PROBLEMI
MARIJA CIGALE: POGOVOR V PRAZNI SOBI; JANEZ
DOKLER: ; KRITERIJ AKTIVNOSTI IN KRITIKA NA
DELU; FRANCE FILIPIC: PESMI; ALDOUS HUXLEY:
KRASNI NOVI SVET; BOGDAN KAVCiC: ČLOVEK V
STATUTIH DELOVNIH ORGANIZACIJ; VLADIMIR KAV-
CiC: KORAK NAVZGOR; EDO MIHEVC: REGIONALNI
NACRT SLOVENSKE OBALE; 2ARKO PETAN: NAJ-
MANJŠI ČLOVEK NA SVETU, PREPOVEDANE PAROLE;
JANEZ PIRNAT: SLOVENSKA OBLIKA IMPRESIONIZMA
V DELU IVANA GROHARJA; BOJAN PISK: PESMI; VITA
VARL: SVET, KI V NJEM ZlVIM — OCENE IN POROCiLA
— BRANKO RUDOLF; OGLEDALO. KI PACI — LIKOVNA
PRILOGA: KAREL ZELENKO, ZAJTRK; IVE SUBIC:
SLOVO: FRANC SLANA: KOVAČIJA: STEFAN PLANINO:
PRASVET — FEBRUAR 1964
ItEVUJA ZA KULTURO IN DRUÌBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Vladimir Kavčič: Korak navzgor . . 129
Bojan Pisk: Pesmi........158
Bogdan Kavčič: Človek v statutih de-
lovnih organizacij.......165
Janez Pirnat: Slovenska oblika im-
presionizma v delu Ivana Groharja 177
France Filipič: Pesmi.......191
Marija Cigale: Pogovor v prazni sobi 19o
Edo Mihevc: Regionalni načrt sloven- 207
ske obale..........207
Vita Vari: Svet, ki v njem živim . . 211
Aldous Huxley: Krasni novi svet . . 220
Žarko Petan: Najmanjši človek na
svetu............237
Žarko Petan: Prepovedane parole . . 270
Janez Dokler: Kriterij aktivnosti in
kritika na delu........240
OCENE IN POROČILA
Ervin Fritz: B. Hoiman, Zvezde na
jutranjem nebu........243
Jolanta Groo: Nekaj besed o pravem
ljudskem gledališču (prevedla Mar-
jana Cigut).........245
Marjan Kroflič: Zapis o mednarodni
raziskavi na področju semantike 250
Sociologija razvoja (nadaljevanje in
konec)...........161
Ivo Pirkovič: Freizinški urbarji . . . 263
Kritična elita..........266
Edmond Ferly: Vikar Rolf a Hochhutha
v »Athénée — Théâtre vivant«,
pogumno delo........268
Branko Rudolf: Ogledalo, ki pači . . 271
LIKOVNA PRILOGA
Karel Zelenko: Zajtrk 1963
Ive Subie: Slovo 1963
France Slana: Kovačija 1963
Stefan Planinic: Prasvet 1963
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja, leto II., št. 13.
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
čič, Vladimir KaviiC (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Bijavec, Ivan Rudolf, Stane
Saksida, Vita Vari, France Zupan
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: eoo-14-
-608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS In UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev In
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran Je opre-
mil Janez Pirnat
Korak navzgor
Vladimir Kavčič
Kljub večkratnemu trkanju se ni nihče odzval*. Pisai-na in.špektorja Kosa je bila
prazna. Se vedno omamljen od načelnikovega glasu se je Dimitrij splazil skozi
delovni prostor svojega šefa in med stebri šinil v svojo pisarnico, ki je bila v
tem trenutku najvarnejši pristan. Z eno samo kretnjo je vrgel s sebe plašč
in se nemudoma namestil k svoji pisalni mizi, ne da bi utegnil pomisliti, kako
se je bo opoldne osvobodil. Verjel je, da je zanj najbolje, če ostane v predpisani
drži na mestu, ki so ga zanj določili predpostavljeni. Zdaj zdaj bi lahko vstopil
nekdo cd njih, njegova delovna pripravljenost je morala biti sleherni hip
očitna. Takšno ravnanje je terjala prihodnost, cilj, ki je dajal smisel njegovim
prizadevanjem in zaradi katerega je prišel v to mesto.
Hrušč iz hodnika in iz načelnikove sobe se ni polegel niti za hip. Najbrž se
Stenovic še ni bil umiril, ni pa bilo mogoče verjeti, da ga je tako razkačil samo
njegov obisk, medtem ga je lahko razburilo že neumestno ravnanje kakega
drugega uslužbenca. Ce so bili ti glasovi s hodnika sploh resnični... Vseh niti
ni bilo mogoče razbrati in opredeliti. Brnele so telefonske žice in mrmrala je
množica, vendar drugače kot prejšnji dan. Nazadnje tudi ni bilo gotovo, če ti
glasovi sploh pomenijo kaj določnega. Na ta način se je morda javljalo tisto,
čemur se običajno reče vzdušje, saj se je čez čas Dimitriju zdelo, da ti glasovi
ne prihajajo niti s hodnika niti iz sosednjih prostorov, temveč enostavno visijo
v zraku. S svojo prisotnostjo opravičujejo svoj namen. Najbrž so bili tu že
zdavnaj pred njim in če so ga vznemirjali, je bil kriv on.
Z vztrajnostjo človeka, ki se neprestano zaveda, od kod je prišel, kam je
namenjen, se je prizadeval, da bi se z vsakim delom svojega telesa vživel v
tukajšnje vzdušje. Čakal je, samo čakal. Medtem seveda ni mogel niti razmišljati
in polagoma se ga je polaščalo .stanje, ki je bilo še najbolj podobno zatrti
žalosti.
* V naslednjih številkah bomo objavljali daljši tekst V. Kavčiča. Začetek je bil ob-
javljen v G. št. Problemov, str. 681, naslov: Vhod.
12i)
Vse dopoldne se ni nihče oglasil. Utrujen od čakanja je na znamenje z zvoncem
planil pokonci in si pošteno odrgnil goleni. To je bil za zdaj še edini način, da
se je rešil mize. Spet je kradoma odšel skozi načelnikovo sebo, vendar se je to
pot že upal ozreti okoli sebe. Čeprav je pričakoval nekatere nove podrobnosti,
ni tam opazil ničesar razen mize in stola. Na hodniku je srečal nekaj neznanih
moških, to so najbrž bili njegovi kolegi. Vsi so odhajali na cesto. Sodeč po
samoumevni samozavesti, s katero so prečkali hodnike, zavijali okoli vogalov
in se spuščali po stopnicah navzdol, so bili domači. Vsakemu od njih je igral
na ustnicah neprekinjen, ljubezniv, a zato nič manj zagoneten nasmeh. Odhajali
SC' drug za drugim, v spoštljivi medsebojni razdalji. Kjer sta bila dva skupaj,
sta se držala za roke; nekateri, s hladnimi in v daljave uprtimi pogledi, pa so
imeli po dva spremljevalca^ z vsake strani enega. V takih primerih je bil srednji
vedno brez klobuka in prostih rek, to sta imela na skrbi spremljevalca. Tudi
v tem je bilo mogoče spoznati ustaljen hišni red: levi je nosil pokrivalo, desni
torbo. Hitel ni nihče. Ponosni na svojo ureditev, za katero Dimitrij še ni vedel,
ali je predpisana ali pa je samo ustaljena navada, so stopali lahkotno in spro-
ščeno, kot sladokusci, ki se pripravljajo na pojedino.
Dimitrij se je nekajkrat rahlo priklonil in vsi, ki so ga opazili, so mu odzdravili
z enako kretnjo. Seveda ga mnogi sploh niso opazili, ali pa so ga odkrili šele
po gibih sosedov in predhodnikov, in tedaj je bilo že prepozno, da bi mu dali
kakšno znamenje, kajti Dimitrij je stal ob strani in čakal da odide zadnji.
Naravna občutljivost mu je nai'ekovala. naj ne moti reda, ki se mu je zdel lep
in učinkovit. Edino, kar ga je motilo, je bilo to, da v tej razporeditvi ni bilo
mesta zanj.
V veži ga ni čakal Zorž, sploh ni tu čakal nihče, čeprav je bil prostor preurejen
prav za to. Vratar, zdaj je bil to zanikrn fant, značilnega kozavega obraza, mu
je izročil neznan ključ, načrt mesta in kratkö sporočilo od Zorža, v katerem mu
je naročal, kje in kako naj izprazni kiblo ter napolni čebriček z vodo. Čeprav
na ulici ni bilo nikogar, je s pomočjo mestnega načrta kmalu našel svojo smer.
Megla, ki se je bila spustila nekoliko - niže kot prejšnjega dne, ga ni ovirala.
Občutil je posebno zadovoljstvo, ker bo preo^stali del popoldneva in ves večer
moixia sam. Zorževa prisotnost, a tudi prisotnost vseh drugih ga je utrujala. V
njihove namere, da mu hočejo dobro, ni dvomil, toda kaj to dobro vsebuje,
mu še vedno ni bilo jasno. Razen tega je bilo očitno, da oni njega poznajo, ni
pa mogel trditi, da je tudi obratno. Končno je tudi upal, da bo našel čas, nekaj
samotnih trenutkov, ko bo lahko razmišljal o preteklosti, predvsem pa o tem,
kaj mora storiti zdaj. To bi si mogel privoščiti zvečer, ko bi ležal v postelji.
Seveda bi se moral prej najesti. Po jedi pa ga je vselej premagala dremavica.
Po eni ali dveh uricah bi se že odpočil ... Ce se bo pozneje sploh še lahko
zbudil... A tudi če se bo, bo glava motna in utrujenost še preveč občutna ...
130
K sreči je bil njegov korak še dolg in prožen. Pot ga ni utrujala in se je celo
lahko nekoliko razgledoval okoli sebe. Ni se hotel dobrikat> zidovom in dolgim
vrtnim ograjam, hodil je kar po sredi ceste. Ta prostorna neomejenost je pri-
pomogla, da se je počasi spremenilo tudi njegovo razpoloženje. Nič več ni gledal
strmo predse, zdaj je .skušal oceniti daljave pred .seboj: tiho, va.se pogreznjeno
cesto, ki je morda vodila tja, od koder je prišel.
Po pločniku se bližajoča postava na drugi strani ceste je nenadoma pritegnila
vso njegovo pozornost. Z glasom, ki ga niti sam ni slišal, jo je poklical:
—	Dunja! Dunja!
Obrnila .se je naglo, kot da ga je pričakovala. Ozrla se ni ne na levo ne na
de.sno, prepričan je bil, da tudi vanj ne. Z dolgimi koraki, ki bi bili še daljši,
da je ni oviralo ozko krilo iz drap dessena, v katerem se je prav izrazito
očrtoval nežni lok nad kolenom, je stopila na kockasto ce.stišče. Konice njenih
čevljev so se ob vsakem koraku zarile nekoliko globlje v asfalt (ki je bil tu
zmehčan kot .sredi poletja), kar je njeni hoji dajalo svojevrstno privlačnost.
Dimitrij jo je čakal na robu pločnika, sedeč na razgrnjenem' dežnem plašču,
z rokami stisnjenimi med kolena. Sedel je prenizko, da bi ji videl v obraz.
—	Prišla sem, ker si me klical, je rekla natanko z istim glasom, kot mu je
ostal v spominu od enega zadnjih snidenj. Sedla je zraven njega in hip nato
je že čutil toploto njenih rok na svojem telesu. Njene mehke lahti so se
vdajale in popuščale njegovim željam.
—	2e zdavnaj sem odšel od tebe, Samo zato, ker sem ti hotel dobro, rešiti
.sem te hotel pred menoj. Ves ta čas si bila svobodna in ne zanima me, kaj
si počenjala ... Njegov glas že ni bil več tako miren kot na začetku. Bil je
na tem, da bi zakričal. Nič več se ni obvladal.
—	Pretekli so trije dnevi in dobrih šest ur, odkar si odšel. Nič več ...
—	Nič več? je vprašal nekoliko zaprepaščeno.
—	Moja otroka te pogrešata, je dejala mirno, blago. Strmela je preko ceste.
—	Otroka tvojega moža?
—	To sta ista otroka.
—	Zato si se potrudila za menoj?
—	Našel si izgovor, verjemi, da jaz tudi. Zdaj sem tu! Vem, da me ne boš
zavrgel. Jaz sem del tebe samega, jaz sem isto kot leta tvojega življenja.
Tvoja radost sem in tvoja žalost. Pot, ki je še nisi prehodil, uspehi, ki si
jih želiš do.seči. Tvoj ponas in tvoja samozave.st. Brez mene ne bi bil, kar si.
Sam veš, kaj mi dolguješ. Tudi zdajle veš, da ti nič ne očitam, temveč te
samo spominjam tistega, kar si mi sam pripovedoval. A to ni vse. Ne moreš
131
zahtevati, da bi pozabila nase. Ne morem ostati brez vsega tistega, kar sem
bila tebi. Ne morern ...
—	Vse to je bilo nekoč res. Tedaj, ko so besede še imele pomen. Ali ne čutiš,
da se je nekaj zgodilo. Z glasovi samo še opozarjamo drug drugega. Takšen
je ta kraj, je odsotno odgovoril Dimitrij. — Razumeti moraš, da sem zdaj
tu in da lahko grem samo še dalje. Zakaj, boš vprašala? Ne bi ti znal odgovoriti.
Pač, imam razloge, a se mi zdi, da jih ti ne bi priznala. Zaključiva najin
račun, potegniva črto. Pozneje bova lahko vsak zase ugotavljala, koliko je
kdo dal in koliko prejel. Tedaj, ko bo vse že daleč ... Otroka imaš, moža ...
—	Nimam ga!
—	Tu sem brez moči.
—	Si srečen? Povej!
—	Še ne. Postal bom ... Morda tudi ne. Saj je vse dobro. Razumeš, vse je
dobro. Drug drugemu sva žrtvovala trenutek, zdaj morava dalje. Hvala ti
za vse. Z muko se ločujem od tebe, da bi ti bilo laže. A ti?
—	Zato si me klical?
—	Ne. Klical sem te kar tako. Ne morem pozabiti tvoje roke in tvojega
dotika. Nekoč pred leti sem iskal svet za naju. Takega sveta ni. Kjer koli bi
se naselila, to ne bi bila samo midva, ne samo sedanjost, tu bi bili še vsi
ostali, preteklost.
—	Poskušala te bom razumeti, ko bom sama.
—	Sama nisi bila pred menoj in tudi za menoj ne boš.
—	Res, spominjam se te, ko si stal sredi žitnega klasja in vil roke proti nebu ...
—	Mojih solz nisi opazila.
—	To so bile solze, ki si jih točil za prostostjo. Nisem jih videla. Zdaj imaš
tudi njo, prostost...
—	Vse. Razen tebe. Razen ... Ah, mnogo je teh stvari; Tako! Pogovorila sva
se . .. Postajam sentimentalen, ti si bila že prej ... Vzemiva vsak svojo prtljago,
dosti poti še imava pred seboj.
—	Ne vprašaš me, kam sem namenjena.
—	Nič več na sprašujem. Nimam, poguma.
—	In zato si me klical?
—	Kakor koli. Oprosti.
—	Vračala se bom vsak dan, sleherno uro.
—	Prosim, ne! Ne! Med nama je vse končano.
—	Tudi sam prav dobro veš, da ni tako.
—	Da, tako dobro kot ti.
132
Vstala sta hkrati in brez besed odšla ysak na svojo stran. Dan je že ugašal
in Dimitrij je moral pohiteti. Do mraka mu je ostalo še ravno toliko časa, da
je našel hišo, v kateri je stanoval. Ujel je poslednji trenutek, kajti megla se
je sesedala na tlak vedno hitreje. Ko je dosegla okna v prvem nadstropju,
je bila že tako gosta, da ni bilo več mogoče razbrati številk nad hišnimi vrati.
Z muko je nazadnje našel tudi sobo in pri tem ugotovil, da je stavba prostor-
nejša, kot se mu je zdelo prvi dan. Poleg svojega je našel še štiri hodnike,
ki so bili temu na las podobni. Povsod so bila številna vrata, ki so najbrž
tudi nečemu služila. Na sostanovalce ni naletel, pa tudi sicer ni opazil ničesar,
kar bi kazalo na prisotnost ljudi, ne predmetov ne glasov.
Sele ko je bil v sobi, je občutil nekatere prednosti tega prostora. Bil je
popolnoma ločen od zunanjega sveta, zaščiten pred vsemi neprijetnimi last-
nostmi dneva in noči. Tu ni bilo megle, zrak je bil nevsiljiv, luč pa je opo-
minjala, da je nastopil čas za počitek. Dimitriju pa je spanja resnično manjkalo.
Komaj se je nahranil in izpolnil Žorževa naročila, pa se je v njem prebudila
težka skrb: Ali se bo zjutraj zbudil pravi čas, da ne bo zamudil službe? Ura,
ki jo je nosil na roki, pač zaradi ustaljenih navad iz prejšnjih časov, se je
bila ustavila, ko je prišel v to mesto. Vsa prizadevanja, da bi jo znova
spravil v tek, so propadla. Spričo tolikšne negotovosti ga je v hipu minila
tudi utrujenost. Načrtno je pričel preiskovati vsak delček sobe, da bi morda
le odkril kakšne pripomočke, s katerim bi mogel meriti čas. Bil je prepričan,
da Zorž ni ravnal samo po občutku. Fant se mu je zdel preveč preprost in
stvaren, da bi se p-repuščal tako muhastim merilom. Zares! Ob njegovem
ležišču, v zabojčku med robci, krtačami za čevlje in zobnimi ščetkami, je
našel nekakšno napravo, ki je bila vsaj na zunaj podobna manjši budilki. Toda
tam, kjer bi morala biti številčnica, je bila le počrnela medeninasta pločevina
z eno samo globoko zarezo, h kateri je bil naravnan tudi edini kazalec. Na
zadnji strani pa je bilo gumbov in vijakov več, kot bi jih potrebovala najbolj
zapletena ura. Vrtel in navijal je vse po vrsti, ne da bi ugotovil, čemu služijo.
Skušal se je spomniti, če je zjutraj slišal kakšno zvonjenje. Zaman. Spal je
preveč trdno, zbudil ga je Zorž.
Na počitek ni bilo mogoče niti misliti. Takoj ni mogel zaspati, ker je bil
preveč vznemirjen, a le v tem primeru bi lahko upal, da se bo zbudil pravi
čas. Čakati, da bi se pomiril in zasnul, pa je bilo preveč nevarno. Lahko bi
zamudil službo. Tega pa si ni mogel dovoliti, ker je bil prepričan, da bi tedaj
prav gotovo srečal na hodniku Ustanove koga od svojih predpostavljenih.
Vzbudil bi nova sumničenja, a še staro nezaupanje ni bilo premagano. Nepre-
mišljeno ga ni hotel povečati.
Nekaj časa je nepremično ležal in strmel v zrak. Zbiral je moči, da bi vzdržal
še to noč. Nepomembna preizkušnja sicer, ki bo ostala skrivnost tega mračnega,
133
odmaknjenega prostora, toda zanj največjega pomena. Kmalu je vstal, pre-
pričan, da je v sobi še polno nepojasnjenih podrobnosti, s katerim se lahko
zamoti do jutra. Spet je brskal po Zorževih stvareh. K temu ga niso vodili
nobeni skriti nagibi, temveč preprosta želja, da bi ugotovil, kaj je za itakšno
življenje, ki .se mu hoče posvetiti, potrebno. 2orž je nedvomno imel izkušnje,
o katerih je molčal.
Njegovo pozornost je najprej pritegnil zavitek vate, pokrit z robcem. Ker se
je še kar preveč dobro spominjal načelnikovega jutranjega nastopa, si je
zaželel, da bi se na neki način zavaroval pred pogubnim učinkom šefovega
glasu. V ušesno votlino si je zatlačil dva velika kosma, in čeprav se je potem
počutil dokaj neprijetno, vsaj tako kot če bi mu omrtvičili pol glave, se je
želel takoj prepričati, kakšen je učinek. Razen svojega ni imel na razpolago
nobenega drugega glasu. Govoril je glasno, že kar silovito in zaneseno. Spre-
memba je bila občutna. Jezik mu je kar ohromel in .samega sebe ni več
razumel. Le da s čepi ni bilo mogoče vzdržati dalj ča.sa. Za to bi bil potreben
prevelik telesni napor in duhovna zbranost. On pa je bil na koncu svojih moči.
Na dnu zaboja ob Zorževi postelji je našel nekaj polomljenih očal z navadnimi,
železnimi okviri. Za silo je očistil in popravil dvoje od njih in jih pomeril. Bil
je namreč prepričan, da jih je Zorž nosil v prvih časih svoje službe, preden
je dobil sedanje s koščenim okvirom. V obdobju torej, ki je bilo podobno
njegovemu sedanjemu. Ze po nekaj trenutkih pa se je začel vdajati misli, da
on v tej službi ne bo vzdržal. Očal enostavno ni mogel trpeti. Komaj si jih
je nataknil na nos, že so ga oblile solze. Pogled se mu je popolnoma zmeglil.
Oči so ga skelele še dolgo zatem, ko je odložil ene in druge naočnike. Na
njegovo zavest je priti.snilo breme novega spoznanja. Ali bo zmogel vse to,
kar mu nalaga sedanjost? Medtem ko drugi z lahkoto izpolnjujejo vse njene
zahteve, pa so zanj že takšne malenkosti skoraj nepremagljive. Ali ni ta svet
čudno nenavaden in nerazumen, saj ga ne more razumeti, kljub temu, da
se kar naprej prizadeva?
Vrnil se je v posteljo, ne da bi si upal zapreti oči. A tudi bedenje mu ni
dalo najmanjšega zadoščenja. Vzel je Zorževo uro in si jo namestil k zglavju.
Sprva sploh ni tiktakala, šele po dolgem prisluškovanju je zaznal neke glasove.
Prav to pritajeno bitje pa je bilo sumljivo. To ni bil glas budilke, njeno
kolesje bi se premikalo sproščeno in bolj živahno. Tako pridušen in zahrbten
tek imajo le peklen.ski stroji. On .sam ga je pognal v tek, a Zorža ni v bližini,
da bi ga ustavil. Oblil ga je mrzel pot. Kako je mogel slepo verovati, da je
vse, kar je tu, v službi istih prizadevanj, katerim sé posveča on, oziroma,
katerim je posvečen? Toda kaj bi se pravzaprav moglo zgoditi? Strojček je
majhen in če bi gà razgnalo, ne bi porušil sten. Hiša bi ostala, kvečjemu bi
134
ubilo njega. Tu, kjer ni nič prepuščeno slučaju, je morda tudi Zorževa odsotnost
premišljena. Toda čemu? Cemu? Odgovoriti si ni znal. Vedel pa je, da je to
njegova slabost in ne morda dokaz, da odgovora ni, ali da je brez smisla.
Kmalu se je prepričal, da je njegov strah, kolikor ga je sploh še čutil, enostavno
neutemeljen. Na stenah je viselo nekaj Zorževih srajc, tu je bil njegov pribor
za čiščenje čevljev, dve vreči iz jute s kruhom in zeljem. Zorž gotovo ne bi
dopustil, da propade kar koli njegovega.
Nenadoma, in po Dimitrijevih občutkih zelo zgodaj, se je sprožil naviti
peklenski stroj. Slišal je, kako se je sprostilo pero, zobato kolesce je nekaj
hipov grizlo po pločevini, to je bil nadvse mučen trenutek, kajti zdaj je bila
ena od obeh možnosti tik pred uresničitvijo ... Končno je zazvonilo ... Dimitrij
je planil pokonci. Udje so ,mu goreli od nesproščene napetosti. Vso noč je
čakal to odločitev, a zdaj ni bilo nič odločeno. Niti ni vedel, koliko je ura...
Le za silo se je uredil in po dolgih, zavitih hodnikih planil na cesto.
Zunaj je bil tak čudovit dan, kakor ga je bilo mogoče v tem mestu samo
slutiti. Megla je izginila. Nebo je bilo od svežine in modrine skoraj črno.
Skrb zaradi službe mu ni dala, da bi se oziral kvišku ali nazaj, v tisto smer,
kjer je mesto prehajalo v podeželje in je bilo obzorje širše, nebo dostopnejše.
Ne. On je hitel proti središču mesta. Njgovemu razgledu so se nudili samo
zidovi v neznatnih barvnih razlikah, ki so se zajedali v ozek trak neba nad
ulico. To je bilo zaradi svoje čistosti komaj resnično. O času seveda ni govorilo.
Moglo je biti še zgodaj zjutraj ali pa že sredi dopoldneva. Kljub temu, da ni
ničesar pozabil in ničesar opustil, da je napravil vse, kar je bilo v njegovi
moči, ni imel nobenega zagotovila, da je ravnal prav in da sme biti brezbrižen.
Kmalu je v daljavi zagledal hiteče postave. Mogel se jim je celo približati
vendar samo na ustaljene razdalje. Odlepljale so se od hišnih vrat posamič
ali v dvoje, kakor prejšnje dni. Želel se je zanesti nanje, obenem pa se je
zavedal, da za to nima nobenega razloga. Pravzaprav se mu je ta želja porodila
le zaradi načelnika. Bilo bi mu žal, če bi ga razjezil zaradi zamude. Kakšen
drug vzrok je zdaj pri sebi že dopuščal. Na tihem pa je upal, da ga v pisarni
tudi že čaka nujno delo. Tako nujno, da bi bilo prepozno, četudi bi bilo
opravljeno že prejšnji dan. Toda misli so takoj začele uhajati drugam. Kdo
mu more zagotoviti, da so vsi ti ljudje, ki jih vidi, uslužbenci iste vrste kot on?
Lahko so načelniki ali inšpektorji, sekretarji ali referenti, ki začenjajo svoj
delovni dan dve ali tri ure kasneje. Morda se prav danes iz nekega, njemu
neznanega in nespoznatnega razloga ne vozijo z avtomobili, temveč odhajajo
zdoma peš, držeč pod roko svoje gospodinje — tajnice in kuharice — sekretarke.
Morda je to povzročil njemu neznan povod, uredba, ki je stopila v veljavo
to jutro ob tri četrt na pet, morda pet minut pred peto?
135
Zaradi sence, ki se je pojavila na vogalu, je sunkovito dvignil pogled. Obšla
ga je slutnja, da bi se mogel z njo srečati, kar se mu še ni bilo posrečilo.
Se preden jo je utegnil dobro pogledati, jo je spoznal. Bila je Dunja. Obraz
so ji obkrožali nekoliko zmršeni lasje, bila je bolj bleda kot v prejšnjih časih,
vendar ji je ta bledica dajala poseben čar. Zdela se mu je odmaknjena in
neprizadeta, zaradi tega tudi bližja. Dimitrij je vedel, da mora spregovoriti,
vendar je prvi umaknil pogled. Ce bi bil vztrajal, bi se bilo z njim nekaj
zgodilo. Morda bi se bil obrnil in odšel v nasprotno smer, morda v neko
stransko ulico, morda bi ga spomin na stare čase odvlekel v neki drug kraj ...
Nič od tega se ni smelo zgoditi.
—	Cemu prihajaš? jo je vprašal, spotoma, ko je ona že uravnala svoj korak
po njegovem, iz česar je sklepal, da mu namerava slediti vsaj del poti. Medtem
se je seveda trudil, da se ne bi ozrl vanjo, ker je povsem zogotovo vedel, kaj
pripoveduje njen obraz.
•— Ostala sem od sinoči... Njen glas je bil zamolkel, tuj. — Počakaj — ustavi
se! Moram se pogovoriti s teboj. Rada bi ti pomagala.
—	Vem ... Ce bi bilo v tvoji moči... Tu je v.sakdo .sam ...
—	Tega niti sam ne verjameš. Se pred kratkim si mi zagotavljal prav na-
sprotno. Ce nisi lagal tedaj, lažeš zdaj ...
—	Ne ti ne jaz nisva poklicana, da razglasiva resnico, ki zadeva naju. Tako
mislim... Ce je drugače, ne odlašaj! Nekoč... Tedaj je bilo drugače... Zdaj
pa sva tu, v tem mestu, nepreklicno. Poglej ulico, a čim bolj se oddaljuje,
tem ožja postaja. Mudi se mi. Niti sekunde ne smem zamuditi. Ti sama veš,
kaj me žene dalje. Velika misel, ki si mi jo tudi ti pomagala oblikovati. Ne
bodi žalostna, če te je premagala ... Niti sekunde ne smem zamuditi. Bogve,
če bom sploh našel prehod.
—	Nič več ni ljubezni v itvojem srcu ... Le kam je pobegnila? Ali pa si jo
poteptal sam in se ji zdaj celo posmehuješ ... Vem, da nisi srečen. Glas ti
drhti, obraz ne more skriti bolečine ...
—	Kaj je ljubezen? In sreča? Ne pozabi, da sedanjosti ni mogoče nadomestiti
s preteklostjo. Vse bom našel, vse ... Prosim te, odidi in ne vračaj se ...
Trudil se je, da se ne bi ozrl, in res se mu je posrečilo, da ni opazil, kdaj
se je izgubila v eno od stranskih ulic. Njegov pogled je vrtal po asfaltu, in če
ga je od časa do časa dvignil, je le za kratek hip strmel v daljavo. Ulica je
bila dolga, zdelo se mu je, da je šele na začetku, čeprav se je na pot odpravil
že zdavnaj. Hotel je pospešiti korak, a za to ni imel moči. Noge so mu
nekajkrat klecnile, kot bi ga opominjale, da se odslej ne more več zanesti
nanje. Zagon, s katerim je odšel zdoma, je bil neopazno popustil. Občutil je
136
nemoč, podobno tisti v sanjah, ko ga je preganjal razbojnik z brado, on pa ni
mogel napraviti niti koraka. Tu sicer ni bilo nikogar, ki bi mu stregel po
življenju, a se zato ni čutil nič manj ogroženega.
Priznati si je moral, da mu je mesto še povsem neznano. Na prvem križišču
je na slepo zavil v levo in že se je znašel pred stavbo, ki jo je iskal. Tu celo
negotovost ni bila gotova. Zaspani vratar je sedel na pragu in pred njim
niti ni skušal skriti zevajočega žrela. Dimitrij ga ni nameraval ogovoriti. Toda,
ko se mu je približal, je vratar nenadoma oživel, skočil pokonci, široko odprl
oči in roke so mu nestrpno zanihale ob telesu. Vprašal ga je, kam hoče ob
tem času. Ne da bi počakal odgovor, mu je še povedal, da ga ne pozna, in
da ni nikakršnih izgledov, da bi ga spustil v vežo. Razen ... Pri tem je po-
menljivo trenil z očesom, a Dimitrij ga ni razumel nič bolj. Ni bilo povsem
izključeno, da bo ravnokar izvedel nepričakovano novico. Morda so ga medtem
že odpustili iz službe? Morda se je dogodilo nekaj drugega, kar bo odločno
spremenilo smer njegovemu življenju? In vendar ne. 2e čez nekaj trenutkov
se je izkazalo, da je bil vse skupaj samo nesporazum. Dimitrij je prišel
v službo prezgodaj. Vratar, ki je opravljal nočno službo ga ni poznal. Bil je,
razumljivo, zaspan.
Visoko, brezkončno stopnišče je bilo še prazno, prijetno, tiho in toplo. Vseeno
je tu nekaj manjkalo, da bi kraj občutil kot zavetje. To ni bil vsakdanji hrušč,
niti kar koli drugega... Nekaj še neizgovorjenega. Zdaj mu je bilo že žal,
da je hitel in da se ni dalj zadržal z Dunjo. Lahko bi se bil domenil z njo
za sestanek, lahko bi ji bil vsaj priznal, da jo še vedno pogreša. Kljub temu,
da se je odločil živeti po svoje in brez nje. Biti z njo, kaj je to pravzaprav
pomenilo? Trenutek pozabljenja, ki ni razrešil ničesar. A vendar... Vendar.
Kljub zgodnji uri pa zdaj ni bil čas za spomine. To bi pomenilo, da popušča
sebi, ali da se celo vdaja melanholiji. Obenem pa si tudi ni smel dovoliti, da
ga kdo zamišljenega, torej nepripravljenega, preseneti na stopnišču. Tudi v
svoji pisarni se ni počutil nič drugače. V samem prostoru je bilo nekaj, kar ga
je sililo k opreznosti.
Tišino in napetost sta prekinila šele Zorž in Zan, ki sta nenadoma, brez trkanja
vstopila v njegovo pisarnico. A tedaj je bilo gotovo že sredi dopoldneva. Po-
zdravila sta ga z rahlim zgibom glave, kakor je bil tu običaj. Potem so nekaj
trenutkov px'ijazno stremeli drug v drugega in tehtali, kaj to v resnici pomeni.
Dimitrijeva dobra volja je v teh nekaj sekundah popolnoma usahnila. Medtem
ko je on prostodušno zrl obema v oči, je v njunih pogledih opazil še nekaj
drugega. Zan je najbrž preiskoval sobo, vendar je to delal na čisto poseben
način: skozi Dimitrija. In to celo tedaj, kadar je hotel pogledati za svoj lastni
hrbet. Tudi Zorževe namere se ni.so dosti razlikovale od Zanovih. le da je ta
ubral obratno pot: hotel je ustvariti videz, da si ogeduje stene in skromno
137
pohištvo, v resnici pa je njegov pogled neprestano vrtal po Dimitriju. Po
dobri minuti molka so se vsi trije še vedno smehljali drug drugemu, vendar
"^e je njihov intimni odnos znatno spremenil. Onadva sta še vedno stala, Dimitrij
pa je sedel. Ker je bil njegov vrtljivi stolček brez naslonjača, skoraj ni mogel
odtrgati rok od mize. Od gledanja navzgor ga je začel boleti vrat in bolečina
je bila tem hujša, čim bolj si je dopovedoval, da mora vzdržati.
—	Vstani, vstani, sprehodi se malo, je prvi spregovoril 2orž. Nogo je položli
pod Dimitrijev stol, zganil se je nevidni mehanizem in sedež se je odmaknil.
Zravnaj se, to povečuje delovno storilnost. Ti najbrž še ne poznaš tega vzvoda.
Od časa do časa se moraš sprostiti. Kroženje krvi je nujno potrebno!
Dimitrij je vstal.
—	Krvi ne morem ... Kot vidita, nimam nikakega dela. Prazna miza ...
—	Vem, vem, je vpadel 2an. — Tako se zdi, v resnici pa je drugače. Navodila
so za vse enaka. Midva sva jih spoznala prej kot ti.
—	Pravila? Niti besede še nisem slišal o njih ...
—	Kaj pa v predalu? 2an je pomežiknil, kolikor je le mogel.
—	V predalu? Dimitrij je segel proti mizi, da bi pri priči izvlekel predal, na
katerega dotlej še niti pomislil ni bil. Predal, je pomisli, in vrnil 2anu dvoumen
nasmeh. Roko je položil na mizo, kakor da se je hotel nanjo samo nasloniti.
