NEKOLIKO ČRTIC IZ ŽIROVSKE FARE IZPOD PERESA LOVRENCA OBLAKA V isti zapuščini kot Antona Dolinarja Opis lučinske krajnije iz leta 1870 (prim. Loški razgledi 31, 1984, 147—157) se je ohranil tudi rokopis z naslovom Nekoliko črtic iz Zirovske fare, vendar brez očitnih podatkov o času njegovega nastanka in njegovem avtorju. Na koncu stoji le podpis: Oblak. Obravnava pro blematike in stil pisanja navajata na mi sel, da je nastal nekako v istem času kot Dolinarjev omenjeni Opis in ga je I. Vesel dobil v roke med svojim služ bovanjem v Poljanah ali sta se z Obla kom tam vsaj seznanila. Toda, kdo je podpisani Oblak? Pred videvanja, da gre za katerega župnikov, kaplanov ali nemara učiteljev v drugi polovici 19. stoletja v Zireh, ni rodilo sadu. Naj bi bil torej Zirovec? Vendar ljudski spomin ali doslej znani zapisi o njem niso vedeli ničesar povedati. In vendar vse kaže, da bo tako. V šematiz- mih ljubljanske škofije je najti podatke o Lavrentiusu f= Lovrencu) Oblaku, ro jenem v Zireh 4. avgusta 1849. V duhov nika je bil posvečen 30. julija 1872, v že- matizmu za leto 1873 je predstavljen v rubriki kot študent četrtega letnika teo logije, isti viri navajajo, da je bil kap lan na Krki na Dolenjskem (1876, 1878, 1879), v Cerkljah na Gorenjskem (1887) cooperator (= kaplan) in cooperator pa- rochi (= župnijski kaplan) v Moravčah, kjer je umrl 29. novembra 1889. To pa je tudi vse, kar je bilo mogoče doslej ugo toviti o njem. Da gre prejkone za pra vega Oblaka, sklepam ne le iz njegovih generalij, ampak tudi da je bil po letih in študiju vrstnik in ne le rojak Antona Dolinarja, ki se je lotil popisa svoje »domačije«. Mesto shrambe in ohranitve rokopisov daje slutiti, da je šlo za za rodek neke organizacije domoznanske ga pisanja o Poljanski dolini, vendar je bila že v kali zatrta. Morda je nadaljnje načrte preprečila prav premestitev I. V. Vesela, v čigar zapuščini se je pisanje A. Dolinarja in L. Oblaka ohranilo, iz Poljan, kjer je služboval kot kaplan v letih 1868—1869, na drugo delovno me sto. Ponuja se misel, da je tedaj še ži vel spomin na Slovenskega romarja, ki ga je v Zireh »spravil na svetlo« leta 1857 tedanji žirovski kaplan Jernej Lenček, in je omenjena trojica skušala nadaljevati njegovo tradicijo. Otipljivih dokazov za tako mnenje ni, mogoče se je sklicevati le na zglede. Medtem ko A. Dolinar precej prostora posveča materialni kulturi Lučin, se L. Oblak zadržuje predvsem pri opisu du hovne kulture v Zireh pred približno stopetnajstimi leti. Ne more si kaj) da bi se ne spotaknil ob njihovo starokopit- nost, kakor pravi sam, ohranja veliko dragocenih podatkov iz prve roke o nji hovem verovanju in družinskem življe nju, razmerju med starši in otroki ob pomembnih življenjskih vprašanjih in nekaj drobcev iz življenjskega cikla (roj stvo, ženitovanje, smrt). Pomembno po zornost v okviru svojega zapisa posveča jeziku in zaslugo, da ga »ljudstvo« »ni kaj popačilo« z nemškovanjem, prišteva duhovnikom. Spušča se celo v označbo naglasa žirovskega govora. Zal, tudi pri pisanju o slovstveni folklori bralcu zbu ja obžalovanje, zakaj se ni stvari lotil bolj temeljito, saj je iz navedenega ču titi, da je razpolagal z bogato vednostjo tudi o njej. Na koncu daje priznanje mladini, da je dovolj sposobna za šole, vendar pa ga boli, da veliko talentov propade zaradi kratkovidnosti marsika terih staršev. 