Pogovori.
(Dalje.)
Kakor ima vsak čas svoje posebnosti, tako tudi sedanji, ki zahtevajo, da se nanje ozira duhovščina.
1.  Sedanji čas je večinoma po vseh kulturnih deželah katoliški duhovščini neprijazen. Zato goji proti njej sum brez konca in kraja. Duhovnik skoro ne more storiti niti jednega dejanja, da bi ga ne sumničili nasprotniki vsaj slabega namena. — Tu mu utegne pomagati j edino le vsestranska odkritost pri onih, ki imajo še kaj dobre wo\je. Naj ves svet vidi, da nima duhovnik nikakih skrivnostij. Kakršen je v javnosti, tak bodi v srcu in med svojimi štirimi stenami.
2.  Kakor bodi vse njegovo delo odkrito, tako pa tudi brez strahu. Stvar, za katero dela duhovnik, je dobra in prava, ako se ravna po sveti veri. Zato pa naj jo zastopa z največjo neustrašenostjo. Lahko rečemo, da je mnogih neuspehov v verskih stvareh kriva duhovska bojecnost. Prav tako je pa tudi veselo, da se ta bojecnost umika pogumu, ki pa seveda ne sme biti nikdar drznost, da bi izzivala nasprotnika.
3.  Kakor je gotovo, da izvira nasprotstvo zoper duhovščino iz nezadostnega verskega prepričanja, iz maloverstva ali neverstva, tako je tudi jasno, da treba duhovščini najprej delovati za verski pouk. Učiti in zopet učiti treba. Apostoli, ki so za Kristusa pridobili poganski svet, so imeli verski pouk za prvo nalogo; da, celo važnejši se jim je zdel evangelijski nauk, kakor deljenje zakramentov. (I. Kor. 1, 17.)
Beseda in pravica morata naposled zmagati. Brez boja in trpljenja ni krtpostij. Zato bo tudi sedanji boj le koristil onim, zoper katere je osnovan. Kar je slabega, pade v boju, a kar je trdnega in zdravega, to se okrepi. Slovenski narod je prebil že mnoge težave, in tako smemo upati, da preboli kmalu tudi sedanjo bolezen, in da se bodo tedaj vsi udje slovenskega narodovega telesa v j edinosti veselili zadoblj enega zdravja.
Gosp. L.: „Prosim, da bi natisnili sledečo pesmico v Vašem cenjenem listu; če pa ni zrela za to, da bi izpregovorili par besed kritike o njej na platnicah." Tako ste nam pisali in tako Vam bodi.
Tožba  v  tuj in i.
Na griču prijaznem je dragi moj dom, kjer mila rodila me mati; da vlegel, sem mislil, tam nekdaj se bom, da v zemlji tej ležal bom zlati.
A moral pustiti domači sem kraj, od dragih se moral ločiti. V tujini tej nimam prijatelja zdaj, ki mogel ž njim bol bi deliti.
Tu jokal za mano ne bode nikdo, ko rešen bom svoje usode; nikdo ne poreče, ko v grob me deno: Naj lahka mu žemljica bode.
Tu majce predrage na grobu ne bo, da solze bi bridke točila, in nežnih cvetic tam se skrbno roko sestrica ne bode sadila.
Le mah bo preraščal tam črno zemljo, kjer truplo bo moje ležalo; tu rezani kamen naznanjal ne bo, da srce je moje — zastalo.
Najprej Vam svetujemo, ogibajte se brezpomembnih pridevkov: dragi moj dom, mila mati, zemlja zlata (?), majka predraga i. dr. Ako ni v pesmih takih brez-potrebnih pridevkov, je pesem krepkejša in prijetnejša „Deliti bol" je nemška fraza, katere v slovenščini nikar ne rabite. „Rešen svoje usode" je rečeno silno nerodno. Sicer pa je človek neumrljiv in „usoda" ga tudi ob smrti ne da iz rok. Kar pravite v zadnjih dveh vrsticah, to je tudi nekoliko neskladno: saj tudi doma lahko mati ali sestra umrjeta pred Vami, da ne bodeta točili solz za Vami; in „rezani kamen" Vam na grob postavijo — ako hočete — tudi tujci. Torej se nam zdi pesem premalo resnična ali stvarna, nekoliko okorna, nekam prisiljena, ki pa vse-kako kaže Vašo — dobro voljo.
G. J—o: „Oprostite, da se Vas drznem nadlegovati s svojo revno pesmico, vendar vem, da ne bodete zavrgli moje prošnje, te, da bila moja pesmica v prihodnjem ,Dom in Svetu', zato ker mi je ta časopis posebno priljubljen že od nekdaj. Torej še enkrat prosim."
Z i ma.
Bliža se nam huda zima, to nam rož'ce govore, mrzlo jutro, huda slanca, ki pobrala jih bo vse.
Že prišel je čas, da gremo, to nam ptički govore, tje v daljino preko morja, kjer gorkeje bo za nas.
Tudi tebi, drag' mladenič, stvarnik Tvoj Ti govori, da prišla bo huda zima, čez Tvoje krasne dni.