—	To ni niti najmanj čudno, je rekel 2orž, kakor da je spregledal igro. —
Počasno uvajanje v delo, nič drugega. Poznal sem nekoga, ki je dve leti čakal
na svojo prvo nalogo. Ni je dočakal... Ti, 2an, lahko nekoliko vplivaš na to...
—	No, kdo pa sem jaz? se je branil 2an. — Posmehuješ se mi. Zadostuje, da
me pogledaš . . .
Zdaj si je tudi Dimitrij moral ogledati Zana. Njegova obleka je bila od
glave do peta temeljito povaljana in le na pol očedena mokrega blata. Gumbov
na srajci sploh ni imel, kravata je bila zadrgnjena v trd vozel.
—	Danés ga je sprejel načelnik Edvin, je pojasnil 2otž.
—	Slo je za neodložljivo stvar. 2an je že nekaj mesecev prosil za sprejem.
Dobil je celo vrsto udarcev v želodec, pa tudi nekoliko nižje. Seveda ni šlo
brez napotkov za delo. Vse je zelo dragoceno ...
Res, Dimitrij je zagledal praske na 2anovem obrazu, modre pege po vratu
in odkril, da se mu pošteno tresejo noge, da pravzaprav trepeta po vsem
telesu. Vendar njegov obraz ni izražal najmanjšega sledu žalosti ali bolečine
in vsi znaki nasilja so lahko imeli tudi drugačen pomen. Odtenek radovednosti,
morda celo slabo prikrite zavisti, ki ga je odkril na njegovem obrazu, je
zgovorno nasprotoval izgovorjenim besedam.
12
—	Na blato misliš? je vprašal 2orž. — Slučajno je prišlo do srečanja na
dvorišču. Prilika, ki je ni kazalo zamuditi...
—	Točno na dvorišču, je naglo pritrdil Zan.
Nato sta se oba zazrla v Dimitrija, kot bi hotela vedeti, kakšen vtis sta napravila
nanj s svojim obiskom. Dimitrij je ostal negiben in neprizadet. Ne da ne bi
imel o čem razmišljati, tega se je bilo v njem nabralo že preveč, toda zdaj
se ni smel prepustiti toku. Zavedal se je, da mora pazljivo slediti sleherni
besedi svojih službenih kolegov. Ko sta ta dva videla, da se na njegovem
obrazu ne zgane niti mišica, sta bila nekoliko osupla. Vendar to še ni bila
zadrega. Napravila sta nekaj krogov po pisarni in si ogledovala gole stene,
potem pa sta znova stopila k Dimitriju.
—	Ni lahko pri nas, se je namrgolil Zan. — Poglej Zorža. Sama kost in koža ...
—	Hotel sem ga že vprašati, kje je bil včeraj, se je i/maknil Dimitrij. —
Utrujen je, neobrit, veke zatekle, v kotičkih ust sledovi tobakove sline, roke
umazane, nohti črno obrobljeni...
—	Kar zadeva nohte, ti so v znaku žalosti. Ostalo pa je — služba. Ne sprašuj!
Zoržev odgovor je izzvenel kakor iz ust nekoga odsotnega.
—	Zakaj ne? se je zoperstavil Zan. — On je naš. Vse mu lahko zaupamo.
—	Veš, Dimo, tako te bomo pri nas klicali, bil je na terenu. Ni nobenega
razloga, da o tem dosti razpravljamo. Nasprotno, povsem nasprotno ...
—	Tudi jaz sem imel včeraj kratek službeni opravek, je navrgel Dimitrij. —
Obiskal sem načelnika ...
Zorž in Zan sta se naglo spogledala in Zan se je spet napotil po prostoru.
Zorž Dimitrija najbrž ni niti slišal.
—	Opoldne se vidiva, je rekel čez nekaj trenutkov. — Nazaj moram. Ko se
je Dimitrij ozrl, ga že ni bilo več v sobi. Bil je prepričan, da bo izginil tudi
Zan. Za tega pa je bil neznatni pripetljaj povsem drugačnega pomena. V hipu
je spremenil držo, zdaj ga je bila že sama opreznost. Oči so mu žarele, kot
da je ravnokar izbojeval neko zmago, njegov nasmeh pa je bil vsiljivo sladak.
Sprememba je bila tolikšna, da tudi Dimitrij ni mogel ostati ravnodušen. Vstal
je, da bi bila enakopravna nasprotnika.
—	Kakšen prebrisanec je ta fant, je pohitel Zan in čakal pritrdila. Ko ga ni
dobil, je nadaljeval: — Vidva sta najbrž dobra prijatelja? Rojaka? Prijatelja,
tako rekoč ... Prav hitro sta se ujela. Ljubezen na prvi pogled ...
Dimitrij je samo vprašujoče strmel vanj.
—	Veš, kaj dela on pri nas? Zan se mu je zaupljivo približal, kot da mu
hoče ravnokar izdati pomembno skrivnost.
13Ü
—	Vratar je, je prostodušno odvrnil Dimitrij.
—	Saj to je tisto. Ti ne pove zadosti...?
—	Vse.
—	Tako? Zan se je vzravnal in zresnil. Videti je bilo, da ni zadovoljen.
Odmaknil se je k vratom. Ko je že držal za kljuko, se je še enkrat obrnil
k Dimitriju. — Nič drugega? Da ne bo pomote... Tale razgovorček je bil,
zdaj ga že ni več, privaten.
—	Pl-ijateljev ne izbiram sam, je hladno odvrnil Dimitrij. — Tudi našim raz-
govorom ne določam stopnje pomembnosti. Nikakršnih opozoril ne sprejemam.
Delam z inšpektorjem Kosom, moj načelnik pa je Stenovic. Ne bi izvolili
naravnost k njima?
—	Nesporazum, je odkimal Zan.
—	Ne verjamem. Jaz bi rad delal. Zato vas prosim za pomoč. Čeprav niste
z našega oddelka, vendar ste z menoj v nekakšni zvezi, ali ne? Moji predstojniki
so najbrž odsotni. Sedim tu in izgubljam čas... Rad bi vas prepričal, da so
moji cilji drugačni. Zal jih sam ne morem uresničiti, vezan sem na vas, na
vas vse. Vsaka izgubljena minuta ...
—	Nikakor ne. Vsaka sekunda je do kraja iz:koriščena. Vseeno lahko nekaj
poskusimo. Jaz bom poskrbel, brez skrbi. Na vašem oddelku imam prijatelja.
Moral bo storiti, kar mu naročim. Le častno besedo bi rad dobil. Udaril se
je na prsi, kot bi hotel poudariti neko svojo za.slugo, a mu obljuba molčečnosti
tega ne dovoljuje.
—	Mojo častno besedo? Za razliko od vseh dosedanjih? Le s čim sem si
prislužil tolikšno mero vašega spoštovanja? Se enkrat vam zatrdim, da bi rad
začel delati. Ce se ne norčujete...? Morda bi mi lahko pomagali vsaj do
načelnika...
—	Do katerega? Zan je mahoma postal strog.
—	Do katerega koli.
—	Nemogoče. Vsi so odsotni. Nič ne kaže, da bi se kmalu vrnili. Pa tudi
potrebno ni... Vse bom uredil sam.
—	Veselilo bi me bolj, kot si morete misliti.
—	Prav. Grem. Jaz držim besedo ...
Dimitrij je bil spet sam, toda ne tako kot drugekrati. Čutil je prisotnost
mnogih ljudi. Zaradi njih se ni mogel nasmehniti. Enostavno je sedel in
čakal, da bo vstopil kdo od tistih, o katerih je govoril Zan. Morali so biti nekje
po sosednih pisarnah ali celo na hodniku. Čeprav je zlahka uganil njihove
namere, o njih ni hotel soditi. Razmišljal je o oknu, ki bi ga njegova pisarna
vendarle mogla imeti. Ce bi mu pripadlo vsaj desetina tistih, ki jih je imel
140
v sosedni sobi Kos, bi pogledal, kaj se dogaja spodaj na ulici, zlasti malo
vstran, med stebri bližnje vrtne ograje in med okrasnim grmičjem na nasprotni
strani. Tako pa je lahko samo ugibal.
Koraki, ki jih je zaslišal pred vrati, so bili tuji. Prišlec je celo potrkal. Kmalu
nato se je zrinil v sobo mlad fant, bledih lic in ozke brade, kar je oboje
dajalo njegovemu obrazu izraz najpreprostejše odkritosti. Imel pa je samo eno
roko, levo. Predstavil se je tako, da je desni rokav dvignil v višino čela in
povedal, da mu je ime Meho. Dimitrij je ime preslišal. Ni se mu zdelo bistveno.
Njega je predvsem zanimalo, kako je mogel kurir istočasno potrkati in pritisniti
na kljuko, ko pa je v eni roki držal debel sveženj papirjev. Preden si ga je
utegnil ogledati nekoliko bolj, mu je že spustil na mizo kar obsežen zavitek.
—	Delo za vas, je pojasnil.
—	Končno vendarle, je planilo iz Dimitrija. — So navodila zraven?
—	Menda ne. Vse je notri... Da ne pozabim: Zunaj vas čaka neka ženska.
2e od zjutraj postaja na hodniku in sprašuje... Nihče vas ne pozna.
—	Kakšna je?
—	To morate vedeti sami.
—	Zanima me ime.
—	Nas tudi. Ne samo ime, tudi tisto, kar je v resnici.
—	Kaj vendar hoče? Nikogar ne sprejmem. Povej ji, naj me ne nadleguje.
Delam.
—	Pravi, da vas že dolgo čaka, je kurir pojasnil mirno, kot da razume vse,
kar se je in kar se bo še zgodilo. Tudi Dimitrij mu ni mogel odtegniti svojega
zaupanja. Vstal je in se mu zazrl v obraz.
—	Lahko smo brez skrbi. To dekle sem nekoč imel rad ...
—	Ne, je odkimal enoroki. — Ona je tu ... S kazalcem je nekakrat pokazal
na pod.	,
—	Vidim, da si na njeni strani. Vseeno mi boš napravil uslugo. To se pravi,
napravil jo boš njej ... Zatrdi ji, da sem jo ime rad. Nič drugega.
—	Ne prosite me tega.
—	Tedaj ukazujem ..., je kriknil Dimitrij.
Kurir je sklonil glavo, v eni roki so mu zašumeli papirji, na oči se mu je
usui pramen črnih las. Dalj ga Dimitrij ni utegnil opazovati. Njega je zanimal
zavitek na mizi. Vrgel se je nanj in z obema rokama hkrati trgal ovojnico.
Ko je pred seboj zagledal tri dni star časopis, niti ni bil presenečen. Ni se še
zavedel, kaj to lahko pomeni. Časopis je bil vendarle prvi, ki mu je prišel
v roke, odkar je bil v tem mestu. Prvič ga je prelistal naglo, da bi našel
znamenja, ki bi povedala, kaj je namenjeno prav njemu. S svinčnikom obkrožen
l4i
članek ali vsaj rdečo kljukico. Našel ni nobenega znamenja in prepričan je bil,
da sme temu dejstvu pripisati globlji pomen: Njemu samemu prepuščajo, kaj
bo izbral, zato mora vzeti vse, kar mu nudijo. Bral je zdržema od vrstice do
vrstice, in ko se je ogasil zvonec, je ostala pred njim še nedotaknjena dobra
polovica časnika. Brez slehernega vtisa o tem, kako je opravil svojo nalogo,
če jo je sploh opravil, je zapustil pisarno. Ni vedel, kaj ga še čaka, zato tudi
ni mogel biti zadovoljen s samim seboj.
Zidrvel je po stopnicah navzdol, da bi se izognil vsakemu srečanju. Toda
v veži ga je prestregel Zorž. Ni mu kazalo drugega, kot napraviti prijazen
obraz. Kajti zavedal se je, da tu ni nič prepuščeno slučaju in potemtakem
imata tudi samota in molk svoj smisel. Ce bi bil ta hip v Zorževi koži, bi
natanko vedel, kaj mora vprašati. Zorž pa ga je sprejel s tako vsakdanjim in
zdolgočasenim obrazom, da ni bilo mogoče o njem dvomiti.
Po dolgih in Dimitriju neznanih mestnih ulicah sta odhajala proti domu. Zorž
se je utrujen in neprespan nekajkrat zaletel v zid in celo zakolovratil na
cestišče. Ker se je ravno tisti hip pripodila mimo tudi falanga neizprosnih
vozil, je Dimitriju le z bliskovito kretnjo uspelo, da ga je rešil smrti. Čeprav
iznenađen, se je za to odločil zavestno. Zadostoval bi bil namreč en sam
hip, oklevanja, in Zorževo telo bi bilo zateptano v asfalt. Dimitrij se je
seveda zavedal, da to njegovo dejanje nima nobenega globljega vzroka in
ga bo morda že kmalu obžaloval. Vseeno Zor/a ni več izpustil. Prijel ga je
pod roke in ga potisnil no notranjo stran pločnika. Ce je popustil le za hip,
je Zorž takoj spet nevarno zanihal proti cesti. Prav vleklo ga je nanjo. Dimitrij
si je priznal, da mu je postal kar nepogrešljiv družabnik in da si ne more
privoščiti tolikšnega razkošja, da bi ga izg.ubil ravno zdaj.
Bila sta že blizu doma, ko je Zorž nenadoma oživel. Ustavil se je, nekakrat
globoko zavzdihnil in v enem od sicer slabo znanih jezikov preklel boga in
takoj za njim vse najvišje. Pri tèm je pokazal toliko domiselnosti in jezikovne
spretnosti, da je Dimitrij kar ostrmel. Zorž si je z nestrpno kretnjo tudi snel
očala in jih potisnil v žep. Z naveličanim, bolnim pogledom se je nato zastrmel
v Dimitrija.
—	Ta prokleti čas! Stokrat sem že obupal, a sem še vedno tu. Kaj lahko
naredim? Samo vzdržati je treba! Ce bi se kdaj sesedel, me odvleci domov
in mi zaveži usta. To me še najprej spravi k sebi.
—	Minilo bo, ga je tolažil Dimitrij. — Ko boš legel, ti bo takoj odleglo . ..
Ali si kratkoviden?
—	Ne da bi se zavedal...
—	Cemu potem sploh nosiš naočnike?
142
—	Vsi jih imajo. Naj bom samo jaz brez njih? Tako kot ti? Ali ne veš, kaj
se spodobi? Vse tvoje obnašanje in ti sam, je zame nerazumljivo. Kot da ne
bi vedel... Ti niso še nikoli povedali?
—	Nikoli.
Zorž je molčal. Kazno je bilo, da sploh ne misli več govoriti. Dimitrij ga je
poskušal izzvati:
—	Postati hočem tak, kot ste vsi.. . Samo privaditi se moram. V mestu se
■še ne spoznam. Razen v službo ne grem nikamor. Kje naj dobim vse tisto,
kar potrebujem, da bi se znašel? Očala, na primer? Denarja nimam. Morda
prvega ...
—	Ne verjamem, da si prišel brez njih, se je uprl Zorž. Njegova slabost je
očitno že prešla. — Skupaj bova pregledala tvojo prtljago, nekaj uporabnega
bova najbrž našla. Morda se ne spominjaš, kaj vse imaš. Tudi še ne vem,
ali si samo naiven ali pa si tudi pokvarjen. Do kakšne mere? Meni se zdi
to kar smešno. Oprosti, ne razumem te ... Kako si mogel zaiti k nam? To
je lahko tudi smešno, čeprav dvomim, da bo v tvojem primeru tako. Res
pa je tudi, da še ni vse zamujeno. O vsem boš odločil sam. Priznavamo sicer,
da imamo v življenju mar.sikdaj opraviti z okoliščinami, te so lahko celo
odločilne, vendar za vse odgovarjaš sam ... Kar ti manjka, si lahko še nabaviš.
Najlaže je s tistim, kar se kupi. Čeprav denarja ne bo na pretek. Načelno
so vsi izdatki všteti v plači. Dejansko pa je to nekoliko drugače. Razen tega
si boš določil sam, koliko si vreden. Ko boš odštel najnujnejše izdatke, ne bo
ostalo nič. Seveda samo navidezno. Do vseh podrobnosti ti tako ne bi znal
pojasniti. Važno je, da se znajdeš. Misliš, da jaz nimam težav? Te so stalne.
Vse se izpolnjuje in .spreminja. Na tržišču se pojavljajo vedno novi modeli.
Moda ni brez pomena. Morda je zato tudi trditev smešna, a jo boš moral
vseeno upoštevati. Je nekaj, čemur lahko rečem utrip časa, po njem se je
treba ravnati. Sicer se lahko nekega trenutka zaveš, da si izven, a tedaj je
že vse prepozno. Zato si izberi težavico, ki jo boš vsaj delno obvladal.
—	Hočem se privaditi, je obljubil Dimitrij. — Začetek je lahko nekoliko
tragičen, da bi bili poznejši uspehi pomembnejši. K sreči imam tebe .. . Moram
te vprašati za svet. Ti imaš izkušnje .. . Zana sem prosil za delo in poslal mi
je časopis. Prebral sem prvo polovico, ali naj nadaljujem? Po tvojem mnenju ...
—	Seveda. Zato ga je poslal. . .
—	V tem časopisu mora biti nekaj važnega. Morda sam sploh ne bom našel
ali pa še nisem prišel do tja ... Razen tega bi rad delal...
—	Saj delaš. Mar ne hodiš v službo? Pozabljaš, da je nas mnogo. Naša priza-
devanja morajo biti vzklajena. Sicer ti lahko odrediš izsušitev močvirja, jaz
pa začnem v njem istočasno graditi namakalni sistem. Drug za drugega ne
143
veva, kaj delava. Ce bi hotela izvedeti samo to, ne bi imela časa za delo. Le
mirno kri! Nestrpen si kot vsi novinci. Imaš svojega načelnika, svoj oddelek,
resor, referat, področje, če hočeš, in vse ostalo, kar potrebuješ ... Ne prehitevaj
dogodkov. Vse boš zivedel pravočasno, tedaj boš celo prepričan, da prezgodaj.
Predstojniki vedo zate, uporabili te bodo, kadar bo primerno. Samo oni vedo,
kaj delajo. Ti še ne moreš občutiti, kakšno olajšanje je to za nas... Kljub
vsemu^ kar sem ti povedal, te še prav nič ne razumem .. .
—	Morda ne bi bilo napak, če bi se prijavil za sprejem, k načelniku Ste-
novicu ...
—	Nikar! Odsvetujem! Vse boš postavil na glavo. Cemu hiteti? Podoben si
konju, ki hoče teči pred ojnicami, misleč, da bo tako breme prej na cilju ...
Potrpežljivo vleči svoj voz. Bodi vnet v odrekanju! Ni vse zaradi tebe!
—	Cilji, katerim se posvečam, presegajo moje osebne koristi.
—	Da, to so naši cilji! je pribil Zorž in se strumno zravnal. Nataknil si je
očala in dolgo molčal, toda za Dimitrija je bil ta molk zgovornejši od vsake
grožnje. Izrečenih besed ni bilo mogoče z ničemer dopolniti. To je bilo pre-
puščeno Zoržu, morda niti to ne. Sporočena resnica je bila enostavna, kratka,
izglajena in obdelana od dolgotrajne uporabe. Najbolj je Dimitrija motila
dolgotrajnost.
Sele, ko sta bila doma, v sobi, je Zorž spet spregovoril. Tedaj sta že ležala
na postelji in pospravljala svoj običajni večerni obrok hrane. Zorž se je
dvignil in z ironičnim nasmehom poklical Dimitrija.
—	Razmišljal sem, zakaj se pritožuješ ...
—	Saj se sploh ne pritožujem, je potišano odvrnil Dimitrij.
—	Počakaj ! Komaj si prišel, že ti gre na bolje. Jaz sem tu že od začetka našega
štetja, a se mi ni ponudila še nobena možnost, da bi napredoval. Ravnam se
po predpisih in običajih, zvesto izpolnjujem službene dolžnosti in nikoli niti
za hip ne mislim nase ... Res da nisem prišel s priporočili, kakršna so tvoja .. .
Načelnik Stenovic me je pobral na cesti, a to še ne pomeni, da sem ničvrednež.
Na cesti sem bil samo slučajno in bi tam tudi ostal, da se ni zgodilo, kar
se je. Imel sem pač srečo ... Pozneje mi je zaupal, da mu je ugajal način,
kako sem se zmrdoval z ustnicami in strigel z ušesi. Enostavno zabaval sem ga.
Ce se je hotel po napornem delu za hip odpočiti, je prišel k meni, se dvakrat,
trikrat zavrtel po sobi in že mu je odleglo. Drugi načelniki me spočetka prav
zaradi tega niso marali. Toda ugajal sem Stenovicu in njemu tega veselja niso
smeli odreči. Odkril jim je nekoliko pozabljen, a dobro znan in zelo star običaj.
Osebno udobje se je zelo povečalo, ko so se začeli ravnati po njegovem zgledu.
Medtem so nastajali tudi moji papirji. Danes .sem eden od tistih, ki .sedijo
zelo trdno, nobena reorganizacija me ne more prizadeti.
I
144
Iz razstave DLUS: Karel Zelenko: »Zajtrk«, 1963
Ive Subie: »S/ouo«, 1963
France Slana: »Когшбгја«, 1963
Stefan Planine: y>Prasì^eU, 1963
—	Tvoja zgodba je polna očitkov. Očitkov na moj račun. Moja prisotnost
nikakor ne more vplivati na tvoj položaj. Nisem prišel zato. Nekoč, ko boš
imel čas in če te bg zanimalo, ti bom pojasnil, zakaj sem sploh prišel. Moje
namere segajo mimo posameznikov ...
—	Kako mimo? se je vznemiril Zorž in planil na noge. — Mimo mene in mimo
načelnika Stenovica ne moreš! Se nikomur ni uspelo. Spoštujem načelnika
Edvina, inšpektorja Kosa, vse predstojnike oddelkov, referente in tajnike!
A ti? Od kje si pravzaprav ti? Odgovori na moje prijateljsko vprašanje!...
—	Jaz vidim samo cilje in sredstva za njihovo uresničitev. Eno in drugo so
ljudje. Cilj, to smo vsi, sredstvo, to pa so naši načelniki, referenti in vsi ostali,
kakor koli se že imenujejo. Nič drugega ne priznavam. Zaradi tega spoznanja
sem prišel k vam, se pravi, k nam ... Ne vem, čemu bi se moj položaj toliko
razlikoval od tvojega? Gledaš me, kot da sem te razočaral. Ce si računal, da
boš o tem lahko poročal Kosu ali Edvinu. potem je tvoje obnašanje razumljivo.
Kajti onadva to že vesta. Svojo dolžnost boš lahko opravil le na pol...
—	Ne, nikakor ne... Kaj podobnega bi lahko pripisal samo Zanu, Priporočam
ti ga kot prijatelja. Gre za nekaj povsem drugega... Naš položaj je v določenem
smislu nejasen. To se upam trditi samo zdajle, v trenutku slabosti. Zaupam ti,
čeprav brez razloga... Mi vsi drug pred drugim zamolčujemo pomembna
dejstva o svetu, ki nas obdaja, pa tudi o nas samih. Ne, pretiravam ... Ničesar
ne zamolčujemo. Saj nismo še nikoli vedeli, kako je pravzaprav z nami. Kadar
se nam razkrije kakšna podrobnost, pa se potrudimo, da jo kmalu pozabimo.
Ko so doma ali v kakšnem skritem kotičku, najbrž tudi drugi občutijo isto.
V službi ali na cesti se to ne more zgoditi. Tebi bo, kot izgleda, prihranjeno
tudi to. Vprašujem se, zakaj se je ravno tebi nasmehnila sreča? ... Ze ve zate,
že te je opazila. Enoroki mi je pripovedoval... Mnogi se že leta in leta
vrtimo okrog nje, prizadevamo si na različne načine, da bi ji ugajali, marsikdo
je na skrivaj že pokleknil pred njo in prosil milosti. Vem, zatrdno vem, čeprav
vsi skrivajo. Pošiljajo ji darove, vabijo na izlete. Eden od referentov ji piše
pesmi, a jih niti ne pogleda. Meni se ona za poezijo, pha! Vzvišena je nad
vsemi prismodarijami. Nekaj šepetajo o njenem razmerju s Kosom in Edvinom,
zlasti z Edvinom, a to so navadna obrekovanja, ki ne morejo škoditi njenemu
ugledu. Prežeti s strastjo se odvračajo od nje in trdijo, da je pravična. Slutim,
da âe udajajo utvari, kateri niti sami ne verjamejo dosti, ali pa ji verjamejo
iz navade. Ta je zelo močna.
—	O neki ženski govoriš, če se ne motim?
—	O Tilly!
—	Tili? Kdo pa je to?
145
—	Tilly ... Dva 1, ipsilon ... Se nisi slišal zanjo? Ona je referent v posebnem
oddelku, v likvidaturi. Prepričan sem, da ima važnejši položaj, kot se zdi in
kot se običajno zavedamo. Preradi pozabljamo nanjo. ,
—	Ali je lepotica?
—	Pomisli! Ne vem! Zdajle si je niti ne predstavljam. Kako se izmika člo-
veškim očem! Nikoli si je nisem tako natanko ogledal. Ko sem jo spoznal,
je bila že na glasu... Vsi moški so noreli za njo. Lepa najbrž ni, je pa
privlačna. Nihče ji ni kos, razen tistih, ki je sploh ne opazijo. V tem ni nič
nenavadnega, to se dogaja tudi drugim ženskam, celo lepoticam. Srečuješ jih,
a ne opaziš nič posebnega. Nekega dne pa se ta ali ona pojavi v časniku kot
miss. Tedaj se zaveš...
—	Je Tilly tudi miss?
—	Nikakor ne, ona ne bi pristala na to. Velja za zelo resno žensko. Je pa
na svoj način edinstvena, miss vsega je ...
—	Koliko je stara?
—	Kakšno neume.stno vprašanje. Nikoli ne izgleda stara. Vseeno pa skriva
leta. Moj položaj mi ne dovoljuje, da bi se ji kdaj približal, zato vem o njej
samo to, kar povedo drugi. V času, ko se ni mogoče zanesti niti nase, veš, da
je to zelo dvomljive vrednosti... Ne morem trditi, da je izbirčna, izbirčna
v tem smislu, da bi nanjo vplivali predsodki. A pri nas je tako: Vsakemu
položaju primerna ženska. Vedel sem. da je nedosegljiva, pa sem jo včasih
poželel. To priznam samo tebi. ..
—	Kakšno korist mi obetaš od tega, da me je opazila? Ni rečeno, da jo bom
opazil tudi jaz in da iz tega lahko kaj nastane. Ne ogrejem se za v.sako krilo.
Pri meni je to čustveno vprašanje. Ne bi bil rad banalen, hočem samo, da
me razumeš. Moškost je pač stvar, ki se je ne zavem ob sleherni ženski. Pa
tudi kadar se je, to še ne pomeni, da mora med nama nastati neki odnos.
Potrebno je še nekaj več... In priznam ti: če bi bila moja prihodnost pri
vas odvisna samo od tega. kakšno bo moje razmerje s to žensko, bi se raje
vrnil tja, kjer sem že bil. Oprosti, sklicujem se na preteklost, imam doku-
mente, pripravljen sem. delati, k vragu še ženska!
—	Vse to kot ti imajo še mnogi drugi. Celo v večji meri... Resnično ne
dojameš .. . Tilly je ženska, ki je ni mogoče odkloniti. Tega ne bi storil nihče,
kajti doslej so jo mnogi samo želeli in ni znano, če so uspeli. Najbrž so. Zdaj
pa se je zgodilo tisto, kar že zdavnaj želimo: Ona je nekoga izbrala, vsi ostali
vedo, kaj lahko pričakujejo. Odrešeni so upanja in strahu, to pa je nekaj, kar
ti še ne znaš ceniti. Tudi ni verjetno, da bi ti zavidali. Niti spoštovali te ne
bodo. Tvoj položaj se bo razjasnil. Verjetno boš dobil zaupno in odgovorno delo,
ki bo pogubilo še tudi koga drugega. Končno je to za tebe veliko priznanje,
146
mi pa se bomo iz tvojega primera učili. Dvignil se boš nad nas. Tvoja človečnost
bo nadomeščena z višjimi vrlinami.
—	Po tvojem je ta ženska neosvojljiva in nedotakljiva, obenem pa trdiš, da
je imela razmerje s številnimi moškimi. Omenil si Kosa in Edvina. Kako more
biti vredna vsega spoštovanja in obenem — cipa?
—	Niti ene slabe besede nisem izrekel o njej. To je povsem nemogoče, ker
še mislim o njej samo dobro. Kosa in Edvina si dodal sam. Srčo imaš, da te
kdo ne sliši. Ti si predstavljaš, da hodi za njima po ulicah, da se kaže z njima
na javnih mestih, po zabaviščih, ali da v pisarni sedi na inšpektorjevi mizi
in z razgaljenimi nogami vzpodbuja njegovo delovno vnemo. Ne bodi preveč
naiven. V tem pogledu je ona naravnost puritanska ... Pa kaj bi se mučil, komaj
še odpiraš oči... Vsega tudi ni mogoče razložili z besedami, čas bo pojasnil
vse. . . Govorim ti le zato, da se ne prenagliš. Lahko je izgubiti smisel življenja
in življenje sanw, povrniti eno ali drugo pa je nemogoče ...
—	Res sem radoveden, se je zarežal Dimitrij. — Pa ima ta ženska vsaj dobre
noge?
—	Povsod pride, je zamrmral Zorž in se zavalil nazaj na posteljo. Luč je
ugasnila sama od sebe, kar je bil znak, da je že zelo zelo pozno. Tako tudi
Dimitriju ni preostalo nič drugega, kot da zaspi še sam.
Budilka ga je — kakor vedno — zbudila prekmalu. Pognal se je kvišku s takšno
silo, da se je celo dvignil od tal, a ko je pristal na steptanem sigastem podu,
je že opazil, da je Zorževo ležišče prazno. Da je sam spal predolgo, ni bilo
verjetno, budilka je še brnela. Se najbolj sprejemljiva je bila možnost, da so
Zorža poklicali ponoči in da je spet odšel na kako službeno pot. Ce bi bilo kaj
drugega, bi Zorž zbudil tudi njega.
Jutro brez Zorža ni bilo nič drugačno kot jutro z njim. Dimitrij se je čudil sam
sebi, kako hitro se privaja. Hitel je v službo, kot da že od rojstva ne počenja
nič drugega. Nič več ga ni motilo, da se ne more približati nikomur od mimo-
idočih. Zdaj si tega pravzaprav ni niti želel, njihova bližina mu ni bila potrebna.
A zaradi tega se mu tudi njegova oddaljenost ni zdela nič bolj razumljiva. Ce
se je slučajno za kom ozrl, je bil prepričan, da so se razdalje med njim in
ostalimi zmanjšale. Polagoma se je v nejm celo izoblikovalo spoznanje, da bo
nekoč, ko bo do vseh že popolnoma ravnodušen, lahko stal že povsem blizu njih
in celo segel v roko komur bo hotel. Razpravljal bo z njimi o stvareh, ki ne
bodo zanimale ne enega ne drugega. Sploh jih ne bo nič zanimalo, a se drug
drugemu ne bodo mogli umakniti. To prihodnje stanje pa se mu je zdelo enako
nesmiselno kot sedanje, zato se je le redko oziral po sencah, ki so švigale mimo.
Tudi on je hitel, toda k delu ... Megla je bila vsiljivo mrzla, grizla ga je po
147
rokah, da jih je moral tlačiti v žepe, zapikovala se mu je v oči, zato se je
včasih opotekel, a vselej proti cestišču. To poigravanje njegovega telesa s
samim seboj, ga je dražilo. Toda velike vznemirjenosti ni bil več sposoben
doživeti, bil je že preveč utrujen in izčrpan. Neprestano pa se je zavedal, da
mora vztrajati, in pogled mu je obstal na marsikaterem izložbenem oknu. Vzdolž
njegove poti jih je bilo nešteto in to jutro jih je opazil prvič. Zglajena in
bleščeče čista so razbijala monotono brezbrižnost sivih in rjavih zidov, bila
pa so obenem tudi neraziskana novost, ki bi ga mogla presenetiti. Skozi stekla
se je nudil razgled v strogo omejene in ne preveč obsežne prostore, iz katerih
ni vodila nobena vidna odprtina, bili pa so brezhibno snažni in obarvani s
toplimi barvnimi toni. Na oko so bili kar prijetni. Dimitrija ni motilo niti
dejstvO', da se v ta svet ne odpirajo nobena vrata in da vabljva domačnost,
ki jo izžareva, zanj nima nobenega pomena, a bi mu lahko dosti pomenila.
Nekoliko dalje je v eni od izložb (ki jih je bilo zdaj brez števila) zagledal dekle,
ki je bilo na prvi pogled podobna reklamni sliki iz nekega inozemskega kole-
darja. Sedela je z rahlo .sklonjeno glavo, postrani, da je mogel videti le polovico
njenega obraza. Po hrbtu so se ji usipali dolgi, malce valoviti lasje zamolklo
bakrene barve, strmela pa je v razgaljene, brezhibno bele roke, ki so ji pre-
križane ležale na kolenih. Celotna podoba je delovala nanj kot slika v stari
patricijski hiši, ko jo je nepričakovano obsijalo sonce. Sam seveda ni imel
občutkov patricija, svet, v katerem je živel in katerega je nosil v sebi, je bil v
drastičnem nasprotju z milino, ki jo je izžarevala slika. V samotnem sprehajalcu
po preteklosti je oživela fantazija. Premalo resničnosti in preveč za en san>
trenutek, kajti v naslednjem je bil že mimo. Lahko je samo še ugibal, če morda
ni bila lutka, izložbeni komad, pravkar prebarvan in obnovljen. Skočil je nazaj.
Glava za steklom se je zganila, oči so obstale na njem, spregovorila je, čez
ustnice se ji je razlegel na.smeh. Dimitrij je obstal. Nedvomno je vse to veljalo
njemu. Ze naslednji trenutek pa ga je neznan nagib spet pognal dalje. Pohitel
je, sklonil glavo in niti za hip se v njem ni več ponovila želja, da bi se vrnil.
Ne, resničnost je imela vselej drugačno podobo ... Nekdo se je hotel pošaliti
z njim, ali pa se je zmotil sam ... Zgodnje jutro, megla in utrujen pogled ...
Čudno: Cez nekaj trenutkov je na licu začutil topel mamljiv dih in zaslišal
zaupljiv šepet, oboje tako močno resnično, da ga je stresel srh in ga je prevzela
slutnja nekega drugega sveta, nekega drugega časa, ko tudi on še ni bil on,
temveč nekdo drug.