178 Črtice iz žirovske fare Lovrenca Obla ka so kljub svoji kračini in orisnosti po memben etnološki vir za duhovno in so cialno kulturo Zirovcev v drugi polovici 19. stoletja. O materialni kulturi morejo pričati tudi predmeti, o ljudeh in njiho vih medsebojnih odnosih pa le (zapi- Zirovska fara ima čez tri tisoč duš; prebivalci so kmetje, ki v ravni prav dobro shajajo, po hribih pa jih pritiska marsikatera nadloga, ktere so pa kmeto valci sami dostikrat krivi. Ravnajo se strogo po starem kopitu; sin pravi, tako je delal moj oče, tako je sejal, tako je oral, kosil itd. Imel je več skušnje, kakor jo imam jaz ali kakor jo imajo tisti go spodje, ki hočejo nas kmete o poljedel stvu učiti, pa sami še za drevo (plug) držati ne znajo; in tako tudi napredka pri njih ne najdeš. Pač marsikdo bi si lahko opomogel pri živini, pri sadju, ko bi svojo več vedel in hotel dalje gleštati, ali tako naš hribovec dostikrat nima sol- da, da bi si kupil soli; kaj pa potem davek pravi?! Le pogostokrat rubežen poje. Če se praša, zakaj se vse le po sta rem ravna, bi jaz na dva kraja rešil prašanje: 1. ker imajo naši ljudje silo malo olike, brati zna komaj dvajseti (v zadnjih treh letih se je sicer tukaj obr nilo na bolje, ker že vsaj otroci v šoli kaj pridobijo) in 2. ker nihče noče na lastne stroške vpeljati kaj boljšega, no vega, da bi tako svojim nevednim in ne verjetnim Tomažem v djanji pokazal, da tudi gospod ve, kako se bolje gospodari. Pa saj je to najti povsod, v veči ali mali meri še pri slovenskih kmetih, tedaj naj neham o tem. Omenim naj pa, da če ravno bi tujec naše ljudi, posebno iz hri bov sodil za nekakošno divje, so vendar prav pobožni, zraven pa tudi imajo mno go vraž; da drugo bolj natanko izpeljem, naj navedem tu nekaj vraž, na ktere ti veruje naš kmet, kakor na kako versko resnico. sana) beseda. Zato se njihove najdbe še toliko bolj veselimo. Za pomoč pri iskanju podatkov se za hvaljujem N. Gspan in J. Munda z ZRC SAZU. Marija Stanonik Ta ti zna zagovoriti prisad; oni ti ozdravi kravo nad kruhom, potresenim s soljo moleč, in ga križajoč, kterega da potem kravi zavžiti. Dobijo se, ki kravi »naredijo«, da ima rudeče mleko, da se sama sesa, da ciba, da noče mleka dati; drugi umejo včarati, da se pri mleku ne naredi smetanat da se noče »v pinji storiti«, ali vmesti, da je slabo maslo itd. Zopet drugi možje zna jo narediti, da otroci bolehajo, da žito ne rase. Znajo ti »zavelati« voz, to je: ga vkleti tako, da ga ne zmore nihče premakniti; tudi se »naredi«, da komu hiša zgori. Vsemu temu so tudi nasprot ne umetnosti, ki jih umejo posebni ma- zači ali klateži, ki terdijo, da zagovore tudi gadu, da jih ne piči itd. Ako tat ko mu kaj ukrade, že škodenec poprašuje, kje bi se najdel oni, ki bi znal tatu zagovoriti, da bi nazaj prinesel ukradeno reč. Tat prinese reč ravno na tisti kraj nazaj, kjer je bil vzel, in ako ga med potjo, ali ko prinese nihče ne ogovori, mora počiti, oba pa tat in oni, ki mu je zagovoril sta pogubljena v tem slučaju. — V človeško kri pomočena krogla, go tovo zadene zajca, ako vanjga pomeriš, če si se pa zmotil, da si mislil, da meriš v zajca, meril si pa proti človeku, krog la v tebe nazaj prileti in te ubije. — Kadar hudo gromi, v oblake streljajo in s tem odganjajo hudo uro. Streljati se pa mora na kakem bolj visokem griču. — Veliko se ti ve povedati o strahovih, spominih, škratih, povodnjih možeh, be lih kačah, o kušarju itd. — Lastovke ne smeš ustreliti, če jo, ti pogori hiša. — Maček je na pol hudiča in se po noči NEKOLIKO ČRTIC IZ ŽIROVSKE FARE 12- 179 :8C spreminja — Ako sova okoli hiše poje. pomeni, da bo iz hiše kdo v kratkem umeri; sovo dražiti je nevarno, kajti za kadi se ti v glavo, in če jo udariš, na redi se jih več iz nje, ter te še huje nad