Drugo določilo, ki ga najdemo v Dekla-
raciji v poglavju o obveznosti držav podpis-
nic (točka n, str. 34), pa se glasi:
Sprejemamo obveznost, da bomo, upoštevaje
človekove pravice, nudili pravno varstvo in
zaščito vsem ljudem pred prisilno deložacijo,
ki bi bila v nasprotju z zakonom; če je
deložacija neogibna, pa zagotovili, da bodo
na voljo druge ustrezne rešitve, (v: Mandič,
op. cit.')
V konkretnem primeru to pomeni, da je
naša država dolžna zagotoviti bivališče tudi
v primeru, ko gre za »neogibno deložacijo«.
V praksi konkretnega primera, ki ga nava-
jamo, pa so mestne oblasti žensko z otro-
koma postavili na cesto.
Na listi za pridobitev socialnih stanovanj
iz leta 1996 je uvrščena na 1138. mesto med
upravičenci do socialnih stanovanj, ki so jih
od leta 1991 v Ljubljani dodehli pribhžno
160. Odgovorni za stanovanjsko politiko
trdijo, da bo še huje in da se bodo zakonite
deložacije nadaljevale. Kako bo v tem času
Slovenija opravičevala podpise medna-
rodnih konvencij, ki ne samo priporočajo,
temveč obvezujejo popisnice, da v primerih
»neogibnih deložacij« zagotovijo »druge
ustrezne rešitve«, ni povsem jasno.
Ena od značilnosti »postsocialističnih
pogojev«, kot Nancy Fraser (1997) pogojno
poimenuje obdobje tranzicijskih kapitaliz-
mov, je v tem, da vladajoča ideologija spod-
buja težnje posameznikov in posameznic
po individualnih razlikah in kulturnih
raznoličnostih. Govor o kulturni reprezen-
taciji je postal merilo demokratičnosti
družb. Hkrati pa je to dober način, da se
nihče več ne ukvarja z vprašanjem ekonom-
skih razlik, torej z analizo nepravičnosti, ki
izhajajo iz nemožnosti po pridobitvi
ekonomskih dobrin.
BREZDOMSTVO
KOT PSIHOLOŠKO OŠKODOVANJE
IN PROCESI OPRAVIČEVANJA
Iz psihološke perspektive lahko o zakoniti
prisilni deložaciji govorimo kot o dejanju,
ki povzroča nepopravljivo psihološko ško-
do prizadetim osebam. Gre za travmatski
dogodek, ki že veliko prej, kot je izveden,
pomeni življenje v negotovosti. V našem
konkretnem primeru je mlada družina pet
let živela pod psihološkim pritiskom
313
DARJA ZAVIRŠEK
prisilne deložacije, ne da bi imela tudi
ekonomske možnosti, da bi se tega pritiska
rešila. Definicija travme poudarja, da govo-
rimo o travmatičnem dogodku takrat, ko
psihološko stanje ali zunanji dogodek v
hipu spremeni našo sedanjost in prinese
občutke kaosa in negotovosti. To se zgodi,
ko je oseba priča nenadni izselitvi osebnih
predmetov, uničevanju osebne lastnine.
Travmatska izguba je torej povezana z
dejstvom, da človek nenadoma postane
brezdomec, da je brutalno iztrgan iz so-
cialnega okolja, v katerem je živel desetletje,
da je izpostavljen bodisi obremenjujočemu
sočustvovanju okolice bodisi boleči brez-
brižnosti. Nenadna sprememba popolno-
ma spremeni vsakdanje življenje. Veliko
oseb, ki so preživele travmatsko izgubo,
govori o tem, da življenje po njej nikoli več
ni tako, kot je bilo pred tem, da se počutijo
odtujene od drugih ljudi, »drugačne« od
tistih, ki nimajo take izkušnje.
Človekova idetiteta je bistveno povezana
z načinom bivanja, z bivalnim okoljem, s
socialno mrežo, statustnimi atributi, ki
olajšujejo življenje in brez katerih je
bistveno oteženo osebno vrednotenje in
samovrednotenje osebe, ki jih nima: stano-
vanje, zaposlitev, osebni avto, ustrezna
oblačila, družbeno vrednotena socialna
mreža ipd. Za vse prihodnje stike, ki jih bo
v pričujočem primeru imela prizadeta
ženska z otrokoma, ne bo več pomembno,
da je desetletje živela in urejala majhno
stanovanje v središču Ljubljane, temveč bo
za vse ljudi, ki jo bodo srečah, v prvi vrsti
brezdomka z dvema otrokoma. To vpliva na
človekovo samopodobo, na občutke lastne
vrednosti odraščajočih otrok, na nove
psihološke prikrajšanosti.
Tudi ljudje, ki so priča takim dogodkom,
jih opisujejo kot travmatične. Tiste socialne
delavke, ki so pripravljene sodelovati in
ponuditi psihološko oporo v primerih
prisilnih deložacij, pripovedujejo o tem,
kako ti dogodki vplivajo na njihovo psihič-
no počutje. Večina pripoveduje o občutkih
nemoči in razvrednotenosti tako v smislu
strokovnega dela kot v smislu osebne pri-
zadetosti, ko se postavijo na stran prizadete
osebe. Mnoge socialne delavke pri teh
dogodkih nočejo sodelovati, saj poudarjajo.
da ne želijo biti potisnjene v vlogo psiho-
loških blažilk negativnih učinkov, ki jih
povzročijo državne odločitve. Te so sicer
zakonite, s stališča teorije in prakse socialne
varnosti in socialnega dela pa nepravične.
Kritična socialna delavka pač ne more
zatisniti oči in trditi, da je metati na cesto
samohranilko z dvema otrokoma, ki je prej
skrbela za invalidno osebo v skupnem
gospodinjstvu, pravično dejanje.
Večina ljudi za take dogodke, ki pri
opazovalcih povzročajo nelagodje, tesnobo
in občutke nemoči, noče vedeti. Bolečina,
ki jo povzroča vednost, kaj v resnici
pomeni, da se tri osebe nenadoma znajdejo
na cesti, je za mnoge prevelika, da bi jo
lahko prenesli. Številne raziskave so ugoto-
vile, da se ljudje pogosteje in raje identifi-
cirajo s tistimi, ki imajo več moči, kot s tis-
timi, ki je imajo manj. Lažje se je na primer
identificirati z storilcem kot z žrtvijo, saj
lahko na ta način ubežimo občutkom ne-
moči, tesnobe in nebogljenosti, ki jih
doživlja žrtev. Najučinkovitejši način, da se
izognemo občutkom, ki jih ima žrtev, je, da
vanjo projiciramo krivdo za storjeno
dejanje. O ženskah, ki so žrtve nasilja, se na
primer trdi, da so same krive, da izzivajo,
da nasilje na neki način zaslužijo in so same
krive, da je prišlo do poškodb.
V primeru omenjenih zakonitih prisilnih
deložacij se nelagodje in tesnoba, ki ju
občuti človek, ko je zares pripravljen
zagledati, kaj to dejanje pomeni, navadno
zmanjšajo z izjavami, kot so: »Saj je že pet
let vedela, da ji grozijo z izselitvijo,« »Kaj je
delala vsa ta leta, zakaj ni dobila boljšega
odvetnika,« »Lahko da otroke v rejo in si tako
olajša situacijo,« »Gotovo jo bo vzela kakšna
stara ženska, ki potrebuje pomoč,« »Takih
primerov je še veliko,« »Ljudje živijo še v
hujših razmerah,« »Če je tako presodilo
sodišče, potem bo že nekaj na tem«.
Take in podobne racionalizacije, ki so
običajen del procesa, ki mu pravimo zmanj-
ševanje občutkov tesnobe in bolečine, so
najpogostejši načini, da odgovornost za
storjeno dejanje prenesejo na prizadeto
osebo: »Vedela je, kaj se bo zgodilo, zakaj ni
prej ukrepala!« Po tej logiki deprivilegirane
skupine prebivalstva same sodelujejo pri
svojem zapostavljanju. Izkušnja, ki je v
314
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
resnici posledica politične odločitve, se
prenese na osebno raven in postane stvar
individualne »usode«, tako rekoč zaseb-
nosti, s katero nihče noče ničesar imeti. Ko
smo pred tem, da se moramo odločiti, da v
konkretnem primeru storimo kaj za osebo,
ki je v življenjski stiski, se kot zadnji zdihljaj
samoopravičevanja, ki naj zmanjša tesnobo,
pojavi misel: »Saj se bo pojavil kdo, ki bo
pomagal, navsezadnje pa je to stvar države
in socialnega dela.« Tako se izognemo ne-
varnemu odkritju, da tistega »drugega«, ki
nanj računajo, ni.
Ker so take racionalizacije le psihološka
opora, da se v človeku zmanjšata tesnoba
in bolečina, so seveda nekoristne za racio-
nalno analizo, s katero smo začeli pričujoči
članek. Ne morejo namreč upoštevati struk-
turne ravni prikrajšanosti, na kateri vidimo,
da ta ženska tudi pred petimi leti ni imela
možnosti, da si najame, pridobi, kupi, po-
deduje stanovanje. Da so se v teh petih letih
njene prikrajšanosti le še stopnjevale. Ro-
dila je drugega otroka, za katerega njegov
biološki oče ne plačuje niti zakonsko
določenih alimentov. Njeni denarni viri so
se torej v teh letih zmanjšali in ne povečali,
kot so se denarni viri mnogih drugih držav-
ljanov, odrečena pa ji je bila tudi pravica
do stanovanja.
Eden od učinkovitih načinov raciona-
lizacije travmatskih dogodkov je, da verja-
memo, da gre zgolj za naključja. Verjame-
mo, da je posilstvo v parku nesrečno
naključje, da je fizično nasilje naključno, da
je zakonita izselitev »usoda«, ki samo po-
kaže, da mašinerija državnega sistema kdaj
pa kdaj naredi napako v škodo humani-
zacije človekovega življenja. Tisto, kar se v
procesu psihološke racionalizacije prikrije,
pa je bolj grozljivo; namreč to, da takim
dogodkom ne botruje naključje, temveč,
nasprotno, dobro skrita, subtilna logika
družbenega izključevanja, ki se v sistemu
navidezne pravičnosti začne z izključe-
vanjem najranljivejših skupin prebivalstva.
Zgodovine odporov in časi družbenih
premikov nas učijo, da je premik mogoč le
tedaj, ko se subjekt sam prepozna kot akter
vsakokratne družbene situacije. Takrat
lahko prav s pozicije individuuma preskuša
nove strategije, ki so redke v vsakdanjih
praksah državljanov in so onstran znanih
ideoloških vzorcev dominacije in podreje-
nosti. Delujoči subjekt je torej mogoč, ko
različne ideologije prepozna, vendar ne
pristane na to, da ga usodno določajo. Z
drugimi besedami, če ni stanovanj, je stvar
politične volje, da jih zgradimo, če je
ustvarjanje brezdomcev pravno legalno, še
ne pomeni, da je tudi pravično. Kajti
vprašanje graditve stanovanj je v resnici
bolj stvar vrednot in ideoloških odločitev
kot denarja in betona. Na to opozarja tudi
Srna Mandič (1996: 11), ko pravi:
Stanovanje v funkciji zavetišča danes ni več
prevladujoča paradigma raziskovanja, razi-
skovalna pozornost se vse bolj usmerja k
socialnim, gospodarskim, političnim in
ideološkim razsežnostim stanovanja.
Kako oceniti pripravljenost lokalnih ob-
lasti za delovanje v smeri socialne pravič-
nosti s politiko, ki je ne bodo zanimah le
»veliki« dogodki, temveč prav tiste »maj-
hne«, navidezno nepomembne reči, pa je
stvar, ki jo bo vse večja množica ljudi brez
stanovanj kaj kmalu izkusila v svojem
vsakdanjem življenju.
KAJ DELAJO SOCIALNE DELAVKE,
KO ČLOVEKA SELIJO?
Tako smo prišli do bistvenega. Kako naj v
primeru prisilnih deložacij ravnajo socialne
delavke? Kot vsaka praksa, je tudi socialno
delo odvisno od teorij in od ideologij. Če
med tema dvema kategorijama sploh
obstaja razhka, jo razpoznamo tako, da je
prva domena epistemološkega prizade-
vanja, druga pa prizadevanja po ohranjanju
obstoječih razmerij in repeticijskih praks.
Danes vemo, da je tudi prakso vse težje
predpisovati, saj je subjekt zavezan svojim
lastnim ideologijam, sledi različnim tipom
teorij in je določen z različnimi diskurzi.
Vseeno pa vemo, kaj naj bi pomenila dobra
praksa socialnega dela, ki naj bi se jim
prostovoljno in goreče približevala vsaka
strokovnjakinja, socialna delavka ali social-
ni delavec. Nič ne pomaga, tudi dobra
praksa je le ideološki konstrukt in produkt
315
DARJA ZAVIRŠEK
epistemoloških prizadevanj, ki jih je
mogoče uporabljati z omejenim rokom
trajanja. Odvisna je od kulturnega kon-
teksta, v katerem je nastala. Vseeno si po-
glejmo, kaj se zdi v tem hipu ustrezen spisek
ravnanj, ki upošteva tako socialno-politični
kontekst, v katerem se dogodek odvija, kot
čustvene potrebe individuuma. Spisek rav-
nanj je mogoče poljubno širiti in dodajati
elemente, ki mu manjkajo.
Praksa socialnega dela na področju pri-
silnih (legalnih ali ilegalnih) deložacij bi
morala vsebovati naslednje postopke in
temeljiti na naslednjih miselnih modelih:
1) Socialna delavka mora biti vedno ude-
ležena pri prisilni izselitvi. To je pomembno
iz naslednjih razlogov:
•	Zaradi zagovorniške vloge v odnosu do
stranke, ki doživlja travmatski dogodek
izgube. Socialna delavka je priča dogajanja,
omogoča čustveno oporo, pomaga pri prak-
tičnih opravilih, ki so nujni med deložacijo
(razmišljati skupaj z osebo, kaj bo vzela s
seboj, kam bo odpeljala pohištvo, kam se
lahko zateče ipd.); pomaga pri skrbi za otro-
ke, stare, bolne.
•	Zaradi kontinuitete v procesu pomoči,
saj dobi socialna delavka s tem podatke,
kam se bo zatekla deložirana oseba ali
družina, v kakšni socialni stiski se je znašla
in kaj posamezniki potrebujejo. Že med
prisilno deložacijo se socialna delavka s
prizadeto osebo dogovori za prihodnje
postopke.
2.)	Socialna delavka mora nemudoma
začeti z ukrepi zmanjševanja škode, ki so
materialne in čustvene narave. Poskrbeti
mora za nujno materialno pomoč (enkrat-
na socialna pomoč, zimska pomoč, meseč-
na socialna denarna pomoč ipd.) in za
čustveno oporo: tako za pomoč otrokom
(npr. pomoč v šoli) kot za pomoč odraslim
(skupine za samopomoč, svetovanje kot
vrsto podpore).
3.)	Socialna delavka mora zbirati in
posredovati vse informacije, ki jih prizadeta
oseba potrebuje: najcenejše bivalne mož-
nosti in cenene možnosti za nakup naj-
nujnejših materialnih dobrin; možnosti za
brezplačno bivanje, pravne informacije. V
skrajni sili pa ji mora ponuditi tudi obsežne
informacije o institucionalni pomoči
(materinski domovi, prehodni domovi,
stanovanjske skupine, brezdomska zato-
čišča, varne hiše ipd.). V tem primeru je
dobro, da organizira interdisciplinarni
krizni tim za učinkovito pomoč.
5.)	Socialna delavka mora poznati zako-
nodajo in pravne dokumente in vedeti, da
so prisilne izselitve, kjer prizadete osebe od
države ne dobijo nadomestnih bivališč,
nelegalne, in morajo v teh primerih posre-
dovati pri političnih organih (na občini,
ministrstvih, nevladnih organizacijah, pri
varuhu človekovih pravic, mednarodnih
organih).
6.)	Socialna delavka mora vedeti, kakšen
je postopek za kandidiranje pri razpisih za
pridobitev socialnega stanovanja, in nare-
diti vse, da pomaga osebi pridobiti socialno
stanovanje (pisanje priporočila, pomagati
osebi, da si pridobi vse potrebne doku-
mente, poznati nepisana pravila pri prido-
bivanju socialnih stanovanj ipd.).
7.)	Socialna delavka mora delovati iz
perspektive uporabnice in upoštevati želje
in vrednote stranke, katere zagovornica je.
To pomeni, da ne sme ponujati ali celo
vsiljevati stranki nesprejemljivih rešitev:
oddaje otrok v rejniške družine, odhod v
institucijo, življenje v kulturnih okoljih, ki
jih stranka ne sprejema.
8.)	Socialna delavka mora upoštevati, da
je prizadeta stranka v procesu šoka in
žalovanja in mora skrbeti za to, da ima do
nje spoštljiv odnos. Pred kratkim je neki
socialni delavec deložiranemu fantu očital
nove superge, ki si jih je kupil na ljubljanski
tržnici, češ, če ima denar za nova oblačila,
si lahko tudi najame sobo v hotelu.
9 ) Socialna delavka mora osebi, ki je
prizadeta zaradi deložacije, omogočiti
pravico do izbire.
Po vsem zapisanem se ponovno vsiljuje
misel, ki jo je nekoč nakazala Doreen
Gibson: ali ni socialno delo, vsaj tukaj in
zdaj in za marsikoga, nemogoča naloga.
316
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
Literatura
N. Fraser (1991), Justice Interruptus. London: Roudedge.
V. Leskošek (1997), Diskriminacija »nezakoncev«. Mladina 28/29-
S. Mandič (1996), Stanovanje in država. Ljubljana: ZPS.
317
Anka Zdovc
IZGORELOST STROKOVNJAKOV
NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
POVZETEK RAZISKAVE
Da se človek od časa do časa čuti praznega,
je nekaj popolnoma naravnega. Vendar je
pri sprejemanju tega občutka velika
razlika med tistimi, ki pripisujejo krivdo
za občutek praznine sebi — dolžijo zanjo
svoj jaz —, in tistimi, ki ta občutek spreje-
majo kot življenjsko danost, s katero seje
treba spoprijeti.
Virginia Satir
POJEM IZGORELOSTI
Prvi je v znanstveni literaturi ta pojem
uporabil Freudenberger v članku iz leta
1974. Bistvo tega članka je, da delo strokov-
njakov na osnovi mladostnega intuziazma
izčrpa njihovo energijo. Pojav je imenoval
»burnout«, v našem besednjaku pa ga ime-
nujemo izgorelost. Pri strokovnjakih v
službah pomoči se po več letih prizadev-
nega dela pojavljajo stanja telesne, psihične
in čustvene izčrpanosti. Izgorelost je po-
sledica frustracij, povezanih z delom, zlasti
tistih, ki nastajajo ob dejansko ali navidez
nerešljivih problemih. Sprejeti je treba
dejstvo, da vsem ljudem v stiski ne moremo
pomagati in da lahko mnogim pomagamo
le delno in začasno. Ko strokovnjaki poma-
gajo klientom, morajo biti sposobni zdržati
frustracijo, da nekaterim ni mogoče poma-
gati. Poklicni ideal je nekaj, k čemur se le
teži, nikoli pa se ga v popolnosti ne doseže.
MODELI IZGORELOSTI
BIVANJSKI MODEL IZGORELOSTI
Avtorica tega modela je A. Pines, ki meni,
da izgorelost neposredno izhaja iz neus-
peha in občutka nemoči. Poudarek daje
zvezi med doseganjem ciljev in izgorelostjo.
Niso vsi cilji enako pomembni za prepre-
čevanje izgorelosti, pomembni so za osebo
smiselni cilji.
Ljudje potrebujejo smisel življenja. Po-
manjkanje smisla lahko povzroči izgorelost.
Izgorelost se pojavi pri ljudeh, ki vstopijo v
poklic s pričakovanji, da bodo v njem našli
življenski smisel. To je še zlasti značilno za
ljudi, ki so si za svoj življenski cilj zastavili,
da bodo skrbeli za določeno skupino ljudi,
da bodo njihova življenja spremenili na
bolje in da jim bodo pomagali lepše živeti.
Spoznanje, da tega ne morejo doseči, jih
vodi v izgorelost.
Bivanjski model izgorelosti je moti-
vacijski. Njegova predpostavka je, da lahko
izgorijo le zelo motivirane osebe. Ključni
faktor za preprečevanje izgorelosti je pod-
porno delovno okolje. Izjemoma lahko kdo
tudi v podpornem delovnem okolju ne
doseže pomembnega cilja, doživi neuspeh
in s tem prve znake izgorelosti. Podobno
je, če kdo dela v stresnem in nepodpornem
delovnem okolju, doseže pomemben cilj,
doživi uspeh in najde v tem uspehu smisel.
319
ANKA ZDOVC
KRIZNA TEORIJA - FRUSTRACIJSKI MODEL
IZGORELOSTI
Zagovornik te teorije je Matthias Burisch,
ki izhaja iz osnovne človekove potrebe —
potrebe po avtonomiji. Meni, da je izguba
avtonomije vzrok, ki pelje k izgorelosti.
Večino simptomov izgorelosti lahko inter-
pretiramo kot izgubo avtonomije ali kot
prizadevanje, da bi preprečili izgubo ali jo
ponovno pridobili, jo kompenzirali ali
zmanjšali njen subjektivni vpliv. Neuspeh
je izguba bivanjskega smisla, to pa je pogoj
za napredovanje izgorelosti za stopnjo, ki
je že sprožena s predhodno izgubo avtono-
mije. Izguba avtonomije ni zadosten razlog
za sprožitev procesa izgorevanja. Srečati se
mora z neko individualno preddispozicijo,
s ključno spremenljivko — zgodovino osebe.
Te osebne karakteristike je zaradi občut-
ljivosti in etike težko odkrivati, torej ostajajo
osebni dejavniki večinoma prikriti. Šele
potem, ko razumemo, kaj se dejansko
dogaja v življenju strokovnjaka, vsakega
posebej, ne v nekih povprečjih, lahko v
kombinaciji z ostalimi dejavniki odkrivamo
pojav izgorelosti.
MODEL IZGORELOSTI KOT STANJE -
STATIČNI KONCEPT
Lennart Hallsten je opredelil ta koncept kot
kronično stanje, pomembna zanj pa je
izčrpanost. Osrednji kriterij statičnega
modela izgorelosti je torej emocionalna
izčrpanost, utrujenost in izpraznjenost.
Avtor tega koncepta trdi, da je izgorelost
neke vrste depresija. Depresija naj bi na-
stopila, ko ne najdemo več svoje vloge, ko
vloga ni definirana in ko nimamo na razpo-
lago alternativne vloge. Ta vloga je pomem-
bna za definiranje smisla življenja. Torej je
izgorevanje oblika depresije, pot do depre-
sije. Izgorevanje naj bi se pojavilo, ko so
predpisane in samodefinirajoče vloge
ogrožene ali uničene in ni na razpolago
alternativnih vlog. Določena stopnja oseb-
ne ranljivosti je prvi pogoj za izgorelost.
Strokovnjak naj bi kreiral pozitiven pogled
o sebi, pri tem pa je pomebna njegova
samodefinirajoča vloga. Oseba, ki ima slabe
izkušnje, ki ima težave, majhno podporo
okolja, ima velike možnosti, da bo postala
občutljiva. Če se pričakovanja ne reahzirajo,
lahko strokovnjak nadaljuje s fazo, ki jo
imenujemo izgorevanje.
SOCIALNA KOMPETENTNOST
KOT MODEL IZGORELOSTI
Občutek kompetentnosti in učinkovitosti
izhajata iz možnosti posameznika, da vpliva
na svoje okolje in uravnava izid dogajanj.
Delavci v službah pomoči lahko razvijejo
pozitivni čustveni odnos do svojega dela le,
če obstaja verjetnost, da njihovo delo
povzroča spremembe v življenju njihovih
klientov, da ima socialno vrednost. Kompe-
tentnost lahko opredelimo kot sposobnost
osebe za učinkovite interakcije z okoljem.
Zavest o kompetentnosti je pomembna
motivacijska sila na področju dajanja
pomoči. Ko človek izgubi upanje, da bo
dosegel kompetentnost, obstaja nevarnost,
da se pojavi izgorelost. Še pogosteje pa
pride do tega, ko ima nerealistična pričako-
vanja, da bo zelo hitro izboljšal ali rešil
probleme klientov. Velika pričakovanja
lahko pripeljejo do izgorevanja, lahko pa
tudi do izboljšanja kompetentosti in pove-
čajo motivacijo za doseganje ciljev. Veliko
problemov socialne kompetentnosti izhaja
iz dejstva, da poskušajo strokovnjaki doseči
pri klientih cilje, ki so jih sami zastavili. Ti
cilji niso enaki ciljem klientov. Problem je
tudi v tem, da slabo opremljeni delavci po-
gosto delajo v najmanj podpornih okoljih,
obravnavajo najtežje primere in prejemajo
najmanj pomoči pri zastavljanju reahstičnih
ciljev in ocenjevanju učinkov svojega dela.
KIBERNETICNI MODEL IZGORELOSTI
Heifetz in Bersani uporabljata kibernetični
model razlage pojava izgorelosti. Osnovno
izhodišče njunega pojmovanja je, da je pre-
danost poklicu glavni motiv, pa tudi sred-
stvo za doseganje pozitivnih sprememb pri
klientih. Pozitivni premiki pri klientu so
povezani z osebnostno rastjo pomočnika.
Pomočniki imajo dve osnovni potrebi:
320
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
•	potrebo, dosegati pozitivne spreme-
mbe pri drugih
•	potrebo po lastni rasti pri delu.
Svetovalci in klienti se povežejo v pro-
cesu pomoči v poseben odnos, ki postavlja
svetovalca pred veliko tveganje. S klientom
deli problem in kanalizira velike količine
svoje kognitivne in emocionalne energije
v klientova prizadevanja za reševanje
problema. Praviloma ima malo podpore pri
klientu. Ta asimetrija naj bi bila po mnenju
mnogih avtorjev eden od poglavitnih raz-
logov izgorevanja. Tako kot je klient odvisen
od svetovalca pri doseganju in prepozna-
vanju izboljšanja stanja ali svoje osebnostne
rasti, je svetovalec glede doživljanja svoje
poklicne učinkovitosti odvisen od kliento-
ve rasti.
MODEL LASTNE UČINKOVITOSTI
Zagovornik tega koncepta je Cherniss, ki
meni, da je veliko raziskav pokazalo pove-
zavo med izgorelostjo in lastno učinkovi-
tostjo. Mnogi strokovnjaki, ki delajo v
službah pomoči, so se pritoževali zaradi
prevelike delovne obremenitve, pomanj-
kanja administrativne podpore in birokrat-
skih ovir. Osnovni problem pa je bil v tem,
da se niso čutili uspešne in kompetentne,
ne zaradi pomanjkanja znanja in učinko-
vitosti, ampak zaradi sistemskih faktorjev,
ki so jim onemogočali uporabiti ta znanja
na način, ki bi dal pričakovane rezultate.
Zveza med samoučinkovitostjo in izgore-
lostjo je v tem, da sta delovna motivacija in
zadovoljstvo povečana, če oseba doseže cilj,
ki ima zanjo smisel. Tak dosežek pelje k
psihološkemu uspehu, ki osebo opogumi,
da postane še bolj zavzeta za delo, da si
postavi še višje cilje in da s tem raste njeno
samospoštovanje. Pomemben je občutek
uspeha in ne objektivni uspeh. Oseba bi se
psihološko umaknila, če bi doživela neus-
peh. Psihološki umik je glavna karakte-
ristika, povezana z izgorelostjo. Posamezni
faktorji ah delovne situacije, ki povečujejo
občutek uspeha in kompetence, zmanjšu-
jejo izgorelost, medtem ko faktorji, ki pove-
čujejo občutke neuspeha, povečujejo izgo-
relost. Teoretično je mogoče, da se ljudje
izognejo izgorelosti, tudi če je avtonomija
omejena, če omejitve njihove avtonomije
ne ovirajo doseganja smiselnih ciljev.
ZNAKI IZGORELOSTI
Vsak posameznik lahko reagira na obre-
menitve v poklicu na svoj način, v skladu s
svojo telesno konstitucijo, zdravjem, oseb-
nostno strukturo in v interakciji s specifič-
nimi pokhcnimi obremenitvami in specifič-
nim delovnim okoljem. Simptomi so lahko
pri razhčnih ljudeh različni. Težave so lahko
šibkejše ali močnejše, le občasne, kratko-
trajne ah dolgotrajne. Pojavijo se lahko slabi
dnevi, ki se izmenjujejo z normalnimi. Na
splošno pa velja: kolikor več stresnih situacij
in obremenitev doživljamo, toliko več težav
in s tem več sprememb v vedenju se bo po-
javljalo. Izgorelost pogosto povzroči nasled-
nje znake na telesnem področju: izbruh
telesne izčrpanosti, kronične utrujenosti in
številne psihosomatske motnje oziroma bo-
lezni, kot so: nespečnost, želodčne in pre-
bavne težave, glavoboli, bolečine po telesu,
zlasti v križu in hrbtu, težave s srcem in
dihanjem, upad energije, upad aktivnosti.
V psihičnem in emocionalnem doživlja-
nju izgorelih odkrivamo naslednje motnje:
umik v medosebnih odnosih, kronično
pritoževanje, neodločnost, osiromašenje
čustvenega odnosa do ljudi, za katere de-
lajo, žalost, obup, občutje nemoči, čustvena
neodzivnost, izoliranost, distanciranost,
znižan frustracijski prag, razdražljivost,
nezadovoljstvo, tesnoba, bojazen, paranoid-
nost, neodločnost, jokavost, depresija.
Težave v medosebnih odnosih: za vedenje
na delu in v privatnem življenju je značilna
nekorektnost, nestrpnost, nevljudnost, žalji-
vost, netolerantnost, konflikti s sodelavci in
klienti.
VPLIV OSEBNOSTNIH LASTNOSTI
NAIZGORELOST
K izgorevanju se bolj nagibajo posamezniki,
ki so občutljivi, z veliko mero empatije, topli
in zavzeti v odnosih do drugih, k ljudem
orientirani idealisti, toda obenem notranje
321
ANKA ZDOVC
negotovi, z večjo mero anksioznosti, intro-
vertiranosti, pretiranega entuziazma in s
težnjo k čezmerni identifikaciji z drugimi.
Mnogi gradijo podobo o sebi predvsem na
doseganju nerealistično zastavljenih poklic-
nih ciljev, kar pelje v razočaranje in neugod-
no samopodobo. Življenjske spremembe
povečujejo posameznikovo dovzetnost za
izgorevanje. Pri tem so pomembne neugod-
ne spremembe, kot so bolezen, razveza,
izguba ljubljene osebe, pa tudi pozitivne
spremembe, kot npr. poroka, ugodna zame-
njava delovnega mesta. Pomembno vlogo
ima tudi samospoštovanje. Posledica šibke-
ga samospoštovanja je močna občutljivost
za mnenje drugih, ki povzroča konformis-
tično obnašanje. Osebe z več samospošto-
vanja so bolj samozavestne, niso toliko
odvisne od okolice, aktivneje iščejo rešitve.
VPLIVI DELOVNEGA OKOLJA
Različne raziskave, opravljene na tem
področju, kažejo zlasti naslednje streso-
gene faktorje v poklicih pomoči, ki izvirajo
iz delovnega okolja:
1.	Prevelika količina dela, ki je povezana
z vse večjimi in vse bolj kompleksnimi pro-
blemi družbe. Preobremenitev je negativni
dejavnik okolja, čeprav enaka količina dela
pomeni za koga preobremenitev, za druge-
ga pa ne.
2.	Slabi delovni pogoji zaradi slabih
prostorskih pogojev za delo s klienti —
pomanjkanje zasebnosti.
3.	Nejasnost poklicne vloge in profe-
sionalnih ciljev. Za stresogenost delovnega
mesta je pomembna nejasna opredeljenost
vloge, kar pomeni nejasnost glede delavče-
vih dolžnosti, pravic, odgovornosti, delov-
nih nalog in ciljev.
4.	Odgovornost za druge ljudi je sama
po sebi stresogena. S prevzemanjem odgo-
vornosti za druge sprejemajo nase tudi rizi-
ko, da tisto, kar je odvisno izključno od
klienta, ostane nedokončano, saj je izven
dosega njihovega vpliva.
5.	Slabi delovni odnosi v ustanovi ozi-
roma v timu so eden od virov stresa v tem
poklicu.
6.	Pomanjkanje znanja je lahko faktor.
zaradi katerega ljudje lažje podležejo občut-
kom strahu in panike. Več znanja jim
omogoči, da probleme vidijo v realnem
obsegu, kar samo po sebi zmanjšuje stres.
7.	Stres, ki izhaja iz nepredvidljivih
reakcij klientov (agresivni izbruhi, depre-
sivnost, suicidalnost).
8.	Birokratski in administrativni po-
stopki omejujejo svobodo strokovnjaku pri
delu in ga silijo, da porabi več časa in
naporov za stvari, ki so nepomembne ali
drugotnega pomena.
STRES KOT DEJAVNIK IZGORELOSTI
Stres je situacija alarma, je stanje posamez-
nikove psihične in fizične pripravljenosti,
da se z obremenitvijo sooči, se ji prilagodi
in jo obvlada. Učinek stresogenih dejav-
nikov občuti vsakdo po svoje. Kako se bo
posameznik nanje odzval, je odvisno od
njegove psihofizične konstitucije, življenj-
ske zgodovine, pa Uidi od trenutnega spleta
okoliščin. Človek ob številnih obremenit-
vah, zlasti če trajajo predolgo in če ne kaže,
da se jih bo rešil, doživlja telesno nemoč in
odpoved. Poleg tega tudi psihično odpove-
duje. Pojavijo se občutja praznine, brezupa,
nezainteresiranosti. Stres lahko občuti
vsakdo, izgorelost pa lahko čutijo le ljudje,
ki vstopajo v kariero z visokimi cilji, priča-
kovanji in motivacijo — ljudje, ki so pričako-
vali, da bodo v svojem delu našli smisel.
Strokovnjak, ki nima take začetne motiva-
cije, lahko občuti stres zaradi službe, ne bo
pa izgorel.
PREPREČEVANJE, ZDRAVLJENJE
IN RAZBREMENJEVANJE
Za odpravljanje izgorelosti in razbreme-
njevanje stisk, ki jih doživljamo, poznamo
preproste pa tudi kompleksnejše metode,
kot so samopomoč, spreminjanje delov-
nega okolja in pomoč različnih suportivnih
skupin.
Pomebno je, da problem izgorelosti po-
znamo. Narediti moramo tudi kaj zase, ne
samo za kliente. Vzeti si moramo čas za re-
kreacijo, športne aktivnosti, zabavo. Prosti
322
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
Čas običajno izrabimo neorganizirano. Iz-
boljšati moramo kvaliteto odnosov v dru-
žini in s prijatelji, poskrbeti za zdravo
prehrano in za dovolj počitka in spanja. Čim
bolj se moramo izogibati stresnim situaci-
jam v službi in doma, reducirati moramo
stresne dejavnike, kolikor lahko vplivamo
nanje. Postavimo si realne cilje, naredimo
vrstni red prioritetnih nalog, naredimo si
meje lastne odgovornosti in zmožnosti.
Govorimo o svojih problemih! V službi
vzpostavimo z vsemi sodelavci kolegialne
odnose in razvijajmo občutek pripadnosti
kolektivu. Sodelavcem priznajmo strokov-
no in človeško vrednost in jim dajmo vedeti,
da jih cenimo. Pri opravljanju delovnih
nalog jim dajmo moralno podporo in jim
pomagajmo, če nas za to zaprosijo. Odprt
odnos vzpostavimo tudi z nadrejenimi, z
njimi definirajmo stvarna poklicna pričako-
vanja ter določimo časovno opredeljene
cilje. Spremljajmo nova znanja in se perma-
nentno izobražujmo. Ocenimo, ali je za
našo razbremenitev potrebna sprememba
organizacije dela, in jo tudi predlagajmo.
Najboljši pristop za ublažitev izgorelosti pa
je razvijanje močnega socialnega podpor-
nega sistema. Sem sodijo družina, prijatelji,
sodelavci, pa tudi različne suportivne sku-
pine in skupine za samopomoč.
Supervizija je z vidika suportivne skupi-
ne metoda, ki strokovnjaka spodbuja k
učenju in spoznavanju samega sebe, mu je
v oporo pri delu in ga usmerja. Naloga su-
pervizije ni samo poglabljanje strokovnega
znanja, pač pa tudi boljše razumevanje
klienta, lastnega doživljanja in reakcij. Po-
memben cilj supervizije je pomoč strokov-
njakom pri razvijanju profesionalne identi-
tete. Profesionalna identiteta pomeni razši-
ritev osebne identitete in pelje k razvoju
avtonomne osebnosti. Od tod tudi najpo-
membnejši cilji supervizije; učenje z izku-
šnjo, podpora strokovnjaku in spremljanje
njegovega dela.
REZULTATI RAZISKAVE
Moje lastne izkušnje in izkušnje kolegic in
kolegov so mi dale spodbudo, da bi o
problemu izgorelosti spregovorih socialni
delavci, ki delamo na centrih za socialno
delo. Pri delu smo pogosto omejeni, na
mnoge situacije ne moremo vplivati,
pričakovanja klientov in širše javnosti pa so
velika. Iščemo svojo strokovno identiteto in
priznanje in si nalagamo obremenitve, ki
jih pogosto ne zmoremo.
V	raziskavi je sodelovalo 71 socialnih
delavk in trije socialni delavci, ki delajo na
centrih za socialno delo po 15 in več let.
Podatke sem zbrala z vprašalnikom.
Največ v raziskavo vključenih ima 15 do
20 let delovne dobe, teh je 47%, sledi ji
skupina z 20 do 25 leti, teh je 39%. Z
delovno dobo nad 25 let jih je le 8% in nad
30 let 5%.
Večina socialnih delavk in delavcev dela
torej na Centrih za socialno delo od 15 do
25 let (86%). Delajo na razhčnih področjih
dela. Največ vprašanih (31%) dela na
področju polivalence, kjer se srečujejo z
različnimi težavami strank, večina ostalih
pa dela na več področjih. Na področju var-
stva družine in družinskega svetovanja jih
dela 28%, na področju varstva ostarelih,
invalidov in prizadetih 22%, na področju
varstva otrok in mladostnikov 16%, na
področju rejništva in skrbništva 12%, z
zaporniki dela 7%, na razvezah in urejanju
stikov 5%, z zasvojenimi 4% in na denarnih
dodatkih 3%.
Večina tega poklica pred odločitvijo zanj
ni poznala (47%) ali ga je poznala le delno
(43%). Le malo je takih, ki so poklic poznali
(10%).
Anketiranim sem postavila vprašanje, kaj
si zaželijo, ko čutijo hude delovne obreme-
nitve? Največ jih želi na dopust, torej se
spočiti, za krajši čas zapustiti delovno
mesto, si nabrati novih moči (42%). Zapo-
slitev bi menjalo 28% udeleženih v raziska-
vi. To bi lahko bil pokazatelj izgorelosti in
krize. Odgovor, da bi zamenjali poklic, je
dalo 15% socialnih delavk in delavcev. Zju-
traj bi ostalo doma prav tako 15% vprašanih.