Stresel je glavo in tekel dalje, dokler ga ni oblil pot. Sledovi utrujenosti so bili
na njem več kot očitni. R-ividu so se pridružili še glasovi. Vse skupaj ene same
nesmiselne sanje. Sklenil je, da bo po službi pohitel domov in se ne bo dal
več zapeljati. Potreben mu je samo še počitek. Le čil in zdrav bo lahko pregnal
iz sebe vse misli in občutke, ki ga trgajo iz sedanjosti in ga hočejo usmeriti
148
v kraje, ki jih sploh ni, ali pa so za vedno izgubljeni. Povratek vanje ni bil
mogoč.
Tekel je, kolikor so mu dale noge.
To jutro se mu je prvič posrečilo, da je stopil v vežo Ustanove istočasno z
nekaterimi drugimi uslužbenci. V naglici, ki je bila v teh trenutkih popolnoma
na mestu, sicer niso utegnili, da bi bili pozdravili tudi njega, ki je bil zanje
še vedno novinec, in ga večina od njih niti poznala ni. Morda celo niti ni
slišala zanj. Pozdravili so se le med seboj, še malo pokramljali o počutju
svojih soprog ali izmenjali kakšno- najnovejšo navodilo za vzrejo otrok, si
prišepnili na uho dovtip, nato pa se glasno zasmejali in zadovoljno odšli po
stopnicah, če mu je prisluhnil tudi kdo od predpostavljenih. Tako se je začenjal
dan, delovno vzdušje je bilo vzpostavljeno. Dimitrij je lahko upal, da bo nekoč
tudi on vstopil v ta krog. Za zdaj mu je zadostovalo, da jih je videl in da so
najbrž tudi oni videli njega. Nejgova dolžnost je bila, da z delom začne prvi,
zato se je z zadnjimi močmi pognal po stopnicah navzgor.
Ohrabrenemu od dogodkov tega jutra se mu je mimogrede porodila želja, da bi
stopil k mizi inšpektorja Kosa in mu sproščeno zaupal, da še vedno čaka pravega
dela. Ta nagib pa je prav tako mimogrede obsodil kot mladostno nestrpnost, ki
bi mu jo ne mogli šteti v prid.
Toda inšpektorja ni bilo, čeprav je bila njegova soba razsvetljena. Na oknih
je visela običajna modrina poletnega dne. Na svoji delovni mizi je natanko na
istem mestu, kot ga je pustil prejšnji dan, našel časopis. Ko pa je sedel, je
opazil, da ni isti, temveč celo nekaj dni starejši. Takoj za tem je odkril, da
je izginil tudi napis nad mizo. Ne sicer ves, pač pa tisti del, kjer je pisalo, da
je upanje varljivo. Tako sta se mu ponujali vsaj dve možnosti: morda mu je kdo
od predstojnikov ali celo neznan dobrotnik na ta način namignil, da mu kaže
na bolje, ali pa je slučaj sam odstranil prav tisto besedilo, ki je bilo zanj
najvažnejše. Lahko ga je na primer izbrisala snažilka, v dobri veri, da prizadevno
opravlja svoj posel.
Zaman se je skušal zatopiti v časopis. Stran za stranjo je bila enako nečitljiva.
Zaradi preobilice tiskarskega črnila so se črke zlile v vrste, ki so se tu in tam
celo med seboj dotikale. Dimitrij je naslonil glavo na dlani in čakal, čakal.
Vendar manj, kot je predvideval. Kmalu je skozi vrata planil Zan, z razpetim
suknjičem, v rokah pa je držal neurejen sveženj papirjev. Dimitrij je bliskovito
pritisnil na vzmet, ki je premikala vrtljivi stolček in vstal. Trenutek ali dva
sta se pozorno motrila. Nato pa je Zan poskočil, razkrečil noge in se pognal od
tal, tako, da je s petami pristal točno na prstih Dimitrijevih stopal in je ta
moral zakričati od bolečine. Vendar mu Zan ni dal do sape. Ze se je drl nanj,
besno in brez prediha.
I4i
—	Prekleti delomrzneži, pijavke, vsi ste enaki! Ce bi se le malo Zavedali, kaj
vam nudimo! Kadar bi ga najbolj potrebovali, ga ni! Vlačugari se nekje, jaz
pa naj opravljam njegove dolžnosti...
—	Kdo? Zakaj? je vprašal Dimitrij, 'ko se je osvobodil Zanove teže in je tudi
bolečina nekoliko popustila. Umaknil se je v kot in se naslonil na steno.
—	Kdo? Zorž! je razburjeno odvrnil Zan.
—	On je službeno odsoten...
—	Ze, a s kom!
—	Tega ne vem ...
—	Ti ni povedal? Zanov glas je postal miren, oprezen. — Ne veš, kam je odšel,
s kom, čemu?
—	Niti sanja se mi ne. Enostavno izginil je ...
—	Praviš izginil. . . Pi'ej si trdil, da je na službenem potovanju ... Ne izmikaj
se. Razpolagamo s sredstvi, ki te spravijo k priznanju. Ne sili me, da jih
uporabim. Eno ali drugo?
—	To je preprosto sklepanje. Kolikor toliko poznam Zorža. Služba mu je vse.
Ne bi tvegal, da bi jo zamudil. Ce ga ni, je na službenem potovanju. Ali ni
logično? Sinoči ni omenil, da kam namerava. Spal sem kot ubit. Zjutraj pa ga
ni bilo... Enako kot zadnjič. Ko se je vrnil, je povedal...
—	Kje je bil tedaj?
—	Ne vem. Rekel je, da je bil zunaj, nič drugega. Ne zanima me ...
—	A si ga vseeno vprašal?
—	Cisto človeško je, če z nekom živiš v istem prostoru in izgine brez poja-
snila ... Zanima te, kaj sc mu je zgodilo ...
—	Njemu se šele bo... Cisto človeške stvari, kot jih imenuješ ti, so lahko tudi
krinka za kaj drugega. Razen tega ne odločaš ti, kaj je človeško ...
—	Na primer?
—	Vprašanja postavljam jaz. Ti si tu, da nanje odgovoriš. Kje si bil sinoči?
—	Doma.
Se kje?
—	Nikjer.
—	Pa zjutraj?
—	Sel sem naravnost v službo.
—	Koga si srečal?
—	Srečal? Nikogar.
150
—	Zjutraj, ko si vftopil, si se zadovoljno smehljal. Lahko pojasniš čemu? Si
imel za to služben povod? Mi dobro vemo, kaj se pri nas dogaja.
—	Prepričan sem, da se nisem smehljal. Lahko dam častno besedo. Kolikor se
spominjam.
—	Vratar ne laže, je spet zarohnel Zorž. — Tu imam njegovo poročilo. Iz šopa
papirjev, ki jih je držal v desnici, je izdvojil dva ali tri in z njimi tako naglo
mahal pred Dimitrijevimi očmi, da ta ni mogel videti, če so sploh popisani. Zan
se je z njimi že tako približal, da se je moral umakniti, sicer bi mu jih, raz-
burjen kot je bil, lahko še zasadil v oči. Saj so bili trdi, gladki in beli, skoraj s
kovinskim sijajem.
—	Prav nič me ne zanima, kaj počenjajo vratarji. Vse je odvisno od tega, kaj
zahtevate od njih. Zahtevajte resnico ...
—	Kaj pa blebetaš? Zanov obraz je izražal nestrpno željo, da bi se mu porogal,
a tudi zadrego, ker tega ni mogel storiti.
—	Ti blebetaš, je dvignil glas Dimitrij. — Po pravici ti povem, da me utrujaš.
Prekleto zoprn si in nesodoben. Napisal bom o tebi poročilo. Strokovno si ničla.
O, z menoj se ne boš igral! Rad bi videl tvojega inšpektorja ...
—	No, je Zan na mah postal zelo prijazen. — Ne jezi se. Pomeniva se prija-
teljsko. Med nama niso potrebne nikake skrivnosti. Priznam, da nisem ravno
najbolj spreten. Oprosti, moj poklic je nekaj povsem drugega. Nekaj zelo
navadnega... Vidiš, niti ne spomnim se več kaj, ker sem tudi nanj že pozabil.
Ze v mladih letih sem se posvetil velikemu cilju, enako ali vsaj podobno
kot ti...
—	Nadaljuj, a zapomni si, da te nisem nič vprašal...
—	Zaradi enega samega spodrsljaja? Saj sva se prav dobro razumela...
Vem, kako bo ... prej ali slej me bo izpodrinil kdo od mlajših. Morda ravno ti...
Svet ni ravno pravično urejen, to si upam trditi. Ne samo tu, tudi drugje.
Načelniku upam zabrusiti v nos...
—	Nabira se, je neprizadeto odvrnil Dimitrij.
—	Eh, ne bodi tak! Vsaj malo razumevanja lahko imaš. Se ni.si okusil življe-
nja...? Saj ti popolnoma zaupamo. Jaz še posebej. Takoj si se mi priljubil.
Vzbudil si mi očetovska čustva.. . Prav. Ne zaupaš mi... Dal ti bom v roke
orodje, s katerim me lahko pogubiš. Rad bi te prepričal, da ti hočem samo
dobro: Razumi me prav... Imel sem majhno nalogo, še jo imam ... Moram jo
izvršiti. Ali bi ti ravnal drugače, če bi dobil podobno nalogo? Služba je služba.
—	Kakšno nalogo?
—	Ugotovil naj bi, čemu si prišel k nam. Ustanovili smo posebno komisijo, ki
naj razišče tvoj primer... Tajno, seveda, zato nikomur niti besede!
I5l
—	Nič drugega? Zakaj nisi vprašal naravnost?
—	Ker ne bi povedal tistega, kar hočeš prikriti?
—	Točno! Dimitrij se je dvoumno nasmehnil. — In kaj si dosegel zdaj? Poročal
bom načelniku. Niti besedice ne bom izpustil, prekleto da ne!
—	Ne morem ti preprečiti, če se ti zdi tako prav, je spravljivo in trdo rekel
Zan, položil papirje na mizo in sklenil roke kakor k molitvi:
—	Prosim, prosim... Priznam, da jaz na tvojem mestu ne bi ravnal dosti
drugače. Zlasti ne, če bi imel tvoja leta. Vse življenje je še pred teboj in od
tvojih prizadevanj bo odvisno, kakšno bo. Kaj bi bilo z nami, če zlo izgine?
Toda ne bo... Moj strah je neutemeljen. Mladi rod ne bo izgubil svoje osnove.
Tudi ti ne ... Dosegel boš, kar želiš. Vsi delamo tako, kdo bi ti mogel pre-
prečiti ...
—	Delam se, kot da te razumem, ga je opomnil Dimitrij.
—	Prav! Poteptaj me! Zarij se mi v želodec! Izbij preostalo zobovje, iztakni mi
oči, je z otožnim glasom prosil starec. — Vrzi me na gnojišče! To je usoda
vseh predhodnikov, in jaz nisem zate nič drugega kot prst, iz katere boš zrasel.
Nekoč boste priznali, da sem vam vsem skupaj krčil pot, toda zasluge za
odločilno dejanje boste pridržali zase, dokler vas vaši potomci ne bodo prav tako
uvrstili med predhodnike... Ne, moj predmet ni poučevanje zgodovine, ker
se človek ne rodi zato, da bi se učil zgodovino, temveč, da jo dela. Da ugotoviš
to, moraš imeti moja leta in moje izkušnje ... Za hip se je zamislil, strmel v
tla, nato pa nadaljeval: — A ko jih imaš, nimaš časa, da bi jih izkoristil...
Mladi, nasilni, brezobzirni in brezkompromisni, natanko taki, kot si ti, gredo
preko naših trupel... Nekaj pa bi ti vendarle rad povedal: Upoštevaj, da sem
prehodil isto pot, na katero si zdaj stopil ti. Mlad sem bil in služiti sem hotel
veliki stvari. Danes pravimo >>naša velika stvar«. Ni bilo vedno tako, marsikaj
se je moralo spremeniti, da je postala takšna ... Mnogo sveta sem prehodil, ko
sem iskal kraj, kjer bi mogel »stvari« najbolje služiti. Zapustil sem dom in
starše, odpovedal sem se lastni družini in vsemu udobju. Trpel sem lakoto in
žejo ter vsakršno pomanjkanje. V trmastem brezupu je zorela moja podoba.
Gube so mi razbrazdale čelo, roke so omahnile od utrujenosti, dokler nisem
našel tistega kraja. Metal sem ljudi iz pernic, budil sem jih iz temnih kleti in
iz zatohlih podstrešij, neutrudno sem hodil od vasi do vasi in oznanjal novo
resnico. Pomisli, ljudje so šli za menoj, nekateri najbolj prizadevni so celo tekli
in me prehitevali. V začetku je bil moj glas edini, samotno je odmeval po
zapuščenih kamnolomih, po železniških tunelih in kanalih velikih mest. Tako
obupno samotno, da me je včasih bilo strah samega sebe. Potem ko so se ljudje
znašli v stiski, ko so bili pripravljeni slediti vsakemu klicu, ki je obetal rešitev,
je postajal moj glas vse bolj in bolj šibak. Sprva smo vzklikali v zboru, pre-
152
vzemali so za menoj napeve, ki sem jih jaz prvi zanesel mednje, vpraševali
so me, kako naj ravnajo v tem ali onem primeru. Sčasoma pa, sčasoma samega
sebe nisem več slišal. Drugi so postali glasnejši, predrugačili so moje pesmi
in jih prepevali po svoje. Mnogih ni bilo mogoče več prepoznati. Polagoma
so se mi vzbudili dvomi, če sem jih res vse to učil jaz. Zdramljeni iz stoletne
otopelosti so pokazali nenadkriljiv zanos, in šel sem z njimi, ponosen, da
nadaljujejo moje delo. A ga niso samo nadaljevali, tudi dopolnjevali so ga, tudi
.spreminjali. Celo potvarjali so njegov smisel. Lagali, kradli, varali in ubijali so
zanj. Jaz sam s svojim idealom nisem imel več kaj početi, prišel sem pač v
leta... No, to je dolga zgodba, zgodba zase... Hotel sem povedati nekaj
drugega, nekaj, kar se nanaša na naju ... Morda boš kdaj brskal po analih
našega mesta. Tam je zapi.sano, da sem temelje tej stavbi postavil jaz. Pa ne
samo temelje, sodeloval sem pri njeni gradnji od začetka do konca, še danes
■sodelujem. Ti ne veš, a ti zaupno povem, da smo prav danes začeli z gradnjo
novega nadstropja... Da, da, čisto posebno nadstropje, ki ga od zunaj ni
opaziti. Služilo bo, bogve čemu bo služilo ... Ne gre za to... Razumeš? Upra-
vičeno lahko postavim vprašanje, kaj bi bilo s to hišo, če ne bi bilo mene...
Morda boš rekel, da bi bili tu drugi. Morda. Toda bil sem jaz. A kaj je z
menoj, ko sem še vedno tu? Kakšno delo opravljam? Kar se gabi drugim,
odrinejo meni. Res da je to moja usoda, vse življenje me preganja. Zdaj pa
bi se lahko nehalo. Niti najmanjšega priznanja ni.sem zaslužil, prezirajo me vsi
od kraja in se me izogibajo. Celo načelniki in inšpektorji! Vzemimo načelnika
Edvina ali Stenovica ... Za roke sem ju pripeljal v to hišo, ko sta bila še
negodna mladeniča, mlajša od tebe ... Posadil sem ju v mehka naslanjača in
ju negoval, kot bi bila moja lastna otroka. Namesto žuljev so jima rasle
puhaste blazinice in ne da bi vedel kdaj, sta se prav ta dva začela prva posme-
hovati moji sivi glavi, začela sta mi ukazovati. Nisem imel druge izbire, moral
sem ju ubogati, kot ju ubogajo drugi. Jaz sam sem jih učil po.slušnosti do njiju,
samemu sebi bi pljunil v usta, če bi se obrnil zoper njiju. Tega nisem niti
hotel, a glej, kako so me ponižali... Tebi, ki si novinec, moram razlagati svoje
težave in te prositi za razumevanje, čeprav ne boš nikoli napravil tistega, kar
sem jaz. Samo zato, ker je v meni prekipelo, ker se nisem več obvladal, a to
je neodpustljivo... Moj položaj je iz dneva v dan slabši. Čutim, kako izgubljam
svoje dostojanstvo. Ne bi se rad znašel na cesti, osramočen in zapuščen, s svojim
koncem v posmeh vsemu svojemu življenju. Ne zaradi sebe, jaz imam do vsega
svoje posebno stališče. (Zakaj ga ne bi smel imeti, če o njem nikoli ne govorim?)
Zaradi drugih, zaradi tistih, ki prihajajo, ki se hočejo posvetiti našim ciljem ...
Glej, vse sem se razkril pred teboj. Ce .si res tak, kot trdiš, če se res hočeš
posvetiti nečemu vzvišenemu, ne boš stopil na hrbet izmozganemu starcu .samo
zato, da bi se povzpel više. Glej, zaupam ti,... Verjamem, da si eden od tistih,
153
ki bi mogli vrniti sijaj izgubljenega zlata. .. Vidiš, pričarati svetlobo, ki nima
nobene osnove... Ti še nimaš kaj izgubiti, jaz vse, kar je ostalo... Gre za
nekaj nepomembnih podatkov, ki jih moram dobiti od tebe, ne da bi te zanje
naravnost vprašal. Razumi pravilno: Zaupamo ti vsi, in ker ti zaupamo, bi ti
hoteli odstraniti vsako sled nezaupanja do nas... Ce nisi brez srca, boš upo-
števal moj položaj. Morda si že sam zaslutil, da gre za načelo ... Od kod izvirajo
moje težave? Imam preteklost, ki je drugi nimajo. Ta jih tako zelo moti. Ker
je ne morejo vzeti, bi jo radi osmešili, mene pa odstranili. Ce nočeš pomagati
njim, moraš meni.
Zan je potegnil iz žepa robec ter si obrisal oči in lica. Dimitrij skoraj ni verjel
svojim očem, ko je videl, da se mu obraz blešči od mokrote. Moških solz ni
bil vajen, pa se je prepričeval, da so resnične.
—	Tvoja žalost ni prava, je dejal hladno.
—	Žališ me, ponižuješ, je vzkliknil starec.
—	Robec si namočil v vodi, je vztrajal Dimitrij. — Ovij ga! Stisni ga!
—	Ni res. To so moje prejšnje solze. Poln jih je. Moje življenje ni kot tvoje.
Glej! Stisnil je robec, in na tla je kanilo nekaj kapelj. — Žalost, sama žalost...
Dimitrij je nekaj trenutkov molče strmel v starca, ki je še vedno hlipal. Čutil
je, da je sam miren in da se obvlada. Zavedal se je, da ne more molčati, a še
ni vedel, kaj naj reče. Končno se je domislil neke zgodbe.
—	Zadnjega ne razumem, ker sem prvo pozabil! To seveda ni šala in tudi
pozabil nisem ničesar. Ponujata se dve možnosti: Ali da sam nekaj ukrenem ali
da poskušam javiti naprej...
■— Sam? je živahno poskočil starec... Žalost je na mah izginila z njegovega
obraza. — Sam! To je nekaj...
—	Nikakor ne. Takšno možnost zavračam. Zgodovina jo je obsodila. Na žalost
jo nekoliko poznam, čeprav je nisem ustvarjal. Ostane druga ... Poročal bom
načelniku...
—	Ne! Za boga, ne! je strah spet spregovoril iz Zana. — Uničil me boš, jaz
pa sem ti zaupal. Samo tega ne stori! Vse bom naredil zate, kar koli boš želel.
Vdano ti bom služil. Ti se niti ne zavedaš, kako zelo me boš potreboval. Ze
zdaj ti lahko pomagam. Od mojega poročila je odvisno...
—	Odporen sem proti tvojim poročilom.
—	Ti morda, a ne drugi. Ne bodi tak, ne bodi tak! Na kolenih te prosim! Res
je padel na kolena in objel Dimitrijeve noge. Hlipal je glasno, a obzirno, solze
so padale samo na tla. V presledkih med glasovi je bila tišina tako popolna,
da je bilo slišati vsako posebej, kako je kanila na pod. Sele čez dolgo časa je
Zan spet dvignil glavo: — Tudi če vse sporočiš dalje, mi nič ne moreš. Zanikal
154
bom, prič nimaš, vse si si izmislil le zato, da bi me osramotil, da bi izpodkopal
moj ugled. Bodi prepričan, da o meni ne dvomijo, starejši sem od njih. Ce tebi
očitam, kar bi moral njim, bodo hoteli dokazati, da oni mislijo dmgače. Podprli
me bodo. Ti pa si nov, brez položaja. V hipu se te lahko znebijo. Odšel boš, kakor
si prišel. Brez prič. Ti nikakor ne moreš škodovati meni, temveč le jaz tebi...
—	To zadnje se mi zdi resnično. Prav imaš ... Ne morem ti zaupati. Dolgočasiš
me ... Končajva! Hotel si neke podatke, zanima te, zakaj sem tu... Vstani!
—	Natančno tako, je ustrežljivo potrdil Zan. — Dovoli, zapisal bi...
—	Ti kar piši, kot je vsem znano in kot je razvidno tudi iz mojih dokumentov,
sem prišel zato, da bi služil velikemu skupnemu cilju.
—	Seveda, to je povsem drugače, se je vzradostil Zan. — Ko si prišel, si rekel
Stenovicu, da hočeš služiti kakemu vzvišenemu cilju. Cemu kakemu? Našemu,
se reče. Napisal bom, da si že tedaj mislil tako, a si se slabo izrazil. Zgolj
terminološka napaka ...
—	Ali so še kakšni drugi vzvišeni cilji razen naših?
—	Hja, po svoje imaš prav. Ne bi jih smelo biti. Ampak ni popolnoma izklju-
čeno, da jih ni. Vam mladim ni nič sveto. Ti si me prvi opozoril na to možnost...
Ce jih ne bi bilo, čemu bi se jih sicer bali?
—	Jaz jih ne poznam! je vzkipel Dimitrij.
—	Jaz tudi ne, je pritrdil Zan. — Ampak, takole, med prijatelji, se pa včasih
le prizna, da je mogoče živeti na več načinov.
—	Nič ne skrbi. Tega ne bom pisal, jasno. Je pa tako pri nas ... Svetujem ti, da
si jasnejši. Saj si lepo povedal, kaj hočeš. Ne gre pa tega predolgo ponavljati,
ker sicer vzbudiš dvom, da ti gre za nekaj drugega. Prepričan sem, da misliš
to, kar govoriš. Tvoja nepokvarjenost me privlačuje. Ce hočeš kakor koli
delovati, moraš ostati tu ... Ne navajam te na laž, gre samo za način izražanja.
Tak način zahtevamo, medtem ko laž neusmiljeno preganjamo. Zapisal bom,
da hočeš služiti našemu velikemu cilju, tako kot bodo zahtevali tvoji predpo-
stavljeni. Dodal bom imena in nazive, kakor se spodobi.
—	Ali ne obljubljaš preveč?
—	Koliko te obvezujejo takšne izjave, si lahko že presodil. Sprožil si pa načelno
Vprašanje... Ali obstajajo cilji sami zase, ali pa morda le v naši Ustanovi, v
tej hiši, In v tem zadnjem primeru ne bi bilo neumestno vprašanje, če brez
ljudi, ki jo vidijo ... Ne, ni treba odgovoriti! Sel sem predaleč. Kot da vprašanje
ni bilo zastavljeno! Ostaniva pri tvojih obveznostih ... Ko ti bodo dodelili delo,
boš popolnoma samostojen. Dvomim, da se v celoti zavedaš, kaj to pomeni.
Zdaj pa dovoli še majčkeno podvprašanje. Nanj si sicer že odgovoril, a ne bi
bilo napačno, če bi še enkrat. Ne zaradi mene, zaradi drugih. Kaj si pravzaprav
predstavljaš pod izrazom »naši cilji«? V ki-aju tvojega prejšnjega delovanja so
155
prav tako obstajali neki cilji. Zdi se, da njim nisi mogel več služiti, ker si prišel
k nam. Dalje: Kakšno nagrado si obetaš za svojo službo?
—	O vsebini ciljev smo že dostikrat razpravljali. Doslej so bili moji odgovori
še vselej zadovoljivi. Toda vidim, da 'ti je moja preteklost neznana. Izvedeti
hočeš nekaj, kar ni napisano? V tem primeru je bilo pa pisanje nepotrebno. To
je lahko tvoja sodba o tistih, ki so ga dali. Naj govore dejstva. Vzbujaš vtis,
da ti niso dostopna in to je zame tudi podatek. Začenjam dvomiti o tvojem
službenem poslanstvu. Ne razpolagaš z nobenimi dokazali, da nisi tu v svojo
lastno zabavo. Poznam nekoga, ki se mu je to že pripetilo.
—	V temle trenutku ne gre za to, kaj se je v resnici zgodilo, temveč za tvojo
oceno tega... S tvojimi dosedanjimi izjavami ne morem pred načelnika. On
hoče novo gradivo. Stiliziral jih bom tako, da ga bodo zadovoljile. To bom
storil iz čisto prijateljskega nagiba... Ne boš pozabil, kaj si mi obljubil?
Privatno sva si vendarle lahko popolnoma odkrita ... Najbrž si imel v pre-
teklosti težave: Da bi se jim izognil, si zapustil tisti kraj in zdaj se ga ne
spominjaš rad. Ne pričakuješ nikakega plačila za svoja dejanja, za svojo zve-
stobo, to je popolnoma razumljivo. Le zaključki so iz tega manj ugodni. S
preprostim sklepanjem postane jasno, da si nagrado daješ sam. Iz tega pa sledi,
da si sam tudi merilo. Stvar postane zelo osebna.
—	Le kdo v svojem osebnem življenju ni imel težav? je zamišljeno povzel
Dimitrij. Ce vsa moja dejavnost izvira le iz njih, potem je seveda vse skupaj
le privatiziranje. To bi mi rad dokazal? Samo pri meni, seveda! A pri tebi?
Pri tebi je vse posvečeno in vzvišeno, ti si ves neoseben? Zato, ker stojiš
nad menoj? Ker vprašanja postavljaš ti, jaz pa moram nanje odgovarjati?
—	Da. Približno tako. Strinjam se s tvojim odgovorom. Nekatere poteze tvojega
obraza pričajo, da si hodil požno spat. Zaradi stvari ali zaradi ženske? To me
zanima kar tako. Uradni del pogovora je končan in zdaj sva lahko popolnoma
sproščena. Vse bom uredil jaz ...
—	Vse se pripeti človeku.
—	O njej je že nekaj znanega. To je najbrž tista, ki te še vedno obiskuje.
Menda je včeraj stala na stopnicah. Njena gorečnost je obetajoča. Na tvojem
mestu bi ji prepovedal, da prihaja sem. Njeno ime je tuje in kdo ve, kaj
pomeni...
—	Pride vselej, kadar sem v stiski, prepričana, da mi bi lahko pomagala. Vsa
njena posredovanja'se izjalovijo, kot sedanji poskus. Ce mi svetujejo, naj jo
odstranim, jo skušajo pridobiti zase. V nobenem primeru ne odvrne nesreče.
Ni taka kot so druge, a tega si niti dopovedati ne da. Pi'ihaja, še vedno
prihaja...
—	Potemtakem si imel težave tudi z moškimi?
156
—	Ce dodamo' še otroke, potem nimamo nobenega spola več. Zdaj pa mi ti
povej, kdaj si zadnjič spal z žensko?
—	Kako? Kako? Spal z žensko? Tu so vendar uradni prostori...
—	Priznavaš torej, da to opravljate kar po pisarnah.
•— Ne razumem te! To je nesramno podtikanje. Moje privatno življenje je
strogo ločeno od službe in to prav na poseben način. Med tema dvema deloma
mojega življenja ni nobenega vpliva. To je zelo koristno...
—	Pa si se izkazal?
—	V službi? Saj veš, da sem prejel številne pohvale ...
—	Ne, v postelji ali kjer koli.. . Zdaj ko je uradnega razgovora konec, lahko
še malo pokramljava o osebnih zadevah. To je vendar čisto človeško — med
prijatelji.
—Hja, saj veš, star sem že ... Mladost je za menoj, najlepša leta sem posvetil
delu. Vse drugo je bilo tako, tako, mimogrede. Oprosti, zdaj pa bom moral
dalje... — Imaš ženo, otroke?
—■ Ne poznam njihovih imen ... Ampak, prijatelj, čemu vse to? Pustiva pri-
vatnost in banalnosti. Sva zato tu? Mi težimo k višjim ciljem ... Sicer pa, čas
mi je potekel, šel bom ... Sestavil bom poročilce, da bi ti kar zijal nad njim,
če bi ga videl. Zal ga ne boš mogel videti. Je pač tako. So stvari, ki so močnejše
od nas. Veseli me, da sva se bolje spoznala ... Se nekaj: Ni prav, če si do mene
nezaupljiv. Razumeš? O tebi moramo zvedeti vse. Bolje, da priznaš meni, ker
bom znal presoditi, kaj je neoddvojljivi del tvoje osebnosti in kaj samo slučajna
pritiklina. Kako je s preteklostjo in kako s sedanjostjo. Oboje ti želim lepše,
kot je moje. Všeč si mi. Oprosti... lahko bi bil moj sin. Obeta se ti lepa pri-
hodnost in takrat ne smeš pozabiti name, na svojega očeta. Morda sem sebičen,
toda jaz si ne morem več dovoliti nobene utvare. Tudi tebe bi rad vodil mimo
njih. Slučaj je nanesel, da tvoj primer proučujem jaz, zaradi odsotnosti neka-
terih tovarišev... To je tvoja sreča. Kdo drug bi to opravil z največjo stro-
gostjo. Ta plat ti je morda neznana. Ves si še oglat. To je pravica tvojih let, a
tudi -pomanjkljivost. Od mene je odvisno, kako te bodo ocenili, od tega pa vse
nadaljnje.
Dimitrijev pogled se med pogovorom ni niti za hip oddaljil od Zanovega
obraza. Sledil mu je z resnično- zavzetostjo. Sledovi solz so bili na njem še vidni,
in to je bilo vse, kar je opazil. Zan je bil že med vrati, ko se je Dimitrij le
zganil. —. Pozabil si naočnike!
—	Eh, je starec zmignil z rameni. — Danes mi gre vse narobe. Vzel je naočnike
in z vodenimi, brezbarvnimi očmi še enkrat pogledal Dimitrija.
157
— Oprosti. Načelnika Edvina najdeš v zgornjem nadstropju, druga vrata
levo ... Neslišno je izginil v inšpektorjevi pisarni in takoj za tem se je Dimitriju
zdelo, da sliši od tam slabo zadržano hihitanje. Glas je bil bolj ženski kot
moški, a čigav je bil, ni bilo mogoče z gotovostjo presoditi. Vrnil se je k mizi
in .se zatopil v časopis.
Kmalu nato je na vrata močno potrkalo, kot da hoče nekdo vstopiti. Kljub
Dimitrijevim pozivom, se vrata niso odprla, trkanje pa se je nadaljevalo.
Zvenelo je kot opomin.
BOJAN P I S K : PESMI
I.
Molk
je globoko sklonjen
nad vodo,
ki temna,
plaha
prisluškuje vanj,
kdaj ji ga vzame
iz objema
klic
-prebujene ptice.
Molk
sanja nad vodo.
Z rokami tihimi
ji sega
prav na dno
srcá.
Tvoje teló
je odprto pod slastjo
molčanja.
Na tvoje čelo
pada
plah,
tcmám
odsev vode.
VII.
Prišla je
po ozkem pramenu
večera
z žejnim,
razprtim vonjem
telesa.
Prišla je
do slapa
mojega molka
in legla
v toplo travo
svojih želja.
Ljudje
so sklonili glave
čisto k tlom,
le davna jesen
je z izgubljenim obrazom
gledala v naju
smehljaje
in vdano.
m.
Ptice
zvenijo med soncem
kot bela,
mladostna iskanja.
Deklica — žena
je zaihtela
pod njihovim letom
in skrila pred sabo
med mrtve dlani
spominov
svoje telo.
Pridi,
nevesta moje samote.
159
Temne,
negibne so roke
spominov
in blizu so ptice.
Pridi,
da zazvenijo
v globokem jutru
spoznanj.
IV.
Leživa
v topli postelji
večera
vse bliže sebi
vase izgubljena
in vse dlje
od pritajenih senc
glasov.
Odhajajo drevesa,
zadnji,
trudni svatje.
Se v mraku
rádostna
so pela
s tvojimi očmi,
ki zdaj zvene
kot temna,
zrela trava
pod strmim vonjem
mojih žil.
V.
Zibljem
na tvojih bokih
bolest hrepenenja
in slast
160
utrujene,
vroče polti.
Drevesa
prihajajo k nama
v svate
mimo ljudi
in mimo besed
in polagajo k tvojim nogam
darove molčanja.
VI.
Moje oči
so sivo,
zapuščeno gnezdo.
Ptice tvojih želja
so odletele
nekega jutra
iz njih
brez klica,
visoko
čez polja,
v varno
in glasno zavetje
besed.
Jočite,
trave,
drevesa
in rože.
Moje oči
so sivo,
zapuščeno gnezdo.
Tiho žalujte
in ne kažite
svojih solzá
ljudem.
161
VII.
Slutnja
presojne tišine
sklanja rumene misli
trav
v toplo,
zvenečo vdanost
čakanja.
(Človek ostal ho sam.)
Druga ob drugi
bodo umrle
strmo,
smehljaje
z iskreno besedo
zemlje.
Človek
bo smrti tuj.
I.
Pravijo,
da je pomlad.
Dekleta
diše po parfumih
božansko
in hodijo s svojimi fanti
s postelje v kino
in spet nazaj,
kot vse leto.
Le
sključena starka
ima čudne oči
in bi rada
mordá
162
po savwtni stezi
med drobne,
uboge spomine.
Ja.
Pravijo, da je pomlad.
11.
Joči.
Joči.
Mojim očem
je večer
razodel
svojo skrivnost.
Joči.
Breze in zvezde
rastó
iz moje krvi
daleč
in dlje,
vedno dlje
od tvojih zenic.
Zjoči se
v belem avtu
soprogu na rami.
Zjoči se tiho.
S solzámi
iz najlona.
III.
Deklica
v rdeči,
pretesni obleki
je pozabila
nek jé
pisano žogo.
163
Mati
s prosojnim obrazom
stoji ob njenih očeh,
ki so dale
le drevju
otrplo skrivnost,
in jo boža
pred spanjem
po vlažnih rokah
kot vsa leta.
Deklica
v rdeči,
pretesni obleki
je pozabila
nekje
pisano žogo
in skoz presojni
materin glas
tiho prinesla
v odprte sanje
kapljo krvi.
IV
Velika,
sinja ljubezen dneva.
Oči
brez zvezd,
otrple s poljubi deklet
iz noči,
so zaspale
široko odprte
na toplih dlaneh
tišine.
