772463 ZZB 9 O F 19 41 JE NI 45 19 GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE april 2023 NAŠ POGOVOR B E S E DA GEOPEDIJA PREJELI SMO Matjaž Nemec Partizanski spomeniki Kobarid Na pravi strani Erzeljci v NOB VSO vznemirja STRAN 5 STRAN 7 STRAN 15 AKTUALNO 82. obletnica ustanovitve OF Listine in plakete ZZB NOB Slovenije Na slavnostni seji predsedstva ZZB NOB Slovenije, ki je bila posvečena 82. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in 100. obletnici rojstva slovenskega pesnika, prevajalca, partizana in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha, so podelili listine in zlate plakete ZZB NOB Slovenije. Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman. MARTIN MLINAR, rojen 1. novembra 1935, dolgoletni predsednik Združenja borcev NOB Hra- Listine za leto 2023 stnik in predsednik Pokrajinskega sveta ZB za Zasavje, še vedno dejaven član v krajevnem združenju ter prejemnik zlate plakete ZZB leta 2011. HERMAN JANEŽ, rojen 16. julija 1935, dolgoletni predsednik Tabo- RUDI VAVPOTIČ, rojen 16. aprila 1931, dolgoletni predsednik ZB NOB Črnuče, dejaven član in pred- Za uspešno predstavljanje vrednot, dogodkov in osebnosti narodnoosvobodilnega boja, za ugledno uresničevanje vloge ZB v svojem okolju in združenju, za ohranjanje številčnosti organizacije s sprejemom novih, zlasti mladih članov, za skrb za vzdrževanje in urejenost spomenikov in spominskih znamenj na svojem območju po sklepu predsedstva prejmejo zlato plaketo za najboljšo krajevno organizacijo: 1. Krajevna organizacija ZB NOB Ljubečna - Škofja vas iz Združenja Celje (savinjsko območje), 2. Krajevna organizacija ZB NOB Kotlje iz Združenja Mežiška dolina (Koroška), MILOŠ PROSENC, rojen 13. novembra 1938, dolgoletni predsednik Združenja borcev NOB Zagorje ob Savi, član Pokrajinskega sveta ZB za Zasavje, častni predsednik krajevnega združenja in prejemnik zlate plakete ZZB leta 2016. 4. Krajevna organizacija ZB NOB Kamnik Center iz Združenja Kamnik (osrednje slovensko območje), sednik od leta 2003, prejemnik zlate plakete ZZB za življenjsko delo leta 2015. Pokojnemu Stanku KUŠLJANU, rojenemu 30. maja 1919, nosilcu partizanske spomenice 1941 in številnih drugih visokih odlikovanj, je bila listina podeljena 20. februarja 2023. Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana DOGODKI Delegacija ZZB NOB Slovenije v Buchenwaldu in Dori Spominskih slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve nekdanjega nemškega koncentracijskega taborišča Buchenwald na hribu Ettersberg, nedaleč od Weimarja v nekdanji vzhodni Nemčiji, se je udeležila tudi delegacija ZZB NOB Slovenije. Člani delegacije so v spominskem parku položili venec k spomeniku jugoslovanskih taboriščnikom, slovensko veleposlaništvo iz Berlina, zastopala ga je mag. Jelka Travnik, pa je venec položilo pri spominski plošči v pomembno vlogo imeli tudi jugoslovanski taboriščniki. V ponedeljek, 17. aprila, pa se je delegacija ZZB NOB Slovenije udeležila spominske slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve zloglasnega koncentracijskega taborišča Dora, kjer so taboriščniki v predorih pod pogorjem Hartz izdelovali dele za rakete V-2. V Dori in podružnicah je bilo zaprtih nekaj sto Slovencev. Venec v imenu Republike Slovenije je položila svetovalka na veleposlaništvu v Berlinu Polona Mal Bi- Zlate plakete za leto 2023 3. Krajevna organizacija ZB NOB Semič iz Združenja Semič − predlagatelj ZB NOB Črnomelj (Dolenjska in Bela krajina), riščnega odbora Rab-Gonars, soustvarjalec dokumentarnih filmov o koncentracijskem taborišču Kampor in Gonars, publikacije o Rabu in prejemnik zlate plakete ZZB leta 2013. 821805  B SLOV E NO Polaganje venca v spominskem parku v Buchenwaldu nekdanjem taborišču, kjer je bila tudi osrednja spominska slovesnost. Tradicionalnega srečanja se je udeležilo še pet preživelih taboriščnikov iz Poljske, Nemčije, Francije, Izraela in ZDA. Naj spomnimo, da je bilo v Buchenwaldu zaprtih 1471 Slovencev in da jih je okoli 700 v taborišču in njegovih podružnicah umrlo. Taborišče je bilo osvobojeno 11. aprila 1945. Bilo je eno redkih taborišč, ki so ga osvobodili taboriščniki sami z napadom na esesovce. V njem je namreč delovala ilegalna organizacija, v kateri so tenc, predstavniki Zveze borcev pa so položili venec na pokopališču v bližnjem mestu Nordhausen, kjer je bilo prav tako koncentracijsko taborišče, na katerem so pokopani tudi slovenski taboriščniki. Spominske slovesnosti v nekdanjih nemških koncentracijskih taboriščih bodo potekale tudi v Ravensbrücku, Flossenburgu, Sachenhausnu, Bergen-Belsnu in Neuengammeju. V vseh nemških taboriščih je bilo zaprtih 21.234 Slovenk in Slovencev, kar 9863 pa jih je v njih tudi umrlo. J. A. 5. Krajevna organizacija ZB NOB Bizovik iz Združenja Ljubljana Moste - Polje (ljubljanska regija), 6. Združenje borcev za vrednote NOB Tržič (gorenjska regija). Za predano, dejavno in zelo uspešno utrjevanje zgodovinske resnice, vrednot in dosežkov narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda, spoštovanje žrtev in ohranjanje kulturne dediščine narodnoosvobodilnega boja ter vključevanje mladih rodov v uresničevanje programskih nalog so zlato plaketo zveze prejeli: NADALJEVANJE NA STRANI 2 Polona Mal Bitenc (tretja z desne) s člani delegacije ZZB NOB Slovenije v nekdanjem taborišču v Dori 2 april 2023 NADALJEVANJE S STRANI 2 Listine in plakete ZZB NOB Slovenije 1. Vladimir Bertoncelj za življenjsko delo (Medvode), 2. Stanislav Ovnič (Mežiška dolina) 3. Spominski 1. dolenjski partizanski bataljon (PS DBK), DEKLE V ZAPORU Moj dragi fant leži ubit nekje v dolenjskih hribih, jaz sama za rešetkami strmim ubita; rodila bom, postala mati otroku nekega bandita. Moj dragi fant, ne veš kaj vse počeli so z menoj … Kako lepo bilo bi iti za teboj, v dolenjskih hribih pasti kakor ti … Umrla bi … A jaz živim, živim in naj rodim otroka njim, ki naju so ubili, otroka njim, ki materam otroke so morili? 4. Janko Šekli (Dovje - Mojstrana), 5. Osrednji odbor Prekomorskih brigad (PS južne Primorske), 6. Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik (Hrastnik), 7. Ivan Bevk (Idrija - Cerkno), 8. Jože Melanšek (Velenje), 9. Staša Rejc (Ljubljana Moste - Polje), 10. Jože Plazar (Črnuče), Moj dragi fant, tako mi je, ko da bi kdo čez mé oral; če zdaj bi me pogledal, me ne bi več spoznal. A tebe bo otrok poznal, poznal ne bo bandita, in vedel bo, zakaj si pal, zakaj je tvoja kri prelita. 11. Milica Janjić (Ljubljana Šiška), Karel Destovnik - Kajuh 12. Franc Svetelj (Kamnik), 13. Marijan Turičnik (Žalec), 14. Franc Hriberšek (Žalec), Radujte se, radujte se kriminalci, saj le pošteni padajo kot talci, vam, kriminalci, vračajo svobodo kriminalci. B SLOV E NO O F E NIJ ZZB 15. občina Podčetrtek (Šmarje pri Jelšah) Ob 20. letnici pohoda na Rim Karel Destovnik Kajuh 19 41 45 19 DOGODKI ANPI Cantiano Spomin na bitko pri Vilanu DOGODKI Maribor Center vojaških šol krepi slovensko vojaško misel Predsednica Republike Slovenije in vrhovna poveljnica obrambnih sil Nataša Pirc Musar je 14. aprila nagovorila zbrane na slavnostni akademiji ob dnevu Centra vojaških šol. Ob tej priložnosti je obiskala tudi pripadnice in pripadnike 72. brigade Slovenske vojske. Predsednica Pirc Musar je v nagovoru poudarila, da je Center vojaških šol pomemben spodbujevalec slovenske vojaške misli in krepitve vojaškega poklica. »Spodbujanje in razvoj izobraževanja sta neprecenljivega pomena, saj opolnomočita ljudi, prispevata k miru in razvoju človeštva. Civilizacijske norme izobraževanja morajo biti načelo enakosti, vključenosti, dostopnosti in kakovosti za vse. Vesela in ponosna sem, da Slovenska vojska ta načela dnevno udejanja.« Znanje in izobraževanje sta pomembna tudi zaradi učinkov globalizacije ter sodobnih mednarodnih varnostnih izzivov, soočanja s hibridnimi grožnjami, dezinformacijami, učinki podnebnih sprememb, rabo prebojnih tehnologij in dvonamenskih produktov. Zato sta nujna povezovanje in sodelovanje s civilnim okoljem ter z domačimi in tujimi izobraževalnimi ustanovami. »Danes je treba vojaške profe- Predsednica Slovenije si je ogledala tudi Muzej Slovenske vojske. sionalce opremiti tudi z različnimi dodatnimi znanji, kot so razumevanje geostrateške realnosti, umetna inteligenca, kvantno računalništvo, biotehnologija, kibernetska varnost, nove tehnike bojevanja in ne nazadnje tudi varovanje okolja,« še poudarja vrhovna poveljnica obrambnih sil. Center vojaških šol (CVŠ) je sicer nosilec vojaškega izobraževanja in usposabljanja, ki razvija vojaško znanje, kompetence in profesijo. Izobražuje in usposablja pripadni- ke Slovenske vojske ter tudi civilne obrambne strokovnjake. Pred začetkom slavnostne akademije je predsednica Pirc Musar obiskala tudi pripadnice in pripadnike 72. brigade Slovenske vojske, ki zagotavlja stalne in odzivne sile za potrebe nacionalne obrambe ter delovanja v okviru zavezništva zveze NATO. Seznanila se je z zmogljivostmi brigade in vključenostjo njenih pripadnikov v mednarodne operacije in misije. UPRS, foto: Bor Slana/STA AKTUALNO Poziv borcev in protifašistov »Mattarella, Pirc Musar in Milanović: skupaj obiščite Rab« Predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar ter predsednika Italije Sergio Mattarella in Hrvaške Zoran Milanović so že pred časom od predsednikov največjih združenj borcev in antifašistov Slovenije (ZZB NOB Slovenije), Hrvaške (SABA Hrvaške) in Italije (ANPI-VZPI) prejeli skupno pismo s pozivom, naj 10. septembra letos obiščejo nekdanje italijansko fašistično koncentracijsko taborišče na Rabu in se poklonijo tamkajšnjim žrtvam. Pod poziv so se podpisali Gianfranco Pagliarulo, Marijan Križman in Franjo Habulin. Kot so spomnili predsedniki združenj borcev in protifašistov, so italijanske okupatorske sile med drugo svetovno vojno v taborišče Kampor na Rabu poslale na tisoče civilistov in družin. Zaradi lakote, žeje, surovega ravnanja paznikov in bolezni je tam umrlo več kot 1500 ljudi, kljub temu pa voditelji koncentracijskega taborišča nikoli niso odgovarjali za svoje ravnanje. Kot dan obiska predlagajo 10. september, ko bo minilo 80 let od osvobo- ditve koncentracijskega taborišča. V pismu so med drugim omenili tudi obmejni fašizem in nasilje nad pripadniki jezikovnih manjšin. Zgodovinski dogodki, med katerimi so tudi povojni poboji, še danes večkrat obravnavani brez ustrezne interpretacije, in to kljub dokončanemu poročilu mešane zgodovinsko-kulturne italijansko-slovenske komisije, so zaznamovali in še danes zaznamujejo odnose med tremi državami, so zapisali. V skupnem poklonu predsednikov držav rabskim žrtvam zato vidijo nasprotovanje preporodu vsakršne oblike nacionalizma, iredentizma in rasizma. 80. obletnica osvoboditve taborišča Kampor Spominsko obeležje v hribih nad Cantianom ANPI iz Cantiana (srednja Italija) je v sodelovanju z občino in tamkajšnjo šolo pripravil slovesnost v spomin na bitko pri Vilanu 25. marca 1944. Bitka je potekala pod goro Catrio. Nemci in fašisti, bilo jih je okoli 500, so poskušali takrat uničiti odreda Fastiggi in Pisacane V. brigade Garibaldi, ki sta štela 80 borcev. Med njimi so bili tudi jugoslovanski partizani, ki so se po kapitulaciji Italije in osvoboditvi koncentracijskega taborišča Renicci vključili v italijanske enote. Med njimi je bil Slovenec Vinko Kožuh, ki je 25. marca 1984 sodeloval pri postavitvi spominskega obeležja. Bitka pri Vilanu je bila prelomnica v boju proti nacifašistom v tem delu Italije. Trajala je od jutra do večera, v boju pa sta padla partizan Tommaso Cordelli, star 29 let, in kmet Francesca Battilocchia, ki je na pašniku čuval svojo živino. Z ANPI Cantiano zadnjih pet let dobro sodeluje tudi ZZB NOB Slovenije, Koordinacijskih odbor žrtev vojnega nasilja. V kraju Kampor na otoku Rabu je bilo med drugo svetovno vojno fašistično koncentracijsko taborišče. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast julija 1942. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je bilo taborišče 11. septembra 1943 osvobojeno. Bilo je eno izmed najkrutejših taborišč na tem območju. Ustavljeno je bilo z namenom omejiti stik med prebivalstvom in partizani ter ustvariti in pripraviti nov življenjski prostor za italijanske naseljence. Čeprav ni bil osnovni namen taborišča izvajanje genocida, so morali jetniki živeti v omejevalnih in težkih razmerah, ki so vladale v taborišču in so povzročile na tisoče smrti, vključno s smrtjo številnih otrok. Večinoma so umrli zaradi bolezni in stradanja. Največ internirancev je bilo iz ljubljanske in reške pokrajine ter Judov. Spominski kompleks Kampor je bil leta 1953 zgrajen po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja in stoji na kraju nekdanjega pokopališča. Tukaj je pokopanih 1452 žrtev, večinoma slovenske narodnosti. Vojno grobišče je kljub vsakoletnemu rednemu vzdrževanju načel zob časa in je potrebno temeljite obnove, ki jo bo po vseh kulturnospomeniških standardih in po izvirnih načrtih arhitekta Ravnikarja financiralo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, Uprava RS za vojaško dediščino. V spominskem parku je vsako leto sredi septembra tudi komemoracija v spomin na več kot 15.000 internirancev. Letošnja bo 9. septembra, pripravila pa jo bosta ZZB NOB Slovenije – Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja in TO Rab-Gonars v sodelovanju z občino Rab. Ohranitev in obnova ni samo poklon žrtvam, ampak je tudi simbolni korak k sprejetju zgodovinskih dejstev, pomiritvi, brez netenja novih sporov. Manja Konkolič, generalna sekretarka ZZB NOB Slovenije 3 april 2023 DOGODKI Železna Kapla KOLUMNA Dan žena in 80 let Zveze slovenskih žena Zveza slovenskih žena (ZSŽ) iz Celovca je v obnovljeni Hiši kulture – Farni dvorani v Železni Kapli 11. marca počastila mednarodni dan žena in 80. obletnico ustanovitve Antifašistične fronte žena (AFŽ) marca leta 1943 v Lobniku. O zgodovini je spregovorila predsednica ZSŽ Daniela Topar, ki je med drugim poudarila: »Če so bile po ustanovitvi prvega koroškega krajevnega odbora Antifašistične fronte žena ženske enakopravne na vseh ravneh, je bil po končani drugi svetovni vojni prispevek žensk k odporu in osvoboditvi pozabljen ali podcenjen.« V Železno Kaplo je prišla državna sekretarka v Uradu RS za Sloven- ce v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, bila so navzoči dosedanja deželna poslanka SPÖ Ana Blatnik in novi deželnozborski poslanec iz stranke Team Kärnten, podžupan Železne Kaple - Bele Franc Jožef Smrtnik, pa predsednik Zveze koro- ških partizanov Milan Wutte, deželna poslanka Ana Blatnik in predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück Matjaž Špat. Med udeleženci pa je bila tudi podpredsednica ZZB NOB Slovenije dr. Ljubica Jelušič, ki je bila slavnostna govornica. Predsednik SPD Zarja Willi Ošina je dejal, da so morali čakati 115 let, kolikor je staro društvo, da lahko praznujejo v prostorih, za katere vedo, da jim bodo na voljo vsaj 40 let. Omenil pa je tudi instalacijo – spominsko uro, ki jo je zasnoval umetnik Marko Lipuš. »Med 160 žrtvami nacionalsocializma v Železni Kapli, katerih imena smo vnesli v spominsko uro, je tudi veliko žensk. Na žalost je moralo preteči več kot 80 let, da so končno vsa imena razen imen žrtev evtanazije zbrana in postavljena v javni prostor. Zdaj se dogovarjamo o postavitvi spominske ure na slovenski gimnaziji v Celovcu, in sicer v učne namene, jeseni pa bo najbrž tudi v parlamentu na prireditvi ob 80. obletnici pregona. Seveda si želimo, da bi jo lahko postavili tudi v Dvorani zrcal v Celovcu in prostoru občinskega urada v Železni Kapli.« Zvrstila se je vrsta govornic in govornikov. Županja trške občine Železna Kapla - Bela Lisa Lobnik (SPÖ) je med drugim opozorila, da bo treba še veliko postoriti do resnične enakopravnosti. Franc Jožef Smrtnik, podžupan trške občine Železna Kapla, je dodal: »Posebno pomembne so žene v naši narodni skupnosti, ki so matere, babice in tiste, ki dajejo materno besedo naprej. Vem, da je včasih to zelo konservativno, da žene osredotočimo samo na to. Žal mi moški, čeprav smo enakopravni, danes premalo gledamo na to, da bi naši otroci govorili to prelepo slovensko besedo.« V vsebinsko poglobljenem slavnostnem govoru je Ljubica Jelušič poudarila, kako izjemno spoštuje knjigo Glej, ta svet je tudi zate!, delo Helene Verdel in Vide Obid, ki sta zapisali zgodovino in okoliščine delovanja Antifašistične fronte žena in Zveze slovenskih žena na Koroškem. Svoj govor je končala z mislijo, naj počastitev 80-letnice spomina na tisti prvi »krajevni odbor koroške Antifašistične fronte žena v Železni Kapli prenesemo na prihodnje rodove kot simbol ženskega prispevka v boju proti okupaciji, da podpremo prizadevanja za enakopravnost vseh družbenih manjšin«. Kulturni spored sta oblikovala tamburaški ansambel Tamika iz Železne Kaple in pisateljica Maja Haderlap. DOGODKI Dejavnosti mladinske organizacije Pohod od Ljubljane do Nove Gorice Mladi za vrednote NOB (MNOB) so se 24. marca sestali s predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica in Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI-ANPI) Gorica. Na sestanku so uskladili podrobnosti in se dokončno dogovorili za izvedbo večdnevnega pohoda od Ljubljane do Gorice, s katerim bodo počastili spomin na jubilejno 80. obletnico goriške fronte. Na pogovorih so sodelovali podpredsednika MNOB Filip Slakan Jakovljević in Izidor Ramšak, predsednica novogoriške borčevske organizacije Ingrid Kašca Bucik in podpredsednica Katjuša Žigon ter predstavnica ANPI iz Gorice Anna Di Gianantonio s sodelavci. Predsednik MNOB Žiga Novak se je sestanka udeležil po videozvezi. Pohod bo potekal od spomenika, ki pred Vidmarjevo vilo v Ljubljani priča o ustanovitvi Osvobodilne fronte, do Trga Evrope v Novi Gorici, kjer se bo prihod pohodnikov zlil z že načrtovano prireditvijo. Začel se bo 26. avgusta in končal 2. septembra. Celotna pot bo razdeljena na dnevne etape. Zamisel in želja organizatorjev je, da po zgledu pohoda »od upora do zmage« celotno pot prehodi jedrna skupina približno desetih pohodnikov, tem pa se po poti za dolžino po lastni izbiri pridružujejo tudi drugi dnevni pohodniki. Pot bo potekala po trasi Ljubljana–Govejk– Žiri–Cerkno–Vojsko–Lokve–Gorica. Organizatorji si k sodelovanju na pohodu želijo privabiti udeležence iz vse Slovenije in sosednje Italije. Udeležence iz Italije bodo k udeležbi povabili tovariši iz VZPI-ANPI Gorica. Zbiranje prijav in koordinacijo skupine desetih bo prevzel MNOB. Zbrani so se pogovarjali tudi o financiranju pohoda. Sodelujoči so se strinjali, da bodo k sodelovanju pri organizaciji pohoda povabili tudi druge civilnodružbene organizacije, predvsem organizacije, ki se ukvarjajo s planinstvom in pohodništvom. Donacije za pohod lahko nakažeta na tekoči račun: SI56 0201 0001 8541 225, pri tem nujno navedite sklic: SI00 234-001; za namen napišite: »Donacija: POHOD JUBILEJEV«, koda namena pa je: NOWS. Žiga Novak DOGODKI Voglje pri Sežani Postavitev spominskega obeležja Vaška skupnost Voglje in Združenje borcev za vrednote NOB Sežana sta postavila spominsko obeležje na bunker, kjer je delovala skupina borcev minerskega voda Bazoviške brigade. Bunker stoji na griču Gouc nad vasjo Voglje pri Sežani. Borci so ga zgradili z izkopom jame v velikosti sobe (približno 4 x 4 metre). Jamo so pokrili s pločevino in to zasuli z zemljo. Ker je bunker v borovem gozdu, so na vrh posuli borove iglice, tako, da je bil teren nespremenjen. Manjši vhod so zapirali z brinjem. V bunkerju so delovali naslednji vogeljski vaščani: Ivan Gerlanc (vodja skupine), Stane Škabar in Rado Ravbar, poleg njih pa sta bila še Stano Tavčar iz Godenj in tovariš iz Trebč. Poveljnik minerskega voda brigade je bil Stane Lavrenčič. Glavna naloga skupine je bila izvajanje minerskih akcij na železni- ški progi Fernetiči–Opčine. Izvedli so nekaj uspešnih akcij. Eksploziv so dobivali od partizanskih enot v Trnovskem gozdu (Otlica). Hrano so prinašali vogeljski vaščani. Borci so jo zaradi varovanja bunkerja prevzemali na robu gozda. Postavitev obeležja smo združili s pohodom po vogeljskih gričih, kjer smo si ogledali izvir studenca, prazgodovinsko gradišče na griču Studenec, manjšo jamo s kapniki, stražarnico JLA, stražarski stolp in čudovito naravo. Pohoda se je udeležilo približno 60 vaščanov, svojcev borcev in prijateljev. Končali smo ga na vaškem trgu (Na Klancu) v Vogljah z družabnim srečanjem. Milivoj Ravbar, foto: Danilo Ravbar Dr. Martin Premk Osvobodilna fronta slovenskega naroda N i odveč, če ponovimo, da je dan upora proti okupatorju, 27. april, bil nekoč dan Osvobodilne fronte, ustanovljene v noči s 26. na 27. april 1941. Osvobodilna fronta je res vodila upor proti okupatorju med drugo svetovno vojno, vendar je pomenila in še vedno pomeni mnogo več kakor zgolj upor proti okupatorju. Praznovanje dneva upora proti okupatorju namesto dneva Osvobodilne fronte so nam vsilili v času »demokratičnih sprememb«, še danes pa nekateri delajo vse, da bi čim bolj zmanjšali pomen te organizacije za zgodovino slovenskega naroda. Predvsem bi radi zmanjšali ali izbrisali njeno vlogo pri združitvi in osvoboditvi Slovencev in nastanku prve slovenske države. Zadnja leta se najbolj pojavljajo očitki o »protiimperialistični fronti«, ki naj bi dokazovali, da je bila Osvobodilna fronta le krinka komunistične partije za revolucijo. Zgodovinska znanost je že dokazala, da se je Osvobodilna fronta že od vsega začetka imenovala osvobodilna, ime protiimperialistična je bilo izmišljeno naknadno. Sicer pa je imperializem začel tako prvo svetovno vojno in nam ukradel Primorsko, kot sestavni del fašizma in nacizma pa je zakrivil tudi drugo svetovno vojno, ki je bila med drugim tudi nadaljevanje prve. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila v najusodnejših zgodovinskih trenutkih kos nalogi, da je narod združila, ga povedla v narodnoosvobodilni boj in pripeljala do državnosti in samostojnosti s pravico do samoodločbe in povezovanja. Hkrati je ljudem prinesla več demokratičnosti, kot so je bili deležni v prejšnjih državah, in več samozavesti, ponosa in poguma, kot so jih imeli kadar koli v svoji zgodovini. Čeprav so bili pobudniki ustanovitve Osvobodilne fronte Komunistična partija, krščanski socialisti, del Sokolov in slovenskih kulturnih delavcev, se danes molči o tem, da je Osvobodilna fronta delovala vsenarodno in vključevala vse, ki so sprejeli njen program oziroma točke. V Osvobodilni fronti je med vojno poleg ustanovnih skupin delovalo še dvanajst večjih drugih skupin: Zveza kmečkih fantov in deklet, Kmečka stranka, Samostojna demokratska stranka, skupina bivših kraljevih ministrov, skupina bivših kraljevih častnikov in druge skupine. Samo v Ljubljani je že prvi dve leti vojne delovalo več kot štiristo odborov in krožkov Osvobodilne fronte, ta pa je svoje delovanje nato širila na celotno slovensko ozemlje. Nikoli ne bilo zadržkov, da bi Osvobodilna fronta v svoje vrste sprejemala tudi duhovnike, ki so se ji množično pridruževali predvsem na Primorskem, ki je že pred vojno trpelo pod fašizmom. V svoje vrste ni sprejemala samo tistih, ki so se že pred vojno ali med njo osramotili ali omadeževali z izdajo lastnega naroda. Večina največjih predvojnih strank je že v času kraljevine delovala proti dobrobiti slovenskega naroda in proti pravicam ljudi. Med vojno so svoje početje nadaljevali z narodnim izdajstvom, zato je razumljivo, da takšnih politikov organizacija ni hotela v svojih vrstah, niti se ji takšni izdajalski politiki niso želeli pridružiti, saj so še naprej skrbeli le za svoje koristi. Voditelji Osvobodilne fronte pa so doumeli, da medtem ko je narod razkosan med tri smrtne sovražnike, lahko edinole neizprosen osvobodilni boj skupaj z drugimi svobodoljubnimi narodi ponudi upanje in priložnost za osvoboditev in združitev, morda zadnjo v zgodovini. Pod vodstvom Osvobodilne fronte je zato začela nastajati slovenska partizanska vojska, ki je bila nato vključena v jugoslovansko partizansko vojsko. Osvobodilni fronti je iz nič uspelo ustvariti ljudsko vojsko, ki se je vso vojno skupaj s slovenskimi ljudmi in mednarodnimi protifašističnimi zavezniki bojevala za svobodo. V tem boju je partizanska vojska dosegla več, kakor bi lahko od nje pričakovali. Celo italijanski okupatorji so ta boj priznali kot »noro junaštvo«, ki pa je dosegalo vse večje uspehe predvsem zato, ker so ljudje ta boj sprejeli za pravičen boj in ga množično podpirali. Ta boj je ljudem dajal tudi moč, da so v času usodnih in najtežjih zgodovinskih trenutkih začeli graditi svojo državo, ki bo končno povezala vse Slovence in jih oblikovala kot narod. V času največjega divjanja fašizma in nacizma sta se začela gradnja lastnih vzvodov oblasti, lastnega šolstva in znanosti, lastnega zdravstva in razvijanje kulturnega delovanja. Gradnja nove državnosti je bila vključena v gradnjo nove Jugoslavije, ki je temeljila na enakopravnih narodih v lastnih republikah, saj so v Kraljevi Jugoslaviji bili pojmovani bolj kot »rod« kakor pa narod in so bili brez svoje države. V novo državnost so bili po zaslugi sklepov OF vključeni tudi primorski Slovenci, potem ko je Osvobodilna fronta razglasila priključitev Primorske združeni in svobodni Sloveniji. Vsa njena prizadevanja so bila po težkih bojih in trpljenju končana maja 1945 z osvoboditvijo ter ustanovitvijo Ljudske republike Slovenije in prve slovenske vlade. Takrat so bili vsi Slovenci končno po tisočletju združeni v svoji republiki, ki je bila s pravico do samoodločbe z drugimi republikami združena v novi Jugoslaviji. Leta 1991 je leta 1945 nastala država to pravico tudi izkoristila in postala mednarodno priznana samostojna država. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila tista, ki je v najslabših možnih zgodovinskih okoliščinah naredila največ, kar je bilo mogoče, ter Slovence oblikovala v narod s svojo državo. Z bojem za človeške in narodne pravice je želela preoblikovati tudi slovenski narodni značaj, ta boj pa še zdaleč ni končan. Osvobodilna fronta je osvobajala ljudi s tem, da jim je dajala samozavest, ponos in pogum, da so se borili za svojo svobodo, svoje pravice, za pošteno in značajno politiko. Zato se je treba vedno bolj zavedati njene veličine in nadaljevati njen boj. 4 april 2023 NAŠ POGOVOR Matjaž Nemec politik, poslanec Evropskega parlamenta, podpredsednik Socialnih demokratov Bili smo na pravi strani zgodovine Matjaž Nemec se je rodil 10. aprila 1980 v Šempetru pri Novi Gorici. Je član druge najmočnejše politične stranke v Evropskem parlamentu, Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D). Poleg tega je član predsedstva evropskih socialistov in demokratov (PES). Politična pot Matjaža Nemca se je začela leta 2008, bil je osebni tajnik predsednika Vlade Republike Slovenije, nato pa do leta 2014 pomočnik predsednika Republike Slovenije. Leta 2014 in 2018 je bil izvoljen v Državni zbor Republike Slovenije. Maja 2022 je bil potrjen za poslanca Evropskega parlamenta. V tem parlamentu je predsednik delegacije za odnose z državami Magreba, član Odbora za zunanje zadeve (AFET) in član delegacije pri Stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija. Osredotoča se na povezovanje regije Zahodnega Balkana, je poročevalec S&D v senci za Severno Makedonijo in eden vodilnih članov skupine Evropskega parlamenta za podporo demokraciji in usklajevanje volitev (DEG) za Zahodni Balkan. Mitja Meršol, Jani Alič Sredi januarja ste kot evropski poslanec v Evropskem parlamentu v Strasbourgu pripravili okroglo mizo o pomenu vrednot protifašizma v EU. Kaj vas je vodilo k temu? S prvim dnem mandata evropskega poslanca je bil moj cilj našo skupno zgodovino postaviti v okvir evropskih vrednot, ki še dandanes tvorijo trdno jedro evropejstva. Sam prihajam z obmejnega območja med Italijo in Slovenijo. Čeprav pripadam povojni generaciji, sem rasel z naukom protifašizma, ki so ga name prenesli nonoti in none in drugi. Vsem sem neskončno hvaležen, da dediščina protifašizma in vedenje o trpljenju pod jarmom fašizma še dandanes živita med nami. Kot evropski poslanec čutim veliko odgovornost, da to vedenje skupaj z zgodovinskimi resnicami prinašam v institucije evropske zgodovine in jih predstavljam širšemu evropskemu prebivalstvu. Vse preveč je anmreč še dandanes teženj po izkrivljanju zgodovine, to se odraža na primer v februarju, ko skrajna desnica v Italiji ob tako imenovanem prazniku fojb poskuša zgodovino obmejnega območja predstaviti izrazito enostransko, ob da se uprem vsemu, kar bi poskušalo te resnice relativizirati ali zmanjševati njihovo vrednost, čemur smo žal priče tudi v delu slovenske politike. Vse to je bilo in ostaja jedrno sporočilo okrogle mize v Strasbourgu, da širšemu evropskemu prebivalstvu predstavimo zgodovinska dejstva. Na omizju je bil govor tudi o Poročilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. To še dandanes ni dobilo potrebne veljave na najvišjih ravneh obeh držav, kar bi prav gotovo vzelo vetra iz jader politik izkrivljenih dejstev. Sporočilo o pomenu vrednot protifašizma, ki sem ga z gosti v Evropskem parlamentu predstavil širšemu evropskemu občinstvu, je izjemno odmevalo in je bilo sprejeto z veliko naklonjenostjo. Ne nazadnje se tudi druge države Evropske unije ukvarjajo s podobnimi izzivi polpretekle zgodovine, predvsem glede priznavanja dejstev in resnic, ki pa lahko brez ozaveščanja mladih hitro potonejo v pozabo ali še huje v popačenje dejstev zavo- tem pa ne umanjkajo provokativna gesla. Vesel sem, da sta se mojemu povabilu na okroglo mizo v Strasbourgu o vrednotah protifašizma odzvali tako Zveza združenj borcev za vrednote NOB iz Slovenije kot ANPI, italijanska protifašistična organizacija, katerih predstavniki so sodelovali na okrogli mizi. Kakšna so bila osrednja mnenja in sporočila te okrogle mize? Je v slovenskih pogledih – zlasti tistih, ki jih je na okrogli mizi podala ZZB NOB – kaj posebej izstopajočega v primerjavi z drugimi članicami EU? Resnica zgodovine na evropskih tleh ostaja ena ne glede na meje med državami – to nam kaže vpogled v čas druge svetovne vojne in čas pred njo, ko sta ideologiji nacizma in fašizma uničevali vse pred seboj po vsej Evropi in svetu. Skupno zavezništvo boja proti okupatorju je prineslo zmago nad tema dvema uničujočima ideologijama in vsem hudim, kar sta ti ideologiji prinesli milijonom ljudi po vsem svetu. Naš narodnoosvobodilni boj in protifašistično gibanje sta bila del tega zavezništva in je čisto jasno: smo na pravi strani zgodovine, naš narod se je boril proti raznarodovanju, izginotju in trpljenju pod nacizmom in fašizmom. Zato čutim odgovornost, Matjaž Nemec ljo posamičnih političnih interesov. Tega sam ne bom dopustil in bom v Evropskem parlamentu še naprej organiziral tovrstne razprave, že prihodnje leto o pomenu TIGR, prve protifašistične organizacije na naših tleh. V evropskem parlamentu Popolnoma se strinjam z vašo tezo, da sta boj proti fašizmu in nacizmu in zmaga nad njima pomembna temelja novozgrajene Evropske unije. Še več, menim, da sta bili to tisti prvinski sili, s katerima je bilo sploh mogoče zgraditi EU, kakršno poznamo danes. Namreč vsa povezovanja v uniji, od gospodarstva, kulture do socialnih in političnih zadev, ne bi bila mogoča, če jih ne bi združevala prav tista subtilna, a po rezultatih tako otipljiva vez, da je mogoče samo s spoštovanjem različnosti ter sobivanjem v strpnosti in sožitju dosegati evropejstvo v njegovem najbolj temeljnem sporočilu. Skupaj smo močnejši in mir med narodi je največja dobrina, za katero so se naši rojaki borili pred 80 leti in ki smo jo dolžni – predvsem s poznavanjem zgodovinskih resnic – ohranjati in varovati. Prepričan sem, da večina te naše temelje spoštuje in varuje. Tudi mlajše povojne generacije politikam skrajnih ideologij, na primer neofašizmu, neonacizmu Boj proti fašizmu in nacizmu in zmaga nad njima sta pomembna temelja novozgrajene Evrope. Kako je s tem danes? So temelji še trdni ali se morda majejo? In če se, zakaj? Ali gre za revizionizem? Za zanikanje protifašističnih vrednot? Za brezbrižnost? Kako gleda na to mlada generacija (v Sloveniji in EU), ki ji pripadate tudi vi? ter rasnim in verskim predsodkom, izrekajo odločen ne, žal pa še vedno ostaja težnja nekaterih, da bi te vrednote zrušili ter med ljudi vnesli sovraštvo, nestrpnost in razklanost. Zato je še toliko bolj pomembno, da mlajše generacije ozaveščamo, jim predajamo to dediščino ter jih seznanjamo z zgodovinskimi resnicami. Samo tako se bodo lahko opolnomočene soočile z vse bolj pritajenimi, a nič manj nevarnimi idejami, ki želijo spodjedati temelje naše skupne evropske ideje. Zato je pomembno, da tudi sam kot evropski poslanec po svojih najboljših močeh širšemu evropskemu prebivalstvu prena- šam sporočilo naše skupne zgodovine in njenih temeljnih vrednot. Bo poslanstvo evropske prestolnice kulture, naziv si bosta delili Nova Gorica in Gorica, kaj pripomoglo k trdnejši evropski zgradbi? Gre za zgodbo, na katero sem kot politik, predvsem pa kot Primorec, ki prihaja z Goriškega, sila ponosen. Več let si nas je skupina zanesenjakov prizadevala, da sprva idejo, ki se je pozneje uresničila v projekt, predstavimo pristojnim v Sloveniji in Evropi tako, da je mogoče ta projekt izpeljati, še več, ga uresničiti v tistem najplemenitejšem duhu evropskega povezovanja med dvema mestoma, Novo Gorico in Gorico. Ti mesti je dolgo ločevala meja, a sta skozi čas zmogli premostiti vsa razmejevanja in danes sta simbol ideje EU. Če k temu dodamo še dimenzijo kulture, ki je vezivo in gonilo naroda in pravzaprav prvi pogoj njegovega obstanka, smo priča res izjemnemu projektu. Prepričan sem, da bo med ljudmi, ki živijo na obmejnem območju, še utrdil tvorno sodelovanje in zavedanje o pomenu življenja pod skupno evropsko streho. Ima pa evropska prestolnica kulture tudi izjemen potencial gospodarskega, turističnega in družbenega razvoja ne samo za čas trajanja projekta, temveč tudi po tem, in sicer na veliko večjem območju kot samo v krajih, ki bodo neposredno vpeti v projekt. Kot že pretekla leta, ko sem si kot poslanec državnega zbora prizadeval za uresničitev naše vizije, da Nova Gorica in Gorica zaživita to posebno evropsko zgodbo, si za promocijo in polno uresničitev projekta ter vseh njegovih potencialov prizadevam tudi danes kot evropski poslanec. Tako že pripravljam prireditev, ki bo februarja prihodnje leto v čast evropske prestolnice kulture potekala v Evropskem parlamentu. Želim, da se s tem dogodkom, na katerem bo sodeloval pianist Alexander Gadjiev, leto dni pred začetkom EPK 2025 začne odštevanje v Evropskem parlamentu, Novi Gorici, Gorici, Ljubljani in Rimu, da vsa ta mesta simbolno povežemo v pričakovanju tega res izjemnega projekta. Kot evropski poslanec ste si naložili poslanstvo ozaveščanja o vrednotah boja proti fašizmu in nacizmu. Kako konkretno izvajate to poslanstvo? Kako se v tej vlogi vidite v Sloveniji, kako v Evropi? Kakšni so vaši nasveti glede razvijanja domoljubja in aktivnega državljanstva tako v Sloveniji kakor tudi v EU? Kot že omenjeno, želim vrednote protifašizma in protinacizma ter sporočilo o njihovem pomenu prenesti v evropske institucije, jih predstavljati širšemu evropskemu občinstvu. Prav tako se osredotočam tudi na delo z mladimi po vsej Sloveniji. Odzivam se na povabila osnovnih in srednjih šol, prav ob prihajajočem prazniku dneva Evrope 9. maja imam številne obiske po slovenskih šolah, kjer bomo 5 april 2023 govorili o pomenu vrednot, ki so pripomogle k življenju pod skupno streho EU. Mladi in tako rekoč vse generacije ljudi iz vse Slovenije redno prihajajo na študijske obiske Bruslja in Strasbourga, spoznavajo delo in utrip teh mest, ki sta pravzaprav tudi naši mesti, prestolnici našega skupnega življenja v EU. Sam pa ocenjujem kot najpomembnejše za razvijanje, rast in krepitev domoljubja in aktivnega državljanstva majhna vsakodnevna dejanja in zgled vsakega od nas v sodelovanju, spoštovanju drug drugega in sprejemanju različnosti med nami. Če pravimo, da so vrednote gradile našo evropsko skupnost, pa so dejanja vsakega od nas tisto, kar jo dandanes ohranja in dela močno. Ta vsakodnevna dejanja so bolj pomembna kot velikopotezne besede, izrečene ob velikih dogodkih ali obletnicah. Kot član parlamentarnega odbora za zunanjo politiko ste zelo dejavni pri urejanju razmer na Zahodnem Balkanu, Bližnjem vzhodu ... Kako učinkovita je EU na teh področjih? In kako gledate na vlogo in dejavnosti EU v zvezi z vojno v Ukrajini? Sporočilo o pomenu vrednot protifašizma, ki sem ga z gosti v Evropskem parlamentu predstavil širšemu evropskemu občinstvu, je izjemno odmevalo in je bilo sprejeto z veliko naklonjenostjo. Moji poslanski kolegi in kolegice so mi izkazali veliko čast, zaupali so mi pomembno nalogo, ki je med najbolj odgovornimi za premoščanje izzivov držav Zahodnega Balkana na poti v EU. Rezultati skupnih dejavnosti slovenske politike so danes vidni v Bosni in Hercegovini, ko je ta po dolgih letih čakanja končno dobila status kandidatke za članstvo v EU. Sem tudi član delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem odboru EU-Srbija, redno se srečujem s srbskim političnim vrhom, na teh srečanjih poskušamo skupaj iskati boljše poti do EU. Prav vojna v Ukrajini je nekako prebudila EU iz spanja v odnosu do regije Zahodnega Balkana, ponovno se je izkazala potreba po večji pomoči tej regiji na njeni evropski poti. Evropski parlament je v meni prepoznal nekoga, ki lahko − zaradi slovenske naravne povezanosti s to regijo in izkušenj, ki sem jih pridobil kot predsednik in član odbora Državnega zbora za zunanjo politiko − pripomore presegati velike težave, ki regijo Zahodnega Balkana hromijo in ji onemogočajo hitrejšo evropsko pot. Moje uspešno delo na Zahodnem Balkanu je pripomoglo tudi k odločitvi, da sem bil predlagan in izvoljen za predsednika delegacije EU za odnose z državami Magreba (Alžirije, Libije, Maroka, Tunizije in Mavretanije), ki je zelo pomembna tako z gospodarskega vidika zaradi zemeljskega plina kot tudi glede varnostnega in migracijskega vprašanja. Glede vojne v Ukrajini pa podpiram dosedanja prizadevanja EU za pomoč Ukrajini. Pohvalno je, da se je EU pri tem vprašanju poenotila, žal pa nas glede na videno čaka še veliko izzivov. KOLUMNA KAJUHOVO LETO 2023 Zgodba o nastanku neke pesmi Materi padlega partizana Jože Poglajen Simfonija sprenevedanja S Kajuh v partizanih Nekatere Kajuhove pesmi se pojavljajo v več različicah, odvisno od tega, kaj so izdajatelji novih izdaj imeli na voljo: rokopise, različne objave v pred- in medvojnem tisku, prepise, spominske zapise. izvedela šele po vojni. Kajuh je konec januarja 1943 na Silvino željo v poseben zvezek zapisal okoli 60 svojih pesmi, med njimi tudi Materi padlega partizana – toda naslovil jo je Materi padlega partizana ge. S. Prvo obsežno zbirko Kajuhovih pesmi je leta 1949 objavil dr. Dušan Moravec. Obsegala je 62 pesmi. Drugo, obsežnejšo in s številnimi opombami, je leta 1971 izdal dr. Emil Cesar in je vsebovala 99 pesmi. Leta 2015 je Knjižnica Velenje izdala knjigo Kajuh Zbrane pesmi, v kateri je zbranih 146 dotlej znanih pesmi, od tega deset kratkih. Današnji ponatisi se večidel držijo omenjenih treh izdaj, s tem da se Cesarjevo delo večinoma drži Moravčeve objave, Zbrane pesmi iz leta 2015 pa temeljijo na Cesarjevem delu. Morda še o različicah objavljene pesmi. Ta pesem je eden primerov, ko se zapisi pesmi v različnih izdajah med sabo razlikujejo. Navadno sicer ne gre za velike razlike, toda beseda ali dve včasih pomenita veliko. V tem primeru pač gre za velik simbolni pomen, ki ga je pesnik namenil zadnjemu verzu. Kronološko – po zapisu dr. Emila Cesarja – najprej zasledimo pesem Materi padlega partizana v ljubljanski izdaji Naše žene z datumom 10. december 1942. Pod njo se je Kajuh prvič podpisal kot »Kajuhov Tonč«. Zadnji verz pesmi se v tej izdaji glasi »… toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«. Toda NUK hrani izvod Naše žene z istim datumom, vendar brez oznake, za katero izdajo gre (očitno je vsaka številka izšla v več izdajah za različna območja Slovenije), v njem pa se ta verz glasi: »… toda za kar Zdaj pa k zgodbi o nastanku pesmi Materi padlega partizana, ki jo v različnih tiskih lahko najdemo v treh različicah. Pesem je bila prvič objavljena v Naši ženi 10. decembra leta 1942. Po Cesarjevem zapi- sem umrl, bilo je premalo umreti …«. Poglejmo še v zvezek pesmi, ki jih je Kajuh napisal Silvi in ga pozneje zakopal pod njuno češnjo v Vošnjakovi ulici 22. Zvezek nosi datum konec januarja 1943. V njem pa je verz zapisan takole: »… toda za kar sem umrl, bi želel še enkrat umreti«. In kako je pesnik ta verz zapisal v zbirki, ki jo je novembra 1943 sam narekoval soborki Brini (legendarna zbirka KAJUH Pesmi je izšla v 38 izvodih): » … toda za kar Naša žena, 10. december 1942 su naj bi bila spodbuda za nastanek te pesmi življenjska zgodba Julke Skapinove, Ljubljančanke, katere sin Lev je bil partizan. Skapinovo so zaprli malo pred Kajuhovo ljubeznijo Silvo Ponikvarjevo, novembra 1942. Po objavi v Naši ženi 10. decembra se je pesem hitro širila med ljudmi, prebirale so jo tudi jetnice v ljubljanskih zaporih – tudi Skapinova, ki pa ni slutila, da je v njej zapisana njena zgodba, kajti ni vedela, da je njen sin Lev še z dvajsetimi soborci že 14. septembra leta 1942 padel v bitki pri Naklem. Sojetnice pa so vedele, a niso imele srca, da bi ji to povedale. Skapinovo so tri mesece po aretaciji poslali v taborišče v Italijo in za sinovo smrt je sem umrl, bilo je premalo umreti«. Ko je nastajala ta zbirka, je bil Kajuh že nekaj mesecev v partizanih, dodobra se je spoznal z razmerami in trpljenjem, zato se je verjetno odločil, da bo v svoji prvi (in zadnji v času življenja) zbirki še poudaril simbolni pomen darovanja življenja svoji domovini. Po neki