Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Libertži (Ul. Cammerciale) 5/1. Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trat. 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamezna št. 40 Ur
N
N A:
N A R O četrtletna lir 450 — polletna lir 850 — letna lir 1600 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 2800 Oglasi po dogovoru Spedizione in at>b. postale I. gr.
iT. 559
TRST, ČETRTEK 5. AVGUSTA 1965, GORICA
LET. XIV.
ZAHTEVAMO ZAKON 0 KAZNOVANJU PROTISLOVENSKE GONJE
Misovska in liberalna stranka, razne skrajne desničarske organizacije ter šovinistični listi, med katerimi je po stari navadi prednjačil »II Piccolo«, so pretekle dni nadaljevali gonjo proti preosnovi tržaškega občinskega sveta. Liberalna in misovska stranka sta sklicali shode, na katerih so njuni voditelji napadali Krščansko demokracijo in razpihovali narodnostno mržnjo proti Slovencem. Razpihovalce narodnostne mržnje je posredno podprlo tudi glasilo nadškofa Santina »Vita Nuova« s tem, da je ostro napadlo voditelje tržaške Krščanske demokracije.
Posledica neprestanega hujskanja so bile demonstracije, ki so jih uprizorili fašisti in šovinisti pretekli petek. Demonstracije so zavzele izrazito protislovenski značaj. Po hujskaških govorih misovskih prvakov na trgu Svetega Antona se je tolpa fašističnih pobalinov najprej zagnala proti trgu Svetega Ivana, kjer je hotela demonstrirati pred sedežem Krščanske demokracije. Toda tu jih je sprejela policija ter jih razgnala. Nato so razgrajači odšli v ulico Mazzini, kjer so skušali vdreti v sedež PSI. Mimogrede so razbili tablo Krščanske demokracije v ulici Sv. Spiridiona. Zatem so odšli v ulico Svetega Frančiška ter razbili tablo uprave »Primorskega dnevnika«. Nato so se vrnili razgrajat na trg Svetega Ivana pred sedež Krščanske demokracije. Ker tu niso mogli ničesar opraviti, so odšli pred Oberdankov spomenik, kjer jih je ponovno podžigal neki njihov voditelj.
Od tam se je udarna skupina pognala v ulico Filzi, kjer je skušala vdreti v Slovenski kreditni zavod. Misleč, da vdirajo v banko, so tu razbili vežna vrata poslopja. Fašistični pobalini so se razpršili šele, ko je prišla policijska okrepitev.
Ves čas demonstracij je fašistična drhal vzklikala proti Slovencem »fora i sciavi« in »a morte i sciavi«, pela sramotilne pesmi ter prevračala avtomobile, ki so bili parkirani ob straneh ulic.
Med tepežem, ki je nastal med policijo in skrajneži, je bilo ranjenih nekaj policajev in demonstrantov. Policija je priprla več razgrajačev ter jih 51 tudi aretirala in prijavila sodišču. Fašistični hujskači so obtoženi nedovoljenega demonstriranja po ulicah, povzročitve škode, žaljenja funkcionarjev javne varnosti in oviranja prometa. Niti eden od razgrajačev ni obtožen netenja narodnostne in rasne mržnje, čeprav tretji člen posebnega statuta o zaščiti narodnostnih manjšin določa, da je podžiganje narodnostne mržnje prepovedano in da bo vsako dejanje takšne vrste kaznovano,
Poudariti je še treba, da so številni fašistični razbijači prišli iz drugih pokrajin, tako n. pr. iz Vidma, Benetk in Vicenze.
Nezaslišano početje fašističnih škvader so obsodile vse demokratične stranke in organizacije ter ogromna večina Tržačanov.
Svet Slovenske skupnosti je na svoji izredni seji razpravljal o položaju, ki je nastal po zadnjih fašističnih neredih v našem mestu, in soglasno sprejel naslednjo resolucijo:
Svet Slovenske, skupnosti ugotavlja, da so nacionalistični in fašistični skrajneži ob podpihovanju šovinističnega tiska organizirali v preteklih dneh demonstracije, ki so zavzele izrazito protislovenski značaj in izzvale napade na slovenske kulturne in gospodarske ustanove. Fašistični demonstranti so ponovno izzivali nerede po tržaških ulicah, pri čemer so največkrat odzvanjala rasistična gesla žalostnega spomina, ki so se začenjala s »fora i s'ciavi« in končala z »a morte i s’ciavi«. Demonstranti se niso omejili samo na sramotenje slovenskega prebivalstva, temveč so med drugim napadli Tržaško knjigarno in Tržaško kreditno banko. Pri tem so fašistični razgrajači prevračali avtomobile, razbijali šipe in napisne table ter uničevali drugo zasebno lastnino.
Svet Slovenske skupnosti ostro obsoja nasilje tega obnovljenega škvadrizma, za ka terega so odgovorna skrajno desničarska in nacionalistična združenja ter šovinistični tisk. Slednji skuša s hujskanjem javnosti in podžiganjem nizkotnih strasti obnoviti vzdušje narodne nestrpnosti, ki je bilo značilno za fašistično dobo in je povzročilo toliko gorja in solz. Ta gonja stremi za tem, da bi uničili dosedanja prizadevanja demokratičnih sil za uresničenje dobrega sožitja med lil živečima narodoma in grozi z nepredvidljivimi posledicami škodovati dobrim odno-šajem med sosednima državama.
Zato svet Slovenske skupnosti odločno zahteva, da pristojne oblasti strogo kaznujejo pobudnike in krivce neredov, zatrejo v kali vsak ponovni poskus šovinističnega hujskanja, prepovejo kakršnokoli protislovensko demonstracijo in učinkovito zavarujejo varnost in lastnino kulturnih, političnih in gospodarskih ustanov ter zasebnikov.
V	zvezi s tem poudarja svet Slovenske skupnosti nujnost, da pristojni organi čim-prej odobrijo zakon proti izzivanju rasne m narodnostne mržnje, za uresničitev katerega se je Slovenska skupnost že večkrat zavzela in ga Londonski sporazum zahteva.
Izvajanje gospodarske reforme v Jugoslaviji
Jugoslovanska zvezna skupščina je odobrila obsežno gospodarsko reformo, ki gre od valutnih do socialnih ukrepov.
Pozitivna plat reforme je zlasti ta, da so znižali dinar na realno vrednost ter bodo za njegovo stabilizacijo sklenili sporazume za znatno finančno pomoč Zahoda. Nova pariteta dinarja je v razmerju z glavnimi zahodnimi valutami naslednja: en dolar — 1.250 dinarjev, ena lira — 2 dinarja, ena marka — 312,50 dinarja, en šiling — 48,07 dinarja, en francoski frank — 253,18 dinarja ter en funt šterling — 3.500 dinarjev.
Z Mednarodnim denarnim skladom je Jugoslavija sklenila dogovor, po katerem bo prejela »stand-by« ali kratkoročno posojilo 80 milijonov dolarjev za 12 mesecev. Z Združenimi državami, Veliko Britanijo, Italijo in Francijo je pričela pogajanja za nadaljnje kredite, ki naj bi znašali okrog 400 milijonov dolarjev. V Sovjetski zvezi je jugoslovanska vlada baje dobila dolgoročni kredit 380 milijonov dolarjev za nakup surovin in polizdelkov. Z Združenimi državami pa se baje pogaja še za uvoz 1,700.000 ton pšenice.
Negativni posledici gospodarske reforme pa sta predvsem dve: dvig cen in nevarnost
brezposelnosti. Binister B. Krajgher je naznanil naslednji dvig cen: v industriji in rudarstvu za 14 odst., v kmetijstvu za 32 odst., v prometu za 26 odst., v gradbeništvu za 22 odst. ter v ostalih dejavnostih za 45 odst.
Živila so se podražila po zadnjih podatkih od 3 do 70 odst., tako na primer mleko za 45 odst. in bel kruh za 70 odst. Cene tkanin in usnja so so poskočile za 35 odst., bencina za 30 odst. in tobaka za 50 odst.; stanarine so se podražile v razmerju s starostjo stanovanj (tako na primer za stanovanja iz leta 1960 za 116 odst.) ter cene telefonskih tarif za tujino za 66 odst.
Povprečen dvig je torej menda 24 odst., medtem ko bodo pokojnine povišali za 23 odst. in otroške doklade za 1.200 dinarjev za otroka. V podjetjih bodo poviški v razmerju z njihovim materialnim položajem.
Brezposelnost hočejo preprečiti s prestopom ljudi v terciarne dejavnosti, kot so trgovina, turizem in gostinstvo.
Izvajanje gospodarske reforme v Jugoslaviji pa zadeva na številne težave, ki jo lahko ogrozijo. Kot poroča jugoslovanski tisk, prihaja do številnih primerov špekula-
(Nadaljevanje na 2. strani i
PREVLADUJE PESIMIZEM
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 8. avgusta ob 8.30 Kmetijska oddaja;
9.00 [Prenos sv. maše iz župne cerkve v 'Rojanu; 10.30 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše: »Koča strica Toma«. Napisala Elizabeth Beccher-Stovve, dramatizirala Rita Mann, prevedla Desa Kraševec. Peti in zadnji del; 12.00 Nabožne (pesmi; 12.15 Vera in naš čas; 14.30 Sedem dni v svetu; 15.30 »Malenkostna zadeva«. Napisal Wilkie Collins, dramatiziral Roberto Cortese, prevedla Jadriga Komac. Igra Radijski oder, režira stana Kopitar; 17.30 Popoldanski ples;
21.00 Izbrani odlomki iz oper skladateljev naše dežele: Raffaello de Banficld: »Ljubezensko pismo Lorda Byrona«, opera v enem dejanju.
♦ PONEDELJEK, 9. avgusta ob 11.45 Italijanski akvarel; 12.15 Iz slovenske folklore: Lel ja Rehar: »Po Dunajski cesti furati je fajn«; 18.00 Ne vse, toda o vsem.
18.50 Slovenski solisti; 19.15 'Kulturni zakladi naše dežele; 21.00 Richard Wagner: »Večni mornar«, opera v treh dejanjih.
♦ TOREK, 10 avgusta 1965 ob 11.45 Veseli motivi;
12.15 Naš vrt — pripravila Bogdana Černigoj; 18.30 Skladatelji naše -dežele; 19.15 Današnje otroške igre, razvedrila in zabave naših otrok. Prijravila Nerina Švab; 21.30 Humoreske preteklega stoletja: Giovan-ni Raiberti: »Mačja ljubezen«; 22.00 Slavni izvajav-ci: Organist Albert Schvveitzer.
♦ SREDA, 11. avgusta ob 11.45 Ansambla Franco Cerri in Van Wood; 12.00 Alessandro Manzoni: Zaročenca: (10) »Neimenovanec«. Po prevodu Andreja Budala za radio priredil Martin Jevnikar. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu, oddajo vodi Jože Peterlin; 18.00 Ne vse, toda o vsem; 19.15 Duhovna dediščina papeža Janeza XXIII.: (6) Angel Kosmač: »Vizija o velikem cilju: zedinjenje vseh kristjanov«; 21.00 Simfonični koncert. V odmoru (približno ob 21.25) Problemi sodobnega filma: Sergij Vesel: »Aktualnost znanstvenega fantastičnega filma«.
♦ ČETRTEK, 12. avgusta ob 11.45 Italijanski pevci in ansambli; 12.15 Spoznavajmo Italijo: Bruno Nice: »Razmestitev prebivavstva«; 18.30 Komorne opere; 19.15 Zlata žlica. Pripravlja Tone Penko; 20.35 S pesmijo na planine; 21.00 »Onstran gora«, radijska drama, napisal Bjorn-Erik Hoijer, prevedel Ivan Šavli. Igra Radijski oder; 22.10 Igra orkester Artu-ro Mantovani; 22.30 Plesni ritmi.
♦ PETEK, 13. avgusta ob 11.45 Revija solistov; 12j15 Zenski tednik, pripravila Jadviga Komac; 18.00 Ne vse toda o vsem; 18.30 Moderna simfonična glasba;
19.15 Od Julijcev do Jadrana: pravljice, pripovedke in legende. Pripravlja Rado Bednarik; 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik: Egidij Vršaj; 21.00 Koncert operne glasbe; 22.00 Zgodovina evropskih ustav: Carlo Ghisalberti: (3) »Pred nastankom modernih ustav«.
