773
dajo. Meči švigajo, kose sekajo, bati tolčejo. Seče, seče kriva sablja, padajo tudi kristijani, velika je moč Turčina . . . Svita se, svita . . . Rdeče se prepreza nebo . . . Nova moč prešinja kristijane ... V neredu so turške trume, z divjim krikom se spuščajo v beg .... Pa kakšno ime zveni zdaj besno iz znanega grla... Kdo kliče: „lsmail-paša!" Kdo se meče na spokornika . . . Sulice in sablje . . . Ah — zadet je v srce......Skozi jutranji
valcev. Vozovi blaga, šatori in zastave, so njihova last, nebroj sužnjev hvali kleče Boga za rešitev.
Na kupu mrtvih trupel kleči Radivoj. Solza blesti v moškem očesu. V naročju mu sloni Ivo. Vilemir in Amra ustavljata kri, ki hiti iz nekdaj tako ošabnega srca. Bledi vitez gleda v solnce, se smehlja. Vilemir se sklanja do ust, da sliši zadnje, Šepetajoče besede umirajočega očeta . . .
¦: II   '-USt,.-.
NOVA WESTMINSTRSKA KATEDRALA - KATOLIŠKA STOLNICA V LONDONU.
mrak prihaja do Romane, Blede in vikarija neslišni grozni klic smrtno ranjenega: „Vilemir!" Strepetala je, zgrudila se v Bledino naročje ...-----------
Veličastno je vstajalo  solnce.  Posvetilo je na sramotni beg Turčinov. Premoč je bežala pred pogumom.  Križ je zmagal. Veličastno je vstajalo solnce.  Osvetlilo je kupe i mrtvih   sovražnikov in vesela  lica  zmago-
„Pustita . . . Vidim solnce svobode . . . Vilemir, Romana prihaja . . . Kako je lep moj beli cvet ... Za očeta gre z očetom ... Jelena, krasna si . . . Vilemir, sin . . . To je On . . . Nebo obličje, zemlja obleka.,. Kliče me — z Bogom Vilemir!"
Bledo lice umirajočega se je razžarelo od radosti. Dvignil se je in s poslednjo silo, zaklical: „Hvala Ti, Gospod!"