Delovno mesto pa bi jih menjalo 14%.
V	teoretskem uvodu sem poudarila, kako
pomembno je podporno delovno okolje za
zmanjšanje pojava izgorelosti. Večina so-
cialnih delavk in delavcev (57%) najde
pomoč le pri nekaterih sodelavcih. 27% jih
je odgovorilo, da jih sodelavci razumejo in
323
ANKA ZDOVC
jim pomagajo. Včasih dobi pomoč 16%
vprašanih. Pomoč torej najpogosteje iščejo
pri sodelavkah (86%), sledijo odgovori, da
si pomoč poiščejo na snpervizijski skupini
(38%), na direktorja se obrne 28% vpraša-
nih, težave pa jih zadrži zase 18%.
Socialne delavke in delavci se pogosto
znajdejo pri delu v hudih stresnih situaci-
jah. Odgovori kažejo, da največji stres
doživljajo, ko se srečujejo z nasiljem v dru-
žini, temu pa sledi odvzem otrok staršem.
Spolne zlorabe otrok so na tretjem mestu.
Zelo stresno doživljajo tudi delo z alkoholiki
in disocialnimi osebami. Najbolj stresni
osebni dejavniki za strokovnjake na centrih
so nemoč, odgovornost za druge, preobčut-
ljivost za težave drugih, občutki krivde in
da ne vidijo rezultatov svojega dela. Kot stre-
sna doživljajo tudi prevelika pričakovanja
klientov in veliko število klientov.
Kaj pa delovno okolje in dejavniki stresa?
Delovno okolje je lahko pogosto velik po-
vzročitelj dodatnih stresov, poleg osebnih
dejavnikov in dejavnikov klienta. Preobre-
menjenost z delom je kot dejavnik stresa
na prvem mestu. Na drugem mestu je
administrativno reševanje problemov, na
tretjem pa odgovor, da delo socialnih delav-
cev ni cenjeno. Preobremenitev je negativ-
ni dejavnik okolja, čeprav enaka količina
dela pomeni za koga preobremenitev, za
koga drugega pa ne. Prav tako je stresno
administrativno reševanje problemov ljudi.
Birokratski in administrativni prostopki
omejujejo svobodo pri delu in jih silijo, da
porabijo več časa in naporov za stvari, ki so
manj pomembne. Pri delu so omejeni, če
pa se temu faktorju pridružijo še premajhna
finančna sredstva, socialni delavci lahko
doživljajo delo kot neuspešno. Izgubijo
upanje, da bodo dosegli kompetentnost, in
lahko se pojavi izgorelost.
Udeleženim v raziskavi sem postavila
vprašanje: Ali imajo pogosto občutek, da
njihovo delo nima pravega smisla? Odgo-
vorili so takole:
•	tega občutka nima nikoli 36% vpra-
šanih,
•	le včasih ne vidi smisla 34% socialnih
delavcev,
•	pogosto se o smislu sprašuje 15% so-
cialnih delavcev.
• 14% jih ne zna odgovoriti na to
vprašanje.
Največ socialnih delavk in delavcev
obupa in se posledično sprašuje po smislu
svojega dela, ker ljudem ne morejo poma-
gati (42%), ker ne vidijo učinkov svojega
dela (42%), ker njihovo delo ni dovolj ce-
njeno ali pomembno (35%), ker ne morejo
vplivati na življenje drugih (26%). Iz vseh
teh odgovorov lahko spoznamo, kaj kaže na
smisel socialnega dela. Franki je v svojih
raziskavah ugotavljal, da človek dosti lažje
obvlada telesne, psihične, socialne in druge
težke situacije, če najde smisel v tem, da živi
za nekoga in za nekaj. Odgovori socialnih
delavk in delavcev to potrjujejo. Najbolj jim
je pomemben občutek, da lahko pomagajo
in da so koristni. Socialnim delavcem torej
veliko pomeni občutek, da so klienti zado-
voljni. Nekateri klienti to pokažejo, povedo
ali dajo kako drugače vedeti, da so z njiho-
vim delom zadovoljni. Kaj socialnim delav-
cem pomeni pozìxÌMcn feedback klientov?
Pomeni jim zadovoljstvo, kar 45% jih je tako
odgovorilo; za mnoge je to spodbuda, do-
ber občutek (39%); pomeni jim potrditev,
da so na pravi poti (27%). Ljudje potrebu-
jejo potrditev za delo, občutek, da so bili
uspešni, da so sprejeti. To so osnovne člo-
vekove potrebe in potrebe vseh svetovalcev.
VozìXÌYC^n feedback ljudi, s katerimi in za
katere delajo, pomeni torej spodbudo za
delo, pomeni potrditev, dviga samozavest,
narobe pa je negativenklientov
močan dejavnik na poti k izgorelosti.
Danes se problemi klientov socialnih
služb spreminjajo. Problematika brezpo-
selnosti prinaša s seboj vrsto težkih življenj-
skih kriz, revščina je pogost pojav, čeprav
tega nočemo priznati, problemi zasvoje-
nosti z drogo so nas udarih, še preden smo
se nanje pripravili, nerešljivi postajajo
stanovanjski problemi, narašča število
starih in njihovih težav, družinski problemi
so vse bolj kompleksni in sredi vseh teh
težav so se znašli socialni delavci in delavke,
skupaj s svojimi klienti. Na vprašanje, ki
sem ga postavila udeležencem v raziskavi,
ali te stiske ljudi prizadenejo, jih je 42%
odgovorilo, da so pogosto prizadeti, ko
delajo z ljudmi v stiski. Če temu številu
prištejem še tiste, ki so vedno prizadeti ob
324
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
problemih drugih, teh je 15%, je več kot
polovica socialnih delavcev pogosto ali
vedno prizadeta ob stiskah klientov. Najbolj
ranljivi za težave klientov so tisti, ki se za
poklic socialnega delavca ne bi ponovno
odločili. To so tisti, ki bi jim lahko rekli, da
so izgoreli ali so na poti k izgorelosti. Izmed
teh je kar 58% takih, ki so pogosto prizadeti,
ko delajo z ljudmi v stiski. Socialne delavce
najbolj prizadenejo stiske otrok. Gre za od-
vzem otrok, zanemarjanje otrok, rejništvo,
stiske otrok žrtev nasilja in spolno zlorab-
ljenih in urejanje stikov. Kar 95% vprašanih
je navedlo vsaj enega od teh odgovorov. Na
drugem mestu so stanovanjske in material-
ne stiske in stiske brezposelnih, ki jih navaja
24% vprašanih.
Vprašala sem, ali imajo pogosto občutek,
da niso dosegli zastavljenega cilja. Večina
jih ima ta občutek le včasih, takih je 82%.
Nikoli nima tega občutka 8% socialnih
delavcev, pogosto ciljev ne doseže 5%.
Vprašanja, ali je socialno delo cenjeno,
sem razdelila na tri dele: kako je cenjeno v
družini, kako v službi in kako ga ceni širše
okolje. Za lažjo predstavo bom odgovore
prikazala v tabeli.
Tabela: Alije moje delo cenjeno?
Morda bo kdo odgovoril, da je cenjeno
toliko, kolikor ga socialni delavci cenijo
sami. Rezultati kažejo, da imajo strokovnjaki
na centrih za socialno delo občutek, da je
njihovo delo cenjeno v družini, nekoliko
manj v službi, najmanj pa v širšem okolju.
Reakcije socialnih delavk in delavcev na
stresne situacije so naslednje. xMed teles-
nimi znaki so najpogostejši upad aktivnosti,
kronična utrujenost in glavobol. Najpogo-
stejši duševni znaki so občutki nemoči, tes-
noba brez razloga in razdražljivost. Težave
v medosebnih odnosih pa se kažejo kot
prekinitev komunikacije, strah pred sreča-
njem s klientom in težave v odnosih s
sodelavci.
Kadar se stalni ali ponavljajoči pritiski
zaradi intenzivne vpletenosti v odnose z
ljudmi s težavami ponavljajo daljše časovno
obdobje in strokovni delavci niso poskrbeli
ali niso imeli priložnosti poskrbeti za
ustrezne načine razbremenjevanja v stres-
nih siuiacijah, se prične proces izgorevanja.
Najpogostejši način razbremenjevanja
strokovnjakov na centrih za socialno delo
je pogovor o problemu, sledi mu načrtno
reševanje problema in samokontrola. Raz-
bremenjevanje z razvedrilom, rekreacijo in
aktivnostjo in strokovni suport sta na
zadnjem mestu.
IZGORELOST
Čeprav vprašalnik ni bil pripravljen za
merjenje izgorelosti, sem poskusila oceniti,
kakšno je stanje. Upoštevala sem Buri-
schevo mnenje, da ni mogoče določiti na-
tančnih mej izgorelosti, zato sem anketi-
rane razvrstila v štiri skupine: neizgoreli,
na razpotju, na poti v izgorelost in izgoreli.
Za oceno stopnje izgorelosti sem uporabila
naslednja kritična vprašanja iz vprašalnika,
ki so pokazatelji izgorelosti:
•	Bi se danes ponovno odločila za ta
poklic?
•	Si pogosto zažehš, da bi menjala poklic,
zaposlitev?
•	Imaš pogosto občutek, da tvoje delo
nima pravega smisla?
•	Imaš pogosto občutek, da nisi dosegla
zastavljenih ciljev?
•	Ali imaš pogosto občutek, da si izčr-
pana, da ne zmoreš več?
Posamični odgovori na ta vprašanja ne
povedo veliko, če pa pogledamo te odgovo-
re skupaj, si lahko ustvarimo precej zaneslji-
vo sliko o stopnji izgorelosti anketiranega.
Kjer ta vprašanja niso zadostovala, sem
si pomagala še z dodatnimi vprašanji.
Med neizgorele se jih je po teh kriterijih
uvrstilo 32,4% anketiranih, med tiste na
razpotju pa 24,3%. Na poti v izgorelost jih
je 23%, izgorelih pa je 20,3%. Izgorelih in
na poti v izgorelost je kar 43,3% udeleženih
325
ANKA ZDOVC
V raziskavi. Med izgorelimi je največ tistih
z delovno dobo 25-30 let.
Na vprašanje, ali imaš pogosto občutek,
da tvoje delo nima pravega smisla, jih je 88%
neizgorelih odgovorilo, da tega občutka
nimajo nikoli. V skupini izgorelih pa ima
pogosto ta občutek 40% anketiranih, 33%
pa ga ima včasih.
Večino anketiranih stiske ljudi vsaj vča-
sih prizadenejo, zato ta odgovor najdemo
v vseh skupinah. Odgovor »skoraj nikoli
nisem prizadeta« najdemo le pri skupini
neizgorelih, pri tej skupini je ttidi najmanjši
delež odgovorov »pogosto sem prizadeta«.
Kako težave v službi vplivajo na tvoje
družinsko življenje?
Zanimivo je zlasti to, da neizgoreli pro-
blemov iz službe očitno ne prenašajo do-
mov, saj so odgovor »doma si slabe volje«
rangirali šele na četrto mesto, ostale skupi-
ne pa so ga rangirale na prvo mesto.
Z odgovori na vprašanje, kako pogosto
so strokovnjaki na centrih za socialno delo
izčrpani, se potrjuje teorija, po kateri je iz-
črpanost spremljevalec procesa izgore-
vanja. 21% neizgorelih ni nikoli izčrpanih,
kar 47% izgorelih pa je pogosto izčrpanih.
Neizgoreli zvečine dojemajo svoje delo
kot cenjeno v vseh okoljih. Z naraščajočo
stopnjo izgorelosti pa ta občutek pada.
Najbolj očitno je to pri skupini neizgorelih.
Subjektivno dojemanje cenjenosti svojega
poklica kažejo z velikim odstotkom odgo-
vora »nimam občutka, da bi bilo moje delo
cenjeno«.
Zanimivo je, da je le 37% neizgorelih
vključenih v podporne skupine. Najbolj se
v podporne skupine vključujejo tisti iz
skupine »na razpotju« (67%). To si lahko
razlagamo tudi s tem, da je to skupina, ki se
poskuša rešiti iz procesa izgorevanja z
izobraževanjem. S stopnjo izgorelosti
potem ta odstotek pada. Izgorelih se le 40%
vključuje v podporne skupine, kar si sicer
težko razlagam, očitno pa je, da ne čutijo
potrebe po dodatnem izobraževanju.
SKLEP
Bila sem vesela, ko sem ugotovila veliko
zanimanje socialnih delavk-delavcev za
mojo raziskavo. Spregovorili so o težavah,
ki jih imajo pri delu, in mi s skrbno izpol-
nitvijo obširnega vprašalnika dali vedeti, da
so mi pripravljeni pomagati raziskati pro-
blem izgorelosti.
Rezultati raziskave so pokazali, da se tudi
strokovnjaki na centrih za socialno delo
srečujejo s problemom izgorelosti in da je
stopnja visoka. Na izgorelost vplivajo
dejavniki, kot so: stres, preobremenjenost,
previsoki cilji, osebnostni faktorji, delovno
okolje, pomanjkanje občutka, da je poklic
cenjen, in drugo. Delo socialnih delavcev
na centrih za socialno delo je pogosto zelo
stresno. Kot najbolj stresno doživljajo
nasilje v družini, odvzem otrok, nemoč, ki
jo čutijo pri delu, in veliko število klientov.
Za stiske klientov so občutljivi in jih pri-
zadenejo. Seveda pa jim delo prinaša tudi
potrditev, smisel in zadovoljstvo. Zadovoljni
so, kadar so zadovoljni klienti, kadar za-
čutijo njihov pozitiven feedback, ko imajo
občutek, da lahko pomagajo in da so
koristni drugim.
Delovne obremenitve strokovnjakov na
centrih za socialno delo vplivajo na odnose
v družini. Pogosto so doma slabe volje in
se izogibajo komunikaciji. Osebne težave
pa navadno zadržijo zase in se v službi
trudijo, da čim manj vplivajo na delo.
Telesni znaki izgorelosti in pogostih
stresov so: upad aktivnosti, kronična
utrujenost, glavobol, želodčne težave in
drugo. Od duševnih znakov so najpogo-
stejši: občutek nemoči, razdražljivost, nes-
pečnost, neodločnost. Imajo pa ttidi težave
v medosebnih odnosih, manj komunicirajo,
imajo težave v odnosih s sodelavci in težave
v odnosih z družinskimi člani.
Potrebo po izobraževanju izraža večina
socialnih delavcev, saj jim izobraževanje
zmanjšuje težave pri delu. Izobražujejo se
na seminarjih, na Visoki šoli za socialno
delo, na supervizijskih skupinah in v rea-
litetni terapiji. Radi bi si pridobili še do-
datno znanje s področja spolnih zlorab, za
delo z zasvojenimi, pri družinskem sveto-
vanju in pri poznavanju tehnik dela z
ljudmi.
Mnogi so vključeni v supervizijske sku-
pine in ocenjujejo, da jim vključitev pomeni
tudi eno od možnosti izobraževanja in
326
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
razbremenjevanja pri delu. Na skupini	Pogrešajo standarde in normative, ki bi
lahko spregovorijo o problemu in dobijo	zmanjšali število klientov in omogočili
občutek, da jih drugi razumejo. Pri svojem	kvalitetno in poglobljeno delo.
delu bi mnogi spremenili organizacijo dela.
Literatura
T. Brejc (1994), Poklicna izgorelost delavcev v službah za zaposlovanje. Socialno delo 33, 5: 373-
379.
B.	Brunk, B. Schaufeli (1993), Burnout: A Perspective from Social Comparison Theory. Profesional
Burnout. Taylor: Francis.
M. BuRiscH (1993), In Search of Theory: Some Ruminations on the Nature and Etiology of Burnout.
Profesional Burnout. Taylor: Francis.
C.	Cherniss (1993), Role of Professional self-Efficacy in the Etiology and Amelioration of Burnout.
Profesional Burnout. Taylor: Francis.
T. Cox, G. Kuk, P. Leiter (1993), Burnout, Health, Work Stress and Organizational Healthiness.
Profesional Burnout. Taylor: Francis.
S. De Vries, R. Bouwkanp ( 1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis.
K. Dougan (1993), Psihosocialne obremenitve strokovnjakov v poklicih pomoči. Psihohigiena.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
L. Hallsten (1993), Burning out: A Framework. Profesional Burnout. Taylor: Francis.
A. KOBOLT (1993), Faktorji stresa v socialnih in pedagoških poklicih. Psihohigiena. Ljubljana: Zavod
Republike Slovenije za šolstvo in šport.
A. Mikuš Kos (1990), Psihosocialne obremenitve strokovnih delavcev pri delu z ljudmi: Prikaz
spoznanj in pogledov. Ljubljana: Svetovalni center
A.	PiNEs (1993), Burnout: An Existential Perspective University of California. Profesional Burnout.
Taylor: Francis.
Z. Rakovec Felser (1991), Stres in tesnoba. Maribor: Obzorja.
V. Satir (1995), Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
B.	Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
M. Šlenc Zver (1996), Izgorelost strokovnih delavcev, ki se poklicno ukvarjajo z ljudmi v stiskah
v Občini Ilirska Bistrica. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
P. Tyrer (1987), Kako živeti s stresom. Ljubljana: Mladinska knjiga.
M. VoDEB BoNAč (1996), Supervizija kot možnost za osebni in profesionalni razvoj strokovnih
delavk in delavcev vpomagajočihpoklicih. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
327
Nino Rode
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
ANALIZA ČLANKOV V REVIJI SOCIALNO DELO, LETNIK 1995
UVOD
Tranzicijski procesi v Sloveniji se kažejo
tudi na področju socialnega dela. Na eni
strani se socialnemu delu priznava večji
pomen, kot se mu je v socializmu, ko je
veljalo, da naj bi bilo socialno delo predv-
sem izvajanje socialne politike. Na drugi
strani smo priča poskusom zmanjševanja
socialnih pravic in ugodnosti, ki so pove-
zani zlasti s težnjo, zmanjšati stroške države
in prenesti odgovornost za svoje življenje
na same posameznike. Po eni strani se torej
širijo možnosti za razvoj socialnega dela kot
stroke in vede o socialnem delu, po drugi
strani pa se manjšajo materialne možnosti
za uvajanje novih spoznanj in tehnik v
prakso. Ta položaj se odraža tudi v odnosu
med praktiki v socialnem delu in njegovimi
teoretiki, ki jih predstavljajo učitelji na
Visoki šoli za socialno delo (VŠSD).
Socialno delo se ukvarja z marginalnimi
skupinami. Pokriva mnogo področij, od
dela z otroki, delinkventi, starejšimi, do dela
z duševno bolnimi. Posel socialnega delav-
ca se v praksi deli na dva dela. Prvi je ugo-
tavljanje socialne ogroženosti in zagotav-
ljanje, da socialno ogroženi dobijo bonitete,
ki jim po zakonu gredo. Drugi del je nepo-
sredno delo s socialno ogroženimi, lajšanje
njihovih težav in zlasti usposobljanje za to,
da sami rešijo svoje probleme. Ravno na
tem področju je vse več znanja, ki pa se le
počasi širi v prakso. Med teoretskim zna-
njem, ki ga posreduje VŠSD, in praktičnim
delom nastaja večji razkorak, kot bi bilo
primerno. Vse kaže, da je v praksi bolj po-
udarjen prvi del, zagotavljanje materialne
pomoči, VŠSD pa se ukvarja bolj z drugim.
»terapevtskim« delom. Zato se včasih
pojavijo tudi očitki, da VŠSD vzgaja kadre,
ki niso pripravljeni za delo v sedanjem
sistemu socialnega varstva.
Tak razcep je najlažje opaziti med teorijo
in prakso, ko je govor o socialnem delu.
Zato smo poskusili proučiti razlike med
avtorji v reviji Socialno delo, kot se jih da
razbrati iz objavljenih člankov. Zlasti so nas
zanimale razlike med, na eni strani, preda-
vatelji z VŠSD in avtorji iz tujine, ki sodelu-
jejo s šolo in jih bomo imenovali »teoretike«,
ter avtorji, ki so zaposleni v socialnih usta-
novah in se ukvarjajo zlasti s problemi, ki
nastajajo v vsakdanjem delu, tj. »praktiki«,
na drugi strani.
Razlike smo poskusili opredeliti s
pomočjo analize besedil ali, kot jo nekateri
imenujejo, analizo vsebine. Po Holstiju je
»Analiza vsebine (...) katera koli tehnika
sklepanja s pomočjo objektivnega in siste-
matičnega določanja izbranih značilnosti
sporočil« (Holsti 1969:14). Analiza vsebine
ali, natančneje, analiza besedil omogoča na
podlagi tekstov sklepati o kontekstu, v
katerem so teksti nastali. Na podlagi tekstov
lahko sklepamo o temah, o katerih želijo
avtorji govoriti, o njih kaj sporočiti. Pri
strokovnih revijah, kjer naj bi avtorji
prikazali svoje delo in področja, s katerimi
se ukvarjajo, je to najlažje, saj v znanstveni
kulturi sporočanja velja, da morajo biti vsa
sporočila kar se da jasna in razvidna.
Zanimale so nas zlasti razlike glede go-
vora o področjih socialnega dela, s katerimi
se avtorji v člankih ukvarjajo. Vsako podro-
čje človeškega delovanja temelji na določe-
nem znanju. Iz tega znanja izhaja tudi
določen zorni kot, s katerega posameznik
329
NINO RODE
opazuje okolje. Gre za skupek pojmov in
miselnih struktur, ki so osnova za žargon
določene stroke. Pogostost rabe določenih
pojmov lahko torej kaže na ukvarjanje z
določenim področjem. To velja tudi za
socialno delo in področja znotraj njega.
Članki »teoretikov« in »praktikov«, objav-
ljeni v Socialnem delu, bi se lahko med
drugim razlikovali tudi glede področij, s
katerimi se ukvarjajo. To bi bilo mogoče
ugotoviti z analizo besedil.
Analizirali smo prispevke v reviji Social-
no delo, letnik 1995, v katerem je izšlo pet
številk. V obdelavo smo sprejeli 49 tekstov,
delo 34 avtorjev. Obdelali smo vse prispev-
ke razen uredniških uvodnikov in štirih
uradnih obvestil, v katerih so bili objavljeni
spiski novih projektov. Upoštevali smo tudi
poročila in recenzije, saj tudi ti teksti ka-
žejo, s katerim področjem se avtor ukvarja
in jih ima za dovolj pomembne, da o njih
javno spregovori. Enote opazovanja so bili
avtorji oziroma njihovi prispevki.
Prispevki so bili posvečeni različnim
temam, zato je bilo nepraktično zastaviti
kompleksno anahzo teksta, ki bi obravna-
vala besedilne enote, večje od posameznih
besed ali fraz, saj bi bila taka analiza zaradi
heterogenosti pomenskih enot nezane-
sljiva, lahko celo do točke, ko bi imeli več
možnih vrednosti kot enot, kar bi pomenilo
ne le nezanesljivost, temveč tudi nedoloč-
Ijivost rešitve. Zato smo se omejili na
posamezne ključne pojme, ki bi lahko kazali
na odnos avtorjev do socialnega dela in z
njim povezanih pojavov.
ZNAČILNOSTI SKUPIN AVTORJEV
GLEDE UPORABE POJMOV
Značilnosti avtorjev prispevkov v Social-
nem delu smo določili na podlagi podatkov
o avtorjih, ki so bili objavljeni v reviji.
Avtorje smo na podlagi teh podatkov raz-
delili po dveh kriterijih:
•	po izvoru:
avtorji iz Uijine (8 avtorjev),
avtorji z Visoke šole za socialno delo (9
avtorjev)
ostali avtorji (17 avtorjev),
•	po akademskem statusu:
fakultetni ali visokošolski predavatelji
(16 avtorjev),
praktiki (15 avtorjev),
študentje VŠSD (3 avtorji).
Število prispevkov je med avtorji vari-
iralo od 1 do 7. V tekstih smo izbrali 1.413
stavkov, v katerih so omenjeni izbrani
pojmi. Vsi izbrani pojmi so omenjeni 2.066-
krat. Povprečno so torej avtorji v svojih
člankih izbrane pojme omenili 60,76-krat
(SD = 38,01) v 41,56 stavkih (SD = 58,30).
Kot kažeta standardna odklona, število
omemb po avtorjih zelo variira, kar lahko
prikažemo tudi z ekstremnimi vrednostmi:
izbrane pojme so posamezni avtorji v svojih
člankih omenili najmanj dvakrat v dveh
stavkih in največ 232-krat v l6l stavkih.
Spodnja tabela kaže podatke o člankih,
upoštevanih stavkih in frekvenci pojmov v
analizi glede na delitev avtorjev po prej
omenjenih kriterijih.
330
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
V naslednji tabeli smo prikazali nekatera
razmerja med članki, stavki in izbranimi
pojmi.
Že hiter pregled tabele pove, da so avtor-
ji z Visoke šole za socialno delo po številu
člankov bolj zastopani v reviji kot avtorji iz
tujine in ostali avtorji. To kaže, da je revija
Socialno delo predvsem glasilo Visoke šole
za socialno delo.
Za avtorje iz tujine velja, da ima vsak v
reviji objavljen le en članek. Predvidevamo
lahko, da gre predvsem za vabljene prispev-
ke ali za predstavitev dela določenega av-
torja. Verjetno lahko trdimo, daje pri izboru
člankov teh avtorjev najbolj razvidno,
kakšni so ideali, h katerim teži uredništvo
revije in vsaj del predavateljev na Visoki šoli
za socialno delo. Če je to sklepanje pravilno,
lahko na podlagi zastopanosti izbranih poj-
mov trdimo, da so ti pojmi pomembni za
razlago usmeritve VŠSD.
Ostah avtorji, med katerimi so predvsem
praktiki, se v reviji tudi pojavljajo v glavnem
z enim člankom, le redki so v tem letniku
objavih več člankov. Pri teh avtorjih je težko
reči, ali so njihovi članki vabljeni ali ne,
vendar lahko privzamemo, da so večinoma
napisani na pobudo avtorjev. V njihovih
prispevkih se obravnavani pojmi pojavljajo
skoraj dvakrat redkeje kot pri avtorjih iz
tujine. Morda izbrani pojmi v njihovih
prispevkih niso tohko zastopani, ker usmer-
jajo pozornost na bolj konkretne ali ožje
zastavljene probleme, ki jih opisujejo z
drugimi, vsakemu članku lastnimi pojmi, ki
pa niso bili uporabljeni dovolj pogosto, da
bi lahko bili predmet primerjave med
avtorji.
Delitev po akademskem statusu kaže
podobno sliko. Skupina avtorjev iz akadem-
skih ustanov prevladuje nad skupino
avtorjev iz prakse tako po številu člankov
kot po pogostosti rabe obravnavanih poj-
mov. Praktično polovica avtorjev pris-
pevkov v Socialnem delu je zaposlenih v
akademskih ustanovah. Ta polovica je
napisala skoraj dve tretini vseh prispevkov
in v njih uporabila dobre tri četrtine
celotnega števila pojavljanja obravnavanih
pojmov.
V delitvi po akademskem statusu smo
upoštevali tudi študente (absolvente)
VŠSD, ki pa so samo trije in s svojimi štirimi
članki ne bi smeli bistveno vplivati na sliko.
Zato jih ne bomo posebej poudarjali, razen
če bodo pomembneje različni od ostalih
avtorjev.
Ponavljanje podobne strukture porazde-
htve pojmov, kot smo jo dobili pri dehtvi
po izvoru avtorjev, med skupinami po
akademskem statusu postane razumljivo,
ko pregledamo kontingenčno tabelo, v
kateri smo križali izvor in akademski status
avtorjev.
331
NINO RODE
Čez osemdeset odstotkov avtorjev z
akademskim statusom priliaja iz tujine ali
z VŠSD. Na drugi strani je več kot devet
desetin avtorjev, ki izvirajo iz prakse,
uvrščenih v kategorijo ostalih avtorjev. Dve
delitvi se torej močno prekrivata.
PRIPRAVA TEKSTOV ZA ANALIZO
Prispevke v reviji, vnešene v računalnik v
obliki tekstovnih datotek, smo združili v
eno datoteko in v njej označili prispevke
po avtorjih. Nato smo jih pregledali s po-
močjo programov v paketu VBPro, ki omo-
goča osnovne operacije za pripravo analize
besedil v ASCII formatu. Programi delujejo
na osebnih računalnikih v okolju DOS.
Poganjamo jih s skupnega menija, rezultati
obdelave pa so prav tako v ASCII formatu,
tako da jih lahko uvozimo v praktično vse
statistične programe in programe za
obdelavo teksta.
V prvi fazi smo opravili pregled pojmov,
ki nastopajo v člankih. Tekste smo najprej
pregledali glede na pogostost pojavljanja
posameznih besed in fraz, ki so jih avtorji
uporabljali v tekstih. Zanimali so nas
predvsem pojmi iz naslednjih področij:
•	govor o socialnem delu nasploh,
•	govor o sistemski ureditvi v socialnem
delu,
•	govor o posameznih področjih delo-
vanja v socialnem delu,
•	označevanje klientov in dela z njimi,
•	raba splošnih teoretskih pojmov.
S pomočjo VBPro smo opravili alfabe-
tizacijo besed v člankih in izbrali pojme, ki
so se na prvi pogled pojavljah dovolj po-
gosto, da so bili po našem mnenju primerni
za anahzo, hkrati pa so lahko bili relevantni
za določanje področja, s katerim se avtor v
prispevku ukvarja. Omejili smo se na samo-
stalnike, saj ti najjasneje določajo področje.
Na podlagi prvega pregleda smo izbrali
ključne pojme in jih okvirno opredelili na
podlagi njihovega pomena v tekstih, do
katerega smo prišli s preliminarnim pregle-
dom konteksta izbranih pojmov:
GOVOR O SOCIALNEM DELU
socialno delo
Zanima nas, ali avtor eksplicitno govori
o socialnem delu ali pa se predvsem omeji
na določeno področje znotraj njega.
socialni delavec
Refleksija dela socialnega delavca. Po-
gosto omenjanje socialnega delavca kaže na
to, da avtor razmišlja o delu, postopkih,
položaju socialnega delavca in ne posveča
pozornosti samo klientom in problemom,
ki so predmet obravnave v socialnem delu.
GOVOR O SISTEMSKI UREDITVI
V SOCIALNEM DELU
Socialno varstvo
Socialna varnost
Ta dva pojma naj bi nakazovala, da avtor
posveča pozornost sistemskemu, institucio-
nalnemu okviru socialnega dela.
POJMI, KI OZNAČUJEJO POSAMEZNA PODROČJA
DELOVANJA V SOCIALNEM DELU
družina
otroci
Raba teh dveh pojmov kaže, da se avtor
332
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
V Članku ukvarja s področji, ki jih lahko
štejemo za klasična področja socialnega
dela: delo z družino, rejništvo in delo z
otroki.
duševno zdravje
Raba pojma kaže, da se avtor v članku
ukvarja s socialnim delom na področju
duševnega zdravja v skupnosti, ki je raz-
meroma novo področje v socialnem delu v
Sloveniji.
ODNOS DO KLIENTOV
primer
Uporaba tega pojma za označevanje ob-
ravnavanega sklopa klientovih problemov
označuje institucionalno distanco do
klienta. Ponavadi ga uporabljajo v institu-
cionalnem okolju.
stranka
Pojem kaže na odnos do klienta kot pa-
sivnega udeleženca, ki pooblasti socialnega
delavca, da zanj rešuje »primer«.
uporabnik
Pojem se uvaja kot alternativa pojmu
stranke, poudarjena je aktivnost klienta, ki
naj bi imel centralno vlogo in bi uporabljal
usluge, ustanove in možnosti, ki mu jih
ponuja okolje.
skrb
Pojem uporablja avtor, da bi nakazal, da
klient ni sposoben sam delovati v svoje
dobro, se pravi, sam skrbeti zase.
pomoč
Pojem uporablja avtor, ko hoče nakazati,
da gre za podporo klientu pri njegovih
aktivnih prizadevanjih za reševanje svojih
problemov in konfliktov z okoljem.
terapija
Uporaba pojma označuje organizirano
delo s klientom z namenom spreminjanja,
»zdravljenja« njegovih lastnosti, da bi lahko
drugače, bolj učinkovito pristopil k reševa-
nju svojih problemov.
TEORETSKI POJMI
kultura
Raba tega pojma kaže na usmeritev v ob-
ravnavo širših pojavov, ki nimajo napo-
sredne zveze s socialnim delom. Avtorji
pojem uporabljajo v dvojnem pomenu: za
označbo celotnega sistema materialnih in
duhovnih pridobitev in odnosov v dani
družbi ali kot sistem stališč, predpostavk in
norm določene skupine (skupinska kultu-
ra, podkultura).
metoda
Tudi uporaba tega pojma kaže na širši
kontekst, v katerem se gleda na socialno
delo. Uporaba tega pojma lahko kaže na tež-
njo k sistematizaciji postopkov v socialnem
delu in v raziskovanju socialnega dela.
teorija
S tem pojmom avtorji označujejo sistem
znanj o določenem pojavu ali problemu,
uporabljajo pa ga tudi kot komplement
pojmu prakse, se pravi, kot označbo za re-
fleksivno in zlasti kontemplativno spozna-
vanje pojavov.
praksa
Pojem se uporablja kot nasprotje ali
komplement pojmu teorije, označuje pa
tudi praktično delovanje s prizvokom
rutinskega vsakdanjega in nereflektiranega
delovanja.
raziskovanje
Govor in poročanje o raziskovanju lahko
kaže na prizadevanja za preseganje rutine.
znanost
Raba pojma znanosti kaže na širšo, bolj
teoretsko usmeritev v nasprotju s pragma-
tično usmeritvijo na izvajanje posameznih
projektov ali nalog.
Slovenski jezik ima sklone, zato bi bilo
zamudno določati pogostost posameznih
pojmov zgolj s preprostim pregledom šte-
vila posameznih besed v tekstih, še zlasti,
če so pojmi sestavljeni iz dveh besed.
Upoštevanje sklonov bi tudi močno razši-
rilo in zapletlo analizo, saj bi v tem primeru
morali upoštevati tudi odnose in povezave
med posameznimi pojmi. Tak pristop bi bil
preveč zamuden, verjetno pa bi na ta način
prišli tudi do preveč pomenskih odtenkov,
da bi jih lahko razločili na podlagi razpolo-
žljivih besedil. Zato smo v nadaljnji obrav-
navi s pomočjo VBPro označili izbrane
ključne pojme tako, da smo upoštevali vse
sklone besed, ki nastopajo v pojmu. V pre-
glednici so po skupinah prikazani izbrani
pojmi s svojimi oznakami v obdelavi:
333
NINO RODE
Govor o socialnem delu:
socialno delo (SDL)
socialni delavec (SDL)
Sistemska ureditev:
socialno varstvo (SVS)
socialna varnost (SVN)
Pojmi področij socialnega dela:
družina (DRU)
otroci (OTR)
starši (STA)
duševno zdravje (DZD)
Po izboru omenjenih pojmov smo v
drugi fazi opravili lematizacijo pojmov.
Vsako pojavljanje izbranih pojmov smo
pregledali v kontekstu, da bi odpravili
dvoumnosti v rabi besed (npr. šola za
socialno delo ne govori o socialnem delu
temveč o izobraževalni ustanovi, šolska
praksa pa nima istega pomena kot vsak-
danja praksa v socialnem delu, ki nas
zanima) in zaradi hitrejše obdelave iz
gradiva izbrali zgolj tiste stavke, v katerih
so omenjeni pojmi, ki nas zanimajo. Pojav-
ljanja, ki niso bila v skladu s prej oprede-
ljenimi operacionalnimi definicijami ali je
bila njihova uporaba dvoumna, smo izločili
iz nadaljnje obdelave. Na ta način smo v
besedilih našteli 2.581 pojavljanj izbranih
pojmov.
Pri pregledu smo ugotovili, da avtorji
pojma znanje in stroka uporabljajo v
preveč razhčnih kontekstih, da bi jih lahko
smiselno združili v primerno število kate-
gorij, v katerih bi se pojmi dovolj pogosto
pojavljali. Zato smo ta dva pojma izločili iz
nadaljnje obdelave. V obdelavi je po tem
posegu ostalo 2.303 pojavljanj pojmov.
V tabeli predstavljamo število stavkov, v
katerih se pojavljajo pojmi po izločitvi
omenjenih dveh nejasnih pojmov.
Odnos do klientov:
pomoč (POM)
skrb (SKR)
uporabnik (UPO)
primer (PRM)
stranka (STN)
terapija (TRP)
Teoretski pojmi:
kultura (KUL)
metoda (MET)
teorija (TEO)
praksa (PRA)
raziskovanje (RZK)
stroka (STR)
znanje (ZNJ)
znanost (ZNT)
Za pojme, zapisane ležeče, smo ocenili,
da se pojavljajo premalo pogosto, da bi jih
lahko dovolj zanesljivo uporabili za loče-
vanje med avtorji, zato smo tudi njih izločili
iz nadalnje obdelave. To so:
socialno varstvo (SVS)
socialna varnost (SVN)
starši (STA)
primer (PRI)
stranka (STN)
terapija (TRP)
Razmeroma redko pojavljanje teh poj-
mov da sklepati na nekaj značilnosti pri-
spevkov v reviji Socialno delo:
• Avtorji prispevkov se razmeroma
redko neposredno ukvarjajo s področjem
sistemske ureditve socialnega varstva.
Lahko torej rečemo, da gre v glavnem za
334
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
Strokovne prispevke, ki se neradi podajajo
v vode političnega odločanja o tem, kakšna
naj bi bila sistemska ureditev tega področja.
•	V prispevkih so relativno redki pojmi,
ki kažejo na odnos do klienta kot pasivne
osebe (stranka), do katere je treba imeti
distanco (primer) in ki jo je treba zdraviti
(terapija), torej lahko sklepamo, da je vsaj
med avtorji prispevkov uveljavljeno pojmo-
vanje klienta kot aktivnega sodelavca pri
reševanju njegovih problemov;
•	Zdi se, da se pri delu z otroki avtorji
manj zanašajo na zgolj posredno delovanje
prek staršev, temveč bolj zagovarjajo
neposredno delo z otroki, seveda verjetno
skupaj s starši.
Preostale pojme smo uporabili pri ugo-
tavljanju razlik med avtorji. Za to smo
uporabili korespondenčno analizo zbranih
podatkov.
KORESPONDENCNA ANALIZA:
KONCEPTI IN INTERPRETACIJA
Korespondenčna analiza je eksplorativna
metoda za opis kontingenčnih tabel. Njen
primarni cilj, kot pravi Greenacre, je spre-
meniti tabelo numeričnih informacij v
grafični prikaz, ki nam olajša interpretacijo
teh informacij (Greenacre 1994: 3). Pri tem
gre zlasti za zmanjšanje števila dimenzij, ki
jih je treba interpretirati. Značilnost
korespondenčne analize je, da ne poskuša
zgolj primerjati med sabo posameznih
vrednosti v tabeli, ampak obravnava tabelo
kot celoto.
