Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. 26. Židjc na Kranjskem. udi ta narod je osrečil Kranjsko deželo — osobito Ljubljano — s svojo prisotnostjo. V srednjetn veku namreč je bivalo tega rodu innogo več na Kranjskem nego dandanes. Prisli so nepoklicani k nam — kakor povsod; barantali so pri nas — kakor povsod; a bili so zaničevani pri nas tudi tako — kakor povsod. Žid ni bil nikdar prijatelj nobenerau drugemu narodu, a tudi noben narod ni bil nikdar njegov prijatelj. Veljal je Žid vedno za vsiljenca, za izkoriščevavca drugih. Nikdar in nikjer se ni polotil težkega dela, nikdar in nikjer ni koristil človeški družbi; nikdar ni oral in sejal Žid, a živel je vendar le povsod bolje nego delaven človek. Da je bilo res ranogo židovskega plemena osobito v beli Ljubljani, nam kaže tudi to, da je imelo to pleme tukaj svojo sinagojo. Ta jira je sicer pogorela v začetku 13. stoletja, a leta 1213. so si sezidali novo in mnogo krasnejšo od prve. Zgodovina vsakega naroda pa, med katerim so se vgnezdili Zidje, nam pripoveduje o preganjanju njihovem. Vsak narod se jih je hotel iznebiti, in ker na lepe besede niso nikjer hoteli odhajati Židje, so morali iti dostikrat s silo. Tudi v Ljubljani so bile dostikrat velike rabuke proti Zidora. Tako leta 1290. Ob židovskih velikonočnih praznikih je narnreč izginilo tisto leto neko krščansko dete. Takoj je obdolžilo ljubljansko prebivavstvo Zide, da so ga ti zaklali, da bodo pili njegovo kri. Dokazalo se sicer ni to, kakor se sploh nikjer ni ali se ni hotelo dokazati. Zidov ae je pač nekaj pokončalo takrat v Ljubljani, in s tem je bila rešena ta stvar. Prebivavci ljubljanski so se pa odslej še bolj ogibali Zidov. Leta 1408. so v Ljubljani celo ob glavo deli nekega Zida, ki je iinel znanje z neko kristjanko. A vse to ni nič pomagalo. Zidje so le ostali v Ljubljani ter se množili dalje kakor pesek ob morskem bregu. Morali so tedaj stanovi kranjski naravnost prositi cesarja Maksimilijana leta 1497, da je izdal ukaz, da tnorajo Židje zapusiiti Ljubljano. Toda kaj je pomagalo to! Vrgnezdili so se po drugih krajih ter hodili barantat v Ljubljano. Moral je priti leta 1672. drug ukaz, s katerim se jim je prepovedalo bivati tudi po drugih krajih kranjske dežele. To je vplivalo, m Kranjska je bila rešena židovskih nosov. Cetudi so vsi ti ukazi kratko in tnalo določevali, da morajo Židje zapustiti nza večne čase" naše kraje, so vendar zopet prišli. Med francosko okupacijo sta se naselila zopet dva Zida v Ljubljani in ostala sta edina do leta 1868. Od tega leta jih je pa prišlo vedno več in vec. Leta 1890. jih je bilo na Kranjskem že 89. Najveo jih je štela zopet Ljubljana in sicer celih 76. — Koncern leta 1896. je pa bivalo na Kranjskera že 98 nepokaženih židovskih glav. S časom se sezida tudi zopet v Ljubljani sinagoja, kjer bodo oastili Jehovo. Toda tega nas čuvaj ljubi sveti Florijan! 