Velika,
sinja ljubezen dneva
bo našla v njih
solze.
164
človek v statutih delovnih organizacij
Bogdan Kavčič
Z zakonom določen rok, do katerega morajo vse gospodarske organizacije v
Sloveniji izdelati in sprejeti svoje statute ter jih dati v obravnavo občinskim
skupščinam, je 9. april letos.' Gospodarske organizacije, ki so do sedaj to že
storile in je njihove statute že tudi obravnavala občin.ska skupščina, lahko
zaenkrat še preštejemo na prste. To pa pomeni, da smo sredi proce.sa izdelave
in sprejemanja teh aktov, saj je časa le še malo. Vendar podatki kažejo, da je
še vedno nekaj takih gospodarskih organizacij, ki so z delom šele začele.
Kakšno vlogo naj bi imel statut v delovni organizaciji? Pogosto srečamo formu-
lacije v obliki analogij z Ustavo: »mala« ustava, »ustava podjetja« itd. Vsekakor
je statut temeljni normativni samoupravni akt gospodarske organizacije, ki naj
obravnava vsa vprašanja v zvezi s specifičnimi pogoji upravljanja in poslovanja
posameznega podjetja. Zato ni čudno, da je bilo v izdelavo statutov vloženega
toliko truda. Pravzaprav skoraj v vsakem statutu najdemo specifične in ori-
ginalne rešitve posameznih problemov; poskusi prilagoditve teh rešitev na
specifične pogoje podjetja, so pravilo in ne izjema. Razveseljivo je, da kljub
velikemu številu gospodarskih organizacij na razmeroma majhnem teritoriju
Slovenije le izjemoma najdemo statute, ki so v celoti ali vsaj deloma prepisani.
Kljub temu pa vendarle ne moremo mimo nekaterih določil, ki v statutih so ali
pa zato, ker jih v statutih ni, ne da bi povedali nekaj kritičnih misli. Statuti so
temeljni samoupravni akt in od določil v statutih v znatni meri zavisi tudi
razvoj samoupravljanja in s tem tudi razvoj ekonomike v posameznih delovnih
organizacijah. Postopek za spremembe že sprejetih statutov ne bo enostaven
niti kratek. Zato je vsebina sprejetih statutov toliko bolj pomembna.
' Vsi podatki, ki jih navajamo v tem prispevku so iz analize 121. osnutkov statutov
delovnih organizacij s področja industrije (74), gradbeništva (20) in kmetijstva brez
zadrug (5) ter uslužnostnih dejavnosti (22), ki jo je naredila komisija za družbeno
samoupravljanje pri Republiškem svetu zveze sindikatov Slovenije. Statuti s področja
industrije, gradbeništva in kmetijstva so zbrani na osnovi reprezentativnega vzorca
gospodarskih organizacij z nad 100 zaposlenimi. Statuti s področja uslužnostnih de-
javnosti predstavljajo kvota vzorec za obrt, trgovino in gostinstvo. Kvote so bile
določene na osnovi števila zaposlenih v teh skupinah gospodarske dejavnosti. Prvotno
planirani vzorec je bil večji, vendar se je pri zbiranju materiala pokazalo, da približno
polovica gospodarskih organizacij z navedenih področij, do roka zbiranja (25. I. 1964)
še ni imelo izdelanih osnutkov statutov.
165
v tem sestavku bomo obravnavali:
—	informiranost proizvajalcev
—	dolžnosti in pravice proizvajalcev
na osnovi materiala, ki smo ga dobili z analizo konkretnih osnutkov statutov.
Naš namen je, opozoriti vse odgovorne družbene činitelje na odprta ali neza-
dostno rešena vprašanja. Zato se bomo seveda ustavljali predvsem ob tistem,
kar je -pomanjkljivo, manj pa ob dobrih rešitvah.
Kako osnutki statutov obravnavajo informiranost proizvajalcev?
Sociološke študije pri nas in v tujini vedno znova ugotavljajo, da je ustrezna
infonniranost nujen pogoj vsake participacije. Ce torej hoćemo doseči, da bo
posameznik v določenem primeru aktiven, ga moramo najprej informirati. Ni
pa informiranost tudi zadosten pogoj za aktivnost. Ce je nekdo informiran, s
tem še ni zagotovljena njegova aktivnost.
Da bi dosegli, da bodo proizvajalci tudi res aktivni samoupravljalci, da bo
upravljanje čimbolj neposredno, jim je treba najprej zagotoviti možnost, da
bodo informirani o vsem tistem, kar spada na področje dela samoupravnih
organov.
Zanimalo nas je, kako obravnavajo vprašanje informiranosti statuti delovnih
organizacij. Najprej navajamo podatek, koliko statutov o informiranosti sploh
govori, ne glede na to, kako jo obravnava. Informiranost, kot pravico proizva-
jalca, omenja naslednji odstotek- statutov:
—	iz industrije 88®/o
—	iz gradbeništva 65 "/o
—	iz kmetijstva 3 od 5 analiziranih statutov
—	iz uslužnostnih dejavnosti 55 "/«
Ce sprejmemo tezo, da je informiranost nujen pogoj aktivnosti, potem nam ti
podatki ne kažejo posebno dobrega stanja. Poudariti seveda velja, da če nek
statut sploh ne govori o informiranosti, to ne pomeni nujno, da delavci v tem
podjetju ne morejo ničesar zvedeti o poslovanju, uspehih, neuspehih itd., ampak
to samo omogoča tako stanje, dovoljuje da določen posameznik ali določen
organ v taki delovni organizaciji ne da delavcu željenih informacij. Za taka
podjetja oziroma za sestavljalce takih statutov se dejansko postavi vprašanje,
kako si predstavljajo neposredno samoupravljanje. V praksi se to prav lahko
zreducira na informiranje o tem, kar tisti, ki z informacijo razpolaga, želi, da
bi se zvedelo, ne pa tudi o čem drugem. Ostale informacije prihajajo do delavca
le po nefoi-malnih, neinstitucionaliziranih virih, zato so pogosto neobjektivne
in deformirane. V takem primeru je lahko najti odgovor na razmeroma pogosto
postavljeno vprašanje, zakaj se opravlja »po vogalih« javno pa ne govori.
Situacija je zlasti kritična v manjših delovnih organizacijah. Iz navedenih
fxxlatkov sledi, da zlasti v uslužnostnih delovnih organizacijah. V industriji pa je
^ Ker so odstotki računani od razmeroma majhnih števil jih ne smemo absolutizirati.
Pomembne razlike nastopijo le pri velikih razlikah med odstotki.
166
glede na število zaposlenih (velikost podjetja) situacija sledeča: o pravici infor-
miranosti delavca govori .naslednji odstotek statutov:
—	101 do 300 zaposlenih 77 »/o
—	301 do 500 zaposlenih 91 «/o
—	501 do 1000 zaposlenih 91 "/o
—	nad 1000 zaposlenih 96 e/o
Torej tudi v industriji tem večji del statutov govori o pravici informiranosti,
čim večje so delovne organizacije. Treba pa je poudariti, da je situacija v
industriji nasploh znatno boljša kot v gradbeništvu in zlasti kot na področju
uslužnostnih dejavnosti.
Samo načelna navedba, da imajo proizvajalci pravico biti informirani, še ne
pomeni dosti, če ni-določen način informiranja (kanali) in kdo je koga dolžan
o čem informirati. Od tistih statutov, ki navajajo pravico proizvajalcev, da so
informirani jih kakih 20 ®/o ne navaja načinov informiranja, ne navaja po ka-
terih kanalih lahko dobijo delavci informacijo.
Med kanali pa najpogosteje navajajo objave na razglasnih deskah, ki običajno
obsegajo predloge dnevnih redov sej .samoupravnih organov in objavo sklepov
s sej teh organov. Sledijo: v večjih podjetjih interni časopisi ali bilteni, v
manjših pa razobešanje zapi.snikov ali sestanki. Ostale kanale statuti navajajo
manj pogosto: okrožnice, objave po zvočnikih, zbore delovnih enot, posebne
publikacije, ki jih sprejme v.sak član kolektiva, javne tribune, razna po.sveto-
vanja samoupravnih organov v kolektivu itd.
Učinkovitost različnih kanalov informiranja je zelo različna. Studije s tega
področja v glavnem soglasno ugotavljajo, da je najuspešnejši način informiranja
razgovor z znanci, prijatelji oziroma sodelavci in predpostavljenimi na delovnem
mestu. Ta oblika informiranja je v statutih omenjena le redko, pravzaprav
izjemoma, poleg ostalih oblik. Ce v to obliko ne štejemo raznih sestankov,
o katerih študije tudi kažejo, da niso učinkoviti načini informiranja o stvareh,
ki posameznika najbolj zanimajo, potem npr. le 3 od 74 analiziranih statutov
industrijskih podjetij omenjajo to obliko informacije, le 1 od 20 analiziranih
statutov gradbenih podjetij, nobeden od kmetij.skih delovnih organizacij in
nobeden statut delovnih organizacij s področja uslužnostnih dejavnosti. Sestanke
(zbore enot, zbore kolektiva ipd.) omenja nekaj več statutov. Kot smo že rekli
gre tudi pri sestankih za obliko ustnega obve.4Čanja, ki pa je manj učinkovita,
kakor neposredni razgovor. Gre namreč za to, da se setanki običajno sklicujejo
poredko, le ob važnejših prilikah, da je potreben določen čas za sklicanje in da
se informacije med tem razširijo po poti neformalnih stikov v delovnih sku-
pinah. Da pride pri tem pogosto do izkrivljenja in pristranosti pa smo že ome-
nili. Razgovori v majhnih, po možnosti tudi neformalnih grupah, se odlikujejo
zlasti po tem, da prisotni o tistem vprašanju dobijo dodatne informacije; da za
to ni potreben poseben prostor, čas za zbiranje itd.
Pri tistem delu statutov, kjer je določeno kdo koga o čem informira, pa se v
več kot polovici statutov govori, da razne službe, organi samoupravljanja, di-
rektor itd. morajo informirati kolektiv ali delavce o svojem delu, planu, pro-
blematiki podjetja itd. Lahko torej ugotovimo, da v določenem, sicer razmeroma
majhnem delu statutov le najdemo pozitivne rešitve v zvezi s problemom infor-
miranja delavcev. Treba pa bi bilo stremeti, da bi bilo takih rešitev še več.
167
Pot za dosego tega je zahteva po konkretizaciji: kdo koga o čem in kdaj infor-
mira. Analiza statutov kaže, da so tam, kjer so informacije konkretizirali, tudi
našli pozitivne rešitve. Seveda pa je dejanski vzrok takih rešitev bolj verjetno
dosedanja praksa na tem področju, kakor samo težnja po konkretizaciji.
Eden bistvenih elementov uspešnosti informacij in njihovega vpliva na aktivnost
informiranih je čas, kdaj je o akciji delavec informiran. Ce pričakujemo, da
bodo informacije vzpodbudile posameznika k aktivnosti, potem je nujno, da je
informiran o akciji predno je izvedena. Konkretno: če hočemo, da bo neka
odločitev delavskega sveta izraz volje celotnega kolektiva, ne samo izvoljenih
predstavnikov v delavskem svetu, potem tega gotovo ne bomo dosegli, če bomo
kolektiv obvestil šele potem, ko bo delavski svet že sprejel .sklep. Ce torej
hočemo, da bodo delavci res lahko vplivali na odločitve, da bodo resnični samo-
upravljalci, potem je nujen (a ne zadosten) pogoj, da bodo najprej obveščeni
o tem o čemer naj bi odločali. Le z objektivnim in predhodnim obveščanjem
lahko zagotovimo nujen pogoj (poudarjam: ne zadosten) za res demokratično
odločanje.
Kaže, da so sestavljalci statutov na ta element v glavnem pozabili. V določilih
kdo informira o čem kolektiv imamo že tam, kjer ta določila sploh so v statutu
—	torej manj kot v polovici statutov v industriji in gradbeništvu — v glavnem
le določila, da ga morajo informirati o raznih sklepih ali njegovih
izvršitvah, malo pa je določil iz katerih bi se dalo sklepati, da gre za informacijo
pred akcijo.
Problem smo zajeli še z drugih plati. Zanimalo nas je, če statuti predvidevajo
kakšno posvetovanje organov upravljanja s proizvajalci pred sprejemom odlo-
čitev. To pravzaprav ni toliko problem informiranja kot problem vplivanja na
odločitve, vendar ga v zvezi z informiranostjo omenjamo zato, ker predstavlja
neko mero informiranosti pred odločitvijo in je tako realiziran vsaj eden od
pogojev za aktivnost. Analiza je pokazala, da predvideva konzultacije samo-
upravnih organov z delavci pred sprejemom pomembnejših odločitev naslednji
odstotek statutov:
—	v industriji 59 "/o
—	v gradbeništvu 45 "/o
—	v kmetijstvu 3 od 5 statutov
—	v uslužnostnih dejavnostih 50 "/o
Podrobno analizo, za kakšno vsebino so predvidene take konsultacije, bomo
podali na drugem mestu. Zaenkrat navajamo le ugotovitev, da so konsultacije
predvidene v glavnem le za večje načelnejše odločitve in so v večini primerov
vezane na odločitve v obliki referenduma. Razlike med majhnimi in velikimi
podjetji niso bistvene. Verjetno bi kazalo razmisliti, koliko je tako stanje v
skladu z intencijami Ustave in drugih samoupravnih aktov.
Za službo informiranja so potrebna materialna sredstva, brez katerih je
uporaba določenih načinov informiranja nemogoča. V analizi smo ugotavljali
koliko statutov iz posameznih področij dejavnosti predvideva kakšna materialna
sredstva za obveščanje. Dobili smo naslednje odgovore:
—	v industriji 4 "/o
—	v gradbeništvu 5
168
—	v kmetijstvu —
—	v uslužnostnih dejavnostih —
Nadalje smo analizirali tudi, kako je v statutih z določili o javnosti informacij,
poslovno tajnostjo in odnosom med temi dvemi določili. O javnosti infoiTnacij
govori na.slednji odstotek .statutov:
—	v industriji 58®/o
—	v gradbeništvu 35 "/o
—	v kmetijstvu 3 od 5 statutov
—	v uslužnostnih dejavnostih 36 "/o
Določila o po.slovni tajnosti pa vsebuje naslednji odstotek .statutov:
—	v industriji 81 %
—	v gradbeništvu 55 "/o
—	v ketijstvu nobeden od 5 analiziranih
—	v uslužnostnih dejavnostih 59 "/o
Zanimalo nas je predvsem razmerje med temi določili. Mogoče je namreč, da
so določila o poslovni tajnosti takšna, da zavirajo informiranost članov
kolektiva o določenih vprašanjih poslovanja, poslovnih uspehov itd. v
podjetju. To je mogoče zlasti tam, kjer nimajo točno določeno, kaj se smatra
za po.slovno tajnost. V večini primerov imajo podjetja, zlasti večja, po.sebne
pravilnike o po.slovni tajnosti, ki jo opredeljujejo zla.sti s tem, da delavci dolo-
čenih informacij ne smejo posredovati izven podjetja. Primerov, da bi s tem
vsaj delno zavirali informiranost znotraj podjetij, je po oceni naših ocenjevalcev
statutov razmeroma malo:
—	v industriji 16 ®/o
—	v gradbeništvu 15 "/o
—	v kmetijstvu —
—	v uslužnostnih dejavnostih 10'/o
Kot že rečeno gre pri tem predvsem za neprecizna določila o poslovni tajnosti
ali pa za primere, kjer teh določil sploh ni, kar se da izrabiti za prikrivanje
določenih podatkov znotraj kolektiva.
Ker so pravice in dolžnosti med seboj povezane, ker v demokratičnem sistemu
samoupravljanja ne more biti pravic brez dolžnosti ali dolžnosti brez pravic,
nas je zanimalo, kako statuti delovnih organizacij obravnavajo ta problem v
zvezi z informiranostjo. Kako obravnavajo pravico do informiranosti smo že
govorili, preostane še vprašanje, kako obravnavajo dolžnosti v zvezi z infor-
miranostjo; z drugimi besedami, če na pravico do informiranosti vežejo tudi
kake dolžnosti proizvajalcev. Podatki iz analize kažejo, da v večini statutov
informiranost ni obravnavana tako, da bi bile na pravice vezane tudi dolžnosti.
Različne dolžnosti, vezane na pravico do informiranosti omenja na.slednji od-
stotek statutov delovnih organizacij:
—	v industriji 28 "/o
—	v gradbeništvu 20 ®/o
—	v kmetijstvu 2 od 5 analiziranih
—	v uslužnostnih dejavnosti —
169
Situacija je torej še najboljša v industriji, čeprav se ne razlikuje bistveno od
gradbeništva. Zanimivo pa je, da cd 22 analiziranih statutov s področja u.služ-
nostnih dejavnosti 11 statutov govori o pravici do informiranosti, nobeden pa ne
navaja, da bi bile na to pravico vezane tudi kake dolžnosti. Glede na velikost
pcdjetij na področju industrije v odgovorih na to vprašanje ni bistvenih razlik.
In kakšne so dolžnosti, ki so vezane na pravico proizvajalcev, da so informirani,
kjer statuti o tem govore. (Podatki se nanašajo samo na industrijo in gradbe-
ništvo.) Vse navedene dolžnosti se reducirajo na naslednje (odstotek od vseh
analiziranih statutov) :
Ostale dolžnosti sé pojavljajo le v posameznih primerih.
Navedene dolžnosti, vezane na pravico do infonniranosti lahko ocenimo kot
pozitivne, le da je raznoličnost zelo majhna in da so dolžnasti v statutih formu-
lirane premalo pogosto. Verjetno bi kazalo dati večji poudarek aktivnosti v
zvezi z informiranostjo in predvideti oblike te aktivnosti. Ce se skupina delavcev
ali pa posameznik ne strinja s sklepom, ki ga je sprejel delavski svet ali kak
drug organ upravljanja v podjetju, potem je njegova dolžnost, da temu organu
na nek način sporoči, zakaj se s sklepom ne strinja, ne pa da se enostavno po
njem ne ravna. Organ, ki je sklep prvotno sprejel, pa mora pripombe obrav-
navati in nanje odgovoriti, odgovor pa prizadetim sporočiti. Takih določil pa v
stutih v glavnem ne srečamo.
Dolžnosti in pravice
Statut naj bi kot temeljni normativni samoupravni akt poleg drugih določil vse-
boval tudi opredelitev položaja in vloge posameznika, delavca in samouprav-
Ijalca v delovni organizaciji. V zvezi s tem nas je zanimalo, kakšne pravice in
dolžnosti (kajti pravica je obenem tudi dolžnost) dajejo statuti delovnih orga-
nizacij posameznemu delavcu. In ne samo to. Zanimalo nas je tudi, če statut
predvideva oblike, načine, pota ipd., po katerih lahko posameznik-proizvajalec
uresničuje, realizira pravice in dolžnosti, ki mu jih daje statut. Samo dajanje
nekih pravic v obliki splošnih deklaracij ni dovolj. Zagotovljena mora biti pot,
po kateri to pravico lahko realizira ali celo določene sankcije za tistega, ki ga
ovira pri realizaciji. Kaj pomaga delavcu, če v statutu piše, da ima pravico
dajati pripombe na delo strokovnih služb, če mu pa obenem ni zagotovljen
način, da bi se spoznal z njihovim delom. Jasno je, da tudi možnost seznaniti
sé z delom teh služb ni dovolj. Delavec ima pravico dajati pripombe in predloge,
toda če ni določeno, kdo mora te pripombe obravnavati, v kakšnem času nanje
odgovoriti ipd., potem je dajanje pripomb lahko neučinkovito.
170
Ce pa nekdo enkrat, dvakrat ali celo večkrat daje pripombe, ki jih nihče ne
obravnava, ki se nekje zgubijo ipd., potem je preveč pričakovati, da jih bo
dajal še naprej.
NajpVej nas je zanimalo-, kako statuti delovnih organizacij obravnavajo tiste
pravice, ki jih delovnim ljudem zagotavlja že Ustava (9. člen Ustave SFRJ). V
Ustavi navedene pravice smo še razčlenili, tako da smo dobili 17 pravic oziroma
dolžnosti. Rezultate bomo zaradi obširnosti gradiva prikazali shematično.
Ce sprejmemo kot normo, da bi vsaj o pravicah, ki so zagotovljene z Ustavo,
morali govoriti vsi statuti, torej 100 "/o, potem z ugotovljenim stanjem ne mo-
remo biti zadovoljni. Vendar velja poudariti, da je situacija v statutih indu-
strijskih delovnih organizacij v celoti znatno boljše kot pa v gradbeništvu, na
obeh teh dveh področjih go.spodarske dejavnosti pa še izrazito boljša kot na
podriičju uslužnostnih dejavnosti, torej obrti, gostinstva in trgovine. Kmetijstva
zaradi pi-emajhnega števila analiziranih statutov (5), v primerjavo nismo vklju-
čili, čeprav iz analiziranih statutov kmetijskih gospodarstev in kombinatov
lahko sklepamo, da je situacija podobna kot v industriji. Prav tako smo ugo-
tovili, da med industrijskimi podjetji z ozirom na velikost (število zaposlenih)
ni bistvenih razlik.
l7i
v navedenih podatkih so upoštevani vsi tisti statuti, ki o posameznih pravicah
sploh govordjo, ne glede na to ali konkretizirajo realizacijo ali ne. Kri-
terij ocene je bil torej razmeroma nizek. Vendar celo ob nizkem kriteriju
situacija ni zadovoljiva. Pi-eden bi komentirali posamezne podatke si še oglejmo,
v kolikšnem delu statutov iz posameznih področij dejavnosti se predvideva
kakršno koli obliko realizacije teh pravic. Podatki o tem, koliko statutov govori
o realizaciji pravic in dolžnosti so naslednji:
Statutov, ki navajajo način realizacije navedenih pravic je manj, kot tistih, ki
pravice sploh navajajo. Največje razlike so v industriji, kjer od tistih statutov,
ki pravice omenjajo, navaja konkretizacijo le 47 "/o—64 "/o, v gradbeništvu so
razlike za kakih 10 »/o, na področju uslužnostne dejavnosti pa so v povprečju
še manjše. Razlike so torej tem manjše, čim manjši je odstotek statutov, ki o
obravnavanih pravicah sploh govorijo.
Vsekakor pa navedeni odstotki ne kažejo zadovoljivega stanja. V statutih indu-
strijskih podjetij se samo za dve od navedenih pravic v več kot polovici sta-
tutov, predvideva neka oblika konkretizacije. Na ostalih področjih pa je stanje
še slabše. Vprašanje, kje je človek v statutarnih določilih, se po.stavi z vso
ostrino. Pravtako pa se obenem postavi vprašanje, kje je realizirano neposredno
172
sodelovanje zaposlenih pri samoupravljanju gospodarskih organizacij. Kaže, da
so sestavljalci statutov pozabili na marsikaj. Vzemimo na primer samo pravico
do odločanja o delitvi osebnih dohodkov, ki jo navaja 77 »/n statutov industrij-
skih podjetij, 55®/o gradbenih podjetij in le 36»/« s področja uslužnostnih de-
javnosti. Kaj je z ostalimi?
Verjetno gre v precejšnji meri za uzakonjenje obstoječega stanja. Različne
raziskave so namreč pokazale, da je znatno število podjetij, kjer imajo odločilno
besedo v zvezi z delitvijo dohodkov tako imenovani vodilni ljudje, ali upravna
linija, t. j. direktor, vodje obratov in mojstri. V določenem delu statutov je
npr. vse o pravicah delavcev praktično prepisano iz devetega člena Ustave
SFRJ in niče.sar več. Spet drugje so v.se pravice delavcev zreducirane na pravice,
ki izvirajo iz delovnega razmerja in so določene s pravilnikom o delovnih
razmerjih itd. Na .splošno je v statutih malo govora o neposrednem proizvajalcu
in njegovih pravicah. V večji meri so obdelane kazni z vsemi vrstami sankcij.
Toda, če vsaj v statutih niso zagotovljene osnovne, z Ustavo določene pravice
samoupravljalcev, potem je situacija v praksi verjetno še slabša. Možna razlaga
takega stanja bi bila, da gre v bistvu za nerazrešen konflikt med klasično hie-
rarhično shemo proizvodnje in pa še premalo izdelano shemo organizacije pro-
izvodnje v pogojih samoupravljanja. Ce bi v statutih dali samoupravljalcem
pravico, da organizirajo proizvodnjo, da delijo dohodek, da zagotavljajo razšir-
jeno reprodukcijo itd., in tudi zagotovili način, kako to pravico uresničujejo,
potem seveda klasična hierarhijsko organizacijska shema pade, ne more več
vzdržati. To ima svoj odraz tudi v nekaterih statutih: nekatere pravice, ki so
delavcem zagotovljene v splošnih določilih so v nasprotju z določili o pri-
stojnosti različnih organov ipd. Na o.snovi izvršene analize smemo trditi, da so
marsikje zavestno ali instinktivno ta konflikt rešili tako, da so neposrednega
proizvajalca okrnili pri njegovih samoupravnih pravicah, ki mu jih zagotavlja
Ustava in ki bi jih morali konkretizirati statuti. S tem pa so se v bistvu odločili
za korak, ki praktično vodi v stagnacijo samoupravljanja in reafirmacijo kla-
sične sheme upravljanja in vodenja proizvodnje. Kot zanimivost velja navesti,
da ta princip organizacjie v proizvodnji vse bolj opuščajo že tudi v nekaterih
kapitalističnih deželah, torej tam, kjer se je prvotno oblikoval.
Nastane vprašanje, kdo v tistih podjetjih, kjer statuti tega niti ne omenjajo,
odloča o vprašanjih na katere se nanašajo navedene pravice? Teoretično je
seveda mogoče, da gre samo za spodrsljaj, da so namreč na to določilo pozabili,
da pa bodo v praksi odločitve s teh področij prepustili neposrednim uprav-
Ijalcem. Toda še verjetneje je, da so te odločitve prepuščene nekomu drugemu,
ki odloča v imenu delavcev ali za delavce, ne pa delavcem samim. Pi-avniki
sicer pravijo, da kar ni prepovedano, je dovoljeno. Vendar je to za uveljavljanje
določenih pravic v praksi premalo. Seveda pa bi bilo treba to vprašanje še
dodatno raziskati, da bi bili zaključki v celoti veljavni.
Posebej nas je zanimalo, za katera vprašanja statuti predvidevajo, da delavci
odločajo nepo.sredno. Kot obliki nepo.srednega odločanja .smo upoštevali refe-
rendum in zbor kolektiva oziroma enote. Dobili smo naslednje podatke (nava-
jamo samo tiste kategorije, ki se ponavljajo pogosteje):
173
Določilo, da zaposleni odločajo neposredno o ostalih vprašanjih kot npr. o
gradnji .stanovanj, o raznih reorganizacijah, o investicijah, ki gredo iz čistega
dohodka na račun osebnega dohodka, o zaključnem računu ipd., se v statutih
pojavljajo le v posameznih primerih.
Uslužnostnih dejavnasti v primerjavo nismo vključili, ker je v glavnem v nji-
hovih statutih le splošno določilo: odločajo neposredno o vseh vprašanjih poslo-
vanja podjetja (32®/o); o konkretnih vprašanjih pa se prav tako govori le
izjemoma.
Navedeni podatki v celoti najbrž niti ne potrebujejo več komentarja. Zadostuje,
da si jih ogledamo in o njih razmislimo. Potreben pa je temeljit dogovor o
družbeni akciji pred sprejemom statutov. V tem smislu bi verjetno kazalo izde-
lati določeno shemo zahtev, o katerih pravicah oziroma dolžnostih bi morali
statuti delovnih organizacij govoriti in delovne organizacije opozoriti, da morajo
biti v statutih nakazane možnosti realizacije teh pravic in dolžnosti. Ob tem se
bo verjetno postavilo vprašanje o razmejitvi med odločanjem delavskih svetov
in kolektiva v celoti, se pravi, o čem odloča referendum oziroma zbor kolektiva
in o čem delavski svet. Gre v bistvu le za eno, namreč, kako pritegniti kolektiv.
Ce je zagotovljeno, da pride do izraza mnenje celotnega kolektiva, potem je
vseeno, ali odloča kolektiv v celoti ali le delavski svet.
Drugačna pa je situacija, če delavski svet nima izdelanega postopka konzultacije
kolektiva pred sprejemom neke odločitve. V tem primeru gre več ali manj le
za mnenje tistega dela kolektiva, ki je včlanjen v DS, ne pa za mnenje celotnega
kolektiva. V taki situaciji bi bilo seveda treba zagotoviti sodelovanje kolektiva,
zagotoviti, da bo predloge članov kolektiva kdo obravnaval in nanje odgovarjal
in obratno, da jih bodo organi upravljanja konsultirali pred odločitvijo ne pa,
da jih bodo obveščali o že sprejetih sklepih.
V statutih najdemo dva načina opredeljevanja vsebine referenduma: ali je
določena konkretna tematika, ki smo jo npr. že našteli, ali pa je določeno, da
lahko zahteva referendum delavski svet, določeno število članov kolektiva ipd.
174
Verjetno ustrezata obe rešitvi, če se le druga ne izrodi v to, da nekdo —
pa četudi organ samoupravljanja — odloča o čem naj se kolektiv
izreče z referendumom in o čem ne. Prav tako v statutih skoraj ne najdemo
besede o potrebnih pripravah za referendum. Običajno sta predvideni le dve
možnosti odgovorov: »za« ali »proti«. Postavlja se pa vprašanje, zakaj se opre-
delijo tisti, ki pravzaprav ne vedo zakaj gre, ki jim problematika ni tako
jasna, da bi lahko zavzeli neko lastno stališče. Ce se morajo odločiti za eno
ali drugo, potem je verjetno, da se odločijo na osnovi slučajnih vplivov. Statuti
bi morali zagotoviti tako obliko referenduma, ki bi omogočala kontrolo, koliko
je tistih, ki nimajo last,ncga mnenja. To bi bila verjetno možnosit tretjega
odgovora: »ne vem«, »neodločen«, ali kaj podobnega.
Razumljivo je, da se navedene pripombe nanašajo na izvedbo referenduma, kot
je o njem govora v statutih. Bistveno za referendum je priprava. Ce priprava
ne bo zadíxstna, če delavci o problemu ne bodo imeli lastnega mnenja, če se
bodo odločali na ovsnovi slučajnih vplivov, če se ne bodo zavtxlali posledic
svoje odločitve, se lahko referendum sprevrže v najbolj nedemokratičen način
izsiljevanja določenih odločitev.
V tem smi.slu bi bilo verjetno smotrno postaviti neke okvirne zahteve do
vsebine statutov. Delovne organizacije naj sicer same najdejo ali izberejo
najbolj.šo rešitev za njihove prilike, treba pa bi bilo nakazati nujno.st, da čim
točneje in konkretneje opredelijo v svojih .statutih vsaj tiste pravice, ki jih
delovnim ljudem zagotavlja Ustava. Lahko predpostavljamo, da bo v tistih
organizacijah, ki tega ne bodo naredile, prej ali slej prišlo do večjih ali
manj.šiih kriz, ko .че bo ob či.slo določeni problematiki pokazala pomanjkljivost
statutov in bodo delavci hoteli uveljaviti upravljalske pravice.
Konkretizacija teh pravic in dolžnosti ter iskanje najprimernejših oblik njihove
realizacije, bi pomenila nadalnji korak v razvoju samoupravljanja in rušenje
mezdnih odnosov v delovnih kolektivih; prav tako kot njihova nekonkretizacija
pomeni v bistvu možnost stagnacije samoupravljanja, njegovo vsebinsko siro-
mašenje in izroditev v svoje nasprotje.
Seveda pa je samo razpravljanje o tem premalo. Potrebna je hitra in učinkovita
družbena akcija, če hočemo da bo samovoljo posameznikov res zamenjalo
demokratično odločanje vseh prizadetih.
Nadalje nas je zanimalo, kat<?re pravice in dolžnosti, razen ti.stih, ki so delovnim
ljudem dane z Ustavo, statuti delovnih organizacij še navajajo. Pri <tem smo
bili pozorni zlasti na tiste pravice in dolžnosti, ki so neposredno razvidne že
iz pozitivne zakonodaje. Tako npr. nismo posebej obravnavali pravic kot je
npr.: da je voljen in da voli; da ima pravico do socialnega zavarovanja, pla-
čanega dopusta ipd.
Ce.od vseh pravic, ki so delovnim ljudem zagotovljene v statutih odštejemo
tiste, ki jim jih zagotavlja Ustava in one, ki jim jih zagotavlja zakonodaja,
potem ostane še zelo malo. Oglejmo si katere pravice in dolžnosti še dajejo
statuti delovnim ljudem. Najprej pravice. Navedli bomo samo tiste, ki se
pojavljajo pogosteje — za industrijo in gradbeništvo ter uslužnostne de-
javnosti (v "/u):
175
Posamezno se pojavljajo še nekatere pravice. Tako se npr. le enkrat pojavi
pravica da predlaga vodjo delovne enote, da imajo žene in invalidi posebne
pravice itd. Omeniti velja, da navajajo statuti industrijskih podjetij precej
več pravic delovnih ljudi kot pa statuti gradbenih in uslužnostnih podjetij.
Zanimivo je, da samo en statut govori o temu, da imajo delavci pravico urejati
medsebojne odnose.
Kot je razvidno iz navedenih podatkov, daleč največ statutov na vseh področjih
dejavnosti navaja, da imajo vsi delavci pravico dajati mnenja, predloge in
pripombe v zvezi z različno problematiko podjetja, ponekod celo, da imajo
pravico kritizirati nepravilnosti. So pa le redki statuti, v katerih so tudi
določila, kdo mora te predloge obravnavati, nanje odgovarjati — v kakšnem
roku itd. Na splošno lahko rečemo, da je največja hiba statutov prav to, da
v njih ni predviden način realizacije posameznih pravic delavcev.
V pomembno večji meri kot statuti predvidevajo realizacijo pravic, pa pred-
videvajo dolžnosti delavcev. To velja zlasti za tiste dolžnosti, ki govorijo o
o odnosu delavca do podjetja. Za taka določila imajo nekateri statuti
tudi do 15 členov, ki podrobno obravnavajo vso kadrovsko politiko. Med
dolžnostmi, ki jih statuti nalagajo zaposlenim, se pogosto pojavljajo (v ®/o):
O.stale dolžnosti, ki jih statuti še navajajo, smo obravnavali že na drugih
mestih, ali pa se pojavljajo le posamezno. Na splošno statuti zelo malo govorijo
o urejanju odnosov med članik kolektiva, o odnosih na delovnem mestu, o
rekreaciji itd. Kaže, da je bil ogromen trud, ki je bil vložen v izdelavo statutov,
usmerjen predvsem v obdelavo odnosa delavec — delovna organizacija, manj
176
pa v obravnavanje odnosov med delavci samimi. To pa gotovo ni slučajno,
ampak je verjetno odraz sedanjega stanja, ko redka podjetja skrbijo tudi za
odnose znotraj kolektiva, ne pa samo za tehnologijo. Pri tem seveda pozabljajo,
da je človek osnovni faktor v proizvodnji, da človek usmerja in kontrolira
proizvodnjo. Zato se pogosto zgodi, da investicije v materialne osnove dela
nimajo tistega učinka, kot bi ga pričakovali.