Geiger in Klein navajata tri razloge za
uspešnost korespondenčne analize pri
analizi besedil:
1.	je predvsem uporabna za frekvenčne
podatke — vrsto podatkov, ki jih producira
analiza vsebine;
2.	hkratna obdelava vrstic in kolon je
primerna strukturi frekvenčnih matrik,
kjer so vrstice identifikatorji in kolone
kategorije analize vsebine;
3.	priskrbi kompaktno, zelo informativ-
no in — v primerjavi z drugimi primerljivimi
multivariatnimi metodami (npr. Log-
hnearni modeli) — zelo jasno predstavitev
rezultatov. S stališča analize vsebine je
koristno, da lahko identifikatorje interpre-
tiramo v primerjavi s kategorijami analize
vsebine, ki jih določajo (Geiger, Klein v:
Greenacre, Blasius 1994: 300).
V razlagi korespondenčne analize so
pomembni predvsem naslednji koncepti
(Greenacre v: Greenacre, Blasius 1994):
•	Profili. Korespondenčna analiza na-
mesto na primerjavi posameznih celic
tabele temelji na medsebojni primerjavi
celotnih profilov posameznih kategorij
(vrstic ali kolon) tabele. Korespondenčna
analiza obravnava profile kot vektorje v
večdimenzionalnem prostoru, v katerem je
število dimenzij določeno s številom celic
v profilu zmanjšanim za ena.
•	Mase. Vsak profil ima določeno število
osnovnih enot: seštevek enot v vseh celicah
profila. To vrednost deljeno s celotnim
številom enot v tabeli imenujemo masa
profila in predstavlja delež profila v celotni
tabeli. Večji ko je ta delež, večji je pomen
profila v določanju medsebojnih odnosov
med profili v korespondenčni analizi.
•	Hi-kvadrat razdalja. V korespon-
denčni analizi za določanje razdalje med
profili namesto evklidske razdalje uporab-
ljamo hi-kvadrat razdaljo. Hi-kvadrat raz-
daljo dobimo iz evklidske tako, da vsak
kvadrat razlike med koordinatama delimo
s pripadajočo vrednostjo v povprečnem
profilu. Tako zagotovimo, da so vse celice
enakopravno zastopane v določanju razda-
lje med profili.
•	Inercija (vztrajnost). Vsak profil ima
torej določeno maso in določeno oddalje-
nost od povprečnega profila celotne tabele.
Po analogiji z mehaniko določimo inercijo
vsakega profila kot produkt njegove mase
in kvadrata (hi-kvadrat) razdalje od pov-
prečnega profila. Seštevek inercij vseh točk
(profilov) predstavlja skupno inercijo
modela in meri razpršenost profilov okoli
povprečnega profila.
Za interpretacijo modela sta pomembni
dve vrsti podatkov o posameznih katego-
rijah (Blasius v: Greenacre, Blasius 1994):
•	Relativna inercija. Vsaka točka (pro-
fil) ima določen vpliv na usmeritev modela
kot celote. Ta prispevek je odvisen od
deleža celotne inercije, ki ga točka (profil)
prispeva k dimenziji in modelu. Relativna
335
NINO RODE
inercija je pokazatelj, kateri profili bolj in
kateri manj določajo model. Isto velja za
vsako dimenzijo modela.
• Kvadrati kosinusa kota vektorja z
osjo. Vsak vektor v prostoru profilov tabele
lahko razstavimo na vektor, projiciran v
podprostor, ki smo ga izbrali za interpre-
tacijo, in vektor, ki je pravokoten na ta pod-
prostor in ga ne moremo videti. Kvadrat
kosinusa kota vektorja z osjo kaže kvaliteto
predstavitve vektorja v dobljenem modelu.
REZULTATI KORESPONDENCNE ANALIZE
Korespondenčno anahzo smo opravili s
pomočjo StatSoftovega programskega pa-
keta Statistica for Windows. Iz podatkov
smo sestavili dve kontingenčni tabeli:
tabelo pogostosti izbranih pojmov glede na
izvor in glede na akademski status avtorjev.
Obe tabeli smo združili in dobljeno sestav-
ljeno tabelo obdelali s korespondenčno
anahzo. Tak način obdelave sicer zmanjšuje
natančnost predstavitve (celotno inercijo
tabele), vendar nam omogoča primerjavo
podobnosti profilov med tabelami in hkrati
zaradi značilnosti metode, da komponente
razvrsti po pomembnosti, dovoljuje sklepa-
ti o pomembnosti posameznih razlik med
profili.
V tabeli so prikazani odstotki po vrstici
in koloni za združeno tabelo.
Hi-kvadrat te tabele je bil c^=989,08
(df=65 p=0,0000), celotna inercija pa
0,23937. S korespondenčno analizo te
tabele smo dobili naslednje singularne
vrednosti (gl. naslednjo stran zgorajy.
336
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
Prvi dve komponenti pojasnita nekaj čez
88% vseh razhk med profih v anahzirani
tabeh, hkrati pa imata le ti dve komponenti
statistično značilen delež v hi-kvadratu te
tabele. Razhke v tabeli so torej dovolj natan-
čno predstavljene s tema dvema kompo-
nentama, zato smo interpretacijo omejili na
njiju. V naslednjih dveh tabelah so prika-
zane koordinate in masa profilov, kvaliteta
njihove predstavitve z modelom (cos^) ter
relativna inercija in cos^ za posamezne
dimenzije (komponente) modela, najprej
za vrstice tabele, nato pa še za kolone.
Pri pregledu kvalitete predstavitve
profilov skupin avtorjev (vrstic) lahko
trdimo, da so vse skupine razen študentov
dobro predstavljene z danim modelom.
Slaba predstavljenost šmdentov je verjetno
predvsem posledica njihove majhne mase,
zaradi česar njihov profil ni pomembneje
vplival na model, kar kaže tudi njihova nizka
relativna inercija. Celoten model najmoč-
neje določajo (zaradi visoke relativne
inercije) avtorji iz tujine in avtorji iz drugih
okolij razen tujine in VŠSD (ostalo), po
akademskem statusu v glavnem praktiki.
337
NINO RODE
Prvo dimenzijo določajo predvsem prak-
tiki in avtorji iz drugih okolij (ostalo), sku-
pini, ki sta na isti strani modela. Protiutež
so jim avtorji iz tujine in delno akademiki,
med tem ko avtorji z VŠSD nimajo velikega
vpliva na to dimenzijo, študentje pa sploh
ne. Čeprav imajo avtorji iz ttijine dokaj ve-
liko relativno inercijo na prvi dimenziji, ta
dimenzija pojasni le majhen delež njiho-
vega profila. Skupaj s študenti in avtorji z
VŠSD imajo nizek cos^. Prva dimenzija torej
slabo pojasnjuje profile teh treh kategorij.
Drugo dimenzijo razpenjajo s svojima
visokima relativnima inercijama na eni
strani avtorji iz tujine in na drugi avtorji z
VŠSD. Ti dve skupini sta ttidi dobro pred-
stavljeni s to dimenzijo. Kolikor model
predstavlja študente, jih predstavlja ta
dimenzija.
Lahko torej rečemo, da je model razpet
na razlikah med (domačimi) praktiki in tti-
jimi (akademskimi) avtorji v prvi dimenziji,
v drugi dimenziji pa ga določajo razlike
med avtorji z VŠSD in avtorji iz tujine (gl
tabelo spodaj).
Od pojmov so z modelom najslabše
predstavljene razlike med avtorji v rabi
pojma družina (kvaliteta 0,460), kvaliteto
manjšo od 0,7 pa imata še metoda (0,608)
in duševno zdravje (0,698). Rabe teh treh
pojmov model ne predstavlja dobro, pa tudi
njihova inercija je relativno nizka, čeprav
njihova masa ni zanemarljiva. Kaže, da so
razlike med avtorji v rabi teh treh pojmov
posledica dejavnikov, ki jih z modelom
nismo zajeli. Profili rabe ostalih pojmov so
z modelom dobro predstavljeni. V modelu
imajo največjo relativno inercijo pojmi
otroci, uporabnik, znanost in socialno de-
lo, dokaj visoko relativno inercijo pa imata
tudi pojma socialni delavec in kultura.
Model torej določajo pojmi iz vseh obravna-
vanih tematskih skupin, ki so ostale v
obravnavi: govor o socialnem delu nasploh,
konkretna področja socialnega dela, odnos
do klientov in splošni teoretski pojmi.
Prvo dimenzijo najbolj določata pojma
otroci in uporabnik z največjo relativno
inercijo na tej dimenziji. Protiutež sta jima
pojma kultura in teorija s še zmeraj dokaj
visoko relativno inercijo in s koordinatami
z nasprotnim predznakom. Razen teh štirih
pojmov so s to dimenzijo razmeroma dobro
predstavljeni tudi pojmi skrb, raziskovanje
in delno pomoč, medtem ko imajo ostali
pojmi cos^ manjši od 0,50. Od slabše pred-
stavljenih pojmov v modelu sta s to dimen-
zijo bolj predstavljena pojma družina in
338
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
duševno zdravje. Razlike med avtorji so
torej pri tej dimenziji predvsem razlike v
uporabi pojmov s posameznih konkretnih
področij socialnega dela in odnosa do
klientov na eni strani ter teoretskih pojmov
na drugi.
Pri drugi dimenziji imajo visoko relativ-
no inercijo socialni delavec, socialno delo
in praksa s pozitivnimi predznaki koor-
dinat ter znanost, metoda in kultura z ne-
gativnim predznakom koordinat v modelu.
Metoda kot slabo predstavljen pojem v
modelu je s to dimenzijo bolje predstav-
ljena kot s prvo. Zanimiv je položaj pojma
kultura, ki je bolje predstavljena s prvo
dimenzijo, kljub temu pa je njena relativna
inercija pri tej dimenziji še zmeraj visoka
in vpliva na orientacijo te dimenzije. V
celoti lahko rečemo, da je druga dimenzija
razpeta med govorom o socialnem delu
nasploh in teoretskimi pojmi.
Koordinate vrstic in kolon opazovane
tabele so prikazane na spodnji sliki.
Iz razporeditve profilov pojmov in pro-
filov kategorij avtorjev lahko razberemo, da
avtorji iz prakse v svojih prispevkih bolj kot
ostah avtorji uporabljajo pojme, značilne za
konkretna področja socialnega dela in
določanja odnosa do klientov, predvsem
pojme otroci, uporabnik in skrb. Tudi
pojme pomoč, družina in duševno zdravje,
ki spadajo v ti dve skupini pojmov, čeprav
razhke v rabi z modelom niso dobro po-
jasnjene, avtorji iz prakse bolj uporabljajo
kot drugi. Za avtorje iz akademskih okolij,
tako tuje kot domače, je značilna nadpov-
prečna raba pojmov iz skupin teoretskih
pojmov in govora o socialnem delu na-
sploh. Za prispevke avtorjev iz tujine je
značilna nadpovprečna raba pojmov social-
ni delavec in socialno delo, se pravi, govor
o socialnem delu nasploh, od teoretskih
pojmov pa praksa. Sklepamo lahko, da v
svojih prispevkih poudarjajo predvsem
pomen prakse v socialnem delu. Za avtorje
z VŠSD lahko sklepamo, da se bolj od drugih
ukvarjajo s splošno teoretskimi temami, na
kar kaže nadpovprečna raba teoretskih
pojmov, zlasti pojmov znanost, ki ga upo-
rabljajo pribhžno desetkrat bolj pogosto
kot vsi drugi avtorji skupaj, in metoda, ki je
približno dvakrat bolj pogosto zastopana v
prispevkih avtorjev z VŠSD kot v prispevkih
drugih avtorjev. Tudi drugi teoretski pojmi
razen prakse so v njihovem kvadrantu
modela.
339
NINO RODE
Posebno pozornost zasluži dvojica poj-
mov skrb in pomoč. Ta pojma sta si vsaj po
našem pojmovanju nasprotna. Iz naše ta-
bele sledi, da pojempomočhoi] uporabljajo
avtorji z VŠSD, manj pa praktiki, kar bi lahko
kazalo, da je v praksi še zmeraj bolj prisotno
pojmovanje klienta kot osebe, ki je razme-
roma pasivna in ni sposobna skrbeti sama
zase. Zanimivo je, da tudi avtorji iz tujine
bolj uporabljajo pojem skrb kot pojem po-
moč. To je verjetno nastalo zaradi prevoda
iz angleščine, saj besedo »care« (skrb) v
angleškem jeziku uporabljajo v besednih
zvezah kot »medical care«, »care for the el-
derly« ipd. V teh zvezah pri nas uporabljamo
namesto besede »skrb« besedi »varstvo« ali
»skrbstvo«, včasih pa tudi »pomoč«. Zgolj
besedilni kontekst torej v našem primeru
ni bil dovolj za izločitev vseh pomenov
izbranih besed, ki nas niso zanimali.
RAZPRAVA
V prispevku smo poskusili ugotoviti, katere
so razlike med avtorji člankov v reviji
Socialno delo glede rabe nekaterih ključnih
pojmov in ali te razlike kažejo na ločitev
med teoretskim in praktičnim delom na po-
dročju socialnega dela. Članki »teoretikov«
in »praktikov«, objavljeni v Socialnem delu,
naj bi se razlikovali glede področij, s kate-
rimi se ukvarjajo, kar bi se kazalo v različno
pogosti rabi nekaterih pojmov. Analizirali
smo 49 prispevkov v petih številkah letnika
1995 revije Socialno delo, ki so bili delo 34
avtorjev. Enote opazovanja so nam bili
avtorji oziroma njihovi prispevki.
Avtorje smo razdelili po dveh kriterijih:
•	po izvoru na: avtorje iz tujine, avtorje
z Visoke šole za socialno delo in ostale
avtorje;
•	po akademskem statusu na: fakul-
tetne ali visokošolske predavatelje, praktike
in študente VŠSD.
V preliminarnim pregledu besedil smo
izbrali ključne pojme in jih okvirno oprede-
lili na podlagi njihovega pomena v tekstih:
•	govor o socialnem delu: socialno delo
in socialni delavec,
•	sistemska ureditev: socialno varstvo
in socialna varnost.
•	pojmi področij socialnega dela: dru-
žina, otroci, starši in duševno zdravje,
•	odnos do klientov: pomoč, skrb, upo-
rabnik, primer, stranka in terapija-,
•	teoretski pojmi: kultura, metoda, teo-
rija, praksa, raziskovanje, stroka, znanje
in znanost.
Pri natančnejšem pregledu smo izločili
pojma znanje in stroka, saj sta bila upo-
rabljena v preveč pomenih za smiselno
analizo.
Zaradi premajhnega števila pojavljanj
smo izločili tudi pojme socialno varstvo in
socialna varnost, stranka,primer, terapija
in starši. Redko pojavljanje teh pojmov
omogoča zanimiva razmišljanja. Verjetno se
avtorji prispevkov neradi podajajo v vode
političnega odločanja o tem, kakšna naj bi
bila sistemska ureditev socialnega dela.
Prav tako je med avtorji prispevkov uveljav-
ljeno pojmovanje klienta kot aktivnega
sodelavca pri reševanju svojih problemov.
Pri delu z družinami avtorji verjetno
zagovarjajo predvsem neposredno delo z
otroki, zato v svojih prispevkih razmeroma
redko omenjajo starše.
Podatke o pogostosti pojavljanja izbra-
nih pojmov smo obdelali s korespondenč-
no analizo. Celoten model korespondenčne
analize najmočneje določajo po izvoru
avtorji iz tujine in avtorji iz okolij izven
VŠSD (ostalo), po akademskem statusu pa
v glavnem praktiki. Model je v prvi dimen-
ziji razpet na razlikah med (domačimi)
praktiki in ttijimi (akademskimi) avtorji, v
drugi dimenziji pa ga določajo razlike med
avtorji z VŠSD in avtorji iz tujine. Študentje
ne vplivajo na model in z njim niso dobro
predstavljeni. Prispevkov študentov je
malo, zato ni bilo pričakovati, da bi močneje
vplivali na model. Ker so z modelom tudi
slabo predstavljeni, so za našo obravnavo
nepomembni. Pri njih gre verjetno za
objave priredb seminarskih nalog, ki niso
povezane z razlikami med praktiki in
teoretiki, kot jih obravnavamo v tej anahzi.
Dobljeni model korespondenčne anali-
ze določajo pojmi iz vseh tematskih skupin,
ki so ostale v obravnavi: govor o socialnem
delu nasploh, konkretnapodroga socialne-
ga dela, odnos do klientov in splošni teoret-
ski pojmi. Z njim so najslabše predstavljene
340
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
razlike med avtorji v uporabi pojma druži-
na, metoda in duševno zdravje. Kaže, da
so razlike med avtorji v rabi teh treh pojmov
postedica dejavnikov, ki jih z modelom
nismo zajeli. Razlike med avtorji so pri prvi
dimenziji predvsem razlike v uporabi poj-
mov s posameznih konkretnih področij
socialnega dela in odnosa do klientov na
eni strani in teoretskih pojmov na drugi.
Druga dimenzija je razpeta med govorom
o socialnem delu nasploh in teoretskimi
pojmi.
Skupina avtorjev iz akademskih ustanov
prevladuje nad skupino avtorjev iz prakse
tako po številu člankov kot po pogostosti
rabe obravnavanih pojmov. Praktično
polovica avtorjev prispevkov v Socialnem
delu je zaposlenih v akademskih ustanovah.
Ta polovica je napisala skoraj dve tretini
vseh prispevkov in v njih uporabila dobre
tri četrtine celotnega števila pojavljanja ob-
ravnavanih pojmov. Za avtorje iz akadem-
skih okolij, tako tuje kot domače, je značilna
nadpovprečna raba pojmov iz skupin
teoretskih pojmov in govora o socialnem
delu nasploh.
Avtorji z Visoke šole za socialno delo so
po številu člankov več kot dvakrat bolj
zastopani v reviji kot avtorji iz tujine ali
ostali avtorji. To kaže, da je revija Socialno
delo predvsem glasilo Visoke šole za
socialno delo. Ti avtorji se bolj od drugih
ukvarjajo s splošnimi teoretskimi temami,
pogosteje od ostalih se poglabljajo v teorijo
in raziskovanje kot drugi avtorji, na kar kaže
nadpovprečna raba teoretskih pojmov.
Za avtorje iz tiijine velja, da gre predvsem
za vabljene prispevke ali za predstavitev
dela določenega avtorja. Pri izboru člankov
teh avtorjev je verjetno najbolj razvidno, h
kakšnim idealom teži Visoka šola za social-
no delo. Za njihove prispevke je značilna
nadpovprečna pogostost govora o social-
nem delu nasploh in raba pojma »praksa«.
V svojih prispevkih verjetno poudarjajo
pomen prakse v socialnem delu.
Za ostale avtorje, predvsem praktike,
smo privzeli, da so prispevke večinoma na-
pisah na lastno pobudo. V njihovih prispev-
kih se obravnavani pojmi pojavljajo skoraj
dvakrat redkeje kot pri avtorjih iz tujine.
Kaže, da ti avtorji usmerjajo pozornost na
bolj konkretne ali ožje zastavljene proble-
me. Pojmi, ki jih uporabljajo, so lastni vsa-
kemu posameznemu članku in niso rabljeni
dovolj pogosto, da bi lahko bili predmet
primerjave med avtorji. Avtorji iz prakse od
izbranih pojmov v svojih prispevkih bolj kot
ostali avtorji uporabljajo pojme, značilne za
konkretna področja socialnega dela in
določanja odnosa do klientov, zlasti pojme
otroci, uporabnik in skrb. Tudi pojme po-
moč, družina in duševno zdravje, ki spada-
jo v ti dve skupini pojmov, čeprav razlike v
uporabi z modelom niso dobro pojasnjene,
avtorji iz prakse uporabljajo bolj kot drugi.
Pojma skrb in pomoč bolj uporabljajo
praktiki kot akademiki, vendar praktiki
malo bolj uporabljajo pojem skrb, avtorji z
VŠSD pa pojem pomoč, kar bi lahko kazalo,
da je v praksi še zmeraj nekoliko prisotno
pojmovanje klienta kot osebe, ki je pasivna
in ni sposobna skrbeti zase. Pogostejše rabe
pojma skrb pri tujih avtorjih pa ne moremo
pojasniti na enak način, saj se pojmovanje
klienta kot aktivnega sodelavca pri reševa-
nju njegovih problemov širi k nam ravno
iz dežel, iz katerih so tuji avtorji. Razliko
lahko verjetno pripišemo prevodu, saj bese-
do »care«, ki jo običajno prevajamo kot
»skrb«, v angleškem jeziku uporabljajo v be-
sednih zvezah, v katerih bi pri nas uporab-
ljali besedo »skrbstvo«, »varstvo« ali celo »po-
moč«. Zgolj kontekst besedila torej v našem
primeru ni bil dovolj za izločitev vseh po-
menov izbranih besed, ki nas niso zanimali.
Razlike med praktiki in teoretiki torej
obstajajo. Kaže, da je razlika med praktiki
in teoretiki zlasti v nivoju abstrakcije.
Praktiki se bolj posvečajo posameznim
področjem socialnega dela, splošne in teo-
retske razprave pa prepuščajo teoretikom,
akademikom. Med teoretiki pa so tudi
razlike. Avtorji z VŠSD se pogosteje od
ostalih poglabljajo v teorijo in raziskovanje
kot drugi avtorji, tuji avtorji pa bolj govorijo
o socialnem delu nasploh in znotraj tega
poudarjajo prakso v socialnem delu. Skle-
pamo lahko, da je objavljanje tekstov tujih
avtorjev predvsem v funkciji predstavitve
pomena socialnega dela in njegovega
delovanja v praksi drugih okolij; učitelji z
VŠSD se v prispevkih bolj ukvarjajo z
integracijo znanj in njihovim prenosom k
341
NINO RODE
nam, praktiki pa s konkretnimi zadevami.
Z analizo besedil v reviji Socialno delo
nismo ugotovili, da bi obstajala blokada v
širjenju novih znanj, ki smo jo predvideli v
uvodu, vendar tega zgolj na podlagi prispev-
kov v tej reviji tudi ni mogoče ugotoviti, saj
ne gre za kontroverzo, o kateri bi avtorji pri-
spevkov razpravljali. Dejstvi, da se praktiki
s svojimi prispevki redko vključujejo v
splošne razprave o socialnem delu nasploh
in da se vsi avtorji izogibajo razpravam o
sistemski ureditvi socialnega dela, pa dajeta
vsaj nekaj temeljev za sklep, da je taka
blokada mogoča in celo verjetna.
Literatura
J. Blasius (1994), Correspondence Analysis in Social Science Research. V: M. Greenacre, J. Blasius
(ur.), Corresponcence Analysis in the Social Sciences: Recent Developments and Aplications.
London: Academic Press (23-52).
H. Geiger, H. Klein ( 1994), Gorrespondence Analysis of Textual Data from Personal Advertisements.
V: M. Greenacre, J. Blasius (ur.), Corresponcence Analysis in the Social Sciences: Recent
Developments and Aplications. London: Academic Press (283-301).
M. Greenacre (1994), Correspondence Analysis and its Interpretation. V: M. Greenacre, J. Blasius
(ur), Corresponcence Analysis in the Social Sciences: Recent Developments and Aplications.
London: Academic Press (3-22).
O. R. Holsti (1969), Content Analysis for the Social Sciences and Humanities. London: Addison-
Wesley
K. Krippendorff (1980), Content Analysis: An Introduction to its Methodology. London: Sage.
342
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
SEDEM VZVODOV OPOLNOMOČANJA
UPORABNIC IN UPORABNIKOV SOCIALNIH STORITEV
V tem trenutku je mogoče v slovenskem
prostoru zaznati nekaj ugodnih okoHščin,
ki ustvarjajo plodna tla za vnos kakovostnih
sprememb v obstoječi sistem socialnega
varstva in usklajevanje sistema s socialnimi
listinami Evropske Unije.
V tem kontekstu je Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve v zadnjem času
pokazalo jasno politično voljo in pripravilo
vrsto dokumentov, ki so ali bodo vsak čas
predmet javnih razprav. Uporabniki in
uporabnice socialnih storitev še nikoli niso
imeli tako visoke zavesti o pomenu svojega
prispevka v procesu soustvarjanja sistema
socialnega varstva. Njihovo znanje, izkušnje
in odločenost za prevzemanje aktivnejše
vloge so namreč dragocen in nepogrešljiv
vir za načrtovanje in uspešen razvoj tega
sistema.
Namen pričujočega prispevka je osvetliti
stanje in perspektive socialnega varstva v
Sloveniji z vidika uporabnikov socialno-
varstvenih storitev.
Predstavljeni predlogi temeljijo na na-
slednjih ugotovitvah in virih:
a)	v Sloveniji obstaja politična volja za
vnos sprememb v sistem socialnega varstva,
b)	analiza učinkovitosti sedanjega siste-
ma socialnega varstva z vidika uporabnice
socialnih storitev,
c)	znanje in izkušnje samih uporabnikov
socialnih storitev,
d)	znanje in izkušnje držav z dolgoletno
tradicijo uporabniških gibanj,
e)	socialna teorija onesposobljanja, ki so
jo razvili znanstveniki in raziskovalke z
osebno izkušnjo uporabnika socialnih
storitev.
STANJE
Sedanji sistem slovenskega socialnega var-
stva je vzpostavljen po klasičnem principu
»od zgoraj navzdol«, ki je pomenil pomem-
bno fazo v razvoju teh sistemov v vseh raz-
vitih državah. V praksi to pomeni, da vodilni
politiki in strokovnjakinje zaznajo problem
določene skupine ljudi na določenem ob-
močju in predvidijo ukrepe za rešitev tega
problema. Vzpostavljene so službe in »pa-
ket« storitev za povprečne potrebe neobsto-
ječih povprečnih skupin uporabnikov.
Tak pristop ne omogoča izbire vsebin in
predpostavlja, da se bo uporabnica »prila-
godila« ponujenemu paketu storitev.
Kdor se ne more »priključiti« na obsto-
ječo mrežo socialnovarstvenih storitev v
lokalni skupnosti, ali pa če družina zanj ne
more več skrbeti, je napoten v zavod, ki
obravnava ljudi s tovrstnim problemom.
Uporabnik je predmet obravnave služb,
ki delujejo po principu »delati za« in »paziti
na« uporabnikom namesto »sodelovati z«
njim. Postavljen je v pasiven položaj prejem-
nika enovrstnih storitev za vse svoje nadalj-
nje življenje. Ne prejme podpore pri razvi-
janju individualnih talentov in sposobnosti
in postaja vse bolj odvisen od socialnih
služb.
Prav tako nima uporabnica pomembne
besede pri definiranju lastne življenjske
situacije in potreb, nima vpliva na načrto-
vanje in vzpostavljanje služb zase, ne
sodeluje pri vodenju in upravljanju službe,
nima na voljo preprostega in učinkovitega
postopka za pritožbe nad izvajanjem sto-
ritev in na koncu leta je nihče ne vpraša, ali
je bila s storitvami v minulem letu zadovolj-
na ali ne.
Zagotavljanje storitev »v paketu« po-
vzroči, da prejme uporabnik le nekatere
345
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
izmed storitev, ki jih potrebuje, drugih pa
ne. To pomeni, da je učinkovitost med sred-
stvi, ki jih država namenja za podpiranje
njegove življenjske situacije in storitvami,
ki jih dejansko potrebuje, minimalna.
Raziskava o obsegu kršenja ustavnih
človekovih pravic ljudem, ki so nameščeni
v socialne zavode proti svoji volji, je po-
kazala, da se počutijo uporabniki kot zapor-
niki, čeprav vedo, da niso ničesar zagrešili.
Človek, ki je naklepal in izvedel množič-
ni umor, bo dobil po slovenski kazenski
zakonodaji največ dvajset let zapora in
pravico do odvetnika, ki ga plača država.
Uporabnice socialnih zavodov, ki so name-
ščene vanje proti svoji volji, pa bodo tam
ostale dosmrtno. Nimajo možnosti uvelja-
viti svoje ustavne pravice do izbire kraja
prebivanja. Te pravice in niti ostalih pa tudi
ne morejo iztožiti — ker jim je odvzeta opra-
vilna sposobnost, ne morejo najeti odvet-
nika, četudi bi jih bil pripravljen zagovarjati
brezplačno. Država torej varuje svoje naj-
šibkejše člane in članice tako, da jim one-
mogoča braniti se pred tistim, ki jih varuje.
Če povzamemo to kratko analizo stanja
z vidika uporabnika socialnih storitev,
moramo ugotoviti, da:
•	storitve, ki so načrtovane za skupine,
ne odgovorijo popolnoma na potrebe po-
sameznega uporabnika,
•	sredstva, ki jih država namenja za
podpiranje uporabnic, niso učinkovito
porabljena,
•	posamezni uporabnik ne more razviti
svojih potencialov, zato ne more oseb-
nostno rasti in polno prispevati k rasti
skupnosti, katere član je,
•	uporabnica nima vpliva na načrto-
vanje, vzpostavljanje, vodenje in nadziranje
služb, ki so ji namenjene,
•	pasiven prejemnik storitev je postav-
ljen v položaj drugorazrednega državljana,
ki ne more uresničevati temeljnih člove-
kovih in ustavnih pravic.
PERSPEKTIVE:
VZVODI ZA OPOLNOMOČENJE UPORABNIKOV
V UČINKOVITEM SISTEMU
SOCIALNEGA VARSTVA
OD PREJEMNIKA K DRŽAVLJANU
Namesto da se država odziva na potrebe
skupin ljudi, naj jasno definira dostojno
raven socialne varnosti; obseg pomoči in
socialnih storitev pa naj bosta predmet
dogovora ali pogodbe medposameznikom
in državo. Pomik od prejemnice storitev k
državljanki omogoči uporabnicam social-
nih storitev uresničevanje ustavnih pravic
in prevzemanje odgovornosti ter prevze-
manje dejavnih socialnih vlog v vseh
segmentih družbenega dogajanja.
Uporabnice socialnih storitev ne želijo
več ostati pasivni predmet strokovne ob-
ravnave, temveč želijo postati državljanke
in polnopravne posameznice ter organi-
zirati svoje življenje v skladu z ustavno
zajamčenimi pravicami, ob pomoči države,
ki se je razglasila za pravno in socialno
državo.
USTAVNE ČLOVEKOVE PRAVICE -
TEMELJ SISTEMA SOCIALNEGA VARSTVA
Sistem socialnega varstva, ki temelji na
ustavnih človekovih pravicah, zagotavlja
uporabnikom socialnih storitev vrsto
prednosti:
•	vsi državljani, naj so uporabniki so-
cialnih storitev ali ne, so najprej državljani,
•	ustava vsebuje najvišjo raven dogo-
vorjenih vrednot, na katerih je organizirana
slovenska družba,
•	ustava je najvišji dokument — pravice,
ki jih zagotavlja, so odraz najširšega dogo-
vora,
•	ustava opredeljuje vrednote, ki se ne
spreminjajo hitro,
•	v ustavi so pravice definirane pre-
prosto in razumljivo,
•	obseg ustavnih pravic se ne sme ožiti
v iz nje izhajajoči zakonodaji,
•	uresničevanje pravic je primerljivo,
dokazljivo in iztožljivo.
346
SEDEM VZVODOV OPOLNOMOČANJA UPORABNIC IN UPORABNIKOV SOCIALNIH STORITEV
VPLIV (PARTICIPACIJA) UPORABNIKOV
Klasični odziv države na potrebe uporabnic
socialnih storitev nepogrešljivo dopolnjuje
tako imenovani pristop »od spodaj nav-
zgor«, ki predpostavlja individualiziran
pristop.
Uporabniki namreč sami najbolje vedo,
kaj je zanje dobro, in želijo sodelovati pri
načrtovanju rešitev svojega problema.
V	svetu obstajajo številne metode za
sestavo individualnega načrta—tudi pri nas
smo jo že razvili. V tem dokumentu pred-
stavi uporabnica svojo življenjsko situacijo
in navede cilje, ki jih želi v življenju ure-
sničiti. V drugem delu istega dokumenta so
predvideni operacionalizirani koraki za
uresničitev načrta, stroškovnik in viri.
Potrebe, predstavljene v individualnem
načrtu, zbira, prouči in obdela strokovna
služba na občinski ravni. Ta zbir potreb
zagotovi pomemben vir informacij za
oblikovanje občinske politike socialnega
varstva.
Tega lokalne oblasti posredujejo na
državno raven, kjer se v sodelovanju s
predstavniki države, izvajalk (državnih in
nevladnih) in uporabnikov oblikuje letni
nacionalni program socialnega varstva in
določijo prioritete.
Vsako leto se potrebe na vseh treh
ravneh revidirajo in dopolnijo.
Tako na lokalni kot na državni ravni naj
se oblikuje svet uporabnikov socialnovarst-
venih storitev, ki ima svetovalno in posveto-
valno vlogo.
V	sistemu, ki omogoča uporabnicam
participiranje na individualni, lokalni in
državni ravni, je vzpostavljena možnost za
kontinuiran dialog, v katerem je prispevek
uporabnikov nenadomestljiv. To je njihova
osebna izkušnja uporabnic — vidik, ki je v
sedanjem sistemu popolnoma prezrt.
IZBIRE
V prizadevanjih za dvig kakovosti storitev
na področjo socialnega varstva se je
Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve namenilo proučiti možnosti za
pluralizacijo izvajalcev prek nevladnega
sektorja in zasebnih agencij.
Znane so izkušnje iz nekaterih severno-
evropskih držav, da bi s pluralizacijo
izvajalcev socialnovarstvenih storitev
spodbudili konkurenčnost in dosegh dvig
kakovosti storitev. Izkazalo se je, da tovrstna
prizadevanja niso prinesla željenih učinkov
— narobe, kakovost storitev se je z uvedbo
trga socialnih storitev še poslabšala. Načr-
tovalci teh sprememb so namreč prezrli
pomembno dejstvo, da je v tržnem sistemu
potreben kupec, kar pa v omenjenih pri-
merih uporabnica ni postala. Nastalo stanje
poskušajo reševati tako, da vzpostavljajo
obsežne in drage mehanizme nadzora in
uvajajo službe zagovorništva, ki naj uporab-
nike podprejo v izražanju svojih potreb in
pri organiziranju ustreznih storitev.
Pluralizacija sama po sebi torej ne za-
gotavlja kakovosti storitev. Ta kakovost je
zajamčena šele, ko ima uporabnica vpliv
na sredstva in s tem možnost izbire izva-
jalcev (storitve v lokalni skupnosti, direkt-
no financiranje storitev ali institucionalno
oskrbo).
UČINKOVITA PORABA
RAZPOLOŽLJIVIH SREDSTEV
Ko ima uporabnik možnost participiranja
pri načrtovanju rešitve lastnega problema
in pri vzpostavljanju in izvajanju socialnih
storitev, predme pomoč v obsegu in vsebini,
kiju dejansko potrebuje.
Ker je individualni načrt vsaj enkrat
letno revidiran (po potrebi pa tudi večkrat,
če se njegove življenjske okoliščine med
letom bistveno spreminjajo), prejema
uporabnik ravno tiste storitve, ki so zanj v
določenem času najpomembnejše. Na ta
način dosežemo, da so sredstva, ki jih
država namenja za pomoč in spremljanje
pri vsakodnevnem življenju, stoodstotno
izkoriščena.
SINERGIČNI PRISTOP
Uporabnik, ki je predmet strokovne obrav-
nave, in pasivna prejemnica socialnih
storitev ne moreta razviti svojih latentnih
347
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
potencialov in talentov. Trajno ostajata
odvisna od teh storitev, z leti se njuna
odvisnost še povečuje.
Ko uporabnik dobi podporo in sprem-
ljanje za uresničevanje vizije svojega
življenja, prebudi v sebi vse razpoložljive
vire, ki so osnova za njegovo osebnostno
rast in povečevanje obsega samostojnosti.
To je njen osebni prispevek k rasti in
razvoju skupnosti, ki ji pripada in katere
enakovredna članica je.
TRANSPARENTNOST VLOG IN FINANCIRANJA
Da bi uporabniki dobili možnost partici-
piranja v sistemu socialnega varstva, je
potrebno, da so jasno definirane vloge,
naloge in odgovornosti vseh treh subjek-
tov: države, izvajalcev in uporabnikov.
Prav tako je neizbežno, da so vsi trije
subjekti seznanjeni z obsegom in porabo
razpoložljivih sredstev.
SKLEP
Problem marginaliziranih skupin (kar
uporabniki socialnih storitev zvečine
zagotovo so), pomeni v vsaki družbi najprej
politično vprašanje.
In ravno tako je najprej politično vpra-
šanje zavzemanje za vzpostavitev sistema
socialnega varstva na ustavnih človekovih
pravicah.
Če bomo zbrali dovolj modrosti in se
odločili za to pot, bomo nastavili zametek
enega najnaprednejših sistemov socialnega
varstva v svetu.
Izziv je tu. Dokler nas bo obkrožalo
tisoče zatiranih ljudi, ne moremo rasti ne
kot posamezniki in ne kot skupnost.
Potrebna je politična volja in velika mera
odgovornosti do vseh, ki jim lahko tovrstne
spremembe odprejo pot v enakovrednejše
in polnejše življenje.
Tedaj bomo pridobili prav vsi.
Jelka Škerjanc
348
ŽRTEV JE ODGOVORNA - ALI RES?
PROBLEMATIKA SOCIALNEGA DELA V VARNI HIŠI
Natanko pred letom dni je začela delovati
v Mariboru prva Varna hiša v Sloveniji,
namenjena ženskam in otrokom, žrtvam
nasilja. Varna hiša deluje kot posebna enota
Centra za socialno delo Maribor. Ustanov-
ljena je bila za pokrivanje tovrstnih potreb
za področje Štajerske, Koroške in Prek-
murja. Glede na dosedanje izkušnje naše
kapacitete ne zadostujejo za pokritje potreb
širšega mariborskega področja, kaj šele
vseh ostalih. Hiša ima dvajset postelj v sed-
mih sobah, ki so neprestano zasedene. Biva-
nje v Varni hiši je začasno, praviloma tri
mesece, največ pa do enega leta. Varen pro-
stor smo v prvem letu lahko zagotovili 46
ženskam z 52 otroci. Ženske so bile v pov-
prečju stare 35 let, s srednješolsko izobraz-
bo, polovica jih je imela lastne dohodke. Po-
lovica vseh, ki so iskale pomoč, si je uredila
življenje brez partnerja, polovica se jih je
vrnila domov. Nekaj njihovih partnerjev se
je vključilo v različne oblike zdravljenja in
pomoči. Domov so se vrnile drugačne, sa-
mozavestnejše, obogatene z novimi izkuš-
njami in spoznanjem, kaj bodo v prihodnje
dovolile in česa ne. Moč jim daje naše jasno
sporočilo, da se lahko vrnejo, če bodo spet
potrebovale pomoč. Iz te druge skupine
žensk se je doslej vrnila ena. Povedala je,
da se je mož mesec dni po tistem, ko se je
vrnila, obvladoval, nato pa se je nasilje še
stopnjevalo. Verjamem, da je še katera, ki
je bivala pri nas in se vrnila k partnerju, spet
žrtev nasilja. Podatkov o tem nimamo, ven-
dar raziskave kažejo, da se nasilje praviloma
ne ustavi, ampak z leti še stopnjuje.
