LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, ‘20. oktobra 1939. m o Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Dvajset let naše univerze Dvajset let poteka pravkar od tistega pomenih- je še sledilo, so bile le še potrebne zakonite obli Tega uspeha se moremo tembolj veseliti, ker smo ga dosegli po večini z domačimi znanstvenimi močmi. Moremo ga pa tembolj ceniti, ker nega dogajanja v našem narodnem življenju, ko so se prvič odpirala vrata nase slovenske univerze. Potem ko je »Vseučiliška komisija«, ki je takoj izza prevrata, od decembra 1918, vodila vsa: pripravljalna delai za ustanovitev univerze, v iglav-v zor n o izvršila svojo' težko, pa tako lepo tvo v Bel gradu 16. ju- nem ze nalogo, je narodno za® , lija. 1919 soglasno sprejelo zakon o ustanovitvi ljubljanske univerze. Dne 31. avgusta 1919 so bili dl fakultet; 'imenovani prvi prolesorjl vseli laKuiret; IS. septembra so se ti sestali in prevzeli posle od Vse-učiliške komisije, 12. novembra je 'bil izvoljen za prvega rektorja prof. Plemelj, posamezne fakultete so izbrale prve dekane in prodekane, od 15. do koinca, novembra so bila piva. vpisovanja, iz-vzemši na juridični fakulteti. Ta je začela; delovati šele v naslednjem letnem semestru, ker so bili prvi imenovani profesorji Pitamiic, Vosnjuk in Žolger še zaposleni pri pariški mirovni konferenci. . . Tako se je torej prav pred dvajsetimi leti uresničil stoletni sen. ki so ga sanjali naši najidealnejši možje. Kajti sanje, le sanje so se zdelo tc želje malega zatiranega naroda. Pomislimo: nekaj desetletij pred 'tem uresničenjem si je priboril naš narod šele slovenske ljudske šole; eno leto prej ni še imel niti ene popolne državne slovenske gimnazije; javni uradi so mu v svojem občevanju vsiljevali povsod, kjer so mu le mogli, še 'tujščino, v notranjem poslovanju pa je bilo strogo prepovedano posluževati se slovenščine. Splošno so zastopali naši narodni nasprotniki mnenje, da naš jezik še ni dosegel za znanstveno rabo potrebne razvojne stopnje. Naši možje — izvzemši le malo število srečnih izjem — v neugodnih razmerah, vklenjeni v trdo praktično poklicno delo, niso mogli dokazati znanstvene usposobljenosti. Zato je bilo dvomljivcev v lastnih vrstah na pretok. Fran Šuklje, ki se sicer že izza dijaških let ni navduševal za slovensko univerzo, je v svojih znamenitih, danes zopet aktualnih člankih »V zaželeni deželi« zaklical še oktobra 1918 kar naravnost: »Odnehajmo Slovenci vsaj začasno od iske univerze«. Priporočal je nasloni- 8 voj e slovensn-v. ..... -.. tev na zagrebško; tukaj naj bi se uredila 1 slovenska predavanja. To zamisel je začetkoma po prevratu izvajala celo »Vseučiliška komisija« v Ljubljani. Nekateri dosedanji profesorji in docenti šobili njeni glavni zagovorniki. K sreči so se v Zagrebu takoj pokazale tolike težkoče, videti je bilo tako malo dobre volje, da je ta zamisel propadla. Možje, ki so že talko j v začetku delali le za univerzo v Ljubljani, so mogli doslej nemoteno svojo namero izvršiti. Idealni in v tenu delu neutrudni dr. I). Majaron je vse do potankosti pripravil. Dr. Mihajlo Rostohar in dr. 1* ran Ramovš pa sta mu bila naj zvestejša pomočnika. Dr. Pavel Grošelj je podžigalIs svojo.ognjevito besedo pri posvetovan jih in v člankih. V rti j večjo podporo [>a je bil komisiji energični invza stvar ves zavzeti poverjenik dr. Karel Verstovšek, ki je že novembra 1918 izjavil: »Če takoj ne začnemo, je (sc. univerze) nikoli ne bomo imeli.« In prav je imel. Ko se je začela aprila 1919 prosvetna uprava v Bel gradu — še danes ne vemo, pod čigavim vplivom — naenkrat izmikati in tolažiti s poznejšimi boljšimi časi. so bile razmere slovenskega dijaštva in slovenskih znanstvenikov, ki. so jih druge države odslovile, obupne. Takrat so pa tudi priprave »Vseučiliške komisije« že toliko dozorele, da je mogla predložiti natančen načrt organizacije univerze v stvarnem in osebnem pogledu. Ko ga je še predsednik dr. Ma jaron 26. junija 1919 osebno tolmačil prosvetnemu ministru Da-vidoviču, je ta pod vtiskom storjenega dela tako j pritrdil ustanovitvi, rekoč, da vidi, da so bili na delu pravi organizatorji in da jim zato mirno prepušča podrobno organizacijo. Vse drugo, kar udi kovnosti. Pogumno in samozaupno složno delo nesebičnih naših mož, storjeno v pravem času, je rodilo 'najlepše uspehe. Uresničili so dolgoletno prizadevanje in postavili krono našemu prosvetnemu delu. Sodaij po dvajsetih letih obstoja univerze je upravičeno vprašanje, ali je izpolnila tiste nade, ki so jih gojili nele njeni ustanovitelji, marveč resnično ves naš narod. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da jo uresničila univerza upravičena naša pričakovanja; še več, da se je še mnogo lepše razvila, kakor so upali največji optimisti. Stotine slušateljev naše univerze vseli strok: bogoslovci, filozofi, juristi, inženirji in zdravniki, ne manj podkovani kakor njihovi na tujih univerzah izobraževani starejši tovariši, zavzemajo danes častno že večino mest v akademskih [Mikličih. Cvete pa tudi tiho in vztrajno znanstveno' delo na vseli fakultetah. O tem ne pričajo le lepa samostojna znanstvena, dela, marveč tudi znanstveni časopisi in zborniki vseli strok, ki, izhajajo izza ustanovitve univerze. Naš slovenski jezik ne dela nobenih težav v znanstvenem delu; čudovito je napredoval in se izoblikoval. Znanstveno delo na univerzi izpričujejo tudi mladi znanstveniki, ki na vseh fakultetah stopajo že na mesta svojih učiteljev ali vsaj njim ob stran kot njihovi bodoči nasledniki, vzgo jeni na domači univerzi. Tako nam je naša univerza res naše najvišje učilišče in znanstveno kulturno središče. Mirno jo moremo postaviti po njenem delu in uspehih ob stran zagrebški in bel grajski posest rimi in tudi marsikateri tuji, univerzi. mladi univerzi ni bilo z rožicami postlano. V centrali ni našla vedno potrebno razumevali je; pa tudi doma so jo nekateri kratkovidnezi pisano gledali, ker niso našli v njej vedno politične podpore. Nastanjena