Lojze Perko:
Osnutek k Martinu Krpanu
Adam Mickiewicz
Mojster mojstrov
Tine Debeljak
Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, navil, strunar, na strune vse prvine, udaril vanje vihre, gromovine in eno pesem svira v večnost časa — a svet dojel ni v spevu niti glasa...
Je Mojster, ki poslikal svod neba je, odraz podob odbil v voda gladine, vzor piramidam vrezal v vrh gora je in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, že v veke Mojster v tem se razodeva — a svet še ene misli ne umeva...
Je Mojster sloga: v nekaj besedi je zajel vso snov o božji veličini, dejanj je svojih knjigo in vizije pojasnil z glasom, čudeži in čini, doslej je svetu segal čez vse meje -zdaj svet prezira ga, za brata šteje.
Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, podobe, kipi, tvoja izrazila? In pritožuješ se, če kdo med brati ti misli, del, besed ne ume brati? Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, neznan in nepriznan od povprecnine!
Severin Šali
Podoknica
Poglej, dekle, nad mestom luna sije in njen lesket poljublja v reki vale, na tvojem oknu noč v cvetove klije ter boža sanje, ki so v tebi spale. Kakor čebelice svoj rodni ulj obleta moja pesem te, metulj.
Na žarkih, ki drhtijo nam z neba, igram svoj spev ko davni trubadur, in čakam, da iz tvojega srca vzbrste poljubi teh bleščečih ur.
Zdaj noč te ziblje v zibki'ljubkovanj, nasmehni se iz svojih belih sanj.
Odpri mi okna in razkrij zastore. Jaz čakam, čaka te sladkost noči, ko princ kraljično te povedem v dvore, ki v njih ljubezen straži in bedi. Šepeče mesec, s tajnostjo odet: Glej, našla sta se pesem in poet!