Oditi iz začaranega kroga nasilnega
odnosa, v katerega je ujeta z moškim, ki
izvaja moč in nadzor nad njo, kar se
manifestira v izolaciji, čustveni, ekonomski
in spolni zlorabi, grožnjah in fizičnem
obračunavanju, je zelo težko.
ZAKAJ TRPIJO 10 IN VEČ LET,
ZAKAJ NE ODIDEJO PREJ, ZAKAJ NE POVEDO?
To so vprašanja, ki jih zaposlene v Varni hiši
ne postavljamo ženskam, jih pa pogosto
slišim. Ženske prihajajo k nam z različnimi
zgodbami, vse pa pripovedujejo o občutkih
nemoči in strahu, ki jih je leta dolgo
parahziral. Zato se ne branijo in ne povedo,
ampak naredijo nasprotno — poskušajo
moškemu v vsem ugoditi, ker mislijo, da bo
potem bolje. Govorijo o občutkih sramu in
krivde, o nezaupanju vase in v svoje
sposobnosti, povedo, da bi odšle prej, če bi
imele kam.
Varna hiša je prelomnica v njihovem
življenju. Ponudi jim varen prostor, kjer
lahko v miru razmislijo o svoji življenski
situaciji in sprejmejo odločitve, kako
naprej.
Po enoletnih izkušnjah, ki jih imamo
zaposlene v Varni hiši, lahko trdimo, da je
pomoč in podpora ženski, ki je preživela
oz. preživlja nasilje, mogoča samo, če jasno
opredelimo:
•	da je kriv za nasilje in posledice nasilja
izključno tisti, ki ga izvaja, in
•	da upoštevamo princip strokovne
pristranosti, kar pomeni, da smo izključno
na strani ženske, ki preživlja nasilje, da ji
verjamemo, ne dajemo sodb, da izhajamo
iz njenih želja in potreb, spoštujemo njene
odločitve, hodimo v korak z njo in jo
podpiramo, da naredi naslednji korak, pri
tem pa je ne silimo v nobene odločitve, ki
jih sama ni sposobna sprejeti. Seznanimo
jo s pravicami, ki jih ima, in ponudimo
zagovorniško pomoč v odnosu do drugih
institucij.
Tukaj se naše metode dela razhajajo z
metodami klasičnega socialnega dela.
Strokovna razhajanja z drugimi službami
349
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
pomoči čutimo v vsakodnevni praksi
najbolj pri urejanju stikov.
Primer. Ženska pride z otrokom v Varno
hišo, hoče se razvezati, oba starša sta vab-
ljena na center za socialno delo, kjer se mo-
rata dogovoriti okrog stikov. Ker imata po
zakonu oba enake pravice do otroka, moški
stike izsili, čeprav se doslej ni brigal za otro-
ka. Otrok se ga boji, ker je bil priča nasilju,
in jasno je, da ne gre za korist otroka, ampak
za manipulacijo z žensko in nadzor nad njo
prek otroka. Tako otrok pride v položaj, ko
je sočasno z mamo na begu pred nasilnim
očetom, obenem pa mora imeti z njim stike.
Njihove duševne stiske so velike.
Klasično socialno delo, podprto z obsto-
ječo zakonodajo, tudi nalaga krivdo obema
udeleženima v problemu in večjo odgovor-
nost ženski, da nekaj naredi. Dnevnik Večer
je lansko jesen objavil pogovor z vodilnim
delavcem enega od Centrov za socialno
delo v Sloveniji. Citiram:
Nasilje je vzrok ali posledica odnosa, ki vlada
med partnerjema, pri razreševanju te pro-
blematike so se izločile tri najpogostejše
možnosti, za katere se ženske odločijo.
1.	Nekatere vztrajajo v zakonski zvezi. V
takih primerih ugotavljamo, da gre za
nevrotičen odnos, ki zadovoljuje potrebe
enega in drugega partnerja. Našo službo
potrebuje ženska le za tolažbo, nato se vrne
domov in enako živi dalje. To je njen vzorec
vedenja in drugače ne zna živeti.
2.	Druga možnost je, da vztraja v partner-
skem odnosu, vendar se morata partnerja
odločiti, da bosta skušala spremeniti svoj
odnos na boljše in aktivno vlogo naj bi
prevzela ženska.
3.	Tretja možnost pa je prekinitev odno-
sov. Tudi pri tem pričakujemo aktivno vlogo
ženske, ki se bo pripravljena spopasti z vsemi
težavami, ki jo pri tem čakajo. Ravno pri njih
se potem pojavi problem zaposlitve in strehe
nad glavo.
Ali lahko ženskam še kaj naložimo?
Zakonodaja nalaga socialnemu delu v
prvi vrsti skrb za otroka. Materi, ženski, ki
s problemom pride, klasično socialno delo
naloži odgovornost za to, da poskrbi za
otroka, da zaščiti vsaj njega pred nasilnim
partnerjem oz. očetom. Ker pa iz pozna-
vanja dinamike nasilja vemo, da je edini
odgovoren za povzročanje nasilja nasilnež
in da je ženska poskušala že do sedaj napra-
viti vse, kar je zmogla, da je ob prihodu po
pomoč čisto brez moči. Tako nemočna ni
zmožna sprejeti nase odgovornost za za-
ščito otroka in sebe, zato se raje vrne na
stari, utečeni način življenja, z izkušnjo več,
da je nihče ne razume, ji ne verjame in ne
more pomagati. Zaradi tega ostaja v nasilni
situaciji še naprej, pomoči ne išče več in
nasilje se nadaljuje. Žrtev je vedno bolj pre-
pričana v prav in vsemogočnost nasilneža,
ta pa ne potrebuje nič drugega.
Vedeti moramo, da si ženska, ki živi v
nasilni situaciji, vrsto let prizadeva nasilje
odpraviti, išče razloge za to pri sebi, v
svojem vedenju, upa, da se bo sčasoma
nehalo. Pripravljena je partnerja ščititi,
iskati izgovore za poškodbe, vedno bolj jo
je sram priznati, kaj se ji dogaja. V tem času
se ji ponavadi zgodi to, da izgubi stik s
sorodniki, znanci, prijatelji, kar pa ustreza
nasilnežu. Posebno težko je to priznati
ženskam, ki so uspešne, ugledne, in katerih
partnerji so prav taki. Spomnim se klica
gospe, ki je povedala, da je gledala oddajo
o naši hiši in da se njej dogaja vse to, kar je
slišala. Nikoli še ni nikomur o tem povedala,
preveč jo je sram, vedno huje pa vse to
prikriva pred okolico, zaposlenimi; s
partnerjem namreč vodita podjetje z 20
zaposlenimi. Stara je 50 let, hči 17 let. Nikoh
še ni prijavila oz. poklicala policije, saj
takrat, ko jo pretepa, ne more do telefona,
potem pa se boji, da ji ne bi verjeli, ker je
partner cenjen in spoštovan gospod. Njo pa
je predvsem tako sram.
Komu se prej verjame?
Primer. Ženska z dvema otrokoma,
zaradi nasilja se je iz svojega lastniškega
stanovanja umaknila k nam. Menjala je
ključavnico, partner je dosegel na sodišču
menjavo ključavnice, vendar se v mesecu
dni, kolikor je imel časa, ni vrnil v stano-
vanje. Gospa se je po preteku tega roka
vrnila z otrokoma domov. Čez tri mesece, v
soboto, se je partner odločil priti v stano-
vanje. Ker mu ni dovolila, si je pripeljal
pomočnike, da bi vlomil. Ona je medtem
pokhcala pohcijo in jih seznanila s situacijo.
350
ŽRTEV JE ODGOVORNA - ALI RES?
Bivši partner je imel pri sebi sklep sodišča,
in kljub temu, da jim je povedala, da bi se
moral vseliti v času enega meseca po izdaji
sklepa, to ni pomagalo. Policaji te informa-
cije niso mogli preveriti in so odšli. Ob njih
se je spet umaknila k prijateljici, partner pa
je vlomil v stanovanje in ji nekaj stvari
odnesel, predvsem pa ga je spet razdejal.
Postopek na sodišču pa ponovno teče in je
okarakteriziran kot vlom.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih govori o enakih pravicah obeh
staršev. V primerih, ko gre za nasilje nad
žensko in otrokom, se nasilnež največkrat
leta in leta ni spomnil, da ima otroka, da
otrok kaj potrebuje, da je zanj treba mar-
sikaj napraviti. Po odhodu ženske z otro-
kom od doma zelo hitro najde pot na center
in izrazi zahtevo po stikih. Zakonodaja mu
to pravico daje in ga postavlja celo v položaj
žrtve, saj je ostal brez otroka, ki ga pogreša.
Kaj je mogoče napraviti? Naše izkušnje so
različne. Ravnanje je odvisno od strokov-
nega delavca, delavke. Kdaj urejati stike
otroka z očetom vnaprej? Iz dosedanjih
izkušenj v Varni hiši lahko rečem, da so bili
otroci v stike oz. srečanja z očeti potisnjeni,
ker so jih morale mame na to pripraviti. Kot
so v večini tudi same izražale, otrokom ne
želijo braniti stikov, na drugi strani pa so se
bale, kaj bo, če v to ne privolijo. Jim bo spet
naložena odgovornost za to, ker stike
branijo, jim bodo na centru verjeli, da otrok
ne želi stikov? Če je otrok dovolj velik, star
10 let, lahko sam pove, ali si želi videti očeta
ali ne. Je mogoče zanesljivo trditi, da se
otrok odloči za stike zato, ker ima očeta rad?
Je mogoče, da se ga še vedno tako zelo boji,
da si ne upa reči ne, da želi ustreči in
zaščititi mamo? Je mogoče, da se otrok ne
boji očeta, če pa je bil leta priča maltre-
tiranju in nasilju?
Spomnim se fanta, ki je prišel k nam z
mamo in je ni spustil izpred oči, ker se je
tako bal zanjo. Sama se mu je pa prav tako
bala povedati, kaj se dogaja, ker mu je želela
stvari prihraniti, in sploh ni videla, kaj otrok
počne. Ob prihodu mu je rekla, da sta prišla
na počitnice. Nekaj dni je fant spremljal
mamo Uidi na WC. Pogovarjali smo se z njo
zvečer, ko je otrok zaspal in se mu je izvila
iz objema. Po nekem času se mu je odločila
povedati, kaj se dogaja, kaj se je odločila
napraviti. Vidno si je oddahnil, spustil jo je
in je ni več kar naprej iskal. Gospa je v
razgovorih odkrivala domače dogajanje in
fantovo vedenje. Ugotavljala je, da je bil fant
doma posrednik med njima, da jima je pre-
našal pošto, drugega pred drugim zagovar-
jal in napravil tudi kakšno škodo, da je
pritegnil nase pozornost in tako preprečil
prepir med njima. Doma tega sploh ni vi-
dela, mislila je, da je tako nervozen in da se
boji očeta.
V tem primeru mislim, da je fant pristal
na stike samo zaradi strahu in zato, da zaščiti
mamo. Stiske, do katerih prihaja pri njem
sedaj, kažejo na to, da ga oče izrablja za
prenašalca sporočil med seboj in mamo. V
otroku je tako še več tesnobe in čustvenih
stisk, katerih posledice pa v večjem delu
nosi mama.
Upam, da bomo nekoč prišli do spo-
znanja—in da bo temu sledila Uidi ustrezna
zakonodaja —, da moški, ki so bili nasilni
do otrok in njihovih mam, nimajo pravice
do tega, da videvajo svoje otroke. Do takrat
pa se bodo moreči kriki sredi noči, tiho
ihtenje, nemirno spanje... nadaljevali, saj jih
bodo otroci ob srečevanjih vedno znova
podoživljali.
PROBLEM OHRANJANJA ANONIMNOSTI
Vsa teoretska znanja, ki smo jih lahko o tem
prebirali v domači in tuji literaturi, so jasna
in potrebna. Vendar pa smo se v praksi
srečale s toliko najrazličnejših situacij, ki jih
vnaprej enostavno ni mogoče predvideti.
Naša hiša ima še zelo kratko zgodovino
delovanja, nasploh pa je delovanje varnih
hiš, zatočišč, kakor jih pač imenujemo, pri
nas nekaj novega, zanimivega. O vsaki novi
stvari je dobro vedeti čimveč tudi na način,
ki ni umesten, in stvari, ki pravzaprav niso
pomembne. Samo da jih vem, da to poznam;
ob tem tovrstni radovedneži sploh ne
pomislijo, da lahko spravijo žensko ali
otroka v veliko stisko. Pri tem ne mislim
njihovih znancev, sorodnikov, temveč ljudi,
s katerimi se srečujejo na uraden način. Ker
se naše stanovalke in otroci bojijo zameriti,
se znajdejo v hudi stiski, kaj pa pravzaprav
351
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
povedati, saj morajo varovati anonimnost,
pa tudi ne želijo vsakomur razgaljati svoje
stiske. Sploh ni tako lahko umakniti se kam
in za sabo zabrisati sledi. Ob stiskah, s
katerimi se ženska srečuje, ko odhaja od
doma, jo čaka še po odhodu razgovor v šoli,
vrtcu ali kjer se pač otrok nahaja. Če obstaja
možnost, da otrok naprej obiskuje isto usta-
novo (saj otroci je pogosto ne želijo zame-
njati), je potrebna še učinkovitejša pomoč
šole ali vrtca. V teh ustanovah niso priprav-
ljeni sodelovati, ne da bi vse natančno
vedeli, ne da bi imeli po možnosti še kakšen
dokument iz ustanove, ki ima ustrezna
pooblastila. Gledanje na nasilje je različno,
le malo ljudi razmišlja o tem brez predsod-
kov. Praviloma ne zadostuje, da naša stano-
valka s svojo situacijo in umikom od doma
seznani v šoli samo eno osebo. Iz izkušenj
vemo, da o tem vedo potem vsi zaposleni
na šoli, najverjetneje pa še kdo. Ampak ob
zdravniškem pregledu v šoli potem vseeno
otroka zelo naglas sprašujejo, kje vendar
sedaj živi, če niso več na naslovu, kjer je pri-
javljen. Otrok se znajde v neprijetni sitiia-
ciji, saj je svojo skrivnost doslej obvaroval
pred sošolci; kaj pa naprej, kaj naj reče,
sram ga je, ne sme povedati, če reče, da ne
ve, se bodo otroci posmehovali, da ne ve,
kje stanuje. Zaveda se, da naslova ne sme
povedati, lagati prav tako ni prav. Zdravnica
ne vidi stiske, v katero je spravila otroka. O
vsem tem bi se dalo pogovoriti drugače,
najverjetneje bi tako tudi napravila, če bi
jo razrednik oz. tisti, s katerim je mama o
tem govorila, seznanil. Žal se na tako
pomembne stvari velikokrat pozabi ali pa
se komu tudi ne zdijo dovolj pomembne.
Otrok se vrne domov, žalosten, ponižan,
občutek sramu je zelo močan. Kaj lahko
potem napraviš, razen da se pogovoriš z
otrokom? Mama gre v šolo, se ponovno
pogovarja, opravičijo se ji, ker so pozabili.
To pa ne more popraviti škode, ki je bila
narejena.
V primerih prešolanja, na šolah, ki jih
obiskujejo otroci iz naše hiše, do težav ne
prihaja, saj smo se tam dogovorih in stvari
tečejo. Samo upam lahko, da bivša šola ne
da podatka nasilnemu očetu, kam se je
prešolal njihov otrok.
Do podobnih težav in stisk prihaja v
vrtcih, kjer prav tako zahtevajo vse mogoče
podatke in številke, kje lahko dobijo mamo,
v primeru, da otrok zboli, se poškoduje...
Ni mogoče ne povedati, kje živiš. Če je kaj
še nekoliko skrivnostno, je še veliko bolj
zanimivo. Normalna človeška radovednost,
bo kdo pomislil, ki pa je vendarle v neka-
terih situacijah zelo neprijetna. Težko se
zadovoljimo z informacijo, ki bi v takih
primerih lahko zadostovala; na primer,
vzgojiteljica dobi navodilo, da v primeru
bolezni ali poškodbe pri Jožetu obvesti
ravnateljico, ta pa bo vedela, kako ravnati
naprej. Načelno sicer je tako, radovednost
pa je tako močna, da se je ne da vedno
zadrževati.
Pred kratkim sem se sama znašla v
podobni situaciji, ko sem morala odgovoriti
inštalaterju, zakaj se naši hiši reče Varna
hiša. Ker je že odhajal in sem videla, da nima
pojma, kam so ga poslali popraviti radiator,
sem mu odgovorila, da zato, ker je vedno
zaklenjena. Zelo pomenljivo je sprejel moj
odgovor in se zanj zahvalil. Sama sem se
potem ukvarjala s svojim odgovorom in
tem, kaj še bi mu lahko odgovorila. Verjetno
bo še prišlo do situacij, ki niso predvidljive
in v katerih je težje ali sploh nemogoče
obvarovati tajnost lokacije. Brez raznih
mojstrov, ki prihajajo in bodo še prihajali,
saj je življenje v hiši zelo intenzivno in s tem
tudi obraba vsega v hiši, ne gre. Zaradi
družbene situacije pa je prav tako skoraj
nemogoče predvidevati, da bi v hišo priha-
jal vedno eden in isti delavec, saj vemo, da
je nestalnost in velika menjava delavcev pri
obrtnikih velika. Samo upamo lahko, da se
kot mojster nekega dne ne pojavi partner
katere od naših stanovalk. Vse tovrstne
situacije zelo otežujejo zaščito tajnosti
lokacije.
Poleg tega je glede na majhnost Slove-
nije, še zlasti Maribora, zelo težko ohraniti
anonimnost v okolju. To je bilo že pred na-
šim odprtjem nekako seznanjeno z našim
delovanjem, saj je bila hiša že pred adapta-
cijo namenjena zatočičšu, vendar brez stro-
kovne pomoči. Zelo pogosto se nam je zgo-
dilo, da so partnerji prihajali v okolico hiše
in iskali svoje partnerke ali žene. Nekaj je
bilo tudi takih, katerih žene sploh niso pri-
šle k nam. Prišlo je do groženj po telefonu,
352
ŽRTEV JE ODGOVORNA - ALI RES?
pa tudi direktno čez ograjo, ki so nas
vznemirile; storilce smo prijavili policiji,
vendar pravega odziva policije ni bilo. Po
njihovih predpisih grožnje čez ograjo in po
telefonu niso dovolj za kazensko ovadbo.
Pisali smo predloge sodniku za prekrške,
od koder pa po pol leta še ni nobenega od-
ziva. Naše aktivnosti so zato bolj usmerjene
na konkretno varovanje, ki se je do sedaj
izkazalo za najučinkovitejše. Seveda pa ob
tem še naprej poteka senzibilizacija pristoj-
nih služb za naše potrebe in delo za spre-
membo obstoječe zakonodaje.
V praksi se nam je že nekajkrat zgodilo,
da so naše poklicne kolegice v razhčnih in-
stitucijah (CSD, šola) povedale partnerjem
(na njihovo zahtevo), kam se je umaknila
žena z otroki. Še tisto zaupanje, ki ga je
ženska imela do institucije, je s tako zlorabo
porušeno. Zaposleni v službah pomoči si
tovrstnih spodrsljajev ne smemo dovoliti.
PROBLEM DRUŽBENE NEMOČI
PRI REŠEVANJU DRUŽINSKEGA NASILJA
Kot posebno omejitev pri delu v Varni hiši
čutimo nemoč širše družbe pri reševanju
problema družinskega nasilja. Tu mislimo
neustrezno zakonodajo, nemoč policije,
vedno slabšo perspektivo zaposlovanja
žensk in stanovanjsko problematiko.
Problem nasilja nad žensko je družben
problem, čeprav je v praksi pogosto videti,
kot da je to osebni problem posameznice.
Zgodbe, ki jih shšimo v Varni hiši, zgovorno
pričajo o tem.
Primer. Ga. Polona je prišla z dvema
otrokoma v Varno hišo pred letom dni. Pred
tem je z možem živela v hiši, ki je njuna
skupna last. Je nezaposlena, pred leti je
pustila zaposlitev zaradi moževega pritiska,
sedaj si intenzivno išče zaposlitev, vendar
doslej brezuspešno. V Varno hišo se je z
otrokoma zatekla pred psihičnim, fizičnim
in spolnim nasiljem moža; prišli so z
najnujnejšimi stvarmi, spravljenimi v nekaj
vrečkah. Mož je ostal v skupnem domu,
zaposlen je v tujini, s preračunano plačo
260.000 SIT mesečno; ga. Polona preživlja
sebe in otroka z denarno pomočjo in denar-
nim dodatkom. Po petih mesecih bivanja v
Varni hiši se je razvezala, vendar razveza še
vedno ni pravnomočna, ker se je mož
pritožil na višino preživnine. Le ta je bila
določena v višini 50.000 SIT za oba otroka.
Ga. Polona je v postopku prikazala stroške,
ki jih ima s preživljanjem otrok. Predložiti
je morala tudi sodno prevedeno uradno
dokumentacijo o moževi plači. Pritožbeno
sodišče od bivšega moža ni zahtevalo no-
benih prevodov in je upoštevalo fotokopijo
pogodbe v tujem jeziku, iz katere je
razvidna višina posojila, ki ga je Polonin
bivši mož najel za nakup novega avto-
mobila. Sprejelo je njegove argumente, da
otroka dobivata zastonj hrano v šoli in da
bivša žena v Varni hiši nima visokih življenj-
skih stroškov, in naložilo sodišču prve
stopnje, da o višini preživnine ponovno
odloča. Iz tega se lahko naučimo, da se
lahko kljub veljavni zakonodaji, ki v prvi
vrsti nalaga skrb, ttidi materialno, staršema,
stvari obrnejo drugače, tako da zaposlen
oče ni dolžan skrbeti za otroka po svojih
močeh, ampak država in brezposelna mati.
Ker je bivanje v Varni hiši omejeno, se je
morala ga. Polona z otrokoma odseliti v
podnajemniško stanovanje, ki je zelo
skromno in vlažno, vendar tudi to presega
njene materialne zmožnosti. Postopki
delitve premoženja se praviloma vlečejo
leta, do sedaj se ji ni posrečilo odpeljati niti
pisalne mize, ki bi jo otroka nujno potre-
bovala za šolsko delo. Stiki otrok z očetom
pa so urejeni in redno tečejo, kdaj pa kdaj
tudi proti volji otrok. Ga. Polona ju je na to
vsakokrat znova pripravljala, saj je upala, da
bo bivši mož tividel in se zavedel potrebe
otrok ter jima izročil vsaj postelji in pisalni
mizi, da bosta lahko izpolnjevala šolske
obveznosti. Vendar se ji kljub večkratnim
razgovorom in podpisanim dogovorom ni
posrečilo dobiti ničesar. V neopremljeno
podnajemniško stanovanje, ki je cenejše, so
odšli z oblačili, vse pripomočke za kuhinjo,
odeje in podobno pa so si sposodili. Še
sreča, da so v času bivanja v Varni hiši
navezali stike s tujimi ljudmi, ki so jim bili
pripravljeni pomagati.
Tudi ali lasti zaradi take družbene prakse
marsikatera obupa in odide nazaj k part-
nerju, marsikatera kaznivega dejanja nasil-
nega vedenja s strani partnerja ne prijavi,
353
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
ker ima občutek, da je manj zaščitena kot
storilec.
V praksi čutimo, da te ženske potre-
bujejo brezplačno pravno pomoč, sklad
stanovanj, ki bi jih lahko po odpustu iz
Varne hiše začasno najele, in spremenjeno
kazensko, družinsko in stanovanjsko zako-
nodajo.
Vemo, da pristojne službe delajo na
spremembi zakonodaje in upamo, da se
bodo stvari premaknile v tej smeri, da bo
žrtev nasilja zaščitena in storilec ustrezno
kaznovan.
Francka Premzel
Sonja Mladenič
354
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI PARTNERJA
PREDSTAVITEV
Ob spoznanju, da se ljudje z najrazlič-
nejšimi stiskami in težavami ter potrebami
po druženju težko organizirajo sami, smo
pri Centru za socialno delo Piran 1. 1990
ustanovili »Skupino za samopomoč po
izgubi partnerja«.
Vanjo vstopajo posamezniki z enakimi
ali podobnimi življenskimi izkušnjami po
razvezi zakonske zveze, razpadu izven-
zakonske skupnosti, smrti partnerja in
samske osebe, ki težje navezujejo stike z
drugimi ljudmi.
Namen članka je predstaviti delovanje
skupine, rezultate evalvacijske raziskave o
doseganju ciljev skupine in ugotovitve o
potrebah po ustanavljanju tovrstnih skupin.
Odločitvi za ustanovitev skupine so
botrovala nekatera takratna spoznanja:
1.	Ljudje po razvezi ali razpadu izven-
zakonske skupnosti ali izgubi partnerja ter
samske osebe, ki težje navezujejo stike z
drugimi ljudmi, imajo enake ali podobne
težave.
2.	Z izmenjavo izkušenj ob že preverje-
nih načinih reševanja enakih ah podobnih
stisk se jim ponuja učinkovitejša možnost
za premagovanje lastnih težav.
3.	Pobudo za ustanovitev take skupine
so izrazile že nekatere samske osebe v
stiskah iz lastnega spoznanja, da si sami ne
morejo pomagati pri premagovanju težav.
4.	Spoznanje strokovnih delavk, da z
individualno pomočjo in brez istovrstnih
izkušenj ne zmoremo učinkovito pomagati
ljudem, da bi lažje sami premagovali svoje
stiske in težave.
5.	Metode skupinskega dela oziroma
skupin za samopomoč ljudem v stiskah so
v svetu že preskušene in spoznane kot
učinkovite.
Osnovni namen ustanovitve in delovanja
skupine je navezovanje stikov pri ljudeh, ki
težje prenašajo izgubo partnerja po razvezi
zakonske zveze, razpadu izvenzakonske
skupnosti ali smrti partnerja, in samskih
osebah, ki imajo težave pri navezovanju
stikov, da bi z izmenjavo izkušenj ob že
preverjenih načinih reševanja enakih ali
podobnih stisk in težav lažje razreševali
svoje stiske in težave.
Okvirni program skupine vključuje med
drugim naslednje cilje:
1.	vključevanje v skupino, razvijanje
zaupanja znotraj skupine in razreševanje
aktualnih problemov
2.	samospoznavanje skozi interakcijo v
skupini
3- prevzemanje novih vlog in utrjevanje
v njih
4.	pridobivanje izkušenj v medosebnih
odnosih
5.	učenje odprte komunikacije
6.	krepitev v osebni in skupni rasti
7.	različne oblike starševstva...
Posredni cilji skupine so spodbujanje
ustanavljanja enakih ali podobnih skupin
za pomoč ljudem v najrazličnejših težavah
ter širjenje mreže skupin za samopomoč po
izgubi partnerja v drugih krajih Slovenije.
Skupino vodiva psihologinja in socialna
delavka, obe s Centra za socialno delo
Piran.
Skupina je odprtega tipa, člani svobodno
vstopajo in izstopajo. Članstvo je prosto-
voljno in anonimno. Vanjo se vključujejo lju-
dje iz cele južnoprimorske regije. Sestajajo
se v prostorih Krajevne skupnosti Portorož
vsakih štirinajst dni čez vse leto po tri šolske
ure, razen v času poletnih dopustov. V za-
dnjem letu so se sami pričeli sestajati tudi
v času poletnih počitnic.
Medsebojna prijateljska in družabna
355
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
srečanja razvijajo i2ven skupine. S posamez-
niki vodimo tudi individualne svetovalne
razgovore. Dvakrat letno organiziramo
strokovna, kulturna in družabna srečanje z
enako skupino iz Kranja, ki je delovala že
pred ustanovitvijo naše skupine.
Za supervizijo se dogovarjamo z vodjo
kranjske skupine, ki ima lastne izkušnje pri
tem delu.
Program in delo skupine načrtujemo
letno, uvajamo novosti, se dogovarjamo o
vsebinah in aktivnostih. Z namenom
evalvacije zbiramo podatke z vprašalniki, ki
jih izpolnjujejo člani skupine.
Dosedanje delo skupine je bilo v pretek-
lih letih predstavljeno širšemu krogu raz-
ličnih strokovnih delavcev, na okrogli mizi,
seminarju in v različnih časopisih, revijah
in drugih medijih.
Skupina deluje ob podpori minimalnih
sredstev. Srečanja skupine so v delovnem
času. Strokovno delo s skupino ni ne
stimulirano ne plačano, omogoča pa veliko
učenja, osebnega bogatenja in zadovoljstva.
POROČILO
V osmih letih delovanja skupine, od maja
1990 leta do danes, je skupino obiskalo
okrog 120 samskih oseb. Približno 40%
članov zapusti skupino v prvem ali po
prvem letu in 30% po drugem 1еш vklju-
čevanja. Okrog 30% ostajajo člani več kot
tri leta. Skupino obiskujejo zvečine razve-
zane samske osebe, od katerih je okrog 70%
žensk.
Ljudi, ki se zanimajo za vključitev in
delovanje skupine iz najrazličnejših bližnjih
in oddaljenih krajev Slovenije in se v sku-
pino niso vključili, pa je gotovo še enkrat
toliko.
Z evalvacijsko raziskavo, ki jo predstav-
ljam, smo želeli primerjati dobljene rezulta-
te s cilji skupine, da bi ugotovili, koliko
skupina dosega zastavljene cilje, kakšni so
njeni dejanski učinki na člane in članice
skupine in ali obstajajo potrebe po obstoju
in ustanavljanju tovrstnih skupin.
Vprašalnik je sestavljalo pet splošnih in
trideset odprtih vprašanj, na katera je v
istem času pisno, anonimno, individualno
odgovarjalo vseh trinajst članic in članov,
ki so bili navzoči na srečanju skupine 9. 6.
1997 ob 18. uri. Po uvodnem navodilu za
izpolnjevanje je bilo treba dodatno pojas-
niti le eno vprašanje.
Odgovori na splošna vprašanja, kot so
spol, starost, stan, izobrazba in čas obisko-
vanja skupine, so dali naslednje rezultate:
V skupino se vključujejo ljudje različnih
starosti. Od vseh anketiranih so trije stari
od 36 do 40 let in prav tako trije od 51 do
55 let, skupaj skoraj polovica skupine; po
dva člana ali članici padeta v starostne
skupine od 46 do 50 let, od 56 do 60 let in
od 61 do 65 let; en član je star nad 66 let;
mlajših članov in članic od 35 in starejših
nad 70 let ni.
Stan in spol članov skupine sta raznolika:
od vseh članov je največ razvezanih, kar
devet, od tega osem žensk; v skupino so
vključeni ena ovdovela ženska, en ovdovel
ter trije samski moški.
Skoraj polovica članic in članov (šest, od
tega pet žensk) ima srednjo izobrazbo.
Po en član in članica imata višjo in visoko
izobrazbo, prav tako poklicno in osnovno
izobrazbo.
Največ članov in članic obiskujejo sku-
pino prvo oziroma eno leto. Teh je dobra
tretjina. Sledijo članice in člani, ki obisku-
jejo skupino dve do tri leta in teh je večina,
skupaj skoraj polovica. Slaba četrtina ude-
ležencev pa obiskuje skupino že od pet do
osem let.
Naslednjih trideset vprašanj sprašuje
članice in člane po razlogih za vključitev v
skupino, po počutju pred vključitvijo v
356
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI PARTNERJA
skupino in pO njej, o tem, kaj v skupini pri-
dobivajo, o obstoju in uresničevanju mo-
žnosti, ki jim jih daje skupina za druženje,
osebno rast, pridobivanje samozavesti, o
občutkih varnosti, zaupanja, avtonomiji, o
primernosti vsebin pogovorov, o potreb-
nosti obstoja in ustanavljanja tovrstnih
skupin ter po predlogih za nadaljnje delo
in razvoj skupine.
Ker so odgovori zanimivi in pomembni
za ocenitev dosedanjega in nadalnjega dela
skupine, bom navedla skoraj vse, mnoge
dobesedno.
Na vprašanje »Na kakšen način ste dobili
informacije o delu skupine?« so odgovorih:
»Iz časopisa Primorske novice« 5
»Od prijateljev«	4
»Od članov skupine«	2
»Od sorodnokiv«	1
»V CSD«	1
Na vprašanje »Vaše počutje pred vključit-
vijo v skupino?« so članice in člani v izjavah
navedli več občutij in kar osem od trinajstih
je opisovalo osamljenost. Dva sta navedla
občutja žalosti. Preostala izražena občutja
so bila obup, zagrenjenost, izgubljenost,
raztresenost.
Nekateri so poleg teh občutij navedli še:
»Polna problemov in pomislekov.«
Nočem obujati spominov«
»Kjerkoli sem bila, se mi je zdelo, da ne
spadam tja.«
Na vprašanje »Vaši razlogi za vključitev v
skupino?« so bili podani različni odgovori.
Prevladujejo razlogi osamljenosti in
potrebe po druženju in izmenjavi izkušenj,
ki so zaznani v posameznih odgovorih:
»Druženje z ljudmi s podobnimi pro-
blemi.«
»Ker sem velikokrat sam.«
»Osamljenost od vedno.«
»Premagati strah pred vključevanjem v
družbo.«
»Slišati, da imajo tudi drugi probleme in
spoznati, da vsak misli, da je njegov pro-
blem, največji.«
»Osamljenost.«
»Potreba po družbi.«
»Po družabnosti, pogovorih.«
»Samota, želja po spoznavanju podobnih
ljudi, izmenjava mnenj, resni pogovori.«
»Izmenjava izkušenj sebi podobnih in
drugačnih.«
»Da spoznam ljudi in njihove probleme«.
Dva člana/članici sta podala/i identična
odgovora: »Kramljanje z ljudmi, ki imajo
podobne težave kot jaz.«
Na vprašanje »S kakšnimi pričakovanji
sem prišla/el v skupino?« prevladujejo
odgovori, ki kažejo na radovednost, željo po
druženju, osebni rasti in so podani v
naslednjih odgovorih:
»Spoznati ljudi.«
»Kaj bom dobrega slišal.«
»Izvedeti kaj več o dogajanju v skupini.«
»Hotel sem pridobiti sebi enake prijate-
lje.«
»Bila sem radovedna in polna zaupanja
zaradi strokovnega vodstva.«
»Želja, da se naučim nečesa novega.«
»Zanimalo me je, kako skupina deluje.«
»Da dobim samozavest«
»Da bi bilo življenje bolj pestro, da bi
spoznala kaj novega, zanimivo literaturo,
znance, družbo.«
»Brez velikih pričakovanj.«
»Da spoznam novo delo, nove izzive.«
Dveh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »Kaj vam vključitev v
skupino omogoča?« jih je večina navedla,
da jim skupina omogoča druženje, izraža-
nje in izmenjavo lastnih mnenj in izkušenj.
Posamezni odgovori so bili:
»Kontaktiranje z ljudmi.«
»Druženje.«
»Včasih povedati svoje mnenje o pomem-
bnih stvareh.«
»Pogovarjanje in razpravljanje o vsako-
dnevnih raznovrstnih problemih in drugih
stvareh.«
»Omogoča mi razglabljanje o določeni
temi, o raznih problemih, novih knjigah,
druženje in spoznavanje z novimi ljudmi.«
»Izmenjavo misli, izkušenj, pomoč.«
»Življensko šolo.«
»Ugodno preživete trenutke.«
»Širi krog znancev, prijateljev, pomem-
bno osveščanje samega sebe.«
»Pogovor o težavah.«
»Razmišljam o stvareh, o katerih drugače
ne bi, možnost izraziti svoje doživljanje in
lastno mnenje.«
»Druženje, izmenjava izkušenj, skupni
izleti.«
357
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
»Srečanje s somišljeniki, prijatelji, da
povem svoje mnenje, da izvem kaj novega.«
Na vprašanje »Kaj v skupini prido-
bivate?« jih je šest odgovorilo »samozavest«.
Nekateri so podali več občutuij in dodali
ali navedli:
»Novo energijo.«
»Osebno rast«
»Prijatelje.«
»Pomoč v osveščanju.«
»Življensko šolo.«
»Spoznavanje samega sebe in vzgibov, ki
so me privedli do ločitve in do nerazume-
vanja z drugimi.«
»Duhovno rast, občutek neke pripad-
nosti.«
»Energijo, sprostitev, pozitiven pogled
na življenje.«
»Nekaj izkušenj od drugih.«
»Zaupanje.«
Na vprašanje »Ali imate v skupini mož-
nost spregovoriti o sebi?« je vseh trinajst čla-
nic in članov odgovorilo pritrdilno. Posa-
mezni člani in članice so dodali:
»Veliko možnostio povedati, zvedeti.«
»Vsak lahko pove svoje težave.«
»Da, z omejitvami.«
Na vprašanje »Ali imate občutek, da ste
v skupini sprejeti?« je dvanajst odgovorilo
pritrdilno. Ena članica je k pritrdilnem
odgovoru navedla navedla: »Mislim, da sem
zelo sprejeta,« en član pa: »Kakor kdaj.«
Na vprašanje »Ali sodelovanje v skupini
vpliva pozitivno na vaše življenje nasploh?«
jih je dvanajst odgovorilo pritrdilno. En član
je navedel: »Ne vem, morda delno.«
Na vprašanje »Ali vam skupina omogoča
osebno rast in jačanje samozavesti?« je
enajst članov odgovorilo pritrdilno. Dva sta
podala odgovora:
»Mogoče, z mnogo obiski.«
»Še premalo.«
Na vprašanje »Ali so v skupini upošte-
vana vaša stališča in vrednote?« je deset
članov in članic odgovorilo pritrdilno. Ena
članica je navedla: »Vsak ima možnost pove-
dati svoje mnenje. Po diskusiji se izlušči
bistvo, ki ga lahko vsak po svoje ovrednoti«.
