Vsem prijateljem r zvednlnega berila 

priporoča založba ,Zarje naslednje znamenito 
delo slavnega ruskega pisatelja : 

Maksim or ki

jMAT 

Cena K 4.— . 

,Mati" j e svetovno znan roman s so


cialistično tendenco. Zato naj ga prebere 
vsak delavec vsaka delavka ! 

V dobi blaznega oboroževanja in 

zločinskega hujskanja na vojno 
klanje priporočamo vsem sodrugom 
da si mroče pri založbi 

ZARJE " 

Vojna ln socialna 
-

demokracija . 

Cena 30 vinarjev. 


l. Socializem in posedujoči razredi. 
Zadnji odstavki splošnega dela našega sedanjega 
programa se glase : 
Družabna preosnova ne pomenja samo osvoboje pro


letariata, ampak vsega človeštva, ki trpi v današnjih raz merah. 
Biti pa more samo delo delavskega razreda, ker 
stoje vsi drugi razredi, kljub medsebojnim interesni m 
sporom na stališču zasebne lastnine proizvajalnih sredstev 
in imajo ()hrano temeljev današnje družbe za svoj 
skupni cilj . 

Boj delavskega razreda proti kapitalističnemu izkoriščanju 
mora biti političen boj . Delavski razred ne more 
bojevati svojih gospodarskih bojev in ne more razviti 
svoje gospodarske organizacije brez političnih pravic . Ne 
n ore izvesti prehoda proizvajalnih sredstev v skupn o 
last, me da bi si osvojil politično moč. 

Da se delavstvo zaveda tega boja in ga vodi enotno, 
in da se da temu boju cilj, ki ga mora imeti po svoji 

naravi — to je naloga socialno demokratične stranke . 

Interesi delavskega razreda so si v vseh deželah s. 

kapitalističnim proizvajanjem enaki . Z razširjanjem svetovnega 
prometa in z razširjanjem proizvajanja za svetovni 
trg je položaj delavcev ene dežele vedno bolj odvisen 
od položaja delavcev v drugih deželah . Osvoboditev 
delavskega razreda je torej delo, ki se tiče v enaki mer i 
delavcev v vseh kulturnih deželah. V tem oziru čuti in 
se izjavlja socialno demokratična stranka v Nemčiji z a 
eno z razrednozavednimi delavci vseh drugih deže l 

Socialno demokratično: thk'la,l~a v Nemčiji se torej ne 
bori za nove razredne Oivlle'gije in predpravice, ampak 


za odpravo razrednega gospodstva in razredov samih in 
za enake pravice in enake dolžnosti vseh brez ozira n a 
spol in rod. S stališča teh naziranj se v današnji družbi 
ne bojuje samo proti izkoriščanju in zatiranju mezdni h 
delavcev, ampak proti slehrnemu izkoriščanju in zatiranju , 
ki je naperjeno proti kakemu razredu, kaki stranki, spol u 
ali plemenu . 

Uvodni stavek prvega izmed teh treh od 


stavkov pač ne potrebuje obširne razlage . Temeljito 
smo že dokazali, da nadomestitev kapitalističnega 
proizvajanja s socialističnim ni samo 
v interesu neposedujočih in izkoriščanih, 
ampak v gotovem zmislu tudi v interesu vseg a 
gospodarskega razvoja, potemtakem tudi v interesu 
posedujočih in izkoriščevalcev. Tudi ti 
trpe vsled protislovij, ki jih rodi moderno proizvajanje. 
Eni izmed njih propadejo v lenobi , 
drugi se uničijo, ko se na vso sapo pehajo z a 
dobičkom, nad njimi vsemi pa plava Damoklejev 
meč bankrota, propada v proletariat . 

Toda znano nam je, da je velika množic a 

posedujočih in izkoriščujočih nasproti socializmu 
ne samo v dvomu in nezaupnosti, ampak 
celo v najstrupenej§em sovraštvu . 

Ali je temu krivo samo nezadostno znanj e 
in spoznanje? Toda najglasnejši med nasprotniki 
socializma so ravno tisti, katerim bi moralo 
dati njih mesto v državi, družbi in znanost i 

največ zmožnosti, da razumejo družabne zvez e 
in umevajo smer družabnega razvoja. 
In tako kričeče so razmere današnje družbe, 
da se nikdo, ki hoče veljati za resnega v 


politiki ali znanosti, ne upa tajiti upravičenost i 
wciali stiene kritike . Nasrotno, najprosvitljenejše 
glave vseh nesoeial'st ; enih strank priznavajo, 
da ima socialistična kritika »upravičeno jedro« , 
marsikateri izmed njih celo razglašajo zmago 
socializma za neizogibno — ampak samo pogojno, 
namreč le tedaj neizogibno, ako se družb a 
takoj ne zaokrene in se ne poboljša, kar se lahko 
zgodi čisto poljubno in z lahkoto, ako se brz d 
ustreže posebnim željam eni ali drugi teh strank . 

Na ta način se odtegnejo celo tisti član i 
nesocialističnih strank, ki so najbolje razumel i 
socialistično kritiko, z logičnim stranskim skokom 
ravno na odločilnem mestu nujnosti, da b i 
izvajali iz te kritike konsekvence . 

Vzrok tega čudnega pojava je pri roki . eprav 
govore nekateri važni interesi tudi posedujočih 
proti zasebni lasti proizvajalnih sredstev, 
vendar zahtevajo njih drugi, mnogo bližj i 
in lažje umljivi interesi obrano zasebne lasti . 

Predvsem velja to za bogatine. Z odpravo 
zasebne lasti proizvajalnih sredstev ne morej o 

ti neposredno ničesar pridobiti. Seveda mora 
odprava roditi blagodejne gospodarske posledice, 
ki bi koristile tudi njim, toda te posledic e 
so razmeroma daleč. Pač pa spoznajo na prv i 
pogled poslabšanja, ki jih bodo imeli od odprave 
zasebne lastnine ; nedvomno morajo izgubit i 
več ali manj svojega ugleda in svoje moči, ne kateri 
med njimi morda tudi več ali manj udobnosti 
in prijetnega življenja, kar bo vse odvisno 


od okoliščin, v katerih se izvrši socialna revolucija. 


Drugače pa je s spodnjimi plastmi posedujočih, 
z izkoriščanimi med njimi, malimi rokodelci, 
malimi kmeti itd. Ti ne izgube prav nič 
svoje moči in svojega ugleda in z uvedbo in 
razvojem socialističnega proizvajanja bo njih 
življenje le prijetnejše. Da pa razumejo to resnico. 
se morajo povzpeti nad obzorje razredov, 
katerih udje so. S stališča omejenega malo-
meščana ali malega kmeta je neumljivo že kapitalistično 
proizvajanje, katerega posledice 
vendar čutijo na lastnem telesu, še bolj neumljiv 
pa je zanje moderni socializem. Kar pa jim 
je umljivo samoposebi, to je nujnost zasebne 
lastnine proizvajalnih sredstev za njih obratovanje. 


Dokler čuti rokodelec kot rokodelec, kmet 
kot kmet, mali trgovec kot mali trgovec, dokler 
imajo vsi ti krepko razredno zavest, tako dolg o 
se morajo oklepati zasebne lastnine proizvajalnih 
sredstev in tako dolgo morajo biti nedo stopni 
socializmu, naj se jim godi še tako slabo . 

V enem izmed prejšnjih poglavij smo vi deli, 
kako priklepa zasebna lastnina produkcijskih 
sredstev propadajoče male meščane i n 
male kmete na njih zaostale obrate, čeprav jim 
ti že davno ne morejo več zagotoviti zadostne 
eksistence in čeprav bi si izboljšali položaj, ak o 
bi prešli k mezdnemu delu. Tako je zasebna 
lastnina tudi moč, ki priklepa vse posedujoče 


razrede na današnje proizvajajnje, celo tiste , 

ki so obenem izkoriščani, celo tiste, katerih posedovanje 
je le še porogljiva karikatura pojma 
»posest. « 

Samo tisti med malomeščani in malim i 
kmeti, ki obupavajo nad nadaljnim obstanko m 
svojega razreda, ki se več ne zaklepajo prepričanju, 
da propadejo vse tiste oblike obratovanja, 
na katerih sloni njih eksistenca, samo t i 
morejo razumeti nauke socializma . Neizobrazba 
in tesnoba dušnega obzorja, dvoje naravnih 
pojavov njih življenskih pogojev, jim zelo otežkočita, 
da ne pridejo do potrebnega vpogled a 
v brezupnost svojega razrednega položaja. Njih 
beda, njih krčevito iskanje sredstva, ki bi ji h 
lahko rešilo iz obupnega položaja, ni rodilo do slej 
ničesar druzega, kakor da jih je napravil o 
za lahek plen slehrnemu demagogu, ki je nastopal 
s potrebno samozavestjo in je trosil sijajn e 
obljube . 

V višjih plasteh posedujočih je več izobrazbe 
in širši pogled. Tudi je v marsikaterem 
izobražencu še ostanek starega idealizma iz 
dobe revolucionarnih bojev napredujočega meščanstva, 
iz dobe prebujenja . Toda gorje buržvazijcu, 
ki se da zapeljati, da se zanima za socializem 
in sodeluje zanj! Kmalu stoji pred iz bero, 
da ali opusti svoje ideje ali pa raztrga vse 
družabne vezi, ki ga dotlej niso samo vezale, ampak 
tudi vzdrževale. Malo je tako pogumnih in 
samostojnih, da prodro do tega razpotja, in le 


čisto neznatno število od teh maloštevilnih im a 
moč, da odločno pretrgajo vezi s svojim razredom, 
kadar so dospeli tako daleč. Izmed teh 
maloštevilnih med maloštevilnimi pa je doslej 
večina navadno kmalu opešala; pozneje so spoznali 
svoje »mladostne neumnosti« in so s e 
»spametovali« . 

Med člani višje buržvazije so meščanski 
idealisti edini, ki jim je sploh možno, da so pristaši 
socializma. Toda večini tistih izmed teh 
idealistov, ki so si ustvarili globlji vpogled v 
družabne razmere in njih vprašanja, je nji h 
vpogled samo povod, da se izčrpajo v brez plodnem 
iskanju takozvane »mirne« rešitv e 
»socialnega vprašanja«, rešitve, ki spravi zahteve 
njih več ali manj socialističnega znanj a 
v sklad z razrednimi interesi buržvazije, kar j e 
prav tako nemožno, kakor moker ogenj ali goreča 
voda. 

Samo tisti meščanski idealisti, ki nimaj o 
samo zadostnega teoretičnega znanja, ampak 
so vsaj v svoji duši že prekinili vezi z buržvazijo 
in jih pretrgajo tudi na zunaj, samo ti s e 
morejo razviti v resnične socialiste . 

Od posedujočih razredov socializem torej n e 
more mnogo pričakovati . Njih posamezni član i 
se lahko pridobe za socializem, toda samo tisti , 
ki po svoji zavesti več ne pripadajo razredu , 
kateremu pripadajo po svojem gospodarskem 
položaju . To bo vedno neznatna manjšina, razen 
v tistih revolucionarnih časih, ko se prične 


7 

nagibati tehtnica na stran socializma. Tedaj pa 

vsekako plane med posedujoče razrede veli k 
pobeg od zastave. 

Toda doslej se socialistična armada ni rekrutirala 
iz razredov tistih, ki še kaj izgube , 
dasi morda ne mnogo, ampak rekrutirala se i e 
iz tistih razredov, »ki ne morejo ničesar izgubiti 
razen svojih verig in ki lahko osvoje ve s 
svet.« 

2. Posli in strežaji. 
Nikakor pa ne smemo mislih, da se bojevniki 
socialne demokracije mnogoštevilno re


krutirajo iz vseh plasti neposedujočih. 

Seveda tu ne moremo podati prirodopis a 
proletariata ; najvažnejše o tem smo povedali 
že v II. delu, kjer smo razrnotrivali vlogo proletariata 
v današnjem proizvajanju. Na tem 
mestu bomo podali samo še nekaj dodatnih opomb, 
ki se nam zde potrebne, da razjasnimo 

vlogo, ki jo igrajo različne plasti proletariat a 
v sedanjih gospodarskih in političnih bojih. 

Znano nam je že : čeprav je napačen filistrom 
tako priljubljeni rek, da so zmerom bil i 
reveži, vendar moramo priznati, da je revščin a 
tako stara kakor proizvajanje blaga. Seveda 
je bila v prejšnjih časih navadno samo izjemen 
pojav. V srednjem veku n. Dr. je bilo neznatno 
število tistih, ki niso imeli za lastno gospodarstvo 
potrebnih proizvajalnih sredstev . Izmed 
maloštevilnih neposedujočih je večina prav 


8 


lahko dosegla sprejem v posedujoče rodbin e 
kot pomagači, hlapci, pomočniki, dekle ; večinoma 
so bili to mladoletnejši ljudje, ki so š e 
gojili nado, da si nekoč ustanove lastno gospodarstvo 
in lastno ognjišče. Delali so skupno s 
poglavarjem rodbine ali njega ženo, skupno z 
njima so uživali sadove svojega dela. Kot člani 
posedujoče rodbine niso bili proletarci ; čutili 
so se eno z rodbinskim posestvom, bili s o 
deležni, njega koristi ; z njim so trpeli škodo . 
In tako je še dandanes v tistih oddaljenih krajih, 
kjer so se ohranile take patriarhalne raz mere. 
Kjer služinčad še spada k družini posedujočega, 
tam branil posest, čeprav je' sam a 
brez posesti, tam ni tal za socializem. 

Podobno je bilo tudi z rokodelskimi po 


močniki. (Primerjaj oddelek II., l.) Poleg hlapcev 
in, pomočnikov so nastali strežaji . Del neposedujočih 
je krenil k družinam večjih izkoriščevalcev 
v srednjem veku in v začetku nove ga 
veka zlasti k plemenitašem in knezom . k 
višjim duhovnikom in trgovcem. V njih službo 
niso stopili zato, da bi jim pomagali pri delu , 
ampak da jih varujejo in strežejo njih razkošju, 
kot vojni hlapci in lakaji . Tu ni bilo skupnost i 
dela in uživanja, ni bilo patriarhaličnega razmerja 
; zategadelj tudi ni bilo solidarnosti med 
gospodom in hlapcem. Pač pa se je razvila med 
gospodom in strežajem solidarnost druge vrste. 
Kjer je večja služinčad, je v njej tudi ve č 
stopenj. Posameznik lahko upa na povišanje, 


na povečanje plače, oblasti in ugleda . To povišanje 
je pa odvisno od volje njegovega gospoda. 
Cim spretnejše se ji prilagodi in uklon e 
in čem bolj izpodrine svoje tovariše, tem ve č 
nade ima. Tako se čuti strežaj solidarnega z 
gospodom, obenem se čuti tajnega sovražnik a 
vseh svojih sodelavcev. In še drugačna solidarnost 
se plete med gospodom in strežajem . 
Cim večji je dohodek, oblast in ugled gospoda , 
tem več pride od vsega tega na strežaja. Zlasti 
velja to za strežaje iz razkošja, ki nimajo 
drugega opravka, kakor da reprezentirajo i n 
s tem pokažejo, koliko nepotrebnega denarj a 
je na razpolago njih gospodu, da mu pomagaj o 
ta denar kar najhitreje in najprijetneje po gnati, 
neustrašno in »zvesto« mu služeč pri 
vseh njegovih budalostih in pregrehah. Zato se 
čuti strežaj solidarnega z izkoriščevalcem i n 
zatiralcem nasproti izkoriščanim in zatiranim ; 
često se vede do njih celo brezobzirneje kako r 
gospod sam. Zakaj če je ta le količkaj razumen, 
ne bo zaklal kokoši, ki mu leže zlata jajca; 
in ohraniti jo bo hotel ne le zase, ampak 
tudi za svoje potomce. Strežaj nima tega ozira . 

Ni čuda, da ljudstvo ne sovraži ničesa r 
bolj kakor lakajstvo, da je prišlo njega klečeplastvo 
na zgoraj in nasilnost na spodaj v pregovor. 
Strežajska duša nam je pojem vse klavrnosti. 


Seveda se ne pojavljajo ti vplivi na zna


čaj lakajstva samo pri neposedujočem iz naj



Io — 

spodnejš'ih plasti, ampak tudi pri neposedujo


čem in manj posedujočem iz višjih stanov, kako r 
pri obubožanem plemenitašu, ki išče svojo srečo 
na knežjem dvoru kot višji strežaj, dvorjan . * 

Na tem mestu pa se nam je baviti sam o 

z nižjo služinčadjo in zato moramo, dasi bi bil o 
nad vse mikavno, opustiti nadaljno primerjanje 
s plemenitaško služinčadjo — sicer pa je t o 
primerjanje pri roki in ga ni težko dalje razvijati. 
— Tu gre za to, da pokažemo, zakaj si socializem 
od strežajstva, čeprav spada k neposedujočim, 
ne more posebno mnogo obetati z 
ozirom na pridobivanje pristašev. Pač pa je 
strežajstvo trdnjava obstoječe družbe . 

Naraščanje izkoriščanja, množine letn o 
ustvarjane nad-vrednosti in odtod izvirajoče 
vedno večje razkošje pospešuje stalno pomnoževanje 
lakajstva. Toda na srečo družabnega 
razvoja je njega vojni izrodek, deželni hlapci , 
zelo nazadoval, odkar se je izvršil prevra t 
brambne ustave, ki ga je započela francosk a 
revolucija, in odkar so nadomestili vojsko najemnikov 
z vojsko splošne brambne dolžnosti . 
Popolnoma seveda nikakor ni izginil in mnog o 
se je treba zahvaliti njega ostankom v moder 


* Kako blizu sta si strežaj in dvorjan, nam prav zabavno 
kaže roman Le Sagea » Gil Blas", ki je klasičen 
prirodopis lakajstva. Na drugi strani sega strežaj v rok o 
capinskemu proletariatu . Ne da bi izpremenil svoje bistvo , 
se dvigne Gil Blas od najnižjega lakaja in lopova do tajnika 
in ljubljenca prvega ministra na španskem dvoru . 

nih armadah, ako se doslej »ljudstvo v orožju « 

večinoma nikakor ni izkazalo za demokratičn o 
napravo. 

Toda tudi naraščanju pravega lakajstva i n 
služinčadi sploh deluje nasproti kljub stalnem u 
naraščanju razkošja močna tendenca : razpad 
podedovane rodbinske oblike in delitev dela, 
ki izroča vedno več delov hišnega gospodarstva 
in zlasti osebne postrežbe neodvisnim Dokli


com : brivcem, natakarjem, mezdnim vozni kom, 
postreščkom itd . 'ri od lakajstva odcepljeni 
poklici kažejo sicer še dolgo potem, ko 
so se osamosvojili, značilne znake svojega izvora, 
toda polagoma le začenjajo sprejemati 
lastnosti in nazore industrijskega mezdneg a 
delavstva. 

3. Capinski proletariat. 
Najsi so bili včasih hlapci in lakaji, kako r 
tudi posli in vojaki najemniki še tako mnogoštevilni, 
vendar navadno niso mogli dobiti vs i 
neposedujoči posla. Tisti neposedujoči, ki niso 
bili sposobni za delo — otroci, starčki, bolniki , 
pohabljenci — se že od vsega početka niso 
mogli preživljati v enem teh poklicov. Kakor 
smo videli, pa se je tem pridružila od začetkov 
novejšega časa tolika množica dela iščočih — 
zlasti kmetov, ki so bili pregnani s svojih posestev 
ali pa so pobegnili pred nasilnostmi — 
da je prišlo rnnogo za delo sposobnih ljudi v 
enak položaj, kakor za delo nesposobni . Njim ni 


12 -


preostajalo nič druzega kakor beračiti, krast i 
ali pa se prostituirati. Stali so pred izbero, ali 
umro lakote ali pa delajo nasproti vsem pojmom 
sramežljivosti, časti in dostojanstva. Preživeti 
so se mogli samo s tem, da so skrbi za 
najbližje osebne potrebščine neprenehoma dajali 
prednost pred skrbjo za svoj dober glas . 
Jasno je, da je moralo vplivati tako stanje nadvse 
demoralizirajoče in pohujšujoče. 

Ta korupcija se je povečavala in se še povečava 
s tem, da so brezposelni reveži za 
družbo povsem nepotrebni, da jih ta ne potrebuje, 
pač pa bi se z njih odpravo oprostila nezaželjenega 
bremena . Poginiti pa mora vsa k 
razred, ki je nepotreben, ki nima izvrševati v 
družbi nikakih nujnih funkcij ; to velja o najnižjih 
prav tako kakor o najvišjih . 

In berači niti ne morejo biti ponosni n a 
samoprevaro, da bi bili potrebni, zakaj nikakih 
spominov nimajo na dobo, v kateri bi bil mord a 
njih razred izkazal družbi uslugo ; ne morejo 
trkati na svojo moč, pa vsiljevati družbi svoje 
parasitstvo. 