je še danes skoraj izključno v tes- nih, svojemu namenu malo ustrezajočih prostorih. oskrbljena le z najskromnejširni nezadostnimi sredstvi. Prvih petnajst let so znanstveno delo ovirale še vodne grožnje z odpravo sedaj ene, sedaj druge fakultete ali celo več fakultet. Šele zadnjih pet let je zavel prijaznejši veter. Skušalo se je vsaj nekoliko popraviti, kar se je prej zagrešilo. Dvignila se je univerzitetna knjižnica, dvigata se kemični in strojni institut; manjka pa še mnogo, mnogo, kar se pri drugih univerzah samo po sebi razume. Seveda man jka1 še tudi; mnogo v notranji ureditvi nekaterih fakultet. Brez ozira na narodni in prosvetni moment pa se nam zdi, da se posebno slabo zavedamo, kaj nam je univerza v gospodarskem pogledu. Kako bi mogli po večini gospodarsko šibki Slovenci brez ljubljanske univerze nuditi svojim otrokom za akademske poklice potrebno izobrazbo! In še to: Kaj bi bila naša Ljubljana danes brez univerze! Najbolje se moremo zavedati njenega vsestranskega pomena za naš narod, če sc potrudimo predstavljati si, kaj bi bili brez nje in kako bi bilo, ko bi več ne bila. Z vesoljem zato pozdravil jamo ob dvajsetletnici našo Almo Mater. Spominjamo pa ves naš narod besed, s katerimi jo je ob ustanovitvi vpel jal n jen oče, dr. D. Majaron, da »jo moramo v imenu kulture in naše bodočnosti pozdravljati kot. ljubo, nadobudno in srečonosno nevesto sedaj in jo kot tako spoštovati in gojiti vsekdar!« Izidor Koštrun: Pred novim koledarjem Sobota, 9. 10. 1937. -grami in programi« razbija glavo zaradi resolucije občnega zbora »Prosvetne zveze« in trdi, da so isti ljudje sočasno za slovenstvo in za politični cilj državnega in narodnega unitarizma, sočasno proti komunizmu ter za demokracijo in za korporacijski sestav. Z ozirom na, to pravi, da. močno dvomi, da bi se moglo ljudstvo na tako neodkritih osnovah vzgojiti k možatosti in značaj nosti. — »Slovenec« ugiba »kako in o čem so se sporazumeli« in sklene, da so se sporazumeli samo o tem;, da pride belgrajska združena opozicija namesto Stojadinovica na vlado, kar zavija »vse drugo v gosto meglo«. V tem smislu 'Zciibdczujc tikii odh meve po državi. — Dr. Stojadinovič da objaviti manifest, da se zakonski načrt o konkordatu ne bo izročil senatu v razpravo. »Slovenec« dostavlja k temu, da je dr. Stojadinovič dvignil in odlil esel pisemce pred narodno zastopstvo tako, ka,-kor vestem pismonoša raznaša pisma iz poštnega zaboja do odprave. Sprejem predloženega pisemca pa ni bil sijajen. Pred to oko In ostjo je bila dolžnost predsednika vlade*, da pisemce tja vrne, kjer ga je vzel. Nedelja, 10. 10. 1937. — »Jutro« beleži nezadovoljnost »Samouprave« s pisavo beograjskih 'dnevnikov (z izjemo »Vremena«, seveda). Ti dnevniki namreč zamolčujejo vse uspehe Stojadiiioviceve vlade in ne podpirajo niti nacionalnih in patriotskih ukrepov J HZ, zato pa posvečajo cele strani razgovorom združene opozicije z dr. Mačkom, torej delovanju, ki je vse prej kakor pa konstruktivno in koristno za narod in državo. V polemiki z dr. Ta H a gl i o ugotavlja »Jutro«, da nima Peter Ži v kovic prav nobenih fašističnih ambicij iin da je v svojem bistvu zelo demokratično orientiran mož. Zato je dr. Tartaglia Pet ra Živkoviča, čigar (Nadaljevanje.) Jutro« si v beležki »Pro- primorski ban je bil, zapustil. — (Ta beležka, je politično važna, ker »Jutro« tudi drugače radio napada (iste, ki so imeli leta 1929. o Petru. Živko vicu in njegovi vladi od začetka n jegovo današnje mnenje, a so zmoto spoznali in jo priznali in — se po spoznanju ravnajo.) — V Št. Janžu na Dolenjskem se vrši prosvetno zborovanje v spomin smrti dr. Janeza, Kreka, ki je tamkaj umrl. Kakor bo poročal »Slovenec« jutri, se je posrečilo prirediteljem pridobili za ta tabor tri najbolj elitne govornike prosvetnih taborov, ministra dr. Miho Kreka, urednika Franceta Terseglava in ravnatelja Zadružno zvezo dr. Jožo Ba,-saja. Minister dr. Krek je posvetil svoj govor na tem zborovanju spominu marsejske tragedije. Govor ministra je bil podan retorično dovršeno in prepričevalno in je sproščal znova in znova viharje navdušenja. — »Slovenec« objavlja iz posebne izdaje » H rvatskega dnevnika« besedilo sporazuma z dne 8. oktobra 1937, iz brzojava, Avale pa »vtiske, ki so*jih pri Avali mogli zbrati v belgrajski h političnih krogih izven združene opozicije«. Ti krogi meni jo, da je posebno nevarna določba. po kateri bi mogla večina slovenskih poslancev preprečiti sprejem ustave, za katero bi sicer glasovala večina ostalih poslancev. Tak sporazum je po mišljenju vlade dr. iStojadiinoviča povsem neresen in neizvedljiv. — »Jutro« omenja isto poročilo brez navedbe, odkod, je. Torek, 12. 10. 1937. — »Slovenec« poroča v »domačih odmevih« o ustanovnem občnem zboru. »Zbora« v Kranju, po katerem so bili prostori pred Narodnim domom prizorišče pretepov za,-radi tega. ker nimajo svojih band samo kapitalisti in Židje, temveč tudi »Zbor« — »Slovenec« se v istih odmevih spopade tudi s »Slovenskim narodom«, ki je oznamenoval Hlinkovo glasilo »Slovak« kot »klerikalni ,Slovak* in Hitlerjev organ«, v posebnem brzojavil iz Belgrada pa nani-zuje nadaljnje vtiske »k sporazumu«. Poleg netaktne izbere dneva za objavo sporazuma je gotovo (in to je splošno mišljenje in prepričanje!), da je ta »nepremišljeni sporazumi« samo okrepitev položaja sedanje vlade dr. Stojadinoviča in njegovih prijateljev, katera nastopa vedno z jasnim in realnim programom. Sreda, 13. 10. 1917. — »Slovenec« nadaljuje z objavo »vtiskov in mišljenja o sporazumu« in navaja pisavo »Vremena« in »Samouprave«. Slednja je objavila uvodnik »Državo na boben«. Nadalje poroča iz Belgrada, da je sprožila objava sporazuma plaz ogorčenja! v srbskih krajih, kjer se vršijo zaradi tega protestna zborovanja. Občinski odbor v Banjaluki je že slovesno protestiral proti sporazumu. — »Jutro« beleži pisavo »Samouprave« in »Slovenca« kot njih ostre napade na združeno opozicijo. Četrtek, 14. 10. 1937. — »Slovenec« poroča v uvodniku o podaljša n jm prijateljske pogodbe s Francijo do I. 12. 