♦ SOBOTA, 14. avgusta ob 11.45 Pihalne godbe; 12.15 Največ, najviše, nadlje; 13.30 Glasbeno potovanje po Evropi; 15.00 »Volan«. Oddaja za avtomobiliste;
16.00 Zgodbe prve svetovne vojne: Prežihov Voranc: »Sodček ruma«; 17.00 Pevski zbori Furlanije-Julij-ske krajine: Zbor »Montasio« iz Trsta, ki ga vodi Mario Macchi; 18.30 Skladatelji jugoslovanskih narodov v izvedbi italiianskih orkestrov; 19.15 Poletna srečanja — pripravil Saša Martelanc; 20.45 Moški vokalni kvartet, vodi Ubald Vrabec; 21.00 Alessandro Manzoni: Zaročenca: (11) »Lucijo ugrabijo«; 21.45 Vabilo na ples.
8. avgusta, nedelja: Miran, Mirica
9. avgusta, ponedeljek: Janez, Roman
10. avgusta, torek: Lovrenc, Zvezda
11. avgusta, sreda: Aleksander, Suzana
12. avgusta, četrtek: Klara, Veselka
13. avgusta, petek: Lilijana, Hipolit
14. avgusta, sobota: Demetrij, Anastazija
Izdajatelj: »Novi list« d. z o. z. • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni urednik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
Predsednik Johnson se je v sredo sestal z veleposlanikom Harrimanom, ki se je vrnil iz Evrope, da mu je poročal o svojem poslanstvu, zlasti o razgovorih, ki jih je imel v Moskvi s sovjetskimi državniki in na katerih je skušal zvedeti za njihove namene glede Vietnama.
Predsednik Johnson je izjavil v govoru, ki ga je imel v torek zvečer, da želijo Združene države rešiti vietnamsko krizo s pogajanji, čeprav so odločene, da zajezijo komunistično agresijo v južnovzhodni Aziji.
Zunanji minister Rusk pa je izjavil, da so Združene države že začele s sondiranjem pri Združenih narodih z namenom, da bi se našla kaka možnost za sklenitev miru v Vietnamu. Rekel je tudi, da je še prezgodaj, da bi lahko rekli, kakšno vlogo bi mogli odigrati Združeni narodi v Vietnamu, in to predvsem zaradi stališča Sovjetske zveze, ki še ni bilo jasno določeno. Vendar pa se Rusk ni pokazal optimist. Priznal je, da ni videti še nobene perspektive za mir, in zatrdil, da Združene države za zdaj še nimajo nobenega razloga, da bi spet prekinile z bombardiranjem Severnega Vietnama.
Sovjetska zveza pa je medtem že zavzela stališče, ki je nasprotno pobudi, da bi Združeni narodi intervenirali v vietnamskem vprašanju. Glasilo sovjetske vlade »Izvestja« je odklonilo ameriški poskus, da bi poravnali vietnamsko krizo z intervencijo Združenih narodov, ter ga označilo za hinavsko spletko. List trdi, da je sprejemljiva samo taka rešitev vietnamskega vprašanja, kakor jo zahtevata hanojska vlada in Vietkong. Vietnamski komunisti pa zahtevajo, kot znano, prenehanje ameriškega bombardiranja in umik ameriških čet iz Vietnama, preden bi se sploh začeli pogajati.
Vendar politični strokovnjaki upravičeno dvomijo, da stališče, kot so ga zavzela »Izvestja«, dejansko odgovarja mišljenju sovjetske vlade. Sovjetski voditelji so Evropejci, za seboj imajo dolgo zunanjepolitično izkušnjo in dobro vedo, da je v današnjem svetu, ki sloni na ravnovesju med Vzhodom in Zahodom, nemogoče pripraviti drugo stran do take kapitulacije, kakor je zahtevajo Hanoj, Peking in Vietkong. Zato je pisanje »Izvestji« verjetno taktična poteza, da bi moskovska vlada ne dala Pekingu povoda za novo protisovjseko propagando v okrilju svetovnega in zlasti azijskega komunizma, češ da Moskva kapitulira pred Washingto-nom, in da bi si ohranila svoj vpliv v Hanoju. Po drugi strani pa si je mogoče tolmačiti to pisanje »Izvestij« tudi tako, da se Sovjetska zveza ne želi preveč direktno vmešavati v vso zadevo in se zadovoljuje s tem, da platonično podpre Hanoj in Vietkong, v zavesti, da bo moralo priti do kompromisne rešitve, za katero naj prevzameta odgovornost predvsem Hanoj in Peking sama.
Razumljivo pa je tudi, da želi Washing-ton razpravljati o rešitvi vietnamske krize predvsem z Moskvo, ker dobro ve, da je to edini partner na nasprotni strani, ki ima smisel za realnost. Vietnamsko vprašanje je postalo tako žoga, ki si jo mečejo in odbijajo Washington, Moskva, Hanoj in Peking, v upanju, da bo nasprotnik tisti, ki bo prvi utrpel »gol«. Ta igra pa ne more trajati večno in zato sta realni samo dve alternativi — odločitev z orožjem ali pogajanja. In zato
j sedanji poskusi posredovanja morda vendarle, kljub vsemu upravičenemu pesimizmu, ne bodo čisto zaman, tudi če neposredno ne bodo imeli uspeha, kakor se že lahko sklepa po tem, da je hanojski tisk naravnost nesramno odklonil posredovanje nevezanih držav, za katero sta dala pobudo Tito in Shastri, in da Hanoj in Peking tudi nočeta ničesar slišati o kakem posredovanju Združenih narodov. Vse ikaže, da je zlezla oblast vodilnim ljudem v Hanoju v glavo in da jih žeja samo še po novih osvojitvah in »uspehih«. Da jim je trpljenja ljudstva malo mar, dokazuje izjava hanojskega zunanjega ministra, da je Severni Vietnam pripravljen tudi na dvajsetletno vojno.
Izvajanje gospodarske reforme
(Nadaljevanje s 1. strani)
cije in zviševanja cen preko maksimalne ravni, ki jo je določila vlada. Špekulacijo ugotavljajo zlasti glede cen najpotrebnejših živil, pa tudi kar zadeva industrijske izdelke.
Oblasti skušajo biti kos temu nepredvidenemu stanju in s tem namenom so vrgle na tržišče določene količine živil ter mobilizirale službo za nadzorstvo nad tržnimi cenami. Oglasili pa so se tudi že jugoslovanski sindikati, in sicer preko svojega glavnega tajnika Voje Skendžiča. Ta je izjavil, da špekulacije spravljajo v nevarnost sam namen gospodarske reforme. Po njegovih trditvah so se življenjski stroški povsod zvišali nad mejo, ki so jo določili tisti, ki so izdelali načrt reforme.
Kot je Skendžič sam izjavil, je moral intervenirati zaradi zelo ostre reakcije širokih mas delavcev, ki vidijo svojo življenjsko raven resno ogroženo. Ta sindikalist je tudi opozoril na nevarnost, da bodo pretirana zvišanja cen ustvarila nove inflacionistične pojave na tržišču, katerim bodo skušali delavski sveti slediti s tem, da bodo zviševali plače, s čimer pa bodo onemogočili, da bi gospodarska reforma dosegla svoj namen.
Po opazovanjih in izkušnjah v drugih gospodarstvih se zdi, da bi bil napravljen v jugoslovanskem gospodarstvu velik korak naprej do dokončnega ozdravljenja, če bi dobile posamezne jugoslovanske republike več nobude v reševanju gospodarske krize in v uresničevanju gospodarske reforme in sploh v gospodarskem življenju, ker sicer bodo isti pojavi — birokratizem, pasivnost in nesposobnost — ki so krizo povzročili, onemogočili tudi ozdravljenje. Preveč zbirokratiziran in tog, iz enega centra voden sistem gospodarstva ne da ravno najbolj ustvarjalnim in aktivnim silam, da bi se sprostile, medtem ko posnešuje pojave togega izvajanja direktiv, pasivnosti, izmikanja odgovornosti in ce-
lo	gospodarskega kriminala zaradi premajhnega nenosrednega nadzorstva. Takim samostojnejšim pobudam aktivnih sil bi se pridružil še nacionalni elan posameznih jugoslovanskih narodov pri reševanju njihovih lastnih gospodarskih problemov, ki pa so obenem problemi vseh. Zagon enih bi potegnil za seboj še druge, medtem ko bi pasivnost enih ne mogla odločilno ovirati aktivnosti drugih. Le v tem se kaže dokončni izhod jugoslovanskega gospodarstva iz stalnih težav.
TEDENSKI KOLEDARČEK
„MALr IN
»Piccolo« zagrizeno in z mentaliteto, ki je vredna njegovega naslova (»Ta mali«) nadaljuje s ščuvanjem italijanskih desničarjev in šovinistov proti Slovencem v zvezi z vstopom Dušana Hreščaka v tržašk,i občinski odbor. Svoje kolone daje na razpolago najbolj klavrnim in anahronističnim ostankom fašizma, kakršnih bi se sramoval vsak list, ki kaj da na svoj ugled. Toda nič novega ni, da taka podla, v bistvu nečloveška protislovenska gonja vedno spravi na vrh najodurnejše človeške tipe, ki začutijo v njej priložnost za kompenzacijo svojih manjvrednostnih kompleksov in da skrijejo svojo človeško majhnost za »velikimi« frazami.
V	sredo, 4. t. m. pa smo našli v »Piccolu« »dopis«, ki hoče biti še posebno žaljiv. Neki A. G. bedasto ironizira zahtevo slovenske javnosti, naj nosj nekaj tržaških ulic imena tudi po odličnih slovenskih kulturnih delavcih. Postavljajoč besedo »illustri« (Sloveni) v navednice (s čimer hoče reči, da takih Slovencev ni) predlaga, naj bi po njih krstili čakalnice in veže železniške postaje, »ki so že mnogo let spremenjene v skladišče, spalnico in menzo Slovencev«. A. G. je očitno od drugod privandran tip, da ne ve, da tisti ljudje niso Slovenci, in tudi očiten ignorant, kar zadeva slovensko kulturo. Toda še huje je, če je mnenja, da se evropska kultura končuje na tržaški železniški postaji. Kar pa še posebej zadeva »»skladišče, spalnico in menzo«, bi svetovali ljudem pri »Piccolu« in njegovim bedastim in zato nadutim provincialnim »dopisnikom«, naj pokukajo enkrat čez mejo v čakalnice švicarskih in nemških mest. Tam bodo ponoči in podnevi naleteli na
KDO SEM?-
Tako smo se približali najtežji krizi sodobnih Slovencev, krizi jezika. Slovence prevzema nevera v samobitnost in izvirnost, nezaupanje v obstojnost in upravičenost majhnega jezika. Dvom se loteva preprostega človeka in že načenja izobraženca. Globoko v nas ruje črv obupa nad samim seboj. Prav tu in zdaj moram izpovedati z vso silo svojega prepričanja, da je demon zanikanja naš največji1 sovražnik. Vedeti moramo, da prav v današnjem obdobju počlovečevanja stojimo in pademo z organskim izrazom svoiih položajnih resnic. Ni nobene druge poti v prihodnost, kakor da se jezika, ki je nastal z nami kot resnica o nas, oprimemo tudi danes, ko nas življenje obdaja z doslej najhujšimi skušnjavami odtujevanja. Jeziki niso ista in enaka poznamenovanja stvari, vsak jezik drugače pristopa k stvarem in dogodkom, vsak jih drugače zajema in razlaga, vsak se jim drugače odreka. Slovenski jezik, nam torej nalaga izvirno in v človeštvu nepogrešljivo razlago življenja in človeka, zato nam noben drug jezik ne more nadomestiti avtentičnosti in izvirnosti življenjskega izraza. Jezik je človeku določen že z rojstvom, nihče ga ne more in ne sme odvreči iri zamenjati, naša določenost je hkrati naša rešilna spontanost. Kdor se odreče tej spontanosti, se odpove svoji človeškosti in resnici o njej. Slovenski jezik ni nič manj razvit in dognan, bogat in spreten od drugih jezikov. Slovenščina je sposobna resnice kot vsi
MAJHNI
trume revnih delavcev in njihovih družin, sedeč na kovčkih ali speč med njimi, ki se nič ne razlikujejo od onih na tržaški postaji, razen da niso z Balkana, ampak iz Italije. Le da tam ni podležev, ki bi se naduto posmehovali tistim, ki so krivi samo tega, da jih je usoda napravila revnejše in nesrečnejše, zato pa verjetno pametnejše in boljše, gotovo pa ne tako zelo majhne po dostojanstvu, kot so »Piccolo« in njegovi.
)>Piccolo« in njegovi naj se tudi zaveda-
Tibetski Dalai lama, ki živi kot gost indijske vlade v begunstvu, je izrazil željo, da bi se podal še letos v New York, da bi se v Združenih narodih zavzel za svobodo Tibeta. Rekel je, da so Kitajci v zavesti, da se je režim, ki so ga vsilili Tibetu, ponesrečil, zdaj odločeni, da iztrebijo tibetanski narod.