Samo trpe jih : zategadelj je ponižnost prva 

dolžnost berača in velja za največjo krepos t 
reveža. Enako strežajem se tudi ta plast proletarcev 
plazi pred nogami mogotcev ; proti sedanjemu 
družabnemu redu ne tvori nikake opozicije. 
Nasprotno. Odkazani so na drobtine, k i 
padajo z mize bogatinov: kako bi torej mogli 
želeti, da bogataš izgine! Njih samih ne izko



l 3


riščajo; toda čem višja je stopnja izkoriščanja 
delavca, čem večji je dohodek bogatina, tern 
darežljivejši utegne biti, tem več lahko pričakujejo 
od njega berači. Od izkoriščanja dobe delež, 
kakor strežaji, čemu bi se borili proti 
njemu? V začetkih reformacije na Nemškem, 
ko so katoliško cerkev vsi razredi skrajno sovražili, 
ker jih je izkoriščala, so bili proletarc i 
tisti, ki so ji stali zvesto na strani, zakaj dajal a 
jim je bogatejšo miloščino kakor skopuški me-
ščani in oplenjeni kmetje. 

Ta plast proletariata — capinski proletariat 

— se še nikdar ni postavila iz lastne ga nagona 
izkoriščanju po robu. Seveda tudi ni branik 
izkoriščanja, kakor je bil vojni izrodek lakajstva. 
Strahopeten in brez nazorov, nemudom a 
zapusti tiste, katerih miloščino uživa, bržk o 
izgube bogastvo in moč. Nikdar ni stal v sprednjih 
bojih revolucionarnega gibanja, pač pa je 
bil pri vseh nemirih takoj pripravljen, da ribari 
v kalnem. Časi je celo pomagal zadati zadnji 
udarec padajočemu gospodujočemu razredu . 
Navadno se je zadovoljil v revoluciji s tem, d a 
jo je izkoristil in kompromitiral, a jo ob prvi 
priliki zopet izdal . 

Kapitalistično proizvajanje je močno pomnožilo 
capinski proletariat; dovaja mu neprenehoma 
novih rekrutov; zlasti v velikih mestih 
tvori znaten del prebivalstva . 

Po značaju in nazorih mu je zelo blizu tisti 
del malih kmetov in malih meščanov, ki je 


14 


skrajno propadel, ki obupava nad lastno močj o 
in se skuša obdržati nad vodo z miloščinami, k i 
mu jih mečejo višji razredi . 

4. Začetki mezdnega proletariata . 
Tem zadnjim plastem je porajajoča se kapitalistična 
produkcija, zlasti velika industrija, 
posebno rada odvzela delovne moči. Zakaj kapitalistična 
produkcija ne povprašuje toliko p o 
učenih delavcih kolikor po potrpežljivih, neodpornih 
delavcih, ki se brez volje vtaknejo v ve liki 
obrat moderne tovarne, ki more samo tedaj 
obratovati nemoteno, ako točno in stalno 
izvrši vsako brezštevilnih kolesc sebi odkazan o 
gibanje. Ker pa so capinskemu proletariatu najbližje 
plasti in celo marsikateri deli capinskeg a 
proletariata samega dajali največ delavce v 
porajajoči se kapitalistični veleindustriji, zato j e 
bilo tudi ravnanje, ki so ga prenašale te plasti , 
merodajno za ravnanje, ki so ga kapitalist i 
sploh hoteli izkazovati svojim delavcem . Delo 
samo, katerega blagodejni vpliv meščanski ekonomi 
in moralisti tako radi opisujejo, je bilo z a 
proletarce najprej vir novega ponižanja, ne po višanja. 
Neodpornost delavcev je omogočila kapitalistom, 
da so raztegnili delavnik do skrajnosti. 
Kateri tehtni razlogi v kapitalistični velik i 
industriji so pritirali do tega, smo razložili ž e 
v II. delu. Časa za življenje in izobrazbo kapital 
ne privošči delavcu, ako ni prisiljen. Kjer ga 
ne zadržujejo ovire, ukaže nadaljevati delo do 


15 — 

popolne utrujenosti. Ako pa le preostane kratek 
odmor med delom in spancem, tedaj ravno za


dostuje za prav kratke užitke, v alkoholični pijanosti 
in v spolnem občevanju, ki omamijo za vest 
bede. Skupno delo mož in žen, odraslih in 
otrok, ki je lahko med veselimi, svobodnimi i n 
svoje dolžnosti se zavedajočimi ljudmi vir naj višjih 
dušnih nagibov in nravne poplemenitve 
za vse, ki se ga udeležujejo, to skupno delo j e 
bilo v kapitalistični tovarni predvsem sredstvo, 
ki je pomnoževalo nevarnost okuženja z demoralizirajoeimi 
in uničujočimi tovarniškimi vpliv i 
in je povzročilo, da se je propadanje proletariat a 
še hitreje pospešilo. 

Ni čuda, da so se delavski proletarci v začetkih 
kapitalistične velike industrije komaj razlikovali 
od capinskega proletariata . Kako globoko 
so se pogreznili v zločine, pijančevanje , 
surovost In umazanost — duševno in telesn o 

spoznamo najjasneje iz klasičnega opisa, ki 
ga je podal Friderik Engels o položaju delavskih 
proletarcev na Angleškem v prvih desetletjih 
tega stoletja. * 

5. Povzdiga mezdnega proletariata . 
Zdel() se je, da je pojem proletariata enakega 
pomena s skrajno propalostjo. Še danes 

* Ta velevažna knjiga je izšla prvič leta 1845 . Odtedaj 
je izšla nova izdaja v založbi I. H. W. Dietz, Nachf., 
Stuttgart. 

16 


so ljudje, ki so tega mnenja, med njimi taki, k i 
se štejejo za zelo moderne. In vendar je za


zijal že v času, ko je imel delavski proletaria t 
na zunaj toliko znakov skupnih s capinski m 
proletariatom, med obema globok prepad . 

Capinski proletariat je ostal v svojem bistvu 
vedno enak, kadarkoli in kjerkoli se j e 
pojavil v veliki množini . Capinski proletariat 
današnjega Londona in Rima se ne loči preveč 
od capinskega proletariata starega Rima. 
Moderni delavski proletariat pa je čisto poseben 
pojav, kakor ga svetovna zgodovina do slej 
§e ni videla . 

Med capinskim proletariatom in delavskim 
proletaria.tom kapitalističnega proizvajanja 
obstoji [ redvsem ogromna, temeljna raz lika, 
da je prvi parasit, drugi pa je ena korenin 
družbe in sicer korenina, ki je vedno bolj 
ne le najvažnejša, ampak slednjič tudi edina , 
iz katere sesa družba svojo moč. Delavski 
proletarec je neposedujoči, ne živi pa od miloščine. 
Ne le, do ne ohranjuje družba njega , 
ampak on jo ohranjuje s svojim delom. V začetkih 
kapitalistične produkcije se seveda čut i 
delavski proletarec za reveža; v kapitalistu, 
ki ga izkorišča, vidi dvojega dobrotnika, ki 
mu daje delo in z njim kruh, v njem vidi svojega 
hranitelja, delodajalca. To »patriarhalično
« razmerje je kapitalistom seveda zelo 
ljubo. Še danes zahtevajo od svojih delavcev 
za plačo, ki jim jo plačujejo, ne samo Bogovo-



17 

rjeni uspeh dela, ampak tudi vdanost in hvaležnc,
st. 

I oda kapitalistična produkcija ne mor e 
nikjer dolgo tnrOati, ne da bi se razrušile lep e 
patriarhalične razmere njenega početka . Naj 
bodo delavci še tako zasužnjeni in otopeli , 
preje ali pozneje -vendar opazijo, da oni dajej o 
kruli kapitalistom ne pa narobe. Med tem ko 
ostri ]sejo sami revni ali pa navadno še bolj za gazijo 
v revščino, bogati kapitalist boljinbolj . 
In če prosijo tovarnarja, tega navideznega patriarha, 
za večj! kos kruha, jim da kamen . 

Od capinskih proletarcev in lakajev s e 
razlikujejo delavski proletarci v tem, da n e 

žive od izkoriščanja izkoriščevalcev; od gospodarske 
služinčadi in rokodelcev (glej drug i 
del) se razlikujejo v tem, da ne delajo in n e 
žive skupaj s svojim izkoriščevalcem, da j e 
zanje izginilo slehrno osebno razmerje med izkorišeevancem 
in izkoriščevalcem . Sami žive v 
zanikrnih luknjah, svojemu izkoriščevalcu pa 

ade palačo ; sami stradajo, njemu pa pripravljajo 
razkošno pojedino. Robotajo, dokler se n e 
zgrudijo onemogli, da priskrbe kapitalistu in njegovim 
ljudem sredstva, s katerimi ubijajo čas . 

To je -povsem cllugačno nasprotje kako r 
je bilo nasprotje med bogatinom in »malim 

revežem predkapitalističnega časa. 
Ta . zavida bogatina, h kateremu se ozira z 
občudovanjem in ki je njega zgled, njega vzor . 
Rad bi bil na njega mestu, enak izkori§eeva 


2 


I 8 — 

Iec. Ne pride rnu na misel, da bi želel odpravo 

izkoriščevanja. Delavski proletarec ne zavida 
bogatina, ne želi si na njega mesto ; sovraži 
ga in zaničuje ; sovraži ga kot svojega izkoriščevalca 
in kot trota ga zaničuje . Sovraži 
predvsem tistega kapitalista, s katerim im a 
ravno opraviti, toda kmalu spozna, da ravnajo 
z njim splošno vsi kapitalisti enako, in 
njegovo sprva osebno sovraštvo se razvije v 
zavestno nasprotje proti vsemu kapitalističnemu 
razredu . 

To nasprotje proti izkoriščevalstvu j e 
eno najzgodnejših znamenj delavskega proletariata. 
Razredno sovraštvo nikakor ni delo 
socialistične propagande — opažalo se je ž e 
dolgo pred delovanjem socialistične propagande 
v delavskem razredu. Pri strežajih, gospcdarski 
služinčadi in rokodelskih pomočnikih 
je razredno sovraštvo tako visoke stop nje 
nemožno . Ob tesnih osebnih stikih člano v 
teh poklicov z njih »gospodi« bi tako sovraštv o 
onemogočilo slehrno uspešno delo . V teh poklicih 
je precej bojev mezdnih delavcev z 
obratnimi in gospodarskimi vodji ; toda zopet 
se sporazumijo. V kapitalističnem proizvajanj u 
pa lahko goje delavci najstrupenejše sovraštvo 
proti podjetniku, ne da bi se s tem oviral a 
produkcija, da celo, ne da bi o tem opazila . 

To sovraštvo se je pojavilo izprva samo 
plaho in posamično. Ako mora trajati precej 
časa, preden proletarci zapazijo, kako vodi to



— 19 — 

vamarja vse drugo poprej kakor pa dobrosrčnost, 
da jim daje delo, tedaj traja še dalje, pre-
den dobe pogum, da stopijo v sporu »gospodu « 
javno nasproti. 

Capinski proletarec je strahopeten in po


nižen, ker se čuti odveč in je oropan slehrn e 
materialne zaslombe. Enake lastnosti svojega 
značaja kaže izprva tudi delavski proletariat , 
v kolikor se rekrutira iz capinskega proletariata 
in temu bližnjih plasti . Sicer čuti vse 
slabo ravnanje, ki ga je deležen, toda proti nje mu 
protestira samo na tihem ; v žepu stiska 
pest. Poleg pa si daje odpor posebno krepki h 
in strastnih narav duška v tajnih zločinih . 

Zavest lastne moči in duh upora se raz vije 
v tu omenjenih plasteh mezdnega delavstva 
šele tedaj, ko se zavedo skupnosti interesov, 
solidarnosti, ki veže njih člane . S prebujenjem 
solidarnostnega čuta se začenja moralni 
preporod proletariata, povzdiga delavskega 
proletariata iz močvirja capinskega proletariata. 


Delovni pogoji kapitalistične produkcij e 
sami od sebe tirajo proletarca v nujnost krepk e 
složnosti in podreditve posameznika pod splošnost. 
Medtem ko ustvarja v rokodelstvu pr


votne oblike vsak posameznik zase samega 
celoto, temelji kapitalistična industrija na skupnem 
delu, na kooperaciji. Posamični delavec 
ne more ničesar opraviti brez svojih tovarišev . 
Če se lotijo dela složno in smotreno, potem s e 

2' 


-20 -podvoji 
in potroji vsakemu izmed njih zmožnost 
za uspeh dela. Tako zbudi delo v njih za


vest moči v slogi, tako razvije v njih delo prostovoljno, 
radostno disciplino, ki je predpogoj 
zadružne, socialistične produkcije, ki pa je tudi 
predpogoj slehernega uspešnega boja proleta


riata, proti izkoriščanju v kapitalistični produkciji. 
Kapitalistična produkcija sama torej 
vzgaja proletariat za svoj lasten padec in z a 
delo v socialistični družbi . 

Morda še niogočneje kakor kooperacija , 
dela enakost delovnih pogojev na to, da s e 
zbudi v proletariatu čut solidarnosti. V tovarni 
ni med delavci skoro nobenih častni h 
stopenj, nobene hierarhije . Višja mesta so navadno 
proletarcem nedostopna, vedno pa so 
tako maloštevilna, da za množico delavstva n e 
pridejo v pošten. Samo malo število se more 
podkupiti z boljšimi mesti. Za veliko množico 
veljajo enaki delovni pogoji in posameznik 
nima nobene moči, da jih zboljša sam zase ; 
svoj položaj dvigne samo tedaj, ako se dvign e 
položai skupnosti, vseh njegovih sodelavcev . 
Pač poskušajo tovarnarji, da bi sejali razpo r 
med delavce z umetnim uvajanjem neenakosti 
v delovnih pogojih . Toda izenačevalni učine k 
moderne velike industrije je prevelik, da bi 
mogli taki pripomočki — akordno delo, na grade 
itd. — trajno ubiti interesno solidarnost 
med delavci. Čimdalje traja kapitalistična produkcija, 
tem čvrsteje se razvija proletarska 


— 21 — 

slidarnost, tem globlje poganjajo njene korenine 
v proletariatu, tem bolj je njega najizrazitejši 
znak. 

Treba nam je opozoriti samo na to, ka r 
smo bili dejali zgoraj o lakajstvu, da pokažemo, 

kako zelo se loči delavski proletariat v tej 
točki od lakajstva. Toda tudi gospodarsko služabništvo 
stoji v tem ozira za proletariato m 
kapitalistične produkcije, prav tako celo rokodelsko 
pomočništvo . 

Solidarnost rokodelskih pomočnikov se j e 
ustavila pri točki, ki jo je solidarnost proletarcev 
prekoračila. Solidarnost prvih in drugih 
se ne omejuje na delavce enakega podjetja ; 
kakor proletarci, so prodrli tudi rokodelsk i 
pomočniki polagoma do spoznanja, da zadenejo 
delavci povsod na enake nasprotnike, da 
imajo povsod enake interese. Rokodelski pomočniki 
so ustanovili narodne, vse področj e 
naroda obsegajoče organizacije v času, ko j e 
meščanstvo še globoko tičalo v malomeščanstvu 
in rnalodržavljanstvu. Današnji proletariat 
je popolnoma mednaroden v svojem mišljenju 
in ravnanju, sredi najtesnejših narodnostnih 
bojev in najvnetejših vojnih oboroževanj 
gospodujočih razredov so se združili proletarci 
vseh dežel. 

Začetke narodnih organizacij najdemo že 
pri rokodelskih pomočnikih ; pokazale so se 
zmožne, da premagajo narodno omejenost. 
Toda nad eno oviro se niso mogle dvigniti : nad 


-22 
poklic. Nemškega klobučarja ali kovača je gostoljubno 
sprejel njega tovariš na Švedskem 
ali v Svici ; pač pa mu je ostal tujec čevljar 
ali mizar njegove dežele, njegovega lastnega 
rojstnega mesta. V rokodelstvu so bili poklici 
strogo ločeni. Leta in leta se je moral učiti vajenec, 
preden je postal pomočnik, in potem j e 
ostal vse svoje življenje zvest rokodelstvu . 
Tega procvit in moč je bil tudi njega procvit in 
moč. Ce je bil pomočnik v gotovem nasprotj u 
do mojstra svojega rokodelstva, ni bil v nič 
manjšem nasprotju do mojstrov in pomočni


kov drugih rokodelstev . V dobi najlepše procvitajočega 
rokodelstva so bili pomočniki raz ličnih 
rokodelstev zapleteni v hude boje in sovraštva. 


Kapitalistična produkcija pa vrže vse te 
različne poklice v pestro zmes . V kapitalističnem 
podjetju delajo večinoma delavci različni h 
poklicov drug poleg drugega in drug z drugim 
v dosego skupnega namena. Na drugi 
strani kaže kapitalistična produkcija stremljenje, 
da pojem poklica sploh odstrani iz produkcije. 
Stroj skrajša nekdanjo dolgoletno 

lično dobo delavca v učno dobo nekaj tednov, 
pogosto dni. Kapitalistična produkcija 
omogoči posamičnemu delavcu, da brez prevelikih 
težkoč preide od enega opravila na drugo. 
Cesto ga naravnost prisili do tega, ko ga 
napravi v njegovem dosedanjem poslu odveč, 
ga vrže na cesto in prisili, da si poišče dru



-- 23


gega. Svoboda poklica, ki vzbuja v filistru 

strah, da jo v »državi bodočnosti« izgubi, j e 
izgubila za delavce že danes vsak zmisel . 

V takih okoliščinah je delavcu lahko prekoračiti 
ograjo, pred katero so se ustavili rokodelski 
pomočniki . Solidarnostna zavest modernega 
proletariata je mednarodna in se razprostira 
čez ves delavski razred . 

'Že v srednjem in starem veku so bile raz 


lične oblike mezdnega dela. Tudi boji med mezdnimi 
delavci in njih izkoriščevalci niso ni č 
novega. Toda šele gospodstvo kapitalističn e 
velike industrije je rodilo enoten razred mezdnih 
delavcev, ki so si pač svesti skupnost i 
svojih interesov in ki vedno bolj podrejajo n e 
samo svoje osebne, ampak tudi krajevne in — 
v kolikor še obstojajo — posebne poklicne interese 
velikim skupnim interesom razreda . 
Sele v našem stoletju dobe boji mezdnih delavcev 
proti izkoriščanju značaj razredneg a 
boja. In šele na ta način je možno, da dobe ti 
boji daljši, višji cilj, kakor pa je odprava trenutnih 
neprilik, in da postane delavsko gibanje 
revolucionarno gibanje. 

Pojem delavskega razreda pa se vedno 
bolj širi. Kar srno povedali, velja v prvi vrsti 
za delavske proletarce velike industrije. Toda 
kakor je industrijski kapital vedno merodajnejši 
za ves kapital, za vsa gospodarska pod


jetja v področju kapitalističnih narodov, tak o 
je mišljenje in čutenje v veliki industriji vpo



- 24 


slenega proletariata vedno merodajne& za 

mišljenje in čutenje mezdnih delavcev sploh . 
Zavest splošne interesne skupnosti se polast i 
tudi delavcev kapitalistične manufakture in 
rokodelstva, zlasti zadnjih tembolj, čem bolj izgublja 
rokodelstvo svoj prvotni značaj in s e 
bliža manufakturi ali pa pade na nivo kapitalistično 
izkoriščane domače industrije . 

Njim se polagoma pridružujejo delavci neindustrijskih 
mestnih obrtov, trgovine, prometa. 
Tudi delavci po deželi se polagoma zave dajo 
svoje interesne skupnosti z drugimi mezd


nimi delavci, bržko uniči kapitalistična produkcija 
stari patriarhalični poljedelski obrat i n 
preosnuje poljedelstvo v industrijo, ki dela z 
mezdnimi proletarci in ne s posli, ki so član i 
poljedelčeve družine. Da, slednjič se začenja 
polaščati čut solidarnosti tudi tistih med samostojnimi 
rokodelci, ki se jim slabše godi, 
v gotovih okoliščinah okuži celo kmete ; tako 
se delavski razredi vedno bolj stapljajo v en 
sam enoten delavski razred, ki ga navdaj a 
duh proletariata velike industrije in neprenehoma 
narašča po številu in gospodarski veljavi 
. Vedno bolj se širi v njem proletariat u 
velike industrije lastni duh sodružne skupnosti, 
zadružne discipline boja proti kapitalu ; v njenovih 
vrstah pa se širi tudi tista proletariat u 
lastna čudovita neugasna žeja po vednosti, n a 
katero smo bili opozorili koncem prejšnjeg a 
poglavja. 


- 25 -

Tako se polagoma dviga iz zaničevanega, 
zatiranega, propalega proletariata nova zgodovinska 
moč, pred katero spreletava star e 
moči trepet ; poraja se nov razred z novo moralo 
in novo filozoiiio, dan za dnem je močnejši 
po številu, po složnosti, po gospodarski po trebi, 
po samozavesti in razsodnosti. 