logiki naj bi bila ta zbirka temelj za vse nadaljnje objave, saj je bil avtor sam pri »izidu«, sam je narekoval besedila pesmi. Kakor koli že, Kajuhove pesmi so naprej živele v različnih oblikah. Po vojni se je uveljavila različica » … toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«. Ta verz krasi tudi spomenik na njegovem grobu v Podkraju pri Velenju. Vlado Vrbič liši se čudaško, toda ni van srednjeveški zgodovinar Stanas malo, ki na televiziji ne Granda, za direktorja televizije najraje poslušamo radio. Jože Možina, za direktorja radia pa Ko prižgemo televizor, Vinko Vasle. Resnici na ljubo je trenamreč takoj preklopi- ba zapisati, da so janševiki v ta svet mo na nacionalni radio, pripustili tudi nekaj zvenečih libeker nam za razliko od naše javne te- ralnih imen, med njimi Spomenko levizije ne servira poročil, v katerih Hribar, Vlada Miheljaka, Tanjo Leprevladujejo enostranske, manipu- sničar …, vendar je bil njihov glas lativne, nepreverjene, strankarsko kakor glas vpijočega v puščavi. navijaške, urbanijsko cenzurirane, Po Janševem porazu na volitvah če hočete, tudi lažnive informacije. leta 2009 je bilo mogoče janševike Za povrh moramo ta informacijska v programskem svetu in vodstvu skrpucala »naše« javne televizije RTV znova prešteti na prste ene roke. Ministrica za kulturo Majda plačevati. Ni treba biti Einstein za ugoto- Širca je celo pripravila nov zakon vitev, da so politične stranke tiste, o RTV, s katerim bi omejili vpliv strank na RTV. ki so ves čas tako Parlament ga ali drugače krojiPo Janševem je sicer potrdil, le podobo javne toda padel je RTV. Njihovi goporazu na volitvah na referenduvorci pridigajo o leta 2009 je bilo mu, ki ga je zahdemokratičnem teval SDS (ob poslanstvu, avtomogoče janševike v samo 15-odstonomiji in profeprogramskem svetu tni udeležbi je sionalnosti RTV, glasovalo a v resnici z njo in vodstvu RTV znova proti kar 72 odstotravnajo kot s pleprešteti na prste ene kov volivcev). nom. Do leta 2004 Kmalu je prišel je bila RTV preroke. čas, ko je SDS to vladujoče v rokah referendumsko liberalcev in socialdemokratov, toda s prihodom na zmago lahko vnovčil. Ko se je leta oblast je Janša začel uresničevati 2020 ob uslužni asistenci poslannapoved o labodjem spevu RTV iz cev SMS in Desusa spet povzpel leta 1990. Janševiki so v ta namen na oblast, so operacijo zasedbe sprejeli nov zakon o RTV, po do- RTV izpeljali radikalno, toda zakomnevnem avtorju imenovan Grim- nito, se pravi po črki Grimsovega sov zakon. Grims je takrat med zakona. Programski svet je postal drugim pojasnil, da so nov zakon Kmetičeva falanga, ki na vodilna morali sprejeti, ker so na televiziji upravna, uredniška in novinarska cenzurirali Jožeta Možino, in ne na- mesta postavlja ljudi po strankarzadnje tudi zato, ker je »gospod Bo- sko ideološkem ključu in ne na rut Pahor (takrat je bil predsednik podlagi strokovnega znanja. Tako socialdemokratov) opozoril, da raz- je javna RTV postala zvesta kopija mere, ki jih povzroča veljavni zakon strankarske Nove 24TV. Po Janševem porazu je nova Goo RTV Slovenija, res nikakor niso združljive z demokratičnim pojmo- lobova koalicija odgovorila z novelo zakona, s katero naj bi, kot trdivanjem javne radiotelevizije«. Z novim zakonom so ukini- jo, preprečili sleherni vpliv politike li mandate tedanjih programskih na RTV. A tega ne moremo vedeti, svetnikov in nov programski svet kajti janševikom uspeva že leto dni razširili na kar 29 svetnikov. Med zavlačevati z uveljavitvijo te novele, njimi naj bi večino, to je 16 sve- pri čemer sodeluje tudi del sodstva. tnikov, predstavljalo poslušalce in Najprej je delovno sodišče potrebogledalce RTV. Formalno so ti res valo skoraj leto dni, da je ugotovipredlagali nekaj deset kandidatov, lo notorno dejstvo, da sta bila novi toda šestnajsterico svetnikov RTV generalni direktor in direktor televije med temi večinoma strankarsko zije imenovana nezakonito. Prvi ni obarvanimi predlogi izbrala vsa- izpolnjeval pogoja treh let izkušenj kokratna večina v državnem zboru. z vodenjem večjih sistemov – AnDržavni svet je prav zaradi zgolj vi- drej Grah Whatmough je namreč deza demokratičnosti zakona, ki v vodil le svoje podjetje, v katerem je resnici omogoča manipulacijo, sku- bil edini zaposlen; drugi, Urbanija, šal zakon zaustaviti z vetom. Parla- pa je bil imenovan po nezakoniti mentarna večina je veto pričako- razrešitvi prejšnje direktorice. Piko vano preglasovala, zato se je opo- na i postavljajo zdaj še ustavni sodzicija oprijela še zadnje bilke: zah- niki, ki namesto da bi pobudo za tevala je referendum, a se je očitno ustavno presojo novele zavrgli, ker nanj slabo pripravila in ga je zato je povsem očitno, da gre zgolj za izgubila. Za las sicer, a vendarle. Za še en manever janševikov čim dlje razveljavitev zakona ji je zmanjkalo zadržati okupacijo RTV prepričljivi nekaj manj kot sedem tisoč glasov referendumski volji ljudi navkljub, že skoraj pol leta igrajo otroško igro (1,3 odstotka). S tem je vsakokratna vladna ko- medsebojnega izločanja an ban, pet alicija dobila odprto pot, da v ta podgan, vija vaja ven in sprenevedasvet, ki je alfa in omega javnega vo meljejo lažno dilemo: ali je to, zavoda RTV, imenuje večino sve- da se z zakonom prekine mandate tnikov po lastni politični podobi. zdajšnjih programskih svetnikov, Muzej novejše slovenske zgodovi- nedopusten poseg v njihove prane tako beleži, da je bil za predse- vice. Javna televizija pa še naprej dnika programskega sveta imeno- tone v politikantskem močvirju. 6 april 2023 DOGODKI Monošter NEVERJETNO, TODA RESNIČNO Z lažmi vznemirila prebivalce Oddaja Pričevalci novinarja Jožeta Možine 7. marca 2023 in »pričevalec« Rasto Reven sta med Idrijčani in okoličani izzvala precej nezadovoljstva in vznemirjenja. Je mogoče naključje, da je bila oddaja predvajana prav ob 80. obletnici smrti narodnega heroja Janka Premrla - Vojka? Očitno gre za premišljeno dejanje, prav tako kot je bil premišljeno izbran »pričevalec« Rasto Reven. Že v preteklosti se je dogajalo, da je o smrti narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, ki je bil 15. februarja 1943 smrtno ranjen v boju z Italijani, umrl pa je 22. februarja 1943, krožilo kar precej nepreverjenih trditev, nekaj takih tudi tokratni »pričevalec« Reven, rojen leta 1947, navaja kot verodostojne. V dneh po oddaji se je oglasilo več ljudi, med drugim tudi prijatelj nekdanjega borca Vojkove čete Srečka Poljanca. Poljanec je sodeloval v takratnem boju in je natančno opisal potek dogodkov. Zdravstveno osebje in sodelavci dr. Hribernika so večkrat omenjali, da Hribernik ni nikoli obiskal ranjenega Vojka, zdravila pa mu je poslal po kurirju. O tem dogodku je zelo izčrpno pisal generalmajor Marijan F. Kranjc, prav tako pa je Vojkovo smrt podrobno raziskal zgodovinar dr. Tone Ferenc. Podobno je dogodek opisal tudi Tomaž Pavšič, ki je v Primorskem dnevniku, ki je izšel v Trstu 29. februarja 1980, objavil članek ob 60. obletnici Vojkovega rojstva pod naslovom »Bil je lep primorski fant, dobrega in junaškega srca«. Avtor navaja svoj pogovor z dvema Vojkovima soborcema, ki sta bila doma iz bližnjega Koševnika: Francem Rupnikom - Kašandrovim in Francem Benčinom Ladom. Povedala sta, da je Vojko, potem ko so Italijani napadli levo krilo partizanske zasede, hotel soborcem pomagati. Dvignil se je ob bukvi in takrat ga je zadelo v trebuh. Borci so napad prekinili, ranjenega poveljnika naložili na zasilna nosila in odnesli do bližnje Leskovčeve domačije. Ker je bila zaradi omenjenega napada na Italijane blokirana tudi Idrija, zdravnik dr. Hribernik ni mogel iz mesta. Vendar je domačinki Ivanki Mikuž, ki je prišla k njemu, dal natančna navodila, kako previjati ranjenca, in tudi potrebne injekcije (morfija), ki jih je nato Franc Benčina dajal Vojku, da mu je lajšal bolečine. Rana pa je bila smrtna in 22. februarja 1943 je Janko Premrl - Vojko umrl. Toliko iz preverjenih virov. Prav tako sta v taisti oddaji obsojanja vredno blatenje in navajanje neresnic o tovarišu Ivanu Bevku, borcu in komandirju čete Drugega bataljona Vojkove brigade. Od maja 1944 do konca vojne je Ivan Bevk opravljal dolžnosti obvešče- valnega oficirja v štabu brigade in 31. divizije. Sodeloval je v številnih bitkah, med drugim za Železnike, Fužine in Žiri. Poleti 1944 je sodeloval v transportu ranjencev iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla iz Cerknega do partizanskega letališča Nadlesk, od koder so bili z letali prepeljani v zavezniška oporišča v južni Italiji. Partizan Ivan Bevk je dal tudi izjavo za film »Jeklene ptice nad Idrijo«, v kateri je opisal svoje naloge med narodnoosvobodilnim bojem. Od vseh dokumentarnih oddaj pričakujemo verodostojnost in prav nič ne bi bilo narobe, če bi »pričevalci« z alternativnimi dejstvi dopolnjevali naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. Žal so oddaje iz serije Pričevalci običajno polne neresnic in od avtorja oddaj izbrani pričevalci se kar najbolj trudijo enostransko prikazati narodnoosvobodilni boj in tako oprati sramotno zgodovino slovenske kolaboracije, ki ji v zaslepljenem strahu pred komunizmom ni bilo niti najmanj nerodno pomagati tistim, ki so naš narod želeli za vedno izbrisati. Laži »pričevalca« Revna sodijo na sodišče. To je konstrukt, ki z resnico nima nič skupnega, gre pa v kontekst Možinovega prikazovanja zgodovine. ZB Idrija - Cerkno V SPOMIN Ledarčkov Lovro iz Krope Lovro Kokalj (9. avgust 1901– 1972), po domače Ledarčkov Lovro iz Krope št. 89. Pri Ledarčku se je reklo zato, ker so pri njih po vojni dolga leta zbirali živalske kože za tovarno usnja Koteks. Po nemško se usnju reče leder, Kroparji pa akajo in pogrkujejo in le predstavljamo si lahko, kako izgovorijo Ledarček. Že med nemško okupacijo je bil Lovro lastnik osebnega avtomobila, s katerim je vse od leta 1941 osvobodilnemu gibanju naredil veliko dobrega: prevažal je ranjence, dovažal zdravnike k bolnim in poškodovanim partizanom, hodil po recepte in zdravila, prevažal mobilizirance do zvez, poskrbel za prevoz vojakov, ki so prebegnili iz okupatorjeve vojske k partizanom, in podobno. Tedensko je prepeljal tudi po tisoč in več kilogramov tehničnega blaga, več sto kilogramov masti, nešteto zabojev sanitetnega materiala (npr. injekcije, eter za narkoze), več kot tisoč parov čevljev, vsak teden več kot sto kilogramov hrane, mnogo radijskih aparatov, pisalnih strojev … Med prevažanjem je moral pogosto mimo nemške postojanke v Podnartu in domobranske postojanke v Kamni Gorici. Ker je obenem dostavljal tudi zasebna pisma partizanov in njihovih svojcev ter uradne dopise, je bil še dodatno v nevarnosti, če bi ga odkrili. Da bi vsaj za silo zakril svojo identiteto, si je nadel partizansko ime Miško. Pod tem imenom so ga dobro poznali ne samo gorenjski aktivisti, ampak tudi tisti z goriškega konca. Njegovo domačijo v Kropi, kjer se je pošta zbirala in iz- Lovro Kokalj pred svojim avtomobilom (Foto: arhiv družine Kokalj) menjavala in kjer se je dobilo navodila in druge potrebne informacije, so poimenovali kar »konzulat«. Pri Ledarčku so se ustavljali tudi kurirji, da so se po prečenju Save posušili, preoblekli in najedli, Lovro pa je medtem stal zunaj na straži. Pri njih so se vzpostavljale veze med kurirji in partizanskimi enotami na Jelovici, pri njih so novinci počakali na zvezo za odhod v partizane. Pri teh dejavnostih je sodelovala vsa družina. Nujna domača opravila so zato morala pogosto počakati. Lovro je vestno hranil potrdila o transportih ter zapisoval vrsto in količino blaga. Največkrat je sodeloval z naslednjimi tovariši: Janezom Pretnarjem, Tonetom Ogrizkom, Ladom Štanglom, Francem Koželjem, Stanetom Kersnikom, Miho Kavčičem in tudi Tonetom Dežmanom, poznejšim narodnim herojem, ki ga je Lovro 6. septembra 1944 ranjenega prepeljal z Golnika v Kropo. Februarja 1944 je bil mobiliziran; do 13. januarja 1945 je deloval kot član rajonske gospodarske komisije Jelovica, nato pa se je kot intendant pridružil borcem na terenu. Avgusta 1944 je bil prisoten pri ustanovitvi kroparskega odbora Osvobodilne fronte, na katerem je prevzel odgovornost za prehrano. Po vojni je bil za leto dni imenovan za delegata ministrstva za industrijo in rudarstvo pri tvrdki Rafael Batistič v Stražišču pri Kranju. Nato je bil pooblaščen za zbiranje kož, ki so bile namenjene za oddajo v centralno skladišče v Ljubljani. Po ustanovitvi državnega podjetja Koteks se je tam zaposlil in mu ostal zvest do upokojitve. Povzeto po utemeljitvi za priznanje Lovrovega dela za osvobodilno gibanje 2. decembra 1956; dokument hrani njegova vnukinja Neža Kokalj, ki živi v Ledarčkovi hiši v Kropi. Priredila Mira Hladnik Počastili spomin na komandirja prekmurske čete Tudi letos sta združenji ZZB Lendava in Murska Sobota 18. marca pripravili in izvedli že tradicionalno spominsko slovesnost ob grobu Alojza Škrjanca - Mirka, komandirja Prekmurske partizanske čete, na pokopališču v Monoštru. Alojz Škrjanc - Mirko je padel v boju v Porabju marca 1945. Prekmurska četa je bila edina slovenska partizanska enota, ki se je po umiku iz Prekmurja bojevala tudi na Madžarskem, v Porabju. Grob komandirja Mirka je najsevernejši grob slovenskega partizana na slovenskem etničnem območju. Letošnje slovesnosti se je udeležilo okrog 80 članov obeh združenj na čelu s predsednikoma Evgenom Emrijem in Jožetom Vidičem. Ob krajšem kulturnem programu je poleg obeh predsednikov zbrane nagovorila tudi generalna konzulka Republike Slovenije Metka Lajnšček. Med drugimi gosti je bil tudi Vilmos Hanti, predsednik Mednarodne zveze borcev odpora – združenja protifašistov (International Federation of Resistance Figters – Association of Antifascists (FIR) in predsednik Združenja madžarskih odporniških borcev in protifašistov. Prav udeležba predsednika Hantija je še dodatna dragocena potrditev odličnih stikov med ZZB NOB Slovenije in MEASZ ter FIR, ki so bili vzpostavljeni v minulih dveh letih. Marjan Šiftar V METEŽU ZGODOVINE Partizanska bolnišnica Pavla Prostovoljca in zanesenjaka Edi Brus in Jurij Gantar Edi Brus in Jurij Gantar že vrsto let raziskujeta teren in proučujeta dokumentacijo o bolnišnici Pavla na Vojskem. Sta prostovoljca in zanesenjaka, ohranjanje vrednot narodnoosvobodilnega boja pa je njuno veliko veselje. Raziskala sta velik del razpoložljive dokumentacije v arhivih, predvsem v Mestnem muzeju Idrija in Arhivu Idrija. Odkrila sta dokumente, vezane na delovanje bolnišnice, ter dokumente, ki so jih pisali nosači ranjencev, bolnišnično osebje in ranjeni borci. Vzpostavila sta stike s še živečimi pričami. Med njimi sta bila tudi Fanči Hladnik, mama Jurija Gantarja, ki je bila bolničarka v bolnišnici, in domačin Milan Črnilogar, ki jima je pokazal poti in dostope do mesta, kjer so prenašali ranjence, in kraje posameznih objektov. Lovska družina Idrija je vrsto let vzdrževala pot do Očkove jame. Pot vodi po potoku in s tem so bile zakrite sledi do jame. Odkrita je prvotna pot, ki je vodila od spominskega obeležja na Hudem polju čez Krekovše mimo Zgornje Gmelice, kjer je skrivni odcep za bolnišnico. Najden je bunker v Zadni, tako imenovani Foglavž. Dostop je izredno težak in tu so borci ranjence nosili na nosilih. Najdene so centrala A, postojanka na Hudem polju in Tinetova postojanka. V bližini pod Hudim poljem je tudi pokopališče umrlih ranjencev. V letu 2022 sta Edi Brus in Jurij Gantar v čiščenje in urejanje poti vključila tudi druge prostovoljce ter uredila, očistila in označila dostopno pot. Popisala sta lokacije posameznih postojank in objektov. Pripravila sta gradivo, slike in zapiske o poteku odkrivanja lokacij. Združenje borcev za ohranjanje vrednot NOB Idrija - Cerkno se je z manjšim finančnim prispevkom pridružilo njunemu delu. Vrednost njunega opravljenega dela pa je neprecenljiva tako za današnji čas kakor tudi za naše zanamce. Letos sta Edi in Jurij v zahvalo za delo prejela priznanje Društva vojnih invalidov Nova Gorica. ZB Idrija - Cerkno in Društvo vojnih invalidov Nova Gorica se jima v Svobodni besedi zahvaljujeta za njuno prostovoljno delo in želita, da pri tem vztrajata še naprej, saj bo tudi tako ohranjena zgodovina narodnoosvobodilnega boja v tem delu Slovenije. ZB Idrija - Cerkno Edi Brus (levo) in mag. Vladimir Pegan, generalni sekretar Zveze vojnih invalidov Slovenije 7 april 2023 GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (15) KOMENTAR Erzelj v NOB Leto dni po objavi članka o partizanskem nagrobniku v vasi Planina nad Ajdovščino se je oglasil domačin Rado Jejčič z odgovorom na vprašanje o identiteti padlega Alojza Kobala, ki sem ga postavil ob koncu prispevka. Vsi, ki so doslej omenjali tragično smrt trojice vipavskih partizanov pri Križni jami Spomenik padlim in žrtvam na Erzelju (Foto: M. Hladnik) nad Bločicami 14. avgusta 1943 (pri njihovi smrti je bil udeležen pesnik in domobranec v Grahovem France Balantič), so pisali o Alojzu Kobalu z vzdevkom Sokol, vendar je to napaka. Alojz Kobal Sokol, Jejčičev stric, rojen 10. julija 1925 na Erzelju, je živel v hiši št. 36 (danes Erzelj 32) in je padel na Nanosu dober mesec pozneje, 28. septembra 1943. V partizane je po kapitulaciji Italije odšel iz italijanskega specialnega bataljona. Dodeljen je bil Gradnikovi brigadi, ki je pri Razdrtem preprečevala prodor Nemcev v Vipavsko dolino. Njegova skupina je bila v zasedi ob cesti na Devinskem hribu pri Podkraju v smeri Nanosa. Tu je padel skupaj s štirimi soborci. Pokopali so jih na kraju smrti, pozneje pa prekopali, Alojza na domače pokopališče na Erzelju. Register žrtev druge svetovne vojne na spletišču Sistory pozna osem žrtev z imenom Alojz Kobal (eden od njih je padel samo dan prej v bližini, na Otlici), devetega, to je tistega, ki je skupaj z dvema rojakoma padel na Bločicah, pa Dr. France Križanič Ob prodaji NKBM Erzeljci pred odhodom na Dolenjsko marca 1943 med njimi ni in ga bo treba v regi- v italijanska taborišča, otroke pa so ster šele vnesti. vzeli sorodniki. Po kapitulaciji Italije Tule so njegovi podatki. Rodil se so se ženske vrnile domov, iz nemje 23. junija 1927 na Erzelju v hiši št. ških taborišč pa ne vsi. Rado Jejčič 58 (danes 28), v partizane je odšel je pismu priložil fotografijo vaščanov 6. februarja 1943 in bil vključen v Erzelja in sosednjih vasi, ki so se jaZgornjevipavsko četo. Marca 1943 nuarja in februarja 1943 množično je s transportom odšel na Dolenj- odpravili v partizane, najprej na Nasko. Padel je star 16 let 14. avgu- nos, od tam pa marca s transportom sta 1943 pri Kriški Gori (tudi Križni na Dolenjsko: 63 moških in 15 žensk. gori), občina Stari trg pri Ložu, dva V partizane so šli, ker jih je sicer čakilometra južno od Bločic, skupaj kala italijanska deportacija. Na sliki so v ospredju pogumne ženske. Milka Žvokelj s Slapa je šla v partizane oktobra 1942. Od Kobalovih je bil sin Evgen že v partizanih, njegovi sestri Doro in Miro so Italijani zaprli, Valerija - Zmaga pa se je z mamo Frančiško odpravila v partizane 5. januarja 1943. Valerija je postala desetarka ženske desetine 2. Vipavske čete. Zorka Saksida - Vojka z GradiNa Osnovni šoli Erzelj so tri spominske šča nad Prvačino je šla v 1. kraško plošče: v spomin na bolnico Vera četo Tomšičeve brigade 14. febru(na sliki), 17 padlih in šest žrtev arja 1943. Postala je četna in batanarodnoosvobodilnega boja iz vasi ter na ljonska bolničarka, obveščevalka in bataljon VOS. (Foto M. Kermavnar) štabna šifrerka na pohodu 14. divizije na Štajersko ter komandirka zaz Alojzom Zornom iz Prvačine in ščitne čete dravograjskega okrožja. Vladimirjem Pangercem iz sosedVidrihove ženske iz Gornje Branje vasi, Planine nad Ajdovščino. nice so 22. februarja 1943 sledile Oče Pangerc jih je šel iskat z vo- očetu, ki je bil v partizanih že od zom in vse tri dal pokopati v skupni leta 1941: sestri Vida - Slovenka in grob. 19-letni Alojz Zorn se je rodil Marica - Svoboda ter mama Jožefa 11. aprila 1924, 18-letni Vladimir - Soča. Najprej so bile v 1. bataljonu Pangerc pa 26. marca 1925. Simona Gregorčiča, potem pa v 3. O vasi Erzelj na Wikipediji prebe- bataljonu Tomšičeve brigade. remo, da je med drugo svetovno vojVsa čast vipavskim partizankam no vsa sodelovala s partizani, zato in partizanom! so Italijani 8. marca 1943 vse moške Po podatkih Rada Jejčiča sestavil poslali v nemška taborišča, ženske Miran Hladnik DOGODKI Planica nad Crngrobom Spomin na padle borce Cankarjevega bataljona Na Planici nad Crngrobom je bila pred spomenikom NOB 25. marca spominska slovesnost ob 81. obletnici bojev Selške čete Cankarjevega bataljona. Slovesnost so pripravili mestna občina Kranj, krajevni skupnosti Jošt in Žabnica, Občinska organizacija Zveze borcev za vrednote NOB Kranj in Organizacijski odbor za proslavo na Planici nad Crngrobom. Marca leta 1942 se je Selška četa pod vodstvom Staneta Žagarja zadrževala na območju Malega Rovta pri Planici nad Crngrobom. Zaradi izdaje so jo 27. marca zgodaj zjutraj obkolili vojaki nemške