Povedal je tudi, da se nahaja zdaj Pančen lama, na katerega je Kitajska gradila svojp upe, v kitajski ječi. Naglasil je tudi dejstvo, da imajo Kitajci stalno opraviti na vsem tibetanskem ozemlju z odporniškimi akcijami. Pripadniki odporniškega gibanja požigajo hiše, ki služijo Kitajcem, rušijo mostove in pišejo po zidovih napise proti kitajskim okupatorjem.
Kitajci neusmiljeno zatirajo odpor. Po navedbah Dalai lame je bilo ubitih od marca 1959 do septembra 1960 samo v zahodnem Tibetu 87.000 ljudi.
Na kralja kraljestva Buthan na južnih pobočjih Himalaje je bil napravljen v soboto atentat, vendar kralj zaradi svoje duhapro-
EDVARD KOCBEK
čvrsti jeziki, učenjaki jo imajo za enega najčistejših in najlepših jezikov., Na stopnji, do katere smo se povzpeli, ne moremo sprejeti nobenega drugega ježka, pa najsi nam je še tako soroden ali še tako svetovljansko pripraven.
Spregovoriti moram še bolj osebno. Eden izmed tistih sem, ki so se že v zgodnjih alie-nacijskih procesih krčevito oprijeli vsega, kar je talno, zemeljsko, ljudsko, osebno človeško, izvirno, izpovedno in pričevanjsko. Moje življenje se je razvilo v totalno vpraševanje in totalno odgovarjanje. Nikoli doslej se nisem mogel poistiti z nobeno zgodovinsko in idejno silo, ker nobena od njih noče in ne more pokriti elementarnih slovenskih vprašanj, zato sem istoveten le še z golo človeškostjo in njenimi neutrudnimi vzgibi.
V	tej stiski se oklepam korenin izraza, totalne besede, ki najbolj varno in celotno zajema resnico in pravico, vero, upanje in ljubezen. Iz dneva v dan kruto in blaženo odkrivam, da je slovenstvo toliko kakor človeškost, zato mi je utrujena in vendar neizčrpno bogata slovenska usoda postala začetek in konec moje zemeljskosti, začutil sem njene trdne in poštene dimenzije, odrešnost njenega izraza in sladkost njenih čistih vizij. Slovenstvo mi je bilo snov prvega jecljanja, pesniške melodije, samo zadostne izraznosti, hkrati pa varna optika, ki sem skoznjo spoznaval svet in njegove genije, postalo mi je radostna ekstaza zemeljske domišljije, usodnostnih sto-
jo, da predstavljajo tisti, ki prenočujejo na postaji in v parku na trgu Liberta, minimalni odstotek tistega velikanskega števila turistov in izletnikov iz sosednje države, od katerih živi precejšen del tržaških trgovcev in ki v Trst ne nosijo samo dinarjev, ampak tudi dolarje. In zato pisarijo v »Piccolove« kolone le ljudje, ki bi radi degradirali Trst v provincialno gnezdo, ki bi se usmrajalo v lastnem šovinizmu in nesposobnosti, da se vživi v današnjo Evropo, kjer mejne pregrade — in tudi pregrade med ljudmi in narodi — vse bolj padajo.
sotnosti ni bil ranjen. Uradno poročilo države Buthan je javilo, da so pri zaslišanjih 12 ljudi, katere so aretirali zaradi atentata, ugotovili, da je bila zarota skovana v neki tuji državi. Glasnik buthanske vlade pa ni hotel povedati, za katero državo gre. Toda po zagotovilih nekaterih indijskih vladnih funkcionarjev v Novem Delhiju je v atentat zapletena komunistična Kitajska. Ta smatra državo Buthan samo za del Tibeta, ki je priključen Kitajski.
Kitajska skuša spraviti v Buthanu na oblast človeka, ki je nasproten sedanji pogodbi med Buthanom in Indijo, po kateri je Indija odgovorna za obrambo Buthana in za njegovo zunanjo politiko. Če bi se to posrečilo, bi nova vlada odpovedala pogodbo in Kitajska bi imela proste roke, da »osvobodi« tudi Buthan in ga priključi svojemu Tibetu.
Poročajo, da so tibetsko vprašanje vključili v začasni dnevni red Glavnega zbora Združenih narodov, ki bo pričel s svojim zasedanjem 21. septembra.
I rij, potopisov, dnevnikov in esejev, hkrati pa I sveta jeza deklerikalizacijskih izpovedi, polemike o španski državljanski vojni, gradiva v »Dejanju«, ki je pozivalo k budnosti in koheziji, vse do ustvarjanja Osvobodilne fronte in do današnjega mojega zavračanja novega napačnega verništva, slepega oboževanja sveta, bega v najrazličnejše utopije, predvsem pa tistih Slovencev, ki na levici prepričujejo: ,,Ni važno, kakšen jezik govorite, važno je le, da ste naprednega duha I" in na desnici snubijo: „Volite krščansko stranko, bolje je, da rešite svojo dušo kakor jezik!" Moje slovensko razburjenje je naperjeno zoper vse integralizme, ki človeka ne potrjujejo v biblični grozi na poti v obljubljeno deželo, ki ga ne potrjujejo v pozicijskih in navzočih oblikah počlovečevanja, ki mu ne ustvarjajo darežljivih silnic bitne vezljivosti in ki mu majhnosti, izpostavljenosti, negotovosti in minljivosti ne kompenzirajo z vero v brezpogojno človeškost. Poln sem divje svete jeze zoper duha odtujevanja, zoper izdajalca v nas samih in zoper Izdajalca zunaj nas, zoper nevero v samobitnost in avtentičnost. Pomnimo, da smo v tem svetu naglega minevanja in mamljivega pre-obražanja vsi povprek izpostavljeni odtujevanju, ne samo vi v Trstu, ki živite kakor nekoč Judje v egiptovskem suženjstvu in morda skrivate malega Mojzesa v svoji sredini, ne samo Slovenci na Koroškem in v Ameriki, temveč v Zagrebu in Beogradu in še posebej v Sloveniji, kajti matična dežela se naporno bojuje za svojo podobo sredi zakonitih etap razvoja, ki skrivajo težke in nevarne skušnjave.	(Dalje)
Upor v Tibetu
Pomoč oškodovancem po neurju
Pretekli petek je pokrajinski svet zaključil svoje poletno delovanje. Na dnevnem redu zadnje seje so bila poročila in odgovori odbornikov na vprašanja svetovalcev, ki so posegli v razpravo o proračunu za leto 1965. Med najzanimivejšimi je bilo poročilo odbornika Giuricina (PSDI), ki je ob tej priliki pojasnil stališče svoje stranke v zvezi s protislovensko gonjo. Zavzel se je za jasno in pravično politiko do slovenske manjšine ter poudaril pravice slovenskega prebivalstva do mirnega življenja, gospodarskega in kulturnega razvoja. Kot znano, proračun ni bil ne sprejet, ne odklonjen, saj je za proračun glasovaio 12 svetovalcev (KD, PSDI, PSI in Slovenska skupnost), proti pa isto število svetovalcev (KPI, PLI in MSI). Zaradi tega bo odbor ponovno preučil proračun in ga bo na jesenskem zasedanju pokrajinskega sveta predložil v odobritev.
Pomoč oškodovanim kmetovalcem
V	ponedeljek pa je zasedala pokrajinska posvetovalna komisija za kmetijstvo. Na dnevnem redu je bila preučitev prošenj kmetovalcev, ki so utrpeli škodo ob nedavnem neurju. Sezname oškodovancev je doslej dostavila edinole devinsko-nabrežinska občina, medtem ko pokrajinska uprava pričakuje še sezname miljske in tržaške občine. Razpoložljivi sklad je zaenkrat zelo skromen, saj znaša le nekaj nad 7 milijonov, vendar pa pričakuje pokrajinska uprava še prispevke Trgovinske zbornice in Tržaške hranilnice.
Komisija bo pri preučevanju prošenj oškodovancev upoštevala najprej neposredne obdelovalce zemlje, to se pravi: tiste kmetovalce, ki živijo izključno od kmetijstva, nato pa oškodovance z mešanimi dohodki (iz kmetijstva in še iz kake druge zaposlitve). Vsi ti bodo dobili odškodnino sorazmerno z višino škode in z razpoložljivim skladom.
Posvetovalna komisija je nadalje soglasno sprejela sklep, da se deželni vladi prikaže potrebo po ustanovitvi solidarnostnega fonda, iz katerega bi ob vremenskih nesrečah črpali potrebne finančne zneske za oškodovane kmetovalce, člani komisije, v kateri je tudi svetovalec Slovenske skupnosti, Rudolf, so sprejeli tudi predlog, da bi deželni svet čim prej izdelal zakon o povračilu škode, ki jo povzročajo vremenske nesreče našim kmetovalcem.
TRŽAŠKI TOVORNI PROMET
Pomorski promet v Trstu je junija znašal 505.000 ton ter se je tako dvignil v primeri z lanskim junijem, ko je dosegel
368.000 ton. V prvih šestih mesecih letos je znašal okrog 2,910.000 ton v primeri z
2.711.000 ton v prvem polletju lani.
OBVESTILO RAZLAŠČENCEM
Odbor za pomoč razlaščencem sporoča svojim članom in vsem ostalim oškodovancem, da jim je na razpolago vsak dan od lil do 12.30 v uradih v ulici Machiavelli 22, II za vsa potrebna pojasnila in pomoč.
ŽALITEV ZA PROTIFAŠISTE
Skupina deželnih svetovalcev raznih strank, med njim tudi predstavnik Slovenske skupnosti, je poslala predsedniku Republike protestno noto zaradi podelitve odlikovanja viteza Republike odvetniku Pascoliju iz Gorice.
Odvetnik Pascoli, ki je sin znanega fašističnega bivšega goriškega župana, je bil do konca vojne oficir italijanske fašistične republike in je sedaj voditelj svetovalske skupine M.S.I. v goriškem občinskem svetu.
Deželni poslanci, tudi v imenu vseh italijanskih in slovenskih antifašistov, deportirancev, partizanov, preganjancev itd. obžalujejo, da je prišlo do omenjenega olikova-nja, ker je Republika sad odpora in zlasti še ker je odvetnik Pascoli javno žalil politično antifašistično preteklost sedanjega predsednika Republike ob njegovi izvolitvi.
Repentabor:
KOMEMORACJA — JAVNA DELA
Na zadnji izredni seji občinskega sveta v Repentabru se je župan Mihael Guštin najprej spomnil nadomestnega člana občinskega sveta Karla Škabarja, ki je umrl nekaj dni prej, ter predlagal, naj bi svet razpravljal samo o najnunejši točki dnevnega reda, to je o porazdelitvi osmih milijonov lir, ki jih je vladni komisar pred kratkim dal na razpolago za izvedbo javnih del v repenta-borski občini.
Med razpravo so razni svetovalci predoči-
li	županu najnujnejše potrebe posameznih zaselkov, nakar je župan sestavil seznam javnih del, ki naj bi jih z nakazanimi sredstvi uresničili. V glavnem gre za popravilo številnih cest, del sredstev pa nameravajo uporabiti za ureditev kanalizacije za odtekanje deževnice.
Ko je svet izčrpal to nujno vprašanje, je župan predlagal, da prekinejo sejo v znak žalovanja za preminulim občinskim odbornikom.
Sveti Ivan:
UMRL JE DR. IVAN KLUN
V sredo, 29. julija, je v Beogradu nenadno umrl 62-letni dr. Ivan Klun. Zadela ga je srčna kap kar na ulici, že nekaj let je živel v pokoju, po dolgoletnem službovanju v Narodni banki, kjer so mu zaupali odgovorna mesta.
Pokojnik je bil rojen pri Sv. Ivanu v Trstu iz zavedne slovenske družine. V mladosti je sodeloval pri skoraj vseh tukajšnjih narodnih društvih. Bil je blagega značaja in je imel polno prijateljev. Pomagal je vsakomur, če je le mogel. Leta 1935 se je zaradi takratnih razmer pod fašizmom preselil v Beograd.
Družini Klun izrekala uredništvo in uprava N. 1. iskreno sožalje.
DOK ZA POPRAVILO LADIJ
V Trstu so ustanovili Konzorcij javnih ustanov (občine, pokrajine, dežele, trgovinske zbornice, kreditnih zavodov) za zgraditev doka za popravljanje ladij. Dok bo zidan ter bo dolg 300 metrov, širok pa 50.
Gradnja je povezana z naftovodom in Pristajanjem orjaških petrolejskih ladij.
DEŽ JE PREPREČIL SLOVENSKI TABOR
V	nedeljo bi se bil moral vršiti na Repentabru tradicionalni »Slovenski tabor-<. Toda vreme je bilo že zjutraj grozeče. Prav v hipu, ko bi se bili morali ljudje podati na pot, pa je začelo kapljati. Kljub temu so organizatorji upali, da bo mogoče izpeljati spored. Nastopiti bi bili morali pevski zbori, folklorna skupina, mladi pesniki itd. Tembolj, ker se je neglede na grozeče vreme zbralo okrog 500 ljudi.