6. Boj med tendencami, ki proletaria t 
dvigajo in tendencami, ki ga tlačijo. 

Povzdiga proletariata iz njegovega ponižanja 
je neizogiben, nujen proces. Ali ta proces 
ni ne miren, ne enakomeren . Stremljenja kapi


talističnega proizvajanja gredo, kakor srno bili 
videli v drugem poglavju, za tem, da proletariat 
še bolj potisnejo nizdol . Duševni preporod 
proletariata je možen samo v boju proti tem 
stremljenjem in njih nositeljem kapitalistom . 
Možen je samo po tej poti, da se zadostno ojačijo 
nasprotna delovanja in nasprotna stremljenja_ 
ki jih rode v proletariatu novi delovni 
in življenski pogoji . Potiskajoča stremljenj a 
kapitalističnega proizvajanja so pa v različni h 
časih, v različnih krajih in različnih industrijskih 
panogah zelo različna ; odvisna so od položaja 
na trgu, od konkurence posamičnih podjetij 
med sabo, od razvoja strojnega sistema 
v dotičnih industrijskih panogah, od vpogled a 
kapitalistov v njih trajne interese itd. Nasprotna 
delcvanja, ki se razvijejo v naročju posa



- 26 


'ničnih proletarskih plasti, so prav tako odvisna 
od r]aj'aznovrstnej§ih pogojev, od navad 
in potreb ljudskih razredov, iz katerih se predvsem. 
rekrutirajo proletarci ; od spretnosti al i 
moči, ki je potrebna za delo v tisti industrijsk i 
panogi, v kateri so zaposleni ; od razširjenosti 
žensk-ega in otroškega dela, od velikosti industrijske 
rezervne armade, ki nikakor ni za vs e 
stroke enaka, od razsodnosti delavcev, in 
slednjič od tega, ali povzroča delo razkropite v 
in ločitev ali združenje in strnitev delavcev itd. 

Vsakteri teh pogojev je zelo različen v 
raznovi sinih industrijskih panogah in delavskih 
plasteh in se neprenehoma spreminja, ke r 
se tehnična in gospodarska revolucija nepretrgoma 
nadaljuje. Vsak dan podjarmi kapital 
nove kraje in nove poklice izkoriščanju in 
proletariziranju, vsak dan se ustanavljajo nov e 
industrijske panoge, neprenehoma se že obstoječe 
preosnavljajo. Kakor v začetku kapitalističnega 
proizvajanja tudi še danes nove 
plasti prebivalstva vedno zopet propadajo v 
proletariat, se pogrezajo v capinski proletaria t 
in se vedno zopet nove plasti dvigajo iz njega ; 
v delavskem proletariatu samem se opaža neprestano 
naraščanje in padanje, ene plasti s e 
dvigajo v naraščajoči, druge v padajoči smeri , 
kakor že prevladujejo pri njih pritiskajoča al i 
dvigajoča stremljenja. 

Toda na srečo nadaljnemu razvoju človeške 
družbe se pojavi pri večini proletarskih 


— 27 — 

plasti prejalislej čas, ko se nagne zmaga od ločno 
na stran dvigajočih stremljenj, in če s o 
ta stremljenja v kaki proletarski plasti tak o 
globoko delovala, da so zbudila v njej samo zavest, 
razredno zavest, zavest solidarnost i 
vseh njenih članov med sabo in z vsem delavskim 
razredom, zavest moči, ki privre iz trdn e 
složnosti, bržko so zbudila v tej proletarsk i 
plasti zavest njene gospodarske neobhodn e 
potrebe in spoštovanje do samega sebe, bržko 
so predramila v njej prepričanje, da koraka 
delavski razred boljši bodočnosti nasproti : 
kakor hitro se je proletarska plast tako dale č 
povzpela, potem jo je neskončno težko pahnit i 
zopet v topo množico tistih propalih eksistenc , 
ki pač sovražijo, ne morejo se pa strniti v 
vztrajen boj, ki obupavajo nad sabo in svoj o 
bodočnostjo ter iščejo pozabljenja v pijanosti, 
ki ne srkajo iz svojih bolečin težnje po ponos nem 
uporu, temveč po strahopetni udaji. Skoro 
nerncžno je zopet izruvati razredno zavest iz 
proletarske plasti, v katero se je bila že globoko 
vkoreninila. Naj se potem potiskajoča 
stremljenja kapitalističnega proizvajanja še ta ko 
močno uveljavljajo, gospodarsko pač lahk o 
podjarmijo to plast, ne morejo je pa moraln o 

— razen če je pritisk tak, da ne samo pritiska , 
ampak skoro popolnoma uduši, kakor v marsikaterih 
propadajočih domačih industrijah. V 
vsakem drugem slučaju bo imel pritisk samo 
posledico, da bo zbudil protipritisk ; rodi torej 

-28 
manj propalosti, kakor ogorčenja; proletarca 
več ne poniža v capina, ampak ga poviša v 

mučenika . 

7. Filantropija in delavskovarstven a 
zakonodaja. 
Če bi bila sleherna plast proletariata na vezana 
na lastne moči, potem bi se bil zače l 
proces povzdige pri večini izmed njih mnogo 
pozneje in bi se razvijal še dolgotrajneje i n 
težavneje kakor se razvija v resnici. Brez 
tuje pomoči bi marsikatera proletarska plast, 
ki zavzema zdaj ugledno stališče, nikdar ne 
bila dospela do tja, da bi premagala težave , 
ki so lastne vsakemu začetku, tako tudi začetku 
povzdige iz močvirja, v katero je pogreznil 
proletariat kapitalistični razvoj. Tem 
proletarskim plastem je prišla pomoč iz marsikaterih 
nad njimi stoječih družabnih plasti , 
iz višjih plasti delavskega proletariata kako r 
tudi iz posedujočih razredov . 

Zadnja pomoč zlasti v začetkih kapitalistične 
velike industrije ni bila brez pomena . 

V srednjem veku je bila revščina tako ne znatna, 
da je zanjo zadostovala javna (zlast i 
cerkvena) in zasebna dobrodelnost . Vzbujala 
ni nobenih ugank, ki bi se morale rešiti ; v kolikor 
je dala povod k razmišljevanju, je navajala 
k večjemu k poučnim razmotrivanjem . 
Veljala je za pedagoško sredstvo ljubega bo



— 29 — 

ga ; če jt, zadela grešnike, je veljala za šibo 
božjo, če pobožnjake, je veljala za preizkušnjo, 
da je zasijalo njih zaupanje v boga š e 
zmagoslavneje. Za bogatine pa je bila rev-
ščina vežbališee kreposti, ki je bilo za dušn i 
blagor prav tako potrebno kakor viteško borišče 
za krepitev telesa. 

Ko pa je razvoj blagovne produkcije razcefral 
staro fevdalno poljedelstvo, ko se j e 

pričelo izseljevanje osvobojenih kmetov v me sta 
in se je tam pričelo širiti »nadprebivalstvo« , 
brezposelnost in ogromna revščina, tedaj j e 
obrnil ta prav tako novi kakor strašni in opalni 
pojav pozornost vseh mislečih in čutečih 
ljudi nase. Proti ogromni revščini niso zadostovala 
srednjeveška sredstva dobrodelnosti : 
reforrnacija je zamašila vrhutega najvažnejš i 
vir miloščin, skrb za ubožce v katoliški cerkvi . 
Skrb za ubožce je bila naloga, ki je vedno bol j 
pres2,zala moči družbe; rodilo se je novo družabno 
vprašanje : odprava revščine. Izumili so 
najrazličnejše rešitve tega vprašanja, kako r 
je že bila razsodnost in človekoljubnost izumitelja, 
od preproste metode, da se revščin a 
odpravi s tem, če se odpravijo reveži (nekako 
z vislicami in z izgonom), pa do globoko za mišljenih 
načrtov nove, komunistične družbe. 
Zadnje so sprejeli z velikim navdušenjem izobraženci, 
ampak preproste metode so bile edine, 
po katerih so posegli razni deželni očetje 
in državni modrijani . Toda čem bolj so pro



— 30 — 

letarce obglavljali in sežigali, tem bolj so 

rasne glave revščini . 

Polagoma pa je dobilo vprašanje o rev-

ščini zopet drugo lice . Rodilo se je kapitalistično 
proizvajanje in se je pričelo vedno bolj 
raztezati ter vedno bolj zavzemati gospodu joče 
mesto v družbi. S tem je za mislece buržvazije 
prenehalo vprašanje o odpravi rev-
ščine. Kapitalistična produkcija sloni na proletariatu 
; odpraviti proletariat se pravi onemogočiti 
kapitalistično produkcijo . Ogromna 
revščina je podlaga kapitalističnega ogromne ga 
bogastva ; kdor hoče ovirati ogromno rev-
ščino. se loti bogastva. Kdor hoče danes odpomoči 
razlastitvi delavcev, ta podkopava last , 
ta je prevratnik, sovražnik družbe , 

Pač sta v meščanskih krogih še vedn o 
delovala sočutje in bojazen — zakaj revščin a 
je nevarna za vso družbo, rodi bolezni in zlo čine 
— v prilog proletariata in sta zbudila v 
mnogih globlje mislečih in boljše čutečih buržvazijcih 
nagn.enje, da pomagajo proletariatu : 
toda za veliko množico teh buržvazijcev, ki 
se ne upajo ali ne morejo prekiniti vezi s svojim 
razredom, se več ne more glasiti vprašanje 
: odprava proletariata, ampak le še : povzdiga 
proletarcev. Ohranijo naj zmožnost za 
delo in postanejo naj zadovoljni — ostati p a 
morajo pokorni proletarci . 

V teh mejah pa se seveda filantropij a 

lahko rajrazličneje udejstvuje. Večina njenih 


-31 
metod je ali popolnoma brez haska ali pa j e 

k večjemu v stanu, da priskrbi posamezniko m 
začasno olajšanje. Ko pa se je v prvih desetletjih 
prejšnjega stoletja na Angleškem porajala 
kapitalistična industrija (najprej tekstiln a 
industrija) z vsemi strahotami, ki jih utegne 
povzročiti, tedaj so prišli najrazsodnejši med 
filantropi do prepričanja, da more samo eno 
ovirati popoln propad delavcev te industrije : 
državno delavsko varstvo vsaj za najslabotnejše 
delavske plasti, za otroke in žene . 

Kapitalisti velike industrije tedaj še nis o 

bili tako merodajen del posedujočih razredo v 
kakor danes. Za omejitev njih moči nad delavci 
so govorili različni gospodarski in politični 
interesi nekapitalistov med posedujočim i 
razredi - - posestnikov in malomeščanov — ; 
nadalje je govorilo za omejitev spoznanje, da 
propade brez te omejitve temelj angleškeg a 
industrijskega procvita, delavski razred; ta 
misel je morala pridobiti za delavsko varstv o 
vsakega razumnega, nad trenutne interes e 
vzvišenega člana gospodujočih razredov ; slednjič 
so govorili za omejitev celo posebni interesi 
posameznih velikih tovarnarjev samih , 
ki so imeli sredstva, da so lahko prenašal i 
omejitve in jim prilagodili produkcijo, medte m 
ko je pognalo delavsko varstvo tiste njihove 
manjše konkurente, ki so se le še trudoma z 
najhujšim izkoriščanjem delavstva držali nad 
vodo, poginu nasproti. Kljub temu in čeprav se 


— 32 — 

je v delavskem razredu samem razvilo mogo


čno gibanje za delavsko varstvo, je bilo treba 
trdih bojev, da so se dosegli tudi le prv i 
skromni varstveni zakoni in so se potem ve dno 
bolj raztegnili. 

Čeprav pa so bili v začetku uspehi ne znatni, 
vendar so predramili tiste proletarsk e 
plasti, katerim so koristili, iz njih toposti i n 
rodili v njih povzdigujoče tendence socialnega 
položaja. In še preden se je izvojevala zmaga 
v tej stvari, so že tedanji boji zadostovali, da 
so proletarcem pokazali, kako važen in potreben 
je proletariat in da pomeni moč. Že ti boji 
so razmajali proletarce, zbudili so v njih samozavest 
in spoštovanje do samega sebe, ubil i 
so brezupnost in jim dali cilj, ki je segal čez 
vsakdanje želje. 

Drugo sredstvo za povzdigo delavskega 

razreda, ki so ga podpirali tudi meščansk i 
krogi, je ljudska šola. Ne spada v okvir tega 
dela, da bi se pobliže pečali z njo. Ljudska šola 
je važno sredstvo, katerega pomen se ne sm e 
podcenjevati, toda za povzdigo proletariat a 
kot razreda je vendar manj uspešna kakor odločna 
delavska varstvena zakonodaja . 

Čem bolj se razvija kapitalistično proizvajanje, 
čem bolj izpodriva velika industrij a 
druge produkcijske oblike ali jim izpreminj a 
bistvo, tem potrebnejše je vedno popolnejše 
delavsko varstvo in njega neprestano raztezarije 
ne le nad vse panoge velike industrije, 


- 33 


ampak tudi nad rokodelstvo in hišno industrij o 
ter poljedelstvo. 'Poda v enaki meri raste tudi 

vpliv industli"ski'h kapitalistov v meščanski 
drtjbi v enaki meri kuži tudi nekapitalistien e 
posedujoče razrede, malomeščane in male posestnike, 
kapitalistično mišljenje in v enaki 
meri postajajo misleci in državniki buržvazije 

iz opazujočih voditeljev njeni boritelji, ki s o 
pripravljeni, da nastopijo za slehrni njih trenutni 
interes . 

Opustošenja, ki jih povzroča kapitalistična 
produkcija med svojimi delavci, so tak o 
grozovita, da se upajo nasprotovati določeni , 
skromni meri postavnega delavskega varstv a 
le najpohiepnejši in najnesramnejši kapitalisti 
in prijatelji kapitala. Toda za zadostno delavsko 
varstvo, ki presega to neznatno mero , 
kakor n. pr. za osemurni delavnik, ki pomenj a 
danes to, kar je bil v štiridesetih letih za angleško 
industrijo deseturni delavnik, je dane s 
v vrstah posedujočih le še malo zagovornikov . 
Meščanska filantropija je vedno bolj plaha. 

Vedno bolj pripušča delavcem samim, da 
vadijo boj za zadostno delavsko varstvo. Današnji 
boji za zakonito skrajšanje delavneg a 
časa imajo čisto drugo lice kakor boj, ki so g a 
bojevali na Angleškem pred šestdesetimi in 
sedemdesetimi leti za deseturni delavik. V 
kolikor zagovarjajo danes meščanski politiki 
normalni delavnik, ne store tega iz človekoma 
Ijubnostif ampak ker jih prisilijo k temu de 


3 


— 34 — 

lavski volilci. Boj za delavsko varstvo j e 

vedno bolj čisti razredni boj med proletariatom 
in buržvazijo. Na evropski celini, kjer s e 

je začel boj za zakone delavskega varstv a 
mnogo pozneje kakor na Angleškem, je ime l 
že od prvih začetkov ta značaj . Proletariat nima 
pričakovati v svojem boju za družabn o 
povzdigo nobene pomoči več od posedujočih 
razredov. Navezan je popolnoma na lastno 
moč, to se pravi najprej na moč tistih od svojih 
mnogih plasti, ki so si ohranile ali pa na 
novo pridobile zmožnost in veselje za boj . 

Strokovno gibanje. 

Boji med mezdnimi delavci in njih izkori


ščevalci niso nič novega . Najdemo jih že ob 
koncu srednjega veka v rokodelstvu, med po močniki 
in mojstri, bržko so se pričele vzbujati 
v mojstrih pod vplivom tedaj se razvijajoče 
produkcije blaga in pod vplivom svetovnega 
prometa kapitalistične slutnje in nagnenja. 
Marsikateri med njimi je poskušal že v 

15. stoletju število pri njem vposlenih pomoč '
likov, ali pomnožiti, da bi lahko živel o d 
njih dela, ne da bi bilo treba njemu samemu 
delati, ali pa je vsaj poskušal naprtiti pomočnikom 
ogromen del vsega dela. Opažala so se 
stremljenja po povečanju delovnih dni, po 
omejitvi praznikov, celo stremljenja po nedeljskem 
delu. Pri tem so se skušali gospodje 
mojstri ločiti od pomočnikov ; ti naj bi se za



— 35 — 

dovoljili s slabo hrano itd. Družinska vez se 
je zrahljala. Slednjič so se začeli cehovsk i 
mojstri še bolj odločevati, pomočniki, ki nis o 
bili sinovi ali zetje mojstrov, so silno težk o 
postali mojstri, pogosto jim je bilo to popolnoma 
nemožno. Tako je bil pomočniški pokli c 
vedno bolj poklic zase, nehal je biti samo po staja 
med učencem in mojstrom . 

Če so mojstri začeli igrati kapitaliste, j e 
bila nujna posledica, da je dobilo razmerje 
med njimi in njih delavci več ali manj ostrine 
poznejšega nasprotja med kapitalističnim 
podjetniki in mezdnimi proletarci. Toda pomočniki 
se niso dali primerjati s ponižnimi in 
ponižanimi proletarci porajajoče se velike industrije. 
Kljubovalno in bojevito niso samo 
prestregli slehrnega udarca, namerjeneg a 
proti sebi, ampak so odgovorili nanj še s silnejšim 
od svoje strani. Mesta so bila majhna , 
števil() pomočnikov vsakega poklica je bil o 
zategadelj po mestih razmeroma neznatno. 
Bilo jih je tem lažje združiti, ker je imela navadno 
vsaka obrt posebno ulico. Delo je sicer 
ločilo drugega od drugega, samo malo število, 
redko več kakor eden ali dva, je delalo pr i 
enem mojstru. Število praznikov v letu je bilo 
veliko, družabnost je tedaj igrala v življenj u 
slehl nega posameznika prav tako vlogo kakor 
delo, in družabnost je združila pomočnike. 
Njih pivnice so bile središča njih organizacij, 
izhodišča bitk, ki so jih bili z mojstri. 

3-, 


— 36 — 

Kdor od pomočnikov ni sodeloval, je bil izob


čen. Vsled ločitve poklicov drugega od dru


gega je bila za pomočnika izključitev iz pomoeni
§tva njegovega rokodelstva tistega pomena 
kakor izključitev iz družbe. Pomočniška 
organizacija ene stroke je torej obsezala vse 
pomočnike v tisti stroki. Industrijska rezervn a 
armada je bila nepoznana, pridobivanje delavcev 
iz tujih poklicov je bilo iz raznih razlogov 
nemožno, ni čuda, da je bilo stališče 
pomočnikov nasproti mojstrom razmeroma 
nadvse ugodno. Orožje, ki so ga rabili, je bilo 
nehanje dela in razglasitev slabega glasu — 
stavke in bojkoti — in s tem orožjem nis o 
prizanašali. Našim cehovskim sanjačem, ki 
sanjarijo o obnovitvi srednjeveškega rokodelstva 
in se nadejajo od te obnovitve mir u 
med delavci in njih izkoriščevalci, bi se lasj e 
upokončili, če bi se danes v razmerju z razvojem 
industrije tako pogosto in tako trdo vratno 
stavkalo kakor v merodajnih rokodelstvih 
15, in 16. stoletja. 

Šele ko je prišla na površje moderna državna 
oblast, so tudi pomočniki spoznali, d a 
prihajajo drugi časi. Zatiranje delavcev je bila 
ena prvih uslug, ki jih je nova oblast izkazala 
bm.žvaziji, in je še do danes ostala ena njeni h 
glavnih nalog. Začela se je doba mezdnih taks 
(to se pravi maksimalnih mezd) in prepoved i 
ali vsaj policijskega zatiranja vseh organizacij 
mezdnih delavcev. Vendar pa se tudi dr-



-37 
žavi ni posrečilo, da bi popolnoma udušila od por 
pomočnikov. Pomočniki so vedeli prav 
tako dobro kakor njih nasprotniki, kako mo č 
imajo, če združijo vse svoje moči, in kako s o 

slabotni brez organizacije . Povsod so se z 
vso žilavostjo oklepali organizacije . Kjer so 
jim bile javne organizacije onemogočene. so 
ustanovili tajne. Z najhujšimi kaznimi in mukami 
so jih kaznovali, a vendar niso mogl i 
omajati njih združitve . Čeprav so bila trpljenja 
in težave, ki jih je prinesel protisocialistični 
zakon nemškemu proletariatu, dovolj 
huda, vendar so bila otroške igre v primeri s 
tem, kar so morali v marsikaterih deželah pretrpeti 
delavci v teku zadnjih stoletij in tje d o 
srede 19. stoletja. In vendar so vsa preganjanja 
premagali . 

Večina delavcev porajajoče se kapitalistične 
manufakture pa ni imela tiste odporn e 
sile kakor rokodelski pomočniki. Za izzotovitev 
celega izdelka potrebna dela so, kakor 
smo že omenili, v manufakturi prideljen a 
različnim delavcem, katerih vsakdo mor a 
opravljati enega ali več razmeroma preprostih 
opravil. Učna doba delavca se na ta način 
skrči, pojavljati se že začenja delo žensk i n 
otrok. Nadalje so se rodile v velikih industrialnih 
mestih pod gospodstvom manufakture 
velike delavske armade. Pri tem je nemožno, 
da bi se delavci med sabo osebno poznali, kakor 
je bilo samoposebi umevno pri Pomočili



- 38 


kih v srednjeveških malih mestih . Vsled razvoja 
velikih mest so seveda deloma trpeli tud i 

rokodelski pomočniki, toda ne tako močno, 
kajti v tisti meri, kakor je rastlo njih število, 
je rastla tudi mnogoglavost in z njo nesložnost 
njih nasprotnikov, mojstrov . V kapitalističnih 
podjetjih pa stoje mnogoštevilni delavci 
maloštevilnim podjetnikom naproti, ki 
se lahko sDorazumijo. Temu se je še pridružilo. 
da je cehovsko gospodstvo oviralo razvoj 
manufaktur v starih mestih . Ta podjetja s o 
se morala ustanoviti izven cehovskega okoliša, 
večinoma na deželi, kjer se je dalo delavce 
lažje nadzirati in kjer delavci niso imel i 
nikake zaslombe v drugih plasteh delavskeg a 
prebivalstva in so bili navezani edino na del o 

v manufakturi. 