27. Turki. Nekoč se je izrazil nekdo tako-le: ,,Vsak šment že pride nad nas Slovence!" Pardon! — prav tako pa v istini ni rekel. Mesto besede šment je rabil bolj jedrovit izraz, ki se začenja s črko h in konoava s č. Jaz nočern rabiti te besede, ker se bojim kletve tako, kakor tistega, ki se začenja s h in končava s c! — Nekateri Slovenci niso tako izbirčni. Radi omenjajo pri vsaki priliki in nepriliki onega z začetnico h in s končnico c; časih jih spoje kar po tristo v eno skupino. Mnogim se namreč eden premalo zdi za kako prav slovesno stav. A ko bi na rnesto tristo tistih, že veste katerih, zaklicali 300 šraentov, bi imelo to ravno takov uspeh. Zato, ljubi moj Slovenec: nNe imenuj po nemarnem onega, ki se začenja s h in končava s č!" Kakib par milijonov šmentov je izbruhnila koncem 14. stoletja Azija ter jih vrgla naravnost na jug Evrope, kjer je bilo že omenjeno vshodnorimsko ali grško cesarstvo. Bili so v resnici šmenti! A sarai niso tega hoteli priznati. Rekli so, da so le Turki. Oj, kako so se lagali! Vero so pa vendar imeli. Verovali so takrat kakor verujejo še dandanes v Boga in Mohameda. Imeli so po vec žen — kakor jih imajo še dandanes. Ubogi Turki! Pri nas marsikdo shaja že z eno težko, Turek mora pa prenašati sitnosti kar po sto Evinih hčera. Morebiti pa Tur- kinje niso tako sitne kakor naše kultivirane Evropejke. Pa pustimo to! — Morda so Turki že tudi takrat nosili rdeče hlače in dolge muštače, kakor poje neka narodna pesem, ali so pa tudi šele pozneje dobili to uniformo. To je pa resnično, da so bili jako divji in kruti. Prepričani so bili namreč, da vse, kar je druge vere in narodnosti, ni vredno, da živi na zemlji. Le turška narodnost ima pravico živeti, in le Mohamedova vera je vredna, da se širi po zeralji. Čim več je poraoril kak Turek onih, ki niso verovali v Mohameda, tem več upanja je imel, da pride v mohamedanska nebesa Oj, ta moharaedanska nebesa! Kako živo in krasno jirn jih je naslikal Mohamed sam. Pili in jedli bodo Turki tam najboljše stvari, najlepša dekleta jim bodo tam stregla, sploh vse, kar poželi verno turško srce, bo tam na razpolago. Zraven tega jirn je povedal Mohamed pa še nekaj. Rekel je namreč: ,,Tisti, ki v boju pade, bi bil ravno tisti čas umrl, ako bi tudi doraa ostal! Če urnrje doraa, pa ni prav gotovo, da pride v nebesa; ako pa pade v boju, so rau nebesa prav gotova!" Saprabolt, to je bilo pa nekaj! To ti je bilo navdušenje, kadar so šli v boj ti šraenti! Sabljali in kresali so, da je bilo veselje! Sreča je bila takrat za Evropo, da je živel po naših krajih jekleni narod slovenski. Ta je stal kakor trden zid, ob katerem si je razbijal stoletja in stoletja Turek trdo črepinjo. Da si je ni razbil že takrat popolnoma, je bilo krivo le to, da je bilo naših pradedov preraalo. (Dalje prih.) IV. obcni zbor ,,Društva za zŁradbo ueiteljskega konvikta". (Dalje in konec.) 3. BlagajnikoTO poročilo. ruštveni blagajnik, gosp. Jakob Dimnik, pravi, da njegovo poročilo ne bo segalo v podrobnosti, kako so prihajali dohodki, ker je storil to že v vsaki številki ,,Učiteljskega Tovariša* in ker se je tega dotaknil tudi g. tajnik v svojera vestno sestavljenem poročilu, ampak povedal bo v glavnih potezah, koliko je došlo darov. V štirih letih, kar obstoji društvo, je čistega dohodka brez obresti 3880-57 gld.; obresti znašajo koncem četrtega društvenega leta 288'07 