Po blagoslovu v repentaborski cerkvi, ki ga je opravil eden letošnjih novomašnikov v/. Beneške Slovenije, so čakali, da se bo zvedrilo, toda iz Furlanije sc je bližala nevihta in spored, ki se je že začel, so morali piekiniti in odložiti prireditev na eno prihodnjih nedelj.
Žabnice:
TURIZEM IN VREME
V mesecu juliju je kazalo, da bo letovalo po vsej dolini iše precej tujcev. Ugodno je bilo vreme in tudi celodnevne cene po naših gostiščih niso pretirane.
Nenadna vremenska sprememba ob koncu prejšnjega tedna in menjavanje toplih in hladnih dni je pa marsikaterega že preplašilo, da je pospravil kovčeke in se premaknil bolj na jug. Vrhove nad 1500 metrov je celo sneg pobelil. Turisti iz Avstrije drvijo kar mimo naših krajev k morju. Letoviščar-skih družin iz naših sosednih mest je pa vedno manj. Gostinska podjetja pričakujejo, da bo v sredi avgusta kaj več dotoka.
Precej živahno pa je na Svetih Višarjah, ki so se že spremenile iz romarske božje poti v moderen letoviščarski kraj. K tej spremembi je seveda največ pripomogla žičnica, ki je delovala tudi skoro vso zimo.
V prihodnje bodo Višarje privabljale še več tujcev, ne samo zaradi udobno urejenih gostišč, ampak tudi zaradi podaljšanja žičnice. V načrtu je namreč, da se izpelje žičnica z Višarij še do vrha Lovca, nad 2000 metrov visoko. Pravijo, da bodo dela že prihodnje leto v teku.
Dreka:
SPOMINSKI OBRED
V	nedeljo je prišlo v Dreko veliko ljudstva in oblastnikov, med njimi tudi obrambni podtajnik, senator Pelizzo. Odkrili so spominski kamen na čast alpincu Riccardu Di Giustu, ki je v svetovni vojni 1915 padel kot prva žrtev na tedanji italijansko-av-strijski meji pri Dreki. Mašne obrede je opravil župnik Zdravko Birtič, spominsko pridigo je pa imel č. g. Mario Laurencig, ki se je poklonil spominu padlih v vseh vojnah.
Po cerkveni slovesnosti so govorili pri odkritju spominskega stebra vladni zastopnik, domači župan in general Della Bianca, ki je takrat poveljeval četi padlega vojaka.
Speter:
GOSPODARSKA IN DUHOVNA STISKA
To je že stara pesem v vseh krajih Nadi-ške in Terske doline, da ne govorimo o Reziji, kako se vedno bolj krči število domačega prebivalstva. Naj se ljudje še tako ubijajo in trudijo po naših bregovih in lazih, ne pridelajo toliko, da bi se vse leto preživeli. Zato pa izseljeniški kovček na ramo in hajdi v tujino za kruhom.
GORIŠKA NADŠKOFIJA	f
Te dni je izdala nadškofijska kurija v tiskarni Budin natisnjeno pregledno brošuro ali Status v goriški nadškofiji.
Lična brošura predstavlja preteklo in sedanje stanje goriškega cerkvenega okrožja. Iz nje razberemo, da sega ozemlje nadškofije v tri pokrajine: v goriško, tržaško in videmsko.	.	1
V prvi živi 137.745 prebivavcev, v drugi 7.460 in v tretji 30.993; skupno 176.198. Ozemlje pa obsega 1030 kvadratnih kilometrov. Nadškofijo sestavlja 11 dekanatov, 90! župnij, 6 vikarijatov in šest kuracij.
Duhovnikov je 162; približno eden na 1087 duš, kar je precej majhno število. Redovniki so 104, redovnic pa je 633. Brošuia
m Jtunalbiiu ti »lian
Doma so le še stari in otroci, napol podrte hiše in neobdelana zemlja.
Ljudi je vedno manj. Izseljevanje se ni še ustavilo kljub asfaltiranim cestam, nekaterim zadrugam in skromnemu dotoku tujcev.
Prav zadnje čase je zapustilo v špetrski okolici 25 ljudi svoje družine in so šli z doma za zaslužkom. Drugod 25 ljudi ne pomeni dosti. Pri nas pa pomeni odhod delovne sile pomanjkanje rok na njivi. Je že res, da pošiljajo iz tujine domov denar, toda domačije gredo prej ali slej po zlu.
Ljudje trpijo gospodarsko, pa tudi duševno. Saj noče niti višja cerkvena oblast razumeti njihove duhovne stiske, 'ko jim ne dovoli širokogrudne uporabe domačega jezika v cerkveni liturgiji. Videmska kurija se še ne zaveda, kolikšne krivice prizadeva ubogemu ljudstvu, ko sili vernike, naj se pred, laično oblastjo izjavijo, v kakšnem jeziku hočejo bogoslužje. To se pravi s strahom pritiskati na ljudi, da ravnajo proti svoji vesti.
Fojda:
SLABOUMNEŽ UBIL TETO
Prejšnji petek se je pripetil v odddalje-nem zaselku Podcerkvi dogodek, ki je za-prepastil vso okolico. V vasi živita skupaj družini dveh bratov Zuanich. Starejši moški delajo v Nemčiji; odrasle ženske v Milanu. Doma so pri obeh hišah matere in 19-letni Lorenzo, bolan fant in z duševnimi, motnjami. Vedno se je izogibal ljudi, celo domačih, zlasti pa tete Marije, češ da ga sovražijo in obrekujejo. V petek zvečer po večerji je šla 45-letna teta Marija Zua- j nich, mati treh otrok, nažet še nekaj trave: za živino. V mraku se je vračala po strmi j stezi proti domu. Hipoma ji pri hiši zastavi pot slaboumni nečak. Nihče ne ve, ali sta se kaj sporekla ali je fanta popadel! nenaden bes. Mladeničeva mati, ki se je že j odpravljala spat, je zaslišala obupen krik,' tekla je na stezo in je zagledala na tleh svakinjo v smrtnih krčih. Tekla je po žup-, nika in sosede, ki so ugotovili, da je nekdo, revo pobil z ostro motiko. Zginil pa je tudi, Lorenzo in s tem je vbilo vse odkrito. Sele po enem dnevu so ga orožniki našli v gozdu. Preiskovalnemu sodniku je zmedeno f pravil, da ga je teta preganjala, kakor vsi ( v vasi, in da jo je nameraval že prej ustre-. liti.
Nesrečno žrtev so pokopali v nedeljo popoldne, ko je prihitel tudi njen mož iz Nemčije.
navaja tudi število in oznako dušnopastir-skih okrožij, ki spadajo zdaj k Jugoslaviji.
Zanimivi so zgodovinski pregledi oglej skih patriarhov in goriških nadškofov od začetkov do danes. — Izdaja je tudi na prodaj v kuriji za ceno 700 lir.
ENAJSTA ŽUPNIJA
Z nadškofijskim odlokom je bila 26. julija kanonično ustavljena nova goriška župnija sv. Ane. Ta je že enajsta v mestu in je po velikosti ena najbolj obsežnih. Zajema vse ozemlje in nova naselja od Tržaške ceste proti vzhodu do meje. Dodelili so ji gotove dele, ki so spadali doslej pod stolno župnijo in duhovnijo sv. Roka. Na jugu pa spadajo k njej tudi nekateri okraji, ki so bili prej pod štandreško faro.
Za zdaj ima nova župnija le kapelo v osrednjem poslopju novega naselja. V kratkem pa bodo začeli zidati moderno župno cerkev.
SKOK V SOČO
Ne iz samomorilnih namenov, marveč iz golega športnega navdušenja je v nedeljo opoldne skočil znani goriški plavač Nino Orzan s pevmskega mosta v Sočo. Drzni skok v globino kakih petnajst metrov do vode je ponovil že tretjič.
Letos se je Orzan še posebej pripravil. Po časopisju in z zasebno propagando so bili privabljeni gledavci; radovedneži itak sami pridejo. Pobirali naj bi se tudi prispevki za Zeleni križ, kar pa je potem odpadlo.
Gledavcev je bilo na mostu že ob enajstih vse polno, športnik jih ni razočaral, kljub temu, da se je pripravljalo slabo vreme. Prišli so tudi snemalci za televizijo. Ob določenem času se je popularni Nini zavihtel z mosta in /je v drznem in lepem skoku zaoral v mrzle in malo kalne valove. Srečno je priplaval na breg, kjer ga je sprejelo navdušeno ploskanje skoro tisoč gledalcev.
OBNOVLJENI HOTEL
V	soboto so se zbrali številni zastopniki oblasti, zlasti turističnih in gostinskih ustanov v hotelu Transalpina ali po domače »pri Grusovinu« na severni postaji. Lastnica restavracije, ki po smrti moža Angela vodi to že pol stoletja znano goriško gostišče, je poslopje prenovila, da popolnoma ustreza sodobnim potrebam. Ima 30 sob za prenočišča in veliko jedilnico za 200 oseb.
Restavracijo »Grusovin« poznajo stari Goričani že od leta 1909. Tam so se zbirale tudi slovenske družbe, kajti niti »stari Grusovin« niti sin Angelo in sedaj gospa Klementina niso delali razlike med gosti. Restavracija »pri Grusovinu« je preživela lep kos novejše zgodovine. V prvi in v drugi svetovni vojni je utrpela dosti škode. Vedno pa so žilavi lastniki obnovili podjetje. Ko so potegnili žično mejo tik ob vrtni ograji, se je zdelo, da bo gostišče propadlo, saj je nastalo in se je razvilo zaradi bližine železniške postaje. Izkazalo pa se je, da ni gostišču nova razmejitev nič škodila, in kaže, da bo ta lokal ob meji še dalje doprinašal k razvoju goriškega turizma.
Sovodnje:
OBČINSKI UKREPI
Prejšnji teden se je zbral novoizvoljeni občinski svet na sejo pod predsedstvom župana Ceščuta. Najprej je izvolil različne občinske komisije, v katerih je sorazmerno zastopana tudi opozicija.
Osrednji del občinske seje je izčrpala razprava o asfaltiranju srenjskih cest. Za ta dela je določenih 15 milijonov lir. Država jg prispevala deset milijonov, ostanek bo pa morala kriti občinska uprava z lastnimi dohodki. V načrtu je tudi asfaltiranje ceste od Devetakov do Vrha. Delo se bo pa moglo izvršiti le, če bo cestno gradbeno podjetje dovolilo odplačevanje v dveh obrokih. Občani pričakujejo, da se bodo tudi temeljito popravili cesto skozi Gabrije. Popravljali so jo sicer že, toda asfaltna plast kaže zopet dosti lukenj in gub ob strani cestišča na ovinkih, da je kar težko prevozna.
Občinski možje so govorili tudi o napeljavi vodovoda k oddaljenim hišam. Za končna dela bo potrebnih še d^vet milijonov lir.
Starši šoloobveznih otrok imajo tudi svoje skrbi, Vznemirjeni so, ker se govori, da bo v šoli ukinjeno eno učiteljsko mesto. Napravili so že korake pri šolskih oblasteh, da bi do tega ne prišlo.
Števerjan:
ZA UREDITEV CEST
Deželni odbornik za javna dela dr. Ma-sutto je v sredo sprejel na sedežu deželne uprave v Trstu števerjanskega župana Stanislava Klanjščka in občinskega odbornika Adrijana Koršiča, ki ju je spremljal deželni poslanec dr. škerk. Predstavnika števerjan-ske občine sta orisala odborniku upravni, finančni in šolski položaj svoje občine. Nato so podrobno obravnavali vprašanje deželnih prispevkov za ureditev cest, znižanje cene vodovodnih uslug, izboljšanje javne razsvetljave in za gradnjo dveh ljudskih hiš.
Odbornik Masutto je pokazal veliko zanimanje za obrazložena vprašanja ter zagotovil svoje posredovanje. Med drugim je izjavil, da bo imela turistična cesta »češenj in vina«, ki pelje skozi Števerjan, prednost pri izvajanju načrta.
OBISK IZ AMERIKE — ŠOLA
V	ponedeljek zvečer se je zbrala »Na dvoru« velika množica ljudi k nastopu ameriškega tamburaškega in folklornega zbora »Tamburica«. Prireditev je bila napovedana že za nedeljo zvečer, a je morala odpasti zaradi slabega vremena. Zato je pa v ponedeljek navdušil vse navzoče izvrsten nastop mladih ameriških gostov, ki so v narodnih nošah peli slovenske, hrvatske in ameriške pesmi in izvajali folklorne plese. Nastopajoča skupina ni več amaterska, ampak je že umetniško uživljena v posamezne točke.