Slednjič pa so delavcem čas za družabne 
sestanke, to važno sredstvo za združevanje in 
iz njega izvirajočo enotnost v boju, zelo skr čili, 
zlasti z odpravo srednjeveških praznikov. 

Sicer združuje manufaktura večje delavske 
množice pri delu in jih sili k skupnem u 
delu, h kooperaciji. Toda blagodejne posledice, 
ki izvirajo iz tega za slogo delavcev, s e 
deloma uničijo s tem, da se niso le delavc i 
enake stopnje rekrutirali iz najrazličnejši h 
plasti prebivalstva, ampak da so se različna 
dela najrazličneje plaeev41a ; med delavci j e 
cela vrsta stopenj, kakor pri strežajih veli kega 
gospodarstva . Res, da določi pri delav



- 39 


cih vsako posamezno stopnjo predvsem osebno ' 
delo v produkciji in ne osebna uslužnost, hierarhija 
torej ne rodi med njimi lastnosti strežajstva, 

pač pa rodi tako velike razlike v interesih posamičnih 
delavskih skupin podjetja, da se le težko 
zavedo svoje interesne skupnosti . 

Kljub temu imajo delavci manufakture š e 

en velik dobiček : čeprav je njih učna dob a 
mnogo krajša kakor v rokodelstvu, vendar 
temelji njih delo na ročnosti in spretnosti, ki 
se da doseči samo z daljšo vajo. Zategadelj 
se ne dado lahko nadomestiti. In naj je šlevilo 
brezposelnih, dela iščočih proletarcev na 
stopnji razvoja, o kateri obravnavamo, še tako 
veliko, število izurjenih manufakturnih delavcev 
med njimi je neznatno. Industrialna rezervna 
armada ima za delavce manufakturne 
periode v splošnem malo pomena . 

Šele stroj spremeni to, šele stroj usluž i 
vso množico brezposelnih 'ffid'ustrij'i in vrž e 
tudi žene in otroke proletarcev tropoma n a 
delovni trg. S kakšnimi posledicami za odporno 
silo delavcev, smo videli . 

Odkar so se uvedli v produkcijo stroji, 
se z nenavadno naglico pospešuje proces presnavljanja 
vse industrije v kapitalistično. Toda 
kapitalistični obrati se ne spremene takoj na 
vseh produkcijskih poljih v tovarne, ki producirajo 
s stroji. Manufaktura se je še do danes 
ohranila na raznih poljih, n. pr. v črkostavljenju 
. V nekaterih industrialnih panogah 


— 40 — 

se je kljub kapitalističnemu obratu rokodelsk a 
produkcija še ohranila, n. pr. v krojaštvu, v 
kolikor ne služi produkciji na debelo . Seveda 
kapitalistično izkoriščanje obrti, ki stoji še na 
stopnji rokodelstva, navadno ne privede d o 
velikega obrata, ampak do pritlikavega ob-
rata, do domače industrije. Delavci domače indistrije 
pa so najmanje odporni izmed vseh . 

Tudi pod gospodstvom s stroji obrato


vane velike industrije v kapitalistični produk 


ciji se vzdržuje seveda polagoma izginja 


joča vrsta panog industrije, ki ne morej o 
pogrešati izučenih delavcev, kateri so si prisvojili 
gotovo višino spretnosti . Velika industrija 
sama ustvarja celo vrsto novih delovnih 
panog, ali pa razširja ~e obstoječe, ki imajo 
za predpogoj posebno spretno moč ali posebno 
znanje, in ki se jim ri treba bati konkurenc e 
naučenih delavcev ali žensk in otrok. To je 
veljalo in večinoma še velja n. pr. v nekaterih 
panogah plidobivanja in predelovanja kovin. 

Delavski proletariat se deli potemtakem v 
dve veliki plasti ; v višje stoječo, ki je vsle d 
razmer v različnih ozirih na boljšem; to je 
plast izučenih in spretnih ali kvalificiranih delavcev. 
Pod, to plastjo pa se širi velika in 
dnevno naraščajoča masa delavcev, ki imaj o 
posel, za katerega izučitev niso potrebna nikaka 
posebna predznanja, spretnosti ali zmožnosti 
; najsi so nekateri izmed teh delavcev 
še tako spretni, izobraženi ali zmožni, kljub 


-4 1 
temu spadajo v oddelek neizučenih, nespretnih 
ali nekvalificiranih delavcev, ki se brez 
težave nadomeste, do katerih ni treba nekak e 
obzirnosti, katerih odpornost je neznatna . 

Boljše stoječi, kvalificirani delavci so tisti , 
ki jim gre prednost v boju za povzdig'o delavskega 
razreda. Ti tvorijo najbojevitejše elemente 
proletariata, zakaj oni so tisti, ki so 
najbolj sposobni za odpor proti kapitalu . In v 
številnih bojih so pokazali svojo bojevitost. 

Njih stališče ima marsikatero podobnost 
s stališčem cellcvskih rokodelskih pomočnikov ; 
tradicije rokodelskih pomočnikov so se mnogovrstno 
ohranile med njimi, rokodelskih pomočnikov 
organizacijske in bojne metode s o 
si vzeli kvalificirani delavci za zgled. Nove gospodarske 
bojne organizacije delavcev — i n 
sicer sprva sanlo kvalificiranih delavcev — 
strokovne organizacije, so veasi naravnost 
nadaljevanje starih družb, pogosto in zlasti v 
začetku strokovnih gibanj pa so vzrastle iz 
tradicij.: ki jih je bilo zapustilo cehovsko pomočništvo 
pri mezdnih delavcih . 

Prvotno sorodstvo strokovnega gibanja s 

cehovskim pomočniškim gibanjem se ne iz raža 
samo v odpornem duhu in odporni sil i 
strokovnih organizacij. Časi se pojavi tud i 
med strokovnimi organizacijami cehovski duh, 
stremljenje po kastovski odločitvi, po eno stranski 
brigi samo za ožje poklicne interes e 
brez ozira na splošne delavske interese. V 


-42 -poslebnih 
okoliščinah gre to lahko tako daleč , 
da strokovne organizacije kvalificiranih delavcev 
ne zanemarjajo samo dolžnosti solidarnosti 
s celokupnim delavskim razredom, ampa k 
skušajo imeti dobiček naravnost na strošk e 
drugega delavstva — na primer z omejitvij o 
števila vajencev. ki se uče njih poklica. S tem 
sicer zmanjšajo ponudbo delavskih moči v 
lastnem poklicu, toda samo na stroške drugi h 
delavskih plasti ki nimajo moči, da bi izsilile 
take omejitve. tako da krene v te poklice tem 
več delavskih moči. 

Časi se samo v posamičnih obrtih ločij o 
njih organizirani člani kot »aristokratje« del a 
od »druhalji« ter se skušajo povzpeti na nj e 
ramah više. To je veljalo n. Dr. v Nemčiji še 
pred nedavnim časom za večino črkostavcev. 
Na Angleškem pa so se kvalificirani delavci odločili 
v svoji skupnosti od nekvalificiranih. Njim 
so se pridružile še tovarniškemu zakonu podrejene 
delavske plasti, katerim je ta postava 
ustvarila ugodnejši položaj. Ti boljše stoječi 
delavci so tvorili do zadnjega časa — in tvorijo 
deloma še danes — od velike mase mezd nega 
proletariata ločeno delavsko aristokracijo . 

Kjer vodi strokovno gibanje do pospeševanja 
enostranskega kastovskega duha in do 

aristokratske odločitve boljše situiranih delavcev, 
tani ne le da ničesar ne prinaša k povzdigi 
vsega proletariata kot razreda, ampak 
celo utegne povzdigo ovirati in zavleči. Tako 


— 43 — 

strokovno gibanje je mnogo izdatnejše sredstvo 
za oviro delavskega gibanja kakor nasilna 
in brezmislena zatiranja, ki jih navadno 
uporablja starokopitna državna modrost. Pač 
pa so vse nasilne proti bojnim organizacija m 
delavskega razreda naperjene metode najuspešnejše 
sredstvo, da se združijo kvalificirani 
delavci z nekvalificiranimi v enoten odpor proti 
zatiranju. 

Sicer pa so danes le še najnespametnejši 
in najnevednejši državniki mnenja, da se d a 
proletariat s takimi odredbami zadržavati. Najnevarnejši 
sovražniki proletariata so tisti, ki 
nastopajo ne kot njega nasprotniki, ampak 
kot prijatelji pa skušajo cepiti proletariat s 
strokovnim gibanjem v takem duhu, kako r 
smo ga bili opisali, ter hočejo po tej poti spre meniti 
njega najodpornejše dele iz predbojevnikov 
v zatiralce njega slabotnejših delov. Ti 
krivi prijatelji delavskega razreda tudi na 
Nemškem uganjajo svoj nepošteni posel ; vsekako 
doslej le na univerzah. Toda tudi na delavce 
same poskušajo vplivati. Na srečo so 
gospodujoče stranke preomejene, nemški delavci 
pa preveč razsodni in gospodarske raz mere 
preveč razvite, da bi utegnili ti gospodj e 
napraviti trajno škodo . 

In naj se vsled ugodnih razmer kaka delavska 
plast še tako povzdigne in še tako loč i 
od mase proletariata, trajno se ne more odtegniti 
vplivom gospodarskega razvoja, ki jo 


-44 -silijo 
k združenju z vsem delavskim razredom . 
Kakor je že razsodnost te delavske plasti, višina 
gospodarskega razvoja njene stroke in 

vloga_ ki jo igra na domačem in svetovne m 
trgu : trpi manj ali več časa, da se aristokratske 
tendence strd; prej ali slej pa pride do 
tega pri vsaki tu omenjenih delavskih plasti . 

Nobena obrt ni varna, da je ne zgrabi teh


nična revolucija, ki nadomešča izučenega delavca 
z neizučenim in povzroča možu konkurenco 
žene in otroka. Kljub vsemu omejevanj u 
števila vajencev itd . narašča število brezposelnih 
v vsakem poklicu, najsi stavi še tako visoke 
zahteve na svoje delavce. In tako raste 
število onih izučenih delavcev, ki ne zaslužijo 
dovolj in morajo zato ostati izven organizacije 
ter jih lahko porabljajo proti organiziranim 
delavcem. Vedno bolj morajo tudi najsijajneje 
organizirani delavci z dobro napol njenimi 
blagajnami spoznati, da je odpor proti 
zatirajočim vplivom kapitalizma, zlasti pa 
zmaga nad njim naloga, ki ji posamične poklicne 
organizacije niso kos . Spoznati morajo, 
da so tem šibkejši, čim šibkejši je ves proletariat, 
in tem močnejši, čim močnejši je ves 
proletariat. Priti morajo do spoznanja, da je 
slaba politika, hoteti se kvišku povzpeti n a 
ramenih ljudi, ki se pogrezajo v močvirje i n 
katere sami še globlje potisnejo vanj, če se 
povzdigujejo nad nje. Gledati morajo, da imaj o 
pod nogami trdna tla, če se hočejo povzpeti 


- 45 


kvišku in se kvišku obdržati . Tega pa ne morejo, 
ne da bi pomagali globljim, pod sebo j 

stoječim plastem, da se dvignejo iz močvirja . 

Tako pridejo »aristokratske« delavsk e 
plasti druga za drugo do tega, da ne smatraj o 

svojih bojev proti izkoriščanju za ločene boje, 
v katerih gre samo za njih posebne interese, 
ampak za dele velikega razrednega boja, k i 
jih vodi do spoznanja, da boji drugih proletarskih 
plasti nikakor niso brezpomembni zanje, 
da gre v teh bojih tudi za njihovo stvar, d a 
imajo torej dolžnost udeleževati se jih, kje r 
jirn je le možno, jih podpirati in pospeševati . 
Pridejo do spoznanja, da morajo braniti p o 
možnosti tudi interese tistih proletarskih plasti , 
ki se še ne morejo braniti z lastno močjo, k i 
stoje še izven okvirja delavskega gibanja. 

Obenem pa se tudi iz vrst nekvalificirani h 
delavcev dviga plast za plastjo. Že pogled na 
velike boje kvalificiranih delavcev vpliva raz gibajoče 
in bodreče na mnoge njih »nekvalificiranih
« bratov. Podobne vplive, ki jih rode 
boji za delavsko varstvo, smo že omenjali . 
Učinkuje pa še cela vrsta drugih vzrokov, ki 
vsled ugodnih okoliščin zdajpazdaj povzročajo , 
da vstopi kaka delavska plast v vrste bojujočega 
se proletariata. 

Neposredni gospodarski uspehi bojev ne kvalificiranih 
proletarcev so navadno ne znatni. 
NAJ. zgodovina je dolga vrsta pora


zov, prekinjena z malim številom posamičnih 


- 46 


zmag (Engels). Toda kakor velikan Antej v 
grški pravljici so tudi proletarci zajemali iz 

poraza novo moč. Kakorkoli je izid boja, vendar 
samo boj moralno dviga delavstvo, sam o 
boj zbudi in uveljavi v njem vse one lastnosti, 
ki smo jih bili zgoraj označili za značilne lastnosti 
proletariata, samo boj pospešuje njega moralni 
in družabni preporod, čeprav morda tupatam 
nič ne koristi njega gospodarski povzdig i 
ali ima morda celo gospodarsko poslabšanj e 
za posledico. 

Tako se polagoma tvori iz kvalificiranih i n 

nekvalificiranih proletarcev plast gibajočega s e 
delavskega razreda — delavsko gibanje. To je 
za vse interese svojega razreda se bojujoči de l 
proletariata, njega ecclesia militans (bojujoča s e 
cerkev). Ta plast vedno bolj narašča prav tako 
na stroške prešernih, v omejeni sebičnosti živečih 
»aristokratov« dela kakor na stroške top e 
»druhalji«, še v brezupnosti in slabosti životarjajočih 
spodnjih plasti mezdnega proletariata. 

Videli smo, da delavski proletariat neprenehoma 
narašča ; tudi vemo, da je vedno bolj odločujoč 
za druge delavske razrede, katerih življenske 
razmere, katerih mišljenje in čutenj e 
je vedno bolj odvisno od njegovega, in vidimo , 
da je v tej zmerom naraščajoči množici bojeviti 
del ne le sam po sebi, ampak tudi razmeroma 
vedno večji. Kakor hitro tudi narašča proletariat, 
njega bojujoči se del raste še nagleje 
. 


-47 
Bojujoči se proletariat je pa najvažnejši i n 
najizdatnejši vir socialne demokracije . Socialn a 
demokracija v svojem bistvu ni nič druzega, kakor 
svojega cilja se zavedajoči del bojujočega 
se proletariata; ta ima stremljenje, da se vedno 
bolj enači s socialno demokracijo; na Nemškem 
in v Avstriji sta v resnici obadva zrastla v en o 

celoto. 

Politični boj. 

Kakor posnema proletariat rokodelsk e 

pomočnike v ustanavljanju svojih prvih odpornih 
organizacij, tako so tudi njega prv a 
bojna sredstva povsod, kjer nastopa v strnjenih 
množicah, tista kakor so jih uporabljal i 
rokodelski pomočniki : bojkot, zlasti pa stavke . 

Vendar proletariat ne more obstati pri te h 
bojnih sredstvih . Čem bolj se posamične plast i 
iz katerih sestoji, sklepajo v enoten delavsk i 
razred, tem bolj morajo dobiti njega boji politični 
značaj, kajti, kakor pravi že komunističn i 
manifest, vsak razredni boj je politični boj . 

Že potrebščine čistega strokovnega boja 
silijo delavce, da stavijo politične zahteve . Vi-
deli smo, kako smatra moderna država za 
svojo nalogo, da onemogoča delavcem organizacije. 
Tajna organizacija pa je vedno le nezadostno 
nadomestilu vnanje, in to velja te m 
bolj, cem večje so množice, ki naj bi se strnile 
v eno telo . Čem bolj se razvija proletariat , 
tem bolj potrebuje svobodo združevanja, koalicijsko 
svobodo . 


— 48 — 

Toda sarno ta svoboda ne zadostuje, č e 
hoče proletariat svoie organizacije kar najpopolneje 
izpopolniti in kar najspretneje uporabiti . 
Opozarjali srno že, kako lahko je bilo združevanje 
rokodelskim pomočnikom. V vsakem 
mestu jih je delalo razmeroma tako malo v 
vsakem poklicu, da so bili v neprekinjeni osebni 
zvezi med sabo. Večinoma je zadostovala 
samo ena pivnica, da je sprejela vase pomočnike 
enega rokodelstva. Vsako mesto pa je 
več ali manj tvorilo zase gospodarsko celoto . 
Prometna pota so bila slaba, promet iz mest 
v mesta neznaten. Posamični potujoči rokodelčiči 
so v teh okoliščinah popolnoma zadostovali, 
da so ohranili stik med pomočniškim i 
organizacijami posamičnih mest, 

Dandanes dela v velikih industrijski h 
središčih na tisoče delavcev, katerih vsak 
stoji le z nekaterimi maloštevilnimi delovnim i 
drugi, ne pa z ogromno množico svojih tovarišev 
v ožjem osebnem stiku . Da se spravij o 
te množice v medsebojni stik, da se v nji h 
zbudi zavest njih širše interesne skupnosti in 
da se pridobe za organizacije, ki služijo varstvu 
njih interesov, za to je treba možnost i 
svobodnega govora do velikih množic, treba 
je svobode zborovanja in časopisja . Rokodelski 
pomočniki niso potrebovali časopisja. Za 
malenkostne razmere . v katerih so živeli, je 
zadostovalo ustmeno občevanje. Da se neznanske 
množice današnjih mezdnih delavcev 


-49 
združijo v oi ganizacijah in se privedejo do 

enotnega dela, pa je brez časopisja naravnost 
nemožno . 

To velja tem bolj, čem bolj se razvijaj o 
moderna prometna sredstva, ki so kapitalistom 
mogočno orožje v njih bojih proti delavcem. 
Omogočijo jim n. pr. naglo razpošiljanje 
velikih delavskih množic v velike daljave ; 
če pridejo s svojimi delavci v konflikt, teda j 
jih lahko nadorneste z vnanjimi delovnimi 
močmi, ako niso te v nobeni zvezi z onimi . 
Razvoj prometa tedaj vedno nujneje povzroča, 
da se strnejo posamična krajevna gibanja delavcev 
različnih poklicov v enotno gibanje . 
združujoče vse bojujoče delavstvo cele dežel e 
in slednjič vseh industrijskih dežel . Ta narodna 
in mednarodna združitev mezdnega delavstva 
pa potrebuje časopisja še bolj kakor g a 
potrebuje krajevno organizacijsko delo. 

Zato tudi vidimo : kjerkoli se delavski raz red 
dviga in dela prve poskuse, da si pribor i 
povzdigo svojega gospodarskega položaja, po


vsod stavi razen čistih gospodarskih zahtev 
tudi politične, namreč zahteve svobodneg a 
združevanja, zborovanja in tiska. Te svoboščine 
so za delavski razred največjega po mena; 
del tistih njegovih življenskih pogojev 
so, ki jih neobhodno rabi za svoj razvoj . Luč 
in zrak pomenijo za proletariat, in kdor mu ji h 
popači ali vzame ali pa hoče delavstvo ovirat i 
v boju za pridobitev in razširjenje teh svobo 


4 


— 5o — 
ščin, je eden najhujših sovražnikov proletari


ata, pa naj čuti ali hlini zanj še tako veliko lju


bezen, naj se imenuje anarhist, krščanski socia


lec ali kakorkoli. Prav tako, kakor njega od 


kriti sovražniki, tudi on škodi proletariatu, i n 

vseeno je, če dela to iz zlobnosti ali iz neved


nosti, boj proti njemu se mora voditi prav tak o 

kakor proti priznanim nasprotnikom proleta


riata. 

Časi so stavili politični boj v nasprotje z 
gospodarskim in označili za potrebno, da s e 
proletariat enostransko posveti samo enem u 
ali drugemu. V resnici se obadva ne smeta ločiti 
drug od drugega. Gospodarski boj potrebuje 
zgoraj omenjenih političnih pravic, ki -pa 
ne padejo z neba, ampak je treba najodločnejšega 
političnega dela, da se dosežejo in ohranijo. 
Politični boj sam pa je v zadnji vrsti tudi 
gospodarski boj, pogosto je naravnost gospo


darski boj, n. pr. v carinskih, delavskovarstvenih 
in podobnih zadevah . Politični boj je sam o 
posebna, najobsežnejša in pogosto tudi najkorenitejša 
oblika gospodarskega boja. 