Samovolja določenih posameznikov, neupoštevanje osebne iniciative, avtori-
tarnost namesto sodelovanja ipd. so gotovo osnovni vzroki, ki zmanjšujejo
delavčevo delovno motivacijo, njegovo osebno zadovoljstvo in iniciativnost ter
samostojno mišljenje. Ne moremo trditi, da so v vseh statutih delovnih orga-
nizacij omenjeni problemi pozitivno rešeni. Večina statutov to problematiko
načenja, so pa tudi taki, ki jo sploh ne omenjajo. Nekateri pa jo tudi rešujejo.
Slovenska oblika impresionizma v delu
vana Groharja
Janez Pirnat
Na prvi pogled izgleda, da predmet tega sestavka ni več sodoben. V središču
pozornosti je bil v letih po prvi vojni. O poreklu .slovenskih oblik likovne
umetnosti so takrat zavzeto razpravljali z različnih stališč. Da izid teh razprav
ni bil dokončen, nas opozarja kritika, ki jo je doživel slovenski impresionizem
po drugi vojni (leta 1949), ko je bil označen kot »zapoznela moda«, prevzeta
od francoske in nemške umetnosti. Vprašanje prevzemanja, preoblikovanja
in samostojnosti oblik, je danes še vedno živo. V tej zvezi se pogosto pojavljajo
trditve in očitki med umetniki in v pisanju o umetnosti. Poskus, ponovno
spregovoriti o slovenski obliki impresionizma, je lahko upravičen; v določenem
smislu tudi zato, ker imamo različne predstave o pojmu »internacionalne
umetnosti« in ga uporabljamo v vseh mogočih pa tudi nemogočih zvezah
Ce sploh hočemo ohraniti temu pojmu kak pomen, bi bilo potrebno omejiti
njegovo vsestransko uporabnost in ga nekoliko ostreje določiti.
Pri tem poskusu bomo izšli iz domneve, da obstajajo zakonite zveze med notranjo
organizacijo umetnine — njeno obliko stila — in določeno situacijo stvarnosti.
Razumljivo je, da načelno ne moremo izvzeti iz določene stvarne — zgodovinske
situacije nobene okoliščine, da gre torej za celoten sklop med seboj povezanih
okoliščin. S tem je iskanje »pravih zvez« precej otežkočeno, če ne izhajamo
hkrati iz predpostavke, da temelji družbenost iia enakosti v občutkih
med ljudmi.' Doživljanje likovne umetnosti je v prvi vrsti čutno doživljanje,
torej doživljanje oblik, zato bi moralo biti tudi razumevanje umetnosti v prvi
vrsti razumevanje oblik — stila. Ce izhajamo iz posebne oblike (slike itn.), ki
* Navezujemo se na Leninove opombe k Feurbachovi knjigi o Leibnitzovi filozofiji,
kjer govori o nerazdružljivosti mišljenja in jezika. — V.I.Lenin: »Filozofske sveske«,
Kultura 1955 — Beograd.
177
na nas učinkuje, iščemo tedaj tiste zveze vzajemnega učinkovanja med posa-
mičnim in splošnim, ki določajo obliki pomen. Opredelitev pomena je namen
tega iskanja.
Vprašanje stilnega obrata od meščanske umetnosti 19. stoletja k impresionizmu
za nas ni tako zanimivo. To spremembo v slovenski umetnosti si je kar preveč
lahko razložiti z vplivi od zunaj, kjer je prišlo do obrata tri desetletja prej.
Bolj zanimivo pa je vprašanje avtohtonosti slovenskega impresionizma, vpra-
šanje, če smo z njim dobili specifično obliko, ki jo tudi površno vzeto — ni
mogoče izenačiti s francosko ali nemško. Osvetlitev porekla in pomena te oblike
je glavni namen našega posku.sa.
S tem, da smo izključili obravnavo splošnega stilnega obrata in se odločili
za raziskavo porekla in pomena naše oblike impresionizma, je hkrati jasno, da
nas zanima predvsem tisto, kar je umetnik prejel kot pojem predstavljanja
od prejšnjih generacij in kako se je v njem razvijal ta pojem dalje.^ Domnevamo
torej, da predpostavlja obstoj slovenske oblike impresionizma zvezo z določenimi
kolektivnimi izkušnjami našega ljudstva, predvsem z načinom gledanja, z na-
činom doživljanja stvarnosti. S tem smo razvili za naš primer uvodno postavko
o enakosti v občutkih med ljudmi, na katerih temelji družbenost.
Slovenski impresionizem je bil v začetku 20. stoletja nov pojav le glede na našo
kulturno sredino. Ce smo kljub temu prepričani, da je naša oblika impresio^
nizma tako samosvoja, da vzdrži primerjavo celo s francosko, potem časovni
zaostanek ne more biti značilen za avtohtonost na.še oblike. S prepričanjem, da
je bil slovenski impresionizem »nov pojav« oziroma »zapoznela moda«, si ne
moremo zadovoljivo razjasniti vprašanja o avtohtonosti na.še oblike.
Precej upravičeno lahko domnevamo, da bo prišlo v .sodobni kritiki in publi-
cistiki do raznovrednotenja kriterijev kot so: »najnovejši pojav«, »novo od-
kritje«, »najnovejše dognanje«, »drzen eksperiment« ipd. Z njimi je določeni
obliki priznano prvenstvo, prav nič pa je ne odvezuje od njene nadaljne
usode, v kateri lahko postane oblika »zapoznela moda« ali pa ostane »priznana
vrednota«.
Ko je razpravljal o vzrokih za spremembo stila je zapisal H. Wölfflin, da so se
pojavile za umetnika nove možnosti stila le zato, ker je imel za seboj že toliko
starih možnosti.^ V skupne izkušnje sodijo torej na eni strani tiste možnosti, ki
jih je umetnost določene skupnosti že izčrpala, na drugi pa tiste oblike, ki so
nastale kot splošna posledica človekovih proizvajalnih oziroma delovnih odno.sov
do prirode.'' Hkrati z ustvarjalnimi odnosi, s katerimi spreminja določena skup-
nost strukturo prirode tudi doživlja- stvarnost na določen način. Na določen
način doživeta stvarnost predstavlja tedaj skupno izkušnjo v širšem smislu in
nanjo se navezuje tudi umetniška dejavnost.
Zdi se, da je razlikovanje med splošnimi in posebnimi izkušnjami še celo
potrebno, če obravnavamo pojav slovenskega impresionizma. To kar je prejel
kot posebno — umetniško tradicijo od našega meščanskega slikarstva v 19.
stoletju, ne bi mogli imenovati do kraja izč-rpano možnost. Pojem predstavljanja,
^ H. Wölfiin: »Kunstegeschichtliche Grundbegiife«. — Abschluß, 3. Das Warum der
Entwicklung. (Pojem predstavlja — Darstellungsbegriíf).
' Prav tam.
' Primerjaj Henry Lefebvre: »Contribution à l'esthetique«. Prevod: »Prilog estetici«
Beograd 1957, str. 52.
178
ki ga je zapustilo to slikarstvo je bil verjetno prešibek, da bi ga lahko impre-
sionisti razvijali dalje. Zato domnevamo, da se njihove predstave — vsaj v
začetku — niso navezovale na po.sebno — umetni.ško tradicijo, ampak na tiste
splošne izkušnje našega ljudstva, ki so se kot posledica aktivnega razmerja
do pokrajine odrazile naknadno v načinu gledanja, v načinu doživljanja te
pokrajine.
I.
Kot strnjena skupina s skupnim slikarskim nazorom, so impresioni.sti prvič
močno izstopili iz povprečja na II. sloven.ski umetniški raz^stavi v Ljubljani
leta 1902.® Meščanska kulturna javnost je ta nastop odklonila. Negativno sta-
lišče do del mladih umetnikov, je temeljilo na dveh splošnih ugotovitvah: prva
je, da to slikarstvo ni slovensko, ni narodno; druga pa, da je preveč pokrajin-
skih slik. Omejimo se zaenkrat na drugo ugotovitev.
»Kdor si ogleda razstavo le površno, vidi, da prevladujeta na njej posebno še
dva žanra upodabljajoče umetnosti: pokrajina in pokret. Pokrajin je letos abso-
lutno in relativno več nego jih je bilo pred dvema letoma ... Ali se ne zdi
kakemu umetniku samemu, da so npr. pokrajinske slike s samim drevjem že
nekoliko monoton.ske?-«°
»Vobče bodi rečeno, da se zdi gledalcu razstava podobna slikar.sko-umetniški
šolski razstavi. Preveč enakih motivov! Drevesa, hiše, vasi, to se ponavlja vedno
in vedno ..
Ob teh ugotovitvah bi omenili, da je Jakopič pripi.soval pokrajini vlogo v pre-
obratu naše umetnosti in iz tega izvajal sklepe na posebnost .sloven.skega impre-
sionizma". Ohranjen avtobiografski podatek nam priča, da je tudi Grohar
smatral pokrajine za poglavitni vzrok svojega slikarskega preobrata."
Sprememba v razmerju umetnika do narave, ki se je pojavila z impresionisti
na prelomu stoletja je bila enotna: kot na »šolski razstavi« je bila več kot očitna
v smislu izbire — »preveč enakih motivov«. Vendar se meščanska kritika ob
II. razstavi ni omejila le na očitke v pogledu izbire — drevesa, hiše, vasi, to se
' Prvo slovensko umetniško razstavo 1. 1900, je javnost pozdravila. O njej so pisali
vsi takratni časniki in revije. Med 32-timi razstavljale!, skupina impresionistov še ni
tako močno izstopala. Razstava je v celoti izvenela kot narodna manifestacija na tem
področju.
« Iz kritike v LZ 1902, str. 714. Kritik pod šifro — A. A.
' Iz nadaljevanja iste kritike na strani 788.
" Dr. Izidor Cankar citira Jakopiča v članku »Jakopičeve skrivnosti« (»Jakopičev
zbornik« 1929 str. 20): »Mislim, da mora biti naš značaj drugačen, nego je značaj
nemške ali francoske umetnosti... Drugi pogoji, druge posledice. Pokrajina odločilno
vpliva na značaj naroda in njegove umetnosti.«
' Odlomek iz Groharjeve avtobiografije se glasi: »...Od tam (iz Gradca) sem šel v
Monakovo, kjer sem bil pri Ažbetu in sem poleg tega kopiral v »Stari pinakoteki«.
To je vplivalo dolgo name. Sele ko sem se zadnjič leta 1900 vrnil iz Monakovega v
Ljubljano, jel sem se počasi otresati prejšnjih vplivov. Kaj je bilo vzrok? Mislim, da
največ pokrajine, ker ravno s temi se je začel pri meni preobrat...«
Dr. J. Regali: »Ivan Grohar« DiS 1911, str. 240.
179
ponavlja vedno in vedno, ampak je branila tudi stari pojem predstavljanja
pokrajine:
»... Oni, ki žele uživati prirodo, radovati se nad lepimi razgledi, pohajati lepe,
zanimive kraje, takih šteje naše občinstvo obilo, spominjam le na beg meščanov
v letovišča, na moderno turistko — iščejo pa velike, obširne razglede, mogočne
gorske pokrajine, rekel bi heroizem prirode. Takih stvari pa razstava ni
nudila.«"'
Ce se spomnimo krajin iz 60-ih, 70-ih let preteklega stoletja, ki sta jih slikala
Perenhart in Karinger, bi jih težko lepše označili: to so veliki, obširni razgledi,
mogočne gorske pokrajine. Heroizem prirode je bil tedaj pojem predstavljanja,
kateremu se je podrejala tako izbira kot tudi način predelave naravnih predlog.
Ce so nastopale v tem slikarstvu figuralne skupine (najbolj pogo.4to je bil to
pastorale), jih je slikar pomanjšal do neznatno.sti; kadar je podajal predmete,
ki jih je v pokrajini ustvaril človek, so bile to največkrat razvaline. Slikar je
tako podrejal predmete .svoji pred.stavi. da bi kar najbolj izrazito prikazal njen
pojem — mogočnost naravnih .sil — heroizem prirode.
V luči kritik ob II. razstavi nam postane dovolj razumljiva sprememba umet-
nikovega odnosa do pokrajine — vsaj kar zadeva nov način izbire predmetov.
Preostane nam tedaj, da .se podrobneje seznanimo z načinom predelave naravnih
predlog in se tako skušamo približati novemu pojmu predstavljanja pokrajine.
Pri tem se ne bi zaustavljali s pojasnjevanjem samega impresionističnega na-
čina podajanja, na katerega so .se naši slikarji navezali in ki je v strokovni
literaturi formalno opredeljen. Moramo pa opozoriti na podrobnost v zvezi
s primerjavami med francoskim in slovenskim impresionizmom. Kar zadeva
pokrajin.sko slikai'stvo obstajajo namreč opazne razlike v stilnih spremembah
od novoklasične oziroma romantične tradicije 19. stoletja k realizmu oziroma
impresionizmu. Po Bernardu Dorivalu povzemamo, da je francoska pokrajina
že v 30-ih, 40-ih letih preteklega stoletja postala predmet slikanskega preokreta
od romantizma k realizmu. Ta pokrajina je z deli romantičnih, obenem pa že
realističnih .slikarjev Barbizonske šole, povzročila odločilen odklon od novo-
klasične tradicije (Joseph Vernet) ter s slikarstvom Théodora Rousseauja po-
stavila temelje realizmu v francoskem slikarstvu. Od tod teče neprekinjena,
stopnjevana tradicija krajinarstva preko Couberta, Corota do Moneta. Razen
osrednje razvojne smeri ima Francija še celo vrsto slikarjev, ki so še pred
impresionzimom odkrivali nove posebnosti, tančine in podrobnosti domače
pokrajine. To .so Millet, Daubigny. Hervier, Cals. Lepin, Bondin, Ravier itd.
Delo francoskih impresionistov je tedaj nadaljevanje velike tradicije fran-
coskega pokrajinskega slikar.stva. Impresionizem ni pomenil začetka neroman-
tičnega doživljanja pokrajine, ampak njegovo nadaljevanje in poglobitev. Po-
kazal je, da v slikarjih še vedno živi strastno zanimanje za naravo in za živ-
ljenje, ki se doživlja najbolj neposredno, za sodobnost."
Medtem, ko so se v Franciji postopoma odvijale spremembe med romantičnim
in neromantičnim doživljanjem pokrajine okoli pol stoletja, je prišlo pri nas
I. E'ranke: »Slovenska umetnost« Slovan 1902.
" Bernard Dorival: »La peinture Française«. Prevod »Francosko slikarstvo«. Mladost,
Zagreb 1959.
180
do obrata brez pravega prehoda, ki ga predstavlja v francoskem slikarstvu
realistična tradicija. V našem slikarstvu je bila afirmacija neromantično poj-
movane pokrajine nepričakovana, zato je učinkovala svojsko in je spričo ne-
katerih splošnih okoliščin, nujno dobila poudarjene predznake.'-
Splošna ugotovitev, da se v slikarstvu slovenskih impresionistov monotono po-
javljajo drevesa, hiše, vasi, velja na splošno tudi za Groharjevo pokrajinsko
slikarstvo. Nekoliko bolj natančen pregled Groharjevih motivov, predvsem pa
način njihove slikarske predelave pa kaže navezanost na določen pomen teh
motivov, ki bi ga skušali podrobneje opredeliti.
Ko je Grohar začel slikati Pomlad je to sporočil Jakopiču v pismu iz Lukovice
dne 30. 4. 1903:
»Pričel sem tri slike, portrê in dve pokrajini, v kratkem jih bom še več. So lepe
stvari, no pa kaj bom o tem pisal, saj so povsod pod božjim solncem, samo
narediti je treba. Jaz se nadjam, da bom en par dobrih stvari napravil, z naj-
boljšo voljo sem začel študirati posebnosti tega ozračja. Je precej razlike med
tem in onimi kraji, kjer sem bil.'^ Tu je vse bolj težko in ni toliko finih nians,
kakor tam. To pa je tudi dobro za spremembo, se človek vsaj nauči, da se vsako
stvar namala, če bi tudi hudid bil. On, mislim, je posebno interesanten. Kako
pa ti kaj napreduješ? Ali si že kaj dovršil? Vreme je sicer bolj malomestno,
pa že gre. Prav za prav, če bi tako ostalo tudi bi ne bilo napačno, bi si naslikal
pač oblačni dan, kar bi tudi ne bilo ohne.«'^
Gornja pojasnila o podnebnih okoliščinah so dovolj zanimiva. Svetloba, ki
prodira skozi tanke plasti oblakov in enakomerno zataplja pokrajino, jo omo-
gočila svojsko enovitost slikane površine, ki je postala značilna za Groharjevo
kasnejše delo. Upoštevanja vreden je tudi podatek, da je potekalo intenzivno
delo na treh slikah v daljšem obdobju, kot bi to pričakovali od slikarja, ki je
veljal za »čistega« impresionista. Naslednje pismo iz Lukovice ima datum
31. 5. 1903:
»... Jutri bom portre dovršil in do konca tedna pa upam, da bosta dve večji
pokrajini gotovi in to mislim, precej dobri. Tako bom vsaj nekaj imel od le-
tošnje pomladi..
Premik v razmerju do pokrajine se kaže tudi v literaturi naše Moderne. Istočasen
pojav sorodnih teženj v dveh vejah slovenske umetnosti kaže, da so zato obstajali
določeni objektivni pogoji. Slovensko ozemlje je postalo v tej dobi dejansko predmet
navskrižnih interesov evropskih velesil. Njihov interes je veljal poudarjeni zemlje-
pisni, politični in strateški važnosti tega ozemlja. Velesile so si nasprotovale glede
bodoče pripadnosti našega ozemlja, bile pa so si edine v tem, da za bodočo usodo
slovenske zemlje ne more biti merodajna samoodločba slovenskega naroda. Interes
velesil je bil tako tesno povezan s težnjo, ki je zanikala slovensko narodno samo-
bitnost prav na ozemlju, ki tvori organski del te samobitnosti. Temu močnemu
zunanjemu raznarodovalnemu pritisku je nudila občutljivost naših umetniških oseb-
nosti ustrezen odpor, ki nam do neke mere pojasnjuje, da je imelo pokrajinsko sli-
karstvo poudarjeno »nacionalno noto« o kateri je pisala celo dunajska kritika ob
razstavi leta 1904. Bolj razumljiva je tudi značilnost, da so bile skupne poteze zgodnjih
del naših impresionistov močnejše od individualnih razlik.
" Grohar misli na pokrajinske motive v Slovenski Benečiji, kjer je slikal neposredno
po izpustitvi iz zapora.
" Vse besede podčrtal Xìrohar. Pismo iz Jakopičeve zapuščine.
Pismo iz Jakopičeve zapuščine.
181
v prvi vrsti velja podčrtati, da nam Groharjeva pisma iz Lukovice nakazujejo
usmerjenost njegovega slikarskega interesa. Ta poteka od najboljše volje, da se
študira posebnosti določenega ozračja k misli, za katero je posebno intere-
santno prav tisto, kar se ostvaritvi zoperstavlja (če bi tudi hudič bil). V tem
oziru ustreza Groharjev slikarski iriteres Jakopičevi opredelitvi slovenskega
impresionizma: izhodišče umetniškega prizadevanja je opazovanje življenja,
kakor se kaže v naravi in njenih pojavih. To pa vodi umetnika neizogibno do
tega, da začne polagati vso težo na bistvo umetnosti kot jo on pojmuje in zato
izloča vse kar je postranskega.^^ Groharjevo zadovoljstvo ob tem, da bo nekaj
imel od pomladi leta 1903, je lahko sledilo samo zavesti, da je precej dobro
realiziral predstavo pokrajine, kot jo je sam pojmoval. Razumljivo je, da razlage
pomena njegovega pojma predstavljanja ne moremo terjati od slikarja, ampak
da jo lahko iščemo tam, kjer je njegov pojm pokrajine učinkoval.
Nemški kritik je zapisal ob Groharjevih delih na dunajski razstavi leta 1904:
»Pravilno v delu kakor kak Segantini, toda z lopato namesto lopatico, dela
Ivan Grohar. Ta pastozna tehnika daje krasne efekte, ki skoro nikoli ne delajo
sile nežno melanholičnemu občutju. Naravnost sijajno deluje ta manira na
primer v sliki: »Spomladi«. Kaos barv, predelan z lopatico, zgleda na distanco
kakor s cveticami posejan travnik?«"
V kontek.su citiranega odlomka dobi Groharjeva predelava kaasa barv z lopatico
take predznake, ki so različni od tehnično slikarskih. Na videz gre sicer za
razliko med slikarsko tehniko in med razpoloženjskimi učinki. Zanimivo je, da
se isto nasprotje ter podobne opredelitve slikai-ske tehnike in njenih učinkov,
ponavljajo po vr.sti še v štirih ocenah Groharjevih del na dujnaski razstavi:'"
Njegova pastozna tehnika je značilna po svojem kontrastnem čudnem nametu
z lopatico, ki je v bližini jedva znosen in se razlikuje od Segantinijeve —
Grohar nima mojstrove lahke, gibčne roke — to je grobo delo — 2 lopato
namesto lopatico. Pustimo ob strani vrednostne sodbe in se, tudi glede oprede-
litve učinkov slikarske tehnike, omejimo zgolj na konstatacije nemških kri-
tikov: Prvi govori o nežnih barvnih vplivih, drugi piše o nežnih barvnih ob-
čutjih, ki spominjajo rm Sisleya, tretjega spominjata Groharjevi sliki na pre-
proste poljske cvetice.
Ce opazujömo v navedenih ocenah dunajskih kritikov obliko, v kateri se po-
javlja nasprotje med Groharjevo slikarsko tehniko in njenimi učinki, se nam
vsiljuje asociacija podobnega razmerja, kot ga opazimo na pokrajini, ki je
postala predmet človekovega grobega dela. V tem .smislu bi lahko vzpostavili
zvejo med Groharjevim odnosom do realne predloge slike in med tistimi sploš-
nimi izkušnjami, ki se kot po.sledica delovnega razmerja do pokrajine, odražajo
naknadno v načinu gledanja, v načinu občutenja pokrajine. Zdi s^, da ni po-
trebno znova utemeljevati spoznanja, da so ljudje obdelovali zemljo in ji s tem
Iz članka: »Spomladanska umetniška razstava« 1911. »Jakopič v besedi«, str. 42.
" Odlomke iz dunajskih kritik je prevedel dr. F. Vidic v spisu »Spomini na Ivana
Groharja« ZUZ 192(). Navedeni odlomek je iz časopisa »Reishswehi-« 5. 3. Ш14.
le Piav tam. Navedene ocene so izšle v časopisih:
»Wiener Morgenzeitung« 28. 2. 1904.
»Neus Weiner Tagblatt« 29. 2. 1904.
»Fremdenblatt« 8. 3. 1904.
»Zeit« 28. 2. 1904.
182
vtisnili svoj pečat, še predno so v umetnosti izrazili hkrati svoj odnos do zemlje,
svojo moč nad njo in svoje družbene odnose."
Neposredne asociacije na grobo delo, ki so se pogosto pojavljale v opredelitvah
Groharjeve predelave kaosa barv z lopatico, uvajajo pomen njegovega jwjma
predstavljanja pokrajiner»Sto njiv je na položni rebri njegove slike, sto jarkov
in brazd, sto razorov in črt in barv... Lepa je samo silna, enotno uglašena
človeška individualnost, vse drugo je indiferentnovst sama.«-" V navedenem
odlomku, ki ga je zapisal dr. Ivan Priajtelj leta 1905 ob Groharjevi Pomladi,
je še bolj očitna zveza med strukturo slike in strukturo pokrajine, ki jo je pre-
obrazilo .človeško delo. Z dragimi besedami bi lahko rekli, da se je kazal Gro-
harju smisel pokrajine v poljskem delu. Njegova slikarska individualnost je
postala enotno uglašena tedaj, ko je način predelave kaosa bai-v, ustrezal .smislu
neštetih njiv, rebri, jarkov, brazd in razorov.
Obravnavane ocene kažejo, da so učinkovale pokrajine, ki jih je ustvaril Grohar
po Pomladi 1903, s svojskim načinom predelave kao&a bai-v — z osebno obliko
stila. Po smislu se ta oblika navezuje na skupne izkušnje našega kmečkega
ljudstva in ne na predstave, ki so jih zapustile prejšnje generacije sloven.skih
slikarjev. Ugotovljeno poreklo Groharjeve oblike stila, razumljivo, izključuje
romantično pojmovanje pokrajine, hkrati pa nas opozarja, kje lahko iščemo
razlike med francosko in našo obliko impre.sionizma. Enotni zaključki kritik ob
II. slovenski umetniški razstavi, ki so impresionistom oponašali preveč enakih
motivvv, do neke mere dovoljujejo posplošitev opisane zveze, ki bi sicer veljala
le za Groharjevo slikarstvo. Potrebno pa je dodati, da je posplošitev omejena
s časom, v katerem se je pri nas razvijal obrat od romantičnega k neroman-
tičnemu pojmovanju pokrajine. Tej spremembi ustreza tako imenovano »škofje-
loiïko obdobje« našega impresionizma.
Ce se nam razkriva pomen Groharjevega pojma predstavljenja pokrajine z
delom na polju, mora pomen ustrezati določenim procesom v razvoju Grohar-
jevega doživljanja pokrajine. To domnevamo, ker predpostavljamo, da se pojmi
ne razvijajo »kar tako«, sami od sebe.
Po Stemenovi izjavi Jakopič in Grohar v škt)fjeloškem obdobju »nista nikdar
slikala oba isti motiv, temveč sta imela v naravi vsak svojo simpatijo: Grohar
ni maral gozda, ljubil jó travnike in polje in iskal idiliko; Jakopič nasprotno
pa ilovico in gozd z Ustnatim drevjem zaradi barve.«-' Po Pomladi je Grohar
naslikal v okolici domačega kraja .samo še eno sliko. To je Macesen, ki ga je
slikal med junijem in avgustom 1904 v okolici Sorice. V tem času se je v pismu
pritoževal Jakopiču:
»Tudi je tu isto kakor si omenil, prokleto zeleno, drugače jaz te barve ne vem
označiti. Ravno sedaj bo najslabše, monotono, pusto za umreti. Gotovo v tem
Misel o vlogi, ki jo ima v umetnosti človeško delo je pri nas prvi izrazil dr. Ivan
Prijatelj leta 1918 v članku »Domovina glej umetnik«. Posebej za estetiko razvija
Henry Lefebvre v delu »Contribution à l'esthetique« Marksove misli iz nedokončanega
uvoda v Kritiko politične ekonomije.
Primerjaj tudi M. Gorki »O literaturi«.
Dr. Ivan Prijatelj »Dunajska secesija« 1905 v »Izbranih esejih« II. del, 1953, str. 366.
" Dr. F. Stele: ►>'Ivan Grohar« monografija, DZS 1960, str. 16.
183
času ne pridem nikoli več sem, nekaj pozneje bo zopet boljše. Vendar upam,
da bom z eno (sliko) gotov v štirinajstih dneh, ako ne bo posebno slabo.«--
Grohar je realno predlogo ocenil kot prokleto zeleno, monotono in pusto za
umreti. Na sliki Macesen pa prevladuje topla, zasenčena sončna razsvetljava.
Kot na Pomladi učinkuje ta pokrajina toplo, domače in prijetno. Iz primerjave
vidimo znova, v katero smer je Grohar predelal realno predlogo slike. Njegov
odpor do pokrajine domačega kraja, ki je razviden iz pisma, je slikarski odpor
in je moral biti zelo oseben. Kraj, kjer se je odvijala slikarjeva mladost, je
namreč po splošnih ocenah »lep, zdrav in sproščujoč, po planinski svoj.skosti
eden najlepših naše domovine.«-'' Ce .se ne bi Grohar tako vztrajno držal obljube,
ki jo je zapisal, da gotovo v tem času ne pride nikoli več sem, bi lahko njegov
odpor razumeli kot posledico trenutnega razpoloženja. Po slikah, ki jih je
ustvaril po letu 1904 lahko vidimo, da v okolici domačega kraja ni več slikal,
ohranjeno sestrino pismo pa nam priča, da so bili tudi njegovi obiski vedno
bolj redki.
Groharjevo domačijo na Hejblarjih je postavil oče — Andrej Grohar — kmečki
revež, ki je bil ob sinovem rojstvu še gostač v Sorici. Na kraju, ki je od Sorice
oddaljen uro hoda, je postavil bajto, kamor se je kasneje preselila družina.
Potomci, ki še danes žive na Groharjevi domačiji pravijo, da je moral izkrčiti
še dobršen del gozda, da si j^ pridobil malo travnika za seno in nekaj polja za
posevke. Vedeti je namreč treba, da je bila vsa plodna in zložna zemlja okoli
Sorice v posesti trdnejših kmetov, ki je niso odstopili nikomur niti toliko,
kolikor jo je potrebno, da se na njej postavi hiša. (Se po letu 1945, je moral
mlad vaščan postaviti za svojo družino hišo v vlažni grapi pod Sorico, ker je
na planoti ni mogel kupiti.) Groharjev oče se je moral dodobra zgarati, da si
je poleg bajte izsilil tudi ped zemlje in senožet, da so lahko obstali. Ivanu je
bilo 7 let, ko je oče umrl in mati je ostala sama z dvema otrokoma. Ivan je že
kot otrok pastiril, po dovršenem 14 letu pa hlapčeval in drvaril v Jelovici vse
do 20. leta. Potemtakem ni čudno, da se je dobršen del revščine, ki se je nave-
zoval na to zgodovino, vcepil v otrokovo- dušo in tam ostal za vse življenje.
Dejstvu, da se je kazala socialna ogroženost Groharjeve mladosti v pomanjkanju
obdelane, zložne zemlje, lahko do neke mere pripišemo njegov kasnejši odpor
do vsake divje, zaraščene in nenaseljene pokrajine. Hkrati pa tudi potrebo,
da je iz množice vseh danih izbiral predmete, ki so lahko nadomestili tisto,
za kar je bil prikrajšan v mladosti. Značilnost Groharjeve izbire motivov ali
bolje, usmerjenost njegove pozornosti, se kaže po vrsti že v najbolj zgodnjih
delih: Znamenje, Muca, Starček ob peči, Stopnice v klet, Kmečko ognjišče.
Kmečka peč (2-krat), Zena pri ognjišču. Mož pri peći itd. V dolgi vrsti srečujemo
same zavetne, domače kotičke in prizore. Isti vsebinski odnos najdemo pri na-
božnih slikah (sv. Družina 3-krat, Jaslice itd.). Domala edine izjeme v tem smislu,
so zgodnje krajine (Razvalina vrat 1895, Gorska pokrajina s slapom 1897, Tri-
Groharjevo pismo Jakopiču. Sorica 6. 6. 1904. V Jakopičevi zapuščini.
Primerjaj besedilo monografije »Ivan Grohar« DZS 1960, str. 9.
Pismo se glasi: »Dragi brat!«
Smo se li čisto pozabil eden na druziga — prešlo je polčje minila je jesen in skoraj
bo minula tudi zima pa le še molčimo — pa vendar ker pomlad vse oživi boja tudi
najna serca ogrela da bosta eden drugimu kaj razodela kako se nama kaj godi...«
Pismo Groharjeve sestre Frančiški iz Hejblarjev (Sorica) v Skofjo Loko 28. 3. 1909 iz
Groharjeve zapuščine v NUK.
184
glav 1897 in Triglav s sorske planine 1902). Za pokrajinsko slikarstvo po letu
1903 pa v celoti velja Sternenova izjava, da Grohar ni maral gozda.-' Lepo je
to opazno na delih, ki sodijo med klasične stvaritve slovenskega impresionizma:
Skofja Loka v snegu (Metež), Skofja Loka v snegu. Znamenje, Polje s ko-
zolcem, Ajda, Stemarski vrt. Stara Loka, Cvetoča jablana, V Gorajtah, Vaška
cesta, Na polju (Kozolec), Hribdek.
Ugotovljene zveze med Groharjevim pojmom predstavljanja, načinom izbiranja
motivov ter reakcijami na neposredno okolje v katerem je doraščal, so glede
podatkov sicer točne. Vendar se zdi, da je upravičenost omenjenih zvez v do-
bršni meri odvisna tudi od situacije, v kateri je Grohar ustvarjal po letu 1903.
Posebno mesto, ki ga je zavzemal skupno z ostalimi člani umetniškega kluba
»Sava«, ga je v splošni družbeni situaciji nedvomno družilo z literarnim po-
kretom slovenske Moderne. To izpričujeta tako poročili Ivana Cankarja in
Otona Zupančiča o dunajski razstavi 1904, kot zapis Ivana Prijatelja z razstave
v Secesiji 1905. Domneva o sorodnosti nazora, ki je družil slovstveni in slikarski
pokret naše Moderne, je glede na posamezne osebnosti obeh pokretov poeno-
stavitev, glede na družbeno situaoijo pa omogoča pojasniti splošno vrednost
pomena Groharjevega slikarstva.-"
Groharjev pojem predstavljanja pokrajine se je namreč po letu 1903 v znanih
inačicah razvijal dalje, v Sejalcu 1907 pa se je pojavil kot neposreden predmet
slike. Sprememba dotedanje pomenske strukture v predmet je bistvena in k
vrsti formalnih -značilnosti, ki iz nje izvirajo, se bomo vrnili kasneje. Za zdaj
bi morali odgovoriti predvsem na vprašanje, v kakšnem razmerju je bila
Groharjeva afirmacija dela na polju s itedanjo družbeno situacijo. V tem pogledu
je vredno omeniti, da je izšla Cankarjeva povest Hlapec Jernej iátega leta kot
je nastal Sejalec. Spis, ki je bil označen kot alegorija dobe »... ko bo imel
delavec svoj delež na svojem delu«,^' ima isto pomensko jedro: v zaporednih situ-
acijah hlapčevega romanja od župana do cesarja, se vrste negacije Jernejevega
dela, dokler njegovo delo ne doživi simbolične afirmacije projecirane v pri-
hodnost. Skoraj ne more biti dvoma, da sta oba sočasna pojava moderne
slovenske umetnosti pomensiko ustrezala splošnim socialnim problemom tako-
imenovane »osvobojene« delovne sile propadajočega kmeta: »Razlaščeni kmet
je v dobi velike agrarne krize — v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega
stoletja — tako preplavil delovni trg, da njegove delovne sile ni mogla absor-
Posebej se nam kaže Groharjev odpor do slikanja njemu tujih motivov na sliki
Postonjska jama (1906). Ta slika je nastala po znani Skofji Loki v snegu (Metež) in
po drugi z istim naslovom, ki prikazuje zasnežene hiše v jutranjem soncu. Kljub temu
je Postonjska jama izrazito ponesrečeno Groharjevo delo. Motiv je bil naročen in
slikar ni mogel najti do njega pravega razmerja.