1942, s čimer je dr. Milan Sto-jadi novic spet znova dokazal svojo daljnovidno politiko, in glosi ra ponovno sporazum kot povsem nezrelo delo. V noitran j osti Srbije imajo razna narodno-obrambna društva, kulturna društva, politične organizacije JRZ in občinski odbori zborovanja, S;katerih se razpošiljajo protestne resolucije proti sporazumu. »Jutro« poroča, da stoje glasila JRZ v zvezi s sklepom sporazuma »v obrambi narodne edinosti«, in beleži namero, da. se k protestom srbskih mest pridružijo tudi mestni sveti v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju, kakor tudi modrovanja »Domoljuba«, iz katerih sledi, da prehaja tedensko glasilo JRZ molče čez sporazum. Še več, »Domoljub« piše med dragim: »Gorje stranki, kjer obledijo načela in postane voditelj stranke vse. Slovenski narod se ni boril za to, da bi bil na vrhu dr. Šušteršič, dr. Krek, dr. Korošec ali kdor koli, temveč da bi zmagala načela SLS. V vsaki veliki stranki se lahko dogodi, da priplaval na površje oseba, ki ni vredna ljudskega; zaupanja. V takem primeru je edino dosledno, če so taka oseba nemudoma nažene.« »Petek«, 16. 10. 1957. — »Slovenski narod« ima »politični obzornik«, ki pravi v zvezi s stališčem dr. Kukovca nasproti sporazumu, da je »od resnega do smešnega samo en korak«, ker je dr. Kukovec pohvalil sporazum, »proti kateremu protestira, ves srbski del našega naroda«. In »Daleč smo prišli, ko dovolimo, da imajo na univerzi ^slovenski klub', ki se ukvarja celo z zunanjo politiko.« »Slovenec« ima poleg nekaterih vesti iz Barcelone tudi brzojav iz Belgrada pod napisom »Stari Aca Stanojevič odpira oči, JNS na preži — kakor vedno«. V tem brzojavu zatrjuje, da je v JNS organizacijah zavrelo, tako da so začeli dvigati glave nepomirljivi elementi, Hrvati in Slovenci, kakor Jovo Banjanin, Jura j Demetrovič, Ante Kovač, dr. Kramer in Janeiz Pucelj, ki spet zagovarjajo režim močne roke proti dr. Mačkovemu gibanju .— Iz Belgrada odpotuje minister dr. M. Krek, da 1» govoril jutri na shodu JRZ v Kamniku. iz Francije pa se vrača domov dir. Mila,n Stojadi.novič. Njegovi obiski so povsod napravili, kakor poroča »Slovenec«, najboljši vtisk. Nedelja, 17. 10. 1937. — Iz Belgrada poroča Ivan Hrovat: Ob ,.Kočevskem zborniku11 (Nadaljevan je.) V današnji občini Stari log skupaj z vasjo Mala gora se nam pokaže podobna slika. Slovenski priimki, ki jih slovenska okolica nima, so: Mele (— Mule), Peric, Kozar, Taljan, vsi ,že omenjeni kot zahodno-slovenski; poleg teh sta še Zamida in Peče (zadnji se nahaja redek tudi v drugih okoliših). Sicer sta zadnja dva danes znana tudi v nekaterih slovenskih vaseh, a sita tja prinesena. Odkod bi bila doma, ne vem. Domači suhokra finski priimki so: Malhar v Mali gori. Skopi car v Seču ter Strah v Starem logu. Značilen pa je slovenski priimek Miše, v okolici nepoznan, in njegova nemška prestava Mausser. Iz tega kratkega pregledia priimkov v urbarju 1. 1574. vidimo, da veliko večino tedanjih slovenskih priimkov na kočevskem ozemlju tvorijo riimki iz zahodno slovenskega ozemlja. Izvzeto i bilo samo ozemlje današnje občine Kočevske Reke, to je ves predel za Stojno, kjer se sicer kaže tudi naselitvena smer od juga navzgor, a priimki, kot se zdi, ne kažejo za,hodno-,slovenskega porekla. Vprašanje pa je, ali ti priimki izražajo prebivalstvo, ki je bilo na Kočevskem ozemlju kot prvi zastopnik slovenskega rodu. Zdi se, da se je vse to prebivalstvo zahodno-slovenskcga porekla naselilo na kočevskem ozemlju od poljanske doline navzgor. Poljanska dolina pa je bila menda naseljena okoli 1. 1200.; takrat vsaj je dobila toliko prebivalstva, da se je kmalu nato ustanovila župnija. Naseljevanje navzgor se torej ni vršilo mnogo pred doselitvijo Kočevarjev, Nemcev. Zato je tudi obstalo bolj sporadično in. se je zadržalo bolj »Slovenec«, da, gleda JRZ na sporazum trezno in mirno kljub dvojni igri jns-arjev, ki v Belgradu obsojajo sporazum, v Ljubljani pa niso — z izjemo »Slovenskega naroda« — niti z eno besedo obsodili sporazuma, kakor bi bilo to morali storiti. »Jutro« se v uvodniku spominja stoletnice rojstva Mihe Vošnjaka in omenja s tem, v zvezi novo uredbo o hranilnicah, ki se pripravlja in po kateri hranilnice ne bodo mogle več izvrševati, svojega dela. — Shoda JRZ v Kamniku se udeleži 3000 ljudi, mož in fantov, katerim govori dr. Miha Krek o sporazumu in jim pravi med drugim po poročilu, ki ga bomo brali jutri v »Ponedeljskem Slovencu«: Prali, ki se je dvignil zaradi sporazuma, se polagoma, polega, in hrvaške in srbske reke tečejo mirno naprej. Ker Slovenci pri sporazumu nismo sodelovali, smo sposobni, da najbolj stvarno ocenimo, kaj je na njem. V tem. oiziru pa pravimo: I. srbske opoziicionalne stranke ne predstavljajo srbskega naroda, ker nimajo večine, kakor so zgovorno dokazale zadnje občinske volitve. Ta, okolnost spravlja podstave sporazuma ob veljavo: 2. gospodje od opozicije pozabljajo na osnovno vodilo realne politike, da se ustava pred polnoletnostjo kraljai ne sme spremeniti. Tako dolgo se ustava, ne bo spremenila, to je tako gotovo kot amen v očenašu; 3. sporazum ni noben sporazum o notranji ureditvi države, tir- ali manj samo ob glavni prometni žili. Za ozemlje kočevske Suhe krajine in Črmošnjic pa se zdi, da je bilo poseljeno prvotno z drugim prebivalstvom, prav tako kot Stara cerkev (vas), v kateri ni nobenega zahod n o-slo venskega priimka. Priimki, ki so (I. 1574.) zahoflno-slovenski in so v vaseh okoli Stare cerkve, so najbrž kasneje doseljeni kot oni ribniškega porekla, ki so v Stari cerkvi sami, pa naj so potem ti zahodno-slovenski tja prišli deloma še pred nemško kolonizacijo ali morda šele z njo. Vsekakor pa se mi zdi, da so v kočevsko Suho krajino prišli, zahodno-slovenski priimki skoraj obenem z nemško kolonizacijo. Prav tako tudi v črmošnjiško dolino. Teh priimkov je namreč zelo malo, kolonizacija od juga navzgor je bila še mlada, kljub tema pa je očitno, da je to ozemlje moralo biti