Ostali so navedli :
»Včasih.«
»Ne vedno, včasih sem zaletava, ne-
strpna.«
»To morajo povedati drugi.«
Na vprašanje »Kaj menite o zaupnosti v
skupini?« so menili, da je zagotovljena in
upoštevana, ter podali naslednje odgovore:
»Zaupnost je pogoj, da se človek lahko
odpre.«
»To je temelj skupine.«
»Mislim, da si lahko zaupamo, drugače
bi bilo res nesmiselno.«
»Nimam zadržkov, opažam pa, da vsi ne
govorijo radi o sebi.«
»Doslej je bilo v redu, držali smo se do-
govora o zasebnosti, zato se je lahko vsak
izpovedal.«
»Skupina je zaupna.«
»Pozitivno.«
»Veliko zaupanja.«
»Mislim, da je na nivoju.«
»Nimam pripomb.«
»Mislim, da je dovolj diskretna.«
»Doslej nisem izvedel za noben primer
puščanja v javnost.«
»Da bi si več zaupali.«
Na vprašanje »Ali so teme v skupini
zanimive?« jih je večina podala pritrdilne
odgovore in vse dobesedno navajam:
»Da.«
»Teme se dotikajo vsakega po malo.«
»Teme so dokaj pestre in zanimive.«
»O vsaki stvari, o kateri se pogovarjamo,
mi je zanimivo.«
»Ker si jih sami izbiramo, so zanimive in
poučne.«
»Obravnavane teme so zanimive.«
»Teme so v redu, vendar še niso vsi
pripravljeni podati temo.«
»Vedno so bile take, da se je dalo iz njih
kaj naučiti, ali zanimivo diskutirati.«
»Teme so zanimive.«
»Prevečkrat površne.«
»Včasih so zanimive in poučne, včasih pa
ttidi dolgočasne.«
»Pozitivno.«
»Teme so zanimive, ker so strokovno
vodene.«
Na vprašanje »Kaj vam je v skupini všeč?«
so štiri članice ali člani navedli:
»Vse.«
Ostali so odgovorili:
»Ker nobeden na vsiljuje svoje mnenje.«
»Všeč mi je, da pove vsak svoje mnenje,
se naučimo govoriti eden po eden, da ne
358
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI PARTNERJA
padamo v besedo.«
»Neobvezna prisotnost.«
»Da lahko vsak pove svoj problem ali
izkušnjo in s tem pomaga sebi in drugim.«
»Da se zberemo vedno isti ljudje, ki si
zaupamo in si vlivamo nov pogum.«
»Druženje.«
»Spoznavanje drugačnih idej, misli,
prijateljstva ah vsaj sprejetosti.«
»Sproščenost, odprtost, medsebojno
spoštovanje.«
»Ne vem.«
Na vprašanje »Kaj vas v skupini moti?«
sta dva člana ali članici odgovorili: »Nič.«
Ostah so navedli:
»Posamezniki, ki vedno minirajo naše
predloge.«
»Trmasto vztrajanje pri lastnih idejah,
včasih žalitve.«
»Moti me, da se včasih pogovor predolgo
in preveč razvija v nekakšen verbalni
dvoboj med dvema članoma.«
»Ne vem.«
»Ne bi rekel, da me kaj moti.«
»Moti me, če govorimo vedno eno in isto
o problemih posameznikov, ki smo jih že
slišali.«
»Premalo pogosta srečanja.«
»Da se član, ki je že dalj časa v skupini,
ne upa odpreti.«
»Moti me včasih premajhna udeležba.«
Dveh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »Kaj menite o vključevanju
članov v skupino iz istega kraja?« so zvečine
menili, da je to pozitivno in navedli:
»Dobro bi bilo, da bi se dobivali.«
»Pozitivno in smiselno.«
»Dobra ideja. Včasih živimo drug ob
drugemu, ne da bi se poznali.«
»Ni slabo.«
»Ne moti me, da so iz istega kraja.«
»Dobro, v redu.«
»To me ne moti. Tu smo iz več krajev, pa
je še boljše.«
»To je dobro, lahko pa se vključi tudi iz
drugega kraja.«
»Nimam nič proti.«
»Mislim, da je boljše, če smo iz razhčnih
krajev«
»Vsak član je dobrodošel.«
»Verjetno so ljudje slabo poučeni o ciljih
skupine.«
Enega odgovora ni bilo.
Na vprašanje »Ali se z drugimi pogo-
varjate o skupini?« je deset članov in članic
odgovorilo pritrdilno, trije pa so navedli,
da se z drugimi o skupini ne pogovarjajo.
Nekateri so k pritrdilnim izjavam dodah:
»Vsepovsod omenjam.«
»Priporočam jim, naj se nam pridružijo.«
»Če me vprašajo, jim povem, da je zelo
prijetno, če so samski, jim predlagam, da
se pridružijo.«
»Priložnostno povem izkušnje.«
»Samo omenim, če kdo hoče vedeti, in
da je v redu in da smo vsi enaki.«
Na vprašanje »Vaše mnenje o potrebi po
nastanku tovrstnih skupin?« je vseh trinajst
članic in članov mnenja, da je nastajanje in
delovanje tovrstnih skupin potrebno in
koristno. Odgovorili so:
»Vsekakor so take skupine potrebne.«
»Želela bi, da bi bile po raznih mestih
tudi take skupine, saj bi s tem pridobila
možnost spoznati nove ljudi z podobnimi
potrebami.«
»So zelo potrebne, idejo bi morali širiti
tudi prek medijev (TV, časopis, strokovne
revije).«
»Da, bi se več dobivali.«
»Pozitivno.«
»Da, zaželeno in potrebno.«
»Potrebne so, vendar pri nas še ni uve-
ljavljen tak način druževanja. Z osveš-
čanjem bodo ljudje tvorih skupine še za
ostale težave in potrebe.«
»Dobro je, da nastajajo skupine v več
krajih in da se občasno sestajamo.«
»Mislim, da bi jih potrebovali več. Kajti
ljudi s podobnimi potrebami je dosti in ne
vedo, kam.«
»Mislim, da je zelo pametno, da obstojajo,
ker pozitivno delujejo na človeka.«
»Veliko pomagajo in potrebne so.«
»Da,« je bil odgovor dveh članov.
Na vprašanje »Vpliv skupine na vaše
funkcioniranje zunaj skupine?« so zvečine
menili, da skupina pozitivno vpliva na
njihovo funkcioniranje nasploh, in se o tem
izrazih tako:
»Mislim, da je pozitivno, samo ne bi hotel
posiljevati nobenega, da se vključi.«
»Pozitivno.«
»Ko sem Uikaj, nisem tam.«
359
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
»Nimam veliko priložnosti ftmkcioni-
ranja zunaj skupine.«
»V skupini, kjer sem tudi aktivna, se
poskušam obnašati po izkušnjah iz te
skupine, predvsem z načinom povezovanja
med člani.«
»Na mene vplivajo pozitivno.«
»Mnogo mi je pomagalo.«
»Je pozitiven.«
»Postala sem bolj samozavestna, bolje
komuniciram z ljudmi.
»Dostikrat se nekakšna dobra volja ozi-
roma radost prenaša tudi izven skupine.«
»Slabo.«
Dveh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »Kaj bi želel-a v skupini
spremeniti?« je pet članic in članov odgo-
vorilo: »Nič.«
Ostah odgovori so bih:
»Mislim, da bo tako treba delovati še
naprej.«
»Želela bi, da bi skupina delovala izven
urnika, da bi se sestajali, ko nam je najbolj
hudo, in si prisluhnili.«
»Da bi se bolj pogosto sestajali, zbirali naj
bi se tedaj, ko se vsi drugi zbirajo ob praz-
nikih, pa smo mi osamljeni, mogoče bi pra-
znovali rojstne dneve skupaj.«
»Več stvari, katerih se ne da opisati.«
»Občasno predavanje strokovnjakov o
problemih samskih ljudi.«
Treh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »Kaj ste pripravljen-a
prispevati v skupino?« je iz odgovorov
sklepati, da so vsi po svojih zmožnostih
pripravljeni prispevati v skupino. Navedli
so:
»Da bi se večkrat dobivali.«
»Po svojih zmožnostih.«
»Svoje znanje iz različnih področij.«
»Svojo dobro voljo.«
»Kar morem in znam.«
»Predavanje na neko temo.«
»Kar bi koristilo.«
»Prevzela bi eno manjšo stalno zadolži-
tev, pripravila temo za pogovor (po sugestiji
ali dogovoru).«
»Svoje izkušnje in spoznanja.«
»Čas, znanje.«
»Pomagati, če bi nas bilo več intere-
sentov z istimi pogledi.«
»Slabe in dobre življenske izkušnje.«
»Mogoče še tesnejše sodelovanje s člani
skupine.«
Na vprašanje »O katerih temah bi se
želeli pogovarjati v skupini?« so tri članice
in člani odgovorili: »Življenskih!«
Ostali odgovori so bili:
»Kar je koristno.«
»Osebni rasti, o premagovanju težav, o
zdravstvenih problemih, psihološke teme.«
»Samoti.«
»Spolnosti, ljubezni.«
»Teme prihajajo spontano.«
»Medsebojnih odnosih, osebnostnih
lastnostih, o osebnostnem razvoju.«
»Kako lahko človek sam sebi pomaga v
stiski.
Treh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »V skupini se veselim,
kadar...?« sta dva člana ali članice odgo-
vorila: »Vedno.«
Ostali so navedli:
»Kadar se pogovarjamo o zanimivih
temah na hudomušen način, ko ima vsak
priliko nekaj povedati.«
»Gremo na piknik (družabne igre), se
igramo in zabavamo.«
»Kadar se imam dobro.«
»Kadar so zanimive teme v obravnavi.«
»Ko so vsi člani zadovoljni.«
»Kadar se dogaja kaj zanimivega, pe-
strega, da vsak nekaj odnese s seboj do-
brega, izleti, sprostitev«
»Ko smo vsi dobre volje.«
»Ko se sprostim, slišim novo idejo, ko
srečam vse znance.«
»Kadar se srečamo.«
Dveh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »V skupini vas moti, ka-
dar...?« so trije člani in članice odgovorili:
»Nič!«
Ostali so navajali:
»Kdo preveč govori, ker s tem vzame
možnost drugim, da bi kaj povedali.«
»Govorjenje o ezoteričnih stvareh brez
oprijemljivih osnov«
»Ko ni nobene teme in se nič zanimivega
ne dogaja.«
»Ne bi rekel, da me kaj moti.«
»Trenutno nič, razen tega, da se pogovor
včasih vleče predolgo in preveč razvije v
nekakšen verbalni dialog med dvema čla-
noma.«
360
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI PARTNERJA
»Je kdo, ki vedno gre proti in se ne želi
vključiti sli sprejeti novih spoznanj.«
»Ko pride do napetosti zaradi nasprotu-
jočega ali napačnega razumevanja.«
Treh odgovorov ni bilo.
Na vprašanje »Vključen(a) sem /sem
bil(a)/ še v druge skupine« je šest članov in
članic odgovorilo, da so ali so bili vključeni
tudi v druge skupine (športne, glasbene,
različna usposabljanja, skupine starih, šola
za zdravo življenje, športna društva, plesni
tečaji, tečaj o sreči, slikarski klub, aerobika).
Šest članov ni in ni bilo vključenih v nobeno
drugo skupino. En član ni podal odgovora.
Na vprašanje »Vaše osebne želje v zvezi
z skupino<^r so trije člani in članice navedli
potrebo po pogostejšem medsebojnem
druženju, ena od teh članic je navedla: »Več
srečanj ob večjih praznikih, skupni izleti.«
Ostali so menili :
»Da bi ostalo tako in da bi se srečevali s
takimi skupinami iz drugih krajev«
»Da bi ostalo tako, kot je.«
»Da bi se skupina nadaljevala.«
»Da bi se še dobivali vsaj v tej sestavi.«
»Da bi dobro delovali še naprej.«
»Pridobiti več novih članov, članic.«
»Da bi skupina še obstajala in se širila
tudi navzven.«
»Nimam nobenih želja.«
»Da bi se krasno razumeli in se še naprej
dobivali.«
Enega odgovora ni bilo.
Na vprašanje »Vaši predlogi za nadaljnje
delo skupine?« sta dva člana ali članici pre-
dlagala občasno vključitev strokovnjakov na
skupino.
Ostali so navedli:
»Mislim, da bodo teme v bodoče še na-
prej tehtne, zato prepuščam izbiro mode-
ratorjem.«
»Da bi se še dobivali.«
»Obravnavati zanimive teme iz vsak-
danjega življenja.«
»Da skupina ne bi razpadla—vztrajnost.«
»Prepustim terapevtom, kaj zanimivega,
predlogi iz poučnih knjig — obravnavanje
le-teh.«
»Še kakšen izlet v naravo z družabnimi
igrami.«
»Da bi bili vsi zainteresirani.«
»Širiti novice o pozitivnih rezultatih
skupine.«
»Dobiti seznam primerne literature.«
»Tako nadaljevati.«
Enega odgovora ni bilo.
Na vprašanje »Pripombe?« se je sedem
članov in članic izjasnilo, da nima pripomb
Ostali so pripomnili:
»Spremenila bi naziv skupine: skupina
samskih.«
»Upam, da bodo vodje še ostale med
nami.«
»Še vedno rabimo moderatorje, naslov,
kamor se lahko oglasimo, ali telefon, kjer
se nam kdo oglasi za dober dan.«
»Lahko samo pohvalim delovanje in pri-
zadevanje strokovnih vodij za prizadevanje
— prisrčna hvala.«
»Samo tako naprej. Zelo cenim vajino
prizadevanje.«
»Bilo mi je krasno. Prijetno sem se po-
čutila. Žal mi je le, da bom kmalu zapustila
to skupino, vendar je za reševanje moje
nadaljnje življenske poti to neizogibno.«
(Selitev v drugo državo — begunka.)
EVALVACIJA
Menim, da si bo vsak sam iz odgovorov na
vprašanja ustvaril oceno o umestnosti in
potrebnosti obstoja in ustanavljanja tovrst-
nih skupin. Večkrat izraženih občutij članic
in članov skupine ne bom ponovno povze-
mala, ker želim ohraniti izvirnost. Vsakdo
ima možnost, da si sam oblikuje zaključke.
Iz raziskave bom predstavlila le najbist-
venejše ugotovitve.
Skupina v veliki meri zadovoljuje priča-
kovanja članic in članov.
Vanjo se vključujejo samske osebe z
namenom, da bi navezah stike z drugimi
ljudmi in tako premagale osamljenost in
izoliranost.
Skupina jim omogoča druženje z ljudmi
s podobnimi težavami, daje možnost izra-
žanja in izmenjave mnenj in stališč, spozna-
vanja drugačnih vzorcev vedenj a, omogoča
zadovoljevanje njihovih potreb po varnosti,
sprejetju in pripadnosti, zaupanju, prido-
bivanju občutkov lastne vrednosti, osebni
rasti in samozavesti, zabavi in ohranitvi
avtonomije in svobodnega odločanja.
361
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
Dogajanje v skupini vpliva pozitivno na
njihovo funkcioniranja izven skupine.
Program skupine in obravnavane teme
so za članice in člane aktualne, zanimive,
poučne in zabavne.
Vsi so v dogajanje skupine pripravljeni
vlagati v okviru svojih zmožnosti.
Vključevanje posameznikov in posa-
meznic v skupino iz istega kraja ni moteče.
Informiranje o skupini v časopisih do-
sega najučinkovitejše rezultate pri prido-
bivanju novih članic in članov.
Večina se o vsebinah in delovanju
skupine pogovarja tudi z drugimi ljudmi
izven skupine.
Članice in člani menijo, da je ustanav-
ljanje tovrstnih in podobnih skupin za
najrazličnejše stiske in težave ljudi potreb-
no, nujno in zaželeno.
Večina jih obiskuje tudi druge skupine
in dejavnosti, kamor prenašajo izkušnje o
medosebnih odnosih iz te skupine.
Želijo si, da bi skupina še naprej delovala,
se širila navzven in s popularizacijo pozi-
tivnih rezultatov pridobivala nove članice
in člane.
Želijo si pogostejših srečanj in še naprej
spoznavati aktualno literaturo z različnih
področij človekovega življenja.
Dodatne ugotovitve raziskave so na-
slednje.
Članice in člani si želijo srečanj tudi ob
praznikih in praznovanjih, ko se občutki
osamljenosti še bolj poglobijo.
Želijo si več izletov v naravo in predavanj
različnih strokovnjakov.
Moti jih neuravnotežena komunikacija,
jemanje prostora drugim, ne sprejemanje
drugačnosti in premajhna udeležba.
Raznolikost stanu povzroča različne,
včasih neusklajene interese in cilje članic
in članov skupine.
Izrazili so pobudo za spremembo imena
skupine iz imena »Skupina za samopomoč
po izgubi partnerja« v »Skupina samskih«,
kar bi po njihovem mnenju privabilo v
skupino več novih članic in članov.
Vsi želijo, da bi skupina še naprej
delovala v okviru strokovnega vodenja
moderatorjev. Menijo, da je za kontinuiteto
in obstoj skupine potrebno zagotovilo, da
jih bo na skupini vedno kdo pričakal.
Strokovno vodenje, oziroma moderiranje
jim daje občutek varnosti delovanja v
skupini.
SKLEPNE MISLI IN SPODBUDE
Odgovorne za delo z ljudmi vsak nov izziv
in nova naloga obremenjuje s strahom pred
neznanim in neuspehom, ker mish, da mora
biti vedno maksimalno pripravljen na vse
in vedno vedeti več kot uporabniki.
Vsebine prihajajo od uporabnikov, prav
tako njihove izkušnje za premagovanje stisk
in težav. Vodje največkrat le koordinirajo
delo skupine in skrbijo, da se upoštevajo
pravila pakta skupine, ki izhajajo iz namena
in ciljev skupine.
Kdor ima k delu perfekcionističen pri-
stop in misli, da mora »vse znati« in biti tako
pripravljen, da ga nič ne preseneti ali iztiri,
se bo dela težko lotil, saj so te meje nedo-
segljive.
Kdor »zmote« ne dopušča sebi, jih ne
zmore niti drugim, in zato je vprašljivo, ali
je primeren za delo z ljudmi.
V »neznanem« je rast za posameznika in
celotno populacijo. Perfekcionizem zavira
razvoj.
Nikoli ne moremo biti popolnoma
pripravljeni za kakršno koli nalogo ali
opravilo, saj je ni stvari, dejanja ali misli, ki
ne bi lahko bili boljši ali drugačni.
Če bi vedeli, kako »malo« je treba uspo-
sobljenemu strokovnjaku za ustanovitev in
vodenje tovrstne skupine ter koliko zado-
voljstva lahko tako delo prinaša, zlasti pa,
kako zelo nujno, potrebno in koristno je to
za uporabnike, bi z delom ne odlašali.
Naj nas ohrabri izjava ene izmed članic:
Ne zanima me, koliko članov prihaja na
skupino. Tudi če ne pride nihče od vas, bom
prihajala sama. Vesela sem, da vem, da
»mene« dvakrat na mesec nekdo pričakuje,
da imam kam in h komu iti, se izpovedati ali
se z njim pogovoriti, da me bo sprejel tako,
kot sem, in da me ne bo kritiziral.
Irena Bizjak
362
REFLEKSIJE NA SUPERVIZIJO
Z zadovoljstvom lahko ugotoviva, da dnevi
socialnih delavk in delavcev v Ljubljani niso
minili brez razprave o superviziji. O njej se
je ponovno govorilo kot o vsebini in
metodi, ki naj bi segla v vsako institucijo in
hišo, ki se ukvarjajo z ljudmi na področju
socialnega varstva. V dvodnevnem druže-
nju in predstavljanju svojega dela je bila po-
gosto izražena potreba po permanentnem
učenju za stroko.
Govorili smo o tem, kako pomemben je
supervizijski proces pri oblikovanju poklic-
nih kompetenc in osebne poklicne iden-
titete. Kar nekaj prispevkov je izražalo
potrebo po suportivni superviziji, zlasti v
smislu pomoči, razbremenjevanja, prepo-
znavanja svojih želja, potreb, pričakovanj.
Vse to je pogosto povezano s potrebami
naših strank, njihovih pričakovanj in tudi
okolja od nas samih.
Prispevek kolegice Anke Zdovc s Centra
za socialno delo v Domžalah je v celoti
obravnaval problem izgorevanja socialnih
delavcev na centrih. Tudi rezultati njene
raziskave kažejo na »težavo«, ki se je v
svojem delovanju zelo intenzivno loteva
tudi supervizija. Ta lahko s svojimi tehni-
kami in metodami tudi preprečuje pogosto
prisotne procese izgorevanja.
Šele nekaj let o problemu izgorevanja
govorimo tudi na našem področju. In
vedno bolj se zavedamo, da prav ta proces
ogroža ne samo učinkovitost dela strokov-
nih delavcev, ampak tudi uspešnost teh
služb nasploh. Dejstvo namreč je, da so
zaradi začetka strokovnega šolanja za to
področje pred nekaj desetletji strokovni
kadri ves ta čas delovali v tem okolju in so
zelo izpostavljeni omenjeni situaciji in iz
nje izhajajočim problemom.
Prav naši poklici so se v zadnjih letih
nedvomno znašli v specifičnem položaju.
Čas večjih družbenih sprememb je pogo-
jeval prenekatere osebne stiske in krize ter
tako povečal pritiske na strokovne delavce,
zaposlene v teh oblikah strokovne pomoči.
Povsem običajno je, da simptome izgore-
vanja težje prepoznavamo pri sebi kot pri
drugih. Zato je supervizija pomembna s
svojim varnim prostorom, kjer lahko iščeš
in preverjaš nove konstrukte resničnosti. Tu
je dovoljeno, da vsak zaznava resničnost s
svojega zornega kota, skozi svoje izkušnje
in skozi svoja očala.
V nadaljevanju je bil pomen supervizije
zaznaven tudi kot nenehna potreba po
učenju. Nove vloge, nove naloge, dodatna
usposabljanja so se v zadnjih letih inten-
zivneje dotikala socialnih delavcev.
Spremembe, cilji, dileme in hotenja stro-
kovnih delavcev so vključene v posamezne
segmente in faze super vizij skega procesa.
V superviziji je tako prostor in možnost za
preverjanje in oblikovanje ciljev za profe-
sionalno vlogo posameznika.
Kar nekajkrat v teh dneh sem zaznala
potrebo po prepoznavanju in graditvi su-
portivne mreže. Kako dobri smo, ko gradi-
mo in iščemo rešitve za naše stranke in
njihove potrebe. Prepogosto pa pozabljamo
tudi na svoje potrebe in pomen njihove
zadovoljitve za uspešno socialno delo.
Vesela sem teh drobnih korakov, ki jih
lahko zaznavam na poteh supervizije, in če
pogledam nazaj, kako drugačna je ta pot.
Pogosto sem se borila z dilemo, ah je to, kar
delamo, res tisto pravo ali ne. Kaj je z menoj
in kaj s peščico kolegic in kolegov, da nam
je dobro le takrat, ko lahko ob težkih stiskah
strank v skupini povemo, podelimo, dore-
čemo, napravimo in preverimo.
Da je danes drugače, mi dokazujejo
skupine in posamezniki, s katerimi delam
kot supervizorka.
363
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
Koliko zanimivih spoznanj, refleksij,
evalvacij, koliko različnega in zanimivega.
Kaj supervizija pomeni posameznim čla-
nom, pa naj povedo naslednja evalvacijska
sporočila:
supervizija je pot skozi labirint lastnih čustev,
razmišljanj, izkušenj in sanj [...] do novih
spoznanj.
je pogled vase, pogled v druge
je ogled sebe, ogled drugih
je razmišljanje, spreminjanje, rast
je možnost, da ti življenje postane priložnost,
ne grožnja
supervizija ni le teoretično usposabljanje, je
trdo delo na sebi
subtilnost, skladnost, lepota, dobrota in
humornost poleg stroke, znanja in izkušenj
dajejo osebno strokovno odličnost
izkušnja, učenje posebne vrste
supervizija kot šopek, v katerem so zbrana
različna znanja in izkušnje
Torej: škoda bi bilo biti nesrečen v tako
zanimivem poklicu.
Doris Erzar Metelko
Prepoznavam, da mi je izobraževanje za
supervizijo dalo veliko več, kot sem na
začetku sploh upala pričakovati, in da me
je naučilo dosti tega, kar mi pomaga
osmisliti delovni dan in mu dati prijazen
obraz. S supervizijo kot obliko dela sem se
prvič srečala v didaktičnih skupinah prof.
Azre Kristančičeve in pozneje pri dr. Čači-
novičevi in dr. Stritihu. Zaradi vključitve v
štiriletno izobraževanje izkustvene družin-
ske terapije je bilo sodelovanje v tej skupini
pretrgano, po končanem izobraževanju pa
sem z veseljem sprejela vabilo Socialne
zbornice za vključitev v skupino za izobra-
ževanje v superviziji.
Način podajanja strokovnih tem in delo
ter vodenje skupin so bile zares prijetne
izkušnje in hkrati spodbuda, da sem se
odločila za delo s skupino supervizantk na
Centru za socialno delo na Ravnah na Ko-
roškem. Kolegice na centru so moj predlog
z veseljem sprejele in skupaj z njimi sem
lahko dopolnjevala in utrjevala pridobljeno
znanje in se utrdila v prepričanju, da je
supervizija kot način dela učinkovita
pomoč svetovalcu na različnih področjih.
Področja, na katerih so moje izkušnje in
zaznave ter nove pridobitve zelo podobne
izkušnjam supervizantk, so naslednja:
1. Področje osebnega razvoja, kar vidim
kot nekakšen prostor in čas, kjer se izrazi
vse tisto, kar kot poklicna svetovalka pri-
našam v svetovalni odnos s svojo človeško-
osebnostno dimenzijo. V tej razsežnosti mi
je supervizijsko učenje pomagalo zlasti pri:
a)	Odkrivanju in razumevanju lastnega
ozadja, lastnih čustev in odzivov. Kolegice
iz skupine so nekaj podobnega izrazile v
naslednjih utrinkih:
Zadnje čase sem pri delu doživljala občutke
krivde; ko pa smo se dotaknile stvari, ki so
bile za marsikatero od nas boleče, je to na
koncu vedno pripeljalo do olajšanja.
Pričela se je razkrajati jeza, ki jo občasno
čutim do ljudi, ki ne slišijo, ki ne zmorejo
narediti koraka naprej z že uhojene poti.
b)	Prepoznavanju lastnih moči, energije
in duha, prepoznavanju tistega, kar me
lahko ovira in mi onemogoči, da bi zadano
nalogo uspešno rešila, in delu na tem. Su-
pervizantke so o tem zapisale:
Vesela sem bila, da sem lahko vnašala v
pogovor svoja doživljanja in zaznave in
poskušala voditi kolegico skozi njen primer
in da sem delno ujela jedro rešitve problema
— zavedanje lastne pozicije.
Menim, da sem imela priložnost spregovoriti
o svojih dilemah, vprašanjih ter možnostih,
da prepoznavam svoje izkušnje, zamisli in
razmišljanja v srečanju z drugimi.
364
REFLEKSIJE NA SUPERVIZIJO
c) Povečanju lastne občutljivosti in
sposobnosti za razmejitev med zasebnim in
službenim. Ena od supervizantk je v po-
ročilu zapisala:
Kar pa meni pomeni največ, je to, da se
začenjamo učiti ločevati lastno težavo od
težave stranke.
2.	Področje sodelovanja je prostor, kjer
se ob reševanju delovne naloge srečujemo
s sodelavci, z uslužbenci drugih institucij
in njihovimi pravih, s službami na različnih
ravneh. Tukaj lahko gotovo srečamo veliko
izzivov, in marsikaj nerešenega na tem po-
dročju lahko povsem nezavedno vnašamo
v delo z družino, posameznikom. Podobne
izkušnje, kot so jih zapisale supervizantke,
sem doživljala tudi sama:
Pridobila sem več samozaupanja, zavesti, da
nekatere stvari delam dobro, da kolegice
spoštujejo moje mnenje in se name obračajo
s vprašanji.
Prejela sem veliko spodbude in podpore.
Pomembno je, da spoštuješ samega sebe,
svoje zaznave in ugotovitve jemlješ resno, saj
če sam sebe ne jemlješ resno, te tudi drugi
dajejo vnemar
3.	Področje socialne politike in razvoja
te politike, saj ta s svojim delovanjem ne-
nehoma vpliva na delo, ki ga opravljam. Iz
tega razloga mi je obuditev spoznanja o
pomenu razumevanja namenov socialne
politike, njene vloge in delovanja zelo
pomembna in v ta sklop lahko dodam tudi
sposobnost verbalizacije lastnih idej in
načrtov in njihovo vnašanje v razvojne
načrte. Supervizijo sem doživljala kot
motivacijo in spodbudo v tej smeri.
4.	Področje organizacijske strukture,
način delovanja institucije, struktura
organizacije in usklajenost posameznih
odsekov v organizaciji. Ko v nekem okolju
delaš že dolgo časa, postanejo nekatere
stvari tako samoumevne, da lahko prav
zaradi te »samoumevnosti« postanejo ovira.
Ponovno pogledati v organizacijsko shemo
in se jo naučiti koristno uporabiti, ponovno
si razjasniti pojma »biti odgovoren za kaj«
in »biti odgovoren komu«; ponovno pre-
veriti načine odločanja v organizaciji in
uporabiti svojo možnost za vplivanje na
odločitve.
5.	Področje metode dela, ki se najbolj
navezuje na delo s posameznikom in
družino in kjer so se mi najpogosteje
postavljala vprašanja izbire metode dela.
Naučene metode so bile največkrat opora,
včasih pa tudi »pokora« — zgodilo se je, da
se v vsem skupaj preprosto nisem več
znašla. Srečanja in učenje v obeh skupinah
mi je ponudilo odgovore za marsikatero
dilemo:
a)	kako pri delu z družino in posamez-
nikom ohranjati neodvisnost;
b)	kako pridobljeno znanje iz metode
dela uporabiti kot učinkovito podlago za
delo; kako uspešno razvijati in graditi »last-
no metodo« dela, ki mora biti prilagojena
moji stvarnosti, lastnim pogledom in mo-
žnostim ter usklajena z zahtevami in priča-
kovanji institucije, v kateri sem zaposlena;
d) porazdelitev odgovornosti v delu s
strankami in prav tako pravilno razmerje
odgovornosti v super vizij skem procesu.
6.	Področje stališč, ideologije, politič-
nega ogrodja in socialne realnosti, kjer me
je supervizijsko učenje usmerjalo zlasti v:
a) razmišljanja in prepoznavanja lastnih
pogledov in v to, kako te poglede pravilno
ubesediti.
Supervizantke so tem zapisale:
Srečala sem se s svojo nepotrpežljivostjo,
kritičnostjo in ocenjevanjem dela kolegic. Ta
moja nestrpnost mi ni všeč, saj tudi sam
pričakujem zase strpnost, podporo, ne pa
ocenjevanje in strogo kritiko. V tem vidim
zase delovno točko.
Moja dosedanja izkušnja je bila, da si o
zadevah, ki me obremenjujejo (spolnost,
alkoholizem, droga), ne upam spregovoriti,
ker se bojim reakcij [...]. Imam neprijeten
občutek, vrtim se okrog simptoma in sem
nezadovoljna [...]. V tem primeru sem se
naučila, da pogosto ne vidim problematike,
ker se vrtim okrog simptoma [...] in to me
ovira na poti k rešitvi [...]. Spremeniti mnenje
in pristop. Sočasno z reševanjem stisk
365
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
Stranke predelujemo lastno nepredelano
dilemo [...]. Da se splača delovati naprej tudi
takrat, ko se zdi stvar brezupna [...]. Da lahko
izrazim svoje dileme, pomisleke, bojazni, na
primeren način.
Področja, ki sem jih navedla, vidim na
nek način neodvisna, po drugi strani pa
med seboj neločjivo povezana in preple-
tena. Supervizijsko učenje je pregnalo mno-
ge strahove pred nastopanjem in zastopa-
njem lastnih stališč. Vse, česar sem se
naučila, je na neki način oblikovanje moje
nove poklicne podobe, zavedanje poklicne
identitete — in vse to mi bo v pomoč pri
delu, ki ga opravljam, in v življenju, ki ga
živim.
Za konec navajam del evalvacijskega
razmišljanja supervizantke:
Menim, da sem med našimi srečanji prešla
več stopenj: od začetne utesnjenosti, strahu
pred zmoto in priznanjem napake pred
skupino do sedanje sproščenosti, občutka
varnosti in sprejetosti v skupini, od začet-
nega spraševanja o načinih, metodah in
tehnikah dela do sedanje prepričanosti, da
bomo skupaj našli pravo smer
Verjamem, da supervizija vedno bolj po-
staja potreba in nuja našega dela in da bodo
odgovorni v delovnih okoljih in na ministr-
stvu to potrebo še naprej zaznavali in se
nanjo odzivali. Naj bo to tudi priložnost za
zahvalo Socialni zbornici Slovenije, ki je
pod svojim okriljem omogočila to izobra-
ževanje, in našim učiteljicam in skupini
supervizantk na Centru za socialno delo
Ravne na Koroškem.
Marinka Lampreht Štros
366
INSTITUCIJE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA IN UPORABNIŠKE MREŽE
Uveljavitev nevladnih organizacij na po-
dročju duševnega zdravja odpira nove
možnosti tudi v delovanju organizacij na
področju socialnega varstva. Sodelovanje ni
le nujno, temveč bo v bodočnosti postalo
praksa. Zavod Hrastovec je neločljivo po-
vezan z nastankom teh nevladnih organi-
zacij. Ne da bi si lastili kakšne zasluge, smo
bili pač prva institucija, ki se je soočila z
organiziranim drugačnim pristopom k
potrebam ljudi z duševno boleznijo ali
motnjo v razvoju.
Glede na našo izkušnjo lahko poudarim
dvoje:
•	Sodelovanje domov in zavodov z upo-
rabniškimi mrežami je mogoče. Sami smo
sodelovali pri nastajanju prve stanovanjske
skupine za duševno bolne z namestitvijo
nekaj svojih ljudi. V zadnjem času so člani
uporabniških mrež podpirali tri tratske
varovance pri ponovnem vključevanju v
skupnost. Odpira se nova možnost preme-
stitve varovancev, saj smo do sedaj imeli le
dve — dom ali kakšna sorodna ustanova.
•	Ta izkušnja nam je odprla pogled v
nove možnosti preoblikovanja podobnih
ustanov. Ustanovili smo stanovanjsko
skupino, ne glede na to, da pozneje ni
zaživela zaradi objektivnih ovir, nakazala in
odprla pa nam je nove perspektive.
To sodelovanje nam je omogočilo veliko
novih spoznanj in odkrilo ovire, ki nasta-
nejo v procesu spreminjnja ustanov. Prvo
spoznanje je, da je poslanstvo ustanov v
nasprotju z intimnimi željami, potrebami
in pričakovanji varovancev (v ustanovi so
proti svoji volji). Za spreminjanje razmer v
skladu s svojimi pričakovanji pa nimajo
nikakršne moči (rad bi šel domov, živel na
svobodi...). Vsa moč odločanja je koncen-
trirana v strokovni doktrini in usmeritvi
ustanove ter njenih formalnih strukturah
strokovnega odločanja. Za kakršno koli
spreminjanje razmer je v prvi vrsti potreb-
no, da si znotraj ustanove eksperti pridobijo
večjo moč odločanja. Socialni delavci se
moramo pri tem zavedati, da je poleg izpol-
njevanja del in nalog v instituciji potrebna
še osebna angažiranost in zavzetost za
inovacije in drobne spremembe (tudi če
instiitucija tega od nas ne pričakuje). So-
cialna akcija znotraj ustanove bi morala
postati naša temeljna orientacija. Na tak
način je v naši ustanovi nastalo kar nekaj
zanimivih projektov, kot so omenjena
stanovanjska skupina, hiša za pare, oddelek
»Skalca«, ki so dobri nastavki za prihodnjo
transformacijo zavoda v ustanovo s širokimi
možnostmi pokrivanja potreb, od stano-
vanjskih skupin do oddelkov za najtežje pri-
zadete ljudi (kjer jim bo dostopna pomoč
defektoloogov in drugih strokovnjakov).
Sodelovanje z organizacijami uporab-
niških mrež odpira našim varovancem nove
priložnosti in perspektive, za kar smo
socialni delavci dolžni in odgovorni in to
sodelovanje v njihovem interesu pod-
piramo.
Srečko Pavlič
367
»ZAKAJ SE NE IMENUJETE SANATORIJ?«
Vse več starih ljudi in današnja življenjska
situacija družin (značilnosti družine,
stanovanjske razmere, zaposlitev obeh
staršev...) je taka, da je naselitev starih,
predvsem pa bolnih v domove realnost, s
katero se bo srečevalo vsak dan več ljudi.
Čeprav govorimo (že dvajset let!) o
razvoju pluralizacije storitev, ki bodo na
voljo starim ljudem, sama menim, da bo
skrb za stare v večini še vedno ostala na
ramenih družine, druga večina pa bo v
domovih za stare. (Še posebej ob takih
konceptih pomoči, kot jih imamo sedaj.)
Kot delavko doma me moti, bolje rečeno,
prizadene veliko predsodkov ljudi, ki doma
od znotraj še videli niso, pa ponavljajo
stereotipna mnenja o domovih kot o hiral-
nicah, če uporabim najskrajnejšo označbo.
V	strokovni literaturi skoraj ne najdeš
članka, kjer bi o domu pisalo kaj pozitiv-
nega.
Strokovnjaki trdijo, dom je totalna usta-
nova, ki do skrajnosti razoseblja in diskri-
minira stare ljudi.
Hčerka naše stanovalke:
Veste gospa direktorica, naša mama in vsi mi
otroci smo z vsem zadovoljni. Samo, zakaj se
ne imenujete sanatorij?
Ali bi ime kaj spremenilo ?
Nekje sem prebrala, da smo ljudje da-
našnjega časa ljudje institucij, toda očitno
so nekatere sprejemljivejše od drugih.
Posplošena in negativna mnenja povzro-
čajo pri bodočih stanovalcih in njihovih
svojcih hude stiske, nelagodno počutje,
občutke krivde.
V	vaških okoljih, kjer je neformalna
kontrola še večja, se nelagodje bodočih
uporabnikov doma še stopnjuje.
Podatki kažejo, da se za dom odločajo
ljudje zlasti zaradi bolezni, svojci pa, ko
skrbi za stare ne zmorejo več. Zelo malo je
takih, ki pridejo v dom zaradi drugih
razlogov. (Po podatkih Skupnosti socialnih
zavodov je bilo v letu 1996 zaradi bolezni
vključenih 64% stanovalcev, od tega 40%
naravnost iz bolnic.)
Gotovo si vsi, ki v domovih delamo,
želimo za svoje stanovalce višji bivalni
standard, ki bi hkrati omogočal večje spo-
štovanje individualnih potreb in zasebnosti
stanovalcev (spremembo standardov mora-
mo doseči pri pristojnem ministrstvu).
Menim, da ima večina domov v Sloveniji
solidno ponudbo za zadovoljitev člove-
kovih primarnih, materialnih potreb, pa
tudi nematerialnih dobrin, skratka, za
zadovoljitev telesa in duha.
Koliko si kdo od te ponudbe vzame, je
njegova osebna odločitev, včasih odločitev
svojcev.
Žal so tudi taki stanovalci, ki jim ta
ponudba ne pomeni nič (hudo bolni, de-
mentni).
Ljudje, ki v domovih delamo, spoštujemo
te odločitve. Če si kdo želi samo ždeti, naj
pač ždi.
Zakaj je to početje v domu greh, doma
pa ne? Zakaj vidimo osamljenost v domovih,
osamljenosti ljudi, ki živijo v družinah pa
ne?
Da je za mnoge življenje v domu bist-
veno kvalitetnejše kot doma, nikoli ne
poudarjamo. Da mnogi stari doživljajo
nerazumevanje, odklanjanje, grobosti... v
svojih družinah, nas je sram priznati.
Dovolite, da citiram nekaj naših sta-
novalk:
Čujte, meni še nikoli v življenju ni bilo tako
lepo kot zdaj.
369
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
Tako kot tukaj rojstnega dneva še nikoli
nisem praznovala. Kdo je kdaj meni spekel
torto?
Tolikšne pozornosti kot pri vas v enem
mesecu [res je bil to december, op. p.] nisem
bila deležna v vsem svojem življenju.
Tako sem vesela, da sem se umaknila sinovi
družini, nočem biti odvisna od snahe.