Ne le zakoni, ki se naravnost posebno tičejo 
delavskega razreda, tudi velika množic a 
drugih zakonov se tiče več ali manj njega interesov. 
Kakor vsak drug razred mora zato 
tudi delavski razred stremiti po politični moč i 
in po političnem vplivu, za. tem, da si podloži 
državno oblast. 


— 51 
Za to sta v moderni državi dve poti : prvič 
osebno vplivanje na poglavarja države . To j e 
bila in je v absolutistično vladanih državah 
edina možnost vplivanja na državno upravo . 
Osebno vplivanje je v interesu tistih razredov, 
ki imajo oseben dostop do državnega poglavarja 
in si lahko pridobe njega osebno naklonjenost, 
ga napravijo odvisnega od sebe ali 
pa se mu izkažejo koristne. Ti razredi, dvorno 
plemstvo, višja duhovščina, dostojanstveniki 
armade in birokracije, slednjič tudi veliki dajatelji 
kredita, gospodje visoke finance, so zategadelj 
naravni branitelji absolutne vladne ob like. 


Vsi drugi razredi prebivalstva morejo v 

moderni veliki državi samo s pomočjo od nji h 
izvoljenega parlamenta dobiti vpliv na državn o 
upravo, s pomočjo parlamenta, ki določi pogoje , 
pod katerimi so razredi, ki jih zastopa, voljni 
dovoliti potrebne prispevke prebivalstva za državne 
potrebščine. Pravica in možnost, da s e 
odrečej.o davki, je podlaga, iz katere so se razvile 
pravice, da se dovole ali odklonijo zakon i 
in se strmoglavijo ministrstva, pravice, ki jih 
mora imeti vsak parlament, če hoče v resnic i 
zaslužiti to ime, ki hoče biti več kot, kakor pravijo, 
figovo pero absolutizma. 

Direktno zakonodajo potom ljudstva pustimo 
tu lahko na strani ; vsaj v moderni dr


žavi — in na tem mestu obravnavamo izključn o 

o tej — ne more pogrešati parlamenta, k ve 4* 



— 52 
ejernu če v posamičnih slučajih poleg njega deluje, 
da ga popravlja . Popolnoma nemožno je, 
da bi oskrbovala direktna ljudska zakonodaj a 
vso državno zakonodajo, in prav tako nemožno 
je, da bi pazila na državno upravo in 
jo v potrebi vodila . Dokler obstoja moderna velika 
država, bo težišče političnega delovanj a 
vedno v njenem parlamentu . 

Zadnja konsekvenca parlamentarizma je 
parlamentarna republika ; precej vseeno je, al i 
pridrži parlamentarna republika kraljestvo š e 
za okrasek, kakor delajo Angleži, ali ne . V res


nici pride v resnično parlamentarno vladani de želi 
državna uprava v popolno odvisnost o d 
parlamenta, ki ima v roki denarno vrečo, to se 
pravi dušo moderne države in vsakega modernega 
podjetja . Kralj brez denarja je dandanes še 
na slabšem kakor kralj brez dežele. 

Teženje vseh razredov, ki razvijajo krepk o 

samostojno politično življenje in ki nimajo upanja, 
da bi z osebnim vplivanjem na poglavarj a 
države hitreje dospeli do cilja, gre v modemi državi 
deloma za tem, da pomnože moč parlamenta, 
deloma za tem, da pomnože svojo moč v parlamentu. 
Moč parlamenta je odvisna od moči in 
poguma razredov, ki stoje za njim, ter od moč i 
in poguma razredov, katerim hoče vsiliti svoj o 
voljo. Moč razreda v parlamentu je odvisna v 
prvi vrsti od oblike volilne pravice . Razredi, ki 
nimajo volilne pravice, seveda ne morejo bit i 
zastopani v parlamentu . Potem pa je odvisna 


— 53 -od 
moči in vpliva, ki ga ima ta razred na kroge 
volilcev, in slednjič je odvisna od nadarjenost i 
lotičnega razreda za parlamentarno delovanje . 

Prve točke niso potrebne pojasnila, samo 
zadnji hočemo posvetiti nekaj besed. Parlamentarno 
delovanje ni stvar slehernega človeka . Za 
predpogoj mora imeti gotovo spretnost, ki se da 
pridobiti samo z daljšim, zlasti govorniškim delovanjem 
v javnosti. Nadalje je potrebno za parlamentarno 
delovanje širše obzorje, pogled, k i 
je zmožen, da spoznava vprašanja splošneg a 
narodnega in mednarodnega pomena. Kmečko 
prebivalstvo in prav tako večji del malomeščanskega 
nima teh predpogojev za udeležbo parlamentarnega 
življenja . Videli smo, da te razred e 
popolnoma izčrpa njih poklicno delo. Delo pa jih 
osami, loči drugega od drugega, omeji občevanj e 
vsakega na majhen krog . Njih obzorje mora bit i 
silno omejeno, tudi vprašanja najsplošnejšega 
pomena merijo z merilom osebiih áli k večjem u 
krajevnih, trenutnih potrebščin . Njih življenske 
razmere ne ovirajo le razvoja parlamentarnih 
politikov med njimi, ampak ovirajo tudi, da bi s e 
ti razredi strnili v krepke narodne stranke, ob segajoče 
razred v okolišu vsega naroda . Pač pa 
tvorijo neskladne, od trenutnih razpoloženj odvisne 
množice, ki niso samo nezmožne, da b i 
poslale zastopnike iz lastnega razreda v parlament, 
ampak so tudi nezmožne , da bi imele iz voljene 
može pod ostrim nadzorstvom . Rokodelec 
ali celo pristen kmet v parlamentu je bela 

d 


— 54 
vrana. Če hočejo biti kmetje in malomeščani zastopani 
v parlamentu, potem ne volijo sebi enakega, 
ampak advokata ali profesorja, če so liberalni 
; če pa so konservativni, volijo veleposestnika, 
duhovnika ali višjega uradnika. Jasno 
je, da tak poslanec ni najbolj pravi zastopnik rokodelskih 
ali kmečkih interesov, čeprav ima poštene 
namene . Toda zelo pogosto niti nima poštenih 
namenov. Kadar že sedi v parlamentu, 
lahko stori, kar hoče ; njegovi volilci nimajo ni kakih 
sredstev, da bi vplivali nanj. K večjemu 
pri prihodnji volitvHzdajalca lahko strmoglavij o 

da izvolijo drugega izdajalca. 

Ni čuda, da kmetje in malomeščani slabo 
mislijo o parlamentarizmu. Drugače je z buržvazijo, 
ki ima na izbero vsa materialna in duševna 
sredstva, da sama varuje svoje interes e 
pri volilnih bojih in v parlamentu. Ne razpolaga 
le z zadostnimi denarnimi sredstvi, v sojih vrstah 
ima tudi veliko število izobražencev, mo ž 
s svetovnim obzorjem, mož, ki so vajeni upravljati 
velike družabne organizacije, mož, ki s o 
si ustvarili poklic iz poznanja zakonov in iz govorništva: 
advokate in profesorje. Noben drug 
razred je doslej v tem ni dohitel ; zategadelj j e 

do najzadnjega časa obvladala parlamente, parlamentarizem 
se je pokazal za njenemu bistv u 
najprimernejše in najuspešnejše sredstvo, da j i 
zagotovi gospodstvo v državi in ji napravi mo č 
spodnjih razredov politično uslužno . 


— 55 — 

Radikalni malomeščan, ki bi rad napravil 
kapitalizmu kraj in konec, zategadelj rad vidi v 
parlamentarizmu glaven vzrok, ki vzdržuje i n 
ovekovečuje hlapčevstvo spodnjih razredov. Nič 
noče slišati o njem in je uveden, da se da doseč i 
padec buržvazije samo s popolno ločitvijo o d 
parlamentarizma. Eni zahtevajo popolno nadomestitev 
parlamentarizma z neposredno zakonodajo. 
Drugi gredo še dalje ; ker spoznavajo, da 
sta v moderni državi politika in parlamentarizem 
neločljivo združena, obsojajo sploh sleherno 
politično delovanje . To zveni sicer zelo revolucionarno, 
v resnici pa ni nič druzega kakor 
razglasitev bankrota spodnjih razredov . 

Proletariat stoji nasproti parlamentarizmu 

v ugodnejšem stališču kakor kmetje in malo meščani. 
Videli srno že, kako dviga moderna 
produkcija proletariat nad banavzevstvo, kak o 
vzbuja v njem žejo po znanju in razumevanju 
celokupnosti pojavov in velikih vprašanj splošnega 
pomena. Že vsled tega stoji kot politik na d 
malomeščanom in kmetom. Lažje razumeva 
strankina načela, nagiblje se k principielni poli tiki, 
ki ni pod vplivom trenutnih razpoloženj, 
osebnih ali krajevnih interesov. Življenski pogoji, 
v katerih se nahaja, ga pa tudi prisilijo, d a 
se združi s svojimi sodrugi v velikih množicah 
in z njimi složno nastopa . Njega življenski pogoj i 
zbude v njem strogo disciplino, ki pa jo od svojih 
predbojevnikov prav tako zahteva, kakor j o 
drugi od njega . Delovanje v svrho proletarskih 


— 56 --organizacij 
in delovanje v njih samih je izvrstna 
parlamentarna šola, ker navadi na parlamentarne 
oblike, izobrazi govornike, poznavatelj e 
zakona in organizatorje . 

Proletariat zategadelj lahko kar je že 

dokazal, kakor v Nemčiji najbolje vedo — usta novi 
lastno od drugih razredov neodvisno stran ko, 
kar se doslej ni posrečilo ne kmetom ne malomeščanom 
in kar se jim najbrže tudi nikjer i n 
nikdar ne bo posrečilo ; urneje tudi prav dobr o 
nadzorovati svoje zastopnike in jih ohraniti uslužne 
svojim interesom*; in slednjič je v njega 
lastnih vrstah vedno več ljudi, ki so zmožni, d a 
ga kot poslanci uspešno zastopajo v parlamentu . 

Kjer se proletariat udeležuje bojev za parlament, 
zlasti volilnih bojev, in bojev v parlamen


tu kot samozavesten razred, začenja tudi parlamentarizem 
spreminjati svoje prvotno bistvo i n 
preneha biti zgolj sredstvo za gospodstvo buržvazije. 
Ravno ti boji se skažejo za najmogoenej _ 
še sredstvo, da se še indiferentne plasti proletariata 
razgibajo, da se jim vlije zaupanje in ve selo 
upanje ; skažejo se za najmogočnejše sredstvo, 
da se različne proletarske plasti vedn o 

* Morda bi kdo utegnil postaviti tej trditvi angleške „delavske 
po Mance” nasproti, ki so v parlamentu tolikokrat 
izdali angleški delavski razred ; toda ti gospodje se nimaj o 
zahvaliti za izvolitev vplivu vsega delavskega razreda , 
ampak vplivu cehovske, ošabne delavske aristokracije, k i 
se hoče povzdigovati nad proletariatom. Gospodje Broadhurst 
in tovariši so vedno delali v zmislu te aristokracije . 


— 57 --krepkeje 
strnejo v enoten delavski razred, i n 

slednjič za najmogočnejše sredstvo, s kateri m 
zdaj razpolaga proletariat, da vpliva na državno 
oblast v svojo korist in ji v vroče m 
boju izpuli tiste koncesije, ki se po merilu raz mer 
sploh dado tisti čas priboriti ; skratka, ti 
boji so najuspešnejši vzvodi, da dvignejo proletariat 
iz njegovega gospodarskega, družabnega 
in moralnega ponižanja. 

Delavski razred torej ne le da nima razloga 
.opustiti parlamentarizem, ampak ima nepobiten 

razlog, da povsod kar najodločneje dela za ojačenje 
parlamenta nasproti državni upravi in z a 
ojačenje svojega zastopstva v parlamentu . Po-
leg koalicijske pravice in tiskovne svobode j e 
splošna, enaka volilna pravica življenski pogoj 
za uspešnejši razvoj proletariata . 

Delavska stranka. 

Delavski razred še nima v vseh deželah 
teh življenskih pogcjev, skoro nikjer pa jih 
nima v zadostni meri ; že priborjene mu skušajo 
povsod poslabšati. Delavskemu razredu 
je treba dolgih, požrtvovalnih bojev. da si pri


bori in ohrani potrebne politične pravice . 

V začetku političnih bojev so proletariat u 
njega nalogo tu patam olajšali boli med posedujočimi 
razredi samimi. Industrialni kapitalisti. 
trgovci, posestniki. dvorni, absolutistični 
razredi itd, se zelo pogosto hudo spro me d 
sabo, Vsakteri teh razredov išče v takih oko



— 58 — 

li§einah zaveznikov, ki jih skuša pogovoriti s 
to ali ono majhno konces,ijo, da se mu pridružijo 
. Po izvoievani zmagi zaveznika pote m 

često osleparijo za njegov delež plena; na 
drugi strani pa je bila kaka politična strank a 
tudi pogosto prisiljena . da je dovolila enem u 
izmed spodnjih razredov pomembno politična 
pravico in sicer zategadelj_ ker mu je s tem 
omogočila. da je niei sami izkazal važne 
usluge . 

Gespcduloee stranke so dovolj pogosto 
apelirale na proletariat, same so ga tirale v 

areno političnih bojev . Dokler proletariat n i 
dospel do samostcjne politike. so ga smatrali 
za čredo. ki pri volitvah slepo glasuje na njih 
ukaz, ki se da izrabljati prav tako kako r 
kmetje in malotr, c§eani za to, da dela štafaž o 
lastnim izkoriščevalcem . In v resnici je dovol j 
pogosto opravljal ta posel . 

Toda, interesi -proletariata in interesi 
buržvazije so si preveč nasprotni, da bi bil o 
mano IJolitiena stremljenja obeh razredov 
trajno združiti. Prejalislej mora v vsaki deželi 
kapitalističnega proizvajanja udeleževanje de -
Iavskega razreda na politiki privesti do tje, d a 
se proletariat loči od meščanskih strank i n 
ustanovi samostojno stranko, delavsko stran ko. 
To je samej)osebi umljivo in ne potrebuj e 
Po naših izvajanjih o interesih, stremljenjih in 
naziranjih obeh razredov nikakega nadaljnega 
razjasnjevanja. 


— 59 --
Kdaj In ide proletariat v kaki deželi do 

odločilnega koraka, da odreže zadnjo vez . ki 
ga Politično veže z meščansko družbo . iz katere 
je izšel, je odvisno predvsem od višin e 
gospodarskega razvoja dotične dežele. ki pred-
vsem določa obsežnost, moč in enotnost proletariata. 
l oda še cela vrsta drugih pogojev 
;e, ki so Fomenibni za prejšnje ali poznejše 
udejstvovanje politične samostojnosti delavskega 
razreda. Zlasti moramo omeniti dva pogoja 
: višina vpogleda delavskega razreda v 
politične in gospodarske razmere in pa politika 
meščanskih strank napram delavskemu raz redu. 
Obadva pogoja sta bila doslej na Nemškem 
posebno ugodna politični ločitvi delavcev 
od buržvazije, mnogo ugodnejša kakor v 
katerikoli veliki državi. Tako je prišlo do tega 
da v Nemčiji delavsko gibanje z ozirom na 
sarnostojnost od meščanskih strank daleč prekaša 
delavska gibanja drugih dežel. 

Toda naj je pod vplivom različnih pogojev 
še tako različen čas, v katerem se strn e 
delavsko gibanje posameznih dežel kapitalističnega 
proizvajanja v samostojno delavsko 
stranko, vendar ga v vsaki teh dežel nujno 
rodi gospodarski razvoj . 

Vsaka politična stranka si pa mora postaviti 
za svoj cilj politično gospodstvo . Gledati 
mora na to, da napravi državno oblas t 
uslužno sebi, to se pravi interesom razreda , 
ki ga zastopa, gledati mora na to, da postane 


gospodujoča stranka v državi. S ten-I, da s e 
organizira delavski razred za samostojno 
stranko, mu je nujno začrtan ta cilj, in prav ta ko 
nujno bo povzročil gospodarski razvoj, 
da ga doseže. Kakor pri ločitvi delavcev od 
meščanskih strank, tudi tu tisti čas, ko se to 
zgodi, ni odvisen le od višine industrijskeg a 
razvoja dežele, ampak poleg deluje sodoloeaioe 
še cela vrsta dragih razmer narodnega i n 
mednarodnega značaja. Tudi način, kako s'e 
ta pojav izvrši, je lahko zelo različen. Nihče 
pa ne more dvomiti o naravni nujnosti končn e 
zmage proletariata. nihče. ki je zasledoval gospodarski 
in rolitični razvoj moderne družbe 
zlasti v teku zadnjega stoletja. Med tem ko 
proletariat vedno bolj raste z ozirom na obsežnost. 
politično rnoč in gospodarsko nujnost , 
medtem ko ga vzgaja razredni boi k solidarnosti 
in disciplini ter mu razširja obzorje, 
medtem ko neprenehoma raste obseg in enotnost 
niegovih organizacij, medtem ko je v 
okolišu kapitalističnega proizvajanja vedn o 
bolj najvažnejši in slednjič edini delovni raz red. 
od katerega rok je odvisna vsa družba , 
se proletariatu sovražni razredi po številu 
vedno bolj krčijo, znatno izgubljajo moralno i n 
politično moč in ne postajajo le odveč, ampa k 
deloma naravnost ovira za razvoj produkcije , 
ki zaide pod njih vodstvom v vedno pogubnejšo 
zmedo in rodi vedno neznosnejše razmere. 



— 6 l 
Spričo tega ni dvomiti, na katero stran s e 
bo slednji nagnila zmaga . 2e davno je zgrabila 
posedujoče razrede groza pred njih bližajočim 
se koncem . Nočejo si priznati brezupnosti 
svojega položaja, skušajo ga prikriti z 
lažjo in razposaieno radostjo ; sami se slepe , 
da ne vidijo prepad, kl rnu hite nas-m-mi i n 

ne opažajo, da pospešujejo z oslepljenjem sa-
mega sebe svoi propad in ga delajo še pogubnejšega. 


Proletariat kot najspodnejši izkoriščevanih 
razredov — capinski proletariat se ne izkorišča, 
ker spada sam med parasite — pa ne more 
gospodstva, ki ga osvoji, porabiti za to, z a 
kar so ga porabili drugi razredi pred njim, d a 
odvali breme izkoriščanja na druga ramena in 
napravi samega sebe za izkoriščujoči razred . 
Gospodstvo mora porabiti za to, da napravi 
konec svojemu izkoriščanju in obenem slehrnemu 
izkoriščanju v meščanski družbi . Korenina 
njegovega izkoriščanja pa je zasebna lastni na 
proizvajalnih sredstev. Proletariat bo odpravil 
izkoriščanje samo tedaj, če odpravi zasebno 
lastnino. Če brezlastništvo proletariata 
omogoči, da se proletariat pridobi za odpravo 
te zasebne lastnine, tedaj prisili njega izkoriščanje 
proletariat do tega, da izvrši to odpravo 
in postavi na mesto kapitalističnega proizvajanja 
zadružno. 

Videli smo, da zadružno proizvajanje po d 
gospodstvorn blagovne produkcije ne more 


62 

postati splošna oblika produkcije . Da se zadružna 
produkcija splošno postavi na mesto kapi


talistične, je neobhodno potrebno, da stopi isto časno 
na mesto produkcije za trg — blagovne 
produkcije — produkcija za skupnost in po d 

nadzorstvom skupnosti. Socialistična produkcija 
je torej nujna posledica zmage proletariata. 
Če bi svojega gospodstva v državi n e 
hotel zavedno porabiti za to, da se polasti s 
pomočjo državne oblasti produkcijskih sredstev 
in nadomesti kapitalistično blagovno produkcijo 
s socialistično, tedaj bi jo rodila slednjič 
logika dejstev seveda morda šele po marsikakih 
zmotnjavah, blodnjah in nepotrebni h 
žrtvah, po brezkoristni porabi časa in moči . 
Toda prišla bo in tudi mora priti socialističn a 
produkcija. Nje zmaga je neizogibna, bržko postane 
neizogibna zmaga proletariata. Proletariat 
mora delati na to, da izrabi svojo zmago v 
odpravo svojega izkoriščanja, in tega cilja n e 
more doseči drugače kakor s socialistično produkcijo. 
Gospodarski in politični razvoj sam 
nudi v velikih podjetjih, kartelih, državnem u 
gospodarstvu prve prilike za to, on sam bo vodil 
proletariat v smeri socializma, razbil bo slehrni 
drug poskus zmagovitega proletariata, d a 
bi se gibal v drugi smeri, in tako bo slednji č 
proletariat sarn nastopil pot socializma, če b i 
ji bil morda v začetku nenaklonjen . 

