Ameriški humor. Sila in potreba tirata naše ljudi v Ameriko. Kmet, ki ne more doma ni živeti ni umreti, zaklene bajto in odrine čez ocean v novi svet. Nekateri pridejo do dobrega zaslužka, da se vrnejo imoviti in si rešijo domačijo. Več jih pa je, ki žive v Ameriki prav tako beraško in žalostno, kakor so živeli doma, in mnogo je tudi takih, ki jim velja narodna zbadljivka: Martin v Zagreb — Martin iz Zagreba. Tja gredo berači in siromaki, nazaj pridejo siromaki in berači, samo da so vrhutega še telesno popolnoma uničeni, ko se vrnejo v staro domovino. Nismo se namenili, da bi raziskavali, ali je Amerika Slovencem več koristila ali več škodovala, čeprav bi bilo tako raziskavanje jako zanimivo in koristno. Lotili naj bi se ga zlasti zastopniki kmetiškega ljudstva in mu za prvo silo rajši pomagali z drugačnimi sredstvi nego sta obstrukcija in demonstriranje, da bi vsaj deloma zajezili vedno rastoče izseljevanje našega kmeta v Ameriko, ki ima že dovolj delavstva, dovolj sužnjev, dovolj izkoriščevalcev, dovolj milijonarjev in bogatašev in tudi dovolj — lenubov. Dosti bodi za danes, če pritrdimo znani resnici, da se nobenemu človeku v naših krajih ne godi bolje nego ameriškim duhovnikom-Slovencem. Kdor izmed slovenskih študentov se hoče poduhovniii v Ameriki, ne gre tja zato, da bi tam pasel duše svojih rojakov, nego v Ameriko ga žene prav navadno in vsakdanje hrepenenje po dolarjih in po neodvisnosti. O verski gorečnosti in misijonskem poklicu ni ne duha ne sluha. Toda gospodje ameriški duhovnikiSlovenci vedo sami najbolj, kako je s to rečjo ... Človeku, ki živi še v tolikem izobilju, prihaja dolgočasno ako nima letoindan nobenega pravega posla. Zatorej si krati čas, kakor ve in zna, posebno še, ker ima sredstev za to. Da ne umrjo od dolgega časa, so začeli nekateri taki ljudje pred petimi leti izdajati v Clevelandu časopis «Nova domovina». Ta časopis nam priča, da ne stopa mimo mož, ki urejajo ta «katoliški list za Slovence v združenih državah ameriških», ameriško življenje brez sledu in vtiskov. Klerikalca sicer ne sreča pamet in razsodnost niti na Kranjskem niti v Ameriki, toda ameriških napitanih klerikalčkov se je vsaj prijel — ameriški humor. Ta je, kakor znano, suh in brez dovtipov, kakor jih pojmuje zadovoljni Kranjec, otepajoč žgance, plavajoče po kislem mleku, a humor je vendarle. In ta humor, ki ga imamo v mislih, je toliko vrednejši, da ga zapišemo po zgledu vestnih kronistov, ker nam priča, koliko manjka ameriškimPavlihom šolein izobrazbe, kako neznansko ozko je njih obzorje in kako so jih napravili polni trebuhi tope in otročje, da se jim še ne ljubi misliti, kaj pomeni boj, ki ga bije napredno naše učiteljstvo z reakcijo in rimstvom I Da nam ne bo resnicoljubni «Slovenec», ki je vzgojil tudi ameriške puhloglave humoriste, očital praznega besedičenja ali morda celo laži, mu dokažemo pri tej priči, da so ga prismuknjeni pismouki novega sveta celo prekosili — v odkrivanju skrbno gojenih želja. V rokah imamo štev. 128. «Nove domovine» z dne 20. septembra tega leta, kjer beremo črno na belem to-le skrivno razodetje : «Na Kranjskem se sedaj mnogo razpravlja o bednem položaju ljudskih učiteljev. Mnogo tarnajo zaradi svojih nizkih plač. Iščejo in iščejo se primerne rešitve te pereče zadeve. Učitelji v nekein svojem glasilu priporočajo, da bo treba začeti s samomori, če vlada ne pomaga. Prav kot Japonci, ki si prerežejo trebuh, mesto da bi padli v roke sovražnika. Kaj če bi se na Kranjskem počasi uvedle take učiteljske moči kot jih imamo katoličani v Ameriki, ki nam pomagajo vzdrževati svoje lastne katoliške šole, dasi moramo polegtega še davek plačevati za javne šole, ki jih pa vsled svojega verskega prepričanja ne moremo rabiti? Mi bi svetovali kranjskim politikom prav resno, da bi najzačelipočasi izročevati Ijudske šole katoliškim sestram ali šolskim redovnicam (ki jih imamo, hvala Bogu, v Ameriki na tisoče). Tedaj bi namreč ne samo ne bilo treba misliti na to, kako se bodo dobili davki, da se kranjskim učiteljem povišajo plače, česar je malokateri od njih vreden, ampak vlada bi lahko celo za polovico znižala šolski davek ali pa bi vsled znižanih učiteljskih plač dežela kranjska sama lahko zdrževala svojo slovensko univerzo. Kaj bi neki rekli na to kranjski liberalci in liberalni učitelji? Zakričali bi, da bi hotela katoliška stranka popolnoma zasužnjiti slovensko deco pod črni jarem, pod rimsko kuto, pod vlado brezdomovincev in kar imajo še izvoljenih neslanih fraz. Ah, če bi ti kranjski liberaluhi enkrat prišli še kam drugam izven mej Triglava in Kolpe 1 Mi ameriški katoličani imamo izborne, posebno izučene učiteljske moči, naše redovnice, ki jim ne plačujemo na leto nič več plače vsaki kot bornih dvesto dolarjev, ponekodi še manj. Ta plača* zaleže tu ravno toliko kot na Kranjskem dvesto goldinarjev. Kaj, to bi b i la pla ča za liberalnega učiteljal In vendar so naše ameriške katoliške šole za 100% boljše kot katerekoli ljudske šole na Kranjskem in vendar so vsaj toliko patriotične kot so kranjski liberalci, ki se vežejo z liberalnimi Nemci, da bi zatrli svoje rodne brate vsled njih verskega prepričanja, in vendar je res, da naše šole vživajo zaupanje in spoštovanje ne samo pri katoliških roditeljih, ampak celo pri nekatolikih. Najboljšim našim politikom veljajo kot edina prava rešitev nezadostne vzgoje v naših javnih šolab, kjer na denarnih sredstvih ničesar ne primankuje.» Tem besedam, ki jim ni mnogo enakih v vsem slovenskem časopisju, ni menda treba nobenega pristavka. — Ker pa je treba tudi v Ameriki prizanašati čitateljem še tako bedastega in zabitega časopisa, da ne popoka od smeha in ne hodi iskat urednikov takih listov v blaznice, zato končuje dopisnik «Nove domovine»: «Toda ni pričakovati, da bi kdo na Slovenskem resno upošteval naše besede!» S temi besedami je sicer pokvarjen efekt genijalne oslarije, toda — resnične sol Ali ni res, gospodje v Ameriki: That is the humour of it I ?