Andreju Praprotniku v spomin. So feiert Ihn! Denn was dem Mann das Leben Nur halb ertheilt, soll ganz die Nach\velt geben. Goethe. b grobu tvojem smo. V njera ti počiva Utrujeno telo, mož plemeniti, Oko predragim solza tod zaliva, Ki ni v bolesti moči je prikriti. Tvoj duh razpel je krila in uživa V višavah jasnih radost v večnem sviti. 0, na ti pokoj bo, naj te ljubeče Ogreva žar brezkoncne, božje sreče: Preteklost pred oči nam stopa tvoja, Ki živel mož si jo ponosen vedno: To bilo je življenje! — Brez pokoja, Uživanja, casti, iraena vredno, Dostojnega ni plašilo se boja, Popenjalo na raesto se ugledno, Kjer on stoji, kdor s silo svoje sile Nasprotstvo zmaga in moči nemile. In čudi se rojak, da v dušnem boji, Ob trudu za obstanek svoj pošteni, Prišel prej zadnji dan ni dobi tvoji, Ki te v početku le po zapuščeni Vodila stezi je; v sovragov roji Odpor so čuti našli ti vzneseni — Saj mi usodi žitja smo igrača, Za trud človeku smrt gotova plača. In prišla je! . . . Ti glavo si častito Upognil, ko je žitja kal objela, Morda, ob hipu onem slikovito Preteklost se razgrinjati začela; Preletel jo pogled je ponosito, V bodočnost zrla duša ti vesela: Tu boj, sovraštvo, črt, minljiva slava, Tam blagim srcem domovina prava! Naj vsprejme te! — Ti vzvišeno si delo Navdušeno vršil že v mladem časi, Svoj konec plemeniti je imelo, Ko bival v mestu si in v tihi vasi. Srce v ljubezni tebi plamenelo, Dom, carja so, Boga slavili glasi — Kjer — kot pri tebi — duh se z voljo druži, S koristnimi se deli domu služi. In zdaj ob grobu srao. V njem naj počiva Upehano telo, raož plemeniti, Oko predragim solza tod zaliva, Ki ob izgubi ni je mdči kriti! Tvoj duh je vzplaval in sedaj uživa V višavah jasnih radost v večnem sviti — 0, naj ti pokoj bo, naj te ljubeče Ogreva žar brezkončne, večne sreče! — Ł. Gangl. -^^^ZhU^/