Druga zadeva, ki pa ni tako razveseljiva, je šola na Valerišču. ŠQlsko skrbništvo je namreč ukinilo, poleg enega učiteljskega mesta v Gorici in dveh v Pevmi, tudi eno na Valerišču. Starši so podpisali vlogo na šolsko skrbništvo, katero je tam naš župan oddal. Kakor smo zvedeli, je bila tudi ta vloga zavrnjena z izgovorom, da je premalo šoloobveznih otrok.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Duhovni profili
JtiMZtjou&i 3 fllr&cutt JLohiriiviii
V	nadaljevanju serije naših intervju-vov »Duhovni profili« smo naprosili za razgovor enega izmed urednikov in glavnih sodelavcev revije »Most«, Aleša Lokarja.	Uredništvo.
Se vam zdi danes po poldrugem letu, da je izkušnja z revijo »MOST« pozitivna ali negativna?
Pozitivna je. To lahko sklepamo že po odmevu, ki ga je bila revija deležna. Pred izidom prve številke sem se nekoč pomenkoval z znanim tukajšnjim žurnalistom in mu rekel: če uberemo pravo smer, se bo nujno zganilo na desni in na levi. In res, že po prvi številki, ki nikakor ni bila odlična, ampak je še vedno ostajala na nivoju povprečnega manjšinskega lista, je reakcija prišla kakor hladna prha.
Revija pa je pomembna tudi za sodelavce same, kajti angažma nas je potisnil iz anonimne abstraktnosti in dotipali smo se do resničnih dimenzij problemov. Razen tega pa je nastala med nami prijateljska komunikacija.
V čem vidite glavno nalogo Mostu?
V pripravljenosti, da se lotimo vsakršne okostenelosti (tudi svoje lastne), ne da bi istočasno pozabljali prožiti rok na vse strani in v odprtosti do vsakršne pozitivne pobude ne glede na ideologijo ali stranko. Skratka: vloga mostu.
Menim, da Most nima družbenih in tvarnih možnosti, da bi se razvil v elitno literarno ali idejno revijo, kakor bi to bilo bolj naravno v Ljubljani, Firencah, na Dunaju ali v kakem drugem narodnem središču, kjer se rešujejo problemi celega naroda. Obmejni ljudje smo, povečini dvojezični in razdvojeni. Tudi revija mora rasti in te danosti. Postane pa lahko glasilo tega občutja, ki je zelo moderno. V tem smislu lahko postane pomembna. Zopet moram opozoriti na posrečeno ime, ki so ga ji dali ob ustanovitvi. Most naj povezuje razdvojenost in premostuje nasprotja.
Želeti pa bi bilo, da bi se ljudje nasprotujočih si skupin globlje zavedli nujnosti mostu in začeli zavzemati do revije resničnejše stališče. Dosedaj so se skušali soočiti z nami na nek infantilen način: potiskajo nas v nasprotnikov tabor, češ da smo prefinjeni agenti nasprotnika. Zavedati bi se morali, da je razpoloženje Mostu danes splošno občutje ljudskih množic.
Kaj menite o sodbi, ki jo je Boris Pahor izrekel v intervjuju v našem listu o reviji Most in o Rebulovem odgovoru na njegove teze glede tega, kakšna naj bi bila »napredna« revija v Trstu?
Te polemike ne moremo razumeti, če ne vemo, da pravzaprav korenini še v času, ko je Alojz | Rebula napravil dva poskusa za avtonomno slovensko revijo v Trstu, poskusa, ki sta oba propadla, ker so se proti takemu izdajanju baje izrekle mogočne sile. Menim sicer, da sta poskusa | propadla, ker takrat idejna in politična situacija še ni bila dovolj zrela. Na vsak način je šlo za napredno, živo revijo (spominjam se na primer, da ' je urva številka Tokov bila na izredni višini) in mi pri Mostu smo na nek način dediči teh poskusov, saj je Alojz Rebula začutil potrebo, da se nam pridruži, čeprav morda naša revija takrat ni dosegala podobne idejne in umetniške višine,
Glede naprednosti pa bi Borisu Pahorju v prijateljskem razgovoru rekel, da to ni tako enostavna stvar. Naprednosti namreč ne dela samo določena preteklost, drugače bi morali imeti za naprednega De Gaulla, ki se sklicuje na' francosko revolucijo (pa tudi na rezistenco), Stalina, ki se je skliceval na oktobrsko revolucijo in pravzaprav celo Hitlerja, ki je bil sicer nacionalni socialist, a vendarle socialist, vsaj po imenu. Seveda sem daleč od tega, da bi podcenjeval grozotno preteklost tistih, ki so bili v koncentracijskih taboriščih, naše abstraktno govorjenje o tem, danes ko sedimo v udobnih foteljih in puhamo v zrak oblake dima, zveni ceneno. Ostaja pa dejstvo, da zunanjega, formalnega merila naprednosti ni, ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Naprednost je stvar, ki jo je treba vedno znova dosegati in za katero se nam je vedno bati, da se
nam je že zopet izmuznila. Naprednost je pričevanje resničnega stanja, etapa v skupinskem osveščanju, izvijanje iz procesov skleroze in 'stihije, napor in sinteza, kazanje ogledala narodu, preroštvo.
Sicer pa se zadnje čase »mrtvorojeni dogodki« v naši kulturi skoraj načrtno vrste s pospešenim tempom, morda zato, da bi s svojo kvantiteto prevpili in zameglili novo kvaliteto, ki se v nas prebuja in katere resničnost že mogočno utripa v slovenskem svetu. Nujno moramo mednje šteti tudi blejsko zasedanje pisateljev. Ne zanikujem, da lahko tak kongres opravi neko svojo funkcijo informativno-turističnega značaja (vsi tuji časopisi so namreč pisali, kako lep je Bled, kakor oko potopljen v hribovito odejo gozdov), ne razumem pa, kje je tu kultura. To je kultura, ki skrbi in upa samo še na penzijo.
Priznam pa, da sem z zadoščenjem opazil, da aristokratskemu (in naprednemu) Silonejevemu duhu vendarle ni ušlo dejstvo, da je Pučnik še vedno za rešetkami, čeprav so bolj reklamiranega Mihaj-lova za to priložnost oprostili.
V	čem je duhovni skupni imenovalec sotrudni-kov Mostu?
Mislim, da je to predvsem dejstvo, da smo od srednje šole sem morali molčati. Ni bilo namreč priložnosti, kjer bi se razpisali. Medtem se je v nas nabiralo različno izkustvo in znanje: študirali smo po tujih univerzah, spoznavali antinomijo med slovenstvom in tujstvom na zelo intimen način, saj govorimo dvoje ali troje tujih jezikov kakor domačega, se oddaljevali od tradicionalnega katolištva in se začeli premikati v težnostnem območju marksizma, spoznali »american way of life« med okupacijo Trsta, a istočasno ohranjali vezi s patriarhalnim kmetskim elementom, živeli po različnih deželah, spoznavali dekleta, prebirali razne knjige in revije, se po notranji krizi praznine in absurda, ko ti je vsa tvar dana, a se nad njo ne moreš več veseliti, soočili z novim krščanstvom na zrelejši in usodnejši način in se istočasno zopet približali slovenstvu.
Zadnja leta pred izidom revije sem bil tako poln vsega, da se mi je vsaka prebrana ali slišana beseda zdela zguljena in tisočkrat ponovljena (najbrž po krivici). Vse spoznanje in doživetje je pritiskalo na izrazni organ, ki ga nismo imeli.
Revija je postala naš izrazni organ. Mnenja sem, da se ob njej skupinsko rešujemo iz naključnosti življenja.
Mislim, da je dozorelo tisto, kar so v srednji šoli vsadili dobri profesorji, ki so nas navajali k pisanju, pomagali pri domačih in šolskih nalogah, pri Literarnih vajah itd.
Na vsak način pa bi morali biti kljub vsemu vedno pripravljeni tudi na možnost, da naš osebni napor zamahne v prazno. Tudi sami sebe ne smemo precenjevati.
Zakaj se ne oglašate več z leposlovnimi prispevki v reviji? Prvi ni tako slabo obetal. So vzrok temu, da ste umolknili, nekatere neugodne kritike oziroma polemike, ki jih je vzbudila vaša prva novela, ali pomanjkanje zaupanja v lasten pripovedni talent?
Novela »Praznina« je nosila vse pomanjkljivosti prvenca, napisal pa sem jo iz pristnega občutja tukajšnjega človeka, ki se vara s fikcijo osladnih weekendovskih avanturic in s tisto malo romantike, ki jo nudijo, v resnici pa je njegovo življenje kraljestvo brezobzirnosti in atomizirane površnosti.
Ob tej priliki bi izrekel nekoliko paradoksno mnenje, da je novela pravzaprav neke vrste priznanje socialističnemu človeku, ki sicer ni soc-reaL-stični angel, kakor bi hoteli naši levičarji,, a je nekje vendarle po sili razmer avtentičnejši pričevalec naše dobe.
Materializem prevladuje tu kakor tam, le da je pr) nas uradno zamaskiran z raznimi zastarelimi miti in iluzijami.
če verujemo, da bo prišlo do preobrata v ljudeh, tedaj je njegov začetek iskati tam, kjer bc resnica nedvoumna v vsem svojem strašnem obsegu, človek pa prisiljen, da zavzame jasno stališče.
Novel ne pišem več, ker sem na -kratkem s časom, porabim ga za poklicno delo, za družino, za sourejevanje revije; kar ga ostane, je na razpolago kakemu eseju ali krajši stvari.
Kdo vzdržuje revijo Most?
Štiri tanke zvezkč na leto pa res ni težko vzdrževati: nekaj denarja nam pošljejo naročniki, nekaj zvezkov prodamo, nekaj zberemo z oglasi — upajmo le, da se bo vedno vse tako lepo izteklo. Za sabo nimamo nikogar, da bi nas finansiral, zato pa smo svobodni, da izrečemo svoje pomisleke na vse štiri strani neba, nihče nas ne more zaradi tega »ukiniti«.
Za šalo (bridko šalo sicer!) naj povem še, da so v Ljubljani baje šušljali, da smo »ekspozitura NATO«. Kakšna čast! Menda je v proračunu NATO za prihodnje leto za postavkama atomske in H-bom-be, tudi postavka MOST. Nekoč so mostove metali v zrak, danes pa je most eksploziv najhujše vrste.
Se vam zdi, da je razkol med desničarske in levičarske katoličane pri Slovencih dokončen in da ni mogoč med njimi noben ploden dialog in noben idejni preporod, ki bi jih povedel iz tega razkola, ali pa ste v tem pogledu optimist?
Kjer akcija izzove reakcijo, pomeni, da je narod živ. Priznati moramo, da se je naš človek — tudi desničar — vsa ta leta mučil z raznimi težkimi problemi. Pravzaprav se mu moramo zahvaliti, ker samo polemično stališče zmore razčistiti in konkretizirati probleme. Ko pa argumenti utihnejo (zadnji ali predzadnji članek v Katoliškem Glasu) in se na njih mesto vrine apriorno stališče, tedaj tudi polemika nima več smisla. Vsekakor je upati, da pride do streznjenj in novih spoznanj, čeprav sem za določene ljudi glede tega pesimist. Vendar si upam reči, da je danes skrajnostno stališče last samo nekaterih posameznikov, cerkveno vodstvo se je že pomaknilo na pozicije dialoga in sožitja.
Kaj sodite o kulturnem in seveda predvsem o literarnem dogajanju v Ljubljani? Zasledujete tamkajdnji duhovni razvoj mlade generacije?
V	Ljubljani mladi zelo hitro dozorevajo in se izčiščujejo v situacijah, ki so nam deloma tuje in eksistenčno seveda dosti težje. Počakati moramo, da se ta nujni razvoj izteče, šele tedaj bo postalo jasno, kam pelje kriza modernega človeka v socializmu in izven njega. Morda pa je, kakor sem že prej omenil, koncem koncev socialimu vendar usojeno, da rodi novega človeka — ne tako, kakor je predvideval Marx, ampak tako, kakor to zahteva človeška narava. Dialektično namreč.
Se vam ne zdi, da mlada generacija literatov nekam predolgo tava v krogu in ne najde izhoda v neko sprostitev? V njihovih pesmih in novelah občutimo — za naše pojme — strahoten in kar pretiran, nerazumljiv pesimizem. Kaj je temu vzrok po vašem mnenju?
Vse to se mi zdi del njihovega pretresljivega razvoja, ki je nujen zanje, a tudi za nas. Vendar bi se le težko odločil za oznako »nerazumljiv pesimizem«.