Odlomek iz že navedenega članka dr. Ivana Prijatelja »Domovina, glej umetnik«,
ki govori tudi o razmerju med splošnimi izkušnjami in Cankarjevim doživljanjem
jezika, izpričuje če ne drugega — vsaj sorodnost med prakso in teorijo generacije
naše moderne:
»... Sveto spoštovanje je imel do jezika Cankar, senzacije je doživljal v njem v zvezi
z muziko, logiko in obraznostjo, ki jo je v jezik položilo stoletno delo naših pradedov.
Sploh je imel jezik za največji čudež človeštva, naš jezik za največji umotvor našega
rodu, v katerem je zapisano delo pokolenj, ki se o njem ne govori v nobenem drugem
dokumentu ...«
(Dr. Ivan Prijatelj: »Izbrani eseji« I. del, 1952, str. 574.)
" Prav tam.
185
birati ne Slovenija, kjer je bil kapitalistični način proizvodnje sorazmerno
slabo razvit, in ne cela Avstrija; zaradi tega so velike množice osiromašenih
slovenskih kmetov emigrirale v Ameriko in na Westfalsko.
Problem emigracije slovenskega kmečkega prebivalstva, problem usihanja ko-
renin slovenske nacionalnosti, je navdihnil mnoge Cankarjeve spise in Oton
Zupančič ga je uporabil kot motiv za svojo veličastno pesniško stvaritev
»Duma«.^'^ Zgodovinska in družbenoekonomska ozadja tega procesa so bila
pri nas dovolj izči-pno obdelana.^" Omenimo le, da se je pod vplivom ruske
revolucije 1905 borilo v Avstrija delavstvo za splošno volilno pravico in zako-
nito zavarovanje prav okoli 1907.
Ce .smo sprejeli uvodno postavko, da temelji družbenost na enakosti v občutkih
med ljudmi, potem velja tudi, da »kolikor je človek človeški, torej kolikor je
njegovo čustvo človeško, je potrditev predmeta po nekom di-ugem prav tako
njegov lastni užitek.«'' V našem primeru gre za predmet predstavnega sveta
in tedaj tudi za uživanje te vrste, za estetsko uživanje. Tudi v tem primeru
je človečnost človeka oziroma človečnost njegovih čutov pogoj za uživanje, ki
v stvarnosti ni uresničljivo za vse, v vseh situacijah. Zato je razumljivo, da
pokaže šele podroben pregled določ*ene situacije, kdo lahko in kdo ne more
uživati potrditve predmeta po nekom drugem.
Družbena situacija, kakr.šna je bila na Sloven.skem v prvem desetletju tega
stoletja, v kateri je bila delovna sila propadajočega kmeta dejansko osvobojena
človečnosti, je lahko izoblikovala splošno potrebo po potrditvi dela na polju.
Kolikor bolj se je stvarnost odmikala zadostitvi te potrebe, toliko bolj je ta
potreba postajala predmet predstavnega sveta, predmet določene prihodnosti,
v kateri, bo realizacija potrebe postala uresničljiva. Tako nam premik neke
splošne potrebe iz materialnega sveta v svet predstav — pojasnjuje splošno
vrednost Groharjevega Sejalca, resničnost njegovega pomena glede na situacijo
v kateri jé nastal, učinek tega pomena na oblikovanje predstav o prihodnosti.
Z druge strani pa nam pogoj človečmosti omogoča razumeti omejitve, ki jih
postavlja družbena struktura na.sproti nepo.srednemu učinkovanju določene
splošne vrednosti, nasproti možnostim uživanja potrditve predmeta po nekom
drugem. In slednjič, si na podlagi zveze med »osvobojeno'^ delovno silo pro-
padajočega kmeta ter usihanjem korenin slovenske nacionalnosti, lahko razla-
gamo tudi znani problem slovenstvu v umetnosti, ki je bil tako aktualen ob
nastopu naših impresionistov.
^ Boris Ziherl: »Ivan Cankar in njegova doba« — Članki in razprave, CZ 1948,
str. 229, 238.
Primerjaj — Edvard Kardelj: »Rajvoj slovenskega narodnega vprašanja«, DZS 1957,
7. poglavje.
™ Boris Ziherl: Prav tam, str. 238.
'' K. Marks: »Vse preobračajoča moč denarja« (Marks—Engels: umetnosti in
književnosti« CZ 1950, str. 41.)
186
II.
Sejalec predstavlja po pravici mejnik Groharjevega zrelega ustvarjanja. Spre-
memba dotedanje pomenske strukture pokrajinskih slik v predmet, je toliko
bolj očitna, ker označuje vse pomembne kasnejše figuralne kompozacije: Snope
1909, Krompir 1909, Moža z vozom 1910 in Crednika 1910. Razumljivo, da po-
meni ta slika tudi »vrnitev človeka«, v določenem smislu vrnitev na »izhodišče
okrog leta 1902«, ko je slikal Grohar Grabljice in Pod Koprivnikom?- Cela
vrsta že opredeljenih formalnih sprememb ter učinkov teh sprememb pa nas
opozarja na možnost, da bi raziskali najprej zveze, v katerih se je po Sejalcu
razvil Groharjev pojem predstavljanja dela na polju ali širše vzeto kmečkega
dela.
Ce se vrnemo k njegovim zgodnjim figuralnim kompozicijam in zanemarimo
cerkvene, za katere je znano, da jih je Grohar vestno študiral po modelih,
potem lahko ugotavljamo razlike v načinu, s katerim je slikar predstavljal
po.samezne človeške postave. Medtem ko opazimo na Grabljicah, Pod Kopriv-
nikom in na obeh inačicah Brne težnjo, da bi individualno karakteriziral po-
samezne figure, pa tucji poskuse psihološkega približevanja figuram, bomo to
težnjo zaman iskali na kasnejših figuralnih kompozicijah. Človeške postave
na teh slikah nimajo psihološke individualnosti, v tem oziru so brez izjeme
anonimne in jih razpoznavamo pravzaprav samo kot simbole funkcij, ki jih
opravljajo. Delavno opravilo, ki figure označuje, je na teh slikah povrsti po-
udarjeno s kontrastno izstopajočo obliko, ki je bila označena v dosedanjih
opredelitvah kot »monumentalna«, »preštudirana«, »oblikovalno popolna« itn.^^
Poudarjena oblika teh kompozicij učinkuje na različne avtorje dokaj sorodno.
Ce sodimo po definicijah tega učinka, potem rastejo na teh slikah Groharjeve
postave iz ozračja, podobne silnim prikaznim, izraža njegova forma večne
simbole v potencirani ekspresiji, so to svobodne himne, vizije nečesa nevsak-
danje pomembnega, znakovito trajnega, njih oblika učinkuje kot pobožna za-
maknjenost v viziormrno veličino prizora itn.''
2e te bolj ali manj znane oznake Groharjevih oblik, ki smo jih navedli, zado-
ščajo, da lahko ugotovimo precejšnjo podobnost med njegovim in tistim pojmom
predstavljanja človeške figure, ki se je polagoma razvijal na naših tleh v teku
19. stoletja. Umetnost tega stoletja je bila največkrat opredeljena s posebnim
ozirom na meščansko umetnost, vzporedno s splošnim evropskim razvojem.
Spričo tega je — v primerjavi s prejšnjim barokom in kasnejšim impresio-
nizmom — ocenjena kot umetnostno manj pomembna doba. Tu bi jo poskusili
orisati z drugega vidika, kolikor to dopušča gradivo, ki v tem smislu še ni
dovolj raziskano. K temu poskusu nas je navedla misel, ki jo je izrazil
dr. F. Stele in pravi, »Da se v tem stoletju polagoma, čeprav komaj opazno,
poraja smisel za nove, slovenskemu umetnostnemu ozračju doslej malo znane
''' Primerjaj dr. F. Stele »Ivan Grohar« monografija, DZS 1960, str. 24, 25.
Primerjaj prav tam.
Primerjaj: R.Jakopič — »Ivan Grohar« 1914 — Jakopič v besedi, str. 49.
dr. F. Mesesnel — »Umetnost in kritika« DZS 1953, str. 148.
dr. F. Stele — »Ivan Grohar« monografija, DZS 1960, str. 24.
187
panoge in vrste, in se tako pripravljajo temelji novemu razcvetu slovenskega
slikarstva v impresionizmu.«'®
V naši kulturni zgodovini, je bil prvi vsestranski umetniški višek dosežen v
baroku, zato lahko sklepamo, da so baročne oblike umetnosti do določene
mere vplivale tudi na kasnejši razvoj. Ugotovljene značilnosti baročnega sli-
karstva na Slovenskem so v kratkem sledeče. K nam je prišlo iz Italije.
Prinesli so ga italijanski slikarji in tisti naši umetniki, ki so se šolali v Italiji.
Naše baročno slikarstvo ustvarja popolnoma v duhu italijanskega slikarstva 17.
in začetka 18. stoletja. Značilno zanj je, da podaja preproste človeške vsebine
prestavljene v nadčloveško, slavnostno okolje. Izraz tega slikarstva je patetičen,
reprezentativen in svečan.'®
Na prehodu 18. v 19. stoletje je začela na naših tleh propadati baročna umet-
niška delavnica. Počasi se je spremenila v podobarsko delavnico, ki se je na
deželi ohranila vse do konca 19.-stoletja. Vzporedno s propadanjem baročne
obrtniške delavnice, so se spreminjale tudi oblike baročne umetnosti ter se
na svojski način povezovale z ljudsko tvornostjo. Tako je bilo mogoče, da je
ljudska umetnost »prevzela« ter »obdržala« mnogo baročnih prvin. Seveda pa
so morale kompozicijske in barvne prvine baročne umetnosti najprej izgubiti
svoj prvotni pomen, da smo jih lahko prisvojili. Nam so ustrezale šele tedaj,
ko smo jim dali nov smisel. Umetnostno gradivo s tega vidika še ni raziskano,
■domnevamo pa, da bi dobili- zanimive rezultate. Ori.sani proces ima svoj
družbeni ekvivalent, ki ga zlahka razberemo iz obstoječih socioloških analiz
tega stoletja.
Razpad cehovske umetniške delavnice je nedvomno povezan z uvajanjem
kapitalističnega načina proizvodnje na prehodu 18. -v 19. stoletje. Novi način
proizvodnje se zaradi gospodarske in politične zaostalosti uvaja počasi, skozi vse
stoletje. Slovensko meščanstvo se uveljavi kot samostojen gospodarski in poli-
tični činitelj šele v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih preteklega stoletja. Stvarni
pogoji za razmah slikarstva, ki bi se oblikovalo izključno ob potrebah našega
meščanskega razreda, so bili dani sorazmerno zelo pozno. Zato je razumljivo,
da ni prišlo do ostre diferenciacije umetniškega poklica na začetku 19. stoletja
in da so delovali mnogi šolani svobodni umetniki našega rodu izven našega
umetnostnega dbmočja. Nasprotno pa je imela podobarska in umetno obrtna
dejavnost na deželi široko ekonomsko podlago. Pri tem ne smemo pozabiti
na močan vpliv, ki ga je v vseh ozirih imela duhovščina na najširše plasti
kmečkega ljudstva. Važna je tako njena prosvetljenska tradicija in s to povezan
vpliv baročne umetnosti kot dejstvo, da je bila Cerkev v tem stoletju še vedno
najmočnejši naročnik. Podobarska delavnica se ne bi ohranila brez te podlage.
Na ta način so bili dani zadostni pogoji, da so podobarske delavnice »podalj-
ševale« oblikovna izročila baročne umetnosti in da so se ta izročila v krogu
istih delavnic »preoblikovala« ob ljudski umetnosti. S sociološkega vidika je
ta zveza raz-vidna na poslikanih baročnih kmečkih hišah, kjer se pojavi kot
nov naročnik premožnejši kmet. Omenjena zveza je, kar zadeva umetnostno
Primerjaj zaključek V. poglavja s knjige dr. F. Steleta »Monumenta artis Slove-
nicae« II. del, str. 30.
Oznaka slovenskega baročnega slikarstva, povzeta po »Orisu zgodovine umetnosti
pri Slovencih«, dr. F. Stele 1924.
188
gradivo, zaenkrat ugotovljena le na gradivu poslikanih panjskih končnic.'" To
slikarstvo neposredno izhaja iz baročnega, prva stilna skupina končnic je
baročno izročilo samo poenostavila.
Razumljivo je, da v tem pogledu neraziskano gradivo ne dopušča prenagljenih
sodb ali zaključkov. Zato bi opozorili le na tisto posebnost naše ljud.ske
umetnosti, ki je tako očitna, da jo težko prezremo. Ta posebnost zadeva način
podajanja, ki bi ga lahko imenovali simbiozo posvetnega in nabožnega, realnega
in irealnega. Tako so na primer »čudeži« na votivnih podobah naslikani na
ozadju naše pokrajine, ki jo v krajevnem smislu zlahka spoznamo. Zraven
svetnika zaščitnika je naslikan votant, ki mu lahko določimo stan, poklic ali
pa ga lahko opredelimo kako drugače, na primer glede na dogodek itn.'*^
Soroden način podajanja opazimo na spominskih tablah. Na poslikani steni
kmečke hiše se bojujeta zraven patrona — Pegam in Lambergar. Na poslika-
nem pohištvu so nabožne postave bogato obkrožene z ljudskim ornamentom.
Neredko se razrase ornament v prava cvetna »tihožitja«. Kakor koli je ta
način podajanja naiven — mogoče pa prav zato — dojemamo simbiozo pre-
prostih človeških vsebin in nadnaravnih, irealnih simbolov kot nekaj povsem
prirodnega. Ta ugotovitev, če ustreza predmetu, pa seveda nič manj od njega,
ne označuje nas same. Kaže predvsem na to, da nam tak pojem predstavljanja
ni tuj in da potemtakem sodi v izročilo.
Omenjena posebnost pa zadeva tudi način podajanja človeške figure. Vzporedno
z propadanjem baročne slikarske delavnice v podeželsko podobarsko delavnico,
opažamo tudi pojemanje individualnih karakterizacij predstavljenih človeških
postav. Ne glede na to, če gre za sveto ali za posvetno figuro, v obeh primerih
razpoznavamo v obravnavanem slikarstvu človeške postave predvsem po atri-
butih, ki jih označujejo, oziroma po opravilih (funkcijah), ki jih predstavljajo
(simbolizirajo). V tem oziru nam ljudska umetnost nazorno odraža dovolj strogo
odrejen pojem predstavljanja svetih oziroma posvetnih figur, ki varujejo ozi-
roma predstavljajo patriarhalno stanovsko družbeno strukturo. Ljudsko pojmo-
vanje je svetnikom določilo področja, ki so ustrezala družbenim. Tako različni
patroni in razni predstavniki stanov, ki nastopajo v ljudski umetnosti, z dveh
različnih zornih kotov, simbolizirajo preproste človeške vsebine ene same zgo-
dovin.ske življenjske sredine. Naj nas ne moti, da se je v 19. stoletju že močno
omajala stanovska družbena ureditev. Življenje mora biti najprej na določen
ničan doživeto, preden se lahko izrazi v umetnosti.''" V ljudski umetnosti je
ta pojem predstavljanja človeških figur relativno dovolj razviden, konkretno
pa ga potrjujejo opredelitve poslikanih panjskih končnic in gorenjskih votivnih
podob.
Zdi se, da ne obstaja le naključna podobnost med Groharjevim pojmom pred-
stavljanja, ki ga je razvil v figuralnih kompozicijah po Sejalcu in tem, ki ga
opažamo v naši ljudski umetnoííti. Združitev preproste človeške vsebine kmeč-
kega dela v simbol, je na teh slikah očitna in kaže na to. da je bil Groharjev
Primerjaj Gorazd Makarovič: »Poslikane panjske končnice«, 1926.
Primerjaj France Zupan: »K problematiki votivnih podob na Gorenjskem«. Pro-
blemi, 1962 6.3, str. 810.
H. Wölfflin: »Kunstgeschichtliche Grundbegriffe«.
Gorazd Makarovič: »Poslikane panjske končnice«, str. 12. Franc Zupan: »K pro-
blematiki votivnih podob na Gorenjskem«, Problemi 1962'63, str. 815.
189
način predstavljanja tesno povezan z ljudskim in da iz njega izhaja. Ta zveza
bi bila razvidna tudi če ne bi vedeli, da je na Groharja že v otroštvu najprej
vplivala ljudska umetnost. Njegovo prvo udejstvovanje je bilo. da je s »fovčkom«
iz lubja ali lipovine izrezoval živali in druge podobice ter imel veliko veselje
do podobarstva in kiparstva." V okolici njegovega domačega kraja je bilo
ljudsko izročilo še posebno močno in se je ohranilo vse do naših dni. Razen
risar.skega pouka v ljudski šoli, se je razvijal njegov prvi resnejši poduk v
tej smeri v podobarski delavnici. Sprva je skušal priti v delavnico Stefana
Subica v Poljanah, nato pa se je zaposlil (leta 1887) pri Matiju Bradaški, ki
je bil Štefanov učenec in je deloval v okolici Kranja. Tam je slikal mladi
Grohar križeva pota, kapelice in razne okraske za cerkvene slikarije.'- Zelja
po večji izobrazbi ga je .odtod odvedla v večja kulturna središča.
Zapisali smo /.e, da se začenja s spremembo pomenske strukture pri Sejalcu,
tudi vrsta formalnih sprememb. Stilna učinkovitost te slike je še vedno zasno-
vana na enotni razpršeni razsvetljavi cele slike. Postava sejalca je slikarsko
pojmovana z merili, ki jih je Grohar dognal v razvoju svojega krajinarstva
v letih od 1903 do 1907. Odtod dalje pa se je pointilizem umaknil širšim
potezam čopiča, razširile so se tudi enotne barvne površine. Čvrsta oblika kom-
pozicij je postala poudarjena z barvnim kontrastom luči in sence. Značilna
je postala uporaba velikih svetlih (največkrat skoraj belih) povr.šin na ozadju,
od katerih se odbija temna masa figuralne kompozicije (Krompir, Crednik),
Postopek pa je lahko tudi obraten (Snopi, Mož z vozom). V različnih inačicah
bomo srečali ta način podajanja seveda v ustrezni stereotipni obliki v slikarstvu
na steklo in na poslikanem pohištvu. Ze na Sejalcu je opazna težnja k simet-
rizmu v kompoziciji, zasledimo jo tudi na ostalih slikah, povsem dosledno pa
je uresničena v Credniku. Ta prvina je za ljudsko umetnost sploh značilna.
Na Groharjevih slikah se, nasproti svetlim (belim) površinam, zelo svojsko
uveljavljajo tudi modra, rdeča, predvsem pa vijoličasta barva (Krompir, Snopi,
Crednik). Vse te barve imajo v ljudski umetnosti svojo tradicionalno hierarhijo.
Tudi kompozicija Krompirja nas opozarja na to, da najdemo v naši ljudski
umetnosti nepregledno vrsto mater božjih, ki so strogo vklenjene v pravilne
stranice enakostraničnega trikotnika (v slikah na steklo, na poslikanem po-
hištvu, v prvi stilni skupini poslikanih panjskih končnic in tudi drugod.. Sicer
pa je trikotniška oblika tako pogosta v kmečki arhitekturi, -posebno v gorenj-
skem kotu, da jo doživljamo po pravici kot domačo.
Zdi se nam potrebno, da se od vseh naštetih formalnih značilno.sti do določene
mere ogradimo. To pa zato, ker so izkušnje v sodobni umetnosti pokazale, da
značaj neke umetnosti ni bistveno odvisen od same prisotnosti ali odsotnosti
določene oblike. Osnovne oblike ostajajo vedno bolj ali manj nespremenjene,
toda njih pomen je določen z načinom v katerem so predstavljene. Tudi kadar
so oblike »brez predmeta«, ko pravimo, da »ničesar ne predstavljajo,« ima
to za stvarno situacijo določen pomen. V Groharjevem slikarstvu pa je bil
pomen določen že tedaj, ko se preprosta človeška vsebiim še ni pojavila nepo-
sredno kot delo našega kmečkega človeka. Simbolično poveličanje ali preprosto
afirmacija dela na polju v Groharjevih slikah, nas znova spominja Cankarja in
Primerjaj — Josip Arnič, »Ivan Grohar«, ZUZ 1931.
Primerjaj prav tam.
190
ostalih pesnikov naše moderne za katere je bilo ugotovljeno »povsem originalno
prepletanje realizma s simbolizmom.«''® Motili pa bi se, če bi mislili, da je
realna človeška vsebina — predmet Groharjevih slik, bolj intenzivno označevala
stvarnost, kot simboličen način, v katerem je bila predstavljena. Simbolizem,
z vso nabožno tradicijo in preprost človeški predmet, sta bila samo dva različna
zorna kota, združena v žarišču ene same življenjske sredine. V njej je bila
delovna sila propadajočega kmeta dejansko »osvobojena« človečnosti.
Boris Ziherl: »O realizmu Ivana Cankarja« Sodobnost 1939, št. 12.
(Konec prihodnjič)
FRANCE FILIPIC: PESMI
Kadar je človek razčlovečen
OtlUSOdniUPi	^^ samo še skala, izobčena
v puščavo groze,
takrat naj sonce izobesi svoj dan
na pol droga.
Kadar zmaguje sovraštvo
z rokami transparentov
in tisočprstega gesla,
takrat se nikar ne skrij
v pest svoje bojazni,
takrat prižgi krik svoje
upornosti.
Kadar ponižujejo skromnost in plemenitost
in jima rmdevajo norčevske čepice
na bleščeče, čisto čelo,
kadar podgane plešejo
omamljene od častihlepja
na konici svoje prevzetnosti,
takrat bij plat zvona
kdor nosiš v sebi
žareči prstan zvestobe.
Prisegel, si,
mrtvim!
191
Zaklenil je svoje sanje
Sanje v ujetništvu " ^
in srebrnimi rešetkami,
obsodil je svoje sanje na smrt.
Sel sem mimo in zagledal sem
bled obraz za srebrnim pletom,
globoke oči za srebrno zaveso,
in za hip se je tam, za tistim srebrnim,
za steno nedotakljivega,
žalostno nasmehnilo.
Zaklenil je svoje sanje
in jih obsodil na smrt,
sanje pa niso hotele umreti,
z nemim krikom so prebadale
zlato streho in lomile
srebrna okna,
davil je sanje,
da ne bi uporne bile,
da ne bi razbile zlatega stropa
in srebrnih lin —
in jih zadavil.
Ko pa so sanje umrle,
je tudi on padel na tla
in bil mrtev,
ni vedel, da nihče ne more živeti
brez sanj.
Njegova hiša sameva,
zlata streha se je udrla,
srebrna zavesa oken je raztrgana,
in dež in veter in zvezde,
tuja, hladna božanstva,
se sprehajajo po njegovem praznem,
razpadajočem,
zapuščenem gradu.
192
Kdo si? —
Otožni P6S sem ga vprašal,
ko je stal tam,
ves tenek v svoji žalosti.
Jaz sem otožni pes
gospodične Mirjam,
indijske princese,
ki so jo nasadili na trn.
Kadar vzide luna
tulim zanjo žalosfinko,
da ji napolnim čas
do jutranje zarje.
Cez dan se potepam
po ulicah in iščem
viteza,
ki bi jo odrešil.
Z lahkotnim lokom
breztelesnosti
je skočil na stopnice
prastarega templja,
pognal sem se za njim
in kričal,
z usti, polnimi
usmiljenja:
Počakaj!
Vitez sem,
ki bo odrešil
tvojo Mirjam.
A ko sem segel za njim,
da bi ga ujel,
se je spremenil
v srp neresničnosti.
193
v zamolklem rojeno,
Srečanje Z grmom	pntukavost,
nedokončana umetnina narave,
krhek kakor smeh jetičnega.
Sestala sva se na obrežju tihe reke,
in najina obraza sta se v zeleni vodi
stapljala.
Jaz sem mu rekel: prijatelj;
stisnil sem se k njemu in molče me je objel
z razkuštranimi vejami.
Prenašam ga na skodelici spominci,
neizpetega, ne do kraja oblikovanega
z ogrlicami trnov povezanega,
in z očmi črne rane,
toda z zeleno vodo ob vznožju,
tako mirnega,
tako mirnega.
Hotel je pojesti
Namišljena veličina
in je pojedel
samega sebe,
spremenil se je
v nič
svoje požrešnosti.
Bil je še vedno lačen
samega sebe,
in pojedel je spomin
na samega sebe.
Nato se je kotalil naprej
po bregu svoje pogoltnosti,
in poskakoval je
kakor pisana žoga
oprezujoč za še nekim
neodkritim bistvom
samega sebe.
194
Naposled so mu
postavili spomenik.
Na kamenitem podstavku
so v bronu razkazali veličino
njegovega niča
z razgaljenimi,
režečimi se zobmi.
Moja revolucija
Ob uri odločitve se rodiš
za kruh prijateljev
in za meč sovražnikov,
mati te zagleda prvič
velikega in močnega,
ko odhajaš s plamenico
krika v svojem grlu,
in z zastavo revolucije
v svoji dlani.
Rekel sem: revolucija je tudi moja,
odgovoren sem za usodo neke dežele,
morda ni nič večja
kakor jo objame moja senca,
ko dan prekorači zenit,
morda obstoja le v moji domišljiji
in ji dajem zgolj s svojo predstavo
življenje in razsežnost in vonj,
travo za sonce in nebo za žejne oči;
toda tudi za to deželo nosim odgovornost
revolucionarja,
in tudi njej sta od časa do dasa potrebna
državni udar in partijski kongres,
da se zgodi nekaj
za napredek človeštva,
in za občutek, da je vredno
živeti.
195
Rojstva vekov naznanjajo
velika dejanja, Krištof Kolumb
je odkril Ameriko in nekdo
pred dnevi atomsko energijo,
ti pa si odkril revolucijo
in s tem začel svoj lastni vek,
svoj člen si skoval v verigi Cusa,
ki oklepa usodo sveta.
Pogovor v prazni sobi
Marija Cigale
—	Pa nočem razmišljati, danes ne.
Srknila je požirek iz steklenice. Obrnila gumb na gramofonu v tuljenje. Zrak
v sobi je bil težak od vonja po žganju in cigaretnem dimu.
—	Ne, danes ne.
Odgovor je nekakšno posmehljivo krohotanje. Ali se smeje gramofon? Ne
poskušaj se slepiti. Se nikoli nisi preslepila sama sebe. Tudi danes bi bilo
zaman.
—	Prav, si je rekla onemoglo. Prav, pa se pogovarjajva. Samo nikar se ne
delaj, kot da si nek moj boljši jaz. Jaz nimam nobenega boljšega jaza, razumeš,
vsa sem to, kar sem. Odkrito, samo odkrito. Prav, kar pogovarjajva se. O
Milanu seveda? Ne? Torej bi bilo treba začeti dosti prej? Nemara takrat, ko
sem bila še majhna punčka?
Kaj mi očitaš iz tistih časov? Bila sem punčka, kot vse ostale. Iz dobre družine.
Provincionalne, bi rekla danes. Pa vendar edini otrok. Delala sem, kar so mi
ukazali. Učila sem se abecede in katekizma in vsega, kar so mi rekli...
—	Res škoda, da je tako pridna punčka zrasla. Ni več hotela poslušati staršev,
kar naenkrat...
—	Toda, niso imeli pravice, prisvojiti si mojo bodočnost. Nisem mogla pustiti,
da bi me požrli, požrli v svoji lakotnosti po življenju, požrli bi mojo bodočnost,
moje življenje in mene vso. Morala sem se jim upreti, mar nisem imela te
pravice?
—	Saj. Denar pa si le še sprejemala od njih.
196
—	Sem. Kaj pa sem hotela brez denarja? Morala sem končati srednjo šolo.
Sicer pa denarja niso dajali zame. Dajali so mi ga, da bi me zlomili, da bi se
jim navsezadnje vdala, da bi me smeli požreti. Tisti dan, ko bi jim to dovolila,
bi se reklo: dobra punca iz dobre familije. Ljudje bi me hvalili, mama bi se
srečno smejala; nikomur pa ne bi prišlo na misel, da je vse skupaj samo sijajna
pogrebščina. Mar sem kriva, če nisem pristala na pogreb. Hotela sem živeti.
—	Lepo. Končala si šolo in dobila službo; potem si jim pokazala hrbet.
—	Seveda. Kaj naj bi drugega. Bi jim morala biti še hvaležna za tisti denar?
Tega nisem čutila; dolžnost staršev je pač, da poskrbe za otroke; moji starši
so imeli denar in so mi ga dali, to je bilo vse. In če nisem čutila hvaležnosti,
zakaj bi se prenarejala? Ne; služba v Ljubljani, plača in soba s posebnim
vhodom, kjer lahko pošteno naviješ gramofon ne da bi kdo kričal nate — s
tem sem bila zadovoljna.
—	Pa to še ni vsa resnica. Bili so tudi fantje.
—	Saj. Toda če hočeš, da ti pripovedujem vse o prvem in vse o tretjem in
tako dalje, ti ne morem ustreči. Prvega se ne spominjam več dobro. Vem samo,
da je imel lepe obrvi. Take kot Greta Garbo.
—	Poleg tega pa te je marsičesa naučil. Med drugim tudi neke dvomljive živ-
ljenjske filozofije: da je vse dobro, kar je trenutno dobro.
—	Ni treba tako vzvišenih imen za tako preproste stvari. Imela sem fante.
Srečevala sem jih tu in tam... imela sem pač družbo. Plesala sem z njimi, se
poljubljala, prihajali so k meni v sobo... všeč mi je bilo tako. Uživala sem
tiste kratke trenutke borbe, tiste hipe, ko občutiš strast borjenja in strast
poraza.
—	Cez tri dni se nisi več spominjala, kakšni so bili.
—	Za obraze sem pač imela zmeraj slab spomin. Spominjala sem se samo
njihovih teles, pa še ta so bila vsa enaka: vroča, potna, močna, zmagujoča...
—	Potem je prišel Milan ...
—	Ali je res treba o Milanu?
—	Odkrito, samo odkrito. Predstavila ti ga je prijateljica na neki zabavi.
—	Da, rekla mi je: bodi prijazna z njim, saj veš, tako zakompleksan fant je,
saj veš, zaradi roke; ko je bil še majhen, so se otroci igrali z neko bombo...
—	F*rosil te je za ples in si sprejela. Ti je bil všeč?
—	Ne, toda...
—	Pazi. Zmeraj si odiklonila ples, če ti kdo ni bil všeč. Zakaj si takrat rekla ja?
—	Pač, mislila sem, da bi ga preveč prizadelo, če bi rekla ne, in ...
—	Aha, torej smo tam. Iz usmiljenja ...
197
—	Ne, saj to ni usmiljenje, nisem mogla biti z njim taka kot z drugimi, pri
njem bi bilo to grobo ...
—	Ah, in ti, zmeraj tako občutljiva za druge, si pustila, da te je potem spremil
domov...
—	Ni bilo prav, toda njemu, nisem mogla reči ne —
—	In naslednji večer te je povabil v kino.
—	Nisem mogla reči ne.
—	Zato sta bila potem vsak dan skupaj.
—	Da, da, da. Pa saj nisem bila samo jaz strahopetna. Človek zmeraj čuti, če
ga ima kdo res rad. Ori je čutil, da mu ne morem reči ne in je to umazano
izrabljal. Seveda, bil je ponosen name. Ljudje so govorili: Vanja se je zresnila,
zdaj čisto resno hodi s tistim Milanom, saj veste, s tistim brez roke... Le
zakaj? Moja družba se je izgubila .samo zato, ker so bili prav tako stra-
hopetni kot jaz, ker so mislili, da se mora s človekom, ki je po nesreči izgubil
roko govoriti samo tako ... ne čisto odkrito. Jaz sem vedel in on je vedel in
vsi so to vedeli, vsi smo bili strahopetni, svetohlinci, hinavci. Zakaj bi morala
biti samo jaz kriva?
—	Ah ne, torej so vsi drugi krivi! Povabil te je na počitnice in ti nisi mogla
reči ne? Odpeljal te je v tisto zanikrno vas, ker nisi hotela iti niti v hribe
niti na morje... tam so pač ljudje ... Samo zato, ker nisi mogla reči ne, ker
nikoli nisi znala reči ne...
—	Ne, saj ne... nisem jaz kriva, če me je odpeljal ravno v tisto vas. V tisti
mlin, kjer so me vsi gledali kot da sem cipa, ker so njega pomilovali... V tisto
sobo, katere vrata so se odpirala naravnost na stopnice ... V tisti dolgčas, kjer
sem morala loviti ribe, da nisem tulila ...
Vanja je brodila po sredi rečice, krilo je imela že vse mokro in dražljivo
se je oprijemalo njenih stegenj. Stikala je pod kamni in obraz ji je žarel.
Milan se je dolgočasil. Vsa njegova naloga pri ribolovu je bila, da je sedel
na škarpi ob vodi in pazil na malo košaro. Rekla mu je, da ne sme govoriti,
to preplaši ribe.
»Imam jo,« je zavpila navdušeno. Izpod kamna je potegnila majčkeno, sre-
brnkasto ribico, ki je na vse pretege opletala z repom.
»Ušla ti bo,« je zakričal Milan, ki se ga je prijelo nekaj njenega razburjenja.
»Ne bo. To je treba takole, glej,« je rekla z glasom srokovnjaka. Hladnokrvno
je stisnila ribi glavo z dvema prstoma in jo zasukala, da je škrtnilo. Milan
se je zdrznil.
»Dober dan, Vanja. Ribarite?«
198
Milan se je obrnil, toda ne zadosti hitro, da ne bi opazil nekega pribliska
na njenem obrazu. Za hip je ujel podobo fanta, ki se je neslišno pripeljal mimo
s kolesom.
»Dober dan,« je rekel posmehljivo, zakaj tisti poudarjeni »Vanja« ga je zadel.
Na hitro si je ogledal motilca. Oblečen je bil v staro, toda ne kmečko obleko,
velik, črnolas, skodran. Taki tipi so Vanji gotovo všeč, je pomislil. Neznanec
ga ni pogledal, njegovi svetli zobje so se še enkrat nasmehnili Vanji, potem
je izginil za ovinkom.
»Kdo je to?«
Vprašanje je obviselo v zraku.
Vanja je zabredla h kraju.