močneje slovensko naseljeno, ker ima skoraj sama slovenska imena vasi. Zdi se torej, da je res moralo biti opuščavljeno po kaki kužni bolezni. Tudi stalni prepiri med mehov,sko graščino in kočevskim gospostvom, kot tudi prepir med Višnjegorci in zadnjim bi kazali na to, da ste te ozemlji nekoč pripadali sosednjim slovenskim gospostvom. Vsekakor pa bo treba preiskati vprašanje poselitve vseh slovenskih pokrajin okrog sedanjega narodnomešanega ozemlja, preden bo mogoče postaviti povsem trdne dokaze o tem, da je bil slovenski kmet tisti, ki je trebil kočevske pokrajine in jih spreminjal v kulturno zemljo. Pregledi po priimkih in vaških imenih dokazujejo to resnico samo v grobih obrisih, pa vendar že kažejo, da je nemški doselnik samo nadaljeval, pa še morda ne povsod, delo, ki ga je pričel Slovenec. Razlika je tudi ta, da je prvotni slovenski naselnik to storil z ljubeznijo do zemlje, na katero je bil navezan, nemški doselnik pa je to storil pod pritiskom svojega zemljiškega- gospoda, ki ga^ je na to zemljo prisilno prignal. Zato pa jo nemški do- vaška večina in srbska manjšina sta se samo sporazumeli, da se hočeta nekoč pozneje sporazui-mevati. Apetit po oblasti torej raste. Dosedaj so zahtevali oblast samo jns-arji, da bi palili in žarili po državi. Sedaj se poganjai za oblast še novo pečena okalicija večine Hrvatov in manjšine Srhov. Njihovi izgledi pa so enaki ničli. Pač pa je prišel sedaj čas, da sedanja vlada, dr. Stojadinovica, ki je imela tolikšne uspehe v zunanji politiki, kmalu po korenitem posvetovanju izzida naše banovine. Naj se v banovinah dekoncentrira in. decentralizira vse, kar ni proti ustavi. Vsi bodo s tem samo pridobili, nič pa izgubili. Tu je sedaj področje za zdrav, trezen, pameten in realen sporazum. Iz teh razlogov moramo popolnoma zaupati našemu voditelju dr. Korošcu. Vlada in slovenski zastopniki v njej bodo storili vse, da se razmere dokončno uredijo v zadovoljnost ljudstva in. v okrepitev države. — Med govorom se je večkrat s polnega trga odzval val odobravanja, zlasti ko je govoril dr. Krek o našem kralju, o dr. Korošcu in o samoupravah. — V Ljubljani se vrši ustanovni občni zbor Zveze fantovskih odsekov. v Londonu pa izide v tedniku »Sunday Times* članek z napisom »Dr. Sto j adi novic — državnik miru«. »Slovenec« ga bo priobčil. (Dalje prihodnjič.) selniik tudi pustil zemljo v puščo takoj, ko je prišla odveza in je nehal valptov bič. K vprašanju poselitve rogovskih vasi bi bil. mnenja, da so tu morda prav tako že bivali Slovenci, preden so tja prišli Nemci, a so zaradi kuge izumrli ali pa so bila to prvotna slovenska ledinska imena. Ribniku so dali vsekakor ime slovenski ali hrvaški uslužbenci Blagajev. Mogoče pa je. 'da je ta imena, dalo še samo tedanje prebivalstvo. Zakaj znano je. da je bila' dolina Črmoš-njic še skoraj do naj novejšega časa', do uradnega avstrijskega ponemčevanja, dvojezična. V Brezovici, clanašnjem uradnem Brezju, so pred sto leti menda še splošno slovensko govorili. To je 'kljub doselitvi nemško govorečega prebivalstva popolnoma razumljivo, če vidim prometne zveze doline, ki je nujno navezana na obe strani na slovensko ozemlje in so bile najbrž žene večinoma doma iz sosednjih slovenskih vasi, kot je to še danes na Smuki. Če naj preidem na vprašanje, odkod je prišlo prebivalstvo nemškega porekla, se mi zdi naj-'Dalje. d,a se ozremo najprej na naj mlajše mešane vasi v dragarski dolini. Zato namreč, ker je za te nedvomno ugotovljeno, ila so se obse! i le od juga navzgor. Iz tega vidimo, 'da se nemška kolonizacija nikakor ni vršila samo od severa, ampak da je pritiskala na ozemlje od več strani. Tudi v osilniški okolici, zlasti v Belici, vidimo nekaj priimkov, ki, pričajo, dal je šel tu naselitveni tok, ki je bil deloma pomešan tudi z nemško krvjo. Kdaj je šel la: naselitveni tok, hi pokazala deloma poljanska dolina, v kateri imamo prav tako nekaj nemških priimkov, kot (udi nemško krajevno ime Švajnberg poleg Sinjega vrha. Zelo bi se mi zdelo, da so že tisti zahodno slovenski priimki, ki jih vidimo na Kočevskem, prišli deloma pomešani z nemškimi na Kočevsko. ) (Dalje.) Slovenci v banovini Hrvaški (Dopis.) Že 19. maja J 939 sem v »Sloveniji« obljubil, da bom preste! vse Slovence na, Hrvaškem i,n da bom na podlagi teh izsledkov dognal, kakšno dolžnost imajo Slovenci na Hrvaškem do lastnega naroda. Ker sem bil precej časa zaradi službe zadržan, so to delo opravili drugi. »Pravda« in »Zagre-bačiki. list« sta prva poročala, ko je priobčil dr. Gosar znano pismo, da živi v banovini Hrvaški 158.000 Slovencev* brez častnikov, orožnikov 'in financarjev, ki jih je precejšnje število. In če prištejemo zraven še vse tiste, ki so rojeni na Hrvaškem in imajo slovensko mater ali slovenskega očeta, pa so dovršili hrvaške šole, bi jih utegnilo biti še mnogo več... Potemtakem bi bilo na Hrvaškem 138 vojnih bataljonov ali tri armade Slovencev, ki ne morejo narodnostno ničesar početi. Stanujejo, razen po mestih, raztreseno. Zato ne morejo ne politično, ne gospodarsko in ne prosvetno nikamor naprej. Žive in se zgubljajo v lokalnih sferah, a dolgčas preganjajo s slovenskim petjem v zakajenih prostorih. Javno šepetanje pa gre po zagrebških ulicah, da je ireba vse Slovence izgnati iz Hrvaške. Naj mi bo dovoljeno, da javno povem nekoliko svojih sugestij, s katerimi bi se dalo zdramiti Slovence na Hrvaškem, da bi zraven dela za hrvaško * Opomba uredništva, število Sloveincev, .ki žive na H,r-vaiSkem im v Snbiji, ni. natančno doginano. Vaalk, kdor je doslej navajal število Slovencev v teh krajih, je stvar po svoje iprikroj.il, .kakor mu je 'paič 'kazalo. Treiba ipa bi! bilo to 'število vsaj približno dognati. Treba je slo-veinsko diasporo organizirati povsod, tudi v banovini llrvaiški, če bi tudi ne znesla 158.000 duš, ka.kor sta trdila »Pravda« in »Za-grelbački list«, ampak 'c polovico ali tretjino tega števila. narodno stvar storili vsaj malo za srčno slovensko ikri... Kdo bi, jim to zameril? Če bi teptali