Naši vzorniki. Ob vsakem novem letu se človek nehote zave, kako hitro, hitro tečejo leta našega življenja. In čemu teko ta naša leta? Zato jih imamo, da postajamo vedno bolj otroci božji, da se vkleše v naše duše vedno več potez Kristusovih, da bi nosila naša duša na sebi vedno več božjega, da bl bila tako vedno bolj vredna Boga in zrela za neskončno in Brečno življenje z Bogom. To je naša velika življenska naloga. A vsi čutimo le tako bridko, kako je ta velika naloga pa tudi tako težka, ko nas vleče toliko stvari od te naloge navzdol, ko hoče toliko stvari vklesati v našo dušo čisto drugačne poteze ko Kristusove. Veliko bodrilo pri tej veliki in težavni nalogi so nam pa oni, ki so to nalogo tako krasno vršili in izvršili — svetniki božji. Ko gledamo nje, moramo govoriti: »Če so zmogli ti in to, zakaj pa ti ne?« Tudi v njih so živele strasti in nagnjenja, ki so se dvigovala večkrat v njihovih dušah kakor besni viharji, razmere, v katerih so mnogi od njih živeli, so bile veliko nevarnejše in hujše, kakor so naše. A vendar so se dvignili gor v višine krščanskega življenja, zato ker so s sveto pripravljenostjo odprli svoje duše klicu božjemu, ker so se oprijeli roke božje in so se dali od te roke voditi skozi življenje, četudi je bila pot, po kateri jib je vodlla božja roka, velikokrat strma, ozka, silno raskava. Ko se človek malo vtopi iV njihovo življenje, v njihove boje, v njihovo delo, ki so ga celo življenje vržili sami na sebi, ga mora postati sram Hjegove lastne mehkužnosti, lastne bofjazljivosti in nezvestobe, pa tudi začutl tirepenenje po tem lepem žlvljenju, ču!ti voljo prlmoliti in priboriti se do te 'dušne lepote in sreče. Zato nas pa Cerkev kot modra, od sv. Duha navdahnjena vzgojiteljica vedno in vedno opozarja na svetnike. Vsak dan nam Btavi tega ali onega pred oči, ker vsak dan obhaja njihove godove. Ti godovl Bvetnikov naj bl nas sredl našega dela, Bredi lahkomlšljenosti In grešnostl, ki |e je toliko v življenju, opozarjali na našo vellko življenako nalogo, naj bi nam govorlll o lepSem, svetlejšem Žlvljenju, kakor je ono, kl ga danes vellkokrat vldimo, naj bi nam oznanjevall, da smo k temu lepšemu življenju poklicani vgi. Zato bodemo letošnie leto na tem mestu prlnašali kratke življenjepise svetnikov. Bodo to svetnlki Iz najrazličnejših stanov, Iz najrazličnejših časov. Posebno bodemo skušali pokazati življenje bogoljubnih oseb, ki so živele v novejšem času. Tako mnogokrat je mnenje, da so svetniki bill samo enkrat, pred davniml stoletji, a danes da jih ni več, V resnici pa rodi kattoliška Cerkev z naukom Kristusovim in z njegovimi milostmi svetnike v vseh časih. Tako je n. pr. v preteklem 19. stoletju živelo v katoliški Cerkvi razven številnih mučencev 170 oseb v duhu svetosti. Od teh je 106 moških, 64 žensk, nekateri teh so že proglašeni za svetnike ali blažene, drugih življenje se še preiskuje. Ti življenjepisi naj bi bila mala tedenska vspodbuda za naše življenje, naj bi nas svetniki s svojim zgledom klicali in vodili, da bi tudi naša življenska pot bila vedno bolj ožarjena od božje luči! Sv. Telemah. Spominski dan 1. januar. V Rimu obhajajo Novo leto 391 p.Kr. Je Rim že krščanski, a obhajanje Novega leta je še zelo pogansko. Slavijo ta dan po raznih cirkusih z boji gladijatorjev, pri katerih se kaže še vsa nekrščanska krutost, se preliva veliko krvi, pomori mnogo človeških življenj. Največ rimskega ljudstva je zbranega v ogromnem Koloseju, kjer so v pretekllh časih stotine kristjanov prelivale svojo kri za svoje krščansko prepričanje. Glasno govorjenje napolnuje velikanskl prostor kakor šumenje morskib valov, nemirno in nestrpno pričakujejo gledalci začetek surovega boja. Naposled nastopijo gladijatorjl z bliskajoCimi očmi in zvenčečimi mefii. Boj med njimi dlvja, potoki krvi se lzgubljajo v petek, g katerlm je potroSena arena, A naenkrat se vzpne čres ograjo temna postava in se vrže med vojskujoče. Menih J« v svoji apokorni oblekl In zakliče i vsem ognjem svojega srca: »Nehajte! Danes }• osmi dan po rojvtvu Gospodovem, ki j« prišel na zemljo. Ne onečautlte tega dneval Pustite svoje poganske razvade!« Tako kllče in suva osuple gladijatorje narazen. Krvava igra ]• nepriftakovano hltro končana, Zato pa postane Telemah — tako je bllo menlhu ime — žrtev vckipele nevolje ljudstva. Mečl gladtlatorjev, ki so ae DreJ borili m«d seboj na ElTlJanJ« ln smrt, se sedaj skupno obrnejo protl onemu, kl jlm je hotel rciltl Žlvljenje, ln kmalu leži ves krvaT ln mrtov na tleb. A nl blla zastonj prellta njegova kril Cesar prej leta ln leta nlso mogll odpravlU opominl In svarila papežev, to se ]• po tei-a dogodku leta 391 v kratkem doseglo: nekrščanski boji gladija* torjer so čisto prenehalL Sv. Peter piSe, da se Je treba do krvi borlti zoper greh. Sv. Telemah je to dobesedno izvrSll. Tak Telemah, tak odločen borec zoper hudo mora bltl pa tudl vsak pravl kristjan. Pri sv. birmi smo postali vojščaki, borci KrlstusovL Vsak bl moral po svojih močeh pomagatl razdirati In uničevati kraljestvo teme in greha In moral bi pomagatl graditi kraljestvo božje. A boriti zoper kraljestvo greha se ne pravi farizejsko se zgražati nad napakaml drugih iu jih obsojati, se ne pravl večno sitnaritl nad drugimi. Boriti se zoper kraljestvo greha se pravl: boriti se zoper greh s vso resnostjo najprej pri sebi in skušati s pravo ljubeznijo rešiti teh žalostnib spon tudi še bližnjega, posebno onega, do katerega nas veže kaka dolžnost. Taka naj bi bila naša vojska zoper kraljestvo teme! Zlata maša papeževa. 20. decembra preteklega leta je bil v Rimu otvorjen jubllej papeževe zlate maSe in se bode obhajal celo leto 1929. Sv. Oče je služil ta dan sv. mašo v cerkvl sv. Petra na oltarju, ki se dviga nad grobom tega apostola. Med sv. mašo je podelll prvo sv. obhajilo mnogim rimskim otrokom. V spomin papeževe zlate maše je najstarejši kardinal ta dan posvetil v Ostiji blizu Rima novo cerkev »Kraljlc« miru«, popoldne pa so se razne rlmsk« cerkvene organizacije zbrale v cerkvl sv. Karla, kjer je Pij XI. daroval prvo daritev sv. maše.