VILKO MAZI: I VI (Enol. prost. Otm. Černetu.) Juriš! — Ko sem bil na do-pustu, me je prosila neka gospa, da bi1 ji dopovedal vse, kar skriva ta strašna beseda. Videl sem, da jo že ob samem vprašanju obliva zona. Jaz pa seni tako hladno zgenil ustna v odgovor in tako teman pogled sein ji dal, kakor da je smrt sama govoTila iz mene. Kako bi n:ogle uboge besede dopovedatil presilno grozoto? — Moje uboge živce je oglodala tačas zopet cela vrsta strašnih ur. In če bii mi gospa stavila danes isto vprašanje, se mi zdi, da bi se ji še globlje skril v odgovor in da br kvečjemu dejal: »Gospa, zanimate se pač za stvar, ki je nobena beseda ne obseže!« Drveli smo zopet 3. junija popoldne proti sovražni postojanki, kakor je velel ukaz. Človek pozabi satnega sebe, dolžnost sania ga tira kakor brezumen stroj. Tako' lepo je sijalo- solnce na tisti poslednji rob, ki je še skrival očem bujno beneško ravan. Ali močan sovražnik je tičal gori v skalovju. Bog znaj, kako se izteče? — Kdo izmed nas je, ki ga poslegnjič gleda to južno solnce, ki se mu ne bo' izpolnila želja, da bi zagledal prekrasno ravan? — Razpregla se je dolga vrsta z nasajenimi bajoneti. Teren pred nami je bil poln grmičevja in skalovja; vsakdo je moral le paziti, da je imel zvezo z levim in desnim sosedom. Tako se je pomikala falanga. Lastna artiljerija i'n strojne puške so ta čas sekale v sovražno črto. Hipoma vse tiho: naša vrsta je že prispela v zaželjeno višino. Ponekod smo bili zdaj oddaljeni od sovražnih cevi samo par korakov. Strašen, zverinski krik zažene hkrati cela vrsta. Huraaa! Vse se dvigne v istem trenutku in plane rned zadnjimi grmiči, ne meneč se za točo sovražnih krogel, ki se je zdaj usula proti nam. Toda takoj je zopet obmolknilo streljanje. »Signori« so pometali puške od sebe in hiteli mahati z belimi robci, znamenje, da se hočejo podati. Drugega izhoda itak niso imeli. Zaradi navpično in silno globoko- padajočih sten ni niogel nihče uiti. Kdor se nv takoj podal, je bil pokončan. Ista usoda bi čakala i druge. Cemu nepotrebno krvoprelitje? — Greben je bil v naših rokah, in divna Benečija se nam je razgrnila. Kako hitro so razločile oči Vicenzo in Paduo! Tam so se mirno kopali beli zidovi1 v popoldanskem solncu. Obljubljena dežela! — Nekdo< mimohitečih me je opo*zoril, da leži v neposredni bližini ves v krvi neki enoletni prostovoljec našega polka. Hitim v tisto smer, kar so me mogle nesti noge. Morda še ni vse izgubljeno? Kdo je, kdo? Za grmom je ležal ralad iant -ia hrbtu, roke in noge vse zvite od smrtne borbe. Toliko, da si je še mogel odpeti obleko. Zivordeča kri rnu je zalila srajco. Uolg curek je brizgnil tja po skali. Okolo siroinaka cela luža še puhteče krvi1. Krogla mu je prevrtala srce ... Obraz mu je bil že ves izpremenjen: globoko odprta usta s čisto belim zobnhn mesom in jezikom, osteklenele oči, uprte v nebo, izraz grozote v vseh potezah. Roke so bile že skoro oledenele, ali1 žila je še po raalem bila. Vzdignil sem siromaka in vse sem si prizadel, da bi mu mogel kako pomagatk Zaman! Smrt mu je že utisnila svoj neizbrisni pečat... Klical sem ga, ali ni me več razumel. Ubogi iant! Tako sem ga držal nekaj trenutkov v naročju. ZiJa je že čisto omagovala ... Hipoma so se mu vzdignile prsi, in rahel vzdih je spolznil po jeziku: poslednji vzdih junaka ... Umrl je! Odvzel sem mu legitimacijski listek: Otmar Černe, enol. prost. poddesetnik, učiteljiščnik. Tovariš mi' je torej umrl v rokah, najmlajši tovariš. Čul sem, da je bil edini sin. Ubogi starši! Alr usoda je neisprosna. Tam na poslednjem laškem griču smo ga naslednji dan pokopali z vsemi častmi. Skromen križ nosi njegovo irne. Slava in pokoj junaškii duši! — V tej strašni bojni vihri nam je ugrabila smrt dva mlada — najmlajša tovariša. Padla sta na italijanskem bojišču O tmar Černe in Ivan Galič, ioba gojenca ljubljanskega učiteljišča. — Polna najiepših nad in idealov, sta se zvesto pripravljala za svoj težki bodoči poklic. A vojna je jima zastavila pot in potisnila v roke orožje. Zapustila sta šolo ter odšla v vrste branilcev naše mile domovine. Na italijanskem bojišču pa ju je dohitela prerana smrt, ki je ugrabila njpju mlado, nadepolno življenje. Prvi je padel Otmar Cerne, teden dni pozneje pa Ivan Galič. Oba sta bila gojenca III. letnika ljubljan- skega učiteljišča. To sta prvi žrtvi, ki ju je dalo učiteljišče domovini. Bodi tema mladitna slovenskima junakoma ohranjen najb 1 a ž j i spomin!