hrvaške koristi, bi jim pač, sicer pa nihče! Treba je torej osnovati politično organizacijo Slovencev v banovini Hrvaški, k.i bi sodelovala in podpirala USS. Na ta način bi dali priliko vsakemu Slovencu na Hrvaškem, da aktivno sodeluje pri političnih akci jah. Ta organizaci ja bi imela tudi .dolžnost, da vzdigne svoje ljudi iz gospodarskega in prosvetnega mrtvila. Kdo bi moral začeti to akcijo? Naj večja slovenska kolonija na Hrvaškem! Ta ,se nahaja v Zagrebu in ima že dve prosvetni društvi, eno žensko človekoljubno društvo in cerkveno občino. Že letošnjo pomlad so se nekateri, zagrebški Slovenci oprijeli podobnega posla, pa ni bilo uspeha, ker niso prav začeli. Nekaterim se bo moja misel zdela predrzna, češ nimamo za to sposobnih ljudi, niti svojega časopisa, a politika banovine Slovenije se ,še sama tli znašla, nasproti Hrvaški, kar bi bila morala storiti že prve dni po sporazumu. Nič ni škode, če se še ni, pa se bo že še! Slovenska in hrvašlka politika: morata biti v prihodnosti edlini! Oba naroda se morata sporazumeti v boju za svoje pravice, sicer ho njih na politika vodila v prepadi oba naroda v bližnji .bodočnosti! Bodočnost katoliških Hrvatov in Slovencev je samo v skupnem političnem delovanju in pomoči. Tudi po uredbi o banovini Hrvaški člen 4., točka I. imamo Slovenci na; Hrvaškem pravico' do mandata v Saboru kot narodna man jšina. Mislim, da tukaj gledajo tudi na Slovence kot na narodno manjšino, ne samo na Jude, Srbe in Nemce itd. Velika zanikrnoet .in narodna nesposobnost bi bila, če bi 138.000 ljudi me hrvaško himno na označeni način prena,redil še lani, torej pred1 letošnjim sporazumom, čigar sad je sedaj banovina Hrvaška. Hrvaški časniki so že svoje dni več pisali o tej prenarejeni. svoji narodni himni. Kako so z njo zadovoljni, to je njih zadeva, namreč to, čo naj se dovoli, da se udomačene slavne himne ,s časom spreminjajo... Nas zanima le razpoloženje in navdušenje, ki ga je zadnji čas zbudilo v hrvaškem ljudstvu tako resnično povišanje hrvaške misli v besedi, pa še bolj v dejanju. Danes, ko mnogo narodov pada v sužnost in odvisnost, pa je Hrvaška' dobila svojo pravdo. Z veseljem in ponosom .si danes Hrvat ponavlja svojo ljudsko prislovico: »Svoja kučica — Svoja slobodica!« Kakor je Bog zasadil v naravo posameznega človeka, da hoče biti gospodar na svoji posesti, tako je dal to težnjo tudi vsakemu narodu, da hoče biti gospoda«* na svoji zemlji. Vsaka družina: mora imeti toliko za sebe, kolikor je potrebno, da se pošteno ohrani. Narod pa je velika družina in treba je, da ima , kar gre ] dom in svoj vrt, svoj dvor im svojo njivo. Bog bodi z njimi kakor v dnevih radosti, tako tudi. v dnevih težavnosti. Le tako jih ne bo nič prevzelo v radosti, pa tudi nič potrlo v žalosti: ostali bodo narod pravice in poštenja, narod dela im miru, narod, ki z božjim mirom osrečuje .sebe in druge narode. Naj končam! Sestavek o »Hrvaški narodni himni zaključuješ, pravite, in o Sloveniji nimaš nobene besede? Kaj me res. niste razumeli, da sem ves čas tihoma mislil nan jo in govoril zanjo! Kar je v tričlenski družini dosegel prvi in drugi brat, mora doseči tudi tretji brat, da bo v hiši mir in edinost. L. T. Razmišljevanje o potrebi svobode vsak v svojem srcu. Kdor jo ima, ta je zan jo zrel. kdor je pa nima, ta: jo sploh ne razume. Zato naj pa tudi ne govori o njej. > Mnogo je takih ljudi, med nitmi, ki delajo kn jigovodske račune ob naši svobodi, prav mnogo, jih je, in vse te lahko po pravici prištevamo med na jvečje naše škodljivce. In če naš na,rod ne bo obračunal. z njimi, kmalu in korenito, se mu utegne zgoditi, da ne bo dobil samostojnosti, ki mu je bila že ponudema. Kajti zamujene zgodovinske priložnosti se vračajo le po redkem. Sporazum je po jugoslovensko diktat 13. t. m. je zborovala v Sarajevu JNS. Tam je govoril 'tudi Jovo Banjanin, in govoril je seveda zoper sporazum. To se pravi, kakor vsak jugo-sloven. je bil seveda, tudi Banjanin za sporazum, vendar pa ne za takega, kakor sta. ga sklenila Maček in Cvetkovič. On je namreč za tak spoira-zum, kakor bi ga hoteli jugosloveni, ki bi se sporazumeli med. seboj, potem pa Hrvatom naložili, naj se sporazumejo tako, kakor to jugosloveni želijo. Da pa diktat ni sporazum, 'da tore j sporazuma ne more biti brez pristanka, obeh strank, to pravega jugoslovena, kakor je Banjanin, še malo ne moti. Kdo bi se prekljal za logiko in za, voljo ljudstva, kadar gre za najsvetlejše in najsvetejše svetinje nacionalstva, namreč za blagajno. Kajti da gre prav za prav edino za' to, nam: je tudi Banjami povedal, ko je nastopil zoper finančno samostojnost Hrvaške. V teim pogledu moramo Ba-njanimu priznati, da je bistvo ju gos loven siva pravilno doumel. Ono more samo bohoteti na gnoju finančnega centralizma, ki mu je pogoj in podstava tvnrno izkoriščanje Slovencev in Hrvatov in s tem kot neizogibni nasledek izpodreizavanje, življenjskih korenin .slovenskega in hrvaškega naroda. ” 'anim in vsi Toda naj vzamejo na znanje _________............ jugosloveni z .njim: Slovenci in Hrvatje se ne bo-Dr. Dimko Puc je napisal za svojo »Slovensko mo dali več izkoriščati od zlaganega jugoslove-besedo« uvodnik. Tele vrste zaslužijo, da jih bere narstva, siti smo njegove korupcije im neenakopravnosti, njegovega izkoriščanja in za poslavljanj a. Da pa jogosloven Banjanin ozna,menjuje kot osrednjo točko JNS boj zoper našo finančno samoupravo in zoper sporazum, ki je sporazum, in da hoče namesto njega sporazum, ki ni sporazum, marveč diktat, to dokazuje najbolj miselno revščino te ob sklenitvi sporazuma brezciljne stranke. vse to re narodu. Hrvatje so majhna družina in majhen narod,. 'I oda pravice se ne merijo po številu posameznega naroda, marveč po volji božji, ki hoče imeti posamezne narode. Gre torej za naravne praviice, ki morajo biti zagotovljene slehernemu narodu. Vsaka državna skupnost, ki obsega v sebi skupino nezadovoljnih narodov, nosi v sebi kal razpada. Zadovoljni hrvaški narod je novo -poroštvo močne Jugoslavije. Tako misli . ■ danes Hrvat in pravi: Mi priznavamo tudi drugim, tudi Slovencem, njih naravna prava. Nikomur nočemo kratiti njegovih pravic. Kakor doslej, rečemo tudi poslej: » I uje spoštuj, a s svojim se ponašaj!