legujejo. — Nektera ženska ima take oči, da človeka koj »vroči«, to je, če ga z svojimi očmi pogleda, naredi ga, da je kakor hudo pijan, ali pa na drugi način hudo bolan. Da se taka bolezen prežene, mora bolnik trikrat skozi obroč po vseh štirih sem tertje iti, pa odleže — Do bijo se, ki znajo kopati zaklade, vedo, kje so, in umejo hudiča v »ris poklicati« itd. Zraven tega imajo posebno navado otroke strašiti; npr. če otrok pri mizi z nogami zvoni, pravijo, da hudiča ziblje; — če v kaki luži ali na močvirnatem kraju tolče po tleh, da se krog škrofi, svarijo ga, rekoč, da se mati Božja jo ka; — če otročaj nož z ostrino po koncu postavi> opomnijo ga, da si hudič kremp lje brusi; — če je malo dete nepokojno, svari ga mati rekoč: angeljček se joka; — če gromi, pravijo: Bog se »krega« itd. Če pogledamo kaj v domačo življenje, je hišni gospodar, ali oče familije, vod nik v vseh rečeh; on tudi naprej moli zjutraj in zvečer; pred jedjo in po jedi; če je pa prvorojenec že odrasel, molitev on prevzame, ter tudi v gospodarskih rečeh navadno zvonec pri hiši nosi. Kmet naš je, čeravno ne ve ravno zakaj, ne- kakošno mošk, da ošaben, se rad lišpa; posebno pa ženska mora imeti posebno lepo obleko v nedeljo. Če se možak nekoliko vpijani1 je med tovarši kaj mehek, rad kaj pobožniga go vori itd.; mladina se pa rajši v takem kaj spodtikljivega pogovarja, zabavlja in se pretepa. Če je kmet jezen, našteje ti priimkov, da jih komaj neseš; kakor: gunevet, žaba, krota, mrhat krtinja, kajon, zlodej, hudir; počesti te tudi s hudičem in z drugimi kompozicijami. Mladina ima slabo odgojo, posebno jej škoduje paša; tam je otrok sam med ži vino; pride skupaj tudi z drugimi pa stirji, pastricami, razne starosti in — otrok se dostikrat pri takih okolišinah spridi. Da bi pač stariši to premislili! Sicer skrbe naši starši za nedolžnost svo jih otrok na smešne načine, kar nima nikakošnega uspeha; da le enega po vem, je redko kdaj slišati, to in to leto, ta in ta dan si bil rojen, ampak še odrašenemu sinu mati le pravi: ko so te prinesli, ko so te ujeli, ko smo te dobili, mlajšim tudi: ko smo te kupili itd. Po krstu botra materi speče pogačo, štruce in belega kruha; sicer po krstu kaka po jedina ni navadna, pač pa po pogrebu napravljajo osmi dan kosilo, ali sedmi no, na ktero povabljajo pogrebce, sose de in sorodnike, in pri kterih tudi be račem miloščino delijo. Zakonski se mora jo varovatit da se iz otrok svojih sosedov kaj ne norčujejo, ako so morebiti kaj pohabljeni, kajti potem oni sami dobijo krevljaste in slabotne otroke, ker so se nad sosedovimi »pregrešili«. Zenitovanj- sko opravilo narejajo na poseben način; med drugim mi to dopade, da imajo svatje posebne plašče, in da nevesta, ki pride od svojega doma na ženinovega. ima moško suknjo in klobuk na sebi. Do duhovnov ima naše ljudstvo po sebno spoštovanje in zaupanje; zatorej tudi vsakdo od svojega sina, ako ga da v šolo, zahteva, da naj bo »gospod«t ka kor sploh duhovne imenujejo, kajti vsak- teri drugi svetni gospod jim je volk, posvetnjak, oderuh, lahkoživec, goljuf i. v. e. Zatoraj pa tudi verujejo da imajo duhovni posebno moč čez natoro; tako vejo pripovedovati da so tu ali tam go spod fajmošter ogenj »panali«; da pred kacimi 12 leti, se spominjam, je bil v stari Oslici nek gospod, k kteremu je vse vrelo, kajti slovel je, da zna ozdrav- Ijati bolezni na živih in neživih stvareh. Hodili so k njemu bolni vsake vrste, go spod jim je pa dajal blagoslovljene vode, ali kali, da so jo pili; nosili so k njemu krompir za seme, ker je takrat hudo pri nas bolehal, in