Ste mnenja, da bi imeli mlajši slovenski pisatelji uspeh v svetu, če hi jih prevajali in bi bili znani? Kaj bi bilo storiti, da bi svet bolje spoznal slovensko literaturo?
Problem uspeha slovenske kulture v modernem svetu je povezan z vsem dogajanjem, kakor sem ga prejle označil.
Gre predvsem zato, kakor sem tudi že zapisal v eseju o razvoju slovenskega naroda, da pridemo do lastnega izvirnega izraza. In tu gre predvsem a zgodovinski izraz.
Najprej si moramo -biti na jasnem, da imamo ambicije, ki presegajo običajno merilo. To je najbolj čudno. Tujcu diše po megalomaniji, se pravi po čisto eksteriornem kompenziranju manjvrednostnih kompleksov. Mi smo pa prepričani, da izvirajo iz naše notranje sile. Tujca pa ne moremo opozarjati samo nanjo, pokazati bi mu morali rezultate.
Kakor vsi narodi, majhni in veliki, bi morali biti znani zaradi nečesa, kar smo napravili v zgodovini. To je prvi korak do našega avtentičnega bitnega izraza. Danci so znani na primer zato, ker so ustanovili zelo visoko obliko socialno-demokrat-ske civilizacije. Portugalci zato, ker so odkrili veliko število prekomorskih zemlja. Avstrijci so civilizirali jugo-vzhedno Evropo, itd. Mi do našega polnega izraza še nismo prišli, kar ni čudno, saj smo kulturno stari komaj dvesto let. V naši zgodovini in kulturi pa nujno najdemo njegove sledove (drugače bi ne bila naša). V že omenjenem eseju sem te sle-
(Nadaljevanje na 9. strani)
GOSPODARSTVO
E N I
E-nte N-azionale I-drocarburi je italijansko državno podjetje za gospodarjenje z ogljikovimi hidrati, ogljikovimi spojinami. To je zelo veliko podjetje, saj je leta 1964 štelo 58.800 zaposlenih, ki so skupno prejeli 135 milijard plač. Tudi državna blagajna je prejela obilno porcijo, saj je dobila v letu 1964 na posrednih davkih (užit-nine in drugih dohodkov) 252 milijard lir ali nad 55 milijard več kot prejšnje leto. Neposrednih davkov pa je plačal ENI nad 9 milijard. Kljub lanskim splošno slabim gospodarskim razmeram v Italiji, se je ENI še nadalje ugodno razvijal.
Že iz navedenih številk razvidimo, da mora biti ENI pravi gospodarski velikan. Velikan se je razvil iz fašističnega AGIP-a, ki je imel približno isti gospodarski program kot ENI, a je izšel iz vojne gospodarsko obupno razrvan in propadel, tako da ga vlada ni več nameravala obnoviti. Tedaj se je pojavil poslanec inž. Mattei, ki je med vojno vodil demokrščanske partizane. S pomočjo svojih prijateljev je dosegel, da ga je vlada imenovala za likvidatorja AGIP-a. Likvidator inž. Mattei pa ni niti od daleč mislil na kakšno likvidacijo prejšnjega močnega podjetja, pač pa je zgradil na razvalinah AGIP-a novo močno podjetje. To se mu je tudi posrečilo in nastal je ENI, kljub premnogim nasprotovanjem in oviram.
V	okvir ENI spada danes več gospodai skih enot, ki delujejo v tu in v inozemstvu, lemeljna depavnost ENI-ja je bila iskanje in črpanje zemeljskega plina v Italiji ter plinovodi od najdišč do potrošnikov, ki so večkrat zelo oddaljeni. Leta 1964 je ENI-jcva proizvodnja plina v Italiji presegla 7,5 milijard m3 ali levji delež vse italijanske proizvodnje zemeljskega plina. Z zemeljskim plinom pa se bavi ENI tudi v inozemstvu — v 16 državah — in med drugim je lani dokončala v Argentini 1716 km dolg plinovod iz Patagonije do Buenos Airesa.
Važnejši kot zemeljski plin je za ENI petrolej. Lani je ENI načrpal 8,8 milijonov ton surovega petroleja in od teh 2,7 milij. ton v Italiji, predvsem na Siciliji. Po ostalem svetu ima ENI nekaj lastnih petrolejskih podjetij, še več pa v udeležbi z drugimi, zlasti z državami, kjer je delovanje osredotočeno. Taka, najbolj izdatna podjetja so v Perziji (Abadan), v Egiptu, (Sinai), v Tripo-litaniji, Tunisu in v mnogih drugih državah, posebno v komaj ustanovljenih afriških. —
V	Indiji gradi ENI 2 naftovoda v skupni dolžini 1650 Ikm. V Evropi je ENI udeležen predvsem pri naftovodih iz Sredozemlja v Srednjo Evropo, tako iz Genove v Ingolstadt (Zap. Nemčija). Ta že deloma deluje. Udeležen pa je ENI tudi pri alpskem naftovodu Trst-Ingolstadt. ENI ima lastno ladjevje za prevoz tekočih goriv, in sicer 16 ladij-cistern z nosilnostjo 479.000 ton ter dve ladji za prevoz vtekočinjenih plinov.
Znatna je tudi druga dejavnost ENI: V lastnih rafinerijah nafte pridobiva bencin m kopico drugih izdelkov. S podjetjem AGIP prodaja bencin, olja in drugo, v zadnjem času mnogo surovin za plastične mase. AGIP
ima sam tudi priključena podjetja v 25 državah ; večinoma podjetja, iki razdeljujejo gorilni plin za gospodinjstva. Cvetoča podjetja , ima v Argentini, v Libanonu, v Grčiji in na 1 otoku Cipru. Priključena delniška družba ANIC izdeluje umetna gnojila, predvsem dušična, katere večinoma izvaža. Plastične mase in druge cenjene izdelke pridobiva Eni v Ravenni, v Geli, v Vibo Valentia in še v drugih tovarnah.
ENI se bavi s proizvodnjo tudi drugega blaga, za katero ni nafta surovina. V tem oziru je potrebno omeniti veliko podjetje Nuovo Pignone v Livornu, ki izdeluje cevi predvsem za naftovode. Poleg mnogih drugih podjetij spada k ENI tudi Lanerossi, znana tovarna volnenega blaga.
ENI je v živem razvoju in nesrečna smrt ustanovitelja inž. Matteia je povzročila le majhen zastoj v razvoju, ker so stopile na
mesto pokojnega nove sile, katere je prej pokojni za te naloge odločil in izvežbal.
Ogromno podjetje kot je ENI mora seveda imeti na razpolago obilo denarnih sredstev. Ker teh sredstev država ni hotela ali ni mogla nuditi, je moral inž. Mattei v začetku delati skoraj izključno z bančnim kreditom. Ob koncu leta 1964 so znašali bančni krediti 145 milijard in so se tekom leta znižali za 14 milijard. Ostala potrebna sredstva si je dobavil ENI preko vknjižb na nepremičnine (300 milijard), največ pa so doprinesle obligacije, katerih je bilo koncem 1964 za 460 milijard. Lansko leto je prispevala država znesek 25 milijard. Cista zadolženost ENI je znašala koncem 1964. leta nekaj nad 1300 milijard lir, ki so več kot krite z aktivami v znesku 1881 milijard lir.
ENI ima ustvarjene vse pogoje za uspešen razvoj, ki se bo tudi uresničil, če bo na svetu vladal mir in če se tudi tu ne pojavijo kakšni »strokovnjaki«, ki bi gospodarili le za lasten žep. Kaže pa, da je ENI pod posebno strogo kontrolo, ker se demokristjani smatrajo izrecno odgovorni za to podjetje, katero so ustvarili ljudje iz njih srede Ikljub odporu drugih strank. A zgodi se lahko tudi drugače.
STRUNE - POKALICE
Pokalice so tisti temnorjavi, približno 1 cm dolgi, a manj široki hrošči, katere smo kot otroci polagali na hrbet in jih pozivali, naj poskočijo. Navadno so nas ubogali: poskočili so, pri tem pa dali od sebe glas kot »pok« in skoraj vedno padli na noge, na trebušno stran. Ti hroščki se zdijo sila nedolžni, a tem bolj vražja je njihova zalega, njihove ličinke, ki so splošno znane kot »strune«.
Družina pokalic — elateridae — je zelo mnogovrstna, a pri nas je najbolj znan rod »agriotes« z našo navadno pokalico, ki jo Ita lijani imenujejo »saltamartino«.
Oplojena samica se v topli pomladi zarije plitvo v zemljo, ki je zmerno vlažna in bo gata na gnijočem in razpadajočem rastlinstvu. Samica znese 100 do 200 jajčec, navad no kakih 10 v eno vrsto. Nato samica crkne Po približno enem mesecu se iz jajčec izvalijo ličinke, ki se najprej hranijo z razpadajočim lastlinjem, potem pa napadejo korenine najrazličnejših živih rastlin: trav, povrt-nin, okopavin in tudi mladih drevesc, posebno v drevesnicah.
Ličinke pokalic so rumenkasto-rdeče do rjave barve, podolgovate in okrogle oblike ter precej trde. Imenujemo jih strune. Do svojega popolnega razvoja rabijo 3 do 5 let.
V	neugodnem vremenu, to je med hudim mrazom in v veliki vročini, se zarijejo glo-bogo v zemljo, navadno od 50 do 100 cm globoko. Drugače pa so strune zarite med korenine rastlin, katere grizejo, večkrat jih tudi pregrizejo. Celo dobo svojega življenja so strune v zemlji. Tudi končna preobrazba strune-ličinke v bubo se izvrši v zemlji.
Ko sc iz bube razvije krilati hrošček, ne vzleti takoj na prosto, marveč ostane v zemlji do prihodnjega maja. Tedaj krilati hrošči vzletijo na prosto, se plodijo, samice odložijo jajčka, potem pa crknejo. Tako se zaključi življenjski krog tega škodljivca, katerega lahko smatramo za našega največjega vrtnega in njivskega škodljivca.
Za uničevanje pokalice, oziroma škodljivih ličink ali strun imamo danes na razpo-
! lago mnogo kemičnm pripravkov na podlagi aldrina, lindana, klordana, heptaklora in še drugih. Na ovojnini paketov je navedeno, kako dotični pripravek uporabljamo in v kakšni množini. Istočasno s strunami pa uničujemo v zemlji tudi bramorja, črve majskega hrošča in še druge škodljivce.
FRANCOSKA PŠENICA ZA RUSIJO
Tekom maja, junija in julija so prepeljali in še prepeljujejo 192.000 ton pšenice iz Francije v Rusijo. Dogovorjena cena je 59 dolarjev za tono, kar pomeni manj kot 40 lir za kg. Po tako nizki ceni nihče v Evropi ne prideluje pšenice in tudi francoski kmet ne, a dotična cena je mogoča, ker francoska vlada izdatno podpira kmetijstvo in jamči tudi za pšenico zadovoljivo ceno. — Francija redno izvaža pšenico tudi v Anglijo in države EGS-a, v prejšnjih mesecih jo je izvažala tudi na Kitajsko, o čemer se pa sedaj nič več ne sliši. Na Kitajsko izvaža največ Kanada. — Rusija kupuje pšenico v ZDA in v drugih državah z žitnimi presežki, odstopa jo pa svojim zaveznicam, če so v hudi stiski. Tako je pred kratkim odstopila Rusija Egiptu precejšen tovor pšenice, ki je odplul naravnost iz ZDA
v	Egipt. Do sedaj je namreč Egipt dobival potrebno pšenico iz ZDA zastonj, kot ameriško pomoč nerazvitim državam. ZDA so sedaj to pomoč Egiptu odpovedale, ker je egiptovski diktator Naser z darovano pšenico še delal propagando in gonjo proti ZDA. Najbrž se bo isto kot z Egiptom in Naserjem zgodilo še z drugimi, ki kažejo prav malo hvaležnosti za ogromno ameriško pomoč, katere so bili deležni.
Naročnike, ki še niso poravnali naročnine, opozarjamo, naj to store čim prej. Poravnajo jo lahko ali na upra-
vi	lista ali po poštni položnici, ki jo dobe na vsakem poštnem uradu.
Uprava
VIRGILU SCEKU V SPOMIN
UZAKONJENA KRIVICA
Na protest naših poslancev proti uničenju slovenskih in hrvaških ljudskih šol je odgovorila vlada. Najprej je poslal minister Gentile poslancem pismo, v katerem pravi, da se s krivico »popolnoma strinja in jo iz srca odobrava.« Potem
169.
Dr. E. BESEDNJAK
pa je izšel v Uradnem listu od 14. oktobra zakon, ki prinaša smrtno obsodbo drugorodnih šol.
Člen 4 pravi dobesedno:
»V vseh ljudskih šolah kraljevine se vrši pouk v državnem jeziku.