« Preteklo je več let, prestanih je mnogo borb in velikih žrtev, preden je bilo Hrvatom priznano, da niso samo narod po imenu, marveč da so tudi narod s svojim pravom, s svojim gospostvom, s svojim domom, s svojo glavo. To so Hrvatje vsak čas tudi. drugim priznavali, zdaj pa si priznali Hrvatom. »Eto — sporazuma sedaj Hrvatje. Dolgo so čakali, dolg. 1 n'/\ iO./A / lls\.l • » I » ■ n n./\ 1 . _ I T. —A I,.t _ - »i nike «o kar se je govorilo: »Str pl j en — s pašen«" Velik uspeh, velikai »polnitev, veliko delo! Pravica, je zmagala krivico. Ideja je premagala silo. Pamet je prekosila neumnost. Sloga je zlomila neslogo.. Zmagalo je narodovo naravno pravo. Seda j pa naj k tej zmagi da Bog svobodni Hrvaški še mnogo dobre volje in prave modrosti, da bodo mogli Hrvatje prav in lepo urediti svoj nekaj ve.c Šele s sporazumom med Srbi in Hrvati je nastala možnost, da si svojo ožjo domovino uredimo tako, kot nam je drago. Mi, ki smo bili od vsega začetka zagovorniki sporazuma in ki smo tudi sedaj sklenjeni sporazum pozdravili, smo bili sicer v začetku mišljenja, da bi trebalo morda s prenosom kompetenc na IS 1 ( )vensko banovino nekoliko počakati, da bi videli, kako se bo organizacija banovine Hrvaške obnesla \ praksi, zlasti v finančnem pogledu, ker bi mog.li nabrane izikušnje pozneje s ipridom uporabiti pri •organizaciji domače uprave. Toda danes, ko je odločeno, da se ta prenos kompetenc izvrši takoj tudi na Slovenijo, sprejemamo to odločitev na znanje s konstatacijo, da bo s tem uresničen stoletni naš sen o Zedinjeni Sloveniji. Pomembna je v tem odstavku najprej Pucova trditev, da je bil od vsega začetka, zagovornik sporazuma. Sicer smo pa videli, kako je ta sporazum »zagovoTil ob patomajskih volitvah: tako., da cn pogodbenik, namreč dr. Maček, sploh ni imel besede, da so bili shodi za njegov volilni seznam prepovedani in razganjam. Očitno je torej njegovo pojmovanje sporazuma podobno Banjanimovemu, po katerem je sporazum isto kakor pokorščina. Poda to le za uvod drugi, posebno izvirni Pucovi misli. Puc je namreč »v začetku« mislil, da bi bilo potreba s »prenosom kompetenc« na slovensko banovino počakati, da bi videli,, kako se bo samostojnost. obnesla Hrvaški. Io se pravi, svobodo: se nam ponuja, a bodimo za božjo voljo previdni. Svoboda bi se nam morebiti ne obnesla. Medtem bi pa nabirali po svetu skušnje, kako sc obnaša svoboda drugod po svetu. Zdi se nam, da je težko kedaj kdo na svetu bolj nazorno podal svojo preračunljivo podlož-niško miselnost, kakor dr. Puc. Nikar ne sprejeti stvari, ki smo se zanjo bojevali dolga leta, ki jo imajo povsod na svetu, za poglavitno podstavo Slovenske občine še zmeraj pri Hrvaški »Kočevski Slovenec« zahteva, naj se občini Draga in Osilnica, ki sta bili zmeraj slovenski, takoj vrneta Sloveniji. K savski banovini sta bili namreč svoje dni pridruženi, seveda proti volji občanov, ko so jugosloveni dodeljevali slovenske kraje savski, hrvaške pa dravski banovini, da tako tem bol j zabrišejo narodne meje in slovenstvo »tiho in postopno likvidirajo«. Da so s to dodelitvijo prav po nepotrebnem oslabili kočevske Slovence, to teh nacionalcev seveda ni brigalo. Medtem pa je bil hrvaški čabarski okraj, ki je bil takrat pridružen dravski banovini, že davno vrnjen Hrvaški, slovenski občini pa ne Sloveniji. Zahteva »Kočevskega Slovenca« je seveda pravična in pravilna, im pričakujemo., da se vrnitev slovenski n občin kar na jprej izvrši. Toda pri vsem tem se mora. človek nehote spet kedaj vprašati, kako je mogoče, da so Hrvatje mogli, doseči vrnitev svojega 'Saharskega okraja še v časih, ko so bili v opoziciji in po zatrjevanj ui »spretnih« in »praktičnih« slovenskih vodičev brez vpliva in moči. Zbiranje starega železa Zaradi vojne je pridobivanje surovin za kovinsko industrijo zelo oiežavljeno. Zlasti velja to za železo, ki ga v vojni seveda največ potrebu- Mnajo povsod na svetu za. poglavitno podstavo jej0 in porabijo. Pri železarski industriji pa ima narodne samobitnosti, 1 remusljujmo, ce ne bi bila važno vlogo tudi staro železo, Tudi izvoz starega morebiti slaba za nas stvar, ki je bila za vse ” ’ ' druge narode na svetni še vselej dobra! In kaj bi z vsemi razlogi in dokazi, s kateri smo sami dolga leta dokazovali njeno nujnost za nas! Dr. Puc je bil za to, da čakamo! Prav tako izviren je Pucov sprejem odločitve, železa so vse vojskujoče se države prepovedale. Zaradi pomanjkanja surovin napovedujejo pri nas podražitev železnih in jeklenih izdelkov za kakih 25 odstotkov. Če kje, pri nas gre gotovo zelo veliko starega železa v nič. Kajti da bi se zbi ran je takega železa se pa prav za prav ne smel in ne mogel uresničiti, če bi morali še do kdove kdaj premišljevati, če se bo svoboda obnesla:. Kajti čakanje v takem premišljevanju bi trajalo do sv. Nikoli spričo dejstva, da ni mogoče iz samostojnosti drugega naroda sklepati, kako se bo »splačala« ta samostojnost pri lastnem. Samostojnost, svoboda, to je stvar, ki no prenaša knjigovodstva, ki jo ima in mora imeti starega železa pa zgolj kupčijsko stali-vseh zalog. Koliko je posameznikov, pri katerih se praše in rjave po kotih majhne količine kovin, ki jih ni toliko, da bi se splačalo zanje iskati kupcev ali jih celo nositi na trg, ki njih lastniku tuidi čas in služba kaj takega ne dopuščata! Če bi se pa posrečilo zbrati vse te majhne količine, ki pri posameznikih konec jemljejo, bi se zdajci pokazalo, da gre za velikanske množine, ki propadajo v škodo na- rodnega gospodarstva. K temu prihajajo še velike množine kovin, ki jemljejo konec po smetiščih ali sploh vsepovsod, kakor konzervne škatle, žica in podohno. Opozorili bi isamo, koliko žice in drugega železja gre v nič na mejah blizu nekdanje vojne črte. Vse te stare, nerabljene in neuporabijive kovine