vojske. V preboju iz sovražnikovega obroča je padlo 15 partizanov, med njimi tudi Stane Žagar, učitelj z Blejske Dobrave, ki je bil pozneje razglašen za narodnega heroja. Spominske slovesnosti se je kljub slabemu vremenu udeležilo lepo število ljudi. Najprej so delegacije ob prisotnosti častne straže Slo- venske vojske pred spomenik položile vence, nato pa sta navzoče pozdravila župan mestne občine Kranj Matjaž Rakovec in predsednik krajevne skupnosti Jošt Jaka Kregar. Sledil je slavnostni govor predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijana Križmana. Govornik je pohvalil delovanje Občinske organizacije ZB za vrednote NOB Kranj skupaj z krajevnimi organizacijami ZB, ki pripravljajo številne spominske slo- vesnosti pred spomeniki NOB v kranjski občini. Zahvalil se je tudi županu, ki se teh slovesnosti udeležuje in finančno pomaga pri organizaciji. Sledil je kulturni program, pripravila ga je prof. Alenka Jenko Boh z učenci Podružnične osnovne šole Žabnica in pevskim zborom DPD Stražišče. Sodelovali so tudi praporščaki, celotno prireditev pa je vodila Monika Tavčar. Vili Knez, foto: Ines Šmon, Mestna občina Kranj S pomnimo se: Slovenija učinkom znižanja vrednosti NKBM. je februarja 2012 dobila Ima pa slovenska javnost vendarle na novo vlado (vodil jo je Ja- voljo naslednje informacije, stališča nez Janša). Bruto domači in poglede, ki že zdravorazumsko in produkt (BDP) – vrednost logično nakazujejo na številne nepranovoustvarjenih dobrin – vilnosti in kažejo na sum storitve več je po finančni krizi v letu 2009 nato možnih kaznivih dejanj v postopku v letih 2010 in 2011 počasi naraščal, prodaje NKBM d. d. izvoz je bil večji od uvoza, inflacije Končna cena (250 milijonov evrov) ni bilo, število delovno aktivnih pa je je le 40,5 odstotka knjižne vrednosstagniralo na skoraj 60.000 nižji ravni ti NKBM (616 milijonov evrov v letu kakor pred krizo. Razmere niso do- 2015) in 28,7 odstotka zneska, ki ga puščale zmanjševanja proračunske je v sanaciji leta 2013 Republika Sloporabe, saj je bilo jasno, da bo sledi- venija vložila v NKMB (870 milijonov la spiralna kriza upada BDP, zaposle- evrov). S tem so bila javna sredstva nosti in javnofinančnih prihodkov. oškodovana za znesek v razponu In natanko takšno strategijo je slo- od 366 milijonov do 620 milijonov venska vlada ubrala v letu 2012. Že evrov. Ko bodo sodišča pravnomočnaslednje leto jo je zamenjala nova no odločila, da mora Republika Slovlada (vodila jo je Alenka Bratušek), venija povrniti neupravičeno naciki sicer napake z zmanjševanjem pro- onalizirana sredstva v NKBM, se bo računske porabe ni ponovila, je pa pri obseg oškodovanja javnih sredstev še svojem ravnanju predpostavljala, da dodatno povečal. Če bi bila vrednost Slovenija javnofinančnega primanj- NKBM res samo 250 milijonov evrov, kljaja ne more pokriti, da smo torej bi Banka Slovenije terjala takojšnjo kreditno nespodokapitalizacijo. sobni. Na to predPa je ne. NKBM Ko bodo sodišča postavko je vpliima visoko kavala večletna mepravnomočno pitalsko ustredijska kampanja, znost, 23,3-ododločila, da mora češ da Slovenija stotno. nima interesov, Pri tako nizki Republika Slovenija da država in goprodajni ceni bi povrniti neupravičeno moral prodajaspodarstvo nista ustrezno vodena, lec (SDH) ponacionalizirana da je treba vse stopek končati. prodati, da smo v Po naši presoji sredstva v NKBM, se razsulu in podobje bil postopek bo obseg oškodovanja prodaje NKBM no. Prikaz stanja v d. d. voden tako, javnih sredstev še medijski kampanji da je končno ni ustrezal resnici. ceno 'določil' dodatno povečal. Leta 2013 je imela kupec. /…/ Slovenija 6,3 odP r e d l a g a m o, stotka BDP presežka na tekočem ra- da pozvani organi pravne države v čunu plačilne bilance in v narodnem skladu s svojimi pooblastili izvedejo gospodarstvu s tako velikimi neto pri- ustrezne revizije prodajnih postophranki za kupce državnih obveznic ne kov NKBM d. d., zberejo dokumenmore biti tveganja. Prodaja obveznic tacijo v postopku prodaje, preveri(1,5 milijarde evrov) novembra 2013 jo vsa ravnanja odgovornih oseb in s 4,7-odstotnim donosom je to tudi ugotovijo, v katerem primeru je tako pokazala. nizka cena rezultat nevestnega dela V malodušju, po katerem naj Slo- v službi, zlorabe položaja ali celo čisvenci ne bi bili sposobni upravljati te goljufije. V vsakem primeru imasvojega premoženja, je takratna vla- mo opraviti z velikim oškodovanjem da sprejela čudaški zakon o prodaji javnih sredstev. Vse to pa poraja 15 strateških podjetij in bank. Na- sume storitve več kaznivih dejanj, slednja vlada (od leta 2014 jo je vodil ki se na to navezujejo, in zato meMiro Cerar mlajši) tega zakona ni bila nimo, da je naša prijava utemeljena pripravljena spremeniti, čeprav so se ter da v tej zvezi že na podlagi javnih gospodarske razmere z rastjo izvoza, zaznav in ocenjevanja morebitnih BDP in zaposlenosti izrazito izboljše- nepravilnosti v postopku prodaje in vale. Jasno je bilo, da bo vzpostavlje- vloge posameznikov pri tem reagina tudi pokritost proračunskih izdat- rajo ustrezni organi pregona, ki jih kov s prejemki. Ko je sredi leta 2015 k temu s to prijavo oz. ovadbo tudi slovenska država prodala našo drugo izrecno pozivamo.« največjo banko, Novo kreditno banko Banka je bila prevzeta aprila 2016. Maribor (NKBM), sta Delavska zveza Poznejši dogodki so potrdili, da je bila in Ženski forum Socialnih demokra- prodajna cena za NKBM znatno pretov NPU in Specializiranemu držav- nizka. Velimir Bole je objavil, da se je nemu tožilstvu poslala predlog za za- v letu 2016 dobiček slovenskih bank četek preiskave: zunaj redne bilance uspeha povečal »Slovenska javnost nima dostopa za 267 milijonov evrov. Podatki pordo pogodbe o prodaji NKBM; nima tala Necenzurirano.si pa kažejo, da si možnosti izvesti revizijo postopkov je novi lastnik NKBM do konca leta Slovenskega državnega holdinga 2022 izplačal 274 milijonov evrov di(SDH) pri prodaji; nima možnosti iz- vidend in da je banki ostalo še 337 vesti revizije vrednotenja, na osnovi milijonov evrov prenesenega dobičkaterega je bila določena prodajna ka. Leta 2019 je lastnik NKBM od cena NKBM; nima možnosti izves- države (vlada Marjana Šarca) za 444 ti revizije stresnega testa, ki ga je milijonov evrov kupil tudi Abanko (z za NKBM v 2013 izvedla svetoval- vključeno Celjsko banko) in jo pripojil na družba Oliver Wyman z očitnim NKBM. 8 april 2023 DOGODKI 14. februarja 1943 DOGODKI Goriška brda Ustanovni plenum Osvobodilne fronte za Primorsko V Lokah na Goriškem so 14. februarja 1943 ustanovili Plenum OF za Primorsko. Krajevni odbor ZB Loke - Kromberk je v sodelovanju z Združenjem borcev NOB Nova Gorica in krajevno skupnostjo ob 80. obletnici ustanovitve pripravil slovesnost, ki se jo je udeležilo izjemno veliko krajanov in tudi gostov od drugod. Slavnostni govornik Branko Dolenc je poudaril pomen plenuma in delovanja celotne Osvobodilne fronte. Obenem pa je opozoril na današnje razmere v Sloveniji in Evropi, ko občutimo nenehno revidiranje zgodovine in njeno politično zlorabo. Bogat kulturni program je zaokrožilo pričevanje Rade Čopi o dogajanju na domačiji Cerlovih v Lokah na dan ustanovitve Plenuma OF za Primorsko: »O tem dogodku nam je v družinskem krogu večkrat pripovedovala naša pokojna mama Jelka Hvalič, poročena Drašček, iz Lok 6, po domače Pepetova. Za dogodek vedo tudi njene še živeče sestre: Ivanka, Marija in Vida. Mama v javnosti o tem kakor tudi o drugih stvareh, ki so se med vojno dogajale, ni rada govorila, saj kot je sama večkrat rekla, so bili to težki časi, sami pa so samo naredili najboljše, kar so mogli. V času Ustanovnega plenuma OF za Primorsko je bila mama Jelka stara devetnajst let, njene sestre pa od osem do trinajst. To je bila zelo zavedna slovenska družina, o čemer priča tudi dejstvo, da je bila mama med vojno zaprta v zaporu Coroneo v Trstu, bila pa je tudi internirana v taborišču v Zdravščini. Po maminem pripovedovanju je ustanovni plenum pri Cerlovih potekal v strogi tajnosti. Mama je k Cerlovim prišla že zelo zgodaj in pomagala gospodinji Zali v kuhinji, kjer so pripravljali hrano za delegate plenuma, ki so bili zbrani v sosednji sobi. V vasi je bilo vse mirno in tiho. Čez čas je sosedov pes začel močno lajati in renčati, kakor da bi se v koga zaganjal. Gospodinja Zala je rekla mami: 'Jelka, pojdi pogledat ven, kaj se godi.' Mama je vzela vrč za vodo, kot da gre k studencu, kamor so sicer domačini hodili po vodo in ki je bil naprej od pokopališča. Ko je prišla okrog vogala hiše na cesto, je zagledala veliko italijanskih vojakov. Zastalo ji je srce. Ostala je mirna, saj je vedela, da se v hišo zdaj ne sme vrniti. Vojaki so jo začeli ogovarjati, sama pa se jim je nasmehnila in se z njimi začela pogovarjati v italijanskem jeziku, ki ga je dobro obvladala. Povedala jim je, da gre na studenec po vodo. Nekdo od vojakov jo je do tja pospremil, natočila je vodo in se vrnila v hišo. Zbranim v hiši je povedala, da je za hišo italijanska zaseda. Delegati so hitro v tišini drug za drugim poskakali skozi okno in se skotalili po bregu navzdol ter se razkropili na vse strani. Gospodinja in mama sta pripravljeno hrano hitro vrgli prašičem in pregledali hišo, da ni v njej morda ostal kakšen dokaz, da se je tam nekaj dogajalo. Za mamo, gostitelje in delegate se je takrat na srečo vse dobro končalo. Kot je povedala mama, so pozneje izvedeli, da so tisti dan italijanski vojaki izvedli racijo v sosedovi hiši, kjer so se prav tako pisali Pavlin kakor družina pri Cerlovih. Dodala bi še to: gospodinjo Rozalijo - Zalo Pavlin so Nemci pozneje zaprli in odpeljali v taborišče Bergen Belsen, od koder se ni vrnila. Umrla je maja 1945, prav v času, ko so ameriški vojaki osvobodili taborišče, stara komaj 43 let. Cerlova družina je bila ena od zelo zavednih in pogumnih slovenskih družin v Lokah. Med drugim so si upali v tistih nevarnih časih sprejeti v domačo hišo pomembne ljudi in v njej organizirati dogodek, kot je bil ta ustanovni plenum. Na koncu naj se zahvalim našim prednikom, ki so bili tako pogumni, da so se uprli močnim in mračnim silam, ki so vladale takrat, in da zahvaljujoč njihovemu odporu še vedno govorimo v slovenskem jeziku.« Po maminih spominih zapisala hči Rada Čopi Na poti združevanja Vodstva krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB Dobrovo, Kojsko in Medana že nekaj let razmišljajo o združevanju v eno občinsko organizacijo. Združitev se zdi smiselna predvsem zato, ker vse spominske slovesnosti v Brdih že več let načrtujemo in prirejamo s skupnimi močmi, in zato, ker nenehno upada število članstva. Postopki združevanja bodo potekali postopoma. Prvi korak k temu cilju pa je bil storjen na prvem skupnem letnem občnem zboru 2. aprila v dvorani Vinske kleti Brda na Dobrovem. Zbora so se udeležili župan občine Brda Franc Mužič, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica Ingrid Kašca Bucik, Valter Adamič, predsednik društva vojnih invalidov severne Primorske, Jože Abramič, predsednik OZVVS Brda, in Valter Kocina, predsednik KS Medana. Poročilo o delu v letu 2022 in finančno poročilo je za vse tri krajevne organizacije podal Žarko Kodermac, program dela za leto 2023 pa Žarko Cukjati. Glede združevanja so bili soglasno sprejeti sklepi: − vse tri krajevne organizacije se združijo v eno KO ZB za vrednote NOB Brda (Dobrovo, Kojsko, Medana), ki ima predsednika, dva podpredsednika, tajnika, blagajnika in upravni odbor, sestavljen iz devetih članov, ki se izvolijo za štiri leta (štirje iz KO Dobrovo, trije iz KO Kojsko in dva iz KO Medana); − ostanejo še vedno področni blagajniki in vaški poverjeniki; − denar od pobrane članarine se vodi ločeno, za vsako organizacijo posebej. S tem so bila tudi razrešena dosedanja vodstva krajevnih organizacij Dobrovo, Kojsko in Medana. Milena Beguš Pozdrav ANPI Čedad V imenu ANPI Furlanija - Julijska krajina in Sekcije Čedad pozdravljam zbor tovarišev KO ZB NOB Brda. Žal nam je, da nismo mogli s svojo prisotnostjo počastiti vašega povabila, vendar trdno prepričani potrjujemo prijateljske vezi med našimi združenji. Živimo v posebej težkem zgodovinskem trenutku. Naši državi sta v evropski skupnosti: naša usoda je skupna! Že leta smo priče razmahu in krepitvi nacionalističnih in neofašističnih sil na naši celini. Italija je ena od držav ustanoviteljic Evropske unije in volilna zmaga politične sile, naslednice te ideologije, je zelo resna ter je ne smemo podcenjevati. Skrb vzbuja tudi mednarodni položaj, ki je dramatičen zaradi vojne in možnosti naše vpletenosti vanjo. Jedrska opcija ni več tabu in grozi, da nas bo pahnila v veliko bolj nevarno stanje, kakor je bilo med hladno vojno. Antonio Gramsci je o pretresih, ki so pretresli svet v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, dejal: »Stari svet umira, novi pa se počasi pojavlja. In v tej megli se rojevajo pošasti.« V teh Gramscijevih besedah najdem zelo pereče prvine: danes bipolarni svet umira, pojavljajo se nove sile, ki zahtevajo nova ravnotežja, in v tem okviru kapitalistični svet, ki se hrani z nacionalizmom in fašizmom, generira vojno pošast. Tudi na nas je, da se bomo uprli njegovi ekspanziji. V želji, da se naša skupna protifašistična pot nadaljuje, vas bratsko objemam. Luciano Marcolini Provansa, predsednik ANPI Čedad V METEŽU ZGODOVINE 12. avgust 1944 Izdaja v Jakobskem Dolu Narodnoosvobodilno gibanje na širšem lenarškem območju je sprva potekalo pod vplivom žarišč odpora na Ptuju (Lacko, Osojnik) in deloma tudi v Ljutomeru. Prvi odbor OF je bil ustanovljen v Cerkvenjaku novembra 1941. Po uničenju slovenskogoriške (Lackove) čete poleti leta 1942 v Mostju pri Juršincih in radikalnih ukrepih nacističnih okupacijskih oblasti zoper zavedno slovensko prebivalstvo je nastalo skoraj popolno zatišje. Šele prihod Franca Zalaznika - Leona in Srečka Rojsa - Nika jeseni leta 1943 v Slovenske gorice pomeni nov razmah narodnoosvobodilnega gibanja. Oktobra 1943 je bil ustanovljen odbor OF v Lenartu. Največji razmah doživi narodnoosvobodilno gibanje v drugi polovici leta 1944 in se krepi vse do osvoboditve maja 1945. Značilnost okupacije 1941–1945 na tem območju je tudi pojav četnikov (oddelki kraljeve jugoslovanske vojske v domovini), ki jih je organiziral Jože Melaher - Zmagoslav. Ob tem naj zapišem, da na slovenskem Štajerskem in v Slovenskih goricah med nemško okupacijo ni bilo kvizlinških oddelkov protikomunističnega tabora, saj nemška zasedba ni omogo- čala legalizirane ali tajne organiziranosti kolaborantskih enot, kot je bilo to značilno za Ljubljansko pokrajino. Vermanšaft Štajerske domovinske zveze kot največjo polvojaško formacijo v tej pokrajini je organiziral okupator sam in v skladu s svojimi političnimi nameni. Velika ovira za razvoj odporniškega narodnosvobodilnega gibanja je bila tudi učinkovita prisilna nemška mobilizacija mož in fantov od leta 1942 dalje. Spomladi leta 1944 je bilo na širšem lenarškem območju, ki ga danes imenujemo osrednje Slovenske gorice, ustanovljeno slovenskogoriško okrožje Osvobodilne fronte. Njegov prvi sekretar je bil Srečko Rojs - Niko, sicer domačin iz Voličine, ki je jeseni leta 1943 skupaj s Francem Zalaznikom - Leonom prišel v Slovenske gorice, da bi tod organizirala narodnoosvobodilno gibanje. Njun prihod je bil dobra poteza, saj sta veliko pripomogla h krepitvi uporniškega duha in k organizaciji terenske mreže Osvobodilne fronte. V Koreni jima je veliko pomagala učiteljica Ela Kristl - Tanja, zveste podpornike pa sta imela tudi pri Lenartu. Mreža organizacije OF se je sicer počasi širila, a je zajela večji del krajev v osrednjih Slovenskih goricah. Najbolj se je razvilo odporniško gibanje na širšem območju Voličine, kjer so leta 1944 delovali terenci Mladen Devide Tone, Boris Drnovšek - Naca, Ivan Bajgot - Sava, Miha Bračič, pozneje Ela Kristl - Tanja, Aleksander Pirher - Aco, Edo Zorko - Mihec in še nekateri drugi. Povezave iz tega dela Slovenskih goric so segale preko Jakobskega Dola in Jarenine do Kozjaka, kamor so vodili novince za Lackov odred. Žal se je 12. avgusta 1944 zgodila izdaja v Jakobskem dolu, zaradi katere je izgubil življenje predan aktivist Osvobodilne fronte, Ernest Golob - Peter od Sv. Trojice. Že leta 1941 je bil v navezi s prvimi organizatorji Osvobodilne fronte na tem območju in je kot dober organizator veliko pripomogel k nastajanju zaupniške mreže njenih podpornikov. 12. avgusta 1944 so se v gostilni Bračko v Jakobskem Dolu zbrali vodilni člani narodnoosvobodilnega gibanja na lenarškem območju: Srečko Rojs - Niko, Vojko Lovše in Ernest Go- Ernest Golob - Peter, organizator Osvobodilne fronte v osrednjih Slovenskih goricah, od Sv. Trojice (osebni arhiv Marjana Toša) lob - Peter. Pri vhodu jih je opazila nemška poštna uradnica. Telefonirala je v Maribor in sporočila gestapu, da so v hiši partizani. Nemci so se takoj pripeljali z avtomobilom in obkolili hišo. Vdrli so tako hitro, da ni bilo mogoče poskrbeti za obrambo ali pobegniti. Orožje je dvignil samo Ernest Golob - Peter in bil z nemškim rafalom takoj ubit. Srečka Rojsa - Nika in Vojka Lovšeta so Nemci ujeli, ju zvezali in naložili na tovornjak. Ponoči so ju odpeljali proti Mariboru. Ujeta partizanska aktivista sta bila z lisicami vklenjena skupaj in sedela sta na klopi, okoli njiju pa so sedeli nemški vojaki. Na nekem ovinku je Srečko z roko dal znamenje, da skočita s tovornjaka. Ko sta oba hkrati skočila vznak, se je vez na lisicah pretrgala. Pri tem je bil Srečko Rojs nekoliko poškodovan in je zbežal v temo. Vojko Lovše je bil pri skoku s tovornjaka težje poškodoval in so ga Nemci ujeli. Začeli so ga pretepati in vrgli nazaj na sredo tovornjaka ter ga odpeljali v Maribor. Dolgo je bil zaprt in so ga strašno mučili. Ničesar ni zdal in se je iz nemškega zapora rešil živ. Dr. Marjan Toš 9 april 2023 V SLIKI IN BESEDI Senožeče: V Dvorani Rudolfa Cvetka v Senožečah je tamkajšnje Društvo Dobrnič pripravilo dobro obiskano tradicionalno proslavo v počastitev dneva žena. Pozdravni nagovor je imela divaška županja Alenka Štrucl Dovgan, slavnostna govornica pa je bila mlada, 26-letna zgodovinarka Anja Rože, ki je predstavila zgodovino boja žensk za volilno pravico, svobodo in enakopravnost. Povzela je besede Vide Tomšič o ženskah v Jugoslaviji, ko je nagovo- Slavnostna govornica Anja Rože rila volivke na volitvah v ustavodajno skupščino, in med drugim poudarila, da »naša enakopravnost ni bila pridobljena za zeleno mizo, ampak v enakopravnem boju za svobodo. Enakopravnost žene, naša volilna pravica, naše sodelovanje v oblasti je prav tako zgrajeno na trpljenju in krvi vseh.