»Greva.«
»Torej nič večerje? Eno samo ribico za oba? In to po dveh urah.«
Vanja ga je pogledala izpod čela, potem se je ustavila, prijela ribo za rep
in jo z vso močjo vrgla nazaj v vodo. Splezala je na škarpo — kako ji to
razkriva stegna in oni je zijal naravnost tja, je zbodlo Milana — pobrala
košaro in odšla, ne da bi še kaj rekla.
»Mislil sem, da se ne zanimaš za knjige, dragica,« je dejal Milan, ko je prebral
naslov.
Res je, ni rada brala. Ob knjigah je morala zmeraj razmišljati, razmišljati pa
pa ni marala. Toda, ko ji je Peter ponudil knjigo, jo je sprejela z veseljem. (Ste
že brali Ano Karenino? Všeč vam bo, je dejal s svojim prijetnim nasmehom,
ki ji je šel do kosti.) Vneto se je zarila v branje in se s tem izgovorila, da
danes ne gre nabirat gob, kar sta dotlej počenjala iz samega dolgočasja.
»To je dobra knjiga,« je rekla jezno.
»Le kje si jo staknila?«
»Peter mi jo je posodil.«
»Peter? Je to tisti s kolesom?«
Pogledala ga je. Besno si je zaželela, da bi mu lahko rekla: Da, Peter, to je
tisti, nikar ne ovinkari, ljubosumen si nanj in prav imaš ...
»Studira. Sploh je pa edini človek tukaj, ki me ne obsoja, zaradi...«
Vedela je, da to pomeni izgovor, komaj še izgovor. Toda zakaj se Milan lovi na
te izgovore? Zakaj ne pove, da prav dobro vidi skozi te izgovore? Prav tak
strahopetec je kot jaz, si je rekla z gnusom, pa še večji...
199
Vanji se je veselica zdela neznasko bedasta in vnema, s katero jo je Milan
prisilil, da je šla z njim, jo je jezila. Ali je res mislil, da se ji bo zdelo roman-
tično prezebati za mizami, zbitimi iz plohov, postavljenimi med vrstami drevja,
ob teh neznosnih polkah in valčkih, med temi posmehljivimi kmeti, ki so zijali
vanjo kot v čudo, ker je kadila.
Nekje med ljudmi, ki so se gnetli okrog plesišča, zbitega iz desk in opletenega
z leskovimi vejami, je zagledala Petra. Spogledala sta se kot porotnika. Nekaj
vročega jo je prešinilo. Prav, si je rekla, Milan jo je prisilil, da je šla. Sam
bo kriv vsega. Morda je to priložnost, da si navsezadnje rečeta tisto, kar je
že tolikokrat hotela, pa si ni upala.
Spretno je porinila vžigalice do roba mize; škatlica je neslišno padla na tla.
Kako dobro, da je miza kar na travi, je pomislila. Potem je zdolgočaseno
vzela cigareto.
»Kje so vžigalice?«
»Preveč kadiš, srček.«
»Nekdo je odnesel vžigalice. Bi šel prosim iskat druge?«
Milan se je odmotal med mizami in v tistem trenutku je opazila, da se je
Peter odtrgal od gruče deklet, ki so se neumno hihitale.
»Bi šla moja lepa izvoljenka plesat z mano?«
Ko sta se prerila med mizami, se je sklonil k njenemu ušesu in dejal zapeljivo:
»Tango?«
»Toda moj dragi gospod,« je odvrnila lahkotno, posnemajoč njegov ton, »to je
vendar polka.«
»Pazite, Vanja, sami ste rekli: moj. To pomeni, da pripadava drug drugemu.«
»Predrzni ste gospod. Sploh pa, Peter, preveč predrzen si. Ne pozabi, kaj sva
Milan in jaz.«
»Milan je kreten. Zakaj te je pripeljal sem, v to puščavo? Ce bi jaz imel tako
lepo deklico?«
»Kaj bi s tako lepo deklico Peter?«
»Odpeljal bi jo na morje. Tam bi vsaj lahko plesala tango. Imela bi plave ko-
palke. Da, mislim, da je plava tvoja barva.«
Čutila je, da jo Milan gleda. Videla je njegove oči, polne nečesa, v kar se
ni hotela poglabljati. Prav je, je ponavljala sama pri sebi.
»Zakaj sploh hodiš z njim Vanja? Vem, da ti ni do njega. Zakaj torej?«
»Ker me nihče drug ne mara,« je rekla spogledljivo.
»Pa jaz, Vanja?«
»Ti?«
200
»Greva no morje, Vanja! Pojdi, greva, jutri!«
Nora, srečna misel jo je spravila ob pamet. Da bi šla s Petrom nekam? Oh,
iti nekam s tem mladim, toplim, skodranim fantom. Nič več Milana, nič več
bedastih izgovorov, nič več ...
»Greva, Vanja,« je izdajalsko šepetal Peter. »Kaj naju briga Milan. Glej, pije.
V dobri družbi je, zdaj bo pil do jutra. Midva pa lahko greva na avtobus
ob sedmih. Glej še tri korake plesa in potem sva zunaj. Tam te bom lahko
poljubil...«
»Potem greva nekam, Peter ...«
Bila je preveč omamljena, da bi utegnila razmisliti, ali je vse to res. Nekje
je še ujela Milanov otopeli obraz, pil je in prepeval s kmeti, zlival vase kozarec
za kozarcem, komaj da še ve, kaj se dogaja okrog njega, je pomislila. Misli
so se ji onemoglo lovile v glavi. Kako je ta polka pravzaprav lepa, če jo
poslušaš zmeraj bolj od daleč in kakšne zvezde, prav je Milanu, moj Bog,
tole drevje je res čudovito in tam daleč pljuska reka, kako topel in močan je
Peter, pravi fant...
Kmečke veselice trajajo do zore, in ob zori so napol privlekli domov pijanega
Milana. Vanja se je sklanjala nad kovčkom; Milanov pijani obraz je bil podoben
meloni, gabil se ji je.
»Kaj ... delaš...?« je vprašal jecljaje in se ji negotovo bližal. Čutila je neko
nedoločeno grožnjo, toda ni se zmenila zanj. Obrnila mu je hrbet in skrbno
spravila še zadnjo obleko v kovček.
Bolj je čutila, kakor videla, da je Milan vzel knjigo in si jo ogledoval, trudeč
se, da mu ne bi zdrsnila iz rok. Tri negotove korake do vrat — ni mogla
uganiti, kaj namerava — odprl je vrata in hip zatem je knjiga udarila ob
stopnico in potem veselo poskakovala navzdol.
Se nikoli v življenju ni čutila take divje, žgoče žeje. Peter mi je posodil knjigo,
je pomislila, toliko mu je do nje, tako skrbno pazi na svoje knjige.
»Prekleto,« je siknila. Morda je bilo v njenem obrazu res toliko sovraštva,
da se je prestrašil. Oprijel se je ograje pri stopnicah, še zmeraj majajoč se.
Dvignila je roko. Kasneje se ni mogla več spomniti, ali ga je zares udarila,
ali je to samo hotela. Toda Milan je izgubil ravnotežje in padel. Slišala je
krik, pa ni vedela, ali je zakričal on ali ona. Milanovo telo se je nerodno kotalilo
po stopnicah in nazadnje z zamolklim treskom pristalo v veži na cementu.
Potem je bilo vse kakor neke sanje. Vanja se je kakor iz raztrganega filma
spominjala samo preplašenega kričanja, vsiljivo radovednih sosedov, obsoja-
jočih pogledov. Milan je bil krvav in nezavesten. Poklicali so bolniški avto.
201
Komaj je še našla toliko časa, da je zbrala raztrgane liste Petrove knjige, jih
skrbno poravnala, čeprav so se ji tresle roke. V knjigo je vtaknila listek.
Peter, oprosti prosim, moram z Milanom, bogve, če je sploh še živ. Nisem
jaz kriva. Ljubim te. Vanja.
Potem je knjigo zavila in prosila gospodinjo, naj jo da Petru. Vedela je, da
bo ženska knjigo odprla in prebrala sporočilo, toda ni ji bilo mar; morda je
bila celo vesela, da je lahko pred vsemi temi ljudmi, ki so jo gledali postrani,
izkričala resnico: Ljubim te, Peter!
Potem neznansko mučna vožnja poleg nezavestnega Milana, bolnica, zdravniki,
njena soba, kamor se je bogve kako veselilo kesanje.
Vedela je, da Milan v Ljubljani nima nikogar in da ga ne more pustiti samega.
Ta prekleti občutek odgovornosti in navsezadnje se bo Milan še nare'dil, da je
bilo vse skupaj samo običajen nesporazum in začarani krog se začne znova.
Toda ne, si je rekla, zdaj tega ne more biti več, zdaj je tu tudi Peter. Med
tistimi vsakdanjimi potmi v bolnico se je navadila razmi.šljati ne več o Milanu,
ampak o Petru. (Kaj ste vi, njegovo dekle? ji je nekoč rekel zdravnik. Zardela
je, pa je vseeno pogumno vzdržala njegov pogled in rekla trdno: Bila sem.)
Da, zdaj si je priznala, da je Peter nekaj drugega, kot vsi tisti mladi fantje,
ki jih je pozabila, če jih tri dni ni bilo. Morda vidim v Petru .samo rešitev,
si je rekla včasih. Toda ne, ni bilo samo to. Pa vendar ni bil nič drugačen,
od drugih. Toda na njegove la.se, oči, nasmeh je mislila drugače kot na druge.
Nekaj se je spremenilo v meni, si je rekla. Toda ne vem niti kako niti kdaj
niti zakaj. Ali si ni človek v bistvu nedoumljivo bitje?
Milan se je počasi popravljal. Imel je polomljenih nekaj reber in dobil je novo
protezo. Ko ga je prvič .smela obiskati, je bil videti bled in slab, toda bolj
samozavesten kot sicer. Govorila sta običajne neumnosti, ki se govore, kadar
pridemo na obisk k bolniku. Potem je pri.šla strežnica — majhno, sršeče bitje,
ki je gledalo Vanjo z neprikritim sovraštvom v velikih očeh — in rekla,
da je dovolj, kar .sta sprejela oba s komaj prikritim olajšanjem.
Drugič jo je strežnica srečala na hodniku in rekla:
»Zakaj prihajate sem? Vznemirjate ga, on pa rabi mir.«
»Prav, ne bom več prišla, povejte mu to,« je odvrnila Vanja mirno, toda bila
je besna. Ali ga tale hoče ujeti, je premišljevala. Saj za majhno bolniško
strežnico bi bil Milan navsezadnje kar dobra možnost. Spomnila se je nežnih
pogledov, s katerimi je ta drobna ženska obsipala Milana, ko je prišla v sobo.
Neka materinska nežno.st je bila v njih. Mogoče, da ga ima rada. Nekatere
ženske imajo tako zelo razvit čut za materinstvo, da vzljubijo najbolj nebog-
ljene moške. Toda zlobna sem, si je rekla skoro očitajoče. Saj je morebiti Milan
202
čisto v redu človek in končno mu moram biti hvaležna, zaradi njega sem
spoznala Petra. Nasmehnila se je sama sebi; glej, saj zdaj me že vso preveva
želja po odpuščanju in vse zaradi Petra.
Se eno, najhujše razočaranje jo je čakalo.
Ze po prvih dneh, ko je prišla v Ljubljano, se ji je zdelo, da je v njej nekaj
nedoločenega, toplega, poživljajočega; ta toplota se je neopazno izkristalizirala
v misel: v septembru pride v Ljubljano Peter. In potem ... oh, plave kopalke,
in v septembra, pravijo, je morje najlepše ...
Dnevi so postali topli, radostno pričakovanje. Vanja je čutila, da je to čakanje
spreminja v nekaj, kar ni nikoli čakala. Bila je vsa nova in presenečena sama
nad sabo.
Potem je nekega dne srečala Petra na cesti. Pod roko se ga je držala visoka,
lepa ženska.
Vsa njena toplota se je spremenila v en sam vzdih, toda zadržala ga je med
zobmi in naslednja njena misel je bila: Ne smem izgubiti prilike, kakor koli,
prilike ne smem izgubiti.
»Zdravo Peter,« je rekla na videz lahkotno, in si ogledala njegovo sprem-
ljevalko. »Milanu gre na bolje. Mislila sem, da te bo to zanimalo. Pridi kdaj
k meni, da ti povem vse.«
Dekle ob Petru ni bila lepotica, imela pa je čudovite oči. Temne, lepo obli-
kovane, poudarjene s preveč črnimi črtami, pa vseeno čudovite. Ob takih očeh
izgubiš pamet.
Pogledali sta se komaj za hip, toliko, da sta ocenili druga drugo, potem se je
ona obrnila k Petru in njene oči so grozile. Petrov napeti obraz pa je pravil,
da se boji teh oči in da mu je Vanja odveč.
Kakorkoli, borila se bom, si je rekla Vanja. Pa če zdajle zakričim tisto o
o plavih kopalkah. Ce povem vse o tistem večeru? Orožje za orožje; tudi jaz
imam kremplje in nevarna sem.
»Prav«, je dejal Peter, »pridem ob priliki.« Njegov pogled pa je govoril: Pojdi
k vragu.
Vse skupaj je trajalo komaj nekaj sekund. Toda v teh sekundah se je preobrnil
svet. Vanja si je vso pot zatrjevala, da se bo borila, toda na dnu nekje si je
že priznala poraz. Nekaj je bilo narobe, pa si ni znala razložiti, kaj. Ce bi
ji bil kak drug govoril o morju in o plavih kopalkah, bi se smejala. Ce pa bi
ji bil kdaj kdo rekel, da se bo morala takole boriti za nekega kodrastega fanta,
bi umrla od smeha. Toda vse se je spremenilo, njen svet je nenadoma postal
tak?) drugačen, da se ni več znašla v njem.
203
Feter je prišel drugi dan; po njegovem obrazu, po rokah, po očeh je videla,
da je konec.	^ , !
»Hotela si me videti,« je rekel ledeno.
»Mi.slim, da se takrat nisva dogovorila do konca.«
Kaj hudiča ti je bilo, da si mi šla pisat tisto neumnost? V lepo kašo si me
spravila. Vsa vas se mi je smejala. Ne morem se več prikazati domov, za vraga!«
»Nehaj,« je rekla naenkrat strahotno trudno. Ničesar več ni razumela, vedela
je samo, da je konec.
»Je to tvoje dekle?«
»Je. Toda o njej ne bova govorila.«
»Ze dolgo?«
»Nekaj let. Poročila se bova.«
»Ampak Peter zakaj ... Ne razumem tega. Zakaj si mi potem tisto govoril?
Morje ... Plave kopalke ... Zakaj hodiš s tem kretenom ... Ob sedmih pelje
avtobus...«
»Nehaj. Nikar ne igraj zdaj. V nobenem pogledu nisi več šestnajstletnica, ki
bi verjela vsaki besedi.«
Kako je to rekel, je pomislila. Toda bila je preveč trudna, da bi jo še lahko
bolelo.	' . ! j i ¡i!^
»Prav, saj lahko gre, samo povej mi, zakaj, zakaj si potlej to napravil?«
»No, pač____ Bila si edina zanimiva žensika tam gori.«
»Samo to?«
»No pač... Tam gori ni prav dosti zabave, sicer pa si mi bila všeč, priznam.«
Zbrala je zadnje moči.
»Saj lahko greš.«
V očeh je začutila neko ščemenje. Moj bog, saj bom jokala, je pomislila.
Peter je neodločno obstal.
»Ah, daj no,« je dejal, »nikar ne igraj užaljenosti in ne... delaj komedije.
Navsezadnje danes lahko tudi ostanem.«
Zaprla je oči, da bi prikrila tisto vlago. Torej to sem mu pomenila, samo to,
si je rekla. Ničesar ni mogla razmisliti do kraja. Čutila je, da se je nekaj
sesulo v njej, nepopravljivo, in do kraja.
»Pojdi«, je rekla, »ne bom te več poznala, če si to želiš.«
Cas se je ustavil.
Petra ni bilo več. Samo še občutek, da je bila neznansko osleparjena. Postala
je drugačna, boljša od vsake drugo Vanje, in boljša od vseh tistih žensk
204
iz njene nekdanje družbe, ki so prav tako hodile z mladimi, toplimi fanti, se
potem poročile z najprimernejšim, imele ljubke, debele otroke in postajale
očarljive mlade mamice. Postala je nekaj drugega; navsezadnje pa je vse ostalo
utvara in v grlu ji je ostal zoprn občutek, kakor da požira pesek.
Res, nekje je bil še Milan.
Nekoč se je zalotila pri misli, da bi morda spet lahko sprejela Milana. Ne, to
je preveč bedasto, se je zavedela potem. Tiste Vanje, ki brez razmišljanja uživa
v borbi z vročimi mladimi telesi nekih fantov, ki ji niso pomenili več kot
teh nekaj trenutkov, ni bilo več! Petra ni bilo, en sam Peter je bil. Ničesar
ji ni ostalo. Samo nek nedoločen spomin na Milana, niti ne želja, komaj kaj
več kot nič.
Ko se je nekoč vrnila iz službe in jo je Milan čakal pred vrati, se ji je za
trenutek zazdelo, da je vse skupaj sanjala.
Toda bilo je res. Milan je bil drugačen. Niti ponižen, niti premagan, niti človek,
ki se želi vrniti. Tako drug je bil, da je bila skoro v zadregi, ko ga je povabila
noter.
»■Mislil sem, da se ti vendar moram priti zahvalit. Včeraj sem prišel iz bolnice.«
»Je zdaj v redu?«
»Je. Rebra, možgani, roke ...«
Nekaj časa sta molčala.
»Smiliš se mi, Vanja,« je dejal nazadnje.
»Jaz? Tebi? Zakaj?
»Zato ker nimaš nič drugega, kot to svoje lepo telo. Pa še tega tako lahko-
miselno daješ.«
Gledala ga je vsa presenečena. Razumela je, da to ni žalitev, ne, to je bila
ugotovitev, hladna, nepristranska, resnična ...
»In kaj imaš ti?« je rekla zlobno. Prav dobro je čutila, da je to zvenelo kot: ti
nimaš niti tega.
Nasmehnil se je mirno.
»Jaz? Izgubil sem tebe, to je res. Ali bolje: vem, da te nikoli nisem imel. Pač
pa imam nekaj več.«
»Tisto bolničarko?« je rekla grobo.
»Oh, ni to. Morda imam njo zares rad. Toda to je drugo.«
Pomolčal je, sklonil glavo v dlani in nadaljeval, bolj zase kot zanjo.
»Veš, Vanja, milijonkrat sem sanjal o tistem popoldnevu, ko smo se igrali z
bombo. Sanjal sem, da tistega poka sploh ni bilo, da smo se samo zasmejali in
odšli domov in vsega ostalega ni bilo, in imel sem spet obe roki, močni, lepi,
205
moški roki... Oii, Vanja, ko bi ti vedela, kako grozno je jutro po teh sanjah?
Pa vendar sem jih rad sanjal. In ti si bila sama del teh sanj. Vedel sem, kaj ti
potrebuješ: močnega fanta, ki te lahko objame tako trdno, da pozabiš na vse
drugo. Jaz ti tega, nisem mogel dati, meni je bilo potrebno tvoje dejanje
iz usmiljenja.
Tam v bolnici sem veliko premišljeval. Njej se moram zahvaliti, da me je z
odkritostjo naučila tudi odkritosti do samega sebe. Tudi z eno roko lahko
premikaš svet, važno je nekaj dragega. Zdi se mi, da sem našel tisto drugo.
Pripravljen sem za borbo in zdaj me ne bo več lahko premagati. Ne potrebujem
usmiljenja. Ali naj ti rečem oprosti? Glej, celo to lahko rečem-----«
Dolgo sta molčala.
»Kaj je bilo to, Milan? Maščevanje?«
»Ne. Močni ne potrebujejo maščevanja. Smiliš se mi, to je vse.«
Zdaj je torej močan, si je grenko mislila, s tistim malim sršenom ob strani,
zdaj si lahko privošči celo pomilovanje. Resnica je še mnogo bolj preposta:
ne potrebuje me več, to je vse. Kljub vsemu pa je našel nekaj, nekakšno »tisto«,
jaz pa sem izgubila igro. To je vse.
»In kaj ti moram reči zdaj? Oprosti? Blagoslov na to lepo pridigo?«
»Ne, Vanja, ne potrebujem niti maščevanja, niti blagoslova. Samo treba je bilo
poravnati račune do kraja, ne?«
»Da, kot se spodobi med olikanimi ljudmi,« ga je dopolnila bolj grenko, kot
posmehljivo.
* ♦ *
Ko je Milan odšel, je šla in si kupila žganja. Navila je gramofon in pila. Prvič
tako sama. Milanova in Petrova senca, usodno povezani, sta se motali med
cigaretnim dimom, potem sta izginile še oni dve. Pila je in navijala gramofon,
da je tulil; toda vedela je, da je vse zastonj, da ne more ubežati tistemu glasu
v sebi, glasu, ki je terjal odgovor in obsodbo.
206
Regionalni načrt slovenske obale
Edo Mihevc
V »CasabelM«, znani strokovni reviji za arhitekturo in urbanizem, ki izhaja v
Milanu, je bila objavljena v lanskem oktobru (št. 280) obsežna dokumentacija
regionalnega načrta naše obale, njenih delov in posameznih arhitektonskih
rešitev. Razen sporadičnih kritik, širša javnost doslej ni poznala načel urbani-
zacije slovenske obale. Zato smo menili, da bomo ustregli bralcem s prevodom
članka, ki govori o okvirnem načrtu naše obale, kljub temu, da zaradi tehničnih
ovir ni mogoče ponatisniti slikovne dokumentacije, brez katere je vsaka tovrstna
informacija nujno nepopolna.
Kriteriji za zasnovo načrta
Nova stvarnost zahteva preobrazbo sredozemske arhitekture na podlagi njene
bogate materialne in duhovne dediščine.
Slovenska obala je le majhen del Sredozemlja, vendar je ta del jadran.ske
obale najbližji centralni Evropi in Ljubljana, prestolnica republike Slovenije,
predstavlja vezno točko med obalo in ostalimi evropskimi državami.
Slovenska obala je zelo razgibana, zato zahteva največjo disciplino v aglome-
raciji turističnih naselij. Obala je bila skozi stoletja odtrgana od svojega narav-
nega zaledja; skupaj z istrskim polotokom je bila podaljšek beneške republike,
pozneje pa odvisna od Trsta. Danes so se ti objektivni pogoji spremenili. V
okviru velike preobrazbe vse dežele smo arhitekti dobili nalogo, naj proučimo
oblikovanje »prirodnega« regiona, ki naj obdrži samostojnost, istočasno pa dobi
objekte, ki bodo v skladu z njegovo vlogo v širšem okviru valorizacije, kakor
smo ga že orisali. V naslednjem bomo podali nekaj principov, ki so nas vodili
pri projektiranju.
Valorizacija objektivnih pogojev
Vse osnove za urbanizacijo in pravilni razvoj slovenske obale ob.sega Regionalni
načrt (1956) in poznejši Regionalni načrt slovenske obale. Načrt predvideva
razvoj raznih ekonomskih dejavnosti na tem področju in jim odmerja določene
površine. Poleg tega prikazuje prometno rešitev, ki je osnovni element obliko-
vanja zaključene prirodne regije v organsko celoto. Vsakemu mestu in vsakemu
delu obale je v tem okviru dodeljena določena vloga.
207
Koper postane slovenska pomorska metropola z velikimi možnostmi za razvoj
industrije, trgovske in industrijske luke, železniškega prometa, postane ključ do
vsesplošnega gospodarskega razmaha. To mesto, ki je bilo nekoč Caput Istriae
in ki je v času avstroogrske monarhije prepustilo to vlogo Trstu, je sedaj tudi v
republiškem merilu dobilo nazaj svoj pomen.
Izola je predvsem industrijsko mesto s posebno nalogo, ima namreč najmočnejšo
ribiško floto. Načrt predvideva, da se bo mesto skladno razvijalo, vendar v
manjši meri kot Koper.
Portorož je v vsej Evropi poznan turistični center. To vlogo ima še iz časa avstro-
ogrske monarhije; iz te dobe je »Palače Hotel«, nekaj parkov in pa izkoriščanje
»Acqua madre«, ki jo pozna ves svet. To turistično vlogo je treba oživiti in ji
povrniti nekdanji sloves in pomen.
Piran je staro obmorsko mesto, ki razen v turizmu nima drugih gospodarskih
per-spektiv. Zato ga bomo sanirali in spremenili v turistični center, ki bo obdržal
tipično mediteransko vzdušje.
Naša obala ne more živeti kot samostojna ekonomska enota, če ne izkoristi
vseh možnosti za turizem. Za ta namen pa so prirodni pogoji izredno ugodni.
Idealna so tudi področja solin v Luciji in Strunjanu, kjer ni več možnosti za
rentabilno pridobivanje soli. Enaki pogoji za turizem so v Ankaranu, v Simo-
novem zalivu, Fiesi, Pacugu in Zusterni.
Kontinuiteta urbanizacije
Koper je bil v antiki otok, ločen od kopnega. Mesto ima značilno srednjeveško
strukturo. Današnjih nalog v okviru srednjeveškega mesta ne more izpolnje-
vati, neracionalno pa bi bilo pričakovati, da bi moglo mesto ostati mrtev muzej.
Staro jedro smo trdno povezali z novim razvojem in ga obenem ubranili pred
vdorom mehaniziranega prometa.
Izola je, kot smo že omenili, ribiško mesto. Predvidena je ohranitev vseh con
starega jedra s tipičnim ambientom, z našim delom pa hočemo obdržati konti-
nuiteto v oblikovanju zunanjih prostorov.
Slovenska obala ne pozna gneče in stihije, ki danes hromita druge obale, ker
so bili celotni in detajlni urbanistični načrti prpiravljeni že pred naselitvenim
valom, ki ga danes doživljamo. Ko smo odpravili neracionalno izkoriščanje
dragocenega področja, smo storili korak bliže k našemu cilju: h kontinuiteti
urbanizacije.
*
Tradicionalna arhitektura
Tradicionalna arhitektura ne pozna političnih in etničnih diferenciacij. V veliki
meri je tudi neodvisna od stilističnih obdobij, njen razvoj je pogojen v načinu
življenja in v izkoriščanju lokalnih gradbenih materialov. Ta aspekt tradicio-
nalne arhitekture spoštujemo, želimo ga razvijati in preobraziti.
Vendar pa je posnemanje starih formalnih rešitev nedopustno in lahko vodi v
ponarejeno folklorizacijo. Dojeti je treba temelje tradicionalne arhitekture:
način življenja, ambient, sonce, večno modro nebo, morje, mediteransko floro,
208
razumeti je treba človeka, ki se brani sonca in burje. Ce upoštevamo vse to,
najdemo pravilne dimenzije oken, značilno zunanjo ureditev, polknice, korce
itd. V naših pogojih so te rešitve najboljše. Nasprotno pa moderne materiale
oblikujemo moderno. Stari in novi elementi so organsko povezani. To ne
pomeni dvojnosti arhitekture, le obogatitev izraznih možnosti je — progresivna
arhitektura.
Turistična arhitektura
Turistična arhitektura (če jo lahko tako imenujemo) se mora razlikovati od
običajne arhitekture. Ljudje ne žele preživeti dopusta v zgradbah, ki so podobne
stanovanjskim blokom. Načrtovanje turističnih centrov mora biti vezano na
ta pogoj, sicer ne more izpolniti vseh namenov funkcionalnosti.
V	tej mediteranski coni želimo ustvariti za turiste mnogo zavetij, zaprtih in
zasteklenih teras, sončnih in senčnih atrijev.
Zavedamo se, da ima prav turistična arhitektura največji vpliv na preobrazbo
tradicionalnega ambienta.
t
Kulturna dediščina — asanacije
Mesto ali pokrajina lahko živi polno življenje le, če spoštuje zgodovinsko izro-
čilo. To je pogoj evolucije.
Koper ima izredno bogato dediščino. Ce ga želimo obdržati v življenju, smo ga
prisiljeni adaptirati. Toda ta preobrazba ne sme poseči v noben vreden ambient.
Ohranili in sanirali bomo vse kulturne in arhitektonske spomenike, prav tako
vse urbanistične prostore (trge, ulice, parke). V conah, ki jih ni mogoče obli-
kovati drugače, bomo popolnoma ohranili urbanistično strukturo. Tej zahtevi bo
v ekonomskem pogledu v veliko pomoč prav turizem, ki išče rustikalno atrak-
tivnost, enkratnost.
Piran bo v celoti saniran. Sanacijo bo omogčila načrtna turistična eksploatacija.
Adaptacije v starem mestu niso izključene, toda stara podoba mesta bo ohra-
njena kljub spremembam, ki jih bodo prinesle.
Simonov zaliv — Haliaetum. V bližini Izole leži 1 m pod morsko gladino star
rimski pristan. Na obali, ki je sedaj obraščena z vinogradi, je še nekaj drugih
sledov rimskega mesta, ostankov mozaikov in drugih arheoloških najdb.
To izredno najdbo želimo ohraniti. Stari pristan, ki popolnoma ustreza nau-
tičnim zahtevam, bomo dvignili nad morsko gladino in ga ponovno usposobili.
V	parku bodo obiskovalci lahko občudovali lepoto mozaikov in izkopanin. Tako
bomo ustvarili atraktivno jedro z velikim pomenom za novo turistično naselje,
ki bo nastalo na sedaj nenaseljenem pobočju.
Tudi Izola ima, kot smo že dejali, antično jedro, a ima manj kulturnih spome-
nikov. Vsekakor želimo ohraniti stare ribiške ambiente, ki so v turističnem po-
gledu zelo privlačni.
V	slovenskem Primorju je mnogo arhitektonskih spomenikov, ki še niso regi-
strirani. To so vse solinske hiše v Luciji in Strunjanu, stare kmetije in osamele
zidanice. Vse to je del arhitektonskega izročila, ki ga načrtno vključujemo v
preoblikovanje pokrajine in v turistično ek.sploatacijo.
209
Varstvo pokrajine
Slovenska obala je zelo bogata, saj segajo rodovitna pobočja prav do morja.
Nekoč je bil tu mediteranski gozd, pozneje pa vinorodno pobočje. Vendar v
prirodnem pogledu ta pas propada.
To propadanje moramo ustaviti. Problema smo se lotili s pogozdovanjem in
plantažnimi zasaditvami. V preteklem letu smo zasadili več kot 50 000 sadik
mediteranskega drevja.
Zaradi velike naselitvene ekspanzije moramo zaščititi vse zelene površine. Na
polotoku Seča smo organizirali odprt simpozij kiparjev. Skulpture ostanejo na
mestu. Ta park je danes galerija na prostem. Tako ostane značilna konfiguracija
terena — v terásah — nedotaknjena.
Naše prizadevanje za varstvo pokrajine se drži nekaterih principov: nove
zgradbe se morajo čim manj ločiti od prirodnega ambienta. Strehe naj bodo
razgibane, pokrite s korci, vsa arhitektura je podrejena tej zahtevi. Ometane
fasade so pobarvane z intenzivnimi barvami, ki blažijo odboj sonca in se stap-
Ijajo z zelenjem.
Velikost novih zgradb določa okolica. Zato se izogibamo velikih stanovanjskih
blokov. Vsi arhitektonski motivi naj bodo kar najbolj plastični.
Prostor je dragocen. Zato morajo biti vsa naselja in vsi turistični centri močno
koncentrirani; kljub temu pa puščamo med na.selji velike zelene površine, kar
je eden od osnovnih principov urbanizacije slovenske obale. Z doslednim
nadzorovanjem gradenj in z upoštevanjem principa, da nove gradnje ne smejo
segati preko predvidenih con, ostane prirodni ambient nedotaknjen in nezazidan.
Betonskih škarp in parapetov na .slovenski obali, kjer prevladuje naravni kamen,
ni. Tudi plaže bodo nasute z belim istrskim kamnom.
Parkirni prostori so vedno obsajeni s trto tako, da vsak tak prostor dejansko
tvori majhno zeleno površino.
Vse električne inštalacije morajo biti speljane v podzemeljskih kablih, da ne
kvarijo pokrajine.
Stanovanjska kultura
Za turi.4tične namene so predvidene tudi privatne turistične .sobe. Da bi podprli
ta program, smo lastnikom ponudili podporo v obliki kredita. Na ta način
naraste število postelj. Prepletanje zelenih površin in turističnih centrov ustvarja
bogato raznolikost.
Vsako stanovanje ima veliko teraso, ki nudi stanovalcem možnost za uživanje
na zraku in soncu. »Stanovanjska kultura« za nas namreč ni le dobro organi-
ziran načrt, temveč pomeni ves ambient, ki ga ustvarjajo nove zgradbe.
Zanimivo bo vedeti v čem vidijo Italijani prednosti, ki jih ima naša dežela v
pogledu turizma. V uvodnem sestavku, ki ga je napisal odgovorni urednik
"Casabelle« Francesco Tentori, beremo:
210
»2e nekaj let je Jugoslavija v mednarodnem turizmu neposredni tekmec Italije,
posebno če primerjamo izkoriščanje njene obale. Zaradi številke 1 258 000 turi-
stov, ki so bili leta 1962 v Jugoslaviji, sicer še vedno lahko mirno spimo, če jo
preprosto primerjamo z našo (19 milijonov). Vendar pa je treba upoštevati tri
dejstva: izredno hiter letni porast turizma v Jugoslaviji; prednost, da ima
Jugoslavija veliko veqji in veliko bolj ohranjen »potencial« naravnih lepot, kot
mi; prednost, da je natančno planirala izkoriščanje in namen vsakega metra
svoje obale.«
»Natančno planiranje in izkoršičanje vsakega metra« jugoslovanske obale je
bržkone precej pretirana ocena, potrebna italijanskim urbanistom, ki se ver-
jetno bore s podobno »načrtovalno^^ in naselitveno stihijo, kot pri nas. Iz na-
daljnjega besedila je razvidno, da so izbrali uredniki >'Casabelle« Regionalni
načrt slovenske obale kot precedens:
»Med tem, ko pripravljamo številko, ki bo posvečena problemu preobrazbe naše
obale, se nam je zdelo koristno objaviti primer jugoslovanskega rmčrtovanja,
ki ga lahko ... — predstavimo od okvirnega do detajlnih načrtov in realizacij,
ki so še v delu.
Po našem mnenju je najzanimivejši vtidik tega razvoja načrtovanja ta, da ima
globalen in ne parcialen značaj. Turizem, ohranitev zelenja, nove industrije
in nove stanovanjske četrti so le deli enega samega procesa valorizacije, har-
monizacije tradicionalnih vrednot z novimi razvojnimi perspektivami. Tako v
Jugoslaviji; v Italiji pa je v tem pogledu od teorije do prakse še zelo daleč.«
Svet, ki v njeni živini
Vita Vari
Zivi avtomat
Nekje v skritem delu mesta je bila majhna kavarna.. Ne ena zarjavelih lukenj
za upokojence, niti ne moderna dvorana s stoli dvomljive trdnosti.