Tako smo Vam dopolnili Vašo željo. Povedati Vam pa moramo to-le: Vi seveda imate to „revno pesmico" radi, ker ste jo sami zložili, a drugi je ne bodo cenili, ker je res „revna". Druga stvar je, ali zlagate pesmi za svojo zabavo in sebi v veselje, ali pa za ta namen, da bi jih objavili ali dali natisniti. Za objavo ali natisk ni vsaka pesem godna, in Vaša tudi ni. Na platnice smo jo deli, da smo pokazali, kakšna ne sme biti pesem. Zato ne bomo odslej natisnili nobene Vaše pesmi,  dokler ne bodete zlagali res dobrih.
G. Simon Leonovič: „Pošiljam Vam tu prve svoje tri pesmice, da bi jih ocenili v prihodnji številki ,Dom in sveta'. Ako me ne bote popolnoma zavrgli, bom poslal še več raznoličnih pesmic." Poglejmo, kakšne so!
Pozdrav bratom!
O Sava, reka ti deroča, kako res burno mi šumiš, zapuščaš mesta tu cvetoča, v globoko Donavo hitiš!
Le teci, bistra voda, teci tja doli na hrvaško stran, in bratom mojim to izreči, pozdravlja da jih brat Slavljan!
In sestre moje še pozdravi, ki srečno doli tam žive, da zanje gorko, jim izjavi, tu bije bratovsko srce!
Misel je v tej pesmi prenavadna, zato ne bo ugajala bravcem. Oblika je tudi nekam vsakdanja, malo pesniška.
Rad pel bi . . .
Rad pel bi pesmice sladke, ljubezen sladko bi opeval, vrstice bile bi krasne, si slavo vedno bi domneval.
Mi težke rane ne dade, ki mene britko so zadele, ranile zdravo mi srce, odgnale dneve mi vesele.
Zato mi pesem iz srca le tužna včasih bo priklila, 'z očes po solza prebritka, pogosto mene bo oblila.
Ljubi gospod Leonovič, ne zamerite, da nam smehljaj sili na ustnice ob Vaših „britkih ranah" in „prebritkih solzah". Verjamemo, da bi radi peli, a Vi nam verjamite, da ste v tej pesmi preokorni. In tako velja tu pregovor: Od veličastnega do smešnega je samo j eden korak.
Vzeta cvetica.
Imel prekrasen vrt jaz nekdaj sem. Rudeča bila v njem je le cvetica, to bila krasna moja je vrtnica, najlepša res na svetu, reči smem.
Cvetico čuval vedno sem zvesto, pri njej je duša moja vedno bila, se z njenim svežim duhom je pojila, pri njej zaspala tudi je sladko.
A kmalu mraz pokril vso zemljo je, nobeni stvari ni zdaj prizanašal, in za cvetico krasno ni me vprašal, s seboj nevsmiljenež kar vzel jo je —
Kako za njo jaz točil sem solze, zdaj vrt moj pa je sama le puščoba, izginila nekdanja je bliščoba, ki mi svetila v srečno je srce.
O tej pesmi Vam moramo reči prav isto, kar vsmo rekli o prejšnji. Zato je naša misel ta: Četudi imate voljo dobro, a nadarjenosti za pesništvo sedaj še ne kažete.
Gosp. Leo Levic. Zopet tu, naš ljubi znanec? Vrlo, tudi lepih cvetlic ste prinesli s svojega vrta! Vidimo, da ga skrbno obdelujete. Kazite, poglejmo!
Slo venij i.
I.
Le boj divja čez miljene dobrave, povsod brat rodnega zatira brata, Slovenija, o majka mila, zlata, Kedaj zašije dan ti sreče, sprave ?
In kje so dnovi svetle tvoje slave ? Zaman, zaman želim si njih povrata! . . . A koj priplove sreča ti krilata, če držal vsak bi sin se vere prave!
A vera prava iz srca jim gine in z vero pa ljubav do tebe, mati, ljubav do tebe, tužne domovine.
O mati, srce priča bo solza ti,
Ki pozni jih sinovi bodo lili,
a prosti ne, temveč — pokorni sili.
II.
Kdo kriv pa bo njih bede in trpljenja? Nebo mar, ki nad nami se popenja ? O ne! Usmiljeno ti je bilo vselej, oj' prosi je še zdaj gorko!
Oj prosi je še zdaj gorko, Slovenja! Bojim pa se, bojim se, da prejenja z usmiljenjem nebo, ker v tebi vro nesloga, srd, mučenje brezsrčno . . .
Mučenci, da, že zdaj so sini tvoji,
ki trapijo jih tujci in rojaki;
to delavcev so trudnih bledi broji.
Slovenija, in kaj je temu krivo?
Krivi nevere temni so oblaki!
Oh kdo užge nam zopet vero živo ?!
S tema pesmima ste si nakopali dvojnih nasprotnikov: Jedni so Vam nasprotni, ker delate s pesmijo „propagando za vero"; drugim pa se zdi, da sta oba soneta premalo pesniška ali pa preveč prozajiška — kar imate rajši. Mi pa mislimo tako: Ker je vera jako vzvišena stvar, smete jo braniti ali priporočati le s prav dobro pesmijo in s prav lepo obliko. Drugače že ne bodete Vi „užgali vere žive." Zdravi!                           (Dalje.)