Kdo bi tako skrbel za moje noge, kot skrbite
tukaj?
Poglejte, nepokretna sem bila, zdaj že hodim,
sicer z berglami, a če bo šlo tako naprej, bom
šla kmalu domov. Neizmerno sem vam
hvaležna.
Zlate sestrice imate, tako so ljubeznive in
potrpežljive z mano, ne smem se spomniti
na snaho in vnuke.
Gospa, meni je tako lepo tukaj, samo zdravja
si želim.
Veste kaj, tako sem ponosna, še dva poklica
sem se naučila pri vas [dve novi ustvarjalni
tehniki pri delovni terapiji, op. p.]. Saj bom
lahko dala to sliko za spomin moji hčeri?
Pa še svojci:
Nisem se mogla odločiti, da bi dala taščo v
dom, ker sem se bala očitkov ostalih otrok
in vaščanov, zdaj pa ne morem več, če nona
ne bi prišla k vam, bi morali mene kam
peljati.
Če bi prej vedela, bi mamo in očeta že
zdavnaj pripeljala k vam, ker vidim, da je
zanju tukaj lepše, predvsem pa bolje preskr-
bljeno. Saj so mi pomagali vsi družinski člani,
še posebno mož, toda celo dopoldne sta bila
sama. Nikoli nisem bila sigurna, če ni kateri
na tleh ali ponesnažen. Zdaj smo si vsi
oddahnili.
DSO Ilirska Bistrica. N=93 stanovalcev,
sposobnih za sodelovanje v anketi. Odlično
se počuti 34,7%, zelo dobro 40,8%, dobro
21,4%, slabo 3,1%, zanič 0,1%.
Gotovo so odnosi z domačimi nezamen-
ljivi. Nekaterim svojcem je to samoumevno
in se zelo potrudijo pri vzdrževanju stikov
in sodelovanju z domskim osebjem. Neka-
teri pa o odnosih razmišljajo drugače.
V našem domu se povezujemo s svojci
skozi različne oblike dela in poudarjamo,
da je njihova vloga za počutje stanovalcev
v domu neprecenljive vrednosti.
Tako vzgajamo tudi osebje.
Ko smo imeli delavnico o oblikah dela s
svojci v Domu starejših občanov Ilirska
Bistrica, sem med kolegi (prisotne so bile
socialne delavke, glavne sestre, delovne
terapevtke, direktorji) po metodi brain-
storming pridobila stališča o domu kot
instituciji.
Na vprašanja je odgovorilo 60 udele-
žencev. Nihče ni negativno govoril o domu,
le ena od udeleženk je poudarila, da daje
prednost oskrbi na domu, dve doživljata
dom kot institiicijo, ki pa mora biti taka
zaradi organizacije dela.
Ostali so o domu razmišljali kot o usta-
novi, ki daje varnost (10 udeležencev),
rešitev v primeru dolgotrajne bolezni (10),
varno zatočišče, zavetje (6), premagovanje
osamljenosti (6), ki je drugi dom ali velika
družina (5), kjer je poskrbljeno za vse (3),
dobra nega in oskrba (3), dostojno preživ-
ljanje starosti (2), kjer je mirno življenje,
varstvo, sprejetost (po en udeleženec).
Hiša, v katero se zadnje čase težko pride
(dve udeleženki).
Slabosti, ki so jih omenjali vzporedno:
prilagajanje hiši oz. pravilom (3 udele-
ženci).
Zdi se mi pomembna ugotovitev, da lju-
dje (stanovalci, svojci, delavci), ko pridejo
v hišo, doživijo dom drugače, bolj pozitiv-
no, kot so o njem razmišljali prej.
Ena od svojk je na zadnjem srečanju
povedala:
Tudi analize počutja stanovalcev, ki jih
delamo v domovih (na razpolago sem imela
našo in iz DU Novo mesto) kažejo na to, da
se jih večina počuti dobro.
Veste, ko sem hodila sem k vam na fizio-
terapijo, sem imela čudne občutke, zdaj ko
je moj brat pri vas, pa prav rada pridem sem.
Vsi me pozdravljajo, skoraj vse sem že
370
»ZAKAJ SE NE IMENUJETE SANATORIJ?«
spoznala, ne morem verjeti, kakšna spre-
memba, kako drugače gledam zdaj na dom.
Gotovo se nekateri stanovalci v domu ne
počutijo dobro (»Vse je dobro, samo doma
nisem.«) in da imajo domovi nekaj značil-
nosti totalnih ustanov — zajemanje vseh
vidikov življenja na istem kraju, nekatere
dnevne aktivnosti so za vse enake, vsiljen
urnik ustanove —, vendar mislim, da so
trditve o razosebljanju stanovalcev in skraj-
ni diskriminaciji starih ljudi v domu pav-
šalne, predvsem pa pretirane.
Še zlasti me moti, če tem stereotipom
nekritično pritegnejo strokovnjaki, za ka-
tere se pričakuje, da bodo ustanove poznali
in o njih objektivno poročali.
Vabim vse, ki domov ne poznajo, da nas
kdaj obiščejo. S svojimi sodelavci in stano-
valci vam bomo radi posredovali svoja
spoznanja in izkušnje iz življenja v domu.
Marija Šlenc Zver
371
SOCIALNI DELAVEC V PODJETJU JE SVETOVALEC SODOBNEMU PODJETNIKU
Vsako podjetje je najprej človeška skupnost.
Čim bolj je dejavnost prilagojena potrebam
zaposlenih, tem bolj lahko pričakujemo, da
se bodo delavci poistovetili s podjetjem,
čutili pripadnost delovni organizaciji in bili
ponosni na njeno uspešnost. Ko delavec
začuti, da vodstvu ni vseeno, kako je z njim,
se pripadnost okrepi. Ustvari se ugodna
delovna klima, ki je nujna za kakovostno in
količinsko zadovoljivo opravljanje dela.
Te besede sem napisala pred leti v inter-
nem glasilu, v članku Podjetje je uspešno,
če sprejema tudi socialno vlogo. Z njim sem
želela razširiti zavest managementa naše
družbe, da investicije v kvalitetne zdravst-
vene, socialne storitve, varstvo pri delu dol-
goročno doprinesejo k boljšim poslovnim
rezultatom.
Redno obveščanje kolektiva o dejavnosti
socialne službe pa ni zadostovalo za večjo
osveščenost delodajalca v smislu skrbi za
delavca.
Kot socialna delavka v podjetju oprav-
ljam svojo temeljno funkcijo v zvezi s pre-
prečevanjem invalidnosti, ohranjanjem
zdravja delavcev, dodeljevanjem denarnih
pomoči in pomočjo pri urejanju medse-
bojnih odnosov v družini in delovnem
okolju. Torej pomagam kategoriji delavcev,
ki se znajdejo v takšni ali drugačni stiski.
Vloga socialnega delavca v podjetju je
tudi, da skrbi za dobro počutje celotnega
kolektiva, in to v obliki:
•	izobraževanja ljudi, da so sami sposob-
nejši reševati probleme,
•	pomoči vodilnim delavcem pri ure-
janju medsebojnih odnosov,
•	spodbujanja pri uvajanju novosti, ki
dvigajo kakovost življenja.
Tako sem izkoristila željo vodilnih, da se
začne spremljati bolniška odsotnost v pod-
jetju. Pot, ki sem jo izbrala s ciljem znižanja
bolniškega staleža, je ustvarjanje humanih
delavnih razmer. Glede na to, da so najpo-
gostejši vzrok bolniškega staleža in inva-
lidnosti v podjetju težave s hrbtenico, smo
izdali zloženko Kaj lahko storimo za svojo
hrbtenico. Z nakupom ergonomsko obliko-
vanih stolov in zloženko, ki nas opominja
na malomarno držo pri sedenju, želimo
vplivati na dobro počutje članov kolektiva.
Hkrati žehmo spodbuditi zaposlene, da tudi
sami kaj storijo za lastno zdravje.
Promocija zdravega življenja, pomoč
težje bolnim, razgovori z delavci s pogosto
bolniško odsotnostjo in uvajanje razgovo-
rov neposrednih vodij dela z vsakim delav-
cem po končanem staležu, še ni vplivalo na
znižanje tovrstne odsotnosti. Pomembno
pa je, da se mesečno srečujem z vodilnimi
podjetja. Tako imam priložnost ponavljati
sporočilo, da ustrezna kakovost delovnega
življenja in urejeni medsebojni odnosi
vplivajo na delavca, da se bo pripravljen
zavzemati za cilje podjetja. Tudi mentaliteta
managerja se spreminja počasi.
V začetku leta smo se odločili za sodelo-
vanje v mednarodnem projektu »Prepre-
čevanje škodljive uporabe alkohola in
drugih drog v delovnem okolju«. Skupaj z
Ministrstvom za delo, družino in socialne
zadeve in Inštitutom za varovanje zdravja
smo vodstvu predstavili problem uživanja
in odvisnosti od psihoaktivne snovi z vidika
manjše produktivnosti. Tako se je prižgala
zelena luč, da smo začeli izobraževati vse
zaposlene o problemih, povezanih z zlora-
bo dovoljenih in nedovoljenih drog. Izobra-
žujemo odraslo populacijo, ki je po konča-
nem rednem šolanju deležna le še poklicno-
strokovnega izobraževanja. Čez 120 zapo-
slenih (menagement in neposredni vodji
dela temeljnih enot) je bilo deležnih pro-
svetljevanja o naravi odvisnosti v obliki
373
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
razgovorov s strokovjaki s področja zdrav-
stva, socialnega varstva in varstva pri delu.
V naslednji fazi se preventivna aktivnost
prenaša na vse zaposlene tako, da se po-
govarjamo o problemu uživanja dovoljenih
in nedovoljenih drog v majhnih skupinah,
kjer lahko pričakujemo aktivno sodelo-
vanje vseh uporabnikov. Namen sporočila
teh srečanj ni zgolj informacija, namenjena
staršem in mladini, potencialnim eksperi-
mentatorjem ali uživalcem drog, temveč
poglabljanje njihovega videnja, odnosa in
obnašanja do tovrstne problematike.
Povratna informacija je razveseljiva.
Delavci so zadovoljni, ker jih v resnici us-
posabljamo za uspešno reševanje osebnih
problemov in medsebojnih odnosov.
Delavec, ki bo uspešno in pravočasno reše-
val domače probleme in vzdrževal dobre
medsebojne odnose v delovni sredini, bo
tudi kvahtetnejše opravljal svoje delo. Temu
bi lahko rekli opomočenje uporabnikov.
Ob koncu bi povedala, da ima socialni
delavec močno oporo v sindikatu podjetja.
Če je dobro obveščen o ciljih in namenih
akcij, socialnega delavca podpira in je nje-
gov zaveznik v prizadevanjih za dvig kako-
vosti delovnega življenja.
Nuša Robnik
374
SOCIALNOVARSTVENA POMOČ DRUŽINI
NA PODROČJU MLADOLETNEGA PRESTOPNIŠTVA
UVOD
V raziskovalnem poročilu Normativi in
standardi v socialnem varstvu Bernard
Stritih opredeljuje Socialnovarstveno
pomoč družini (pomoč družini za dom, na
domu in socialni servis) kot oblike strokov-
nega dela, ki posegajo v odnosni sistem
tako, da se v njem pričnejo dogajati inter-
akcije novega tipa, ki omogočajo samo-
organizacijo oziroma avtopoezo (str. 77).
Uporaba sistemskega pristopa pri tej vrsti
pomoči omogoča, da vključimo v delo z
družino različne koncepte in uporabimo
znanja, s katerimi lahko pomagamo družini
v okviru njenih potreb.
Koncept omogoča vključevanje različ-
nih ljudi in ustanov, s tem pa se poveča nje-
gova praktična uspešnost in učinkovitost
dela (str. 138).
Po mojih izkušnjah je še zlasti uporaben
na manjših centrih za socialno delo, kjer se
je treba zaradi kadrovskih, finančnih in
prostorskih težav povezovati s širšo skup-
nostjo ter iskati različne poti in strokovna
znanja v okviru ustanove in izven nje.
V tem prispevku bom prikazala možne
poti za socialnovarstveno pomoč družini na
področju mladoletnega prestopništva. Za
ponazoritev bom uporabila prikaz organi-
zacije in izvedbe socialnovarstvene pomoči
dopolnjeni družini, ki je v času obstoja
doživela velike spremembe:
•	razvezo zakonske zveze
•	oblikovanje dveh novih izvenzakon-
skih skupnosti
•	odhod hčerke iz prve izvenzakonske
skupnosti k očetu.
Problemi, ki jih je ob tem doživljala, so
povezani z revščino, s konfliktnimi medse-
bojnimi odnosi in z motnjami vedenja pri
otrocih.
ORGANIZACIJA IN IZVEDBA
SOCIALNOVARSTVENE POMOČI DRUŽINI
Shema: organizacijska struktura
dejavnosti socialnovarstvene
pomoči družini
PRIKAZ IZVEDBE »POMOČI DRUŽINI ZA DOM«
Proces pomoči je sprožila najstarejša hčer-
ka. Zaradi hudih konfliktov z vsemi člani
družine je hotela od doma. Na pogovor z
njo je pristala mati.
Pogovor sem vodila po konceptu Stierli-
novega prvega pogovora z družino.
V tem pogovoru se je v osrednji fazi
pokazal značilni komunikacijski vzorec, ko
je hčerka vztrajala, da ni več zainteresirana
za izboljšanje odnosa, ker mame nima več
rada, mati pa je odgovarjala, da jo ima rada,
vendar je zelo jezna nanjo zaradi njenega
vedenja. Pričeli sta kričati druga na drugo.
Hčerka je pričela groziti s samomorom, ma-
ti pa, da jo bo hčerka spravila v norišnico.
Po Stierlinovem konceptu lahko sveto-
valec v vlogi udeleženega opazovalca z
osebno reakcijo pokaže, kaj se dogaja. Rea-
girala sem z naslednjimi besedami:
375
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
Izrekli sta si tako hude stvari, da se bojim za
vajini življenji! Ena se bo ubila, druga bo šla
v norišnico. Vidim, da je med vama res tako
hudo, da je bolje, če gresta narazen!
V skladu s tem je moja reakcija materi in
hčerki pomagala do uvida v destruktivnost
komunikacijskega vzorca, pogovor pa se je
lahko usmeril k iskanju pozitivnega in k
spravi (za kar se Stierlin zavzema v svojem
konceptu).
Ob koncu pogovora sem jima ponudila
nadaljnjo pomoč za izboljšanje njunega
medsebojnega odnosa in odnosa z ostalimi
družinskimi člani, vendar sta mati in hči
čutili, da bosta zmogli sami in se za nadalje-
vanje nista odločili.
Pomoč se je nadaljevala na pobudo ma-
tere zaradi prestopniškega vedenja sina. Že-
lela je pomoč za izboljšanje odnosa z njim,
ni pa pristala na pogovor z njim, ker mu je
obljubila, da ga ne bo »izdala« socialni. Gle-
de na to sem želela raziskati, kaj se dogaja v
odnosu med njima. Pomagala sem si z me-
todo cirkularnih vprašanj po modelu Mare
Selvini Palazzoli.
Pogovor sem vodila v skladu s prvo vrsto
krožnih vprašanj, s katerimi ugotavljamo
specifične oblike vedenja v specifičnih
okohščinah:
Mati: Rada bi ga udarila, vendar tega ne
naredim. Enkrat sem poskusila, pa je rekel,
da me bo nazaj!
SD. Kaj pa naredite namesto tega?
Mati: Grem popit tableto za živce. Ne
morem ga tepsti. Je večji kot jaz. Če ga prej
nisem, je sedaj prepozno!
SD: Kaj pa potem naredi sin?
Mati: Nasmeje se in gre ven. Vidi, da se
mora mama umiriti. Ve, da me, ko sedem
pred televizor, ne sme več motiti. Sicer pa
na to komaj čaka, ker ve, da mu potem neham
težiti in lahko gre ven! Zunaj pa so tisti
drogeraši!
Pogovor je pokazal naslednji destruk-
tivni vedenjski vzorec: Mati ne upa udariti
sina, ker bi jo lahko nazaj. Namesto tega
popije tableto in se umakne pred televizor,
sin pa dobi s tem proste roke za uveljavitev
svojih interesov.
Z uvidom v ta vzorec je nastal v mate-
rinem spoznavnem sistemu premik od »sin
je problematičen« k »jaz sem nemočna«.
Premik pa je nastal tudi v mojem spoz-
navnem sistemu in sicer od »mati je pro-
blematična« k »mati potrebuje vodenje in
oporo«, da bo lahko opravljala starševsko
vlogo. Pripravila sem načrt za pomoč ma-
teri, vendar je znova odklonila sodelovanje.
UGOTOVITEV SOCIALNEGA PROBLEMA
SKUPAJ S KLIENTKO
Po super vizij skem pogovoru in strokovnem
posvetu na centru za socialno delo sem jo
seznanila s predlogom za vključitev prosto-
voljke v družino. Predloga ni sprejela. Od-
ločila sem se, da bom pretrgala sodelovanje,
pred tem pa sem ji dejala:
Res ne razumem, da lahko kdo tako trdo-
vratno odklanja pomoč! Z »vsemi štirimi« se
vam ponujam, vi pa nočete in nočete! Pri tem
pa vam gre v družini vse slabše in dobesedno
s »celim vozom« drvite v prepad!
Na to je mati odvrnila:
Res je tako, kot pravite. Umikam se, ker me
je sram, čeprav vem, da mijno potrebujem
pomoč.
Po tem pogovoru si je vzela čas za pre-
mislek. Ko se je znova oglasila, je bila
pripravljena na sodelovanje. Dejala je:
Strinjam se, da mi dodelite prostovoljko!
Ugotovila sem, da potrebujem mamo! Sama
sem in potrebujem koga, da me bo vodil in
mi svetoval.
POMOČ DRUŽINI NA DOMU
S to instrumentalno definicijo problema
sem pričela z drugim delom socialno-
varstvene pomoči družini — pomočjo
družini na domu. Moje delo z družino se je
od svetovanja prevesilo v organizacijo in
koordinacijo naslednjih oblik pomoči:
376
SOCIALNOVARSTVENA POMOČ DRUŽINI NA PODROČJU MLADOLETNEGA PRESTOPNIŠTVA
•	iskanje prostovoljke za delo z družino,
•	vključitev sina v terapevtski tabor
Društva Odmev Ljubljana,
•	vključitev družine v družinski tabor
Društva Odmev Ljubljana,
•	spodbujanje matere za terapevtsko po-
moč na zavodu za mentalno zdravje,
•	koordinacija med ustanovami, starši in
sinom pri usmerjanju sina v usposabljanje
po končani osnovni šoli,
•	sodelovanje z organizacijo za uspo-
sabljanje in spremljanje sinovega napre-
dovanja,
•	sodelovanje z zavodom za zaposlo-
vanje glede financiranja srednješolskega
programa za hčerko,
•	sodelovanje s centrom za socialno delo
pri urejanju stikov hčerke, ki živi pri očetu,
z matično družino,
•	mentorsko delo s prostovoljko.
Prostovoljna delavka, ki se je vključila v
družino, je postala del družinskega življe-
nja. Opravljala je vlogo povezovalke med
družinskimi člani ob ohranjanju in spošto-
vanju njihovih individualnih razlik in
posebnosti. Z njeno pomočjo so tudi drugi
člani družine pričeli aktivno sodelovati pri
reševanju skupnih problemov.
Vera Šinigoj
Literatura
G. Čačinovič Vogrinčič (1990), Gradivo za vaje iz psihologije družine. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo.
P. Lüssi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu: Teoretični koncepti socialnega dela in
izobraževanje. Socialno delo 29-
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Ur I RS, 52/95.
B. Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Raziskovalno poročilo. Ljubljana:
Visoka šola za socialno delo.
—, Metoda cirkulamih vprašanj: Supervizija na VŠSD. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
377
REJNIŠKA DRUŽINA KOT MOŽNOST NAJBOLJŠE IZBIRE ZA KONKRETNEGA OTROKA
Za vsakega otroka je najboljša možnost, da
zanj skrbijo njegovi starši. Zato je treba z
vsemi strokovnimi institucijami podpreti
starše, jim pomagati, da bi zmogli sami
primerno skrbeti za otroke. Šele takrat, ko
ti napori niso zadostni, ko s strokovno po-
močjo ni mogoče doseči v matični družini
ustreznih pozitivnih sprememb, se strokov-
ni delavci CSD odločamo za druge možno-
sti za otroka, za izločitev otroka iz matične
družine in premestitev v drugo okolje. Te
druge možnosti so lahko: sorodniki, dijaški
dom, mladinski dom, stanovanjska skupina,
zavod, posvojiteljska družina, rejniška
družina.
Tukaj želim razmišljati le o rejniški dru-
žini, rejništvti. O rejniški družini kot drugi
najboljši možnosti za konkretnega otroka,
saj so prva, najboljša možnost starši, ma-
tična družina.
V strokovni in laični javnosti velikokrat
slišimo, da so otroci prikrajšani zaradi tega,
ker so rejenci, da otroci »ostajajo« v rejni-
štvti. Da je rejništvo začasna, kratkotrajna
rešitev za otroka, dokler matična družina
skupaj s CSD ne sanira vseh težav, da se
lahko otrok vrne k staršem. Če to ni
mogoče, je treba poiskati za rejenca drugo
najboljšo možnost.
Vprašanje je, katera je druga najboljša
možnost. Ali je to posvojiteljska družina,
mladinski dom, zavod, ah se naj vrne k star-
šem, čeprav nimajo pogojev za otrokovo
pravilno vzgojo in oskrbo? Ali je lahko tudi
rejniška družina druga najboljša možnost?
Moja trditev je, da je tudi rejniška
družina druga najboljša možnost za otroka.
Rejništvo je začasno in kratkotrajno v
naslednjih primerih:
• ko premestimo otroka iz matične
družine zaradi bolezni, zdravljenja staršev,
zaradi njihove trenutne nezmožnosti za
oskrbovanje in vzgojo otroka;
•	če je matična družina sposobna, pri-
pravljena s pomočjo strokovnih institucij v
kratkem času odpraviti razloge, zaradi kate-
rih je bil otrok premeščen, če je pripravlje-
na na spremembe v svoji družini, odnosih;
•	če so staršem odvzete roditeljske pra-
vice ali dajo soglasje, da se za otroka ureja
posvojitev.
V Sloveniji, kjer je rejništvo dobro raz-
vito, če ga primerjamo s tujino, in je veliko
otrok vključenih v rejniške družine, je tudi
veliko rejništev dolgotrajnih. In to ne zato,
ker bi bili otroci tam pozabljeni, ampak ker
je to zanje druga najboljša možnost.
Kdaj je rejniška družina druga dolgo-
trajna (trajna) najboljša možnost za otroka?
1.	Ko starši kljub strokovni pomoči niso
sposobni spremeniti, izboljšati življenjskih
pogojev, da bi se lahko otrok vrnil v matično
družino, so pa sposobni vdrževati redne
stike z otrokom. Tako ima otrok rejniško
družino, ki skrbi za njegovo ustrezno vzgojo
in oskrbo, kjer se uči spoštovati pravila,
postavljati meje, se uči komunikacije, se
pripravlja na samostojnost. In ima svoje
starše, svojo realnost, stvarnost.
2.	Otroci, ki s bili nameščeni v rejniško
družino npr. po 10., 12. letu starosti, se težko
navadijo na novo družino, na nova družin-
ska pravila, odnose. Pri teh otrocih posvoji-
tev velikokrat ni mogoča in tudi ni primer-
na, saj morajo razreševati še odnos s starši.
3.	Otroci so lahko nameščeni v rejniško
družino z namenom kratkotrajne name-
stitve, a se ob delu z matično družino čez
leto ali dve pokaže, da vrnitev otroka k
staršem ni mogoča, da niso sposobni pre-
vzeti celotne skrbi zanj. Z odvzemom rodi-
teljskih pravic staršem bi lahko čez leto ali
dve uspeli in uredili posvojitev za otroka.
Vendar je vprašanje, ali lahko otrok, ki je
379
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
nekaj let živel v slabih pogojih pri starših,
se dobro vključil v rejniško družino, jo
sprejel za svoj dom, rejnike pa za svoje dru-
ge starše, sprejme še eno družino za svojo,
za najboljšo, če pa je zanj ta družina, ki jo
ima, njegova, najboljša. Ta otrok uradno ni
posvojen, ampak je rejenec, ki ima družino,
kjer je sprejet. Ima pravico, da govori o svo-
jih starših, da z njimi vzpostavi tudi stik, če
je mogoče. Ima socialno delavko, ki njemu,
rejniški družini in matični družini pri tem
definiranju, razmejevanju, dogovarjanju
pomaga.
4. Otroke s telesno prizadetostjo, dušev-
no prizadetostjo ali manjrazvitostjo, s čust-
venimi težavami, vedenjskimi ali drugimi
motnjami ali primanjkljaji so rejniške dru-
žine vehkokrat pripravljene sprejeti v svojo
družino. Imajo izkušnje in zaupanje, da
lahko sprejmejo tudi take otroke. Za te otro-
ke se posvojiteljske družine ne odločijo. Ali
je potem, če starši nimajo pogojev zanje,
boljša namestitev v zavod? Rejniška družina
jih sprejme take, kot so, jim pomaga, da se
usposobijo za samostojno življenje, če je to
mogoče. In velikokrat rejniške družine pre-
vzamejo trajno skrb zanje tudi v odraslosti,
saj mnogi med njimi niso sposobni samo-
stojnega življenja zaradi invalidnosti.
Da je rejniška družina najboljša možnost
za konkretnega otroka, je, poleg vseh dru-
gih strokovnih opravil, pomembno delo
individualne projektne skupine, kamor so
vključeni vsi pomembni za otroka (socialna
delavka, rejniška družina, rejenec, matična
družina idr.), ki delajo projekt za otroka,
vedno znova, ob vseh pomembnih odločit-
vah za otroka. IPS dela za najboljšo korist
otroka, kar konkretno obsega: zdravje otro-
ka, čustveni razvoj in vedenje, družbene in
družinske odnose ter odnose z vrstniki.
skrb zase in možnost doraslosti, identiteta
otroka, izobraževanje, poklicno uspo-
sabljanje in zaposlitev ter družbeni vtis.
Za dobro rejništvo je potrebno prav-
zaprav izpolnjevanje vseh strokovnih ko-
rakov, ki so opredeljeni v gradivu Vsebine
dela in metodološki pristopi v rejništvu.
Posebej bi poudarila še naslednje vsebine:
1.	Pridobivanje in usposabljanje novih
rejniških družin, saj brez njih ni rejništva,
ter permanentno izobraževanje rejniških
družin o otroku, družini in o specifičnih
potrebah otroka.
2.	Skupinsko delo z rejnicami in rejniki,
kjer imajo priložnost za učenje iz izkušenj,
se slišijo med seboj, si pomagajo, postajajo
skupina za samopomoč.
3.	Skupinsko delo z rejenci, še zlasti v
obdobju pubertete, odraščanja, kjer je po-
membno druženje v skupini, z vrstniki, s
sebi enakimi, kjer imajo možnost potrditve,
identifikacije.
4.	Treba je zakonsko urediti rejništvo po
18. letu rejencem, ki se redno šolajo, saj
otroci rejenci, ki so sredi šolanja, še niso
pripravljeni za samostojno življenje in
potrebujejo še vedno materialno osnovo in
strokovno pomoč, tako rejenec kot rejniška
družina.
Tako sklepam svoj prispevek s trditvijo,
da rejništvo ni dobro strokovno zastavljeno
le, če je začasno, kratkotrajno, ampak je
strokovno in človeško dobro za otroka tudi,
če je dolgotrajno, stalno. Glede na to, da je
to začasna rešitev, je mogoče vedno znova
govoriti o starših, mogoče je vzpostaviti
stike z njimi, mogoča je tudi vrnitev otroka
v matično družino. Ob tem moramo seveda
upoštevati otroka, njegove želje, potrebe,
zmožnosti.
Minka Žiberna
380
VZAJEMNO STARŠEVSTVO
PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI
BOLJŠE MOŽNOSTI ZA SOCIALNO DELO Z DRUŽINO
Ob spoznanju, da ljudje raje sledijo k ure-
sničitvam odločitev, ki jih sami sprejemajo,
si v svetovalnih razgovorih z roditelji v
postopkih razveze zakonske zveze in raz-
padu izvenzakonske skupnosti prizadevam,
da starša z upoštevanjem pravic in koristi
otrok skupno sprejmeta dogovor o nadalj-
njem varstvu in vzgoji otrok.
Iz dosedanje prakse po veljavni zakono-
daji sodišča ob razvezi zakonske zveze na
osnovi sporazuma ali tožbe za razvezo
zakonske zveze, ko se odloča tudi o varstvu
in vzgoji otrok, dodelijo otroka v varstvo in
vzgojo enemu ali drugemu roditelju ali
tretji osebi oziroma zavodu.
Te možnosti so umestne in sprejemljive
v primerih, ko sodišče razveže zakonsko
zvezo na podlagi tožbe, in to v primerih, ko
se starši niso mogli sporazumeti o varstvti
in vzgoji otrok, oziroma njihov sporazum
ni v skladu s koristmi otrok.
Sodna praksa kaže, da sodišča pri spora-
zumnih razvezah zakonske zveze ne upo-
števajo dogovorov staršev o skupni skrbi za
otroka po razvezi zakonske zveze in se
sklicujejo na ZZZDR, ki te možnosti izrecno
ne omenja.
Konvencija o otrokovih pravicah v 7. in
18. členu med drugim navaja, da ima otrok
pravico, da oba starša skrbita zanj, ter da
sta oba enako odgovorna za otrokovo vzgo-
jo in razvoj, kar zavezuje države, ki so
konvencijo ratificirale, k uresničevanju teh
pravic v svoji zakonodaji.
V skladu s konvencijo o otrokovih
pravicah vse več držav spreminja sodno
prakso in zakonodajo, tako da se v primerih,
ko okoliščine dopuščajo, ob razvezi zakon-
ske zveze dodelijo otroci v varstvo in vzgojo
obema staršema. Zaupanje otrok enemu ro-
ditelju postaja vse bolj izjema in prihra-
njeno za primere, ko skupna skrb ne bi bila
v korist otrok.
Sklepanje vzajemnega starševstva ni ovi-
rano po razpadu izvenzakonske skupnosti,
kjer gre ravno tako za odnose in razmerja
staršev in otrok kot v družinah formalno
sklenjenih zakonskih skupnosti. Izločitev
starša iz enakovrednega položaja do skup-
nih otrok zbuja neprijetna občutja, ki ovi-
rajo uspešno zadovoljevanje starševskih,
zlasti pa otrokovih pravic in koristi.
Pravno možnost sklepanja vzajemnega
starševstva v svetovalnih razgovorih ob
razvezi zakonske zveze ali razpadu izvenza-
konske skupnosti doživljam kot ustvarjanje
novih priložnosti za delo s starši v primerih,
ko eden izmed njiju ne more odstopiti od
skrbi za otroka. Gre za prizadevanje social-
nega dela h kvalitetnejšemu delu, ki ne iz-
loča nikogar in išče možnosti, kako bi lahko
roditelja skupaj skrbela za otroka.
Irena Bizjak
381
UPORABNIŠKE MREŽE: (NE)MOČ UPORABNIKOV V SOCIALNIH SLUŽBAH
POROČILO Z OKROGLE MIZE
Sodelujoči: Mirjana Majhenič, Marjan
Vončina, Srečko Pavlič, Francka Premzel,
Sonja Mladenič, Simona Neuvirl, Srečo
Dragoš, Marinka Kapelj. Moderatorka:
Darja Zaviršek
Gibanje uporabnic in uporabnikov, ki je
dodobra pretreslo socialno delo po svetu,
je v Sloveniji šele v zametkih. Zakaj je tako
in kje so ovire, s katerimi se soočajo stro-
kovne delavke in delavci, ki podpirajo giba-
nja, skupine ali posameznike? Kakšne so
izkušnje tistih, ki sodelujejo z uporab-
niškimi skupinami, in tistih, ki so bili
iniciatorji večje udeleženosti uporabnic in
uporabnikov pri nastajanju novih socialnih
služb? Ali je res, kot poudarjajo zagovornice
in zagovorniki uporabnikov, da človek, ki
je v službi uporabnikov, manj izgoreva in
dobiva svojo moč prav iz opolnomočenja
uporabnikov? Kako lahko na področju
izobraževanja in teorije socialnega dela
spodbujamo moč in vpliv uporabnikov in
kako vključiti uporabnike in uporabnice v
štiidijski proces?
Vse to so bila vprašanja, na katera smo
poskušali odgovoriti na okrogli mizi.
Pri konceptualizaciji moči in nemoči
uporabnic in uporabnikov v socialnih
službah smo izhajali iz humanistične
koncepcije moči, ki definira moč kot nekaj
negativnega, kot obliko zatiranja in hkrati
kot nekaj pozitivnega, kot osebno ali
kolektivno obliko opolnomočenja.
Diskusijski prispevki na okrogli mizi so
iz razhčnih perspektiv osvetlih ta vprašanja
in vanje vnesli konkretne izkušnje pri delu
s starimi, z ljudmi z duševnimi stiskami,
ljudmi s prizadetostmi, ženskami, ki doživ-
ljajo nasilje, in etnično skupino Romov in
Romkinj.
Mirjana Majhenič (Center za socialno
delo Maribor) se je osredotočila na položaj
starih ljudi in primerjala njihovo partici-
pacijo v domovih za stare in v skupinah za
samopomoč.
V prispevku je opozorila na tri pomem-
bna vprašanja, ki se zastavljajo vedno, ko
razmišljamo o odnosih med uporabniki in
strokovnjaki v socialnem delu: 1) kako
zagotoviti vpliv uporabnikov; 2) kako
zmanjšati zlorabe nad uporabniki; 3) kako
zmanjšati odvisnost uporabnikov od social-
nih služb. Poudarila je, da imajo stari ljudje
najmanj moči v domu za stare, največ pa v
skupinah za samopomoč. V samopomoči
vidi pomembno inovacijo, ki spodbuja k
temu, da postanejo ljudje manj odvisni od
ustanov, in morda v perspektivi privede do
tega, da jih bodo stari ljudje uporabljali kot
skupine pritiska.
Marjan Vončina (Center za socialno delo
Moste) je v ponovno poudaril pomen
uporabniškega gibanja, ki bi moralo vphvati
na delovanje socialnih služb. Poudaril je
koncept uporabniških mrež, ki bi imele
vlogo servisov, na katere bi se lahko obra-
čali strokovnjaki in uporabniki. Koncept
premika moči in opolnomočenje je zanj
mobilizacijsko geslo, svetovni nazor, ki vodi
tiste strokovnjake in strokovnjakinje, ki so
se v Sloveniji posvetili delu na preventivnih
in inovativnih projektih. Pri tem pa pomeni
uporabniško gibanje tudi nujno sodelo-
vanje javnega in nevladnega sektorja, saj se
uporabniki najpogosteje združujejo v ne-
vladne skupine, ki iščejo dialog z državnimi
službami, da bi izboljšali svoj položaj.
Srečko Pavlič (Zavod za živčno in dušev-
no bolne Hrastovec-Trate) se je osredotočil
na anahzo položaja ljudi z duševnimi pri-
zadetostmi, ki živijo v institucijah. Poudaril
je, da v velikih institucijah uporabniki
nimajo moči odločanja o svojem življenju
383
DISKUSIJSKI PRISPEVKI
in so povsem pod dominacijo medicinske-
ga in azilarnega modela duševne prizadeto-
sti. Poudaril je pomen delovanja nevladne
organizacije Odbora za družbeno zaščito
norosti konec 80. let, ki je prinesel številne
inovacije in premike na področju deinstitu-
cionalizacijske teorije in neposrednega dela
z uporabniki tudi v Zavod Hrastovec.
Vendar je tudi danes, po desetih letih, moč
odločanja izrazito neenakomerno porazde-
ljena in ostaja v rokah vodstvenih struktur
brez soudeležbe uporabnikov.
Francka Premzelj in Sonja Mladič (Varna
hiša Maribor) sta v skupnem prispevku
podali svoje izkušnje pri delu z ženskami
in otroki, ki pobegnejo pred nasiljem. Po-
udarili sta inovativno naravo tega projekta
in opozorili na očitna razhajanja s tradi-
cionalno prakso socialnega dela. Njuno
delo temelji na podpori in opolnomočanju
uporabnic, medtem ko je za tradicionalno
prakso socialnega dela vse prepogosto
značilno pripisovanje krivde žrtvi, skrb za
otroka namesto za vse, ki so izpostavljeni
nasilju, popuščanje storilcu ipd. Opozorili
sta na zakonske neustreznosti, ki onemo-
gočajo kvalitetno socialno delo, ki bi ne-
nasilni del staršev skupaj z otroki zavaroval
pred nasilnežem.
Simona Neuvirt (Center za socialno delo
Murska Sobota) se je osredotočila na delo
z Romi in Romkinjami. Poudarila je, da je
za povečanje moči uporabnikov pomem-
bno, da se socialne delavke dobro seznanijo
z romsko kulturo in jezikom, z njihovimi
običaji in vsakdanjim življenjem. Socialne
delavke se tako kot ostalo prebivalstvo
sooča s števlnimi stereotipi v zvezi z Romi
kot etnično manjšino, zato je še toliko
pomembnejše, da socialne delavke poznajo
pravila antidiskriminacijske prakse pri delu
s pripadniki druge kulture.
Srečo Dragoš (Visoka šola za socialno
delo) je naredil pregled kratke zgodovine,
ki je pripeljala do upoštevanja uporabniške
perspektive in analiz moči uporabnikov.
Različna sindikalna gibanja in zametki pro-
stovoljnega dela so bili znanilci uporabni-
škega gibanja, ki pa je bilo močno domini-
rano s strani političnega sistema. Optimal-
no razmerje vidi v součinkovanju treh
podsistemov, političnega, ekspertnega in
uporabniškega.
Opozoril pa je tudi na uporabnike-štu-
dente, ki morajo v študijskem procesu
dobiti več praktičnih izkušenj z dejanskim
socialnim delov v praksi.
Marinka Kapelj (Organizacija Šent) je
razgrnila najpogostejše težave, s katerimi
se srečujejo ljudje v duševni stiski. Ob tem
je poudarila pomen zagovorništva in infor-
miranja ljudi o njihovih pravicah. Opozorila
je na procese stigmatizacije, ki delujejo, ko
gre za ljudi z dolgotrajnejšimi psihiatrič-
nimi hospitalizacijami, in na oblike pomoči.
Iz tega kratkega povzetka referatov je
mogoče videti, da so vsi prispevki predsta-
vili vidik dobre prakse, ki deluje v obliki
socialne inovacije ali pa zgolj kot ideja,
motivacijski potencial in svetovni nazor
posameznikov in posameznic, ki s svojim
osebnim angažmajem spodbujajo premike
moči in spoznavajo, da je pridobivanje
moči uporabnikov tudi pridobivanje moči
njih samih.