Nikakor pa ni pričakovati, da bi zavze l 
proletariat katere dežele tako odklanjajoče 


- 63 


stališče, če je slednjič prišel do gospodstva . 
To bi se ne reklo nič druzega kakor da je osta l 
v svoji zavesti in svojem znanju na otrošk i 
stopnji, medtem ko je dozorel gospodarsko , 
politično in moralno v moža, ki ima moč i n 
zmožnost, da premaga svoje mogočne sovražnike 
in jim vsili svojo voljo . Tako nerazmerje v 
razvoju pa je ravno pri proletariatu skrajn o 
neverjetno. Pogosto smo že opozarjali, kako se 
v proletariatu, bržko se je dvignil iz svojega 
prvotnega ponižanja, vsled razvoja strojev 
pojavi teoretični zmisel, dovzetnost za velike , 
čez okolje trenutnih interesov ležeče problem e 
in cilje, ki bi jih zaman iskali pri drugih de lovnih 
razredih pred njim in nad njim. Obenem 

a gre tudi gospodarski razvoj današnje družbe 
tako naglo svojo pot in se izraža v tako 
-nenavadnih ogromnih pojavih, da ga spozn a 

tudi nepoučeni, kakor hitro ga opozorimo nanj . 
In te opozoritve ne manjka, zakaj obenem j e 
postal tudi vpogled v gospodarski razvoj in v 
vse gospodarsko življenje nenavadno globok 
in dalekosežen, vsled nadaljevanja od meščanske 
klasične ekonomije začetega dela po Karl u 
IVIarxu . 

Vse se združuje, da napravi bojujoči s e 
proletariat skrajno sprejemen za socialistične 
nauke. Socializem proletariatu ni nikakšno poslanstvo 
nesreče, ampak veselo poslanstvo, no v 
evangelij . Gospodujoči razredi ne morejo pri znati 
socializma, ne da bi izvršili moralni sa



- 64 


rnomor. Proletariat zajema iz njega novo živ


ljenje, novo moč, navdušenje in upapolno veselje. 
In do takega nauka naj bi bil trajno nebrižen 
ali naj bi ga celo odklanjal ? 

Kjer pride do ustanovitve samostojne delavske 
stranke, mora zavzeti z naravno nujnostjo 
1,rejalislej socialistične tendence, če ni ž e 
od svojega začetka prepojena z njimi, mora se 
slednjič razviti v socialistično delavsko stran ko 
: v socialno demokracijo . 

Natanko so začrtane meje okolišem, iz katerih 
pridobiva socialna demokracija svoje bojevnike. 
Na kratko se da izraziti vsebina naših 
zadnjih izvajanj z naslednjimi besedami : bojujoče, 
politično samozavestne plasti industrialnega 
proletariata so nositelji socialističneg a 
gibanja. Čem bolj pa raste vpliv proletariata 
na njemu sosedne družabne plasti, čem bol j 
vpliva na njih čutenje in mišljenje, tem bolj prihajajo 
tudi te v socialistično gibanje . 

Razredni boj proletariata ima za svoj na ravni 
cilj socialistično produkcijo ; preje ne 
more biti pri kraju, dokler ni ta dosežena . Kakor 
je gotovo, da mora biti proletariat slednji č 
gospodujoči razred v državi, prav tako je gotova 
tudi zmaga socializma . 


- 65 -

Delavsko gibanje in socialize . 

Socialisti nikakor niso že od vsega po


eetka spoznali vloge, ki jo ima igrati bojujoč i 
se proletariat v socialističnem gibanju . Seveda 
je niso mogli spoznati, dokler ni bilo bojujočega 
proletariata. Socializem pa je starejši 
od razrednega hoja proletariata . Socializem je 
toliko star kakor nastop proletariata kot pojava 
velikih množic. Proletariat v tej obliki pa 
je obstojal dolgo časa, ne da bi pokazal samo stojno 
življenje. Prva in tedaj edina korenina 
socializma je bilo sočutje, ki so ga občutili filantropi 
višjih razredov z ubožci in bednimi . 
Socialisti so bili najdrznejši in najdalekovidnejši 
teh človekoljubov, bili so tisti, ki so najjasni-
jc spoznali korenine proletariata v zasebni 
lastnini proizvajalnih sredstev in ki se 
niso bali izvajati najskrajnejših posledic i z 
tega spoznanja. Socializem je bil najznačajnejši, 
najglobokejši in največji izraz meščansk e 
filantropije. Tedaj ni bilo nobenega razred nega 
interesa, ki bi ga bili socialisti pozvali n a 
boj za svoje cilje ; obračati so se mogli le na 
navdušenje in sočutje idealistov v višjih raz redih 
; te so skušali pridobiti po eni poti z zapeljivimi 
orisi socialistične skupnosti, po drugi 
poti pa z živimi opisi sodobne bede . Ne z bojem, 
ampak z mirno besedo naj bi se bogatini 
in mogočniki pregovorili, da bi dali sredstva 
za temeljito omiljenje gorja, za ustanovi 


5 


-66


tev idealne družbe . Kakor znano, so socialist i 

te dobe zaman čakali na miljonarje in kneze , 

katerih velikodušnost naj bi odrešila člove


štvo. 

V prvih početkih 19. stoletja je pričel ra


zodevati proletariat znamenja samostojneg a 

življenja. V tridesetih letih že opazimo na Fran


coskem in zlasti na Angleškem krepko delav


sko gibanje. 

Toda socialisti so mu stali brez razumevanja 
nasproti. Niso smatrali za možno, da . 
utegnejo ubogi, nevedni, sirovi proletarci kdaj 
dospeti do tiste moralne višine in družabn e 

moči, ki sta potrebni za izvedbo socialistični h 
teženj . Toda do delavskega gibanja niso gojil i 
samo nezaupanja . Delavsko gibanje jim je bilo 
neprijetno že iz tega razloga, ker jim je pretil o 
odvzeti važen dokaz . Zakaj meščanski socialisti 
so mogli le tedaj upati, da bo občutni buržvazijec 
izprevidel potrebo socializma, če s e 
jim posreči dokaz, da je to sredstvo edino, ki 
rnore bedo vsaj nekoliko oblažiti, da je vsak 
poskus oblažitve bede, povzdige neposedujočih 
v moderni družbi brezuspešen, in da je proletarcem 
nemožno dvigniti se iz lastne moči . 
Delavsko gibanje pa je pognalo iz predpogojev, 
ki so bili v nasprotju s +.tt~ Daziranjem. 
Temu se je pridružila še druga okolnost . Raz redni 
boj med proletariatom in burž'vazijo j e 
seveda razsrdil zadnjo proti dvigajočim s e 
proletarcem . V očeh meščanstva so se spre



- 67 


-menili proletarci iz obžalovanja vrednih ne


srečnikov, ki se jim mora pomagati, v nič vredno 
svojat, ki se mora pobiti in potlačiti . 
Glavna korenina socializma v meščanski h 
krogih, sočutje z ubogimi in bednimi, se je pri čela 
sušiti. Socialistični nauki sami se nis o 
preplašeni buržvaziji nič več zdeli nedolžn a 
igrača, ampak skrajno nevarno orožje, k i 
utegne priti množici v roke in s tem povzročit i 
neizrecno zlo. Skratka, čem močnejše je naraščalo 
delavsko gibanje, tem težja je bila socialistična 
propaganda v gospodujočih razredih, 
tem sovražneje so nastopali ti proti socializmu 
. 

Dokler so bili socialisti mnenja, da mo


rejo priti sredstva za dosego socialističnih 
ciljev samo iz zgornjih razredov, so moral i 
biti do delavskega gibanja ne le nezaupni, ampak 
pogosto celo odločno sovražni in moral i 
so se nagibati k mnenju, da nič ne škodi bol j 
stvari socializma, kakor razredni boj . 

Odklanjajoče stališče meščanskih socialistov 
naprarn delavskemu gibanju seveda n i 
ostalo brez vpliva na stališče delavskega gibanja 
do socializma. Če ni dobil dvigajoči s e 
del proletariata v svojih bojih pri teh socialistih 
ne le nobene zaslombe, ampak preje od por, 
če je bila nevarnost, da mu njih nauk i 
vzamejo pogum, namesto, da bi ga podžigali , 
potem se je moralo v proletariatu le prelahko 
vgnezditi nezaupanje in nenaklonjenost do 

51: 

socialisticnih


skupnosti naukov, in ne samo 
proti njili porabi za boje sedanjosti. To sta 
pospeševali brezmiselnost in neizobraženost , 

ki sta vladali v množicah tudi bojujočih se 
proletarcev v začetku delavskega gibanja . Iesnoba 
njih obzorja jim je otežkočila pojmovanje 
končnih ciljev socializma, prav tako š e 
niso imeli razsodne in jasne zavesti družabnega 
stališča in nalog svojega razreda ; občutili so 

samo moten razredni nagon, ki jih je učil , 
da so bili nezaupni do vsega, kar je prihajalo 
iz buržvazije, torej tudi do tedanjega socializma 
in do meščanske filantropije sploh . 

V marsikaterih delavskih plasteh, zlasti 
na Angleškem, je pognalo tedaj nezaupanje d o 
socializma globoke korenine. Posledicam tega 
nezaupanja je deloma — poleg mnogih drugi h 
razlogov — pripisati, zakaj je bila Anglešk a 
d ) zadnjih ()veh desetletij prejšnje ;-= stoletj a 

skom popolnoma nedostopna socialistični m 
težnjam, čeprav zavzema novejši socialize m 
do delavskega gibanja povsem drugo suališč e 
kakor meščanski utopisti . 

Čeprav pa je časi zazijal med bojujoči m 
se proletariatom in socializmom še tako veli k 
prepad, vendar se socializem tako zelo vjern a 
s potrebami globlje mislečega proletarca, d a 
so se mu celo tam, kjer so zavzele množic e 
sovražno stališče do socializma, rade pridružile 
najbolje glave delavskega razreda, v kolikor 
so imele priložnost seznaniti se z nje



govinii nauki. In ti proletarci so naziranja me-

ščanskih socialistov važno predrugačili. Njim 
se ni bilo treba kakor meščanskim socialistom 
ozirati na buržvazijo, ki so jo sovražili in se 
proti njej srdito bojevali ; mirni socializem 
mešemlskil! utopistov, ki je hotel roditi odrešenje 
človeštva s pomočjo najboljših elemen


tov zgornjih razredov, se je spremenil pri delavcih 
v nasilen, revolucionaren socializem , 
ki ga naj izvedejo proletarske pesti . 

Ali tudi ta prvotni socializem ni imel nobenega 
razumevanja za delavsko gibanje ; tudi 

on je zavzemal sovražno stališče do razredne ga 
boja ali vsaj do njega najvišje ioblike, političnega 
razrednega boja . Seveda iz drugih razlogov 
kakor meščanski utopisti . Znanstveno mu j e 
bilo nemožno, da se otrese meščanskih utopistov. 
Proletarec si more v najboljšem slučaj u 
prisvojiti le del tistega znanja, ki ga je obelodanila 
meščanska učenost, in ga obdelati primerno 
svojim namenom in potrebam, manjkaj o 
pa mu — dokler ostane proletarec — sredstva 
in čas, da bi znanstvo samostojno dvignil na d 
tisto mero, ki so jo dosegli meščanski misleci . 
Tako je moral imeti tudi prvotni delavski socializem 
vse bistvene znake utopizma : nobene 
slutnje ni imel o gospodarskem razvoju, ki 
ustvarja materialne elemente socialistične produkcije 
ter z razrednim bojem vzgaja in vodi 
do zrelosti tisti razred, ki je poklican, da se po lasti 
teh elementov in ustvari iz njih novo dru



 – 70 – 

žbo. Kakor meščanski utopisti so verjeli tud i 
ti proletarci, da je družabna oblika poslopje, k i 
se da poljubno sezidati po preje določenem načrtu, 
če so le sredstva in prostor tu . Moč, da 
oskrbe gradnjo, so si prav tako krepki in drzn i 
kakor naivni proletarski utopisti prisojali ; šlo j e 
samo za to, da si priskrbe potrebni prostor i n 
potrebna sredstva. Seveda niso pričakovali nobenega 
miljonarja In nobenega kneza, ki bi ji m 
dal oboje na razpolago ; revolucija naj bi priskrbela 
vse potrebno, da se staro poslopje podere , 
da se stare moči razsujejo ir~ se izroči iznajditelju 
ali majhni skupini iznajditeljev novega stavb nega 
načrta diktatura, ki bo dala novemu zve ličarju 
zmožnost, da postavi poslopje sociali stične 
družbe. 

V takem natiranju ni bilo mesta za razredn i 
boj. Proletarski utopisti so pregrenko občutil i 
bedo, v kateri so živeli, da ne bi nepotrpežljivo , 
zahtevali nje nezamudno odstranitev. Čeprav 
bi bili smatrali za možno, da bi utegnil razredni 
boj proletariat polagoma povzdigniti in g a 
napraviti zmožnega za nadalje izpopolnjevanj e 
družbe, bi se jim bilo zdelo to postopanje mnogo 
preobzirno. Toda verjeli niso na to povzdigo . 
Stali so v začetkih delavskega gibanja, proletarske 
plasti, ki so se ga udeleževale, so bile 
neznatne, in med temi maloštevilnimi bojujoči mi 
se proletarci so bili le posamčni ljudje, ki s o 
imeli pred očmi več kakor zaščito svojh trenutnih 
interesov. Zdelo se je brezupno, da bi bilo, 


-71 
možno vzgojiti veliko množico prebivalstva k 

socialističnemu mišljenju. Edino, kar bi mogla 
storiti ta množica, je bil izbruh obupa, v katerem 
je uničila obstoječe razmere in napravila 
pot prosto za socialiste. Čem slabše se je godilo 
množicam, tem bliže je moral, tako so sodil i 
prvotni delavski socialisti, biti trenutek, ko ji m 
je bil položaj tako neznosen, da so razsuli družabno 
stavbo, ki jih je tlačila . Boj, da se delavski 
razred polagoma povzdigne, po nažiranj u 
teh socialistov ni bil le brezuspešen, ampak j e 
bil odločno škodljiv, ker so neznatna izboljšanj a 
ki jih je utegnil mimogrede priboriti, napravil a 
množicam obstoječe razmere manj neznosne in 
so s tem zavlekla trenutek njih povzdige in po loma 
obstoječih razmer, s tem pa tudi trenute k 
temeljite odstranitve bede. Vsaka oblika razrednega 
boja, ki ni bila preračunjena na popoln 
prevrat obstoječih razmer, torej vsaka resna , 
uspešna oblika razrednega boja je veljala potemtakem 
v očeh teh socialistov za nič manjšega 
kakor izdajstvo na stvari človeštva . 

Minilo je že več kakor pol stoletja, odka r 
se je pojavilo v delavskem razredu to naziranje, 
'ki je imelo svojega najženialnejšega zastopnika 
v Weitlingu.. To naziranje še danes ni 
umrlo. Nagibanje k njemu se kaže v vsaki proletarski 
plasti, ki se pripravlja, da vstopi v vrste 
bojujočega se proletariata ; kaže se v vsaki 
deželi, katere IJroletariat se začenja zavedati 
svojega nedostojnega in neznosnega položaja in 


- 72 


se polagoma navzema socialističnih tendenc, 
ne da bi imel jasen vpogled v družabne razmere 
in ne da bi si prisojal moč za vztrajen razredni 
boj ; ker pa se vedno nove proletarsk e 
plasti dvigajo iz močvirja, v katerega jih je potisnil 
gospodarski I azvoi M ker so vedno nov e 
dežele žrtve kapitalističnega proizvajanja in 
proletariziranja, se utegne to naziranje prvotnih 
utopičnih C(!avskih socialistov -vedno nanovo 
pojaviti. To naziranje je otroška bolezen , 
ki preti slehernemrn mlademu proletarsko-socialističnemu 
gibanju, ki še ni dospelo preko 
utopizma. 

To vrsto socialističnih naziranj imenujej o 
dandanes anarhizem, nikakor pa niso nujno spojena 
z njim. Ker ne izvirajo iz jasnega spoznanja, 
ampak iz nagonskega odklanjanja obstoječih 
razmer, se utegnejo vjemati z najrazličnejšim i 
teoretičnirni stališči . Vsekako pa se v novejšem 
času rada strneta sirovi in nasilni. socializem 
prvotnega proletarca ter pogosto zelo občutljivi, 
nežno ubrani miroljubni anarhize m 
oglajenega malomeščana, ker jima je ob vse h 
globokosežnih razlikah eno skupno : odklanjanj e 
in celo sovraštvo da vztrajnega razredneg a 

boja, zlasti do njega najvišje oblike, do političnega 
boja. 

Prav tako malo kakor meščanski je moge l 
proletarski utopični socializem premagati nasprotje 
med socializmom in delavskim gibanjem. 
Sicer so razmere časi vsilile proletarskim 
utopistom udeleževanje pri razrednih bojih, toda 


vsled njihovega teoretičnega odklanjajočega 
stališča to udeleževanje ni privedlo do končne 
združitve socializma in delavskega gibanja , 
ampak je delavsko gibanje izpodrinilo socializem. 
Znano je, da se je anarhistično gibanj e 
(besedo rabimo na tem mestu v zrnislu proletarskega 
utopizma) povsod, kjerkoli se je razvilo 
v veliko gibanje, v resnični razredni boj , 
prejalislej kljub svojemu dozdevnemu radikalizmu 
končalo v cehovskem samostrokovnem al i 
samozadružnem gibanju. 

Socialna demokracija — strnitev dela 
skega gibanja in socializma . 

Le sta se hoteli socialistično in delavsko 
gibanje med sabo spravi t i in se spojiti v enotn o 
gibanje, potem se je moral dvigniti socializem 
nad iiaziranje utopizma . To svetovnozgodovinsko 
delo sta izvršila Marx in Engels, ki sta po


ložila leta 1847 v svojem »Komunističnem manifestu
« znanstvene temelje novemu modernemu 
socializmu, ali kakor pravimo danes, socialni 
demokraciji . S tem sta podelila socializmu 
hrbtenico, napravila sta ga, ki je bil dotlej 
lepa sanja nekaterih dobro mislečih sanjačev, 
za resen bojni predmet, pokazala sta ga za 
naravnonujno posledico gospodarskega razvoja. 
Bojujočemu se proletariatu pa sta podala 
jasno zavest njega zgodo-vinskih nalog in sta 
ga usposobila, da hiti kar najhitreje in s kar 


-74 -najmanjšimi 
žrtvami svojemu velikemu' cilju 
nasproti. Socialisti zdaj nimajo več naloge, 
da izumijo novo družbo, ampak nalogo imajo , 
da odkrijejo njene elemente v obstoječi družbi. 
Nimajo naloge, da od zgoraj prineso proletariatu 
odrešenje iz njegove bede, temveč pod pirati 
imajo njega razredni boj s poglobljenjem 
njegovega vpogleda in s pospeševanjem njegovih 
gospodarskih in političnih organizacij, d a 
hitreje in z manjšimi bolečinami dozoreva tistemu 
času nasproti, ko se bo mogel sam odrešiti. 
Dati razrednemu boju proletariata čem 
smotrenejšo in primernejšo obliko, to-je nalog a 
socialne demokracije. 

Nadaljna razlaga miselnega sporeda Marxovega 
in Engelsovega nauka ni potrebna, ke r 

temelji na njem vsa ta knjiga in ni nič, druzeg a 

kakor njegova razlaga in razpredenje . 
S tem naukom dobi razredni boj proleta


riata nov značaj. Dokler ta boj ni imel socialistične 
produkcije za smotreni cilj, dokler teženja 
bojujočega se proletariata niso segala če z 
okvir obstoječih produkcijskih razmer, se giblje 
razredni boj navidezno vedno v krogu, n e 
da bi se premaknil z mesta, borba proletariata 
po zadovoljujoči eksistenci se zdi Sisifovo delo. 
Kajti razredni boj in njega uspehi ne odpravij o 
nizdol potiskajočih tendenc kapitalističneg a 
proizvajanja, ampak jih v najboljšem slučaj a 
samo nekoliko potisnejo nazaj. Neprenehoma 
se vrši proletariziranje srednjih plasti družbe, 


-75 --neprenehoma 
padajo posamezni člani in cele 
plasti delovnih razredov v capinski proletariat , 
neprenehoma ogroža kapitalistična gonja po 
dobičku vse pridobitve boljše stoječih plast i 
delavstva. Vsako skrajšanje delovnega časa , 
priborjeno bodisi z gospodarskim, bodisi s 
političnim bojem, daje povod za uvedbo del o 
Prillranjujočlh strojev, za hujše priganjanje delavcev 
; na vsako izboljšanje proletarske organizacije 
odgovore z izboljšanjem kapitalistične 
organizacije itd. In pri tem raste brezposelnot, 
krize so vedno obsežnejše in globlje, negotovost 
eksistence je vedno večja in mučnejša . 
Povzdiga delavskega razreda, ki je posledic a 
razrednega boja, je manj gospodarska kako r 
moralna. V teku razrednega boja in njega pridobitev 
se gospodarske razmere proletariata 
v celoti le malo in počasi izboljšajo — če s e 
sploh izboljšajo. Toda spoštovanje proletarce v 
do samega sebe raste in tudi spoštovanje , 

jim ga izkazujejo drugi razredi družbe ; za


čenjajo se čutiti enakovredne više stoječim raz redom 
in primerjati začenjajo njih usodo s 
svojo ; staviti začenjajo večje zahteve nase, n a 
svoje stanovanje in obleko, na svoje znanje , 
vzgojo otrok itd ., zahtevajo, da so deležni vse h 
pridobitev kulture . In vedno občutnejši so prot i 
vsakemu zapostavljenju in zatiranju. 