gld.; razen tega iraa društvo še eno delnico ,,Prvega narodnega dorna" v Rudolfovem norninalne vrednosti 50 gld. in pa vložno knjižico Vrhniške posojilnice, na kateri je naloženih 24 gld.; po sklepu računa je došlo društvu še 208 gld.) skupaj ima torej društvo danes 4451*64 g'ld. premoženja. Društveno premoženje je naraslo tudi letos za dober tisočak. Kaj izvrstno se obnaša naš ,,gospodarski prograra", ki nam je dal v tern easu, kar obstoji, že okroglih 800 gld. dohodkov in še več bi dosegli lahko po tera poti, če bi se vse učiteljstvo posluževalo našega »gospodarskega programa". Prosim torej slavni zbor, da se vsakdo pri svojih potrebšoinah poslužuje v prvi vrsti našega gospodarskega programa in ga priporoča in širi raed učiteljstvora. Želeti bi bilo, da se »gospodarski program" razširi tudi po deželi: v rnestih, trgih in večjih vaseh. Neobhodno potrebno je pa, da se pri plaoevanju vsakdo zglasi in zahteva, da se vsota, katero je kdo izplačal, zabeleži v prid konviktu. Toje neob- hodno potrebno, ker nekateri trgovci ne zabeležijo drugace vsote v korist konviktu, če dotičnik tega sara ne zahteva. Do danes so nam izplačale tvrdke našega »gospodarskega programa", kakor sem že rekel, okroglih 800 gld. in sicer: g. J. Petrič 400 gld.; tvrdka Pr. Ksav. Souvanova 150 gld.; gg. Gričar & Mejač 50 gld.; Miličeva tiskarna 45 gld.; Šeberjeva tiskarna 30 gld.; Narodna tiskarna 45 gld.; tvrdka Jeglič & Leskovic 25 gld.; g. Pr. Kraigher 10 gld.; g. J. Soklič 10 gld.; tvrdka Ig. pl. Kleinmayr & Barnberg 10 gld.; tvrdka J. C. Mayr 5 gld. in A. Krejči 5 gld. Imamo pa, žal, med sabo tudi takega tovariša, ki se prav pridno poslužuje našega ,,gospodarskega prograrna", a — nikjer nič ne plača! Tak tovariš izpodkopuje na ta način ugled našega stanu in če ne poravna dolgov, ga bom pri prihodnjera zborovanju imenoval s polnim imenora. (Dobro, dobro — prav tako! — pritrjujejo vsi prisotni.) Jubilejski koncert, ki se je priredil v korist konviktu, ni dal zaradi preobilih stroškov nic dobička, arapak je imel še deficit 200 gld., dasi je bila dvorana razprodana in je prevzvišeni knez in škof ljubljanski plačal 50 gld. vstopnine; v raoralnera oziru je bil pa uspeh tega koncerta tako velikanski, da smo lahko po vsi pravici ponosni nanj. Kako je društveni denar naložen in v kakeni stanu se nahajajo računi, bodo povedali pregledovavci računov. — (Sprejeto.) 4. Poročilo pregledovavcev računor. V imenu pregledovavcev računov poroča g. Ivan Krulec, da so vsi trije pregledovavci račune natančno pregledali ter jih našli v najlepšem redu in da je denar plodonosno naložen; predlaga, da se gospodu blagajniku Dimniku izreče za njegov vestni trud zahvala in priznanje. (Sprejeto.) 5. Volitev odbora. V odbor so bili izvoljeni vsi dosedanji odborniki in sicer gg.: Andrej Zuraer, predsednik; Pranc Gaberšek, I. podpredsednik; Jožef Cepuder, II. podpredsednik; Juraj Režek, tajnik; Jakob Dimnik, blagajnik; Franc Crnagoj, Jakob Furlan, Engelbert Gangl in Janko Likar, odborniki. Pregledovavcera racunov so bili izbrani tudi dosedanji pregledovavci in sicer gg.\ Anton Javoršek, Maks Josin in Ivan Krulec. |^