Naš strijček tanoval je na jednej strani cesto. rai na tlragej. Ees mu je vže bilo lice nagubano, res je imel dolgo sivo brado in veliko brko, a vendor se ga nisnio bali mi otroci. Kadar ni bilo njega pri nas. bili smo pa ini pri njsm. Kj, saj nas je pa tndi Ijubil naš strijček! To je bilo skakanja, kadar srao smeli ž njim na izprehod, a to je bilo vsaki dan, {e jfl bilo le ugodno vreme, Jeden mu je prinesel debelo okovano palico, drugi malo čuden, starodaveu plaSč, trotji Siroki klobuk in hajdi v naravo božjo. In ko smo bili na prostera, bil je, kakor da bi bil postal tudi on uara jednak. Lovili smo se ondii in igrali na travniku, a ko je bilo tega vže dosti, vrnili srao se zopet počasi dornov, ker je bil vže star mož naš dobri strijček. — •*< 70 >¦— ^ Po zimi je bilo drugače. Takrat so prenehali izprehodi, naš strijček je sedel po ves božji dan v svojej gorkej čumnati, prejuetaval velike knjige jd pušil tobak. Nu, ko smo prišli otroci k ujeinu, takrat nara jc jei kaj pripovedovati. Sajjetudi imel kaj, hodil je ranogo po svetu in bil celo onkraj raorja. Razprostd je takrat pred uami velike zemljevide, katerih mi niti prav razuraeli nismo. Iskali sroo, iskali v njih našo vasico, ali našli je msmo, le glavno mesto naše dežele je bilo zaznamovano s Čriio pičico. To je vender prevee, da niso zaznainovali naše vasice, mislili smo si. Kaj pa vender mislijo ti gospodje, kajsmomi! Strijček je pa vlekel [10 zeraljevidu s paliCico in nam kazal, kje je on vse bil. Takrat smo otroei spoznali, da je bil strijček dalee, daleč, in še bolje smo ga spoštovali. Nii, od onod, kjer bi imela biti nasa vasica po ninenji nušega strijčka, bilo je do glavnega mesta komaj toliko, kolikor je muha dolga in vender se pride tja komaj v dveli dneh, ' a do tam, kjer je bil strijček, bilo je uekoliko pedf, se ve, da naših, pa recite, da ni bil naš strijeek daleč ? Pripovedoval nam je o brezkončnem morji, o velikih mostib, o hitrih ladijah, a rai srao ga poslušali z odprtimi ušesi in usti. Vsi smo želeli jedenkrat tja, kjer je bil nas dobri strijtek. Miuulo je niojc veselo življeuje, ko sera moral po želji roditeljev v mestuo šolo. Težko sein se ločil od starisev in doma, težko od starega etrijčka. Smijal se mi je dobri strijček in dejal — pojdi, pojdi, postaneš se kdaj gospod, in potlej bodeš tudi ti lahko popotoval, kakor sem popotoval jaz, to so zna, da tvojega , strijčka takrat ue bode vefi na svetu! To reksi. podaril ini je v spomin iepo knjigo s podobami. Otišel sem jokajoč se in si mislil, da ne bodem nikdar več videl svojega strijcka. Kadar koli sem utegnil, pregledoval s«m v mestu ouo knjigo s podobami in se spominjal nanj, Vender (Jobil sem ga še mnogokrat zdravega in veselega, ko sem se vračeval iz mesta na počitniee, le brada mu je še bolj posivela. Zdaj sem njegova pripovedovanja še raje poslušal, saj sem ga bolje razumel. Učil sem se v mestn tudi o ouem, o Čemer rai je strijcek pripovedoval. In zopet sera se vrnil v mesto in zopet prišel na poeitnice, a našel nisem vef; dobrega svojega atrijčka-------- spisal P. V—y