Ta moralna povzdiiga proletariata je enakega 
pomena s prebujenjem in neprestanim na


raščanjem proletarske »poželjivosti«, ki raste 


- 76 


mnogo hitreje kakor morejo rasti z današnji m 

izkoriščevalnim sistemom skladna izboljšanja , 
njegovega gospodarskega položaja . Vsa izboljšanja, 
od katerih marsikateri upajo, drugi pa s e 
zopet boje, da bodo napravila delavce zadovoljne, 
nujno morajo ostajati za tistimi delavskimi 
zahtevami, ki so naravno nujna posledic a 
njih moralne povzdige. Posledica razrednega 
boja more biti tedaj le neprestano naraščanj e 
nezadovoljnosti proletariata s svojo usodo. Ta 
nezadovoljnost se seveda najmočneje pojavlja 
tam, k3er zaostaja gospodarska povzdiga proletariata 
najdalje za njegovo moralno povzdigo , 
katere naraščanje pa se trajno nikjer ne mor e 
zabraniti. Tako se nam slednjič pokaže razredni 
boj za nesmotren in neploden, če ne teži 
preko obstoječih produkcijskih razmer. Čem 
više dviga proletariat, tem bolj se ta vidi od daljen 
od cilja svojega teženja, od zadovoljnega, 
svojim nazorom o človeškem dostojanstvu 
primernega življenja. 

Šele socialistična produkcija more napraviti 
konec nerazmernosti med zahtevami delavcev 
in sredstvi, ki jih imajo zadovoljiti, z 
odpravo izkoriščanja in razrednih razločkov ; 
socialistična produkcija odpravi s tem tisti mo


goeni povod za nezadovoljnost delavca z njegov o 
usodo, ki rodi danes zgled razkošja izkoriščevalcev. 
Če se ta povod odpravi, potem se delavci 
sami od sebe omeje na tisto mero, ki j e 
skladna s pričujočimi sredstvi za zadovoljitev 


77 


njih potrebščin. Kako zelo socialistična 13ro


dukeija sama pomnožuje ta sredstva, smo ž e 
videli . 

Glodajoča nezadovoljnost, »poželjivost, < , 
je nepoznana v komunističnih družbah. Pač pa 
vzraste z naravno nujnostjo iz razrednega nasprotstva 
in izkoriščanja tam, kjer se ,utij o 
izkoriščanci izkoriščevalcem moralno en,, kovredni 
ali celo več vredni. Če je prišel izkoriščan 
razred enkrat tako daleč, potem se njeg a 
»poželjivost« ne uteši preje, dokler ni napravil 
konec svojemu izkoriščanju . 

Dokler je torej razredni boj proletariat a 
v nasprotju s socializmom, dokler ni namerava l 
nič drugega, kakor s koncesijami priboriti pro


etariatu zadovoljivo stališče v okvirju sedanje 
&line, tako dolgo je bilo nemožno, d a 
dosegel svoj cilj . Podoben je bil vijaku brez 
konca. Vse drugače pa je, odkar se je strnil o 
socialistično gibanje z delavskim : sedaj ima 
delavsko gibanje cilj, kateremu se vidno bliža , 
sedaj dobivajo vse strani boja večji pomen, 
tudi tiste, ki nimajo neposredno praktičnih posledic, 
če le pospešujejo samozavest in ugle d 
proletariata, njega zadružno skupnost in disciplino. 
Sedaj se tudi marsikatera na\ 'de= 
izgubljena bitka izpremeni v zmago, sedaj pomeni 
tudi vsaka izgubljena stavka, vsak odklonjen 
zakonski načrt, ki bi bil imel služiti interesom 
proletariata, korak naprej do cilja, d o 
osvojitve človeka vrednega življenja. Od sedaj 


-78 --naprej 
se kaže, da se vse gospodarske in poli


tične odredbe, ki se ukrenejo z ozirom na proletariat, 
nagnejo v njega korist, pa naj imaj o 
njemu sovražna ali prijazna teženja, samo da 
prispevajo k njega prebuji in moralni povzdigi . 
Odslej ni bojujoči se proletariat nič več podoben 
armadi, ki ne pride naprej in le trudoma z naj večjimi 
izgubami ohrani dobljene postojanke ; 
polagoma se najzaslepljenejšemu očesu jasni , 
da je bojujoči se proletariat nepremagljiv osvojevalec, 
ki mu nič ne more ustaviti zmago slavnega 
pohoda. 

Mednarodnost socialne demokracije . 
Novi od Marxa in Engelsa ustanovljeni so


cializem ima svo¦ izvirek v Nemčiji . Njega ustanovitelja 
sta bila Nemca, Nemci so bili njiju 
prvi učenci, prvi spisi, ki so ga razlagali, s o 
izšli v nemškem jeziku . Že samo to razjasnjuje , 
čeprav nikakor ni bil edini razlog, da se je v 
Nemčiji najprej izvršila spojitev delavskega 
gibanja s socializmom, da je v Nemčiji najpre j 
pognala socialna demokracija korenine — pri 
-čemer ne smemo smatrati besede Nemčija z a 
nemško državo, ampak smatrati jo moramo 
za -vsako ozemlje, ki je obljudeno z večjim številom 
nemško gGvorečitt delavcev. 

Toda razširjenje socialne demokracije s e 

ni omejilo na. Nemčijo. Ustanovitelji modernega 
socializma se že od prvih početkov spoznali 
mednarodni značaj, ki ga povsod zavzemlje da



-79 
našnje delovsko gibanje, in so zato takoj o d 

začepka skušali dat:t svoji propagandi mednarodno 
podlago . 

Mednarodni promet je z naravno nujnostj o 

spojen s kapitalističnim proizvajanjem. Razvoj 
kapitalističnega proizvajanja iz preproste blagovne 
produkcije je najtesnejše združen z razvojem 
svetovne trgovine . Svetovna trgovina 
pa ni možna brez mirnega občevanja posameznih 
narodov med sabo ; svetovna trgovina zahteva 
za svoj razvoj, da je trgovec v deželi , 
v kat,-.', r3 trguje, prav tako varen kakor v lastni . 
Razvoj svetovne trgovine pa trgovca tudi na 
družabni lestvici zelo visoko dvigne ; njegovo 

mišljenje začenja močno vplivati, na mišljenje 
družbe sploh . Trgovec pa je vedno ostal premičen 
elemen ;. : njegovo načelo je bilo od nekdaj 
: «Ubi bene, ibi patria« — kjer se mi dobr o 
godi, kjer so dobički, tam je moja domovina. 

Tako se razvijajo v meščanski družbi v 
enaki meri, kakor se razširja svetovna trgovina 
in kapitalistična produkcija, svetovnome 


éanska teženja, zahtevanje po večnem medsebojnem 
miru narodov, po pobratenju ljudstev. 


Tooa kapitahsti'čno proizvajanje rodi naj čudovitejša 
nasprotja ; kakor so mu obene m 
lastna teženja po povečanju enakosti in neenakosti, 
po zatiranju proletariata do najgloblj e 
propalosti in po povzdigi istega do gospodujočega 
razreda, po popolni svobodi posamez



- 80 


ni1a in njega popolnem zasužnenju, tako gr e 
roko v roki z njegovim teženjem po pobratenj u 
vseh ljuds tev teženje po povečanju narodnih 
nasprotni . Vromer rabi miru, toda konkurenc a 
rodi vojno. Kak-or obstoji v vsaki deželi večn o 
vojno stanje med posameznimi kap!,italisti i n 
posameznimi razredi, tako tudi med kapitalist i 
in kapitallstič.'nimi razredi posameznih narodov. 
Vsak narod skuša razširiti trg za svoje izdelk e 
in druge odriniti s tega ga . Čem razvitejši j e 
svetovni promet, čem potrebnejši je svetovn i 
mir, tem divjejši je konkurenčni boj, tem večj a 
e nevarn )st sovražnih spopadov med posameznimi 
narodi . Cern tesnejši je mednarodni pro-
met, tem glasnejša je zahteva po narodni ločit vi. 
Čem močnejša je želja po miru, tem bol i 

preteča je vojna nevarnost : ta navidezno nezmiselna 
nasprotja se popolnoma vjemajo z 
značajem kapiialistienega proizvajanja. Skrit a 
pa so že v preprosti blagovni produkciji, tod a 
šele kapitalistična produkcija jih razvije v 
velikansko in neznosno obsežnost. Da pospešuje 
vojna teženja v enaki meri, kakor napravlja 
mir za neobhodno potreben, je le en o 
mnogih protislovij, za katerimi mora poginiti . 

Proletariat se ne udeležuje protislovnega 

stališča, ki sledi iz tega za ostale razrede današnje 
družbe. Čem bolj se razvija in raste v 
samostojen razred, tem jasneje kaže na raz ličnih 
poljih, da vpliva nanj od dveh nasprotujočih 
teženj kapilalističneo proizvaanja le 


gl 


eno, dočim ostaja drugo teženje vedno bolj 
brez vpliva nanj. Tako rodi n. pr. današnje 
proizvajanje obenen-1 teženje po združitvi producentov 
v velikih zvezah k skupnemu delovanju 
in teženje po srditem boju vseh (producentov) 
proti vsem. V proletariatu preneha delo vati 
druga tendenca. Namesto nasprotja med 

monopolom in konkurenco, katero ugonablj a 
in cepi buržvazijo, deluje v proletariatu vedno 
bolj prva tendenca v smeri ojačenja in razširjenja 
proletarske solidarnosli. Naravna posledica 
te »enostranosti« je, da vidno in vedn o 
bolj vpliva na proletarce različnih kulturnih 
dežel le teženje po tesni mednarodni združitvi 
in dta izgublja v njih vrstah teženje po nacionalni 
odločitvi in nacionailnem boju vsak 
učinek. 

Kapitalistično proizvajanje je delavca s tem , 
da ga je napravilo neposedujočega, odtrgalo o d 
domače grude. Delavec nima nobenega stalnega 
domovja več in zategadelj tudi nobene stalne 
domovine. Enako trgovcu se tudi on oklepa 
načela : ubi bene, ibj patria, kjer so najboljši delovni 
pogoji, tam je moja domovina. Že rokodelski 
pomočniki &o začeli raztezati svoja potovanja 
v tuje kraje in posledica tega so hi b 
početki mednarodnega stika, na katerega smo 
že opozarjali. Ampak kaj so ta potovanja v primeri 
z modernim, kakor jih omogočuje razvo j 
današnjga prometa! In pa rokodelski pomočnik 
je popotoval z namenom, da se zopet vrne 

6 


- 82 


v domovino, moderni proletarec potuje z žen o 
in otrokom, da ostane tam, kjer lahko doseže 
najboljše delovne pogoje. Moderni proletarec ni 
turist, ampak nomad . 

Enako proletarcu se skuša tudi trgovec , 
vsaj trgovec svetovne trgovine, napraviti ne odvisnega 
od grude in se naseliti tam, kjer pri


čakuje, da bo najboljše negoval svoje trgovsk e 
interese. 'Toda s tem ne izgubi stika z domovino. 
Kajti njega ugled v inozemstvu, njegovo 
stališče, njegova zmožnost, da neovirano trguj e 
in okani svoje tuje tovariše, vse to je večinom a 
odvisno od pomena in moči države, katere državljan 
je in ki ga ščiti . Trgovec v inozemstv u 
torej ostane nacionalističnega mišljenja ; navadno 
tvorijo ti gospodje najbolj šovinistično 
družbo ; ti gospodje najneposredneje občutijo , 
kaj pomeni velikost njih domovine za njihov o 
denarno mošnjo . 

Drugače proletarec . V domovini ga ni razvadilo 
državno varstvo njegovih interesov ; 
varstva svoje domovine v inozemstvu, vsaj v 
kulturnih deželah, navadno ne potrebuje . Nasprotno, 
če gre v tujino, tedaj je tuja dežel a 
navadno taka, katere zakoni in državna uprav a 
so delavcem ugodnejši kakor v njegovi domovini. 
In njegovi novi sodelavci nimajo nobenega 
interesa do tega, da ga morda oropaj o 
njegovega zakonitega varstva v tem slučaju, 
v katerem ga najnujnejše rabi, namreč nasprot i 
izkoriščevalcu. Pač pa jim veleva njih lasten 


— 83 — 

ime res, da skrbe za to, da mu raste odporna 

sila nasproti izkoi iščevalcu . 

Modernega proletarca torej vse drugače 
odtrgajo od grude kakor so potujočega rokodelskega 
pomočnika cehovske dobe in kako r 
se odtrga od nje trgovec . Moderni proletarec j e 
resnični svetovni cllžavljan, ves svet je njegova 
donlovina . 

Seveda je zdi užene to svetovno državljanstvo 
za delavce tistih dežel, v katerih se stavijo 
na življenje vije zahteve in obstoje boljš i 
delovni pogoji, v katerih torej priseljevanje prekaša 
iz:,cljevanje, z različnimi senčnimi stran mi, 
časi celo z nevarnostmi . Kajti ne da se utajiti, 
cla kc .nkurenca priseljencev, ki čutijo tolik o 
potreb in imajo manj odporne sile, te višje sto ječe 
delavec- ovira v njih razrednem boju . 

Časi utegne privesti ta konkurenca, enak o 
kakor konkurenca kapitalistov različnih narodov, 
(L) poostritve narodnostnih bojev, do nacionalnega 
sovraštva domačih delavcev proti 
tujcem. Toda narodnostni boj, ki je v krogi h 

buržvazije' stalen pojav, more biti v krogi h 

proletariata le mimogredočega značaja . 

Kajti preje ali pozneje morajo priti proletarci 
do spoznanja — če ne po drugi poti, p a 
po poti bridke izkušnje — da je priseljevanj e 
cenih delovnih moči iz zaostalih krajev v gospodarsko 
razvite prav tako nujno združen o 
s kapitalističnim proizvajanjem, kakor uvedb a 
strojev in pojav žene v industrijd, in da se d a 

6* 


---- 84 — 


prav tako malo zatreti kakor obadva zadnj a 
pojava. 

Na drug način škoduje zaostalost delavce v 
v tujih deželah delavskemu gibanju naprednejše 
dežele s tem, da je stopnja izkoriščanj a 
ki ga prenašajo tuji delavci, za kapitaliste naprednejše 
dežele dobrodošla pretveza in čas i 
celo resničen vzrok, da se s pomočjo zakonodaje 
ali pa s »svobodnim« sporazumom upr o 
delavskim težnjam po izboljšanju delovnih pogojev. 


Delavcem, ki ostanejo v domači deželi , 
prvi in drugi način jasno kaže, kako odvisni s o 
napredki njih razrednega boja od napredkov 
delavskega razreda v drugih deželah . Naj se 
tudi mimogrede pojavi v njih nevolja prot i 
inozemskim delavcem, slednjič vendar prodr e 
med njimi zavest, da more samo eno sredstvo 
odpraviti ovirajoče vplive inozemske zaostalosti 
: odprava te zaostalosti same . Nemški 
delavci imajo vse razloge, da žele, in, koliko r 
jim je možno, delajo na to, da si pribore slo vanski 
in italijanski delavci v tujini in dom a 
višje plače in krajše delovnike ; enak interes 
imajo tudi angleški delavci do nemških delavcev 
in drugih, amerikanskih in evropskih. 

Tesna odvisnost, ki spaja razredni boj proletariata 
ene dežele z razrednimi boji drugi h 
dežel, vodi z naravno nujnostjo do tesnega stika 
proletarskih plasti različnih dežel. 


— 85 — 

Vedno bolj izginjajo ostanki nacionalnega 
odloeenja in nacionalnega sovraštva, ki ju j e 
prevzel proletariat od buržvazije, vedno bol j 
se osvobaja proletariat od narodnostnih predsodkov, 
delavec vedno bolj spoznava in cen i 
v tujem tovarišu, naj govori katerikoli jezik, 
bojnega sodruga in sotrpina. 

Najiskrenejše pa se mora razviti mednarodna 
solidarnost med tistimi proletarskim i 

plastmi različnih narodov, ki so si postavil e 
enake cilje in se bore zanje z enakimi sredstvi . 

Kako neobhodna je mednarodna strnite v 

razrednih bo'jev proletariata, če hočejo prit i 
v svojem cilju, moči in obsežnosti iz gotoveg a 
okvirja, sta izdajatelja komunističnega manifesta 
že takoj spoznala . Komunistični manifes t 
se obrača do proletarcev vseh dežel in sklep a 
z besedami : »Združite se!« In organizacija, k i 
sta jo pridobila za temeljna načela manifesta 
in v imenu katere sta izdala manifest, je bila 
mednarodna »Zveza komunistov« . 

Posledice poraza revolucionarnega gibanja 
leta 1848. in 1849. so napravile kraj in k o 
nec tej zvezi, toda z novo prebujo delavskeg a 

gibanja v začetkih šestdesetih let je vnovič 
vstala v »Mednarodni delavski asociaciji « 
(ustanovljeni leta 1864), katere duša je zopet 
bil Marx. Imela je nalogo, da ne zbudi samo 
čuta mednarodne solidarnosti v proletarci h 
različnih dežel, ampak da jim tudi podeli sku-
pen cilj in jih povede na skupno pot do njega . 


- 86 -

Prvo nalogo je izvršila v bogati meri, ob drug i 
se je deloma razbila. »Internacionala« naj b i 
združila bojni proletariat z modernim socializmom 
v vseh deželah. »Internacionala« je izjavila, 
da se da osamosvojitev delavskega razreda 
priboriti le potom njega samega, da j e 

politično gibanje le pomožno sredstvo do teg a 
cilja in da je osamosvojitev proletariata ne možna, 
dokler obstaja njegova odvisnost o d 
monopolistov produkcijskih sredstev, viro v 
življenja. Proti tem načelom se je dvignila v 
»intelnacionali« tem močnejša opozicija, če m 
jasneje je prihajalo, da je njih konsekvenca socialna 
demokracija. Vsi pred 30. in 40. leti 
razmeroma še številni pristaši meščanskega , 
malomeščanskega in prirnitivnoproletarskega 
utopizma kakor tudi zastopniki pocehovljenega 
samostrokovnega gibanja delavske aristokracije 
so se odkrušili od »internacionale«, k o 
so opazili, kam hoče. Padec pariške komune 
1871 in preganjanje od strani državnih oblast i 
v različnih deželah evropske celine so pospešili 
nje pogin. 

Toda zavest mednarodne solidarnosti, ki j o 
je »internacionla .< razsejala, se ni dala udušiti. 

Od tedaj so ideje komunističnega manife sta 
pograbile bojni proletariat vse Evrope (i n 
razne proletarske plasti izven Evrope) ; povsod 
se je že izvršila spojitev razrednega boja z 
modernim socializmom ali pa se naglo vrši . 
Podlage, cilji in sredstva proletarskega raz



— 87 — 

rednega boja vedno bolj postajajo na vse h 
krajih eni in isti. Iz tega je sarnoposebi izše l 

vedno tesnejši stik med socialističnimi delavskimi 
gibanji različnih dežel, mednarodna zavest 
v njih se je razrastla vedno mogočneje i n 
treba je bilo le vnanjega nagiba, da se je po delil 
temu dejstvu viden izraz . 

Kakor znano se je to zgodilo ob stoletnici 
naskoka na bastijo, na mednarodnem kongresu 
v Parizu (1889) . Naslednji mednarodn i 
kongresi so dali priložnost, da se mednarodni 
stik- bojnega proletariata vnovič ojači, ki dobiva 
razentega vsako leto viden izraz v majskem 
praznovanju. Na teh kongresih se ne shajajo 
posamični misleci in sanjači, ki bi jih smatrala 
množica njih razrednih tovarišev za čudake, 
kakor se to dogaja na mirovnih kongresi h 
buržvazije, ampak shajajo se zastopniki in zagovorniki 
stotisočev, miljonov delavskih mož i n 
žen. Vsako majsko slavje najjasnejše pokaže , 
da so množice delavskega prebivalstva tiste , 
ki se zavedajo mednarodne solidarnosti proletariata 
v vseh središčih gospodarskega in političnega 
življenja v vseh deželah moderne kulture, 
ki protestirajo proti vojni in izjavljajo, da 
takozvana nacionalna nasprotstva v resnici niso 
nasprotstva ljudstev, ampak samo nasprotstv a 
njih izkoriščevalcev. 

Takega premostenja prepada med posamičnimi 
narodi, take mednarodne spojitve naj širših 
ljudskih plasti svetovna zgodovina še 


-88 --ni 
videla. Ta pojav se kaže tem veličastnejši , 
ker se vrši v senci vojnih oboroženj, ki tud i 
nudijo od svoje strani prizor, kakor ga svetov na 
zgodovina še ni videla, vojnih oboroženj, k i 
neizrecno tlačijo Evropo4 

Ob teh oboroženjih ima socialna demokracija 
dvojno dolžnost, da odločno naglaša svoje 
mednarodno stališče. To se je tudi najizraziteje 
zgodilo v erfurtskem programu . 