Darja Zaviršek
384
v SPOMIN NA PROFESORJA TONETA KIKLJA
1935-1998
Osmega maja 1998 je preminil profesor
Anton Kikelj. Njegove posmrtne ostanke so
dvanajstega maja v prisotnosti velikega
števila žalujočih, med njimi več častnikov
Slovenske vojske, položili v družinski grob
na pokopališču pod cerkvico na Kureščku
blizu njegovega doma v Zapotoku.
Ko se je naš dragi kolega in učitelj šte-
vilnih generacij socialnih delavcev profesor
Tone Kikelj spomladi leta 1991 upokojil, je
odhajal poln načrtov o tem, kako si bo
uredil življenje na svoji domačiji v krogu
svojcev in sokrajanov. Od srca smo mu
želeli, da bi svoje zamisli uresničil in dolgo
užival zasluženi pokoj. Še se je oglašal na
šoli, a ob svojih obiskih nikdar ni potožil,
da bi bilo kaj narobe z njegovim zdravjem.
Zato nas je tem bolj pretresla vest, da mu je
zahrbtna bolezen tako zgodaj prekinila
življenjski tok. Od nas je odšel učitelj in ra-
ziskovalec, ki je pustil svojo sled v strokov-
nem socialnem delu in ki se je zapisal v srca
svojih kolegov, sodelavcev in šttidentov.
Anton Kikelj se je rodil 6. junija 1935 v
Zapotoku. Leta 1944 mu je Črna roka ubila
oba starša, ker sta sodelovala s partizani,
tako da so ga še ne desetletnega evakuirali
k zaveznikom v Bari. Po koncu vojne je
končal osnovno šolo v Splitu, srednjo
vojaško šolo in vojno akademijo za veziste
v Zagrebu, nato pa služboval kot oficir v
raznih krajih Jugoslavije, nazadnje kot
predavatelj v šoli za veziste v Ljubljani,
dokler se ni leta 1964 demobiliziral in nato
več let služboval kot predavatelj obrambe
in zaščite po srednjih šolah v Ljubljani.
Na tedanji Višji šoli za socialne delavce
v Ljubljani se je zaposlil leta 1976 kot
profesor višje šole za predmet Temelji splo-
šnega ljudskega odpora in družbene samo-
zaščite. Nismo pričakovali, da bo poklicni
oficir za zveze in komandant partizanske
brigade Teritorialne obrambe pripravljen
prispevati k oblikovanju vede o socialnem
delu. A v primeru prof. Kiklja smo se motili.
V predmet je že kmalu začel vnašati prvi-
ne socialnega dela v vojni, ob naravnih in
drugih hudih nesrečah in je tako posto-
poma oblikoval povsem nov predmet, ki ga
je razvijal na bogatih izkušnjah vojaškega
poveljnika, s poznavanjem spreminjajočih
se obrambnih konceptov in v neprestanem
stiku z dogajanji na terenu ob različnih
ujmah, ki so prizadevale posamezna podro-
čja naše domovine. Ko je bil predmet TSLO
odpravljen, mu ni bilo težko sestaviti no-
vega programa in nadaljevati predavanja iz
predmeta Socialno delo v izrednih razme-
rah, katerega vsebino je neprestano dopol-
njeval z novimi raziskovalnimi ugotovit-
vami. Občutljivo je zaznaval naivnosti in
napake pri organizaciji pomoči ljudem, ki
so jih prizadele ujme in prispeval k obliko-
vanju strokovne doktrine tega področja.
Drugo področje njegovega raziskovanja
je bila zgodovina socialnega varstva. Skupaj
s kolegi je izvedel obširno raziskavo o
socialnem skrbstvu med NOB in v povojni
izgradnji in raziskoval socialne razmere in
ukrepe v obdobju administrativnega uprav-
ljanja, v svoji zadnji raziskavi pa je segel tudi
v čas neposredno pred 1. svetovno vojno,
med njo in po njej. Čeprav ni bil zgodovinar
po stroki, je svoje živo zanimanje za zgo-
dovino našega strokovnega področja znal
prenesti tudi na študente, ki jim je bil men-
tor pri diplomskih nalogah o zgodovini so-
cialnega varstva pri nas.
Tretje področje njegove raziskovalne in
praktične dejavnosti so bile humanitarne
organizacije. Ni ga zanimalo apologetsko
poveličevanje vloge te ali one organizacije,
temveč le izkustveni podatki o njeni de-
javnosti in uspešnosti. Njegovo podrobno
385
NEKROLOG
NEKROLOG
poznavanje pravnih osnov in organizira-
nosti teh organizacij nam je koristilo, ko je
Slovenijo preplavil val beguncev in izgnan-
cev zadnje balkanske vojne. Leta 1986 je kot
zgodovinsko reminiscenco med več dru-
gimi do tedaj objavljenimi strokovnimi
članki objavil tudi članek o bosanskih
otrocih v Sloveniji v letih 1945—1951, kot
bi slutil, da se bomo spet srečah z bosan-
skimi begunci. Pomembno je prispeval k
organizaciji pomoči hrvaškim in bosanskim
beguncem. Še pred prelomnimi družbe-
nimi spremembami v začetku 90-tih let je
bil med prvimi, ki so podpirali pluralistično
odpiranje šole in stroke. Kot visok oficir
Teritorialne obrambe na ljubljanskem
področju je odigral pomembno vlogo pri
osamosvojitvi Slovenije.
Še v pokoju je nadaljeval s svojim razisko-
vanjem in še leta 1993 objavil pregled
dobrodelnosti v okviru razhčnih cerkva na
Slovenskem. Študente je usmerjal v prakso
v humanitarnih organizacijah, jim bil
mentor pri diplomskih nalogah. Socialne
delavce je v seminarjih strokovnega izpo-
polnjevanja seznanjal z doktrino pomoči ob
ujmah, predaval je v tečajih specializacij. Če
je le mogel, je sam šel na teren, da se je na
svoje oči prepričal o dogajanju in svetoval
praktikantom.
Iz tega kratkega in nepopolnega pregle-
da je razvidna širina njegovih strokovnih
interesov in dejavnosti, ki daleč presegajo
njegovo osnovno vojaško izobrazbo, in v
grobih potezah je naznačen njegov prispe-
vek k vedi o socialnem delu v izrednih
razmerah, k zgodovini socialnega varstva in
teoriji humanitarnih dejavnosti. Njegov
prispevek še ni poglobljeno in natančno
ovrednoten, vendar nas že to, kar o njem
vemo, obvezuje, da nadaljujemo njegovo
delo.
Čeprav je njegov strokovni prispevek ne-
sporen, se bomo profesorja Kiklja vendarle
spominjali zlasti po njegovi topli človeč-
nosti. Njemu samemu je vojna pustila ne-
izbrisen pečat Kot otrok in mladenič je
spoznal zlo, ki ga lahko človek prizadene
človeku, pa tudi človekovo ranljivost,
sočutje in solidarnost Globoko v sebi je
podoživljal stiske ljudi, ki morajo zapustiti
svoj dom; ki ostanejo brez svojih najdražjih;
brez imetja; ki se trudijo vživeti v tuje okolje;
ali ljudi, ki preživljajo osebne življenjske
stiske. Znal se je dvigniti nad zamere in
maščevanje in odpustiti.
Številni študentje se ga bodo spominjali
kot strokovnjaka na njegovem področju,
dobrega predavatelja, zahtevnega, a vendar
razumevajočega učitelja, pa hkrati prija-
telja, ki ni poudarjal svoje formalne vloge
in statusa, ampak se je, osebno skromen,
čeprav bi imel dovolj razlogov za vzvišeno
držo, rad z njimi prijateljsko pomenil in tudi
poveselil.
Profesorja Toneta Kiklja bomo ohranili
v prijaznem spominu.
Blaž Mesec
386
DOKUMENTI
KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
SLOVENIJE
Ker lahko v socialnem delu etično primer-
nost oz. neprimernost profesionalnih po-
stopkov presojamo samo na posamičnem
nivoju vsakega konkretnega primera, je
na splošni ravni možno opozoriti zgolj na
najočitnejše nepravilnosti in odstopanja
od temeljnih etičnih načel socialne profe-
sije. Kodeks torej ne more predstavljati iz-
črpne zbirke pravil, s katerimi bi regulirali
vsa možna etična ravnanja profesionalcev
v socialnem delu. Lahko pa opozarja na
tiste minimalne in splošno sprejete krite-
rije, ki jih je treba nujno upoštevati v
situacijah, ki zahtevajo etično presojo.
S tem namenom socialne delavke in
delavci — izhajajoč iz temeljnih pravic
uporabnikov in iz spoznanj pri delu z
njimi — sprejemamo naslednji
KODEKS ETIKE
SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
L UVODNE DOLOČBE
1. ČLEN
Osnovna naloga socialnih delavk/delavcev
je, da se osredotočajo na probleme, ki jih
imajo posamezniki, skupine ali cele skup-
nosti pri integraciji v tista socialna okolja,
ki so za njih življenjsko pomembna.
Zaradi vse večje kompleksnosti, spre-
menljivosti in nepredvidljivosti življenjskih
razmer postajajo v socialnem delu (poleg
neposredne pomoči) vse bolj pomembna
tudi taka znanja in veščine,
• s katerimi razvijamo samopomoč in
omogočamo ljudem uporabiti njihove
lastne sposobnosti za reševanje problemov
•	s katerimi izboljšujemo dostopnost
uporabnikov do obstoječih ali novih virov
pomoči
•	s katerimi vplivamo na zakonsko
regulacijo socialnih pravic in na prilaga-
janje ter razvoj socialne politike.
2.	ČLEN
Etične norme in pravila, vsebovana v tem
kodeksu, zavezujejo vse socialne delavke/
delavce, diplomant(k)e Visoke šole za soci-
alno delo v Ljubljani oziroma drugih šol in
programov, ki izobražujejo za socialno delo.
Socialne delavke/delavci se ravnajo po
tem kodeksu ne glede na področje social-
nega dela, kjer so aktivni, in ne glede na
ustanovo, v kateri so zaposleni.
3.ČLEN
V primerih, ko se pod vodstvom socialne
delavke/delavca vključujejo v socialno delo
tudi osebe brez ustrezne izobrazbe (stro-
kovnjaki drugih profilov, praktikanti,
prostovoljni delavci), je za upoštevanje tega
kodeksa pri njihovem delu odgovorna
socialna delavka/delavec.
II. ODNOS DO UPORABNIKOV
4. ČLEN
Delo socialne delavke/delavca mora biti
vselej v pomoč in korist uporabnikom, s
katerimi dela. Tega ne sme ogroziti noben
drug(ačen) interes ali namen.
387
DOKUMENTI
5.	ČLEN
Socialna delavka/delavec pri delu z uporab-
nikom uporablja predvsem strokovno
znanje in veščine; vsa druga sredstva
oziroma načine pa le, če niso v nasprotju s
tem in če koristijo uporabniku.
6.	ČLEN
Delo socialne delavke/delavca mora biti an-
tidiskriminatorno usmerjeno, kar pomeni:
•	da pri svojem delu uporabnikov ne
sme izključevati, omejevati ali zapostavljati
na podlagi rase, barve kože, spola, narodno-
stnega ali etničnega porekla, gmotnega in
družbenega položaja, življenjskega stila, se-
ksualne, verske ali idejne usmerjenosti, mo-
rebitne socialne označenosti, zmanjšanih
duševnih oziroma telesnih sposobnosti;
•	da zavrne kakršnokoli sodelovanje v
postopkih, ki niso v skladu z načelom iz
zgornje alineje;
•	da na kršitve načela iz prve alineje opo-
zarja zlasti svoje koleg(ic)e, vodstvo ustano-
ve, v kateri se to zgodi, po potrebi pa o tem
obvesti tudi pristojno ter širšo javnost.
7.	ČLEN
Zaradi spoštovanja osnovnih človekovih
pravic in zaradi posebnosti strokovnega
pristopa (npr. zaupnost) socialna delavka/
delavec izrecno varuje v svojih postopkih
zlasti posameznikovo osebnost, osebno
dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost
stanovanja uporabnika, s katerim dela.
8.	ČLEN
Socialna delavka/delavec pri delu z uporab-
nikom ne sme v nobenem primeru žaliti
njegove osebe, njegovih stališč, njegovih
vrednot ali njegovega čustvenega doživ-
ljanja. Če je potrebno, pa mu lahko pove
svoje mnenje o tem in ga opozori na mo-
rebitno neprimernost njegovih dejanj ali
namenov oziroma na njihove posledice.
9.	ČLEN
Socialni delavki/delavcu je prepovedano
izsiljevanje in fizično oziroma psihično na-
silje nad uporabnikom v kakršnikoli obliki.
Prav tako je prepovedana udeležba v takih
postopkih, njihovo podpiranje in tudi to-
leriranje.
10.	ČLEN
Spoštovati se mora morebitna zahteva upo-
rabnika do izbire ustreznejše(ga) socialne-
(ga) delavke/delavca oziroma do zamenja-
ve. Pri tem mora socialna delavka/delavec
uporabniku pomagati po svojih možnostih.
11.	ČLEN
Če socialna delavka/delavec oceni, da ne
more nuditi strokovne pomoči uporab-
niku, ki se je obrnil nanj(o) — bodisi zaradi
pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi
preobremenjenosti z drugim strokovnim
delom ali zaradi nepremagljivih osebnih
zadržkov — mora o tem uporabnika infor-
mirati že ob prvem stiku na zanj sprejemljiv
način in mu hkrati zagotoviti potrebno
pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku.
12.	ČLEN
Socialna delavka/delavec mora uporabnika
že na začetku postopka seznaniti o pričako-
vanjih, vsebini, načinu ter obsegu strokov-
nega dela v zvezi z obravnavo njegovega
primera.
Prav tako mora uporabniku posredovati
vse pomembne informacije o njegovih
pravicah, možnostih in načinu njihove
uveljavitve.
Zgornje zahteve so uresničene takrat, če
so tovrstne informacije podane na način,
ki je uporabniku razumljiv.
13.	ČLEN
Socialna delavka/delavec mora spoštovati
zasebnost vsakega (tudi bivšega) uporab-
nika in zagotoviti ter varovati tajnost vseh
informacij o njem, ki jih pridobi pri svojem
strokovnem delu. To velja tudi v primeru,
ko preneha opravljati svoj poklic.
388
KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
14.	ČLEN
Socialna delavka/delavec zbira in eviden-
tira samo tiste podatke o uporabniku, ki jih
potrebuje za svoje strokovno delo. Na ta
način zbrane osebne podatke mora uporab-
ljati samo v skladu z namenom, s katerim
so bili zbrani.
15.	ČLEN
Informacije o uporabniku sme socialna de-
lavka/delavec posredovati drugim zaintere-
siranim le, če ve, za kakšen namen bodo
uporabljene in če je hkrati izpolnjen eden
od naslednjih dveh pogojev:
a)	če so informacije o uporabniku v ne-
osebni obliki (tj., da onemogočajo razkritje
njegove osebne identitete) in če jih drugi
zainteresirani uporabljajo v strokovne,
raziskovalne, statistične, supervizijske ali
edukacij ske namene;
b)	če socialna delavka/delavec v zvezi s
posredovanjem informacij drugim osebam
ali ustanovam dobi osebno dovoljenje od
uporabnika, da lahko to stori, in če ga hkrati
seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/delavec lahko posre-
duje podatke o uporabniku mimo gornjih
določil samo v izjemnih primerih, če s tem
prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevar-
nost, vendar se mora prej posvetovati s pri-
stojnim strokovnim organom in nosi polno
odgovornost za vse nastale posledice.
16.	ČLEN
Socialna delavka/delavec mora uporab-
niku, s katerim dela, omogočiti vpogled v
vso dokumentacijo, ki je nastala ah nastaja
v zvezi z njim. Pri tem ne sme biti ogrožena
tajnost podatkov drugih uporabnikov.
17.	ČLEN
Socialna delavka/delavec mora uporabnika
obvestiti in dobiti njegov pristanek pred
morebitnim snemanjem njunega razgovora
na avdio ali video trak. Tovrsten zapis se
obravnava kot vsaka druga dokumentacija
o njem.
18.	ČLEN
V primerih, ko socialna delavka/delavec
prejme plačilo za svoje strokovno delo
neposredno od uporabnika, ga mora pred
obravnavo seznaniti s ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku
na začetku svojega dela z njim, ne sme
povečati brez privolitve uporabnika.
Brezplačna storitev materialno šibkim
uporabnikom in zlasti tistim, ki so v denarni
stiski, je za socialno delavko/delavca častno
dejanje.
19.	ČLEN
Za socialno delavko/del ave a je prepo-
vedano prejemanje materialnih daril in
nematerialnih uslug v zvezi s pričakovanim
ali opravljenim strokovnim delom.
m. ODNOS DO PROFESIONALNEGA OKOLJA
20.	ČLEN
Socialna delavka/delavec si pri sodelovanju
s svojimi kolegi(cami) kot tudi s strokov-
njaki(njami) drugih strok prizadeva, da
razlike v izobrazbi, položaju, znanju, v
prakticiranih delovnih metodah in oseb-
nem prepričanju ne bodo ovira, pač pa
korist vseh.
Socialna delavka/delavec se zavzema za
solidarnost in sodelovanje z vsemi stro-
ko vnjaki(nj ami) in ustanovami, enako s
podrejenimi kot z nadrejenimi — razen v
primerih, ko bi tako ravnanje utegnilo
kakorkoli škoditi bivšim, sedanjim ah poten-
cialnim uporabnikom oziroma ugledu
socialne profesije.
21.	ČLEN
Socialna delavka/delavec se vključuje v
supervizijske oblike dela in tudi sicer po
potrebi sodeluje s svojimi kolegi(cami) in
drugimi strokovnjaki(njami). Obvezno pa
se mora z njimi posvetovati,
•	če je pri svojem delu v kakršnihkoli
strokovnih dilemah ali
•	če obstaja verjetnost, da bi bila opusti-
389
DOKUMENTI
tev konzultacije z drugimi škodljiva za
uporabnika.
22.	ČLEN
Morebitna razhajanja ali konflikte z dru-
gimi kolegi(cami), nadrejenimi ali podre-
jenimi, mora socialna delavka/delavec
vselej razmejiti od osebnih, neprofesio-
nalnih interesov.
23.	ČLEN
Če socialna delavka/delavec ravna v skladu
s tem kodeksom, s spoznanji socialne stroke
ter z ugotovitvami drugih znanosti, mora
biti njeno (njegovo) strokovno delo neod-
visno in neovirano.
Za to so odgovorne zlasti osebe in
organi, ki so socialni delavki/delavcu
nadrejeni.
24.	ČLEN
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/
delavec prenaša zainteresiranim kolegicam
in kolegom, drugim sodelavkam in sodelav-
cem, pripravnicam in pripravnikom, štu-
dentskim praktikantkam in praktikantom
ter prostovoljkam in prostovoljcem v
socialnem delu.
25.	ČLEN
Socialna delavka/delavec se mora pri
svojem delu nenehno zavedati, da znanje,
pridobljeno na katerikoli stopnji formal-
nega izobraževanja, kot tudi izkušnje,
dobljene s strokovnim delom, niso nujno
splošno uporabne, sploh pa ne popolne niti
trajne.
Zato socialna delavka/delavec svoje stro-
kovno znanje in veščine nenehno preverja
ter izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s
sodelovanjem s kolegi(cami), z vključe-
vanjem v supervizijske ter druge formalne
in neformalne oblike izobraževanja.
Formalna izobrazba je pogoj za oprav-
ljanje strokovnega dela, permanentno
izobraževanje pa je pogoj za delovno
uspešnost.
26.	ČLEN
V ustanovah in delovnih okoljih, kjer se
(vz)trajno krši katerokoli načelo iz tega
kodeksa, se socialna delavka/delavec ne
zaposluje, ker s tem varuje lastni strokovni
ugled in ugled socialne stroke, ki jo kot
strokovnjak(inja) predstavlja.
27.	ČLEN
Vsak ima pravico opozarjati socialne delav-
ke/delavce na moralne norme tega kodeksa
in od njih zahtevati, da se ravnajo po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna
dolžnost za član(ic)e strokovnih organizacij
s področja socialnega dela in za predstav-
nike javnih ter drugih socialno varstvenih
zavodov.
IV. ODNOS DO ŠIRŠEGA DRUŽBENEGA OKOLJA
28.ČLEN
Socialna delavka/delavec se zavzema za
izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti
svojega dela in za čimvečjo dostopnost
socialnih storitev, ustanov in virov pomoči
za vse, ki jih potrebujejo.
Tak pristop naj bo izražen tako v nepo-
srednem delu z uporabniki kot tudi v dru-
gih stikih s strokovno in laično javnostjo.
29.	ČLEN
Profesionalnost socialne delavke/delavca
vključuje angažiranje ttidi na tistih družbe-
nih vprašanjih in področjih, ki so s strokov-
nim socialnim delom zgolj v posredni, a
pomembni zvezi. V tem smislu se zavzema
za take socialno-politične, zakonodajne ali
pa civilno-družbene iniciative, ki so v prid
uporabnikom socialnega dela.
Pri takem delovanju se socialna delavka/
delavec sklicuje izključno na strokovne
argumente.
390
KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
V. KONČNE DOLOČBE
30. ČLEN
Moralno odgovornost za kršitve tega ko-
deksa ugotavlja častno razsodišče Društva
socialnih delavk in delavcev Slovenije.
31. ČLEN
Odločanje častnega razsodišča je javno.
Njegova presoja primerov, v katerih je
kršeno katerokoli načelo tega Kodeksa, pa
ima moralne posledice in se lahko objavi v
javnih medijih, če je to koristno za upo-
rabnike ali za profesijo.
32.	ČLEN
Kodeks etike socialnih delavk in delavcev
Slovenije začne veljati, ko ga sprejme
Skupščina Društva socialnih delavk in
delavcev Slovenije.
33.	ČLEN
Ker je ta kodeks obvezen za vse, ki se pro-
fesionalno ukvarjajo s socialnim delom,
mora biti socialnim delavkam/delavcem
dostopen na vseh ustanovah, kjer se za-
poslujejo ali izobražujejo.
Ustanove in organizacije, ki zaposlujejo
socialne delavke/delavce, morajo zagotoviti
dostopnost tega kodeksa tudi svojim
uporabnikom in zainteresirani javnosti.
391
POVZETKI
Bernard Stritih
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI
Doc. dr. Bernard Stritih je predavatelj socialnega dela na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
Začetki socialnega dela v ZDA in Evropi se razlikujejo: ameriško socialno delo je zaznamovano z
optimizmom pionirstva pri osvajanju Zahoda, evropsko pa z nerešljivostjo nasprotja med velikimi
idejami in praktično pametjo. Socialna diagnoza Mary Richmond ni podobna psihiatrični diagnozi,
ampak poudarja svojskost vsakega posameznika v njegovem socialnem kontekstu. Posebna hinkcija
socialnega dela, na kateri gradi svojo avtonomijo, je pomoč ljudem, ki jim grozi socialna izključitev.
Avtonomnost socialnega dela je nujna za kontinuirano razvijanje odnosov z drugimi avtonomnimi
družbenimi podsistemi. Sodobni človek je samozadosten, ko zmaguje, zelo težko pa se zave svoje
ranljivosti in se v krizah še bolj osami, tako da človeška pomoč v naravni socialni mreži ne zadostuje.
Tu nastane potreba po socialnem delu, torej po iskanju možnosti, kje v okolju se lahko ta človek
vključi v odnosno mrežo. Socialno delo ni orodje socialne politike, temveč se razvija v generično
stroko in znanost, ki neguje tudi učenje iz nenamernih napak in spodrsljajev.
Srečo Dragoš
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV
Doc. dr. Srečo Dragoš je predavatelj obče sociologije na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
Socialno delo je kot dejavnost že po definiciji ujeto v paradoks »mejnih« ved, osredotočenih na
tisto, kar pri drugih ostaja na robu njihovega zanimanja. Kot profesija pa je (v primerjavi z
razvitejšimi, ki imajo daljšo tradicijo) na teoretskem, strukturnem in kadrovskem področju v margi-
nalnem položaju. Zato gre za pomembno vprašanje, kako se bo socialno delo razvijalo v prihodnje.
Premislek o teh treh področjih na način, ki ga avtor opredeli kot ekologijo robov, nakazuje nekatere
možnosti marginalnosti, ki jih lahko izkoristimo v pozitivno smer Zlasti moramo biti pozorni do
razmejitev v notranjem okolju lastne profesije in do relacij navzven, tj., do drugih sistemov. V ta
namen je lahko uporabna navezava na Parsonsovo shemo štirih funkcij, ki opozarja na sistemske
pogoje, ki jim mora zadostiti tudi socialno delo kot profesionalni sistem. Aplikacijo Parsonsove
sheme (AGIL) na socialno delo podaja avtor v zaključku tega prispevka.
Danica Hrovatič
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
Danica Hrovatič je diplomirala na Fakulteti za družbene vede in Visoki šoli za socialno delo s
področja neprofitnih organizacij. Zaposlena je pri Socialni zbornici Slovenije, kjer se ukvarja s
področjem socialnega varstva.
Socialno delo kot stroka in neprofitne nevladne organizacije kot organizacijski prostor za izvajanje
dejavnosti sta med seboj neposredno povezana. Neprofitne nevladne organizacije nastajajo ob
profitno orientiranem in javnem sektorju. Tovrstne organizacije so za socialne delavke/ce, ki so
doslej svojo dejavnost izvajali v okviru javnih zavodov, novi delovni izzivi in možnosti zaposlovanja.
Prispevek predstavlja možnosti organiziranja in vključevanja socialnih dejavnosti, ki nastajajo na
podlagi iniciativ civilne družbe in odgovornih posameznikov, v nevladne obhke organiziranosti:
skupine za pomoč in samopomoč, društva, zavode, ustanove, zasebništvo, podjetja ali samostojne
socialne programe. Neprofitno nevladne organizacije se pri delu srečujejo z različnimi problemi,
ki nastajajo zaradi pomanjkanja strukture. Pomembni elementi pri tvorjenju strukture so zlasti
trije: vzpostavljanje partnerskih odnosov z državo in profitnim sektorjem, financiranje z uporabo
različnih virov sredstev in kadrovanje v smeri uravnoteženosti med delom prostovoljcev in
profesionalno zaposlenih delavcev. Struktura neprofitno nevladnih organizacij je potrebna pri
393
POVZETKI
konstituiranju neprofitnega sektorja, ne samo kot dopolnilnega, ampak tudi enakovrednega v
sistemu blaginje.
Vesna Leskošek
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Dipl. soc. del Vesna Leskošek je vodja Centra za pomoč mladim v Ljubljani.
V nekaj letih pluralnega sistema socialnega varstva se je poleg javnih služb razvila široka mreža
programov nevladnih organizacij. Te so zaradi svojih značilnosti pričele spreminjati klasične
socialno varstvene koncepte in vnesle nova razumevanja odnosa med uporabniki storitev in
izvajalci. S tem so vplivale tudi na spremembo razumevanja vloge profesionalcev in profesionalnosti
same. Novosti na področju socialnega varstva so, kot vidimo iz javnih razpisov, že vpete v sistem,
so zaželene in spodbujane. Tudi zato, ker postajajo institucionalna norma za vstop v Evropsko
Unijo. Sedaj je čas za nov korak. Ta je zlasti v zagotavljanju kvalitete, dobrih pogodbenih odnosih,
planiranju in ugotavljanju potreb. Brez zadnjega bodo dejavnosti narekovale predvsem organizacije
iz lastnih ambicij in ne ljudje, ki servis potrebujejo.
Srečo Dragoš
DRUŽBENI POGOJI AVTONOMIJE UPORABNIŠKIH SKUPIN
Avtonomija uporabnikov pomeni avtonomijo na dveh osnovnih ravneh, psihični in socialni. Avtor
se v prispevku osredotoča zlasti na drugo raven in v tej zvezi postavi štiri teze. Prvič: Slovenija na
socialnem področju ne zaostaja bistveno za evropskim prostorom—razen v razvitosti uporabniških
skupin. To pomeni, da je (kljub evropski primerljivosti) okolje, potrebno za afirmacijo avtonomije
uporabniških skupin pri nas, nerazvito, saj še vedno bolj zavira kot pa stimulira samoorganizacijo
uporabnikov. Drugič: sistemska avtonomija uporabniških skupin pomeni zlasti samostojnost glede
na politični in glede na ekspertni sistem. Na področju osamosvajanja od politike je v zadnjih letih
prišlo do pomembnih premikov. Tretjič: pri razmejitvi uporabniških od ekspertnih mrež smo še
na začetku. Četrtič: sodelovanje med uporabniškimi skupinami in VŠSD kot ekspertno ustanovo
bo tudi v prihodnje nujno, a bolj omejeno (ozko profilirano). Zato bodo za uporabniška združenja
priporočljive intenzivnejše povezave zlasti s Socialno zbornico Slovenije in z novim Društvom
socialnih delavk in delavcev Slovenije.
Marjan Vončina
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Marjan Vončina je socialni delavec in diplomirani sociolog, direktor Centra za socialno delo
Ljubljana Moste in predsednik društva Altra.
Avtor uvodoma opozarja na spremembe v sistemu socialnega varstva in na nove vrednostne
orientacije, ki zahtevajo premislek in ustrezno akcijo socialnih delavcev. Spremembe v sistemu
socialnega varstva vplivajo tudi na možnosti zaposlovanja socialnih delavcev in delavk, pri čemer
lastna skrb za izboljšanje pogojev za profesionalno udejstvovanje postaja temeljna družbena zahteva
od poklica socialnega delavca. V nadaljevanju so ločeno prikazani problemi, s katerimi se srečujejo
socialni delavci glede na to, v katerem sektorju družbe so zaposleni. Temeljni problem socialnih
delavcev, ki delajo v javnem sektorju, so pomanjkljiva regulacija in nedefinirani cilji pri uvajanju
socialnovarstvenih storitev. Temeljni problem socialnih delavcev, zaposlenili v nevladnem sektorju,
je nestabilno financiranje programov. Temeljni problem socialnih delavcev, ki so zaposleni v
delovnih organizacijah, pa se kaže v nedefinirani vlogi socialnega dela v profitnih organizacijah.
Vida Miloševič-Arnold
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI (S POUDARKOM NA JAVNEM SEKTORJU)
Vida Miloševič Arnold, dipl soc. del, spec, supervizije, predava uvod v socialno delo, socialno
delo s starimi ljudmi, supervizijo v socialnem delu in mreže in storitve socialnega varstva na
Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
V pričujočem članku avtorica analizira dosedanji razvoj socialnega dela in stopnjo njegove sedanje
profesionaliziranosti v Sloveniji. Pri tem se deloma opira na rezultate raziskave o profesionalnosti
394
POVZETKI
socialnega dela v Sloveniji iz leta 1997. Opozarja na pojmovanje predmeta socialnega dela kot
prakse in na sodobne paradigmatske premike v socialnem delu ter na njihovo aplikacijo v našem
strokovnem prostoru. V nadaljevanju razpravlja o aktualnih procesih, ki se kažejo zlasti na področju
javnega sektorja, in predlaga določene spremembe, ki bi socialnemu delu zagotovile boljši družbeni
status, s tem pa tudi boljše storitve uporabnikom.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
SOCIALNO DELO Z DRUŽINO: PRISPEVEK KONSTRUKTIVIZMA
Izr. prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič predava psihologijo družine in socialno delo z družino
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
Članek obravnava prispevek konstruktivizma k teoriji in praksi socialnega dela. Ključni pojmi v
stroki — socialnodelavski delovni odnos, instrumentalna definicija problema, udeleženi v problemu
in rešitv^i, osebno vodenje — dobijo nov pomen, če jih povežemo z etiko participacije pri ustvarjanju
nove zgodbe v odprtem prostoru za pogovor. Socialno delo se definira tudi kot raziskovanje in
soustvarjanje zgodb, ki dajejo smisel življenju; temelji na razumevanju, sporazumevanju, dogovoru,
v spoštovanju edinstvenosti. Pogoji za oblikovanje socialnodelavskih projektov pomoči na dialoški
način so analizirani skozi tekste Roberte Greene in Andersonove in Goolishiana.
Anica Klemenc-Žvikart
MODELI OBRAVNAVE DRUŽIN PRI CENTRIH ZA SOCIALNO DELO IN STROKOVNE DILEME MED TEORIJO,
PRAKSO IN DRŽAVO
Anica Klemenc-Žvikart je diplomirana socialna delavka, zaposlena na Centru za socialno delo
Dravograd.
V članku so opisani modeli obravnave pri centrih za socialno delo v primerih odločanja o dodelitvi
otrok, stikih in drugih pomembnih vprašanjih za življenje otrok po razpadu izvenzakonske
skupnosti ali zakonske zveze, kjer so pooblastila za odločanje z zakonom zaupana centrom za
socialno delo in se starši ne morejo sami sporazumeti o teh vprašanjih. Poudarjeno je vprašanje
razmejitve strok in organizacije dela z namenom razmišljanja o kvalitetnejšem in učinkovitejšem
delu. Kot pomemben element pri doseganju teh ciljev pa je prikazan vnos koncepta prve socialne
pomoči v prakso socialnega dela in možnosti ob tem.
Tanja Lamovec
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
Prof dr. Tanja Lamovec je predavateljica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani in predsednica društva Paradoks.
Članek razkriva številna protislovja družinske oskrbe ljudi z dolgotrajnimi psihičnimi stiskami.
Sodobna nuklearna družina nima pogojev za tako skrb, vendar pa tradicija in država tako pomoč
pričakujeta. V razvitih deželah se lahko take osebe vključujejo v številne programe in tako preživijo
del dneva zdoma, pri nas pa je teh možnosti malo in dobivajo le neznatno podporo države. Družine
in še zlasti matere teh oseb se srečujejo s številnimi izvori stresa, ki jih strokovnjaki le slabo poznajo
ali jim ne posvečajo pozornosti. Članek poskiiša sistematizirati nekatere teh dejavnikov. Čeprav
je primarna skrbnica navadno mati, bivanje osebe z dolgotrajnimi stiskami močno spremeni tudi
življenje drugih družinskih članov (sorojencev, zakoncev, otrok). V težnji za preživetje si družine
izdelajo različne strategije, s katerimi se poskušajo prilagoditi na težko situacijo. Nekatere teh
strategij so opisane, prikazane so tudi posledice. Nakazana je tudi potreba po organizirani politični
akciji družin, ki skrbijo za uporabnike psihiatrije.
Peter Stefanoski
DRUŽINA, DROGE IN SOCIALNO DELO
Dipl soc. delavec Peter Stefanoski je zaposlen na Centru za socialno delo Ljubljana Šiška na
področju dela z ljudmi v stiski, katerih del je tudi uživanje alkohola in nedovoljenih drog. fe
terapevt v klubu zdravljenih alkoholikov. Pod naslovom »Kdo se pa tebe, droga, boji?«, gostuje s
predavanji za starše in učitelje po slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Za učitelje vodi tudi
395
POVZETKI
24-umo delavnico z enakim naslovom.
Avtor razmišlja o strokovnih socialnodelavskih izhodiščih za delo z uživalci drog in njihovimi
družinami na centrih za socialno delo. Ciljev in načinov dela z uživalci drog ne išče v »specifičnih
značilnostih« uživalcev drog, temveč v diskurzu socialnega dela ter metodiki strokovnih ravnanj
in načel socialnega dela. V razmislek ponuja smernice za praktično delo z uživalci drog na centrih
za socialno delo.
Vida Kramžar
DROGE IN (SUB)KULTURA: DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOSTI
Mag. Vida Kramžar, sociologinja, uči družboslovne predmete na Srednji šoli Zagorje.
Analiza problema uživanja prepovedanih drog je velikokrat pojasnjevana v negativni luči kot stvar
socialne patologije. Gre za enačenje med uživanjem in družbeno škodljivim ravnanjem. Tako etično
posploševanje zakriva, da gre tudi pri uživalcih za element skupnosti, torej družbenosti. Vendar
pa je s stališča vrednot ta družbenost pojmovana drugače. Gre za t. i. dionizični vidik družbenosti,
ki je s stališča skrajnega individualizma nerazumljen. Mogoče je njegova patološkost deloma rezultat
te nerazumljenosti. Na reševanje problema uživanja in odvisnosti od nelegalnih drog je treba
gledati tudi s kulturnega vidika. Tako se problem razpre v globalni perspektivi in pokaže kot
utesnjen v razmerje med določenimi modeli institucionalnih kultur Njegovo reševanje pomeni
tudi odpiranje meja teh kultur
Vito Flaker
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH
Doc. dr. Vito Flaker predava socialno patologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
Stanovanjske skupine ponavadi opredeljujejo kot vmesne oblike med zavodsko obravnavo in
civilnim življenjem v skupnosti. V tem smislu so stanovanjske skupine tipičen teren socialnega
dela kot umetnosti navadnosti izjemnega. Stanovanjske skupine se med seboj razlikujejo po
ustanoviteljih, stanovalcih, njiliovem številu, spolu (večinoma so moški). Pogosto so prehodnega
značaja in so korak pri osamosvajanju. Pogosto so locirane v navadnih soseskah, večinoma v mestili.
Nekatere imajo več pravil, večinoma pa si ritem življenja v njih uravnavajo stanovalci sami. Ena
osnovnih tem pogovorov je ukvarjanje z gospodinjstvom. V stanovanjskih skupinah ni opaziti
posebnih vlog in klik, značilnih za zavode. Razumevanje delovanja in ravnanje osebja in stanovalcev
uravnavajo različni modeli: model azila, temu soroden psihoterapevtski model, model hendikepa
oz. prizadetosti, model družine z voljo po domačnosti, diskurz gospodinjskega Sizifa, modeliranje
življenja po vzoru vsakdanjosti, model prostega časa in samopomočni in samoorganizirani model.
Vida Slernenšek-Kovačević
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSNIKOV Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU
DILEME
Diplomirana inženirka socialnega dela mag. Vida Slemenšek-Kovačevič je svetovalka ministra
na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.
Avtorica se v članku ukvarja s področjem posebnega varstva in skrbi za otroke in mladostnike z
motnjami v telesnem in duševnem razvoju in s tem v zvezi poudarja potrebo razumevanja koncep-
cije globalne razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji ter celostnega pristopa v obravnavi
teh otrok in mladostnikov. Zlasti poudarja pomen in nujnost interdisciplinarnega pristopa v sedanji
in prihodnji mreži strokovnih služb in sistemu usposabljanja, z vgrajenim postopkom razvrščanja,
ki omogoča razvrstitev na podlagi temeljite diagnostične in timske obravnave v razvoju motenega
otroka, glede na vrsto in stopnjo prizadetosti, ter predlaganje ustreznega usposabljanja in nadaljne
obravnave glede na njegove posebne probleme in potrebe. Pojasni, da dileme na tem področju
povzročajo predlogi o razvojnem procesnem razvrščanju s pomočjo individualnih in
individualiziranih programov, ki so skladni z otrokovim razvojem, učenjem (česa se je sposoben
naučiti in kako) in možnostmi za doseganje postavljenih ciljev ter zakonsko opredelitvijo
pristojnosti šolskih uprav za izdajo odločb v postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.
396
POVZETKI
Majda Knehtl
SOCIALNE PREDNOSTI IN SLABOSTI INTEGRACIJE ŠOLANJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI
Dipl. soc. del Majda Knehtl dela v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana.