V	občinah, kjer se navadno govori drug jezik, se bo ta poučeval kot predmet v dodatnih urah.
Pouk drugega jezika je obvezen za drugorodne učence, če so to zahtevali njihovi starši ali zakoniti zastopniki v začetku leta.«
Takih krivic smo deležni samo in izključno mi, ki živimo v svobodoljubni državi,« je komentirala G. S.
DOLJNJE CEROVO
»Iz Doljnjega Cerova v Brdih smo prejeli nastopno poročilo — je potem poročala. — Kakor povsod drugod so tudi pri nas vpeljali za prvi razred italijanščino kot učni jezik.
Prišla je učiteljica, ki naj bi poučevala naše najmlajše šolarje. Toda kakor drugače ni moglo biti, italijanska učiteljica se s svojimi malčki ni mogla razumeti. Trudila se je par dni( ko pa je videla, da je njeno delo brezuspešno, je pobrala svoje stvari in odšla.
Ugotoviti smo hoteli, kako ukaz šolskih oblasti ugonablja ne samo naše šolstvo, temveč tudi učiteljstvo italijanske narodnosti, ki se zaveda svoje svete dolžnosti.
STARŠI PROTESTIRAJO
Neprimerno hujše so pa občutili krivico starši, ki nosijo odgovornost za vzgojo otrok. »Edinost« hvali vrle Trebence in Trebenke, ki so storili odločen korak proti poitalijančenju domače ljudske šole.
Starši iz Trebč zahtevajo v protestu na prefekta, da ostani poduk tak, kakor je bil do sedaj. Podpisov je nad 80, torej gotovo vseh staršev učencev prvega razreda.
»Podpisani starši občine Rihemberk protestiramo svečano pred Bogom in človeštvom proti uvedbi italijanskega učnega jezika na naših ljudskih šolah. Sledi 180 podpisov«( je poročal drugi dopis.
»Podpisani slovenski starši v Vrtojbi pri Gorici so z ogorčenjem zaznali, da se je uvedel v prvem Ijudsko-šolskem razredu italijanski učni jezik. Proti tej nečloveški, nekulturni uvedbi dvigajo podpisani starši najodločnejši ugovor ter zahtevajo, da se spoštujejo njihove naravne in božje pravice do otrok. Sledi 65 podpisov«, je poročal spet drug dopis.
»^Podpisani slovenski starši odločno ugovarjajo,, da se je uvedel na ljudski šoli v Št. Petru pri Gorici za prvi razred italijanski učni jezik, ker to nasprotuje vzgojnim, naravnim, človeškim in božjim zakonom. Sledi 42 podpisov«, je bilo rečeno v nadaljnjem dopisu.
In potem še:
»Protest občine Šturje-Zapuže. Podpisani starši šoloobveznih otrok, opiraje se na naravno in božjo postavo, slovesno in glasno protestiramo proti uvedbi italijanskega učnega jezika v ljudsko šolo. Mi plačujemo šolo in pošiljamo vanjo svoje otroke, da se česa naučijo, a pouk se mora vršiti v materinem jeziku. Sledi 95 podpisov.«
»Podpisani očetje šoloobveznih otrok občine Sv. Križ na Vipavskem odločno ugovarjajo nameri rimske vlade, da vpelje italijanščino za učni jezik v ljudske šole. Že blizu sto let uživa v naši občini rod za rodom blagor ljudskošolskega pouka, ki se je vedno dajal v slovenskem jeziku. Sledi 200 podpisov družinskih glavarjev.«
Toda nima smisla nadaljevati z naštevanjem protestov posameznih občin. Nastala bi predolga vrsta teh protestov, kajti mi smo zbirali podpise, kjer smo jih našli, in jih priobčevali v listu.
KAZENSKO POSTOPANJE PROTI LISTOM
Državni pravdnik v Trstu je vložil tožbo proti odgovornemu uredniku »Edinosti«, ker je baje list s svojimi članki proti poitalijančenju slovanskih ljudskih šol, javno zasramoval ustavne naprave države« ter »ščuval slovensko prebivalstvo k nepokorščini proti zakonu ministra Gentileja o preured-bi šol v novih pokrajinah.«
Pravtako je uvedeno kazensko postopanje proti odgovornima urednikoma »Istarske Riječi« in »Učiteljskega lista«.
K temu predvsem bi mi pripomnili, da bodo prav gotovo spravili vprašanje slovenskega in hrvat-skega šolstva v Italiji v ospredje splošnega zanimanja in sprožili o našem šolstvu debate, kakor še nikdar prej.
Ti procesi pojdejo torej politično povsem mimo svojega cilja.
(Dalje)
Francis je vprašal, kateri so ti pogoji.
»Pogoji niso, kot sem že dejal, ne nečastni in ne pretirani,.< jc odgovoril ravnatelj. »Hkrati pa vam vendar ne prikrivam, da tudi niso najbolj navadni.«
Francis ga je prosil, naj mu stvar podrobneje pojasni.
»Pogoja sta dva«, je odvrnil ravnatelj. »Samo dva, razumete? In vsota znaša, kot sem vam povedal, kaj ne, štiristo funtov na leto: štiristo funtov in brez odbitkov, dragi gospod, brez odbitkov.«
In pri tem je zelo slovesno pogledal Francisa.
»Prvi pogoj je, recimo, zelo enostaven,« je nadaljeval. »Prihodnjo nedeljo, 15. tega meseca, popoldne morate biti v Parizu in se podati k blagajni gledališča Comedie-Frangaise, kjer vam bodo izročili vstopnico, rezervirano na vaše ime. In od vas se ne zahteva nič drugega kakor tole: da prisostvujete predstavi tega gledališča v naslanjaču, ki vam bo določen; nič drugega.«
»Rajši bi se našel tam na 'kak delavnik,« je pripomnil Francis. »Toda če je tako določeno ... «
»In to v Parizu, dragi moj gospod«, je odvrnil ravnatelj. »Mislim, gospod, da sem dovolj resen, toda če bi mi dejali, naj se podam v Pariz pod takimi pogoji, vam prisežem, da si ne bi niti za hip pomišljal.«
Temu sta se oba z užitkom nasmejala.
»Drugi pogoj je resnejši,« je nadaljeval ravnatelj. »Moj klient, ki se zelo zanima za vaše dobro, vam absolutno želi svetovati pri izbiri neveste. Absolutno, me razumete?«
»Razumem, a bodite tako dobri in mi to zadevo natančneje razložite. Kaj želi moj nevidni dobrotnik? Poročiti me s kakšno določeno žensko, in kakšno, z dekletom ali z vdovo, z belo ali s črno?«
»Lahko vam zagotovim, da je glavna skrb mojega klienta ta, da bo vaša bodoča žena taka, da bo v vsem primerna za vas, tako po starosti kakor po svojem stanu. Kar pa zadeva njeno barvo, se nisem spomnil, da bi ga vprašal. Toda bodite gotovi, da si bom takoj zabeležil vaše vprašanje in prihodnjič vam bom že lahko sporočil odgovor.«
Tedaj je Francis dejal:
26
R. L. STEVENSON
Zgodba o biši z zelenimi polkni
»Gospod, videli bomo, če se v vsej tej zadevi ne skriva kakšna spletka in morda najhujše vrste. Pogoja, ki sta povezana s ponudbo, ki ste mi jo sporočili, sta v resnici nepojmljiva, kar neverjetna ; in na žalost vam moram priznati, da dokler ne bom bolj jasno videl v vsej tej zadevi in spoznal, da so jo narekovali bolj razumljivi nameni, ne morem iti v tako kombinacijo. Obračam se torej na vas, da mi vso stvar nekoliko razčistite. Saj moram vendar poznati razloge, ki se skrivajo za tem načrtom. Če pa jih ne poznate, ali jih ne morete uganiti, ali pa mislite, da mi jih ne smete razkriti, bom vzel svoj klobuk in se vrnil v banko, iz katere sem prišel.«
»Razlogov točno ne poznam,« je odvrnil ravnatelj, »vendar si jih lahko predstavljam. Povem vam torej, da je glavni vzrok vse te zadeve, ki je dozdevno čudna, vaš oče.«
»Moj oče!« je vzkliknil Francis z največjo nevoljo. »Tako plemenit mož, katerega najmanjša misel mi je znana, in celo vsak groš v njegovi mošnji!«
»Napačno ste me razumeli. Nisem mislil Mr. Scrymgeourja seniorja, ker on ... ni vaš oče. Ko sta se on in njegova žena preselila v Edinburg, ste imeli vi samo eno leto in tri mesece. Zaupani ste jima bili v rejo. Ta skrivnost doslej ni prišla na dan. Toda resnica je ena sama in sicer ta, ki sem vam jo povedal. Vaš pravi oče je nepoznan in ponovno vam izjavljam, da menim, da je to ta originalni človek, ki vam po meni sporoča svoja predloga in katera sem vam, kot mi je bila čast, že razložil.«
(dalje)
Š I* O H T IV I 1P H iC O LK D
KAKO BO Z ZRAKOM V MEXIC0 CITY?
Visoka lega mehiške prestolnice, kjor bodo prihodnje olimpijske igre, še vedno vzbuja živahne polemike po vsem športnem svetu. Kot je znano, leži Mexico City dokaj visoko, kot na kakšni visokogorski alpski planoti, kar bi lahko po mnenju nekaterih športnih strokovnjakov zaradi razredčenega zraka povzročalo tekmovalcem razne težave.
Ta razredčeni zrak vzbuja diskusije med športniki že več časa. Eni trdijo že, da tekmovanje v taki višini sploh ni priporočljivo, drugi zahtevajo aklimatizacijo, tretji ipa so zopet mnenja, da je tudi nastopanje brez aklimatizacije povsem nenevarno. V vso zadevo se je zdaj vmešal še bivši predsednik novozelandske atletske zveze dr. Neale Jefferson, ki je tudi zelo cenjen športni zdravnik. Mož je vse podatke o mehiškem visokogorskem ozračju dobro preučil in prižel do takih izsdedikov:
Za manj naporne športe ozračje mehiške prestolnice ni nevarno. Drugače pa je na primer s tekači na dolge proge. Ti pogosto tečejo tako, da povsem izčrpajo svoje telesne sile. V običajnem okolju si hitro opomorejo, v Mehiki, kjer v zraku ni dovolj kisika, pa bi lahko v takem primeru nastopale nepopravljive posledice, pri nekaterih celo smrt.
Dr. Jefferson vidi zato edini izhod iz tega položaja v dolgi aklimatizaciji, ki bi morala trajati vsaj dva meseca. Ta aklimatizacija pa bi morala colo biti postopna: atleti bi morali nekaj tednov
ZENA IN DOM
KAJ NAM OBETA JESENSKA IN ZIMSKA MODA
Najbolje je, da si ogledamo, kaj so predstavili na svojih modnih revijah veliki italijanski in tuji krojači, in iz karakteristik, ki so jim skupne, povzamemo, kakšne bodo glavne smernice letošnje jesenske in zimske mode.
V Firencah se je 30. revija modelov v Beli dvorani palače Pitti pričela 19. julija. Rimljan Fabiani in Florentinec Pucci sta pokazala svoje nove stvaritve, med katerimi so posebno značilni elegantni kostimi iz dragocenega blaga, večerne obleke, kjer prevladujeta bela in črna barva, ter okraski in perje, ki dopolnjujejo obleke.
Bmilio Pucci je prikazal svojo novo linijo »Gemini IV« po dogodku, ki obeležuje to desetletje, in v tem vesoljnem duhu so tudi njegovi modeli: lahkotni, plešoči, iz blaga z geometričnimi liki.
V Rimu je isti dan predstavila svoje modele princesa Caracciolo: tailleurs s kratkim jopičem za vsako uro, krila, ki so kratka nad kolenom, obleke ohlapne, da dopustijo svobodno gibanje.
Renato Balestra ponavlja motiv z geometričnimi liki, vendar ne v kroju, marveč v blagu. Tkanine double-face v dveh različnih barvah s kombinacijami ustvarjajo razgibane komplete oblek in jopičev. Spet so moderni kratki rokavi in dolgi večerni jopiči iz tulla, okrašeni z vezenjem. Vezenje v geometričnih likih prevladuje nn vseh večernih oblekah in skoro pri vseh modnih krojačih.
Tudi Maria Antonelli je prikazala lik ženske »2000«: dinamično, s kratkimi, nekoliko širokimi krili, jopiči so zelo kratki ali zelo dolgi, v plaščih sc spet pojavi linija »piramide« z geometričnimi našitki. Večerne obleke pa postanejo dragocene: samo zlato in srebro, s sijem luninih žarkov, ozvezdij in nočnega neba, kot da bi bitje, odeto v ta blesteč oklep, hotelo poleteti v višave.