Socialna demokracija in ljudstvo . 

Socialna demokracija je od vsega začetka 
po vsem svojem bistvu mednarodna stranka . 
Obenem pa ima tudi teženje, da vedno bolj postaja 
stranka naroda, to se pravi, ljudska 
stranka v tem zmislu, da je vedno bolj zastopnica 
ne le industrijalnih mezdnih delavcev, 
ampak vseh delovnih in izkoriščanih plasti, to rej 
velike večine vsega prebivalstva, tega, ka r 
navadno imenujemo »ljudstvo« . Videli smo že, 
da ima industrijalni proletariat teženje, da 
slednjič postane edini delovni razred . Opozarjali 
smo tudi že na to, da so drugi, delovni raz redi 
v svojem življenju in svojih delovnih pogojih 
vedno bolj slični proletariatu; slednjič 
tudi že vemo, da je delovni proletariat edin i 
razred med delovnimi razredi, ki se mu vedn o 
bolj razvija moč, inteligenca in smotrenost, d a 
je vedno bolj središče, iokolo katerega se zbirajo 
neprenehoma izginjajoči ostanki drugih 


- 89 


delovnih razredov. Njegovo čutenje in mišljenje 
je vedno merodajnejše za vso množic o 
»malih ljudi« . 

V tisti meri, v kateri prevzemajo mezdn i 
delavci vodstvo ljudstva, se razvija delavsk a 
stranka v ljudsko. In res, kakor hitro samo


strojni delavec malega obrata čuti kot proletarec, 
kakor hitro spozna, da je zapadel on al i 
vsi njegovi otroci brez rešitve proletariatu, d a 
ni nobene rešitve zanj razen v osvoboditv i 
proletariata — od tega trenutka dalje mora Videti 
v socialni demokraciji naravno zastopnic o 
svojih interesov. 

Ze v prejšnjem poglavju smo izvajali, d a 
se nima bati zmage proletariata, ampak da je 
ta zmaga v njega interesu, kajti zmaga proletariata 
pomenja urespieenje tistega družabnega 
stanja, ki podeli ne le mezdnim delavcem , 
ampak tudi samostojnim delavcem malega ob-

rata osvoboditev od izkoriščanja In zatiranj a 
ter pridobitev varnosti in blagostanja . 

Toda socialna demokracija zastopa inter


ese vseh »malih ljudi«, ne le v bodočnosti, ampak 
tudi že v današnji družbi . Proletariat, najspodnejša 
izmed izkoriščanih plasti, e n e 
more osvoboditi, ne da bi uničil slehrno izkoriščanje 
in zatiranje. Zategadelj je zapriseže n 
sovražnik izkoriščanja in zatiranja, naj se po javlja 
v katerikoli obliki, zategadelj je bojevnik 
vseh izkoriščanih in zatiranih . 


— 90 — 

Zgoraj smo govorili o »internacionali«. 

Značilno je, da je dala povod za nje ustanovitev 
proletarska manifestacija za Poljake, ki s o 
se dvignili proti carjevemu jarmu ; da je bila 
prva adresa, ki jo je izdala »internacionala « 
po svoji ustanovitvi, čestitka Lincolnu, predsedniku 
Zedinjenih držav, v kateri adresi j e 
delavska družba dala izraz svojim simpatijam 
za stvar osvoboje sužnjev in da je bila slednjič 
»internacionala« prva na Angleškem obstoječa 
in tudi iz angleških članov sestajajoča 
organizacija, ki se je postavila na stran od gospodtfjočih 
razredov na Angleškem zatirani h 
Ircev in sicer na najizdatnejši način . Niti irsko 
niti poljsko gibanje niti osvoboja sužnjev nis o 
imeli nikdar ničesar naravnost opraviti z raz rednimi 
interesi mezdnega delavstva . 

Slični zgledi se dado v velikem številu navesti 
iz zgodovine slehrnega socialističnega 
delavskega gibanja . 

Sicer pravijo, da gradi socialna demokracija 
na proces gospodarskega razvoja ; socia


listična produkcija da ima za svoj predpogo j 
kar najbolj vsestransko nadomestitev maleg a 
obrata z velikim. Socialna demokracija da ima 
torej interes na poginu malih obratov, mali h 
rokodelcev, malih trgovcev, malih kmetov, da 
mora pospeševati njih propadanje, da torej nikakor 
ne more delati v njih interesu . 

Na to moramo odgovoriti naslednje . Socialna 
demokracija ne dela gospodarskega raz



91 


voja ; da izpodriva veliki obrat mali, za t o 
brez njenega sodelovanja najtemeljiteje skrbi 

kapitalistični razred. Seveda nima nobenega 
razloga, da bi gradila ovire temu razvoju. Toda 
hoteti zadrževati gospodarski razvoj, se nikakor 
ne pravi zastopati resnične interese malih 
kmetov in malih meščanov. Zakaj vsi tozadevni 
poskusi se morajo izjaloviti, v koliko r 
pa sploh pridejo do učinka, morejo samo škoditi, 
ne koristiti. Rokodelcem in malim kmetom 
obetati odredbe, ki naj zopet vstavijo 
»zlato dno« njih malim obratom, se nikakor n e 
pravi zastopati njih interese, pač pa se prav i 
vzbujati v njih iluzije, ki se nikdar ne morejo 
uresničiti in ki jih odvračajo s prave poti za 
najboljše zastopanje njih imeresov. 

Toda čeprav je pogin malega obrata neizogiben, 
vendar nikakor ni neizogibno, da se 
vrši ravno med najbolj razdrapanimi pojavi, k i 
ga navadno spremljajo danes . Videli smo, da j e 
pogin malega obrata samo zadnje dejanje dolge 
drame, katere se ni v prejšnjih dejanjih odigravalo 
nič drugega kakor počasno in mučno 
umiranje samostojnega malega producenta. 
Socialni demokraciji pa niti najffianje ni d o 
tega, da propadejo -malomeščani in mali kmetje , 
pač pa ji je zelo mnogo do tega, da se to n e 
zgodi. Zakaj čem propalejši so krogi, iz katerih 
se rekrutira proletariat, tem težje je te rekrute 
dvigniti tako visoko, da bodo zmotni i n 
voljni vstopiti v vrste bojnega proletariata . 


- 92 -

Obsežnost in moč socialne demokracije pa sta 
odvisni od obsežnosti bojnega proletariata, n e 
pa od obsežnosti vsega proletariata. Čem manj 
potreb imata kmet in rokodelec, čem bolj 
sta vajena brezkončnega dela, tem neodpornejša 
sta, kakor hitro sta se pogreznila v proletariat, 
tem bolj se dasta izkoriščati, tem bol j 
škodita s svojo konkurenco višje stoječim delavcem. 
Deloma isti vzroki, ki privedejo do 
mednarodne solidarnosti delavcev, privedejo tu-
di do solidarnosti proletariata z razredi, iz katerih 
se rekrutira, seveda do solidarnosti, ki s e 
je doslej navadno le od ene strani občutila in 
gojila — od proletarcev. 

Seveda, če skušajo potapljajoči se mali 
kmetje in mali meščani na stroške proletarcev 
obdržati se nad vodo, na primer z nezmerni m 
izkoriščanjem vajencev ali preprečenje m 
združevanja svojih mezdnih delavcev, potem 
bodo vedno naleteli na energičen odpor proletariata 
in socialne demokracije. Nasprotno 
pa zagovarja socialna demokracija z vso od ločnostjo 
odredbe, ki brez škode za proletariat, 
pač pa celo v njegovo korist znatno izboljšavajo 
in olajšajo položaj malih kmetov i n 
malih meščanov. 

To je jasno in razločno razvidno iz zahtev, 
ki jih stavi socialna demokracija na današnj o 
državo kot zahteve, ki se imajo neposredno iz vršiti. 
Te zahteve tvorijo drugi del erfurtske ga 
programa . Glasi se : 


- 93 -. 

Na podlagi teh načel zahteva socialno demokratična 
stranka v Nemčiji predvsem : 

l. Splošno, enako, direktno volilno in glasovalno 
pravico s tajnim glasovanjem za vse nad 20 let stare državljane 
brez razlike spola za vse volitve in glasovanja . Proporcionalni 
volilni sistem do njegovega uresničenja zakonito 
novo razdelitev volilnih okrajev po vsakem ljudske m 
štetju. Dveletne zakonodajne dobe. Odreditev volitev in 
glasovanj na dan zakonito določenega počitka. Odškodnino 
za izvoljene zastopnike . Odpravo slehrne omejitve 
političnih pravic razen za osebe, ki so v varuštvu. 

2. Direktno (neposredno) ljudsko zakonodajo poto m 
pravice za stavljenje in odklanjanje predlogov. Samoodločitev 
in samoupravo ljudstva v državi, deželi, pokrajini 
in občini. Volitev oblasti po ljudstvu, njih odgovornos t 
in jamstvo. Letno dovoljenje davka . 

3. Vzgojo k splošni brambni dolžnosti. Ljudsko 
brambo namesto stoječe vojske. O vojni in miru odloča 
ljudsko zastopstvo. Poravnava vseh mednarodnih sporov 
potom razsodišč. 

4. Odpravijo naj se vsi zakoni, ki omejujejo ali za tirajo 
svobodo izražanja in pravico združevanja in sestajanja 
. 
5. Odpravijo naj se vsi zakoni, ki zapostavljajo žen o 
za možem, bodisi v javnopravnem, bodisi v zasebno pravnem 
oziru . 
6. Vera se naj proglasi za zasebno stvar . Odpravij o 
naj se vsi stroški iz javnih sredstev za cerkvene i n 
verske namene. Cerkvena in verska združevanja se smatrajo 
za zasebne družbe, ki popolnoma samostojno urejajo 
svoje zadeve. 
7. Svetno šolo. Obvezen obisk javnih ljudskih šol . 
Brezplačen pouk, brezplačna učna sredstva in brezplačno 
oskrbo v javnih ljudskih šolah, kakor tudi v višjih izobraževalnih 
zavodih za tiste učence in učenke, ki se p o 
svojih sposobnostih spoznajo za primerne za nadaljn o 
izobrazbo . 


— 94 — 

8. Brezplačno pravosodje in brezplačno pravno pomoč . 
Pravorek potom sodnikov, izvoljenih od ljudstva. Pravic o 
priziva v kazenskih zadevah . Odškodovanje po nedolžne m 
obtoženih, prijetih in obsojenih . Odpravo smrtne kazni. 
9. Brezplačno zdraviliško pomoč obenem s pomočj o 
pri porodih in z zdravili . Brezplačno pokopavanje mrtvih . 
10. Stopnjevane davke na dohodnino in premoženj e 
v svrho pokritja vseh javnih izdatkov, v kolikor naj s e 
pokrijejo z davki. Dolžnost ocenitve samega sebe. Davek 
na dedščino, ki naj stopnjema narašča po obsegu dedščine 
in po stopnji sorodstva. Odpravo vseh indirektni h 
davkov, carin in podobnih gospodarsko-političnih odredb , 
ki žrtvujejo koristi splošnosti koristim privilegiran e 
manjšine . 

Za varstvo delavskega razreda zahteva socialna de


mokracija v Nemčiji predvsem : 

l. Izdatno narodno in mednarodno delavskovarstven o 
zakonodajo na naslednji podlagi : 

a) določitev delovnika, ki znaša kvečjemu osem ur ; 

b) prepoved pridobitnega dela za otroke pod štirinaj


stimi leti. 

c) prepoved nočnega dela, izimši tiste industrijske panoge, 
ki zahtevajo nočno delo po svoji uredbi, i z 
tehničnih razlogov ali iz razlogov javne blaginje ; 

d) nepretrgan odmor najmanj šestintrideset ur v tedn u 
za vsakega delavca ; 
e) prepoved truk-sistema. 

2. Nadzorovanje vseh obrtnih obratov, proučevanj e 
in urejevanje delovnih razmer v mestu in na deželi 
potom državnega delovnega urada, okrajnih delovnih 
uradov in delovnih zbornic. Temeljito obrtno zdravstvo. 
3. Pravno enakost poljedelskih delavcev in služin čadi 
z obrtnimi delavci ; odpravo poselskega reda. 

4. Zavarovanje koalicijske pravice . 
5. Splošno delavsko zavarovanje po državi z merodajnim 
sodelovanjem delavcev pri upravi, 

— 95 — 

NatanCnejše razlaganje teh točk ni name n 
tega dela, ki se peča le z načeli socialne demokracije, 
ne s praktičnimi posledicami, ki sled e 
iz njih. Z njimi se bavimo le toliko, kolikor jih 
rabimo za razjasnjenje načel. S tega stališča 
hočemo navezati nanje nekaj kratkih pripomb , 
ki naj zaključijo naše delo ; zakaj dospeli smo 
do konca miselnega sporeda, ki ga tvori načelni 
del erfurtskega programa . 

Predvsem vidimo, da so le en del zahte v 

socialne demokracije izključno delavske zahteve, 
to se pravi, take zahteve, ki se stavij o 
le v interesu mezdnega proletariata. Dali: ko 
največji del zahtev pa se tiče interesov, ki s o 
proletariatu skupni z drugimi plastmi delovnega 
prebivalstva. 

Marsikatere teh zahtev stavi tudi meščanska 
demokracija, druge zahteve pa more staviti 
le socialna demokracija kot edina protikapitalistična 
stranka, in celo za meščansko-demokratične 
zahteve se nobena stranka ne bor i 
s tako resnostjo kakor ona. Socialna demokracija 
skuša dvigniti življenjske razmere mali h 
ljudi, skuša jih razbremeniti z odpravo indirektnih 
davkov, s preložitvijo največjega davčne ga 
bremena na bogatine potoni progresivneg a 
dohodninskega davka, z odpravo stoječe vojske, 
z odpravo državnih dolgov, ki so najtesneje 
zvezani s stoječo vojsko itd . Male ljudi 
skuša duševno dvigniti, z istočasno gospodarsko 
razbremenitvijo, ker ne zahteva le brez



— 96 — 

plačnega ljudskošolskega pouka, ki zadostuj e 
vsem zahtevam moderne kulture, ampak tud i 
brezplačna učna sredstva in oskrbo šolski h 
otrok po družbi. Le socialna demokracija je 
tista, ki hoče nuditi »malemu možu« brezplačno 
zadostno zdravniško pomoč in bolniško oskrbo, 
brezplačno y,ravosodje in brezplačno 
pravno pomoč.. 

Le odredbe v smeri teh zahtev morejo izboljšati 
stanje samostojnih delavcev v malih 
obratih današnje družbe, in to v toliko, v ko likar 
je sploh možno. Da bi pomagali rokodelcem 
in kmetom kot producentom s tem, da bi 
ohranili njih zaostalo obratovanje, je v nasprotju 
z gospodarskim razvojem in je neizvedljivo. 
Prav tako je nemožno, da bi jih vse 
ali tudi le znatni del njih napravili za kapitaliste. 
Množici teh »malih ljudi« moremo pomagati 
le še kot konsumentom . Ampak ravno rokodelcem 
in kmetom navidezno najbolj naklonjene 
stranke jih najbolj obremenjujejo kot konsumente. 
Ta obremenitev je trda in se hudo 

čuti. Povzdiga malih obratov, ki naj gre roko 
v roki s to obremenitvijo, pa je vedno bolj gol o 
sleparstvo . 

Povzdiga malomeščanov in malih kmeto v 
kot konsurnentov ne le da ni v nasprotju z gospodarskim 
razvojem, ampak je sredstvo, da ga 
pospešuje. Povzdiga torej ni le možna, ampak 
težiti moramo za njo že iz tega razloga, ne 
oziraje se na mnogoštevilne druge razloge, ki 


-97 -izvirajo 
deloma iz razmotrivanj razuma, de


loma iz nagibov sočutja z ubogimi propadajočimi 
kmeti in malomeščani. Čem boljši je njih 

položaj kot konsumentov, čem višje so nji h 
življenjske razmere, čem večje so njih telesn e 
in duševne potrebe, čem globlja je njih razsodnost, 
tem preje bodo prenehali voditi bo j 
proti velikemu obratu s konkurenco lakote, te m 
preje bodo opustili brezupno bojevanje in bodo 
ojačili vrste proletariata ; toda ne vrste ponižnih, 
neodpornih, skromnih najspodnejših plasti , 
ampak stopili bodo naravnost v vrste bojujočih 
se, »poželjivih«, svojega cilja se zavedajočih 
proletarcev in bodo s tem pospešili njih 
zmago. 

Ta zmaga se ne bo rodila iz propalosti, kakor 
je marsikdo menil ; ne iz propalosti malo 


meščanstva in kmetov, ne iz propalosti proletariata. 
Socialna demokracija ima v polni meri 
vzrok, da ovira propalost na eni strani prav 
tako odločno, kakor na drugi, in tudi dela to, 
kolikor daleč sežejo njene moči. Da ojačijo socialno 
demokracijo, ni torej le v interesu mezdnih 
delavcev, ampak prav tako tudi v interesu 
vseh drugih slojev prebivalstva, ki žive od 
svojega dela in ne od izkoriščanja . 

Odkar obstoji moderna država, mali me-
ščani in mali kmetje nikdar niso popolnom a 
utegnili, da branijo svoje interese zase sam e 

proti drugim razredom . Danes morejo to še 
manj kakor preje. V varstvo svojih intereso v 


-98 -se 
morajo združiti z enim ali več drugimi razredi. 
Njih po zasebni lastnini vzgojeni nagoni 
jih pode meščanskim strankam v naročje, to 
se pravi, da se združijo z eno izmed različnih 
skupin gornjih posedujočih razredov. Me-
ščanske stranke same iščejo to zvezo, delom a 
iz čistih strankarsko političnih potreb, deloma, 
ker vidijo v majhnih ljudeh nezavedne volilce, 
ki jih rabijo, deloma pa tudi iz globljih razmotrivanj. 
Zakaj prav dobro vedo, da je zasebna 
lastnina malih kmetov in malih meščanov š e 
danes najmočnejša opora zasebne lastnin e 
sploh, s tem pa tudi izkoriščanja, ki ga uganjajo. 
Do blagostanja malega moža jim ni prav 
nič. Da ga obremene kot konsumenta, so tako j 
pripravljeni. Naj le propada, samo če njegov 
mali obrat popolnoma ne izgine, ki ga vzdrž i 
v krogu zasebne lastnine. Vse te stranke pa 
imajo interes do razširjenja kapitalističnega izkoriščanja, 
torej do napredovanja gospodarskega 
razvoja. Sicer žele, da ohranijo kmeta i n 
rokodelca, tudi jima to obetajo, v resnici p a 
store vse, kar morejo, da razširijo gospodstv o 
velikega obrata in zatro kmečko in rokodelsk o 
proizvajanje . 

Cisto drugačno je razmerje med samostoj


nimi delavci malih obratov in socialno demokracijo. 
Socialna demokracija se seveda ne 
more boriti za ohranitev malega obrata, v resnici 
pa se malemu obratu prav nič ni treba bat i 
socialne demokracije. Kapitalisti in veleposest



- 99 


niki so tisti, ki razia geujeio rokodelce in kmete , 
ne proletarci. Pač pa je zmaga proletariata , 
kakor smo videli v prejšnjem poglavju, edino 
sredstvo, ki bo napravilo konec tem razlastitvam. 
Kot konsumentje pa imajo samostojni delavci 
malih obratov enake interese kakor proletarci. 
Torej imajo v polni meri vzrok, da s e 
združijo s proletarci, to se pravi, da se priklopijo 
socialni démokraciji in s tem varujej o 
svoje interese . 

Seveda nikakor ni pričakovati, da se bo 
to spoznanje prav hitro razširilo med njimi . 
Vendar se je začel pobeg malih meščanov i n 
kmetov iz vrst meščanskih strank, pobeg čist o 
posebne vrste, zakaj ravno najspretnejši, najbojevitejši 
prvi vržejo puško v koruzo, ne, da 
bi ušli bojnemu metežu, ampak da pobegnej o 
iz malenkostnega boja za ohranitev klavern e 
eksistence v velikansko, svet pretresajoč o 
borbo za uresničenje nove družbe, ki bo nudil a 
vsem svojim članom velike pridobitve moderne 
kulture, v borbo za osvobojo vsega kulturnega 
človeštva, vsega človeštva sploh iz 
prokletstva družbe, ki ga preti uničiti . 

Čem neznosnejša je obstoječa produkcija , 
čem očitneje se bliža svojemu bankrotu in če m 
nezmožnejše se izkažejo gospodujoče stranke , 
da odpravijo strahotno naraščanje neznosni h 
družabnih razmer, čem plehkejše in plitvejš e 
so te stranke, ki se vedno bolj krčijo v klik e 
osebno interesiranih politikov, tem številnejš e 

7* 


bodo vreli pripadniki neproletarskih razredo v 
k socialni demokraciji in roko v roki z nepre


magljivo prodirajočim proletariatom bodo sledili 
njeni zastavi do zmage in zmagoslavja .