Članek vsebuje natančnejši prikaz strokovnih mrež, služb in udeležencev, ki se vključujejo v proces
obravnave in šolanja otrok s posebnimi potrebami, različnih strokovnih aktivnosti in vsestransko
prepletenost strokovnih odnosov in dogajanj različnih strokovnih služb. Področje, ki pozna dokaj
visoko strokovno raven obravnave, organizacije, spremljanja in vodenja (evidentiranja), bo s šolsko
reformo doživelo temeljito vsebinsko in pristojnostno reorganizacijo. Nakazane so aktualne dileme
glede praktičnega izvajanja tako zahtevnega področja z vidika vsebine, organizacije in finansiranja.
Zastavljata se vprašanji: ali integracija sama po sebi zahteva tako korenite sistemske spremembe
in posege v socialnem in sociološkem smislu in kam se bo po novi delitvi vlog strokovnih služb na
tem področju umestilo socialno delo, ki je bilo do sedaj s svojo ključno vlogo učinkovito.
Mirjana Majhenič
SKRB ZA STARE - OD DRŽAVE BLAGINJE DO SAMOPOMOČI
Mirjana Majhenič je diplomirana sociologinja, zaposlena v Centru za socialno delo Maribor
kot pomočnica direktorice za strokovne zadeve.
Država blaginje je povsod po svetu pokazala svojo nemoč, ko bi se morala soočiti in spopasti z
naraščajočimi zdravstvenimi in socialnimi problemi prebivalstva, potem ko so razpadli sistemi
tradicionalnih oblik medčloveške pomoči in solidarnosti. V procesu deinstitucionalizacije javnih
služb se je kot temeljno vprašanje pokazalo razmerje moči med uporabniki in strokovnjaki. Avtorica
ga razčlenjuje na aktualnem primeru soobstoja treh različnih oblik pomoči starim pri nas, v katerih
se zrcaUjo različne stopnje institucionaliziranosti, s tem pa tiidi vpliva, iniciative in odvisnosti
uporabnikov. To so: domovi za upokojence, pomoč na domu starim ljudem in skupine starih za
samopomoč. Različne oblike samopomoči — skupine, organizacije in gibanja — so izziv za
profesionalce tudi v naših razmer, hkrati pa ob strokovni obravnavi izjemno pomembna
komplementarna sestavina obvladovanja stisk ljudi.
Pavla Rapoša Tajnšek
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU
Mag. Pavla Rapoša Tajnšek je predavateljica na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
Avtorica v prvem delu prispevka obravnava kritične razmere, v katerih se je socialno delo v
slovenskem delovnem okolju znašlo v obdobju ekonomske in družbene tranzicije; navaja razloge,
ki so pripeljali do krize, in predstavi možnosti za (re)integracijo socialnega dela v delovno okolje
na novih temeljih, ki izhajajo iz strateških načel evolucijskega menedžmenta. V drugem delu
predstavi vlogo socialnega dela pri usposabljanju vodij za reševanje osebnih in družinskih
problemov zaposlenih; prikazen je model, ki ločuje kontrolno in nadzorno funkcijo in je sestavni
del vodenja, od funkcije pomoči; predstavljene so bistvene vsebine načela usposabljanja vodij za
pomoč zaposlenim.
Dušan Zapušek
MODELI SOCIALNEGA DELA V PREMOGOVNIKU VELENJE
Dipl soc. del Dušan Zapušek je zaposlen v Premogovniku Velenje na področju socialnega dela
z invalidi.
V razmerali Premogovnika Velenje je najbolj razvit model socialnega dela v delovnem okolju kot
model pomoči delodajalcem oziroma delovni organizaciji. Avtor poudari vlogo socialnega delavca
kot svetovalca vodstvu za odločitve, ki so povezane s strateškim obvladovanjem invalidnosti in
projektnim delom, kjer so zajeti tudi socialni ukrepi varstv^a pri delu. Projekt Obvladovanje
invalidnosti v Premogovniku Velenje zajema pet sklopov. Ti so: predstavitev obvladovanja
invalidnosti in dopolnitev podsistema uporabe invalidske zakonodaje, preprečevanje invalidnosti,
zaposlitveni programi, poklicna rehabilitacija in vključitev sistema obvladovanja invalidnosti v
delovno okolje.
397
POVZETKI
Simona Žnidarec, Polona Erlah
TRENING ASERTIVNOSTI
Dipl soc. del Simona Žnidarec je asistentka na Visoki šoli za socialno delo. Dipl soc. del Polona
Erlah se ukvarja s projektom Trening asertivnosti.
Prispevek je povzetek diplomske naloge z naslovom Trening asertivnosti, ki je rezultat triletnega
samostojnega dela in izkušenj avtoric na tem področju. V prvem delu predstavita teoretske kon-
cepte in modele, na podlagi katerih izvajata trening. Drugi del vsebuje predstavitev strukture
treninga in je jedro prispevka. Prispevek se konča s predlogi za uporabo treninga.
Darja Zaviršek
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
Doc. dr. Darja Zaviršek predava socialno antropologijo, študije spolov in teorije prizadetosti na
Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani; od leta 1997je gostujoča profesorica na Central Euro-
pean University v Budimpešti, je članica izvršnega sveta Evropske zveze šol za socialno delo
(EASSW).
Članek se ukvarja s sociološko in socialno analizo prisilnih izselitev v Sloveniji. Avtorica ugotavlja,
da je v njih mogoče videti primere socialnih nepravičnosti in nespoštovanja mednarodnih doku-
mentov v zvezi s pravico do stanovanja, ki jih je podpisala Slovenija. Iz socialne perspektive članek
na študiji primera izselitve matere samohranilke z dvema otrokoma analizira procese družbenega
izključevanja in opozarja, da taka izselitev ni naključna. Povezana je z nakopičenimi družbenimi
devalvacijami, kot so etnična pripadnost, nizek ekonomski status, šibka socialna mreža. Državne
institucije ravnajo v teh primerih tako, da namesto podpore družini družino razselijo in njene
člane razmestijo po različnih državnih institucijah. Prihaja do različnih psiholoških procesov, ki
praviloma obsojajo oškodovano osebo in v njej iščejo razloge za njeno stisko. Avtorica prikaže,
kakšna je pri tem vloga socialnega dela in kakšna bi ob avtonomnejšem položaju socialnega dela
pravzaprav morala biti.
Anka Zdovc
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
POVZETEK RAZISKAVE
Dipl soc. del Anka Zdovc je svetovalka za prvo socialno pomoč na Centru za socialno delo
Domžale.
V prvem delu članka predstavi avtorica modele izgorelosti različnih avtorjev, govori o vplivu
posameznih dejavnikov na proces izgorevanja in o načinih preprečevanja in razbremenjevanja. V
drugem delu predstavi raziskavo, v kateri so sodelovali socialni delavci in delavke, ki delajo na
centrih za socialno delo več kot petnajst let. Z njo je želela ugotoviti, katere delovne obremenitve
so zanje najbolj stresne, katere stiske klientov jih najbolj prizadenejo, ali imajo pri svojem delu
podporo, kakšna je stopnja izgorelosti, kako se kažejo znaki izgorelosti. Rezultati kažejo, da se
strokovnjaki na centrih za socialno delo pogosto srečujejo s problemom izgorelosti in da je stopnja
izgorelosti visoka.
Nino Rode
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?
ANALIZA ČLANKOV V REVIJI SOCIALNO DELO, LETNIK 1995
Nino Rode je asistent za področje metodologije na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
Možnosti za razvoj socialnega dela se v sedanjem času širijo, hkrati pa se manjšajo možnosti za
vivajanje novih spoznanj v prakso. To se odraža tudi v odnosu med praktiki in teoretiki v socialnem
delu. V prispevku smo s pomočjo analize besedil proučili razlike v prispevkih v reviji Socialno
delo, letnik 1995, med predavatelji z VŠSD in avtorji iz tujine (»teoretiki«) ter avtorji, zaposlenimi
v socialnih ustanovah (»praktiki«). Zanimali so nas zlasti pojmi iz govora o socialnem delu nasploh,
o sistemski ureditvi v socialnem delu in o posameznih področjih delovanja v socialnem delu.
398
POVZETKI
potem označevanje klientov in dela z njimi in raba splošnih teoretskih pojmov. Skupine avtorjev
smo primerjali glede pogostosti rabe izbranih pojmov. Za to smo uporabih korespondenčno
analizo, katere cilj je spremeniti tabelo numeričnih informacij v grafični prikaz, ki nam olajša
interpretacijo. Analiza kaže, da je razlika med praktiki in teoretiki predvsem v ravni abstrakcije.
Praktiki govorijo zlasti o ožjih področjih dela, avtorji z VŠSD se pogosteje poglabljajo v teorijo, tuji
avtorji pa bolj govorijo o socialnem delu nasploh in poudarjajo prakso. Z analizo nismo ugotovili,
da bi obstajala blokada v širjenju znanj, ki smo jo predvideli, vendar se praktiki redko vključujejo
v razprave o socialnem dehi nasploh, vsi avtorji pa se izogibajo razpravam o sistemski ureditvi
socialnega dela. To vsaj nakazuje možnost razcepa med teorijo in prakso.
399
Editor's Notes
The present, treble, volume of the journal (composed with the editorial help from Srečo
Dragos^ presents contributions to the conference on »Social work at the Turn of the
Millennium - Dilemmas and Perspectives«, organised by University of Ljubljana School
of Social Work and Association of Social Workers of Slovenia (the latter was reconsti-
tuted on this very occasion and adopted its Code of Ethics, also published in this vol-
ume). What we face here, therefore, are in many ways key texts that represent the state
of the profession and education for it, the state of »practice and theory« of social work,
as well as their directions and tendencies which can only be verified and »attested« in
their mutual confrontation and in their publication. Lt is our pleasure to see that the
journal Socialno delo significantly contributes to the development of the profession,
and not merely because it brings these confrontation to the public eye but also because
it may be observedfrom the present contributions thatprofessionals - including »prac-
titioners - actually read it which, although it sounds rather logical, cannot be taken for
granted. The time of the conference is undoubtedly also the time of crossroads, mani-
festing itself both in the diversification of services and in more precise expectations of
their users, and also the time of new opportunities for their linking up into a wider
network, for which familiarity with each other is all the more important.
401
ABSTRACTS
Bernard Stritih
TOWARDS THE AUTONOMY OF SOCIAL WORK AS A PROFESSION AND A SCIENCE
Dr. Bernard Stritih is Senior Lecturer of social work at University of Ljubljana School of Social
Work.
The beginnings of social work differ in the USA and Europe: while American social work is marked
with the optimism of the pioneers, the European one is marked with the unsolvable opposition
between grand ideas and practical mind. Mary Richmond's social diagnosis does is nothing like
psychiatric diagnosis; it stresses the uniqueness of each individual in his/her social context. The
special function of social work and the basis of its autonomy is help to the people facing social
expulsion. The autonomy of social work is indispensable for the continuous development of its
relations with other autonomous social subsystems. The contemporary human is self-sufficient
when he/she is winning, but it is very difficult for him/her to realise his/her vulnerability, and in
crisis, he/she becomes even lonelier, so that human help in spontaneous social networks does
not suffice. Here, there is the need for social work, that is, for the possibilities of new points of
inclusion into relational networks. Social work is not a tool for social policy but develops into a
generic profession that pays attention also to learning from unintentional mistakes and lapses.
Srečo Dragoš
FROM AETIOLOGY TO THE ECOLOGY OF MARGINS
Dr. Srečo Dragoš is Senior Lecturer of general sociology at University of Ljubljana School of
Social Work.
Social work, as an activity, is by definition caught in the paradox of »borderline« sciences, centred
upon what in others remains on the margin of their interest. As a profession, however, compared
with those with longer traditions, it is in a marginal position regarding theoretical, structгlгal and
personnel areas. This relates to an important question of how social work will develop in the
future. A rethinking the three areas in the way the author defines as ecology of margins suggests
several possibilities for marginality to be benefiting. In particular, attention has to be paid to
distinctions within the profession and to the relations outwards, i. e., to other systems. For this
purpose, what may come handy is Parsons' scheme of four functions pointing out systemic con-
ditions that have to be satisfied also by social work as a professional system. In the conclusion of
the paper, an application of Parsons' scheme (AGIL) to social work is offered.
Danica Hrovatič
NON-PROFIT NON-GOVERNMENTAL ORGANISATIONS - A NEW SPACE FOR SOCIAL WORK
Danica Hrovatič has graduated at University of Ljubljana Faculty of Social Sciences and School
of Social Work on non-profit organisations. She works for Social Chamber of Slovenia in the
field of social care.
Social work as a profession and non-profit NGO's as an organisational space to carry out its activi-
ties are directly related. Non-profit NGO's emerge along profit and public sectors. For social
workers who have hitherto worked in public institutions, organisations of this type represent
new challenges as well as opportunities of employment. The paper presents the possibilities of
organising and including social work related activities, based upon initiatives from civil society
and responsible individuals, within non-governmental forms: help and self-help groups, associa-
tions, institutes or independent social programmes. Non-profit NGO's face problems arising from
lack of structure. There are in particular three important elements in the formation of structure:
establishing partner relation with the state and the profit sector, financing by use of various
402
ABSTRACTS
resources, and an employment policy balancing volunteers and professionals. Non-profit NGO's
need a structure to constitute the non-profit sector not merely as an »addition« but as an equiva-
lent within the welfare system.
Vesna Leskošek
NEW RELATIONS BETWEEN THE STATE AND CIVIL SOCIETY
Social worker Vesna Leskošek is Head of Youth Aid Centre in Ljubljana.
In the few years since the introduction of the plural system of social care (in 1991) there has
developed, along public services, a wide network of NGO programmes. They have begun to change
classic social-care concepts and introduced new understanding of the relation between users
and providers of services. Thus, they have influenced a change in understanding the role of pro-
fessionals and of professionallity itself Innovations in the field of social care have, as can be seen
from public tenders, already become part of the system, being desirable and stimulated. Also
because they are becoming the institutional norm for joining European Union. Now, however,
the time has come for a new step, in particular regarding assurance of quality, good contractual
relations, planning and establishing needs. Witliout the latter, activities will be directed mainly
by organisations on the grounds of their ambitions and not by the people who need the services.
Srečo Dragoš
SOCIAL CONDITIONS OF THE AUTONOMY OF USERS' GROUPS
Users' autonomy means autonomy on two levels, psychological and social. The paper concen-
trates mainly on the second level, relating to it four theses. Firstly, Slovenia does not significantly
lags behind Europe in the social field — except in the development of users' groiips. This means
that the environment necessary for the affirmation of user groups' autonomy is underdeveloped,
since it still rather holds in than stimulates users' self-organising. Secondly, systemic autonomy of
users' groups means especially independence regarding both political and expert systems, though
gaining political independence has advanced in recent years. Thirdly, in distinguishing users'
from expert networks, we are still in the beginning. Fourthly, co-operation between users' groups
and School of Social Work as an expert institution will still be needed in the future but in a more
limited scope (narrowly profiled). Therefore, it will be advisable for the users' societies to estab-
lish more intensive connections with Social Chamber of Slovenia and the newly formed Associa-
tion of Social Workers of Slovenia.
Marjan Vončina
ASPECTS OF PROFESSIONALISATION OF SOCIAL WORK IN SLOVENIA
Social worker and sociologist Marjan Vončina is Director of Social Work Centre Ljubljana Moste
and chairs the psychiatric users' association »Altra«.
The paper initially points out the changes within the system of social care and the new value
orientations which demand a reconsideration and suitable actions on the part of social workers.
The changes in the system of social care have an impact upon employment opportunities for
social workers, considering that their own care for the improvement of the conditions of profes-
sional work is becoming a basic social demand from the profession of social work. Next, prob-
lems faced by social workers with regard to the sector in which they are employed are distin-
guished: the fundamental problem of those in the public sector are insufficient regulation and
ill-defined aims of social care services introduced; the fundamental problem of those in the non-
governmental sector is unstable financing of programmes; and the fundamental problem of those
who work in companies is the undefined role of social work in the profit sector
Vida Miloševič-Arnold
SOME CHARACTERISTICS OF SOCIAL WORK IN SLOVENIA (WITH AN EMPHASIS ON PUBLIC SECTOR)
Social worker and specialist in supervision Vida Milosevic Arnold lectures on several courses at
University of Ljubljana School of Social Work.
The author analyses the recent development of social work and the degree of its present
403
ABSTRACTS
professionalisation in Slovenia. In part, she makes use of the results of a research on professional
social work in Slovenia from 1997. She points ovit the conception of the object of social work as
practice, contemporary paradigmatic changes in social work and their application in Slovene
social work. She discusses recent processes in the public sector and proposes changes that could
provide social work with a better social status and thus users with better services.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
SOCIAL WORK WITH THE FAMILY: A CONTRIBUTION OF CONSTRUCTIVISM
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič is Associate Professor of psychology of the family and social work
with the family at University of Ljubljana School of Social Work.
The author discusses a contribution of constructivism to the theory and practice of social work.
Key terms in the profession — social work working relations, instrumental definition of the prob-
lem, participation in the problem and its solution, personal casework — gain a new meaning
when related to the ethics of participation in creating a new story within the open space of
dialogue. Social work is defined also as research and the co-creating of stories that provide life
with a meaning; it is based on understanding, comunication, agreement, respect of uniqueness.
The conditions of the formation of social work projects by dialogue are analysed on the basis of
Greene's, Anderson's and Goolishian's texts.
Anica Klemenc-Žvikart
THE MODELS OF TREATING FAMILIES AT SOCIAL WORK CENTRES AND PROFESSIONAL DILEMMAS
BETWEEN THEORY, PRACTICE AND THE STATE
Social worker Anica Klemenc-Žvikart works at Social Work Centre Dravograd.
The paper describes the models of decision-making regarding the assignment of children, con-
tacts and other vital issues for the lives of children after their parents' divorce or separation, as
practised at social work centres, which have the authority to make such decisions when the
parents cannot reach an agreement by themselves. The questions of setting the boundaries of the
profession and of the organisation of work are pointed out, in order to attain better quality and
efficacy. As an important element in reaching these goals, the introduction of the concept of
»first social aid« into social work practice is argued for.
Tanja Lamovec
CONTRADICTIONS OF FAMILY CARE OF PSYCHIATRIC USERS
Dr. Tanja Lamovec is Professor at the psychology department of University of Ljubljana Faculty
of Arts and chairs the psychiatric users' association »Paradox«.
The article discusses the contradictory nature of home care for people with long term mental
distress. Contemporary nuclear family is ill suited for this task, yet tradition and the state expect
families, that is, mothers, to provide continuous care. In developed countries, persons with such
problems are provided with various programmes where they can spend part of their time. In
Slovenia, however, such facilities are scarce and receive little support from the state. Further,
some systématisation of sources of stress is attempted. To ensure survival, families develop a
variety of strategies to cope with this extreme situation. Some are described and evaluated. The
most important, yet seldom acknowledged, counter-action is to xmburden the mother Results of
foreign research show that apart from informal contacts mothers maintain with their social net-
work, self-help groups can relieve the cumulative effects of stress. Such groups seem to be the
only opportunity for most mothers to express their needs and conflicts, to be listened to in their
own right and not just as representatives of a role. The need for organised political action on the
part of such families is pointed out.
Peter Stefanoski
FAMILY, DRUGS AND SOCIAL WORK
Social worker Peter Stefanoski works with people whose distress is based on the use of alcohol
and illegal drugs at Social Work Centre Ljubljana Šiška. He is a therapist in a club of alcoholics
404
ABSTRACTS
in treatment. He lectures to parents and teachers, under the title »Who's afraid of drugs«, at
elementary and secondary schools in Slovenia, as well as conducts a 24-hour workshop for teach-
ers under the same title.
The author discusses professional social work points of departure for practice with drug users
and their families at social work centres, offering several directions. The goals and methods of
treatment are not sought for in »specific characteristics« of drug users but in social work dis-
course and in social work methods and principles.
Vida Kramžar
DRUGS AND {SUB)CULTURE: THE DIONYSIAN ASPECT OF SOCIALITY
Sociologist Vida Kramžar, M. A., teaches social science courses at Secondary School Zagorje.
Analyses have often explained the problem of illegal drug use as a matter of social pathology.
There is an equation between that use and socially harmful behaviour Such moral generalisation
hides that even the users realise an element of community, therefore sociality. From the stand-
point of values, that sociality is disputed. However, what is at stake is a Dionysian aspect of sociality
that is misunderstood from the standpoint of extreme individualism, hs pathologisation may
well be an effect of that misunderstanding. The problem of iUegal drug use and addiction needs
to be viewed from the cultural angle; then the problem opens to a global perspective and presents
itself as squeezed amongst certain models of institutional cultures. Hence, the solution means
also opening up those cultures.
Vito Flaker
DESCRIPTION OF GROUP HOMES IN SLOVENIA AND ANALYSIS OF THEIR MODELS OF LIVING
Dr. Vito Flaker is Senior Lecturer on social pathology at School of Social Work.
Group homes are usually defined as intermediary structures between institutional and civil life
in the community. They differ as to the way they are established, their residents, the number and
gender of the latter, etc. They are visually of transitory character and are meant as a step towards
independence. Usually, they are in ordinary urban neighbourhoods. Some have more rules than
otliers, but the tendency is that the style of living is created by the residents. Housework is one of
the most important issues. Staff usually tries to imitate family and home life. Institutional roles
and cliques seldom exist. Staff and residents understand and regulate their actions according to
different models: the asylum model, the kindred therapeutic model, the handicap model, the
family model, the model of housework Sisyphus, the everyday life model, the leisure model, and
the self-help or self-organisation model.
Vida Slemenšek-Kovačević
CATEGORISATION OF CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH DIFFICULTIES
IN PHYSICAL AND MENTAL DEVELOPMENT
DILEMMAS
Social worker Vida Slemenšek-Kovačević, M. A., is counsellor to Minister of Labour, Family and
Social Affairs.
The paper deals with the field of special care for children and adolescents with difficulties in
physical and mental development and argues for the conception of global developmental strat-
egy of care of the disabled and for a holistic approach to such children and adolescents. Interdis-
ciplinary approach is particularly stressed as needed in the present and the future network of
professional services, including a procedure of categorisation on the basis of exliaustive diagnos-
tic examination and of proposing appropriate training and hirther treatment on the basis of the
subject's particular problems and needs. She argiies that the dilemmas in the field are caused by
the proposals of developmental processual categorisation by way of individual and individual-
ised programmes, in accordance with the child's development and learning abilities and with the
legislative definition of the capacity of school administration to issue provisions in the proceed-
ings of directing children with special needs.
405
ABSTRACTS
Majda Knehtl
SOCIAL ADVANTAGES AND DISADVANTAGES OF INTEGRAL EDUCATION OF CHILDREN WITH SPECIAL
NEEDS
Social worker Majda Knehtl works at the Institute of the Deaf and Partially Deaf in Ljubljana.
The paper contains a concise description of professional networks, services and participants in
the process of treating and educating children with special needs, of various professional activi-
ties, and of multiple entwinement of professional relations and activities in different professional
services. This area, hitherto characterised by a high level of treatment, organisation, follow-up
and guidance, will be fundamentally reorganised, with respect to both contents and competen-
cies, by the imminent educational reform. Topical dilemmas regarding practical execution of so
demanding a field are outlined from the points of view of contents, organisation and financing.
Two questions arise: Does integration itself requests such radical changes in the system? What is
the new place of social work which, after all, has so far been very efficient in its key role.
Mirjana Majhenič
CARE OF THE AGED
FROM THE WELFARE STATE TO SELF-HELP
Sociologist Mirjana Majhenič works at Social Work Centre Maribor as Deputy Director
The welfare state has everywhere proved unable to confront and combat the growing health and
social problems of the people, after the systems of traditional mutual help and solidarity fell
apart. In the process of deinstitvitionalisation of public services, the basic problem turned out to
be power relations between users and professionals. The author analyses three coexisting mod-
els of helping the aged in Slovenia, reflecting different degrees of institutionalisation and thus of
influence, initiative and dependence of the users: homes for the aged, help at home and self-help
groups. The variety of self-help groups, organisations and movements are a challenge to the pro-
fessionals as well as an extremely important complementary form of containing people's dis-
tress.
Pavla Rapoša Tajnšek
PERSPECTIVES ON SOCIAL WORK AT WORKPLACE
Pavla Rapoša Tajnšek, M. A., lectures on several courses at University of Ljubljana School of
Social Work.
First, the author discusses the critical conditions of social work at workplace in the period of
economical and social transition; she presents the reasons that have led to the crisis, as well as the
possibilities for (re)integration of social work into workplace on the new grounds of the strate-
gic principles of evolutionary management. Next, she discusses the role of social work in train-
ing executives for the treatment of personal and family problems of the employees. A model is
presented that distinguishes the function of control, which is part of managing, from that of
help. Finally, essential contents of that training are laid out.
Dušan Zapušek
MODELS OF SOCIAL WORK AT VELENJE MINES
Social worker Dušan Zapušek works at Velenje Mines in the field of social work with the disa-
bled.
The most developed model of social work at workplace at Velenje Mines is help to employers or
to the company itself. The paper presents the role of social worker as a counsellor to the manage-
ment in decisions related to the strategic control over disability and to projects that include the
measures of protection at work. The project called »Control of Disability« consists in five areas:
presentation of disability control and supplementation of the subsystem of the use of pertinent
legislation, prevention of disability, employment programmes, professional rehabilitation and
the inclusion of the system of disability control into working environment.
406
ABSTRACTS
Simona Žnidarec, Polona Eriah
ASSERTIVITY TRAINING
Social worker Simona Žnidarec is Assistant Lecturer of community social work at University of
Ljubljana School of Social Work. Social worker Polona Eriah works on the project Assertivity
Training.
The contribution is the summary of a graduation thesis that took three years of independent
work and experience to complete. The authors present theoretical concepts and models on which
they base assertivity training, and continue by presenting the structure of the training. They
conclude with recommendations for its use.
Darja Zaviršek
EVICTIONS BETWEEN EPISTEMOLOGY AND PRACTICE OF SOCIAL WORK
Dr. Darja Zaviršek is Senior Lecturer of social anthropology, gender studies and theories of dis-
ability at University of Ljubljana School of Social Work; since 1997, she is Visiting Professor at
Central European University, Budapest She is a member of the Executive Council of European
Association of Schools of Social Work (EASSW).
The paper deals with sociological and social analysis of evictions in Slovenia. The author finds
among them clear cases of social injustice and disrespect for international documents, signed by
Slovenia, regarding the right for abode. Based on a case of eviction of a mother, single-parenting
two children, processes of social exclusion are analysed. That eviction was no coincidence; it is
related to accumulated social devaluations, such as ethnic origin, low economical status, weak
social network. Wliat state agencies in such cases do is not to provide support for the family but
to displace them, to put them into separate institutions. The author shows the actual role of
social work in such cases and indicates what it ought to be, were it autonomous.
Anka Zdovc
PROFESSIONAL BURNOUT AT SOCIAL WORK CENTRES
RESEARCH SUMMARY
Social worker Anka Zdovc is a counsellor on first social aid at Social Work Centre Domžale.
The paper first presents various authors' models of burnovit, the impact of various factors on the
process of burnovit, and methods of prevention and unburdening. Next, a research is presented
that included social workers who have worked at social work centres for more than fifteen years,
hs aim was to find out what is the most stressful for them, what kind of clients' distress affect
them most, whether they have support, what is their degree of burnout, what are the signs of
burnout. The results show that professionals at social work centres often face the problem and
that its degree is high.
Nino Rode
A SPLITTING OF THEORY AND PRACTICE?
ANALYSIS OF PAPERS IN THE JOURNAL SOCIALNO DELO, 1995
Nino Rode is Assistant Lecturer on methodology at University of Ljubljana School of Social Work.
At present, opportunities for the development of social work are increasing, at the same time as
opportunities for the inclusion of new knowledge into practice are decreasing. This is reflected
in the relation between practitioners and theorists in social work. By way of text analysis, the
author studied the differences in the contributions to the journal Socialno delo, year 1996, be-
tween lecturers at School of Social Work and foreign authors on the one side (»theorists«), and
the authors employed in social institutions (»practitioners«). Attention was paid above all to terms
from the speech on social work in general, on systematic regulation in social work and on par-
ticular areas of social work, then to definitions of clients and of work with them, and finally to
the use of general concepts. Groups of authors were compared with respect to the frequency of
use of selected terms. To this end, correspondence analysis was employed, whose aim is to trans-
form a table of nvimeric information into a graphic form that facilitates interpretation. The analy-
407
ABSTRACTS
sis shows that tlie difference between practitioners and theorists consists mainly in the level of
abstraction. Practitioners dwell more on narrow areas of work, authors from the School are more
frequently engaged with theory, while foreign authors talk to a greater extent on social work in
general, at the same time emphasising practice. The foreseen blockade in spreading knowledge
was not confirmed; however, practitioners seldom enter discussions on social work in general,
and all authors avoid discussions on systemic regulation of social work. This at least suggest a
possibility of a splitting of theory and practice.
408
KAZALO
UVOD Srečo Dragoš	153
kako uporabiti priložnosti: profesija in njeno okolje	157
Bernard Stritih
NA POTI K AVTONOMIJI SOCIALNEGA DELA KOT STROKE IN ZNANOSTI	159
Srečo Dragoš
OD ETIOLOGIJE K EKOLOGIJI ROBOV	169
Danica Hrovatič
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO	181
Vesna Leskošek
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO	189
Srečo Dragoš
DRUŽBENrPOGOJI AVTONOMIJE UPORABNIŠKIH SKUPIN	199
kako smo lahko uporabni: profesionalne storitve, koncepti	205
Marjan Vončina
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI	207
Vida Miloševič-Arnold
NEKATERE ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
(S POUDARKOM NA JAVNEM SEKTORJU)	213
Gabi Čačinovič Vogrinčič
SOCIALNO DELO Z DRUŽINO: PRISPEVEK KONSTRUKTIVIZMA	225
Anica Klemenc-Žvikart
MODELI OBRAVNAVE DRUŽIN PRI CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
IN STROKOVNE DILEME MED TEORIJO, PRAKSO IN DRŽAVO	229
Tanja Lamovec
PROTISLOVJA DRUŽINSKE SKRBI ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE	233
Peter Stefanoski
DRUŽINA, DROGE IN SOCIALNO DELO	249
Vida Kramžar
DROGE IN (SUB)KULTURA: DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOSTI	253
Vito Flaker
OPIS STANOVANJSKIH SKUPIN V SLOVENIJI IN ANALIZA MODELOV ŽIVLJENJA V NJIH	257
409
KAZALO
Vida Slemenšek-Kovačević
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI
V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU: DILEME	271
Majda Knehtl
SOCIALNE PREDNOSTI IN SLABOSTI INTEGRIRANEGA ŠOLANJA OTROK
S POSEBNIMI POTREBAMI	275
Mirjana Majhenič
SKRB ZA STARE: OD DRŽAVE BLAGINJE DO SAMOPOMOČI	279
Pavla Rapoša Tajnšek
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V DELOVNEM OKOLJU	283
Dušan Zapušek
MODELI SOCIALNEGA DELA V PREMOGOVNIKU VELENJE	291
Simona Žnidarec, Polona Eriah
TRENING ASERTIVNOSTI	295
kako smo lahko nevarni	307
Darja Zaviršek
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA	309
Anka Zdovc
IZGORELOST STROKOVNJAKOV NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO: POVZETEK RAZISKAVE 319
Nino Rode
RAZCEP TEORIJE IN PRAKSE?: ANALIZA ČLANKOV V REVIJI SOCIALNO DELO, LETNIK 1995 329
diskusijski prispevki	343
SEDEM VZVODOV OPOLNOMOČANJA UPORABNIC IN UPORABNIKOV SOCIALNIH STORITEV
Jelka Škerjanc	345
ŽRTEV JE ODGOVORNA - ALI RES?: PROBLEMATIKA SOCIALNEGA DELA V VARNI HIŠI
F rancka Premzel, Sonja Mladenič	349
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI PARTNERJA I rena Bizjak	355
REFLEKSIJE NA SUPERVIZIJO Doris Erzar Metelko, Marinka Lampreht Štros	363
INSTITUCIJE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA IN UPORABNIŠKE MREŽE
Srečko Pavlič	367
»ZAKAJ SE NE IMENUJETE SANATORIJ?« Marija Šlenc Zver	369
SOCIALNI DELAVEC V PODJETJU JE SVETOVALEC SODOBNEMU PODJETNIKU Nuša Robnik 373
SOCIALNOVARSTVENA POMOČ DRUŽINI NA PODROČJU MLADOLETNEGA PRESTOPNIŠTVA
Vera Šinigoj	375
REJNIŠKA DRUŽINA KOT MOŽNOST NAJBOLJŠE IZBIRE ZA KONKRETNEGA OTROKA
Minka Žiberna	379
410
KAZALO
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE IN RAZPADU IZVENZAKONSKE
SKUPNOSTI: BOLJŠE MOŽNOSTI ZA SOCIALNO DELO Z DRUŽINO I rena Bizjak	381
UPORABNIŠKE MREŽE: (NE)MOČ UPORABNIKOV V SOCIALNIH SLUŽBAH:
POROČILO Z OKROGLE MIZE Darja Zaviršek	383
nekrolog
V SPOMIN NA PROFESORJA TONETA KIKLJA (1935-1998) Blaž Mesec	385
dokumenti
KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE	387
povzetki
SLOVENSKI	393
ANGLEŠKI	401
411
SELECTED CONTENTS
INTRODUCTION S reco Dragoš	153
how to use opportunities: profession and its surroundings	157
Bernard Stritih
TOWARDS THE AUTONOMY OF SOCIAL WORK AS A PROFESSION AND A SCIENCE	159
Srečo Dragoš
FROM AETIOLOGY TO THE ECOLOGY OF MARGINS	169
Danica Hrovatič
NON-PROFIT NON-GOVERNMENTAL ORGANIZATIONS - A NEW SPACE FOR SOCIAL WORK 181
Vesna Leskošek
NEW RELATIONS BETWEEN THE STATE AND CIVIL SOCIETY	189
Srečo Dragoš
SOCIAL CONDITIONS OF THE AUTONOMY OF USERS' GROUPS	199
how we can be useful: professional services and concepts	205
Marjan Vončina
ASPECTS OF PROFESSIONALISATION OF SOCIAL WORK IN SLOVENIA	207
Vida Miloševič-Arnold
SOME CHARACTERISTICS OF SOCIAL WORK IN SLOVENIA
(WITH AN EMPHASIS ON PUBLIC SECTOR)	213
Gabi Čačinovič Vogrinčič
SOCIAL WORK WITH THE FAMILY: A CONTRIBUTION OF CONSTRUCTIVISM	225
Anica Klemenc-Žvikart
THE MODELS OF TREATING FAMILIES AT SOCIAL WORK CENTRES
AND PROFESSIONAL DILEMMAS BETWEEN THEORY, PRACTICE AND THE STATE	229
Tanja Lamovec
CONTRADICTIONS OF FAMILY CARE OF PSYCHIATRIC USERS	233
Peter Stefanoski
FAMILY, DRUGS AND SOCIAL WORK	249
Vida Kramžar
DRUGS AND (SUB)CULTURE: THE DIONYSIAN ASPECT OF SOCIALITY	253
Vito Flaker
DESCRIPTION OF GROUP HOMES IN SLOVENIA AND ANALYSIS OF THEIR MODELS OF LIVING 257
412
SELECTED CONTENTS
Vida Slemenšek-Kovačević
CATEGORISATION OF CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH DIFFICULTIES
IN PHYSICAL AND MENTAL DEVELOPMENT: DILEMMAS	271
Majda Knehtl
SOCIAL ADVANTAGES AND DISADVANTAGES OF INTEGRAL EDUCATION OF CHILDREN
WITH SPECIAL NEEDS	275
Mirjana Majhenič
CARE OF THE AGED: FROM THE WELFARE STATE TO SELF-HELP '	279
Pavla Rapoša Tajnšek
PERSPECTIVES ON SOCIAL WORK AT WORKPLACE	283
Dušan Zapušek
MODELS OF SOCIAL WORK AT VELENJE MINES	291
Simona Žnidarec, Polona Eriah
ASSERTIVITY TRAINING	295
how we can be dangerous	307
Darja Zaviršek
EVICTIONS BETWEEN EPISTEMOLOGY AND PRACTICE OF SOCIAL WORK	309
Anka Zdovc
PROFESSIONAL BURNOUT AT SOCIAL WORK CENTRES: RESEARCH SUMMARY	319
Nino Rode
A SPLITTING OF THEORY AND PRACTICE?: ANALYSIS OF PAPERS IN THE JOURNAL
SOCIALNO DELO, 1995	329
documents
THE CODE OF ETHICS OF SOCIAL WORKERS OF SLOVENIA	387
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS	401
413
Na zalogi :
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Nove knjige!
Blaž Mesec
UVOD v KVALITATIVNO RAZISKOVANJE
V SOCIALNEM DELU
Cena 2100 SIT
Ellen Bass, Laura Davis
POGUM ZA OKREVANJE
Priročnik za ženske,
ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu
Cena 2900 SIT
Mojca Novak
RAZVOJ EVROPSKIH MODELOV DRŽAVE BLAGINJE
Cena 2100 SIT
Knjige lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(novo, popravljena navodila!)
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
•	Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za DOS ah Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ah .txt (vendar brez preloma vrstic).
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, razhčnih vehkosti črk ipd. Ne uporabljaj te
avtomatičnega številjenja odstavkov ah naslovov! Vse posebnosti, ki jih žehte v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ah podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig m revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdehiov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za vehko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeh, da so deh besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno števihco takoj za besedo ali ločilom, m
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi števiUca pred besedilom opombe.
•	Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov pubhkacij, kjer avtor
ah urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (19б2), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (xir.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ah volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., m sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr
... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo une v oklepaju izpusti, npr ...po Millerjevi {ibid. ) je... Kadar je referenca edina ah bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit«, npr:... {op. cit. : 121)...
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play\.., s tem zaznamujte tudi
neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... [...]...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
•	Če žehte, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
Editorial Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
social work
Vol. 37, June-October 1998, Part 3-5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editor
Bogdan Lešnik
Deputy Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tiie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
Editorial Board (cont.)
Blaž Mesec
IVlara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
IVIarta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
social work at the turn of the millennium - dilemmas and perspectives
selected contents on p. 412
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS
401
Published in six issues per year
socialno delo 37 (1998), 3-
socialno delo ob izteku tisočletja - dileme in perspektive
UVOD S reco Dragoš	156
članki
KAKO UPORABITI PRILOŽNOSTI: PROFESIJA IN NJENO OKOLJE	157
KAKO SMO LAHKO UPORABNI: PROFESIONALNE STORITVE, KONCEPTI	205
KAKO SMO LAHKO NEVARNI	307
(Podrobno kazalo je na str 409)
diskusijski prispevki
(Podrobno kazalo je na str 410)
nekrolog
V SPOMIN NA PROFESORJA TONETA KIKLJA (1935-1998) Blaž Mesec	385
dokumenti
KODEKS ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE	387
povzetki
SLOVENSKI	393
ANGLEŠKI	401
ISSN 0352-7956	UDK 304+36