Značilnost Federica Forqueta ie krzno, dragoceno blago za večerne obleke, blago double-face za dnevne. Krila so kratka; pri oblekah, krilih m plaščih se ponavlja motiv »godet«.
Še en Francoz, Jacques Estrel: zelo kratka krila, pas visok, rokavi ozki; v glavnem zelo mladostna in avantgardna ženska pojava. Za važnejše nrilike kostimi iz damaska »cloques«, za večere bogati plašči iz težke svile in damaska.
To so v glavnem linije, ki naj bi dale približno sliko letošnje jesenske in zimske mode.
M. M.
trenirati v nižje ležečih krajih, nato nekoliko višje in šele na koncu v Meksiku.
Razumljivo je, da si tega ne bo mogla privošči'-ti skoraj nobena reprezentanca. Tekmovalci bi morali dobiti v svojih službah vsaj trimesečne dopuste, tisti pa, ki še obiskujejo kako šolo, izostati za toliko časa od šolskega pouka. To pa se skoraj nobenemu ne bo posrečilo. Zato pa je treba najti nov izhod iz tega položaja: v kolikor ne bodo tekači na dolgih progah tekli z jeklenko kisika na hrbtu in masko na obrazu, kot podvodni potapljači], bo najbolje, da se zopet pojavi kje kak strokovnjak, ki bo izračunal in ugotovil, da mehiško visokogorsko ozračje tudi dolgoprogašem vendarle — ni nevarno.
Seveda pa bo treba preučiti izkušnje mehiških športnikov. Tisti, ki so doma v Mexico City, so tistega ozračja sicer navajeni, a v glavnem mestu tekmujejo tudi športniki iz nižin in celo z morske obale. Dobro bi bilo vedeti, kako ti prenesejo ozračje na tisti visoki planoti.
—•—
ITALIJANSKI NOGOMET V ŠTEVILKAH
Letošnje italijansko državno nogometno prvenstvo je že zdavnaj za nami, vendar pa so šele zdaj statistiki utegnili urediti vse številke o tem tekmovanju. Če si jih pogledamo nekoliko bolje, si bomo lahko ustvarili vsaj približno sliko o italijanskem nogometu v luči številk.
Zc več časa ni nobena skrivnost, da zanimanje za nogomet — vsaj na tribunah — upada. Lanske tekme prve lige si je ogledalo 4 in pol milijona gledalcev, kar za več kot dva milijona manj od rekordnega števila, ki so ga zabeležili pred dvoma letoma.
Zanimivo pa je, da se niso sorazmerno znižaili tudi dohodki posameznih klubov. Lani so npr. italijanski prvoligaški klubi zaslužili 7 milijard in 700 milijonov lir. Letošnje prvenstvo pa je bilo slabše le za 300 milijonov lir.
Med posameznimi klubi se je letos vilasti izkazal Inter, ki si je osvojil vrsto sezonskih rekordov in sicer naslednje: v teku prvenstva je predal nad pol milijona vstopnic, imel je 13.000 abonentov, njegovi abonenti so 220 tisoč krat sedli na tribuno, vseh gledalcev v prvenstvu je imel nad triče-trt milijona, z vstopnicami je zaslužil skoraj tri-četrt milijarde lir, s prodajo abonmajev pa le malo manj kot milijardo.
Hft'2qOVO't 3 r	jCftfcfl'l/f'111
(Nadaljevanje s 6. strani)
dove iskal z dialektično metodo. Danes se vsi strinjamo, da se ti sledovi sublimirajo v Prešernovi Zdravici, v Cankarjevem plemenitem socializmu, v narodnoosvobodilnem Iboju, v Edvardu Kocbeku, v Perspektivah, itd.
Imam občutje, da nam gre danes zgodovina naproti, čeprav bo najbrž treba še trdega dela in napora, da dosežemo svoi dokončni obraz.
Skratka: uspeh bomo imeli, če bomo znali tujcu nekaj nuditi, ga pritegniti. Danes smo zanj vse nreveč brezoblična in neizrazita bitnost. Priznava, da imamo lepo deželico in prijetno prestolnico, a nič več. Vedeti moramo namreč, da se mora vsak človek potruditi, da se seznani z neko čisto tujo kulturno in zgodovinsko situacijo. Vsak se boji prestopiti mejo mu že znanega in preizkušenega sveta, kakor piše Vladimir Vremec v zadnjem Mostu. Ta napor se izplača le. če si človek obeta duhovno obogatitev, ki mu bo služila pri lastnem počlovečevalnem procesu.
V	tem smislu bi bil lahko PEN klub res nekaj storil — Iansiral bi bil lahko vsaj Kocbeka, njega danes že lahko nokažemo. Kocbek je že naš rezultat. če naj se tako izrazim. Mislili so morda, da bi delali tako samo Kocbeku slavo, v resnici pa bi io sami sebi, kaiti kaj lahko skupnost večjega pokaže kot prodor v smeri duha?
Ostanek našeea starega provincializma pa je v tem, da priložnosti nismo izkoristili iz manjvrednih razlogov. Rusi so v tem pred nami. Pokazali so Leonova. Jasno: njih totalitarizem je morda hujši, a provincialci niso.
Da to ni samo moje mnenje, dokazuje dopis, ki ga je glede Kocbeka ob blejskem zasedanju prejel italijanski dnevnik GIORNO.
Pisma uredništvu
Prejeli smo sledeči dopis:
V imenu tudi mojih mladih prijateljev, mož in fantov, poročam, da smo z velikim zanimanjem brali članek v Novem listu z naslovom »Naš najhujši problem«.
Ob članku sem se zamislil na podobne razmere v naših vaseh okrog Gorice: v Rupi, na Peči, v Gabrjah, Sovodnjah in Vrhu.
V Rupi je bilo letos sorazmerno še precej porok. Zgodilo se je pa tako — pota ljubezni so pač čudna — da je večina zakonskih zvez mešanih. Jezikovno mešane družine pa, kakor vemo, predstavljajo minus za naš narodni obstoj. Ne govorim iz kake narodne nestrpnosti, ampak hočem le ugotavljati, da je na žalost med našo mladino premalo praktične narodne zavednosti. Kaj pomagajo takozvana tridnevna slavja z izvolitvijo »krasotic«, če pa potem prav te obsede kot stare tete.
Na ta način bo vedno manj slovenskih in krščanskih družin. Saj vidimo tudi, da otroke iz mešanih zakonov ne pošiljajo v slovenske šole.
Pa še nekaj nas sili, da javno omenimo. Opaža se namreč, da se tudi zavedni naši ljudje brez pomisleka in prave potrebe n^ podpisujejo v svojem jeziku. Zlasti lastna imena radi pačijo. Cemu tako? Ali s; morda sramujejo lastnega imena?
Spoštovano uredništvo,
popolnoma se strinjam z uvodnikom »Naš najhujši problem«, ki je bil objavljen v zadnji številki vašega lista. Dovodim pa si vas opozoriti na to, da se iz narodnostno nezavedne gmote, ki jo predstavljajo mešane družine na Tržaškem, ne rekrutirajo samo volivci KPI, ampak tudi večina pristašev in volivcev tržaških indipendentistov, kar se mi tudi zdi zelo značilno. Kot znano, so tudi med njimi mnogi Slovenci brez prave slovenske zavednosti.
A. V., Trst
RAZPIS NATEČAJA
za podelitev štipendij in izpopolnitev v slovenskem jeziku in literaturi
Republiški sekretariat za prosveto in kulturo SR Slovenije
razpisuje na podlagi jugoslovansko italijanskega sporazuma o kulturni izmenjavi z dne 21 julija 1964 in kasnejših dodatnih sporazumov, sklenjenih v mešanem ju-goslovansko-italijanskem odboru, predvidenem v 8. členu specialnega statuta, priloženega k Londonskemu sporazumu z dne '5. oktobra (1954
natečaj
za podelitev štirih štipendij za študij in izpopolnitev slovenskega jezika in literature pri univerzi v Ljubljani za akademsko leto 1965/66.
Vsaka od navedenih štipendij znaša skupno
720.000	din za celotno akademsko leto, štipendije se lahko podaljšajo še za eno akademsko leto. Namenjene so pripravi in specializaciji učiteljev osnovnih in srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na področju pod italijansko upravo ter tistih oseb, ki želijo poučevati na navedenih šolah.
Prošnje za dodelitev zgoraj navedenih štipendij lahko vložijo pripadniki slovenske narodnostne skupine, ki imajo diplomo srednje šole ali višjo diplomo. Prošnje lahko vložijo tudi tisti, ki so že eno akademsko leto dobivali štipendijo in jim je za dokončanje študija potrebno še enoletno bivanje v Ljubljani. Ti prosilci morajo priložiti podatke o dosedanjem študiju.
Nekol kovane prošnje, s kratkim življenjepisom prosilca in ustreznimi podatki zlasti o dokončanem študiju in o morebitni dosedanji službi, naj prosilci vlože pri šolskem skrbništvu v Trstu do 20. avgusta t. 1.
Izid razpisa bo pravočasno sporočen vsem udeležencem.
21
it
e
-\
©
k
3
piše in riiit Miki Muster
j
•0^3
g.P“
S*|
;
2.<w čf ?T c/> P Pl 3 w S
rr* n< P CD , * ??
H«—, p o
P* a'
It
s*r a
Š-~
B|.
a§-£
o<
2L
»1
n
s •
a
• o
=> < ,
0	(D
< g.
O. p
Pt »i p
«! 3
H
1	^ (/)<
la
»i
c ft
•s;
S n
5 g-!
V) < 1
S
'I?
P 71 sr o
I'!
p a
o c
n>
< pt
-* P p S c p
3 r-
' O
p S.
s &
G p
K- N — r,< £ c 3 9-
p
cd 3
'l N
£-g i-
C/5 pj
» S 3
s
n Er
t/i<
CS,d' E™ 3 R* s
c w a
3 s 2 g £.5. g-^.E
P. V)< '
__ >——• •
* *• *.£>
g-v.
• C
Ss
v
gl
< 3
as
? cd
ga*?
rt> ~. -oo< CL v>
£3 <?
J? C/) (TO
§ a. ni p
Il"'3
. n ^ tr
g | 8
S B
>FS»
g e-g-i*.
š.»5»
° £ 3u,s?i
n M 5
s*n a -•
0 2 §sr
t—. 5? *“■
° P » pL*d Ps: p
|!is
t>r _. k; n?5!*
e a w
°>g w
H o K;
- p d tu
r
7
C
s
s's g. a
o's" ■?
«. 0 *
- « o 2
n ~ p'
g-g o
3	<-»
P '7? W 9? S* P? P	C
2*8
7Q
rt i- 5T
“o-3 0
ffi«o-3 3re U1
‘S
fcgr
J” 3 w -o (/>«§• ** | 2 e-g §-
o
N<
g*?
‘S
p
. C/) c/)
D G 3
EL’ < <T> a n< p. cd N Jj pr
g.w.o jSa _ S* ss
O 5
w * 1-.
s " - ^2 ?§■§
P & *“
CL -• P G D "1
§-•“1 « <S 2.
g 8 g-
la:
2. Q
l-H 5'
3	'-'
O aq
3 ET-6’
^ TO g"
3 2-8 ~ ~ 3
3 x -5 n -• o 3
3 ~	0‘
3 - *■ 33»
S5 C3
3 ? Z 3 ^2: c ‘
C/r ^
3 ° 2.
H)
-• 3
P
p S-
ioSr
3 V)
S |S rS 3
o«i n o* 3 ■
' 3
o <* G<o
~ -a cd 3_. o’ ^
p
3
5* O o
. o o
3 o
g S.
*“■ a
3# g. w
fD* - n>
a* & 0
St 8*
71?-
r> m
p V)
S ^ —-_.
2 “g.™
“RF-sr ■ 3 o
O g.>r ■d S a 5 E.G3 p 0
O1 <	2
1» ei
S<u
(/Kft D-'«
o | a p'
p 3 1/1 r
* =-ra a
C/5 CT
O O
— 3-
p* Q,S-3 =T pr o 9 tp 9
3 oq 3 q n> p.nq a g p 8-p'*s
3 o’!:
N O ^
§-^2 s-8 S
■r*. 3
3 2 2 '
^ 2' ^ »S.-«-0
a-Ertd
- O
a,
p
n.
8L*
-s ’	2
g <*
E. (9
- D- 0»
a
H P CL
g N1
lil
3 Ito
3- G p p & < &? ° ag. 5
CN S n>
p- O P p o* r“
^ P S?* ?r _. H g.
§ g 3 O
» g £• p»r c75
' fD 2*
. 0Q
-.H n
g. n ' c g 2 S"
s 2
3 “o ^ 0 </> 3 ^ 9 m cr
? ? 3 SL*
r
1