bi se pa dale zaseči, če bi sc njih zbiranje postavilo' na človekoljubno podstavo. Marsikdo, ki bi že zaradi neznatne količine nikoli ne iskal kupca, bo rad pogledal po ropotarnici pa dobljeno vrgel mimogrede v kako nabiirališče, če bo slišal, da gre za pomoč recimo brezposelnim, ali zanemarjeni mladini, ali lačnim otrokom. In razne organizacije, kakor skavtska, bi prav tako mogle z zbiranjem in nabiranjem mnogo storiti. Seveda — brez propagande ne gre nobena stvar in brez smiselne in načrtne organizacije prav taiko ne. Tu bi morale zlasti naše občine prijeti za delo in organizirati zbiranje na določenem kraju. Zbiranje bi se seveda moralo vršiti prostovoljno. Morebiti bi pomagala pri stvari tudi razna človekoljubna ženska društva. Prazne marnje Zadnje čase so začeli tudi Srbi razmišljati o tem, dai bo treba urediti srbsko — ali srbske? — banovine. Eden od strokovnjakov za novo ureditev države dr. Mihajlo Ilič zahteva, da tisto, kar so Hrvatje že dobili, in kar Slovenci še bodo dobili, »doibe» tudi Srbi. Ta zahteva se nam zdi precej nesrečno oblikovana, Kajti narediti bi utegnila vtisk, kakor da se je Srbom treba šele boriti za pravico in enakopravnost v tej državi, ki da jo morajo, kakor Slovenci in Hrvatje, tudi »dobiti«. Vsi pa vemo, da o kaki neenakopravnosti Srbov nasproti Hrvatom in. Slovencem ne more biti besede. Nikoli in nikjer niso kratili ne Slovenci ne Hrvati Srbom kakih pravic in jih tudi mogli niso, ker niso imeli nikoli oblasti v rokah., Veliki in pomembni nasledek hrvaške zmage v našii notranji politiki pa je ta, da -bodo poslej imeli Hrvatje, in upamo, da v kratkem tudi mi, popolno enakopravnost, to se pravi, da bodo poslej Hrvatje in Slovenci v svojih stvareh odločali sami; da bo njihni denar ostajal doma, da bodo mogli kedaj misliti na to, da store kaj v korist svojega gospodarstva, ne pa da bi: se šo zmeraj zaradi različne mere pri javnih dajatvah morala naša industrija seliti na jug. Upamo' pa, da Ilič ne misli, da bi imeli Srbi clo takih nasledkov hegemonizma kakšno pravico. Zato je njegova zahteva, da dobe Srbi isto, kar so Hrvatje žo dobili in kar Slovenci še utegnemo dobiti, udarec v vodo. Kajti Srbi imajo vse to že davno, in še marsikaj povrhu. Za demokracijo V »Delavski politiki« beremo: Prišli so novi preroki, ki so začeli trditi, da je demokracija nesmisel in škodljiva, da svoboda tiska in govora le razburja duhove in ovira gospodarski napredek, ki se le pod avtoritativnimi diktatorskimi režimi lahko lepo razvija; trdili so, da so izvoljena zastopstva navadne »kvačbude«, iki se le prepirajo in Janez Kocmur: Brez naslova (Nadaljevanje.) Naslednje zgodbe ne bi objavil brez priče. Bilo mi je že žal zanjo. Pa me obišče pred meseci prijatelj, ki je bil tedaj zraven. »Ali se še spo-minjaš tistega z Venovškom?« me vpraša. »Kakor dai je bilo včeraj,« odgovorim. Pomenila sva se, jaz pa sem sklenil, da zgodbico napišem. — Dobro je imeti priče za vsako stvar. Pri sodišču pa za vsako pričo še dve priči za rezervo, posebno kadar gre za denar ali za političnega nasprotnika. Kajti lahko se zgodi, da na mah najboljši prijatelj izgubi spomin. Prijateljčki ti dokažejo na najlepši način, da si ponarejalec ti in ne pravi storilec. Bilo je v času, ko je »Slovenec« objavljal dolga pisma dr. Leopolda Lenarda o njegovem potovanju po Galiciji. V njih je na dolgo in široko opisoval svoje obiske pri poljskih grofih, prizadevajoč se, da jih prikaže kot velike slovanske rodoljube. Glavni njegov namen je bil, seznaniti Poljake s Slovenci in prinesti' svoj del k medsebojnemu zbližan ju. v Sedim v kavarni »Prešeren« s prijateljem Jožetom Erbežnikom, beroč eno tistih Pisem. Poletni večer, v kavarni razen naju nobenega gosta. Vstopi Verovšek. Ko me zagleda, se počasi približa. Ustavi se pred prijateljem, sedečim zraven mene, ga ostro pogleda in zagrmi: »Ali ste vi morda kakšen lajtnant?!« Oba ostrmiva, prijatelj malo da ni padel vznak. Odrevenel stekleni v Verovška, pripravljen še na zaušnico. Ta se pa nasmehne, ga potreplja po rami in de prijazno: »Nič hudega, mladi gospod! Oprostite, če sem, vais prestrašil. Vcim, da niste lajtnant; to sem rekel kar tako. Veste, hotel sem le, da vidim, ka- ničesar pozitivnega ne sklenejo. Zato so si ti krivi preroki izmislili novo »demokracijo«, demokracijo avtoritete, močne roke, diktature, ki je po njihovem prava lin čista demokracija, postavljena od zgoraj. Ti ljudje so hoteli diskreditirati demokracijo, a diskreditirali so sami sebe. — Če je kje demokracija odpovedala, ni odpovedala zaradi demokracije, temveč zato, ker so jo izvajali taki demokrati. Demokracija kot pojem, kot sestav je in bo še dolgo ostala najidealnejša oblika družabnega reda, le ljudje, ki bodo z njo upravljali, se morajo poboljšati. Tako pa vidimo danes, da je demokracija nekaternikom Je sredstvo, da se po njej povzpnejo do oblasti, ko pa so kedaj na vrhu, se jim pa zazdi nevarna, ker bi po njej mogli spet zleteti s svojega položaja, ki bi ga hoteli izkoristiti v svoje sebične namene. In tedaj začno govoriti proti demokraciji in jo skušajo zadušiti. Odpravijo svobodo tiska, ki bi mogel razkriti njihove mahinacije in povedati, koliko milijonov so si že nagrabili; odpravi jo svobodo govora in zborovanja, da bi ljudstvo ne moglo protestirati; odpravijo tajne volitve, da bi si zagotovili izvolitev samo svojih pripadnikov, razpustijo in prepovejo vse nasprotne stranke in si ustanovijo isvojo, edino priznano, katere ude si nastavijo potem v vse svoje urade in javne ustanove, in samo ti so deležni potem raznih ugodnosti. Za vse ostale pa velja: delaj, plačuj in molči, če pa ne paniraš, pa prideš za zamrežena okna. In to, pravijo potem, je prava, izboljšana demokracija, demokracija osebnosti, močne roke. Da, to je »demokracija« takih »demokratov«. Z demokracijo kot idealom, ki so se zanj narodi borili že sto in stoletja, pa nima tako početje ničesar skupnega. Takih »demokratov«, ki čvekajo o »laži-demokracijah« severnih in zahodno