gospod ga jim je blago slavljal — in če so se pri nas sosedje ob nedeljah pogovarjali, da gospodov »že- gen« ne pomaga nič kaj, se je oglasil kaki postaren možiček, češ da je prever jen, da pomaga, ako imaš le terdno vero, da bode pomagalo, in da s tem prepri čanjem k in od gospoda greš. Od kod izvira to zaupanje do duhovnov, odkod pa ono sovraštvo do svetne gospode, ka- 181 že nam še vedno v novi obliki sedanji čas, saj so prvi prav dobrotniki in du hovni očetje suojih oučic, med tem ko je posvetna gosposka zopet prav vredna karakterističnih svojih imen. Duhovnom se ima tudi naše ljudstvo zahvaliti, da je še precej nepokvarjen jezik ohranilo, da ga ni kaj popačilo z nemškovanjem. Se-ve, da je tudi to nekaj veljavno, da je dalječ od mesta, da ne pride v dotilco z bolj nemškujočimi meščani. Dokazovati, da je v naši fari slovensko ljudstvo doma, na dolgo in široko pelja lo bi me pre dalječ; povem naj le neko liko krajevnih, gospodarskih in drugih imen v pojasnilo. a) Imena nekterih krajev Zirovske Sa re. Ziri, Dobračeva, Stara vas, Nova vas, Mala vas, Ledinica (ali pri sveti Ani); Vrsnik, Breznica, Na selu, Goropeke, Sovra, Ledine, Vrh (ali pri sv. 3. Kra ljih), Zavrac, Všji konec. To so vasi vsaj z nekoliko hišami. Zdaj pa sledijo ime na krajev, kjer je morda sama hiša, ali dve, pa ima kraj vendar svoje obče v Sa ri znano ime: Na routu, Osojnica, Jarča dolina, Mrzli vrh, Zirovski vrh, Kopriv- nik, Martinov vrh, Na logu, V Krogu, Ra- čeva (se imenuje dolina in potok, ki teče po nji), na Kljuki, pod Klanom (se ime nuje prav zdrav in mrzel studenec, ka kih 7 minut od Zirovske cerkve), za Pe- krajem (kaj in od kod to ime? zna- menjuje njivo nekega gospodarja Goro- peške vasi, spod ktere izvira dober stu denec). Osoja (pomeni sploh senčnat kraj, posebno pa pašnik na osojni strani Goropeškega griča) v Koritah, Zabrež- nik, Tabor, pod Klancem, Jezera (navad no: na jezerih, to je travniki v zirovski ravni ki so precej močvirni, menda ime od tod, ker je tam stalo nekdaj jezero, kjer je Zirovska ravan zdaj, kakor go vorica gre); na Priklonu, (imenujemo kraj kjer stoji znamenje Kristusa Križa- nega, kjer se tedaj ljudje priklanjajo). Kucelj (pomeni malo gorico), rebro (nje no protisolnčno stran) itd. b) Imena nekterih hišnih ali gospo darskih imen: Lipnik, Lomičar, Mojškrc, Mojškrin, Mojškrinec, Picna, Melje, Cu- Sar, Snitovec, Muštr, Baševec, Krže, Ko čar, Balček, Kremžar, Petron, Homček, Mlakar, Bartelj, Corn, Matevžek, Česen, Troha, Trček, Krogar, Maček, Bafiač, Pavle, Goleč, Krajer, Jakopč, Noč (gen: Noča), Ratajec, Miklavž, Surek, Mrak, Debenec, Kamšek, Albreht, Zakelj, pri Katri, pri Jurju, Spiček, Bajtar, Kosem, Dolinar, Brence, Luka, Florijan, (Zirovec reče Farjen), Sušter, Petrač, Krošelj Jo- žeS, Kucler, Home, Boštjane, Kavč, Ba- lant, Zupan (ime je ostalo pri hiši, pri županu, čeravno je izgospodaril že davno oni župan na tem svetu), Šinkovec, Osonjčar, Volšar (Vovšar), Srnačen, Ce- lešnik, Gantar, Polonkar, Primec, Ben- de, Premetavec, v Kraju, Davanka (ime necega klateža) Baklja (žensko ime), Plastuh, Simonček, Kralj, Tinčna, Vr- banček, Tonec, Sova (gen. Soveta), Kos, Brcek, Stalar, Snopek, Mrovec (bolje menda Mrvec kakor: mrova mesto mr va). Zunar, Svetle (gen. Svetleta) itd. c) Nektera priimske imena. Med temi se nahajajo nektera take, kakor med onimi pod b.), toda zaznamujejo čisto druzega gospodarja, ne pa onega, čegar gospodarsko ime imajo: Albreht, Mla kar, Jesenko, Sedej, Gantar, Šinkovec, Celešnik, Ferlan, Kolenec, Zakelj, Kav