« Bogat kulturni program so oblikovali učenci domače podružnične šole pod mentorstvom Nataše Abram, senožeški mešani pevski zbor z zborovodkinjo Ado Škamperle, Plesno društvo Srebrna z mentoricami Mirjano Kocen Čamer, Karin Šturm in Petro Bergoč, harmonikar Jan Škamperle in pianist Matej Barič, solistka Zala Hreščak in učenka klavirja Tinka Teinović. Po prireditvi, ki sta jo vodili Cvetka Gorjup in Alenka Žiberna, so članice domačega aktiva žena in Društva Dobrnič postregle s pecivom. Olga Knez Stara Sušica: Prav 12. marec je v času vojne, leta 1944, zaznamoval Staro Sušico in takrat odmeval tudi širše. V vasi se je takrat zbralo več borcev Istrskega odreda, ko jih je nenadoma napadla številnejša nemška vojska. Vas je bila obkoljena, zaprti so bili vsi izhodi. Ob napadu je zgorela Zgonarjeva hiša, ki je bila v središču bojev. Padlo je 16 borcev Istrskega odreda, med njimi polkovnik Zdravko Preblič in načelnik VOS Marjan Učakar. Po treh padlih bratih Učakar je poimenovana tudi ulica v Ljubljani. Na spominski plošči so napisana imena 19 padlih borcev. Dogodek, ki je še vedno v spominu starejših ljudi, je zabeležen na spomeniku, ki ga je leta 1953 postavila organizacija ZB. Tudi letos so se člani občinske organizacije ZB Pivka dogodka in žrtev spomnili s krajšim spominskim nagovorom in kulturnim programom. Ob spomeniku je še spominska plošča, na kateri so izpisana imena 14 domačinov, ubitih in padlih po Jugoslaviji v času narodnoosvobodilnega boja. Prihodnje leto bo ob 80. obletnici bojev večja slovesnost. Oba spomenika bosta z več kot 50 drugimi obeležji iz prve, druge in osamosvojitvene vojne predstavljena v knjigi z naslovom Pomniki boja za svobodo in šolstvo v času 1941–1946 v občini Pivka. Knjiga je v nastajanju oziroma tik pred izidom. Boža Pečko Hrastnik: Člani KO ZB za vrednote NOB Hrastnik smo se 17. marca poklonili izdanim partizanom pri kmetiji Vrhar nad Trbovljami in Hrastnikom. Navzoča sta bila tudi dva člana Revirske spominske čete. Prireditev je bila posvečena 81. obletnici tega tragičnega dogodka. Darja Grebenc Jamnik: Ideja in tradicija ohranjanja vrednot narodnoosvobodilnega boja kot izročilo in kot dejavno gibanje živita v današnjem času le toliko, kolikor oboje ohranjamo in oživljamo ljudje, ki še vemo, kolikšen davek so naši bližnji predniki plačali za svobodo, samostojnost in neodvisnost, kar uživamo danes. K ohranjanju spomina v veliki meri prispevajo slovesnosti na krajih, kjer so se med narodnoosvobodilnim bojem zvrstili različni veseli ali žalostni dogodki. Člani Zveze združenj borcev za vrednote NOB Škofja Loka smo 11. marca v sicer skromnem številu obiskali nekdanjo Jamnikovo domačijo nad Škofjo Loko, kamor se je po dražgoški bitki v začetku leta 1942 zatekla Loška četa in kjer se ji je pridružil smučarski vod iz Ljubljane. Obe enoti sta vojaško urejeno zimovali na tej zapuščeni domačiji, dokler ju 11. marca 1942 niso presenetili Nemci. V neenakem boju se je enotama uspelo rešiti iz obroča, plačali pa sta žalosten in krvav davek – sedem padlih borcev. Udeleženci slovesnosti smo se dopoldne zbrali na loškem kopališču, od koder smo se nekateri peš, nekaj starejših skupaj s poslancem državnega zbora Miho Kordišem pa s terenskim vozilom odpravili do Jamnikove domačije. Tam smo ob spominskem obeležju pripravili skromno spominsko slovesnost. Slavnostni govornik Miha Kordiš je posebej poudaril temeljno idejo narodnoosvobodilnega boja, in sicer ohranjanje slovenske zemlje in slovenskih ljudi pred izničenjem. K spominskemu obeležju smo položili somišljeniki, ki cenijo vrednote narodnoosvobodilnega boja, bomo pohod načrtovali tudi v prihodnjih letih. KO ZB NOB Bertoki Ljubljana: Nataša Novak, članica Mladih za vrednote NOB, se je na povabilo predsednika KO ZB za vrednote NOB 7. september Vincencija Jakopiča 17. marca udeležili polaganja cvetja ob obletnici smrti narodne herojinje Danile Nataša Novak in Vincencij Jakopič pri polaganju cvetja k spomeniku Kumar - Andreje ob njenem spomeniku pri po njej poimenovani osnovni šoli v Ljubljani. Skromne slovesnosti sta se udeležili tudi dve predstavnici osnovne šole. Ob tej priložnosti je tovariš Jakopič izrazil zaskrbljenost, da na šolo hodi okoli tisoč učencev, ki pa ne vedo, po kom je šola poimenovana in zakaj poimenovanje prav po tej narodni herojinji. Prav tako je izrazil zaskrbljenost nad šolskim kurikulumom, ki ne daje več ustreznega poudarka vrednotam, za katere se zavzemajo člani ZZB. Predstavnici šole je pozval k sodelovanju šole s šolskim zborom pri počastitvi praznika četrtne skupnosti Posavje 7. septembra. Nataša Novak Temnica na Krasu: venec. V kulturnem programu sta recitatorja povedala nekaj Kajuhovih pesmi, s čimer smo se spomnili Kajuhovega leta. Udeležence slovesnosti je pozdravil tudi loški župan Tine Radinja, ki je prav tako peš prišel iz doline. Ludvik Kaluža Mala Nedelja: V Domu kulture Mala Nedelja je bila 8. marca v organizaciji ZZB NOB Ljutomer, Krajevne organizacije Mala Nedelja, tamkajšnje osnovne šole in Kulturnega društva Antona Krempla spominska slovesnost. Slavnostni govor- nik je bil Boštjan Žerdin, predsednik krajevne skupnosti. Delegacija je pred začetkom spominske slovesnosti položila venec in prižgala svečo pri spomeniku v Senčarjevi grapi. Naj spomnimo: 8. marca leta 1945 so iz ptujskih zaporov v Malo Nedeljo pripeljali 20 talcev. Med vožnjo je eden izmed njih skočil iz drvečega tovornjaka in se tako rešil gotove smrti, preostalih 19 talcev pa je pod streli okupatorja grozovito umrlo v Senčarjevi grapi. Jani Prajner Nanos, Bertoki: Člani Krajevne organizacije ZB NOB Bertoki smo 5. marca izvedli že 17. pohod po Vojkovih poteh na Nanos. Zbralo se nas je lepo število. V Podnanosu smo pri spomeniku junaku Janku Premrlu - Vojku pripravili kratko spominsko slovesnost in položili cvetje. Pohodniki so se odpravili na pohod, drugi udeleženci smo se z avtobusom odpeljali do gostišča Abram na Nanosu, kjer smo imeli kosilo. Pred odhodom domov smo se zbrali še ob spomeniku padlim borcem na Nanosu v letih 1941–45. Položili smo cvetje in se z minuto tišine poklonili spominu na padle. Združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica, občina Miren - Kostanjevica in Krajevna skupnost Temnica so v sodelovanju s Krajevno organizacijo ZB NOB Temnica 25. marca pri spomeniku v Liscu pri Temnici pripravili tradicionalno spominsko slovesnost v spomin na skupen boj italijanskih in slovenskih partizanov. Slavnostna govornika sta bila dr. Marta Verginella, zgodovinarka, in Patrik Zulian, član predsedstva ANPI-VZPI. Zbrane sta pozdravila tudi predstavnik Krajevne skupnosti Temnica in Mauricij Humar, župan občine Miren - Kostanjevica. Kulturni program so oblikovali učenci podružnične osnovne šole iz Kostanjevice na Krasu in Ženska vokalna skupina Zimzelen Nova Gorica z dirigentom Urošem Cejem. Naj spomnimo, da je spomenik v Lascu posvečen borcem, padlim 17. marca 1944. Na tem območju so se zbirali italijanski in slovenski partizani, ki so bili namenjeni v Vojkovo četo in druge brigade 9. korpusa. Bili so izdani in zato je okupator zagrešil velik pokol. Padli so: Vittorio Abrami, Ernesto Brandolin, Pasqale Borelli, Carmelo Busa, Gino Cerussi, Ermano Cescon, Silvio Dose, Stelio Fontanot, Giovanni Guasarasco, Henrik Kariž, Carmelo Lombardo, Orlando Marcial, Albino Padovani, Vida Pahor, Bogomil Pipan, Enricheta Stefanin, Marino Sclausero, Gino Timeus, Ovidio Verucchi. Spomenik so postavili krajani in borci Temnice. S. B. Tolmin: Po dveh letih, ko zaradi koronavirusa ni bilo srečanj, so se sredi aprila v Tolminu spet srečali delegati skupščine Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin. Pregledali so delo prejšnjega obdobja in sprejeli program združenja za letos. Resevna: ZB za vrednote NOB Šentjur je 18. marca pripravila spominsko slovesnost na Resevni. Bila je posvečena 78. obletnici smrti borcev Kozjanskega odreda, med njimi sta bila tudi dva mlada junaka partizana, Cvetka Jerin, članica pokrajinskega komiteja SKOJ za Štajersko, in Dušan Lah, pomočnik načelnika veterine pri glavnem štabu NOB Slovenije. Padla sta na pragu svobode 18. marca 1945 skupaj z 80 borci 2. bataljona Kozjanskega odreda. Ponosen sem, da je ena od ulic v Štorah poimenovana prav po Cvetki Jerin, čeprav so hoteli v času Demosove vlade spremeniti njeno ime. Osebno sem temu ostro nasprotoval in sem bil v komisiji na občini v Celju, v kateri so pokvarjene duše hotele spremeniti tudi imena drugih ulic iz časa narodnoosvobodilnega boja. Ko je na veliko srečo razpadel Demos, se je hitenje preimenovanja ulic po vsej državi z redkimi izjemami tudi prenehalo. Cvetka Jerin se je rodila leta 1926 v učiteljski družini v Kompolah nad Štorami. Leta 1955 so na Resevni v spomin na padla partizana postavili spominsko obeležje. Spominske slovesnosti se vsako leto udeležimo tudi člani ZB za vrednote NOB Štore. Srečko Križanec Da je v letnem programu KO ZB NOB Bertoki pohod po Vojkovih poteh na Nanos postal stalnica, ima zaslugo član Stojan Marčeta. Kot vnet planinec se je pohoda udeleževal v organizaciji Planinskega društva Koper. Ko je planinsko društvo opustilo pohod, je Stojan kot član upravnega odbora KO ZB predlagal odboru, da pohod prevzame krajevna organizacija. Predlog je bil sprejet in Stojan je postal vodja pohoda. Vodil ga je, vse dokler mu je zdravje dopuščalo. Ker ima Krajevna organizacija ZB Bertoki med svojimi člani veliko število pohodnikov, ki se jim pridružijo tudi člani drugih KO in Kot je v nagovoru poudaril predsedsnik združenja Rok Uršič, smo kljub epidemiji in ukrepom vlade uspeli izvesti vse načrtovane prireditve. Dobro so bile obiskane, saj so ljudje čutili potrebo po druženju in obujanju spominov na dogodke narodnoosvobodilnega boja. Spodbudno je, da je na prireditvah iz leta v leto več mladih, kar nas navdaja z optimizmom, da nadaljujemo te dejavnosti. Na področju vzdrževanja pomnikov iz časa narodnoosvobodilnega boja se nadaljuje obnova zbledelih napisov, dodana so bila tudi nova imena tam, kjer so bila ugotovljena. Pri vasi Selce je bila postavljena nova 10 april 2023 V SLIKI IN BESEDI tabla ob poti k partizanski sanitetni postaji in grobu neznanega ruskega vojaka. KO Kobarid nadaljuje dobre prijateljske odnose s sorodnima organizacijama ANPI-VZPI iz Čedada in Nadiških dolin. Sprejet je bil koledar prireditev za leto 2023. Med drugim se bomo spomnili 80. obletnice ustanovitve brigade Ivana Gradnika na planini Golobar (29. aprila), ustanovitve brigade Simona Gregorčiča v vasi Kneške Ravne (6. maja), prve padle partizanke na Primorskem v Tolminskem Lomu (junij), 80. obletnice napada na partizanski tabor na planini Lom (1. julija), 7. maja bo tradicionalni pohod po poti narodnega heroja Marka Redelonghija, 13. maja bo pohod v spomin na padle partizane na planini Poljanca nad Bovcem, 28. maja se bomo s pohodom na planino Sleme spomnili žrtev bojev na Rdečem robu, 7. oktobra bo v Kobaridu osrednja slovesnost ob 80. obletnici obstoja Kobariške republike, v Gorenji Trebuši pa 23. decembra slovesnost ob 80. obletnici ustanovitve 9. korpusa. Vojko Hobič Res je bil prijeten večer, ko smo člani KO ZZB Kisovec - Loke potrjevali delo za leto 2022 in sprejemali program za letos. Članice in člani smo napolnili Dom kulture v Kisovcu. Poleg poslanca v državnem zboru Teodora Uraniča nas je pozdravil tudi župan občine Zagorje Matjaž Švagan. Podelili smo priznanje Marjanu Kovaču za pomemben prispevek k delovanju KO ZZB, pav tako pa zahvalo klubu NK Svoboda Kisovec, ki med svojimi člani ohranja vrednote narodnoosvobodilnega boja. 90-letnica delovanja in urejanje zgodovinske plošče padlim nogometašem pri domu sta zasluga članov kluba. Za udeležbo se zahvaljujemo vsem starejšim članicam in članom. Pozdrav podpredsednika Združenja NOB Zagorje in prisotnost častnega predsednika ZZB Zagorje Miloša Prosenca sta navdušila vse prisotne. Hvala vsem članicam in članom za delo v preteklem letu. Želja nas vseh je, da spoštovanje in vrednote narodnoosvobodilnega boja ohranjamo tudi v prihodnje! KO ZZB za vrednote NOB Kisovec - Loke Ljubljana: Sevnica: Krajevna organizacija ZB Zadobrova - Sneberje je s 322 člani največja ljubljanska in ena največjih slovenskih krajevnih borčevskih organizacije. Na tokratnem volilnem občnem zboru se je zbralo zavidanja vredno število članov, ki so ponovno izvolili dosedanje vodstvo. Organizacijo bo še naprej vodil Ladislav Sluga, podpredsednik pa ostaja Vojko Robnik. To je tudi ena najbolj dejavnih krajevnih borčevskih organizacij, saj se njeni člani v zelo velikem številu udeležujejo vseh pomembnejših spominskih slovesnosti po državi, posebno množično pa v svoji okolici in mestu Ljubljana. Tak načrt imajo tudi za letos, jeseni pa bodo posebno pozornost posvetili 80. obletnici Dolomitske republike. Že nekaj let se tesno povezujejo s sorodnimi domoljubnimi organizacijami v državah nekdanje Jugoslavije, posebej v hrvaški Istri, letos pa načrtujejo tudi obiske pri srbskih borčevskih organizacijah. Tokratnega občnega zbora sta se udeležili tudi Julka Žibert, predsednica mestne ZZB Ljubljana, in Branka Kastelic, predsednica območne borčevske organizacije Moste - Polje, zbrane pa so s krajšim koncertom navdušili člani Partizanskega pevskega zbora. Posebno pozornost pa so na srečanju namenili trem članom, še živečim udeležencem narodnoosvobodilnega boja, to so: Branko Žiger, Albin Pibernik in Radovan Hrast (na sliki s predsednikom Ladislavom Slugo). J. H. Člani ZB za vrednote NOB Sevnica smo se 13. marca zbrali na volilni letni skupščini. Po pozdravnem nagovoru in izvolitvi delovnega predsedstva je predsednica ZB za vrednote NOB Sevnica Vladka Blas poročala o delu organizacije v letu 2022. Poudarila je, da se je po težkem obdobju prepovedi in omejitev, povezanih z epidemijskimi ukrepi, stanje v zadnjem letu le začelo normalizirati. Tako smo izvedli vse pomembnejše načrtovane dejavnosti, predvsem tradicionalne proslave v spomin na dogodke med narodnoosvobodilnim bojem. Posebej je poročevalka poudarila dobro sodelovanje s šolami in sorodnimi organizacijami na celotnem območju, premalo pa smo naredili za pridobivanje novih članov. V nadaljevanju smo Vladko Blas soglasno ponovno izvolili za predsednico ZB za vrednote NOB Sevnica. Tudi drugi organi združenja so bili izvoljeni soglasno. Program dela za letos je ambiciozen in verjamemo, da ga bo novoizvoljeno vodstvo uspešno uresničilo. Pred koncem skupščine so besedo dobili še gostje, ki so čestitali za opravljeno delo in zaželeli uspešno delo v prihodnje. Obljubili so sodelovanje pri skupnem vlaganju naporov za ohranitev vrednot narodnoosvobodilnega boja in miru. Sledilo je prijetno druženje v gostišču Kregel. Marjan Povšič Podgorica: Zveza združenj borcev narodnoosvobodilne vojne in antifašistov (SUBNOR) Črne gore je 13. marca v Podgorici pripravila svoj redni kongres. Na povabilo Dragana Mitova Đurovića, generalnega sekretarja SUBNORA Črne gore, se ga je udeležil predsednik Mladih za vrednote NOB Slovenije (MNOB) Straža: Občinska ZB Straža je tudi letos načrtovala in skupaj z Osnovno šolo Vavta vas izvedla zelo lepo in sporočilno spominsko prireditev v počastitev partizanske učiteljice Jožice Venturini. Učenci in učitelji so se nadvse potrudili in množici zbranih v osnovnošolski večnamenski dvorani pričarali lep večer, ki je mnoge ganil in raznežil. Kako tudi ne? Jožica Venturini je bila klena Slovenka in učiteljica, ki je navkljub prepovedi italijanske soldateske v tajnosti poučevala šoloobvezne otroke v Straži in Dolenjskih Toplicah. To početje ni bilo po volji tamkajšnjim domobrancem. Pripravili so zasedo in zverinsko pokončali njo in aktivista Mišiča. Pohod v spomin na partizansko učiteljico Člani ZB Straža so pripravili tudi krajši pohod iz Straže do Ravbarjeve zidanice pod Straškim hribom, kjer je spominska plošča, ki opominja na ta zverinski dogodek, ki se ne bi smel zgoditi. Tokrat je bil na pohodu prisoten tudi sin Jožice Venturini, Dušan, ki je bil navzoč tudi na prireditvi. Partizanske učiteljice Jožice Venturini ne bomo pozabili in njeno rodoljubno dejanje med narodnoosvobodilnim bojem bomo ohranili v trajnem spominu. Branko Đukić Besnica pri Kranju: Koper, Vanganel: Združenje borcev, krajevna organizacija Škocjan - Vanganel pri Kopru, je 18. marca organiziralo spomladanski pohod ob spomenikih narodnoosvobodilnega boja. Pohoda se je udeležilo lepo število članov našega združenja. Pri vseh štirih obeležjih smo položili cvetje in se poklonili žrtvam fašizma in nacizma v drugi svetovni vojni. reditve in komemoracije v vseh štirih občinah Krasa in Brkinov ter se udeležuje prireditev po Sloveniji, v zamejstvu in sosednjih državah. Delegacije so ob dnevu spomina na mrtve položile cvetje k skoraj 80 spominskim obeležjem. Veliko spomenikov in spominskih plošč narodnoosvobodilnega boja je restavriral in obnovil sežanski častni občan Srečko Rože. Tudi letos bodo delovali po že utečenih smernicah. Tako bo 24. aprila potekala spominska prireditev ob dnevu OF in osvoboditve Sežane, pohod po kurirčkovi poti iz Dan pri Divači na Vareje bo 27. aprila, 21. maja pa bo na Štjaku spominska slovesnost ob 80. obletnici požiga vasi in ustrelitve talcev. V juniju bodo počastili obletnico nacističnega terorja nad vaščani in požiga hiš v vasi Dolenja vas (3. junija) ter se spomnili narodne herojinje Mihaele Škapin - Drine na Velikem Polju (16. junija). Olga Knez Žiga Novak. Ob tej priliki je vsem delegatom kongresa prenesel pozdrave mladinske organizacije iz Slovenije, Tijani Vidaković, predsednici mladinske sekcije črnogorske borčevske organizacije, pa je v imenu MNOB izročil simbolično darilo – knjigo Vigred se povrne – druga svetovna vojna na Celjskem avtorja Toneta Kregarja. Z Vidakovićevo sta se dogovorila za udeležbo mladih predstavnikov SUBNOR Črne gore na spletnem tematskem pogovornem večeru v organizaciji MNOB z gostom Balkan Odyssy in da se kmalu sestaneta ter uskladita nadaljnje sodelovanje med mladinskima organizacijama. MNOB Ob 80. obletnici bitke na Špičastem hribu je KO ZB NOB Besnica - Podblica priredila spominsko slovesnost pri spomeniku sedmim padlim borcem 2. čete 1. bataljona Gorenjskega odreda v Široki dolini pod Joštom in Špičastim hribom. Slavnostni govornik se je v zgodovinskem orisu spomnil besed Toneta Rakovca, žal že pokojnega udeleženca te tragične bitke, ki je ob 75. obletnici dejal, da je bila to bitka mnogih nesrečnih okoliščin: od tega, da je bilo četi pridruženih 70 še neoboroženih mladih fantov, do tega, da je Sežana: Spomladanski pohod ob spomenikih Na programsko-volilni skupščini Združenja borcev za vrednote NOB Sežana, ki šteje 622 članov, so v prostorih velike sejne dvorane občine Sežana za predsednika vnovič izvolili Bojana Pahorja, ki združenje vodi že od leta Imeli smo tudi govor. V njem smo poudarili svoje vrednote: spoštovanje Osvobodilne fronte, ozaveščanje o delovanju protifašistične organizacije Tiger, narodnoosvobodilni boj druge svetovne vojne, ki je bil boj proti okupatorju, klerofašizmu in domačim izdajalcem. Naša krajevna organizacija spoštuje in ceni tudi vojno za Slovenijo leta 1991. Pohod smo končali ob sproščenem druženju. Ivan Z., foto: Milan B. Kisovec: Zbor udeležencev v Kisovcu 2012. Podpredsednika sta postala Mirjam Frankovič Franetič in Vinko Klun. Predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Krasa in Brkinov Dejan Stančič in predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Sežana Josip Biro sta Pahorju, ki je tudi podpredsednik ZB za vrednote NOB Slovenije, izročila spominsko priznanje za dobro sodelovanje z borčevsko organizacijo (na sliki). Sicer pa so sprejeli poročilo o delu v preteklem letu in program dela za letos. Pahor je v uvodu nekaj besed namenil fašizmu in protifašizmu. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da je pet članov najbolj organizirane fašistične organizacije Casa Pound s sedežem v Rimu in filialama tudi v Trstu in Gorici pred leti rušilo napis Tito na Kokoški. Sežanska borčevska organizacije, ki deluje v javnem interesu, zaznamuje zgodovinske dogodke, prireja spominske pri- bila enota v noči taborjenja pod Špičastim hribom izdana. Krajši kulturni program z recitiranjem Kajuhovih pesmi so izvedle članice domače krajevne organizacije. Ob 80. obletnici streljanja talcev v Besnici je prav tako KO ZB NOB Besnica - Podblica v sodelovanju s krajevno skupnostjo Besnica, Podružnične šole Besnica in KD Jože Papler priredila spominsko slovesnost pri spomeniku sedmim talcem, ki so jih Nemci domačinom v opomin ustrelili 22. marca 1943. Kranjski podžupan Janez Černe je v slavnostnem govoru povedal, da je okupator kot sredstvo za doseganje vojaških ciljev pobijal in mučil tudi civilno prebivalstva na celotnih zasedenih območjih. Vsak odpor in boj sta bila kaznovana. V Besnici so kaznovali vaščane za likvidacijo nemškega učitelja, ki je bil s Kočevskega poslan ponemčevat slovenske otroke. Prav je, da se spomnimo vrednot, za katere so se borili naši dedje in babice, ter njihovega hrepenenja po svobodi, za katero jim ni bilo žal dati življenja. O dogodkih pred osemdesetimi leti je spregovorila tudi predsednica Turističnega društva Besnica Živa Slavec. Za kulturni program sta poskrbela Podružnična šola Besnica in Kulturno društvo Jože Papler, nastopil pa je tudi ženski pevski zbor Kombinat. Lado Nikšič Straža: ZB Straža in Kulturno društvo Straža sta že tradicionalno združila moči in pripravila vsebinsko bogato prireditev za vse ženske in matere naše občine. Veliko udeležencev prireditve v Kulturnem domu Straža v čast dneva žena je bilo dober znak, da se je vsakoletna prireditev udomačila kot dobrodošla in potrebna. Idejni vodja Franc Plut je tokrat zbral imenitno zasedbo, ki je več kot dve uri zabavala občinstvo. Posebej so navdušili upokojenski 11 april 2023 V SLIKI IN BESEDI mešani zbor ter vedno sveži in igrivi člani skupine Poseben gušt iz Straže. Tudi skromna pogostitev po prireditvi je pokazala, da nam druženja ni nikoli preveč in da s skupnimi močmi zmoremo veliko. Naj živi dan žena, mednarodni praznik žensk sveta! Branko Đukić Lucija, Piran: Na zboru Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB občine Piran - Lucija 7. marca v sejni dvorani krajevne skupnosti Lucija so sprejeli poročilo o delu v letu 2022 in v desetih točkah potrdili program dejavnosti v letu 2023, ki ga je podal podpredsednik Franc Krajnc. Sejo je vodil predsednik KO Lucija Dušan Puh ml., udeležence pa je pozdravil predsednik ZB za vrednote NOB občine Piran Bojan Česnik in podal poročilo o finančnem stanju ZB Piran, ki je pozitivno. Z minuto molka so se udeleženci poklonili spominu na umrle borke in borce v letu 2022. Zaostrene gospodarske in politične razmere v Sloveniji se bodo, kot kaže, nadaljevale tudi v letu 2023, je v svojem govoru poudaril podpredsednik Franc Krajnc. To lahko vpliva še na večjo razdvojenost prebivalstva. Zato bodo morali biti člani piranske borčevske organizacije bolj pozorni na pojavljanje raznovrstnih front z negativnimi predznaki, kar lahko že opazimo ob poskusih desnice destabilizirati zakonito izvoljeno vlado. KO Lucija se je ob tem zavezala, da ne bo delovala zunaj smernic krovne organizacija ZZB. Med pomembnimi sklepi KO ZB Lucija velja omeniti, da bomo