evropskih držav, tudi pri nas ne manjka. Grof Artur de Gobineau iznajditelj idej »imperalizma«, »rasizma« in »življenjskega prostora«. Med leti 1853. in 1855. je objavil francoski aristokrat in diplomat 'grof de Gobineau esej o neenakosti človeških plemen in ga posvetil Njegovemu Veličanstvu Juriju V., kralju hanoveran-skemu, enemu izmed redkih čistih Ari jcev. V tem sestavku je razvil ideje, da. je neenakost ljudi in plemen naravni zakon, v nasprotju z načeli revolucije so višja bitja, nadljudje, in tudi višji narodi, nadnarodi. Ves razvoj narodov je samo razvo j ras. Med vsemi plemeni je na jvišje 'belo pleme; med belimi plemeni pa so arijski narodi, potomci elite Frankov..in Germanov, viš j i kakor čisti Semiti, in ti ima jo monopol za moč, lepoto, inteligenco, le njim je prihranjena pravica zai nadvlado nad svetom. Njegov imperializem se opira na Boga, ker je po njegovi volji izbrano pleme, ki naj prerodi svet, dalje .se opira na znanost, ker tudi po naravnem zakonu zmožnejši nadvlada slabejšega (Darvvinov nauk), dalje na dejstva: etnografijo, nadprodukcijo in na preveliko razmnoževanje narodov. Njegov nauk doma ni našel priznanja, našel S>a je priznanje pri Nemcih, in sicer je bil prvi, :i je začel veličati ta novi nauk, nemški skladatelj Richard VVagner. Polagoma pa so Nemci sprejeli novi nauk 'kot nekako mesi jamstvo. ko se boste prestrašili. Porabil sem vas le za model za svoj nastop .. .< Po kratkem, razgovoru s prijateljem, ki se je z njim hitro pobotal, meni: »Saj dovolite, da prisedem.« Tedaj opazi, kaj berem. »Vidim, da berete Lenardovo pismo,« reče. »Ja, m hm, kaj vas zanimajo njegove čenče? Čudim se, saj je mož drugače še precej brihten; ampak kar kvasi tukaj le, so same čenče. Za poč’t, kar klobasa ril« Mož se je razvnel, »Pri poljski šlalhti išče slovanskega rodoljubja — krave se morajo smejati,« je nadaljeval. »Poljski knezi pa grofje in baroni ali kako se že imenuje vsa tisita drhal, kar poglejte jo, kako se obnaša na Dunaju! Najtrdnejša opora reakcije so, izdajalci slovanske skupnosti, slabši od Vsenemeev. Vlada jih zato bogato nagrajuje z najvažnejšimi ministrskimi sedeži in koncesijami doma.« Ne bom trdil, da je, govoreč o socialnih razmerah na Gališkem, dejal, da je bil nekaj čatsa sam tam in dal govori iz lastne izkušnje; zveni pa mi v ušesih nekaj takega. Dejal je: »Če hoče Le-nard zvedeti resnico, naj gre med. ljudstvo, na kmete, med delavce. Videl bo beračijo, kakršne ni nikjer drugod na zemlji! Bajte slabše od zamorskih v Srednji Afriki, raztrganost, umazanost, ušivost. Tam velja: Cesur jc daleč, Bog visoko, nad' obema, žandar, čez vsei grof.« »Če mu jo na kmete predaleč, naj stopi na krakovsko vseučilišče; tam zve lahko še več, kas kor bi mogel videti sam, če ne zna gledati. V parlamentu je videti, kakor da je vsa Galicija poljska, zastopajo jo skoraj izključno samo poljski aristokrat j e. Dejansko so Poljaki v velikanski manjšimi. Volilni red! za Galicijo je zve ni žen, da ukrajinski narod, ki je v večini, še do besedo ne pride. Kjer ne gre drugače, pomagata puška in bajonet. Uradi, šola, sploh vsa oblast je v ro- Mali zapiski Spletke proti slovenski banovini V časopisih so se pojavili zadnje cini hudi protesti proti JNS in opoziciji, zaradi spletk proti slovenski banovini. Mi mislimo, da je zadeva slovenske banovine v močnih rokah, da ji ne more škodovati vsaka spletka. Dr. Krek za dr. Korošca. Minister dr. Krek je imel zadnjo nedeljo v Leskovcu pri Krškem shod. Na njem je tudi dejal, kakor posnemamo po »Slovencu«, da »moramo sklenitev sporazuma, ki sta ga tako srečno zaključila predsednik g. Cvetkovič in g. dr. Maček, šteti v veliki meri za uspeh modre politike dr. A. Korošca. Seznam državne tiskarne. Državna tiskarna v Belgradu je te dni izdala seznam svojih knjig. Seznam obsega. 50 strani. Sestavljen je v srbščini, kar je razumljivo, ker so vse knjige, ki jih je ta državni zavod izdal, srbske. So rod nost tota li ta ri z m o v. Nemški emigrantovski list »Der deutsche Weg piše: Kdor dela med obema svetovnima nazoroma (namreč nacizmom in boljševizmom, ured.) .prevelike razloček, ta še ni prav doumel njihnega bistva. Besarabija in Podkarpatska Rusija O besarabskem in karpatsko-ruskem vprašanju piše švicarski tednik »Die Weltwoche«: Romunija Ima razen v Dob v ud ži še v Besarabiji močno slovansko manjšino, s katero dela tako dobro in tako slabo, kakor delajo po navadi na Balkanu s svojimi manjšinami, in ki se zategadelj stalno ogleduje za svojim ruskim odrešenikom. In tudi Madžari so dobili s 700.000 Ukrajinci, ki so jim jih dali v Mo-nakovem hkratu s k a rpa ts.ko-r u sko deželico, zelo dvomljivo darilo, ki utegne postati zanje prej nesreča kakor blagoslov. Amerika in vojna »Ameriikanski Slovenec« podaja takole nastroj in stališče Amerike nasproti vojni: Angleži so vojno v Evropi pričakovali. Le tako hitro je niso pričakovali. Proti nemško fronto so začeli delati že letos spomladi. Ne pozabimo, da je anglosaški svet duhovno bolj povezan kakor kateni koli drugi sorodni svet. Obiski angleškega kralja v Kanadi in Združenih državah niso nič drugega kakor h: predenje anglosaške zveze po svetu. To. da vpijemo v Ameriki, da nas vojna ne sme zanimati in da se moramo držati proč od vsake vojne, je samo zunanje vpitje. V srcih in v krvi je anglosaški svet iže povezan. In ne pozabimo, da anglosaška miselnost v Združenih državah močno prevladuje. Gre le še za to, i »te tam od Črnega morja, ne?" — .A' tako. od Jadranskega; o Benetkah sem že nekaj slišal. Potem je pa va,š materni jezik nemški?... Ne? Jaz sem pa mislil, da so tam sami Nemci ... Nemško pa znate, ne? . • ■ Se mii je zdelo... Ali ne bi izvolili govoriti raje po nemško?« — Nazadnje se vratar naveliča, Pozvoni in veli lakaju v domačem narečju, da ga gost ne razume: »Vrag si ga vedi, odkod je ta žaba. Tam pijejo menda hudičevo olje, da se ga ne prime. Prinesi sodček špi rita . . .« (Daljo prihodnjič.) Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.