čič, Stanonik, Bogataj, Oblak, Svetličič, Frelih, Primožič, Seljak, Otrin, Azbič, Tratnik, Demšar, Gregorač, Cegale, Bač- ner, Sorl, Tušar, Govekar, Jurjavčič, Malovrh, Velikovrh, Bekš, Rznožnik. Tr pin, Jereb, Kenda, Grošelj, Blažič, Strel, Miklavčič, Kosmač, Kržišnik, More itd- d) Nekaj sadnih imen a) jabolčnih: lesniko, medenik, cesar, cigan, okroglice, mužnikov, kosmač, čebulnik, mešanegar, osolnik, itd. fi) hruščinih: tepka, cepljen- ka, krvovenka, gospodična, ljubljanšica, robarca, štruca, presedalka, vodenica, reparca, vogelnica, sraka, medvedovka itd. e) Sadje s trdo pečko: črešnje, višnje, črešplje, črešpovci, cibare, slive. Kakor povsod med narodom, je tudi pri nas marsikak naroden pregovor shranjen, ki je znan tudi po druzih kra jih, so pa tudi Zirovcem lastni, toda brez posebne vrednosti, in večina dokaz, 182 da našim ljudem manjka vljudnosti in bolje olike. Hranijo pa se pri nas lepe pripovedke in pravljice; toda težko jih izveš, kajti ni lahko dopovedati stari ženici, kakoršne največ vejo povedati, da je človeku resnica zvediti kaj enace- ga; misli le, da se norčuješ iz ženice. Pripoveduje se pa: o Kralju Matjažu, o povodnjem možu, o raznih strahovih in ljudeh, ki so »nazaj« prišli v svoji ali živalski itd. podobi; o Petru in Križcu; (o rezanem hudiču), o morski deklici, o zakletih gradovih in princesinah; tudi vejo zakaj boleha krompir. (Bil je nam reč bogatin pridelal v svojem času veli ko veliko krompirja, pa ni maral ga je sti, revežem ga pa tudi ni hotel dati, torej ga je zakopal, in kazen za to se krompir čemi — to ob kratkem.) Tudi marsikatera legenda se čuje v zimskih večerih po temnih kočah, med drdra- njem kolovratnih koles; tako o sv. Ba- lantinu, o sv. Marjeti, sv. Nikolaju, sv. Galu in enacega več. Da še enkrat govorice naših ljudi omenim, moram reči, da nima veliko tu jih besedi; naglašuje in zateguje se pri nas, kakor po vsej Poljanski dolini tudi, dobro, in čutiti je da razločujejo naglas, zraven pa še dolžino in kratčino posa meznih zlogov. Govorijo navadno počas no, razločno, zraven pa glasno da je kaj; tako da jih že po tem lahko poznaš, če jih slišiš kje v mestu govoriti, da pri dejo iz hribov, ker ti skoraj vpijejo v primeri z drugimi ljudmi iz mesta. Čeravno hribovci, so vendar večidel prav dobrih glavic, in marsikdo bi lahko zapustil nerodovitno hribovsko zemljo, ovseni kruh in ovseni močnik, kojega po več krajih vživajo, ali pa ga še ni majo o nekterih časih, če bi ga kdo spodbudil za časa in ga podpiral; poseb no mladina bi lahko se seznanila z ved nostmi, toda starši jo raji doma obdrže, čeravno imajo morebiti premoženje; da! še v farno šolo, ki se je v zadnjih treh letih po marljivi duhovščini kaj lepo vzdignila> nočejo pošiljati otrok, izgo varjajo se, da jih doma potrebujejo za pašo, za sadje pobirati; ali da je preda leč v šolo itd. Vendar pa je upati da bo zrastel kmalu nov rod iz sedanje učeče se mladine, ki bo znal ceniti šolske nauke, in sam bolj olikan od sedanjega, tudi svojim mla- jim dal priložnost večo, nego je sam imel, da se zolikajo, da si opomorejo na duhu in telesu. Takrat ko bo naše ljud stvo tudi kaj bralo o kmetijskih, gospo darskih rečeh, ko bo dobilo veselje do tega, kaj se kaj po svetu godi, kaj čas nik pripoveduje, pričakovati smemo tudi boljše stanje našega kmeta. Takrat bo on drugačen mož, kakor je zdaj; napre doval bode vedno bolj in bolj v gospo darstvu, prebuden iz dušnega spanja, se bo hrabro držal svojih po Božji in svetni postavi dodeljenih pravic; da gotovo bo do narodu slovenskemu sploh sijale lep še zvezde! Bog daj to le kmalo! Oblak 183