negovali vrednote narodnoosvobodilnega boja in opozarjali na neupravičene poskuse potvarjanja naše zgodovine. Sodelovali bomo pri uresničevanju nalog združenja in si prizadevali za izboljšanje obveščanja javnosti o delu, in to tudi v glasilu ZZB Svobodna beseda. Udeležili se bomo številnih letošnjih prireditev in komemoracij. Predsednik ZB Piran Bojan Česnik in predsednik KO ZB Lucija Dušan Puh ml. sta na koncu zbora ob dnevu žena članicam ZB razdelila rože. Franc Krajnc, foto: Slovenski utrip kot zahvalo za življenjsko delo v društvu prejel najdejavnejši član, 87-letni Danilo Kukanja iz Komna, ki je v borčevski organizaciji že četrt stoletja praporščak in ima zasluge, da je v komensko borčevsko organizacijo privabil veliko število članov. Kukanja, rojen leta 1935 v Vojščici, je že z devetimi leti ostal brez očeta, ki so ga kot načelnika Civilne zaščite ujeli, ker je pri sebi imel pištolo, in ga odpeljali v zapor Coroneo v Trst in od tam v nemško taborišče Dachau, kjer je leta 1944 umrl. Je praporščak pri štirih društvih. Pozna zgodovino in dogodke narodnoosvobodilnega boja ter prenaša izkušnje na mladi rod. Tako so v komenski borčevski organizaciji na zboru članov sprejeli štiri nove člane, med njimi tudi Roberta Tavčarja, ki postaja novi praporščak. Komenski borci bodo nadaljevali obnavljanje spomenikov, najprej sta na vrsti spomenika v Gabrovici in Kodretih. V razpravi je tekla beseda predvsem o spomeniku v Dovcah, ki sicer spada v pristojnost novogoriške občine, a ga komenski člani pridno vzdržujejo, za kar pa bi potrebovali tudi določena sredstva. Prav prihodnje leto bo minilo 80 let, odkar je bila v Dovcah 2. februarja 1944 bitka, ko je Južnoprimorski odred na cesti med Komnom in Branikom napadel motorizirano nemško-italijansko kolono. Partizanskemu odredu je poveljeval legendarni poveljnik in narodni heroj Anton Šibelja - Stjenka. Društvo bo kmalu dobilo nov prapor, za katerega je idejni osnutek s simbolom osrednjega komenskega spomenika pripravil akademski slikar Milovan Valič. Za prijetno druženje in tovariško vzdušje je poskrbela harmonikarka Mirica Rener. Olga Knez Kostanjevica nad Novo Gorico: ni so v spomin na padle položili tudi cvetje. Najprej je zbrane v imenu glavnega organizatorja ZZB za vrednote NOB Šentjernej pozdravil predsednik organizacije Matjaž Zagorc, ki je na kratko opisal dogajanje 16. marca 1944 na Javorovici. Po nagovoru šentjernejskega župana Jožeta Simončiča in predsednika Skupnosti brigade Ivana Cankarja je prisotne nagovorila slavnostna govornica, podpredsednica Vlade RS in zunanja ministrica Tanja Fajon. Med drugim je dejala, da v Sloveniji nikoli ne bomo privolili v sprevračanje zgodovinskih dejstev naše polpretekle zgodovine in v rehabilitacijo okupatorjevih kolaborantov. Ob tej priložnosti smo se poklonili tudi lani umrli tovarišici Malči Jakša - Miši, ki je krvavi boj preživela in ki se je vsa leta po vojni kljub častitljivim letom udeleževala komemoracij v spomin na padle soborce, generala Ladislava Kocjana in letos v 104. letu starosti umrlega partizana prvoborca Stanka Kušljana. Za kulturni del so poskrbeli pevci MePZ Ajda Orehovica - Šentjernej, učenci Osnovne šole Šentjernej, učenci glasbene šole Marjan Kozina iz Novega mesta in Terezija Potočar. Prireditev je vodila Elizabeta Kušljan Gegič. Andrej Štemberger Sarajevo: Odbor AVNOJ Slovenija je25. marca predal Društvu UABNOR Sarajevo Centar invalidski voziček in hojco, ki so ga donirali Sandi Đorđević iz Vrhnike, Franko Pleško in Rado Pintar. Donacijo so predali tovarišici Zorki Mujagić, Letos mineva 80 let od zaprtja ženskih zaporov v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico. V zaporniške celice, ki so jih preuredili iz samostanskih, so proti koncu leta 1942 množično vodili ženske in tudi otroke. Goriški zapori so bili namreč polni. Po izjavah pričevalk je zapor na Kostanje- Bohinj: Minevajo štiri leta od združitve krajevnih organizacij ZZB za vrednote NOB v eno organizacijo, ZB KO Bohinj. Ob tej priložnosti so bili izvoljeni upravni odbor, nadzorni odbor, praporščaki in poverjeniki po posameznih vaseh in za območje Bohinjske Bistrice. Čas neusmiljeno beži in tudi letos so se z novim letom začele določene obveznosti in ustaljeno delo ter priprave na volilno leto. V naši krajevni organizaciji je skupščina potekala 26. marca, in sicer v prostorih hostla Pod Voglom. Udeležila se jo je več kot četrtina (43) naših članov in gostje, predsednica društva Invalid Frančiška Kramar, predstavnik Zveze vojnih veteranov Slovenije Pavel Malej in tudi župan občine Bohinj Jože Sodja. Naš predsednik Boris Rožič je vse navzoče pozdravil in se zahvalil za udeležbo. Z minuto molka smo se poklonili umrlim članom. V nadaljevanju smo izvolili nov upravni in nadzorni odbor, pregledali poročila, v naše vrste pa sprejeli tudi nekaj novih članov. Iz poročil je bilo ugotovljeno, da naša organizacija dela dobro na vseh področjih, kar so potrdili tudi gostje in župan, ki so nam zaželeli, da tako nadaljujemo tudi v prihodnje. Pri točki razno pa smo največ časa namenili razpravi o proslavi na Žlanu, pri čemer smo se strinjali, da to dejavnost nadaljujemo. Po uradnem delu smo nadaljevali s prijetnim druženjem in izmenjavo mnenj ter pogostitvijo, ki jo je pripravilo osebje Hostla pod Voglom, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Martin Gorišek Komen: Združenje borcev za vrednote NOB Komen, ki deluje že deset let in je nastalo z odcepitvijo od sežanske borčevske organizacije leta 2014, šteje 110 članov. Od vsega začetka ga vodi predsednik Damjan Grmek. Člani so se zbrali na redni letni skupščini v lovski koči v Nadrožici ter pregledali opravljeno delo in sprejeli program dela za tekoče leto. Skrbijo za 28 obeležij v občini in dobro sodelujejo s komensko občino in županom Erikom Modicem, ki je pohvalil njihovo delo in napovedal odprtje muzeja slovenskega jezika in knjige na gradu Štanjel. Ponosni so, da so lani obnovili spomenik NOB v Gorjanskem, za kar ima posebne zasluge sežanski častni občan Srečko Rože iz Vojaškega muzeja Tabor Lokev. Na zboru članov, na katerem je bila prisotna tudi podpredsednica ZZB Slovenije dr. Ljubica Jelušič, so podelili priznanji za obnovo, restavriranje in skrb za spomenike Srečku Rožetu in Franku Zadniku. Najvišje priznanje, rdečo plamenico, je partizanki, ob njenem 103. rojstnem dnevu. Voziček ji bo po več letih spet omogočil sprehod po njenem mestu – Sarajevu. Predajo donacije sta organizirala Sejo Lisak in Zumra Baždarević (na sliki). F. P. vici sprejel okrog 150 zapornic, med njimi pa so bili tudi otroci, celo mlajši od treh let. Živele so v izjemno slabih razmerah, na dvorišče so smele oditi le izjemoma. Ženske zapore so zaprli po kapitulaciji Italije, septembra 1943. Ob obletnici je Združenje za vrednote NOB Nova Gorica 18. marca pripravilo spominsko slovesnost, na kateri je številnim zbranim, med njimi tudi svojcem takratnih zapornic, spregovorila pisateljica Darinka Kozinc. Orisala je takratne razmere na Goriškem, stanje v ženskih zaporih in predvsem teror, ki ga je takratna italijanska oblast izvajala nad prebivalstvom. Posebej pa je poudarila: »Žal kljub sobivanju v Evropi in sodelovanju od naših sosedov nismo dobili opravičila za vse gorje in zločine, ki so jih izvajali nad našimi predniki, še zlasti v času, ko še ni bilo vojne. Bilo bi pošteno in korektno, da bi se italijanska javnost seznanila in tudi soočila s svojo manj prijazno preteklo podobo, kar so nosilci 2000-letne kulture, kot radi poudarjajo, počeli z našimi ljudmi, ki so zgolj hoteli in želeli ostati to, kar so: Slovenci.« Dodala je, da se je treba spominjati, pripovedovati in prenašati spomine na mlajše generacije. Prav zato so tovrstne slovesnosti še toliko bolj pomembne, da se ne pozabi in da nam opozorilna lučka sveti v prihodnost, da se tako izprijena dejanja, kot je bilo maščevanje nad otroki in ženami, ne bi več dogajala. Spominsko slovesnost na Kostanjevici je s koncertom domoljubnih pesmi obogatila Ženska vokalna skupina Zimzelen. Ingrid Kašca Bucik Javorovica: Tako kot vsako leto smo se tudi letos poklonili borcem IV. bataljona Cankarjeve brigade, ki so svoja življenja 16. marca 1944 darovali za svobodo slovenskega naroda v gorjanski vasici Javorovica nad Šentjernejem. Komemoracije in spominske slovesnosti v organizaciji občine Šentjernej, Skupnosti borcev brigade Ivana Cankarja, Skupnosti borcev Gorjanskega bataljona, spominske Gorjanske čete in Združenja borcev za vrednote NOB Šentjernej se je udeležila nekajstoglava množica. Med udeleženci so bili tudi Marjan Križman, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, član predsedstva te organizacije Milan Gorjanc in predsednik pokrajinskega sveta naše regije Borut Likar, častna straža garde Slovenske vojske, številni praporščaki in predstavniki ZZB za vrednote NOB, predstavniki skupnosti borcev Cankarjeve brigade, postroj Prvega dolenjskega spominskega partizanskega bataljona, člani policijskega veteranskega društva Sever Dolenjske in Bele krajine, člani Združenja slovenskih častnikov in nekaj poslancev in pohodnikov, ki so na Javorovico prišli peš iz Pleterij. Števil- VABILI Obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Mauthausen ZZB za vrednote NOB Slovenije, Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja in Taboriščni odbor Mauthausen vabijo na osrednjo spominsko slovesnost v Spominsko središče Mauthausen, ki bo v nedeljo, 7. maja 2023, ob 11. uri ob 78. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča. Praznovanje osvoboditve je posvečeno tematskemu sklopu civilni pogum. Ob slovenskem spomeniku in obeležjih bo ob 10. uri slovesno polaganje vencev. V SOBOTO, 6. MAJA 2023, OB 13. URI BO ORGANIZIRANO TUDI SLOVENSKO VODSTVO PO KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU MAUTHAUSEN. ZBOR BO PRED CENTROM ZA OBISKOVALCE. Prosimo za predhodne prijave na tel. št. 01 300 96 19 (dr. Monika Kokalj Kočevar). Slovesnosti v matičnem taborišču in podružnicah koncentracijskega taborišča: petek, 5. maj 2023, ob 17. uri: St. Valentin; sobota, 6. maj 2023, ob 10. uri: Gunskirchen, pohod solidarnosti. Skupaj s preživelimi iz koncentracijskega taborišča Gunskirchen se bomo sprehodili na Pohodu solidarnosti na dan osvoboditve; ob 10.30: Ebensee, slovesnost ob osvoboditvi nekdanjega koncentracijskega taborišča Ebensee; ob 17. uri: Gusen, slovesnost ob osvoboditvi nekdanjega taborišča Gusen; nedelja, 7. maj 2023: dopoldne, Mauthausen, kamnolom Wiener Graben: mednarodno srečanje mladih; ob 9. uri Mauthausen, spominski shod ob spomeniku za Rome in Sinte v okviru slovesnosti, organizator Kulturno združenje avstrijskih Romov. Pohod v spomin na Marka Redelonghija ANPI-VZPI Nadiških dolin, ANPI-VZPI Čedad, Planinska družina Benečije, Krajevna organizacija ZB Kobarid, Planinsko društvo Kobarid in Krajevna skupnost Breginj vabijo na pohod v spomin na narodnega junaka Marka Redelonghija. Pohod bo v nedeljo, 7. maja 2023. Program pohoda: ob 7.30 začetek pohoda iz Stupice v Italiji, ob 10. uri postanek pri spomeniku v Podbeli, ob 11. uri slovesnost ob Markovem grobu na pokopališču v Sedlu. Po slovesnosti bodo pohodniki odšli do pokopališča v Breginju, od tam pa po novotrasirani poti do Brc. Spominska slovesnost pri spomeniku na Brcah bo ob 13. uri. Po prireditvi bo družabno srečanje udeležencev pohoda in domačinov v Breginju. Ob morebitnem slabem vremenu bo pohod potekal od pokopališča v Sedlu do Brc z začetkom ob 11.30. Informacije in prijave do 4. maja: Vojko Hobič, telefonska številka 040 234 051. 12 april 2023 ZLOČINI OKUPATORJEV Vojska Kraljevine Italije Zverinski poboj družine Bizjak V noči s 24. na 25. februar 1943 se je dogodila ena najhujših tragedij, ki so jih kadar koli doživeli ljudje v mojem rojstnem kraju. Vojaki redne vojske Kraljevine Italije so v tej noči zverinsko (opravičujem se zverem) pobili petčlansko družino Bizjak, po domače Pri Brigiti, na Predmeji. Požgali so domačijo in postreljeno družino zmetali v ogenj. To naj bi storili zato, ker je mati prižgala brlevko (svečo), da bi bolnemu otroku skuhala kamilice. Bila je namreč zaukazana stroga zatemnitev (coprifuoco). Resnici na ljubo pa je vojska v bližnji vojašnici čakala in izrabila ta trenutek za obračun z družino, ker je bil sin Slavko v partizanih. Le nekaj trenutkov je minilo, da so vojaki z vseh strani sprožili rafale v hišo. Pokalo je, se bliskalo iz orožja, krogle so švigale po zraku in se odbijale od hiše. Prestrašeni sosedje so le nemo strmeli iz zatemnjenih hiš in čakali, kaj bo. Domači sin Emil (Milko), invalid, se je hotel rešiti skozi okno, vendar ga je krogla zadela v hrbet. Obvisel je skozi okno. Takrat je pobesnela vojaška drhal streljala vsevprek, vdrla v hišo in s streli pokončala očeta Štefana in mater Brigito. Snaha, žena partizana Slavka, noseča in z dveletnim sinom Brankom v naročju, je obstala pred rablji. Otrok je jokal, zato ga je vojak Angelo Saberdi odnesel iz hiše. Tenente, poveljnik postojanke Enzo Capaccioli, mu je ukazal, naj otroka nese nazaj v hišo. Otrok je še naprej jokal in tenente ga je brezobzirno ustrelil. Mama Ivanka je okrvavljenega otroka pobrala in ga stisnila k sebi. Zato je tenente ustreli še njo – v trebuh. Takrat se je izkazalo, da babica Brigita ni mrtva. Okrvavljena je vstala, se z rokami zagnala tenenteju v obraz, ga opraskala in se mu s prsti zarila v oči. Z bajoneti v trebuh so vojaki babico Brigito vojaki utišali za vedno. Pa še roki v zapestju so ji odsekali, ker si je drznila napasti »njihovega tenenteja«. Pobesnela vojaška horda se je spravila na skozi okno visečega Milka. Sneli so ga z okna, mu nadeli vrečo z moko na hrbet in ga spravili na tovornjak. Potem so v hišo nanosili cepljena drva, ki so bila zložena pred njo, in hišo zažgali. Trupla pokojnih so zgorela, da je ostalo le nekaj ožganih kosti. Naslednji dan so mrtvega Milka na tovornjaku peljali v Ajdovščino in Gorico. Po ulicah so ljudem prikazovali »il ribella« (bandita). Milko Bizjak je pokopan v skupni partizanski grobnici v Gorici. Vse, kar se je tisto noč dogajalo v hiši Bizjak na Predmeji, bi ostalo za vedno skrivnost. Če … vojak, ki je bil navzoč pri tem masakru, Angelo Sabardi, je zbral pogum, ker ga je pekla vest, in je vse podrobnosti pozneje opisal vaščanom – sosedom. Vojak Angelo je bil namreč družinski znanec. Zahajal je v hišo Bizjakovih, saj mu je babica Brigita prala perilo, pa tudi otroka Branka je večkrat pestoval ob večerih, ko je vasoval »Pri Brigiti«. Tako lahko z zanesljivostjo trdimo, da v opisu dogodkov, ki so se v družini Bizjak dogajali opisano noč, ni nobenega pretiravanja. Iza Bizjak, Slavkova sestra, ki je stanovala v sosednji hiši, je naslednji dan poskušala ugotoviti, kaj se je zgodilo z njenimi starši, svakinjo in otroki, vendar ji je zločinska vojaška združba prepovedala dostop do požgane hiše. Bilo je vse zastraženo in stražarji so vsakogar odgnali. Po posredovanju družine Likar (Pavel in žena Anica – moja sestra – sta imela majhno pekarijo in trgovino le streljaj od požgane hiše Bizjakovih) so le dovolili, da sestra Iza pobere ostanke pokojnih in jih odnese na pokopališče na Otlici. Vojaki in karabinjerji (orožniki) so običajne krste s pogrebci prepovedali. Prepovedali so tudi navzočnost farnemu župniku, da bi pokojne pospremil z molitvijo. Družina Likar je sestri Izi izročila zaboj od makaronov (70 x 50 x 40 cm). Ta zaboj je zadostoval za vse, kar je ostalo od družine Bizjak. Imajo skupen grob na pokopališču na Otlici. Novice se v tistih časih niso širile z današnjo hitrostjo, zato ne morem trditi, kdaj je vest o tem zločinu prišla tudi do nas v sosednji vasi, na Otlico. Vem le to, da sem hodil v šolo in mi je bilo 13 let. Dan ali dva po zločinu »Pri Brigiti« sem kakor običajno šel v šolo. Učitelj Pietro Gallo, zagrizen fašist (segretario politico), »ni nič vedel o zločinu«, čeprav je več dokazov, da je zločin zrežiral prav on. Napisano v opomin onim, ki hodijo vsako leto 10. februarja v Bazovico k »zidu objokovanja« in čez našo mejo pošiljajo sporočila o revanšizmu. Priporočam jim, naj priznajo ta zločin, ki je dokazan. Tudi imena zločincev so znana. Znano je tudi, da so ti zločinci najprej ustrelili dveletnega otroka, ker je jokal. Nerojenega pa so iz materinega telesa iztrgali z bajonetom in ga nataknjenega na njem odnesli v ogenj. ZLOČINI OKUPATORJEV Strunjan 19. marca 1921 To sliko je ustvaril znani slikar Tone Kralj po pripovedovanju predmejskih vaščanov. Slika je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Prikazuje mater, ko hoče rešiti otroka pred ognjem. Oče leži ustreljen, nanj se je zrušilo goreče tramovje. In potem je moj otroški spomin takole shranil ta dogodek. Po končani šoli sem usmeril korake k starejši sestri v družini Likar, ki je imela z možem pekarijo in trgovinico (bitego) na Dolu (zdaj Predmeja), »Na hribi« se je reklo po domače. Šel sem k sestri, da bi mi odrezala kos kruha, ker sem bil lačen, doma pa tudi ni bilo hrane v obilju, saj je bilo vse racionalizirano (na tesere). Kos kruha je takrat veliko pomenil, čeprav je bil mešan s krompirjem. Zaradi pomanjkanja žita so italijanske oblasti namreč odredile, da je treba v pšenični kruh zamešati tretjino krompirja. Sestra mi je odrezala zajeten kos kruha in mi v grobem povedala, kaj se je pri sosedih zgodilo čez noč. Hiša moje sestre je bila le streljaj od Bizjakovih, ki so čez noč izginili v plamenih lastne hiše. Odšel sem na dvorišče in pri sosedih zagledal pogorišče. Tramovi so še tleli, smrdelo je po dimu in ožganem. Žive duše ni bilo nikjer. Ljudje so se zaprli v domove. Tišina in groza sta čez travnik veli do mene. Stal sem s kosom kruha v rokah. Otroški razum ni bil sposoben dojeti celote te tragedije, čutil pa sem, kako mi groza leze v kosti in se zajeda v mojo dušo. Ne vem, koliko časa sem strmel v pogorišče. Tudi tega ne vem, koliko kruha sem pojedel in koliko ga je v drobtinah padlo na tla. Grlo je bilo suho, jezik brez sline. Vest o zločinu nad družino Bizjak je prišla tudi v partizansko enoto, kjer je služil sin in mož Slavko Bizjak. Sotovariši vesti niso zaupali Slavku, pa je vseeno slutil, da se pri njem doma je nekaj zgodilo. Prosil je soborca vaščana, naj gre z njim domov. Na Krekovšah nad Idrijo so taborili takrat. Prijatelj mu je odsvetoval pot domov. Pa se je Slavko odločil, da gre sam. »Tako ti povem,« je dejal prijatelju, »če bom videl dimnik pokonci na domači hiši, pridem nazaj. Če ne, me ne bo.« In je šel. Iznad Štalarske hiše na Predmeji je zagledal pogorišče svoje domačije. Zlomilo ga je. Vzel je košček papirja iz cigaretne škatlice »Comune« in napisal: NISEM MOGEL DRUGAČE. Tam v Krneh si je vzel življenje. Že razpadajočega so ga našli domačini in ga pokopali v skupni grob na Otlici. Andrej Bolčina V SPOMIN Prve nedolžne žrtve fašizma Narodni heroj Maks Pečar Na tradicionalni slovesnosti v spomin na tragični dogodek, ko so strunjanski otroci leta 1921 postali prve nedolžne žrtve fašizma, so okrog 100 zbranih 17. marca v Strunjanu nagovorili župan občine Piran Andrej Korenika, predsednica krajevne skupnosti Strunjan Brina Knez in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Piran Bojan Česnik. Slavnostna govornica je bila podpredsednica državnega zbora mag. Meira Hot. Spominske slovesnosti v Strunjanu pa sta se udeležila tudi predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman in predstavnica društva TIGR. Številne delegacije so k spomeniku padlih otrok položile vence. »V Istri potvarjanja zgodovinskih dejstev nikoli ne bomo sprejeli in nikomur ne bomo dovolili zatiskanja oči pred zločini, kakršen je bil strunjanski pokol. Vemo, kako se upreti ideologiji sovraštva, in nikoli ne bomo pozabili krvavega narodnoosvobodilnega boja, s katerim smo si utrli pot do svobodne, samostojne in neodvisne Slovenije. V kraju, kjer dva naroda povezana živita že stoletja, razumemo, da lahko resnično medsebojno razumevanje in spoštovanje temeljita le na popolni odkritosti,« je v svojem nagovoru povedal župan Korenika. Meira Hot pa je poudarila: »Čas, ki ga živimo, je poln podob, za ka- Narodni heroj Maks Pečar se je rodil 10. oktobra 1907 v Podborštu na Črnučah. Bil je najmlajši v družini, imel je tri sestre in pet bratov, ki so odrasli, dva najmlajša pa sta umrla, preden sta dosegla tri leta. Osnovno šolo je obiskoval na Črnučah, nato se je izučil za mizarja. Že leta 1932 so Črnučani ustanovili Kulturno društvo Svoboda in Maksa so izvolili za predsednika. Rad je hodil v hribe, poznal ni le vaščanov Črnuč, ampak tudi krajane zaselkov Gmajna, Podboršt, Ježa, Dobrava, Prod in Nadgorica. Leta 1941, že na začetku druge svetovne vojne, ko je kapitulirala stara Jugoslavija, sta si okupatorski državi Italija in Nemčija razdelili Slovenijo. Meja pri nas je potekala po reki Savi in Črnuče z okolico na levem bregu Save so pripadale Nemčiji, na desnem bregu pa Italiji. sad odpora proti nemški zasedbi je bila ustanovitev Rašiške čete že v juliju 1941. leta. Maksa so izvoli- Slavnostna govornica Meira Hot tere smo upali, da ostanejo v preteklosti, pa žal ni tako. Ko v televizijskih poročilih gledamo ljudi, ki so zaradi narodnosti, vere ali prepričanj zatirani in ustrahovani, naj nas bolečina preteklosti ne hromi, temveč predrami. Človekove pravice in svoboščine niso samoumevne in žal niso dane vsakomur. So največja pridobitev zahodne civilizacije, a so hkrati izjemno krhke in zlahka jih arbitrarna oblast omeji ali celo prepove.« Bojan Česnik je v svojem govoru razčlenil dogodke v Strunjanu pred 102 letoma, ko so mladi fašisti z vlaka streljali na nedolžne otroke. Pod streli sta umrla Renato Brajko in Domenico Bartole, pet otrok pa je bilo ranjenih. Italija se za ta zločin nad otroki ni nikoli opravičila. Predsednik ZB Piran pričakuje, da bi to storil predsednik Italijanske republike, če ne prej, vsaj ob 105. obletnici tega tragičnega dogodka. V kulturnem programu so nastopili Pihalni orkester Piran, varovanke in varovanci Centra za usposabljanje Elvire Vatovec Strunjan, učenke in učenci osnovnih šol Sečovlje, Lucija, podružnica Strunjan, Cirila Kosmača Piran in osnovne šole z italijanskim učnim jezikom Vincenzo e Diego de Castro iz Pirana. Program je povezovala Anita Urbančič. Po končani spominski slovesnosti je bilo na vrsti prijetno druženje. Franc Krajnc, foto: Slovenski utrip Spominska plošča Maksu Pečarju li za komisarja čete. Črnučanom so se pridružili tudi zavedni Slovenci iz Gameljn, Skaručne, Trzina, iz vasi na levem bregu Save. Partizani Rašiške čete so 18. septembra 1941 napadli posadko v nemškem avtu, ko se je vračala iz vasi Rašica, in jo uničili. Čez dva dni, 20. septembra 1941, je nemška vojska maščevalno napadla in požgala vas Rašico, vaščane pa so zaprli v zasedene Škofove zavode v Šentvidu, nato so jih izselili v Bosno in na Hrvaško. Sovražnikova vojska je začela tudi pogon za Rašiško četo. V spopadih so imeli partizani tudi ranjence, a sovražniku ni uspelo nikogar ujeti. 27. septembra so borci z ranjenci počivali v dvojnem kozolcu med hribom Dobeno in vasjo Selo. Z njimi sta ostala bolničarka Rezka Dragar in Maks Pečar. Njihovo skrivališče je Nemcem izdal bolničar, domačin iz Sela. Maks Pečar je bil v boju smrtno ranjen, preostalih deset borcev pa so zajeli, med njimi tudi Rezko Dragar, in jih odpeljali v zapor v Begunje, nato so jih 16. oktobra 1941 usmrtili na Lancovem pri Radovljici. Na hiši, od koder je Maks Pečar skupaj z ženo odšel v partizane, smo narodnemu heroju 26. septembra lani odkrili spominsko ploščo. Slava mu! Marija Milena Lešnjak, nečakinja Maksa Pečarja 13 april 2023 V METEŽU ZGODOVINE Šentjakobsko gledališče »Niso se uklonili pritiskom okupatorja« V zadnjem času, in to ne samo pri nas Slovencih, je čutiti neustavljivo željo po revizionizmu novejše zgodovine, predvsem ali samo tiste, ki je nekako povezana s komunistično partijo. Četudi te povezanosti ni mogoče vplesti v vse niti te zgodovine, je priročno, da boj zoper fašizem in nacizem v drugi svetovni vojni kontaminirajo do te mere, da bi rehabilitirali izdajalsko in kolaboracijsko stran in jo porinili med zmagovalce te vojne. Vse našteto me vodi in me je vodilo, da izkoristim 100-letnico delovanja Šentjakobskega gledališča, kulturne ustanove, ki je v prelomnih dogodkih slovenske novejše zgodovine s svojimi člani znala stopiti na pravo stran ne glede na posledice, in obnovim tisto, kar se je namenoma ali nehote pozabilo ali pa – to velja predvsem za mlajše rodove – se o tem ni nikoli ne slišalo ne bralo. Kulturni molk, ki je bil le priporočilo oblasti, naj kulturne ustanove, pesniki in pisatelji, upodabljajoči umetniki in glasbeniki, časnikarji, publicisti in znanstveniki ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev … (Resolucija kulturnih de- lavcev, Slovenski poročevalec, 6. april 1942, št. 14) in naj se kulturniki jas- no uprejo fašistom, da bi gospodarili v tujem jeziku, je bil za šentjakobsko družino imperativ. Medtem ko je Drama vso medvojno dobo nastopala, je Šentjakobsko gledališče spustilo zastor svojega odra in zaprlo vrata gledališča. Dovolilo je nasilnim italijanskim oblastem, da so zasedle njihovo dvorano in tu namestile vojaštvo. Razbili so njihov oder, le ponosa in nasprotovanja zavednih članov jim ni uspelo zlomiti. Italijanska okupacijska oblast je nad Šentjakobskim gledališčem izvajala hud pritisk in ga skušala za vsako ceno vključiti v italijanski Dopolavoro, društva, ki jih je okupator priznal kot edino legalno obliko kulturnega življenja. Kaj je to pomenilo, je natančno opisano v diplomski nalogi Emilije Kastelic Vpliv fašizma na kulturno dediščino Primorske. Člani Šentjakobskega gledališča pa so vsako sodelovanje z okupatorjem odločno odklonili in se niso uklonili poskusu okupatorja, da bi iz našega gledališča naredil raznorodovalno orodje. Prva žrtev zaradi izdaje V času narodnoosvobodilnega boja so Šentjakobčani dosledno izpolnili svojo dolžnost, in to ne samo s kulturnim molkom. Iz vrst članov, ki so vsi sodelovali v osvobodilnem boju, je v Iški vasi v skupini talcev konec aprila 1942 prvi padel Rado Kogoj. Po izdaji so 16. novembra 1941 del borcev Krimskega bataljona ujeli in jih 16. decembra obsodili na smrt. 22. decembra so Rada skupaj s še petimi partizani, med njimi je bil tudi narodni heroj Ljubo Šercer, ustrelili v kamnolomu v Rantah med Vrbljenami in Tomišljem. Na tem mestu tik pred mostom čez reko Iško stoji spomenik. Trupla umorjenih so Italijani iz strahu pred posledicami skrivaj pokopali v Tržiču (Monfalcone). Rado je bil eden najmlajših članov Šentjakobskega gledališča, še kot gimnazijec je prvič nastopil leta 1937 v spevoigri Smuk-smuk, Vdovi Rošlinki in drugje. Na praznik dela, 1. maja 1942, zjutraj je bil na ljubljanskem strelišču kot prvi talec v Ljubljani po groznem mučenju ustreljen eden najagilnejših članov in takratni tajnik gledališča Ernest Eypper. Z njim je Šentjakobsko gledališče izgubilo enega najbolj priljubljenih tovarišev, nadarjenega igralca in lirika, ki je znal svoja najbolj skrita čustva izraziti v lepi pesniški besedi. Po gimnaziji v Ljubljani je na pariški Sorboni študiral mednarodno pravo. Ko je pozneje kot francoski vojak opravljal v daljnem Bejrutu v Siriji službo cenzorja, je bral tudi pismo, s katerim je nekdo materi padlega tovariša sporočil o smrti njenega sina. Občutke ob branju tega pisma je zapisal v eni svojih najlepših pesmi »Mati, včeraj ob enih je padel vaš sin«. Iz pisem svoji materi iz tujine in pozneje iz okupatorjevih zaporov dihata topla sinovska ljubezen in neomajna vera v pravično stvar, za katero se je boril. Na Šentjakobski oder je prišel poleti leta 1934 in prvič nastopil v Rokovnjačih kot Štefan Poljak, pozneje pa v dolgi vrsti kariernih vlog, od katerih so ostale nepozabne zlasti Andraž v Matajevem Matiji, Balantaš v Vdovi Rošlinki in kot zadnji Valentin Vodnik in Andrej Smole v Visoki pesmi. Ustvaril je 13 vlog in odigral v 127 predstavah. Padel je, ko mu je bilo šele 28 let. Pred smrtjo je fašističnim morilcem kriknil v obraz naslednje besede največjega italijanskega pesnika Danteja: »Svoboda, ki tako si draga, kot ve le ta, ki zate da življenje!« Za narodnega heroja je bil razglašen 27. novembra 1953. Komaj deset dni zatem, 10. maja 1942, je zločinska roka smrtno zadela Staneta Starca. Ko je čez Šempetrski most marširala kolona fašistov s svojo črno zastavo, mu je bilo pod častjo, da bi jo pozdravljal. Tedaj je iz kolone stopil italijanski oficir, potegnil izza pasu revolver in ga sprožil v Staneta. Pred očmi matere se je smrtno zadet zgrudil in pozneje v bolnišnici v mukah izdihnil. Stane Starc je bil zaveden, veder primorski fant, ki je nastopal na Šentjakobskem odru v zadnjih sezonah od 1938/1939 dalje in ustvaril tri like v šestintridesetih ponovitvah. Še ni ponosna mati prebolela izgube svojega sina Staneta, že je padel tudi drugi sin, Lado Starc. Na Vrhniki, kjer je bil zaposlen kot brivski pomočnik, ga je ovadil podel izdajalec. Po triurnem mučenju je bil 16. junija 1942 brez sodbe ustreljen. Prav tako kot njegov brat je bil tudi on eden najmlajših članov Šentjakobskega gledališča, kjer je z velikim veseljem sodeloval in pomagal. V šentjakobsko družino se je vključil skupaj z bratom v gledališkem letu 1938/1939 in ustvaril štiri vloge ter odigral osemintrideset predstav. Od takratnih 45 članov odra jih je bilo 17 po zaporih in taboriščih v Italiji in Nemčiji, med njimi Julij Vizjak, Boris Grgurevič, Vrhunc, Gombačeva, Frane Milčinski, Stane Sever, Bronislav Battelino, Pavle Jeršin, Hribar, Hinko Košak, Grgurevičeva, Ante Gnidovec, Miran Petrovčič, Mirko Drašler, Hanžičeva, Vrhunčeva in tako dalje. V vrstah partizanov pa so se borili Hinko Košak, Ocvirk, Novak, Jeršin, Vrhunc, Juvančič, Vidi in drugi. Ni se vrnil v osvobojeno Ljubljano Poleti 1942 je na osvobojeno ozemlje, da se s puško v roki pridruži borcem za svobodo, odšel Janez Kardelj. Ni mu bilo dano, da bi se vrnil v osvobojeno Ljubljano. V znameniti italijanski roški ofenzivi je zadet v glavo padel, verjetno 18. avgusta 1942 nad Starim Logom na Kočevskem. Deset minut prej je na nekem gozdnem obronku v Kočevskem rogu stopil na štor in obrnjen proti Ljubljani deklamiral svojo pesem Pozdravov tisoč, ljubljena Ljubljana. Istega leta je pod Rogom organiziral samostojno igralsko skupino Agitteater. Tudi Janez Kardelj je znal oblikovati tople verze, polne vedrosti in intimnosti. Bil je najboljši tovariš, samozavesten in kremenitega značaja. Zaradi svojega boja za pravice ljudstva je bil preganjan že v stari Jugoslaviji. Na Šentjakobskem odru je prvič stopil jeseni leta 1937 v Lincolnu, nato pa v Skednju, Koščku sreče in drugih vlogah in pokazal mnogo igralskega talenta. Ob odkritju prve ilegalne tiskarne na Jernejevi cesti, današnji Ulici Milana Majcna, je 23. septembra 1942 padel Lojze Ajdišek, grafičar Delniške tiskarne. Ko je videl, da je tiskarna izdana, se je spustil v boj z mnogo močnejšimi italijanskimi vojaki. V boju je ranil dva Italijana, vrgel nekaj bomb in se skušal prebiti iz obroča, kar bi mu uspelo, če se ne bi nepričakovano nanj podrl plot in ga pokopal pod seboj. Morilci so ga obstopili in izstrelili vanj 36 krogel. Tudi Ajdišek je spesnil nekaj pesmi, ki pa so jih italijanski okupatorji ob preiskavi njegovega stanovanja vse uničili. Ajdišek je prvič nastopil na Šentjakobskem odru leta 1939 in ustvaril sedem uspelih likov v devetinpetdesetih predstavah, tako Petra Kalinića v Gospe ministrici, z dvojno vlogo v Visoki pesmi in v raznih drugih igrah. Bil je jeklen značaj in neomajen borec. V smrt pred Natlačenovo vilo 13. oktobra 1942 je po komaj tridnevnem priporu kot talec pred Natlačenovo vilo na Ciril-Metodovi ulici, danes Ulici talcev v Ljubljani, padel Ferdo Hanžič, dolgoletni tajnik odra. Pogumno in s prezirom na licu je šel v smrt skupaj s 23 talci. Hanžič je prvič nastopil na Šentjakobskem odru leta 1932 v igri Sedem njegovih grehov. Vse do vojne je potem nosil breme skoraj vseh vodilnih vlog na šentjakobskem odru. V več kot 40 igrah in več kot 300 predstavah je v desetih letih sodeloval na deskah Šentjakobskega odra. Bil je vzor vestnega igralca in nadarjenega ustvarjalca odrskih likov. Njegove vloge kot Marjan v Desetem bratu. Obloški Tonček v Rokovnjačih, grof v Trafiki, Janez Sonce, Ivan v Njeni veliki ljubezni, Maks v Školjki in končno baron Zois v Visoki pesmi so ostale nepozabne. Komaj en dan za njim je 14. oktobra 1942 kot žrtev fašističnega nasilja padel član Šentjakobskega odra, slavist in pesnik in publicist Vinko Košak. Padel je kot talec v Gramozni jami. Bil je in ostal dosleden borec za srečnejše dni našega naroda in vsega človeštva. Pri Šentjakobskem gledališču je aktivno sodeloval že v letih 1922 in 1923, bil je tudi tajnik odra, pozneje pa je pomagal kot dramaturg z nasveti in zlasti s prevajanjem odrske literature. Bogo Jere, trgovski pomočnik iz Ljubljane, je padel med 16. in 20. januarjem 1942 pri Višegradu. K Šentjakobskem gledališču je pristopil leta 1936 in odigral več različnih vlog. Jože Daneu, trgovski pomočnik, je padel jeseni leta 1943. Na Šentjakobskem odru je začel nastopati leta 1939, ustvaril je tri like v osemindvajsetih ponovitvah. Bil je tih, skromen in požrtvovalen delavec. Ljudska oblast je upoštevala zadržanje šentjakobskega odra in Šentjakobčanov med vojno, odobrila ponovno delovanje gledališča in mu potrdila nova pravila. Oder je dobil vrnjene svoje prostore v Mestnem domu. S prostovoljnim delom so člani v enem mesecu obnovili oder in v Prešernovem tednu spet odprli sezono z Levstik-Jurčičevo tragedijo Tugomer. Peter Teichmeister KULTURA Petje iz srca Pevska skupina Društva ZB za vrednote NOB Šempeter Pevska skupina Društva ZB za vrednote NOB Šempeter je bila ustanovljena 29. aprila 2009 na pobudo sekcije MAJ 45 iz Nove Gorice. Ustanovitelj je bil takratni predsednik šempetrske borčevske organizacije Franc Anderšek, prvi zborovodja pa Alojz Čufer. Skupino sestavljamo starejše pevke in pevci ob spremljavi harmonikarja Branka Cvetrežnika. Nekateri pevci so v skupini od samega začetka. Zdajšnji člani, katerih povprečna starost je 82 let, smo: Karluča Gulin, Adrijana Stanič Zimic, Almira Mrak, Dragica Krušič, Cvetka Furlan, Elka Šavle, dolgoletni vodja zbora Alojz Gulin, Edi Kovačič, Kamil Simsič in Alfonz Prem. Vsi smo iz Vrtojbe in Šempetra. Pevske vaje imamo vsak teden v prostorih borčevske pisarne v Šempetru. Člani skupine se veselimo vaj, nastopov in medsebojnega dru- ženja. Prav slednje nam popestri marsikateri dan. Čeprav je to ljubiteljsko petje petje iz srca, kot sami pravimo, vedno navdušujemo ljudi, ki nas radi poslušajo. Pojemo na proslavah in raznih drugih prireditvah, srečanjih, osebnih praznovanjih, pogrebih in komemoracijah ob dnevu spomina na mrtve, kamor koli nas povabijo. Za svoje nastope smo dobili veliko pohval, zahval in priznanj. Več nastopov je skupina imela že v letu ustanovitve, v vseh letih zatem pa se jih je po Sloveniji, pa tudi v Italiji in Avstriji nabralo kar veliko število. Naj navedem le nekatere kraje, kjer smo se predstavili: Sabotin, Male Vrše, Cerkno, Doblar, Javorca, Tolmin, Vidov hrib (tudi skupaj s kontovelovci), Jesenica, Pohorje, na Hribu svobode v Ilirski Bistrici, Idrijske Krnice, Podbrdo, Kontovel, Čepovan, Zgornja Ka- Pevska skupina Društva ZB za vrednote NOB Šempeter nomlja, Šempeter, Vrtojba, Polog, Gramozna jama in Sveti Urh v Ljubljani, Hudo Polje pri Vojskem, Godovič (prvi grob Janka Premr- la - Vojka), Javornik, Kranj, Pivka, Gonars, Rižarna v Trstu, Bazovica, Rož v Avstriji in drugje. Najraje pojemo slovenske ljudske, ume- tne in partizanske pesmi. Upamo, da bo tudi naše petje pripomoglo k njihovi ohranitvi. Mateja Prem Kolar 14 april 2023 IMELI SMO LJUDI Nuša Kocjančič V začetku marca smo se za vedno poslovili od tovarišice Nuše Kocjančič, s katero smo lani poleti praznovali njen stoti rojstni dan. Rodila se je v Ložu očetu Leopoldu Valenčiču s Prema pri Jelšanah in materi Ani Novak iz Logatca. Ker je bil njen oče po poklicu žandarmerijski narednik, je bil večkrat po službeni dolžnosti premeščen. Tako je Nuša svoje otroštvo in mladost preživela v Ložu, Mirni Peči, Krški vasi in na Ptuju, kjer je bil oče šef postaje. Zaradi delovanja proti okupatorju so družino kot politično sumljivo leta 1941 zaprli v Meljsko vojašnico, po nekaj dneh pa odpeljali v zbirno taborišče v Slavonski Požegi, od tam pa v ustaški taborišče v Banjaluki. Po dobrih šestih mesecih so družino po posredovanju italijanskega generala, ki je stanoval pri sorodnikih, izgnali v Logatec. Toda Nuša ni mirovala. Leta 1942 se je takoj po prihodu povezala z Osvobodilno fronto in sodelovala v raznih akcijah, zlasti pri zbiranju blaga in pošte, ki jo je prenašala iz Logatca v Ljubljano in nazaj. Uspelo ji je končati osmi razred gimnazije in se jeseni 1942 vpisati na univerzo. Stanovala je v domu visokošolk v Ljubljani, večkrat je tudi z vlakom prišla k staršem v Logatec. Po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 so Nemci univerzo zaprli in študija je bilo konec. Ko so Nemci leta 1945 vse ženske mobilizirali za delo, je Nuša v začetku februarja v vagonu tovornega vlaka pobegnila v partizane. Pot se je s pomočjo obveščevalcev končala v Trstu pri OZNI, 15. junija 1945 pa jo je privedla na komando mesta v Logatec. Prav tam je spoznala moža Antona Kocjančiča, ki je kot partizanski oficir prišel na kontrolo komande mesta. Tu se je po njenih zapisih končal drugi del njenega življenja. Nuša je takoj, ko je bilo mogoče, nadaljevala študij in pridobila univerzitetno stopnjo inženirja kemije, Udeleževala se je tudi povojnih delovnih akcij, tako je sodelovala pri gradnji proge Brčko–Banoviči. Leta 1947 se je poročila, z možem sta se preselila v Ljubljano. Leta 1949 se je zakoncema rodil sin Mitja, leta 1953 pa hči Darja. Nuša se je sprva zaposlila v Žitu, pozneje je bila vrsto let zaposlena v Kemični tovarni Ljubljana, deset let pred pokojem pa se je zaposlila v Alku, pozneje Fructal Alku, kot vodja analitskega kontrolnega laboratorija. Tudi v zadnjem obdobju je Nuša preživljala težke trenutke. Najhuje pa je bilo, ko sta v prometni nesreči leta 2007 umrla hči Darja in zet Jože, leta 2011 pa je izgubila še moža Toneta. Branka Kastelic Franc Zorc 14. marca smo se zbrali na Dolžu in k večnemu počitku pospremili tovariša Franca Zorca (1937), dolgoletnega člana ZB za vrednote NOB Stopiče. Tovariš Zorc je na Dolž prišel kot učitelj iz rodnega Malkovca pri Mokronogu. Mladi učitelj se je hitro vživel v podgorsko okolje, domačini so ga vzeli za svojega in tudi sam zase je pravil, da je postal naturalizirani Podgorec. V 37 letih učiteljevanja na Dolžu je na življenjsko pot usmeril več kot 700 otrok. Eden od njegovih učencev pravi, da ne bo nikoli pozabil, kako je njihov tovariš v zimskem mete- žu odšel v Stopiče, da je za otroke v nahrbtniku prinesel darila dedka Mraza: »Ne samo učitelj, kot oče nam je bil.« Ko so odhajali v svet, jim je dejal: »Če vam bo težko, k meni lahko zmeraj pridete …« In so prihajali. Tovariš Zorc je že v otroških letih občutil strahote vojnega nasilja, saj je bil njegov oče zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilnem boju interniran in je umrl v koncentracijskem taborišču. Tudi zato se je dejavno vključil v delo mnogih družbenih organizacij. Odločilno je pripomogel k nastanku Prostovoljnega gasilskega društva Dolž in tamkajšnje krajevne skupnosti. V obeh je bil dolga leta gonilna sila, za kar je prejel številna priznanja. Prav tako se je predano vključil v delo krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB. S skrbjo za spomenike in zavzetim predstavljanjem vrednot narodnoosvobodilnega boja je pomembno pripomogel k ohranjanju spomina na žrtve druge svetovne vojne. V zahvalo za svoj prispevek je leta 2007 od Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije prejel srebrno plaketo. Svoj spoštljivi odnos do domovine je izkazal tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991, saj je bil njen aktivni udeleženec. Tovariš Franc je bil prijeten sogovornik, poln zgodovinskih informacij in kritičnega mišljenja. ZB Stopiče Božidar Gorjan Božo V stotem letu starosti je umrl Božidar Gorjan - Bogo, gospodarski in politični delavec, nosilec partizanske spomenice 1941, v letih 1984 do 1988 tudi predsednik ZZB NOB Slovenije. Bogo Gorjan se je rodil 30. januarja 1924 v zavedni slovenski družini na Premu. Pred fašističnim preganjanjem z očetom leta 1930 prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil socialne stiske in zato je leta 1940 postal član komunistične mladine Slovenije (SKOJ). Takoj po začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji in zasedbi Dravske banovine je organiziral odpor med srednješolci v Ljubljani. V letih 1941 in 1942 je ustanavljal in vodil odbore Osvobodilne fronte, pozneje tudi Narodne zaščite med srednješolsko mladino. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Julija 1942 je postal komisar v II. grupi odredov. Na pohodu z Dolenjskega, Notranjskega in Gorenjskega na Štajersko jeseni leta 1942 je bil imenovan za komisarja Kozjanskega bataljona, od decembra 1943 je bil namestnik komisarja IV. operativne cone, od 24. aprila 1944 je pomočnik komisarja Koroške grupe partizanskih odredov. V teh enotah se je bojeval na Štajerskem in Koroškem ter sodeloval z zavezniškimi misijami. Po vojni je bil namestnik šefa delegacije SFRJ v Trstu, prvi sekretar jugoslovanske ambasade v Londonu, republiški sekretar za informa- cije SRS in sekretar republiškega izvršnega sveta SRS. Bil je tudi poslanec republiškega sveta in sveta narodov zvezne Skupščine (1965– 69), član izvršnega odbora republiške konference SZDL, član komisije ZKJ za notranjo politiko in družbeni razvoj, podpredsednik slovenske izseljenske matice, član glavnega odbora društva OZN za SRS, član komisije CK ZKJ za notranja vprašanja in razvoj družbenih odnosov. Kot publicist je pisal članke in razprave v slovenskem in jugoslovanskem tisku, med drugim je objavil knjigi Mojih 50 let v politiki in Zavezniške misije (SOE in OSS) na Štajerskem in Koroškem. Leta 2008 je Bogo Gorjan dobil listino ZZB NOB Slovenije kot najvišje priznanje za svoj osebni prispevek k resnici narodnoosvobodilnega boja. S. B. Breda Kalef V 93. letu življenja se je poslovila ugledna in priznana operna diva, mezzosopranistka in altistka, mednarodna zvezda opernih odrov, Breda Kalef (1930–2023). Po materi Antoniji (Tončki), ki je živela v Beogradu in se je tam poročila z Judom, je imela Breda tudi slovenske korenine. Očetovi predniki so prišli na Balkan iz Španije po izgonu španskih Judov leta 1492 in se nastanili v Beogradu. Ob rojstvu je dobila judovsko ime in očetov priimek Kalef in je kot Rahela Kalef skupaj s starši doživela nemško bombardiranje Beograda, okupacijo in razkosanje Kraljevine Jugoslavije in nato še hudo preganjanje in množične pomore beograjskih Judov. V času nacizma si je tako kot drugi Judje morala skupaj s starši in sestro reševati življenje. Pri tem je naletela na nesebično pomoč slovenskega lazarista, duhovnika v Beogradu in župnika na Čukarici, Andreja Tumpeja (1886–1973). Ta je med vojno na veliko pomagal preganjanim judovskim družinam in je s ponarejenimi dokumenti mnogim rešil življenje. Ko je nacistična oblast v Beogradu to odkrila, ga je prijela in zaprla z obtožbo, da dela za komuniste. Pretila mu je celo smrtna kazen. Posredovanju sester usmiljenk in vatikanski diplomaciji se lahko zahvali, da je smrti ušel. Leta 1941 je Andrej Tumpej pomagal tudi judovski družini Kalef, ki ji je pretila smrtna nevarnost. Mami Antoniji Kalef in njenima hčerama Raheli in Matildi je najprej v svojem župnišču našel varno skrivališče pred nacisti in jim nato priskrbel še lažne dokumente. Rahela Kalef je kar naenkrat postala Breda Ograjenšek, njena sestra Matilda (Tilka) pa Lidija. Obe sta skupaj z mamo Antonijo vojno preživeli. Po vojni si je Breda vrnila judovski priimek Kalef, slovensko ime Breda pa je zadržala. Zaobljubila se je, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi ime pokojnega Andreja Tumpeja vpisali na seznam pravičnih med narodi (Righteous Among the Nations). Šlo je za dolg in zapleten postopek, a po letih prizadevanj ji je nazadnje uspelo. Tako je bil kato- liški duhovnik Andrej Tumpej razglašen za »slovenskega pravičnika« in je eden izmed sedmih Slovencev na tem seznamu. Breda se je po končani vojni najprej navduševala za šport in bila celo srbska prvakinja v namiznem tenisu. Kmalu jo je klic glasbe premamil in odšla je na študij glasbe, najprej v Beogradu in nato še v Be- netkah. Kot primadona beograjske opere je zaslovela po vsem svetu in je številnim vlogam vdahnila svojo dušo. Bila je cenjena primadona beograjske opere, v kateri je odigrala 61 glavnih vlog, nastopila je v 760 predstavah v Beogradu in na 242 gostovanjih. Na Bredo Kalef moramo biti ponosni tudi Slovenci. Marjan Toš DOGODKI Sv. Primož na Pohorju 79. obletnica ustanovitve XI. SNOUB Miloša Zidanška Občina Vuzenica je v sodelovanju z OO ZB za ohranjanje vrednot NOB Vuzenica tudi letos 8. januarja pripravila spominsko slovesnost ob obletnici ustanovitve XI. SNOB Miloša Zidanška. V kulturnem programu so nastopili učenci Osnovne šole Vuzenica. Zbrane je nagovoril župan občine Vuzenica Franjo Golob. Slavnostni govornik je bil tovariš Stanislav Naglič, predsednik OO ZB NOB Vuzenica. V svojem govoru nas je spomnil na zmagovito pot slavne brigade, ki se je začela prav na tem mestu na Sv. Primožu. Po prihodu Pohorskega odreda in Koroškega bataljona na Sv. Primož na Pohorju je bila 8. januarja 1944 tu ustanovljena XI. slovenska narodnoosvobodilna brigada Miloša Zidanška, ki je pozneje zaradi svojih bojnih uspehov prejela častni naziv udarna brigada. Ustanovitev brigade prav 8. januarja ni bila naključna, posvečena je bila padcu Pohorskega bataljona, katerega borci so pri Treh žebljih na Pohorju 8. januarja 1943 zaradi izdaje padli po krutem boju z veliko močnejšim sovražnikom. To je v bes spravilo nemške okupatorje, ki so s svojim propagandnim strojem vneto razglašali, da je z uničenjem Pohorskega bataljona konec partizanstva na Pohorju. Zgodilo se je prav nasprotno. Pred vrati Maribora, najmočnejše nemške vojaško-policijske postojanke in nemških uradov za raznarodovanje Slovencev, se je ustanovila nova, še močnejša, dobro organizirana, opremljena, pa tudi operativno močna XI. slovenska narodnoosvobodilna brigada Miloša Zidanška. Brigada Miloša Zidanška je poleg uspešnega delovanja na Štajerskem sodelovala pri osvobajanju Zgornje Savinjske doline in v bitkah na Dolenjskem, kjer je utrpela velike izgube. Bojna pot brigade se je končala 28. maja 1945 v Ivniku na avstrijskem Koroškem. Po razpustitvi so njene enote priključili brigadam XIV. divizije. Matjaž Tomažič Spominska slovesnost ob obletnici ustanovitve brigade SVOBODA Svoboda, strašna je tvoja cena. Je kdaj kdo izmeril kri, ki je zate potočena od pamtiveka do naših dni? Iz te krvi koliko novih ljubezni bi naročje odprlo, koliko novih ljudi bi sonce uzrlo, koliko novih src bi vesolje ogrelo, koliko lepote in luči iz nje zaživelo? Iz vse te krvi si se rojevala ti, Svoboda, največja dobrina, večja od matere, žene, hčere in sina svoboda, največja vseh besedi. Fani Okič (1945) 15 april 2023 PREJELI SMO Dodatek k prispevku V predzadnji številki Svobodne besede sem v rubriki »Imeli smo ljudi« v nekrologu za tovarišico Marijo Suhy, prispevku Milana Gorjanca, zasledil netočnost, in sicer da naj bi s smrtjo tovarišice Marije odšla zadnja še živeča borka 12. SNOUB. Ta navedba ne drži, saj v Brežicah, Cankarjeva 5, živi moja mati, borka 12. SNOUB od novembra 1944. Bila je zadnja brigadna sekretarka SKOJ-a in demobilizirana s činom poročnika. Pred tem je bila od maja 1943 v Cankarjevi brigadi in Artilerijski brigadi. Z vsem spoštovanjem! Lep pozdrav! Jerič Jožef VSO povzroča nemir med prebivalci Kobarida Na zboru članstva KO ZB Kobarid, ki je bil 10. marca 2023, so člani obravnavali tudi dogodke in manifestacije, ki se v zadnjem času pojavljajo v Kobaridu, na katerih se obuja spomin na domobranstvo in seje med prebivalstvom nezadovoljstvo in strah. Po razpravi so člani sprejeli stališče, da so dogodki v Kobaridu (obisk in okrogla miza Jožeta Možine in Lojzeta Peterleta, pa pozneje Janeza Janše) organizatorja Veteranov slovenske osamosvojitve (VSO) povzročili ločevanje ljudi na prave in neprave ter preštevanje, kdo je na kateri strani. Ker takšna ločevanja, delitve in sovraštva niso dobra, KO ZB Kobarid predlaga vodstvu ZZB NOB Slovenije, da na pristojnem ministrstvu sproži postopek, s katerim bi ugotovili, ali Združenje VSO še izpolnjuje pogoje za vpis v register društev, ki delujejo v javnem interesu. Združenje VSO in območni odbor Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve sta v Kulturnem domu v Kobaridu in Domu Andreja Manfrede organizirala pogovorne večere, na katerih so bili glavni akterji Peterle, Možina, Janša, Turk. Načrtujejo še 13 »pogovornih večerov«. Ker se predavatelji aktivno udeležujejo dogodkov in manifestacij, na katerih obujajo spomin na slovenske domobrance (jim celo izkazujejo čast s polaganjem vencev), torej pripadnike pomožnih policijskih enot SS, je nekaj domačinov v Kobaridu tak dogodek vzelo za nesramno provokacijo in so pred Kulturnim domom udeležence pozdravili z manifestacijo, namenjeno mednarodnemu dnevu spomina na holokavst. Na strani udeležencev »pogovornega večera« je prišlo do nekaj poskusov zažiganja slovenske zastave z rdečo zvezdo, bili pa so tudi verbalno in drugače nasilni. KO ZB Kobarid Komandantov beli konj – Konj svobode Spoštovani, predlagam postavitev novega, modernega spomenika partizan- skim komandantom brigad, med njimi tudi legendarnemu partizanskemu komandantu 12. brigade Vidu Jeriču, ki je 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Moderen svetlobni spomenik bo predvsem pri mladih in tudi pri starejših spodbudil zanimanje za raziskovanje zgodovine ter za razmišljanje o preteklosti in prihodnosti. Klasični spomeniki izgubljajo privlačnost, prav tako je njihova postavitev finančno večji zalogaj kakor nakup svetlobnega laserja in postavitev spominske plošče. Nove ideje in svetlobne instalacije so zanimive za mlade in stare, turiste in domačine. Spomenik naj se izvede v obliki laserske osvetlitve oziroma laserskega projektorja. V bližini projekcije naj bo v vidnem polju mimoidočih nameščena spominska plošča partizanskim komandantom. Osnovni namen in sporočilo spomenika naj bi bila zahvala partizanskim komandantom in opomin na pomen vrednot narodnoosvobodilnega boja. Konj je simbol svobode, svobode slovenskega naroda: »Konj svobode čaka na novega herojskega komandanta, ki bo zmagovit v boju s sovražnikom naroda.« Konj naj bi stal na Kongresnem trgu nasproti Uršulinske cerkve oziroma kje drugje po presoji mestne občine Ljubljana. In zakaj si komandanti in mi zaslužimo spomenik? Zato, ker se prava zgodovina vsakodnevno v (skoraj) vseh medijih poskuša predrugačiti. In tudi zato, da naši vnuki ne bi sledili desni propagandi. Župan, hvala za vašo akcijo in končno postavitev spomenika. Zdravo. D. P. (naslov v uredništvu) »Tito, vrni se!« Če komu, je Titu uspelo držati skupaj narode nekdanje Jugoslavije in je znal poseči, ko je bilo treba. Že skoraj 43 let ga ni več med nami. Josip Broz - Tito, predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije, je umrl 4. maja 1980 v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Za njim je jokala vsa Jugoslavija. Danes po toliko letih od njegovega odhoda se ga spominjajo le še starejši delavci in borci, ki so z njim na čelu bili bitko za osvoboditev in napredek takratne Jugoslavije. Ta je bila po vojni dolga leta nekakšen blažilni tampon med dvema blokoma: Natom in Varšavskim paktom, kar je Tito znal tudi dobro izkoristiti. V času narodnoosvobodilnega boja je bilo veliko žrtev, po ocenah 1,8 milijona, od njih številne pod bratskimi noži. Tito je bil nesporno najvišja avtoriteta v SFRJ. Bil je partijski in državni voditelj ter poveljnik vojske. Ko se je kje kaj zataknilo, je zadevo znal rešiti v nekaj dneh. Desna struja mu pripisuje samodrštvo, avtokratizem in še kaj. S samoupravljanjem in uvedbo delavskih svetov v podjetjih (prvi delavski svet je bil v cementarni v Solinu pri Splitu) se je Jugosla- In čez Kolpo so veslali, in zapeli v noč: ko preženemo drhali z naših polj nekoč, ko bo konec tega boja, pridemo spet v vas, in tedaj boš čisto moja, in ves tvoj bom jaz. (1944) Vir: Boris Paternu (iz. in ur.): Slovensko pesništvo upora, druga knjiga. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995, str.300. Josip Broz Tito je umrl 4. maja 1980 v Ljubljani. vija začela precej razlikovati od drugih držav takratnega socialističnega ali bolje rečeno komunističnega bloka. Delavci so v Jugoslaviji – če že ne dobrih plač – imeli občutek, da je podjetje njihovo, saj so ga ne nazadnje tudi samoupravljali! Pod Titom so vsi imeli delo. Kaj pa danes? Še nikoli toliko odtujenosti. Mezde in brezpravna delovna sila so postale resničnost. Že po letu 1990 se je začela pojavljati kapitalistična elita, delavec, ki nima svojega potrebnega deleža v podjetju, pa lahko prodaja le svojo delovno silo. Že pred Titovo smrtjo se je začelo šušljati, kaj bo po Titu, ali bo Jugoslavija z več narodnostnimi in etničnimi skupnostmi zdržala skupaj ali bo razpadla. Zgodilo se je slednje, in to največ po zaslugi takratnega srbskega predsednika Miloševića in tudi srbskega nacionalizma. Ob razpadu Jugoslavije je znašal njen dolgoročni javni dolg okrog 18 milijard dolarjev. Slovenski javni dolg znaša danes 2,3-krat več! Tito je vedno govoril: »Čuvajte bratstvo in enotnost kot punčico v očesu,« kajti kot partizanski vodja je dobro vedel, kaj lahko prinese mednacionalni spopad ali državljanska vojna. Tito je dobro poznal tudi takratni sovjetski komunistični režim s Stalinom na čelu, s katerim sta se glede Trsta leta 1945 prvič nekoliko sporekla. Leta 1949 so na madžarsko-jugoslovanski meji že čakale sovjetske čete. Tito je bil povsod, kjer je bilo treba, tako doma kakor tudi v tujini, kjer je Jugoslavija uživala velik ugled. Slutil je, da bo po njegovem odhodu težko obvladovati takšno po vojni »zlepljeno« državo, zato so leta 1971 z ustavo uvedli predsedstvo SFRJ, torej prvo kolektivno vodstvo države. Franc Krajnc, Slovenski utrip TD Šobec skrbi za spomenik V Turističnem društvu Šobec so se odzvali na pisanje Vladimirja Bizovičarja iz Ljubljane, češ da je okolica spomenika v kampu neurejena in da spominsko obeležje v njem propada. »Čeprav formalno za spomenik skrbijo veterani, nekdanji borci, ga vzdržujemo mi. Košnja je redna, slika je bila posneta pred košnjo. Napis je še kar dobro viden. Spomenik sam po sebi je skala, ki jo delno prekriva mah, kar ni nič narobe, saj daje primeren videz. Napis je berljiv, po potrebi ga bomo obnovili. Sicer pa gospoda Bizovičarja dobro poznamo in ga bomo o tem obvestili. Njegova skrb ni odveč, morda nas bo drugič poiskal, saj nas loči le nekaj metrov, kadar je v kampu,« je zapisal Zlatko Kavčič iz Turističnega društva Šobec. Priložili pa so tudi fotografijo trenutnega stanja spomenika, ki dokazuje, da je s spomenikom vse v redu. J. A. OPRAVIČILO V februarski številki Svobodne besede smo objavili prvi del zapisa dr. Nine Gale pod naslovom Od partizanskih mitingov do prvega slovenskega narodnega gledališča. Pri fotografiji pa nam jo je zagodel tiskarski škrat, saj je bila slika popačena. Avtorici in bralcem se opravičujemo za napako Lev Svetek - Zorin Ob vrnitvi Ozelenel je log in gaj, zavriskal je škrjanček v zraku, nad polji plove sončni maj, drevesa šepetajo v mraku. Ponosno zdaj v svobodne dni nam vstaja domovina sveta iz morja solz, gorja, krvi, okovov suženjstva oteta. In v jasnem jutru v sončen dan ponosno stopa mlada četa, čuj vedri smeh in spev glasan in jasna lica glej razvneta! »Ko vračaš spet se v rodno vas, na, fant moj, šopek rožmarina; saj nate sem ponosna jaz in vsa slovenska domovina!« (20. 4. 1945) Vir: Boris Paternu (iz. in ur.): Slovensko pesništvo upora, druga knjiga. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995, str. 482. PET IN DVAJSET in sliko objavljamo še enkrat. Ansambel Slovenskega narodnega gledališča med vojno v Beli krajini. V prvi vrsti sedijo z leve proti desni Jože Tiran, Vladoša Simčič, Jože Gale, Janez Jerman, Filip Kumbatovič Kalan, France Presetnik, krojaški mojster Novak, Ciril Cvetko; v drugi vrsti stojijo z leve proti desni tretja Draga Ahačič, peta Ivanka Mežan, deveti Drago Makuc (osebni arhiv Jožeta Galeta). Uredništvo Matej Bor Ob Kolpi Fantje, kam bi zdaj hodili? Zunaj sneg je, mraz. V peči bomo naložili, zbrala se bo vas. Ej dekle, res burja brije, sneg je do kolen, a poglej, kak mesec sije onkraj sivih sten. Pet in dvajset nas je tu zaprtih, pet in dvajset lic udrtih, pet in dvajset src človeških, petdeset oči ledenih. Kri iz ust nam, s čela in iz prstov lije, kakor pse nas policija bije, kdor pa ni ko pes jim vdan, veš, za take so samice, trd beton in brez odeja, od gladu umiraš in od žeje, po telesu lazijo stenice … Misli, trudne misli plazijo se v nas. Proč vrzimo trudne misli – ni je smrti brez življenja, ni svobode brez trpljenja, vse prešlo bo kakor kalna reka. Proč jo vržeš, če pretesna je obleka. Človek, novi človek vstal bo iz človeka Karel Destovnik Kajuh Cikel Okupacija B E S E DA www.svobodnabeseda.si 16 april 2023 NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si 15. maja 2023. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. ZAŠČITA, VAROVANJE Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: dr. Ivan Svetlik (predsednik), dr. Martin Premk, dr. Maca Jogan, Mitja Meršol, dr. Nevenka Troha Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si PETER NOVAK ŽLAHTNI PLIN (Ne) PREKINJALO TOKA MANJŠI STOPNIČASTI SLAP PODATKI O ZDRAVSTVENEM STANJU ESTONSKI OPERIST (GEORG; IZ: STO) ENICA PRODAJNO BLAGO 1. Mitja Avsec, Cesta 24. junija 13, 1231 Črnuče 2. Tone Kavčič, Kuratova 17, 4000 Kranj 3. Zlatko Bojanović, Notranjska cesta 33, 1360 Vrhnika je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. GESLO 2 OMAMLJENOST VSTOPNA CEV Izžrebani reševalci križanke iz 89. številke časopisa Svobodna beseda Rešitve križanke: VREMENARKA, LITAVŠČINA, ABOTA, KLER, DANE, AO, ŽO, IR, JEK, SIN, AMI, BAKLAČ, POMP, MICROSOFT, ESLA, PRAKRT, IKO, STARTUP, OBIRAČ, NASTILA, SONATINA, INKI, AVNOJ, LOKAL, KK, ZI, ŠABESA, ADA, IZAVRIJA, INN, ČR, VNANJŠČINA, SILAK, KOR, EI, NAT, ATENA. Geslo: VLADIMIR PAVŠIČ; MATEJ BOR; PESNIK; PARTIZAN. SNOPIČ, SNOPEK GESLO 3 AMERIŠKI GLASBENIK SOULA (SAM, NI: HOOKE) KRAŠKO RAZISKOAVSTRIJJEZIK VINO VALEC MORALA, STROKOVSKA PORO RUDI JUDOV NA ELSTRSKA NJAK ZA AKSIOMAETIKA ČEVALNA ČAČINOVIČ PODLAGI POLEDEKEMIJO AGENCIJA TIKE NEMŠČINE NITEV KARL ALPIGER ČEBELAR. VTIRALNA PRIPRAVA PRIPADNIK KVADOV BORCI CANKARJEVE BRIGADE KERAMIK OKREPILO ATA IZOLACIJA DONNA SUMMER ERVIN OGNER MITJA OKORN STARI OČE, DED NAŠA PEVKA NATALIJA SVETOVNO MORJE ŽIVALSKI IZRASTEK NA GLAVI GRČA TANEK NAGLAVNI IZRASTEK GESLO 1 HLAPLJIVA OMAMNA TEKOČINA DEŠKI GLAS PREBIVALKA BLATNIKA OLEG VIDOV DIAGONALNA ČRTA CERKVENI DOSTOJANSTVENIK V EKSAROBMOČJE HATU V ŠEJKOVE VZHODNI CERKVI OBLASTI BOJOTSKI KRALJ NAGON, SLA SIMON JENKO IGOR OZIM KOREOGRAF OTRIN POTOPIS NADLEŽNA PIKAJOČA KRAJ OB ŽUŽELKA ZGORNJI SAVINJI SAD AKTI NIDIJE Z ZELENIM MESOM KARTONSKA EMBALAŽA OSKAR NEDBAL NEPRAVI OČE USLUŽBENEC NA VELEPOSLANIŠTVU MAČJI SAMEC PREBIVALCI ČIČARIJE JOSIP STRITAR TJAŠA ANDREE NIKO KURET SPOLNA RAZJEDA SLOVENSKI MOTOKROSISTI (BRATJE MATEVŽ, JERNEJ IN PETER; IZ ČRK: TRI) MOZOLJAVOST ŠE POMNITE TINE HRIBAR VABILI April 1940–1945 6. aprila 1941 je nacistična Nemčija s svojimi zavezniki napadla Jugoslavijo in Grčijo. Vojna v Jugoslaviji se je začela brez napovedi z letalskim napadom na Beograd. 5. aprila 1942 je prenehal delovati radio Kričač, saj so italijanski okupatorji pobrali vse radijske sprejemnike. 22. aprila 1943 je v Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije 26. aprila 1943 so italijanske sile obkolile Gradnikovo brigado na planini Golobar nad Kobaridom. V preboju je padlo 42 partizanov in partizank. 2. aprila 1944 je v Glavni štab NOV in PO Slovenije prišla sovjetska vojna misija. 10. aprila 1944 je Rdeča armada po hudih bojih osvobodila pristaniško mesto Odesa. 20. aprila 1944 so pripadniki Slovenskega domobranstva na rojstni dan Adolfa Hitlerja prisegli nacistični Nemčiji. Glavna prisega je bila na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kjer so bili prisotni general SS Erwin Rösener, predsednik pokrajinske uprave Lev Rupnik in knezoškof Gregorij Rožman, druge domobranske POLJANA 2023 enote so prisegle v svojih vojašnicah. ZB NOB Mežiška dolina bo organizirala spominska slovesnost ob 78. obletnici zaključnih bojev druge svetovne vojne in sicer 13. maja 2023, ob 11. uri pri spomeniku padlih na Poljani, Mežiška dolina. 23. aprila 1944 so partizanski diverzanti Vojkove brigade požgali veliko nemško skladišče bencina v Postojnski jami. DAN SPOMINA IN TOVARIŠTVA 2. aprila 1945 se je Artilerija 7. korpusa preoblikovala v 1. slovensko artilerijsko brigado. 11. aprila 1945 do taboriščniki koncentracijskega taborišča Buchenwald z napadom na bodečo žico in esesovce osvobodili taborišče in ga predali generalu Pattonu. 27. aprila 1945 je vrhovni poveljnik Jugoslovanske armade, maršal Josip Broz - Tito, izdal ukaz 4. armadi, da obide nemške sile pri Reki in skupaj z 9. korpusom prodre v Trst in do reke Soče. 28. aprila 1945 so italijanski odporniki ustrelili fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, njegovo truplo pa skupaj s ZZB za vrednote NOB Slovenije, Zveza veteranov vojne za Slovenije in Zveza policijskih veteranskih društev Sever vabijo na 21. dan spomina in tovarištva. Svečanost bo 4. maja 2023 ob 17. uri v Vrtu spominov in tovarištva Petanjci. Slavnostna govornica bo predsednica RS Nataša Pirc Musar. Koncentracijsko taborišče Buchenwald trupli njegovih sodelavcev javno obesili. 29. aprila 1945 je ameriška vojska osvobodila koncentracijsko taborišče Dachau. Takoj po osvoboditvi je ameriška vojska ustrelila stražarje in pripadnike SS v taborišču, del stražarjev pa so ubili taboriščniki sami. B SLOV E NO 19 41 O F E NIJ 18. aprila 1942 je šestnajst ameriških lahkih bombnikov bombardiralo Tokio. V napadu je bila povzročena majhna vojaška škoda, velik pa je bil politični odmev na Japonskem in po svetu. prišla prva skupina zavezniških opazovalcev, ki so s padalom skočili na Krbavsko polje v Bosni. ZZB 9. aprila 1940 je nacistična Nemčija napadla Dansko in Norveško. Z napadom so si nacisti želeli zagotoviti dostop do severnega Atlantika in neoviran prevoz železove rude iz Švedske. Boji na Norveškem so trajali do junija 1940. 45 19