V tej skriti kavarni je stal v kotu lep glasbeni avtomat. Stal je tam in igral
za kovance vse, kar si je zaželelo srce.
Tudi natakarčka so imeli. Svetlolasega dečka, ki je bil zmeraj žalosten, pijan
ali oboje skupaj. Morda to ne spada v zgodbo, vendar je fant spadal v kavamico
kot glsbeni avtomat in jaz sama. Vsak dan mi je prihranil mizico ob avtomatu.
Morda mu je razpoloženje, ki ga je glasba risala na moj obraz, kaj pomenilo.
Ni povedal in tudi vprašal ni ničesar. Samo primajal se je s konjakom in spet
odšel. Jaz pa sem gledala za njim in živela svoje življenje, življenje avtomata
s petdesetimi ploščami.
211
Moj avtomat je imel srce, prav gotovo. Slišala sem ga utripati. Dihal je, stokal,
se včasih stresel. Plošče so se kot elegantne balerine dvigale iz vrste, kot pri-
hajajo človeku lepe misli iz srca na usta. Bil je živ in je imel široko, razumno
srce. Vedno je našel pravo melodijo. Razposajena bossa nova, otožna, ubita
ciganska pe.sem, twi.st, obrabljena italijanska popevka ... In še druge, ki so od
trenutka do trenutka menjavale moje razpoloženje.
Nekoč je bil nenavaden dan. Luči so se zdele odmaknjene čudno daleč. V pol-
mračni kavarni je govoril samo avtomat. Ljudje so molčali. Dva vojaka, dva
starejša moška, dva mlada fanta in pri četrti mizi jaz sama. Da ni bilo živega
avtomata, bi se morda med nami stkala kakršnakoli človeška vez. Pa se ni. Vsi
smo prisluhnili bitju srca našega avtomata. Vsi smo poslušali, kako je razkrival
svojo ljubezen: »Uči me nocoj...« Ostali smo nemi, brez besed. Trenutki po-
polne umirjenosti so nam pomenili to, kar je nekoč pomenila nedeljska maša
našim babicam.
Potem je prikolovratil razgrajač brez posluha. Kot ironija so se oglasile Maškare.
Maše je bilo konec.
Dan pozneje sem okamenela ob.stala na pragu. Kot je bil prazen, avtomata ni
bilo. Na tleh so se še poznali odtisi kolesc. Majhne jamice, svetle kot jezerca
solz. Seveda. Saj je imel srce, pa je jokal, ko so ga odpeljali. Tudi jaz ga imam,
zajokala sem za starim dobrim prijateljem.
Od tistega dne nisem več stopila v oropano kavarno.
Usta
Spet kavarna.	' i i '
Utrinek večera. Luč, prazne mize. Zaljubljenca pri bližnji mizi.
Ljubezen, njuna ljubezen.
Pozabila.sem jo. Umrla je enako kot on. Ostal je pepelnik, poln do roba. Ogorki
so tleli do konca. Na njih ni sledu šminke. Tleli so kot nekoč v njegovi sobi,
ko sem prihajala k njemu. Vedno- so se mešali z mojim rdečilom. Takrat sem
se še šminkala. Užival je, ko so drugi občudovali moja usta. Hotel je, da jih
opazijo. In opažali so jih.
Potem njegova smrt. Njegovo mrtvo telo, moje telo.
Potem samota. Gluha in slepa. Nič več šminke. Ogorki beli in stisnjeni v svoji
ničevosti. Nočem, da še kdaj kdo opazi moja usta. In vendar jih še vedno opa-
žajo. Zato, ker značilno grizem ustnico. Vidijo, da nisem lepa, in da sem strašno
odmaknjena. Kadar seveda sploh kaj opazijo. Se vedno se mi približujejo in
zavračam jih zlepa ali zgrda.
212
»Pojdite, prosim. Hočem biti sama.«
»Tako čedno dekle, pa samo ponoči po lokalih. Škoda vas je.«
»Hvala za opozorilo, delam kar hočem.«
Delam kar hočem ...
Ne, lažem. Nočem tega. Delam le, kar morem. Strašno malo. Premalo za živ-
ljenje. In življenja samega tudi ne maram. Preveč je. Preveč in premalo
obenem. Nekaj vmes pa manjka, ono pravo. Mrtvi on manjka. To bi bilo prav ...
»Konjak, prosim!«
Cez čas spet:
»Konjak prosim!«
»Konjak prosim.«
Potem samo še:
»Konjak.«
Ni mi ga treba prositi. Lahko ga kupim, zdaj še. Nekoč ga bom potrebovala
toliko, da ga ne bom mogla več plačati. Sele takrat bo konec. Daleč je še. Sto
in stokrat bom še sedela pred polnim pepelnikom in rumenilom v kozarcu.
»Konjak, prosim.«
Pogled. Prijazne in tople oči kljub naročenemu konjaku. Potem plošča v avto-
matu: Ti si moja usoda. Ne, ne, jaz ne morçm biti usoda. To mora biti kdo
drug. Nasmehnem se, oči vztrajajo. Vstanem, značilno grizem ustnico. Stopim k
avtomatu in umirjeno vržem »Non esiste l'amur«. Celentano- odsekano, ugo-
tavljajoče odpoje. Oči utonejo v svojem kozarcu. Ne bodo me več poiskale.
Kako hitro in lahko je kaj zapraviti, izgubiti. Pepelnik, tiha prazna kavama.
Vse se odmika, gledam po ljudeh in ne vidim jih. Tu so in vendar niso. Niso
zame. Zame ni nikogar. Tudi mene ni več. Mislim, da me ni. Samo usta z
ogrizenimi ustnicami.
Moj svet
Jutro, polno megle in prepiha. Stekleni zaslon zakriva obraze. Mimoidoči tišče
roke v žepih, noge v vseh vrstah čevljev izdajajo standard. V meglenem jutru
nič ne pomeni. Menda je treba kaj početi, biti kam namenjen, vsaj enkrat
vsak dan. Da imaš občutek, da nekam spadaš.
Noge se zaustavijo pred trafiko. Tudi cene kupljenih cigaret se skladajo z
obutvijo.
Znanec na drugi strani ceste. Tudi njega poznam po čevljih, ki dopolnjujejo
mahedrave hlačnice. Hoditi mora počasi, da mu ne odpade podplat. Zraven
513
njega so še drugi čevlji, podobni. Pivski tovariš. Prestopata se pred zaprtim
prehodom. Zraven čevljev pade ogorek. Nekje sta pila.
Fant in dekle. Fantovi koničasti in lepo pološčeni čevlji. Dekle v obrabljenih
gumaricah. Zanka na nogavici pogumno nadaljuje pot navzgor. Morda sta
kolega s fakultete, morda uslužbenca ali celo srečen par. Elegantni fant se je
sklonil k pi-eprostemu dekletu, ker je občutil človeka in sploh ni gledal ob-
rabljenih čevljev.
Mož na kolesu, v delavni obleki. Topo zre predse in čaka, da bo smel kolo
pognati čez križišče. Morda se mu mudi in kolne v duši. Obraz je razbrzdan
in prazen.
Starka vodi za roko drobnega vnučka. Otrok z velikimi rjavimi očkami pre-
poznava svet okoli sobe. Ne dojema ga še takega, kot se mu bo prikazal
kasneje. Srečen je še, ko se tega ne zaveda.
Mlada dama v klobuku z vso narejeno žensko očarljivostjo zapeljuje copatai-ja.
Vrag vedi, čemu to počne. Zagotovo ne čuti megle, jeseni, praznine. Ne čuti,
da njeno ničevo početje opazuje dvoje utrujenih, neprespanih oči izza šipe. Ne
ve, da me zebe, da sem lačna in da se ji vseeno posmehujem.
Silno sem utrujena. Zvočnik oddaja otožne orkestralne skladbe. Violina se
vspenja, diha, živi. Občutek imam, da bi moralo biti poletje, da bi z golim
hrbtom sedela na skali ob morju in bi sonce zahajalo. Bila bi mirna in bi
verjela, da me nekdo pričakuje. Ne, bilo bi preveč sreče zame.
Violina je umolknila, svetle slike ni več. Prazna miza in človeško mravljišče
pred šipami — to je moj svet, to je svet, ki ni moj. Samo svet v katerem živim.
Vešče prihajajo iz teme
Neznanec je podrl zadnjo sled miru v meni. Prisedel je, spregovoril in uspel
vdreti v mojo samoto. Uspel je kot otožne kavarnšike melodije, kot strastno
zajokani čardaš.
Tako toplo je bilo ob njem. Vse je vedel, vse razumel. Mogel me je spoznati,
razumeti pa tudi oceniti. Nenadoma je ugasnila luč. Kavarna v temi. Orkester
je nemoteno igral naprej star španski napev. Celo več. Kakor da bi modrikasta
zadimljena noč dala moč violini, da je zaživela v temnem prostoru. Ena sama
ulična svetilka je vrgla dolge modre tipalke v megleno temino. Nekaj prižganih
cigaret je zanihalo v prostoru, v mrak zgubljene kresnice, ki so nakazovale
košček svojevrstnega, ta trenutek prikritega, življenja.
Moški pri mizi je v temi nadaljeval s strastnejšim glasom, opogumljenim od
teme:
214
»En sam človek je bil. Zanj sem žrtvoval vse, življenje, kariero. Danes bi mu
zavil vrat, ali pa bi mu napravil v čelo lepo luknjo.«
Morala sem verjeti prepi-ičljivemu glasu. Luknja v čelu. Vsi imamo luknje v
čelu. Velike, globoke, brez dna.
Ko bi vsaj ne imela te luknje v možganih! Kako lepa je tema, kako domača.
Iz teme priletavajo vešče s prašnimi krili. Tu notri, za vsemi temi kresnicami,
so vešče. Mnoge in neznane. Ali pa v moji luknji v čelu. So, prav gotovo so.
Vse je spet zablestelo pod močjo luči. Vešče so se zaslepljene zdrznile. Vsi
smo vešče, nič drugega. Od teme do jutra in nazaj. Vedno slepe, blodeče vešče,
z žgočo željo po luči, ki nas slepi in uniči.
Vešče prihajajo iz teme.
Vešče silijo k luči, toda vedno se opečejo.
Ne bom vrgla prsti nate
Grm ob strebrih je bil jesenski kot sivo nebo in črna mokra debla dreves. Suha
veja je molela v prazno. Na njej so bili le še štirje zgubani, dotrpeli listi. Obstala
sem ob veji, niti koraka nisem mogla več napraviti. Oprijela sem se te neme
priče človeške bede, te veje, ki se je radovedno stegnila čez toliko krst, kot bi
hotela izvedeti, kdo je tisti, ki mu je dovolj sveta, ki se ga je za zmeraj rešil.
Štirje osameli listi — rojstvo, življenje, smrt — in kaj še? Četrti je ostal brez
simbola. Moral bi pomeniti nekaj lepega v življenju, toda kaj? Roka se je
samogibno stegnila in prsti so .spustili v blato odvečni list.
Pred mano je obstal voziček, črni voziček z belo krsto neznanega dečka, pokrito
s kupom cvetja. Okrog nje so bili sivolasi pogrebci — kakšna ironija, ko je
deček mrtev! Za krsto se je vlekel jok, pol živalska tožba. Trije listi so se pre-
maknili, izgubili so obliko v solzah. Deček je mrtev.
Pri grobu bi rada postala, sama pod sivim nebom in cipre.sami. V zvoke zvona
bi rekla malemu dečku:
»Kdo te je razočaral, moj Mitja? Tako vesel si znal biti, izgledal si srečen.
Prav tiho mi povej, o čem si sanjal. Res, rada bi vedela, ker imam majhno
temno deklico, ki je vesela, kot si bil ti. Bojim se, da tudi ona sanja o nečem,
česar ne vem. Pomagaj mi, Mitja, da bom vedela.«
Grob je nem, samo deske okrog jame vidim. Ko ne bo nihče več jokal ob grobu
in klical svojega sinka, takrat bom tiho pristopila.
Ne bom vrgla nate zemlje, Mitja, ker si tako negotovo stal na njej in si jo
tako kmalu zapustil. Ob vsakem pogledu na mojo malo se te bom spomnila. Bi
ti to zadoščalo, ko bi vedel? Moja deklica bi ti bila prav gotovo všeč. Kot Vesna
— ali celo bolj. Zakaj nisi ostal pri njej? Ti je bilo res tako težko živeti? Kaj so
ti storili — povej!
Sicer pa, zdaj ti lahko prišepnem, da si storil prav. Tu zunaj je tako sivo in
hladno.
Kmalu bo zima, veš.
Ne morem vreči prsti nate, Mitja.
Dež
Dež pada v tišino. Odgrnem zaveso, da bom z njim. Sama sem v sobi, pre-
magana od dolgega dneva.
Dež pada onemoglo. Kaplje ne vedo druga za drugo, čeprav jih žene vse po
isti poti.
Tišina, ki ne daje in ne jemlje ničesar. Pušča me samo, čeprav bi bila raje
kaplja, da bi mogla padati z drugimi. Toda ne, padam sama.
Medla cestna svetilka kaže pot proti domu — vedremu fantu na kolesu, ki
se negotovo vozi preko luž in objestno žvižga. Rada bi mu videla v obraz.
Morda ima na čelu zlepljene lase in gleda zrdelo in pijano v svet. Bila bi ga
vesela, kakršen je že. Življenje o polnoči na robu mesta. Nekaj, kjer je kljub
majavemu kolesu sigurno. Nekaj, kar pozna svojo pot domov.
Rekli so mi, naj zapiram okno. V okolici se skriva lopov, ki ga iščejo miličniki.
Ne vem, kaj je zagrešil. Nehote mislim nanj. Morda je zdaj, ko dežuje, nekje
pod kozolcem ali se stiska pod kak napušč. Ubogi lopov! Uboga para! Pogrešil
je, kazni ne bo ušel. Veter tiho šumi med dežjem, kot da se pogovarja z menoj.
Ne, ne morem se pogovarjati. Zebe me. Glas v noči ne more vrniti mene.
Nekje sem se izgubila.
Ulica
Tiho in vdano sem oblekla debel pulover in obula pletene nogavice v zimske
čevlje. Pozna jesen je bila in noč bom prebila na ulici.
Sobica je bila pospravljena, postelja vsa sveža, postlana za prijetno noč.
Privzdignila sem pregrinjalo. Najina postelja. Pol leta sem bila tu srečna.
Fraza, takšen stavek, pa vendar... Verjela sem, da tega ne bo tako kmalu
konec. Ljubila sem človeka, ne slučaj. Zaradi njega sem končno uspela pozabiti
onega, ki je umrl tudi zame, umrl brez bolečin. Ostal je samo ta človek. Njegova
ljubezen.
216
Tiho sem stopila do okna in pogledala v noč. Megla se je spustila na mesto,
mehko je ovila črne sence hiš. Moja noč. Zdaj moram oditi, da prepu.stim
svojo posteljo bitju, ki je prišlo za menoj. Jutri, ko se zdani, se bom smela
vrniti. Smela bom leči v isto, še toplo posteljo in se prespati. Ce bom mogla
spati', seveda. Nobenega od njiju ne bo več. Odšla bosta v nastajajoči dan,
z roko v roki. Njuna in moja noč.
Zagrnila sem zaveso, oblekla plašč in privihala ovratnik. Se rokavice, potre-
bovala jih bom. Pogled po sobi — da, vse je v redu, vse pričakuje ono
novo bitje.
Stopila sem v noč. Iz megle je vlažno rosilo. Hodila sem tiho kot mačka. Zvok
lastnih korakov bi me vznemirjal. Ne smem delati šuma, ne obstajati —
sem odveč.
Noge so same po sebi ubrale pot med vilami. Počasi, počasi. Ne smem hiteti.
Vse, kar bom nocoj počela, moram čim bolj podaljšati. Da bom imela vtis,
da noč vendar ni tako neskončno raztegnjena.
Prižgala sem cigatero. Skoraj nisem verjela, da bo v tej megli sploh gorela.
Toda močnejša je od mene, kljubuje vlagi. Naslonila sem se na neko ograjo.
Nekaj črnih gred z jesenskimi rožami je izpolnjevalo prostor med plotom in
hišo. Ob zidu je rasla vrba. Od njenih nizko spuščenih vej je od časa do časa
padla kaplja na preprogo suhega listja. Brez šuma so v vetru nihale gole,
viseče veje.
Okna so bila razsvetljena. Od njih so skozi meglo padali prameni svetlobe
nekam proti meni in ulici. Za temi okni so tople, svetle sobe. Morda družina
večerja. Morda žena s pikastim predpasnikom že pomiva posodo, mož v copatah
pa se huduje na otroke, ker so na ves glas navili nedeljsko oddajo: Izberite
svojo melodijo, in ne more v miru brati časopisa ... Vse obdaja topli nedeljski
večer. Hiša se mi je zazdela kot vzeta iz pravljice. Zakleti grad, brez oken
in vrat zame. V njem je lepo, toda jaz ne morem vstopiti, zame ni poti vanj.
Stopila sem dalje. Kmalu sem se znašla v mestu. Spet sem se ustavila. Pred
menoj so se blesteli razkošni neonski napisi in luči. Včasih sem imela rada
večer in luči. Ta večer pa je bilo ves nekako odmaknjen. Ljubljana je utonila
v novem, neznanem občutku; da tu ni več moje me.sto. Bilo je prav med temi
hišami in ljudmi. In zdaj ni več. Prazna sem bila, popolnoma prazna.
Skupina fantov se je u.stavila pred menoj.
»Poglej, kar smili se mi,« je dejal eden izmed njih.
»Ah, ta bi šla s teboj za dve cigareti!« je zamahnil drugi z roko. Za.smejali so se.
»No, tri bi ji pa že dal,« je dejal tretji in izzval novo poplavo smeha.
Sem jim res podobna, onim ženskam? S svojim odrgnjenim plaščem, primi-
tivnimi čevlji in kratkovidnimi očmi. Ne, tako pač lahko mislijo samo huligani.
217
Polnoč se je bližala. V najini sobi je toplo, samo odsev električne peči daje
slutiti njuni telesi. Da, strašno sem se pustila ponižati. Krenila sem dalje.
Zadimljena kavarna polna ljudi vseh vrst. Tuji so mi in strašno daleč. Sedijo
tu za svojo zabavo. Jaz ne. Jaz čakam, da mine noč. Sedim točno nasproti
stenske ure. Sledim z očmi kazalcem, ki neopazno merijo minute. Oči me
skelijo od cigaretnega dima. Sovražim te pijane spake, ki govoričijo o nogo-
metu, te zbiralce avantur, zaljubljence, zdolgočasneže. Nujnost me je vrgla
mednje. Ne spadam sem.
»Zapiramo...«
Garderoberkin rezki glas me zdrami iz misli. Nekaj luči ugasne. Prostor se
prazni. Spet se zavijem, pripravim za ulico. Moja noč se šele pričenja. Ulice
spečega mesta me bodo sprejele, skrile moje brezglasno tavanje. Stopim v noč.
Namenoma izbiram najtemnejše kote. Nikogar nočem srečati. Nočem, da bi
me kaka modro siva uniforma vprašala, kam sem namenjena. Kaj naj bi tudi
odgovorila? Do jutra manjka še pet ur. V petih urah se pride zelo daleč. Toda
utrujena sem in nobenega cilja nimam. Ne bom hodila.
Začenja me mraziti. Nikjer ni več hiše iz pravljice, ni luči, ki bi dala slutiti
kako življenje. Zdaj sem resnično sama. Onadva sta srečna, ne zebe ju in
imata drug drugega. Jaz nimam nikogar. Samo trenutke milosti, ki so čudoviti
in vendar skelijo kot sveže rane.
Zmanjkalo mi je cigaret. Edini še odprti lokal je poln kot ribja konzerva. Komaj
se zrinem do blagajne. Dve proetaški pijani ženski zapeljujeta neke moške.
Obrazi so pod neonsko lučjo modrikasto beli, spotegnjeni. Zatohlo je, kot
groteska. Obrazi, obrazi-spake.
Pobegnem v noč. Podzavest me vodi proti domu. Zavem se. Ne, tja ne smem.
Človek, ki sem mu zaupala, me je izdal. Sprejela sem ponižanje. Moja nagrada
za vse je ulica. Ta ulica, mraz, megla.
Znajdem se v parku. Znana klop. Popoldne je deževalo. Klop je spolzka in
mokra. Vseeno sedem in prižgem cigareto. Mraz mi prodira v kosti, vsa drhtim.
Da, november je. Takrat pa je bil maj. Takrat, ko sem verjela, da bom spet
zaživela. Človek je bil nežen, pozoren. Igral je, ni bil srečen. Moje izkušnje
so ob njem umrle, verjela sem prepričljivemu glasu in modrim očem. Nocoj
jim verjame ono novo bitje. Morda je vrednejša od mene, da obdrži srečo,
zgrajeno na mojem obupu. Da, brez dvoma je vrdenejše, sicer se to ne bi
zgodilo. Sama sem kriva, s tem, da sem takšna, ne boljša.
Cas se počasi in natančno pomika, odteka. V cerkvi, v temi nekje pred menoj,
udarci zvona delijo noč na č-etrtine ur. Druga cerkev je nekje dalje na levi.
Njen zvon ima nižji glas. Ne maram ga, ker zamuja.
Ч
218
Zvonovi... Počasi si pritrkavajo. Četrt ure je dosti časa. Strašno veliko, če
si sam in občutiš, da ima ura šestdeset minut in tri tisoč šesto sekund ...
Jutro je daleč daleč.
Onadva mislita-: »Le zakaj bo že jutro?«
Jaz pa: »Le zakaj še ni jutro?«
Toda jutro pride, zagotovo pride. Za onadva in zame tudi.
Konec zgodbe
Korak se mi je sam po sebi ustavljal. Kljub najtrdnejši odločitvi nisem mogla
pritisniti na starinsko zakrivljeno medeninasto kljuko. Potem sem si še enkrat
ponovila razloge za to dejanje in počasi vstopila.
Temačna zlatarnica. V steklenem pultu polno raznovnstnih prstanov. Vseh
mogočih, z razkošnimi barvastimi kamni. Tudi poročni prstani so bili tam,
podobni temu na mojem prstu. S seboj sem prinesla mraz z ulice. Pomočnik,
mlad fant s črnimi kodri, se je vprašujoče ozrl vame. Njegovemu pogledu
sta sledila še moški in ženska, ki sta očitno kupovala. V hipu mi je prišlo
v zavest, da bom prodala svoj poročni prstan. Zato sem prišla. In ti trije me
bodo začudeno gledali. Vsaj s prsta bi ga morali sneti zunaj! Niti tega se
nisem domislila. Obstala sem. Ženska pri pultu je ravnokar na mesnate ne-
negovane roke natikala prstan ogromne vrednosti. Moški jo je gledal ljubeče
in ponosno.
Tako me je gledal on, ko mi je nadel široki zlati obroček.
V avtu je bilo toplo in zunaj je snežilo. »Ne bova se poročila, nikoli ne,« sem
rekla. Brez trpkosti sem se tega zavedala. Ne, najinega doma, najinega življenja
nikoli ne bo. In vendar ne maram v zameno za to nobenega drugega doma,
nobenega življenja.
»Ne, ne bova. Toda — bi hotela vseeno nositi spomin name?«
»Bi...«
Nisem ga pogledala. Segel je v žep in mi nataknil obroček. Bežno sem ga
poljubila in skočila iz avtomobila na sneg. Žarometi so se prižgali in odpeljal je.
Z nenavadnim lepim občutkom sem stopila v hišo. Vedela sem, da prstana ne
bom nikoli snela, pa naj srečam drugega človeka ali se celo res poročim.
Hotela bi se poročiti točno s tem prstanom ...
»Želite, prasim?«
Menda je fant za pultom že nekajkrat ponovil vprašanje. Ženska je še vedno
pomerjala vsa zlata čuda prodajalne.
219
»Prstan bi rada prodala,« sem poskusila izgovoriti čim trdneje. Snela sem
rokavico in nato prstan. Brez besede sem ga položila na pult. Troje pogledov
je zavrtalo vame.
»To boste prodali?« je bedasto vprašal fant za pultom.
»Da, to,« sem pribila.
Fant je vzel prstan. Dal ga je na tehtnico. Ob drobnem kovinskem zvenu sem
se bolestno zdrznila. Konec zgodbe. Sklep, da prstana ne bom snela, je držal
le dva uboga meseca. Oprosti, dragi, moralo se je zgoditi. Oprosti, nimam
denarja in lačna sem. Oprosti, da mi je želodec več od tvojega spomina. Vem,
da bi morala potrpeti. Toda preslaba sem.
»Tisoč petsto dinarjev dobite,« sem zaslišala fanta.
»Kar dajte...«
Moj prstan je izginil v predalu. Namesto njega sem dobila nekaj umazanih
bankovcev. Kako malo je vreden. Tako malo, da bom nekaj dni bedno jedla.
In danes je božič, nekdanji praznik. Moja preteklost, moja zgodba. Vse je
vredno le teh tisoč petsto dinarjev.
Stopila sem na ulico, med bele padajoče snežinke. Solze so mi brezmočno
tekle po licih. Zgodbe je resnično konec. Da, konec.
Krasni novi svet
Aldous Huxley
The brave new world — krasni (ali vrli) novi svet — je imenoval Huxley svet
dovršene Amerike, svet dovršene tehnokracije. S strupeno ironijo je dal temu
svetu naslov iz Shakespearovega Viharja: »O, wonder! / How many goodly
creatures are there here! / How beauteous mankind is! O BRAVE NEW
WORLD, / that has such people in'tl« (Vihar, VU, 181—184; Zupančič prevaja
takole: »O čudo! / Kaj tukaj je odličnih bitij zbranih! / Kako je človek lep!
O KRASNI NOVI SVET, / kjer biva takšen rod!«) To je svet, ki je organiziran
strogo »racionalno« v blagor svojih članov. Njegova osnovna gesla so: »Skupnost,
istovetnost, stabilnost«; skupnost proizvodnega procesa, ki gospoduje nad ljudmi,
namesto da bi ljudje gospodovali nad procesom proizvodnje, stabilnost tega
gospostva in istovetnost potreb, ki ustaljujejo potrošnjo in še enkrat potrjujejo
gospostvo proizvodnega procesa nad producenti. V tem krasnem novem svetu
leta Fordovega 632 je vzpostavljena tehnološka proizvodnja ljudi, ki je pod-
rejena proizvodnji stvari: tu imamo Hatcheries and Conditioning (ljudogojnice
in prilagojevalnice), kjer гш tekočem traku v steklenicah producirajo ljudi in
jih z vsemi sredstvi vnaprej prilagajajo njihovemu mestu v družbi: ker je
220
idealno, da enakim strojem strežejo enaki ljudje, producirajo po »procesu
Bokanowskega« iz enega oplojenega jajčeca po 96 enakih »dvojčkov« najnižje
kaste. Enako precizno producirajo druge ljudi-elemente v univerzalnem procesu
proizvodnje, ki gospoduje nad ljudmi. Z vsemi sredstvi moderne psihologije
jih vzrejajo v idealne potrošnike. Svet vodi deset svetovnih nadzornkiov, ki
nosijo naslov »njihova fordstva«. Eden od teh, Mustafa Mond, razlaga v našem
odlomku historiat tega »krasnega novega sveta«. Toda Huxleyevo delo ne
vsebuje samo te utopič-ne slike. Nasproti brezdušnemu tehnokratskemu paradižu,
ki vsebuje dovršene elemente sodobnega tehnokratizma, stoji figura Divjaka
Johna; čeprav je tudi sam potomec »krasnega novega sveta«, je rojen iz matere
(»sramotno obdobje živorodnosti«, pravijo temu v krasnem novem svetu); zrasel
je v divjaškem rezervatu v Novi Mehiki pod vplivom poganstva, krščanstva
in Shakespeara. V njegovem slovarju ni besede »znanost«. Vse, kar lahko
postavi zoper tehnokratski paradiž, je osebna odpoved, puščavništvo in bičanje.
In prav tako kot teče v prazno ta brezdušni paradiž, tako se konča s samomorom
odrešiteljska utopija Divjaka Johna. S tem Huxley začrtava popolno brezizhod-
nost prihodnosti — če se ne revolucionira sedanjost.
Obe Huxleyevi utopiji, ki stojita druga zoper drugo, sta samo do skrajnosti
izvedeni meščanski utopiji, o katerih govori Marx, ko pravi: «Na zgodnejših
stopnjah razvoja se kaže posamezni individum popolnejši, ravno ker še ni
izdelal polnosti svojih odnosov in si jih postavil nasproti kot družbene sile
in odnose, ki so od njega neodvisni. Kot je smešno, če hrepeniš nazaj po tej
prvotni polnosti, tako je smešna tudi vera, da moramo ostati pri tej popolni
izpraznjenosti. Preko nasprotja prvemu, romantičnemu nazoru meščanski nazor
ni nikoli prišel, zato ga bo drugi kot upravičeno nasprotje spremljal do bla-
ženega konca.« Huxley je do kraja pokazal nevzdržnost obeh utopij. In če je
nekoč pozitivna utopija slikala jutrišnji svet, da bi k temu svojemu idealu
usmerila današnjega (njen Jutri pa je bil izraz utopistovega Danes in omejen
kot ta Danes), negativna utopija projicira na ekran bodočnosti tiste tendence
sedanjosti, ki to sedanjost delajo nečlovečno. Ni namen negativne utopije, da
bi iskala rešitev; njen namen je, da svari. To je njena moč in slabost obenem:
njena moč, ker omogoča iskanje rešitve, njena slabost, ker sama ne nahaja
poti do rešitve. Njena moč prihaja do izraza, kadar se angažirajo sile jutriš-
njega, humanejšega dne, ki zrevolucionirajo današnjega; njena slabost, kadar
se napredek pojmuje tehnokratsko. Toda takrat je tudi taka negativna utopija
lahko samo proglašena za izrodek dekadentskih možgan.
Odlomek je vzet iz slovenskega prevoda knjige, ki bo v kratkem izšel pri založbi
»Življenje in tehnika«. Prevajalec je Boris Verbič.
Zunaj na vrtu so se igrali otroci. Sesto ali sedemsto dečkov -in deklic je nagih
v toplem junijskim soncu presunljivo krič0 tekalo po tratah, se igralo z žogo,
ali pa so po dva ali trije skupaj čepeli med cvetočimi grmi. Cvetele so
vrtnice, dva slavca sta pela vsak zase v gošči, kukavica pa je pravkar utihnila
med lipami. Ozračje je bilo zaspano zaradi brenčanja čebel in helikopterjev.
Ravnatelj se je s svojimi študenti za hip ustavil in opazoval igro imenovano
Sredobežna šala — čmrlj in ščene. Dvajset otrok je stalo v krogu okoli stolpa
iz kromiranega jekla. Vrgli so žogo kvišku, da je pristala na vrhnji ploščadi
stolpa, ki je bila zvita navzdol, žoga je nato padla na naglo se vrteči kolut, ta
221
pa jo je pognal skozi eno izmed številnih odprtin, izvrtanih v cilindrični pokrov,
in jo je bilo treba ujeti.
»Čudno«, se je zamislil ravnatelj, ko .so krenili proč, »čudno se človeku zdi,
če pomisli, da so celo v času našega Forda pri večini iger uporabljali samo
eno ali dve žogi in nekaj palic pa morda še kakšno mrežo, a nobenih drugih
pripomočkov. Mislite si, kakšna nespamet je bila to, da so dovolili ljudem igrati
zelo zapletene igre, s katerimi pa vendarle niso prav nič povečali potrošnje.
To je norost. Dandanes nam nadzorniki ne odobre nobene nove igre, dokler
se ne izkaže, da terja vsaj toliko umetnih pripomočkov, kakor najboj zapletena
izmed tistih, ki smo jih poznali že prej.« Ravnatelj pa ni dolgo premišljal o tem.
»Kakšen ljubek parček,« je prekinil samega sebe in pokazal s prstom nanj.
V majhnem travnatem pristanu med visokimi šopi sredozemskega vresja sta
se dva otroka, deček, star kakih sedem let in deklica, ki je bila morda leto
starejša od njega, igrala zelo resno in s tisto zbrano pozornostjo znan.stvenika,
ki nekaj novega odkriva, osnovno spolno igro.
»Kako ljubka sta!« je sentimentalno ponovil ravnatelj.
»Ljubka, zares!« .so vljudno pritrdili fantje. A njihov nasmešek je bil malce
poki'oviteljski. Premalo časa je še poteklo, odkar so sami opustili takšna otroška
razvedrila, da bi jih lahko -že zdaj opazovali povsem brez prezira. Ljubko?
dva otročaja, ki malo norita; to je vse. Otročaja sta pač.
»Vedno se mi zdi,« je nadaljeval ravnatelj z istim precej sentimentalnim
glasom ,a tedaj ga je zmotilo glasen vik in krik.
Izza grmovja v bližini je stopila otroška negovalka vodeč za roko dečka, ki je
neutolažljivo tulil. Za petami ji je sledila deklica, in plašno gledala okoli sebe.
»Kaj pa je?« je vprašal ravnatelj. Negovalka je skomignila z rameni. »Nič
posebnega,« je odgovorila. »Samo da tale fantek ne kaže nič veselja, da bi
sodeloval v običajni erotični igri. To sem opazila pri njem že enkrat ali dvakrat
prej. In danes je spet tako. Pravkar se je začel dreti.«
»Prav zares,« je posegla vmes deklica, ki je tako plašno gledala okoli sebe,
»nič žalega mu ni.sem hotela storiti. Prav zai-es ne.«
»Seveda nisi hotela, ljubica,« jo je tolažila negovalka. »In zato,« je nadaljevala
in se spet obrnila k ravnatelju, »ga zdaj peljem k pomočniku psihološkega
nadzornika. Naj malo pogleda, če je dečko povsem normalen.«
»Cisto pravilno,« je rekel ravnatelj. »Kar peljite ga tja. Ti pa ostani tu, deklica,«
je dodal, ko je negovalka odvedla svojega še vedno tulečega gojenca. »Kako
ti je ime?«
»Polly Track.«
»In še kako lepo ime imaš,« je rekel ravnatelj. »Zdaj pa kar steci in skušaj
poiskati drugega dečka, da se boš igrala z njim.«
Otrok je odskakljal v grmovje in jim izginil izpred oči.
»Kako mična stvarca!« jo rekel ravnatelj, oziraje se za njo. Nato pa se je
spet obrnil k dijakom. »To, kar vam bom zdajle povedal,« je rekel, ».se vam
bo zdelo morda neverjetno. A če človek ni navajen na zgodovino, se mu reči,
ki so se dogajale v preteklosti, večidel zde zares neverjetne.«
222
Nato jim je razodel osupljivo resnico. Dolgo dolgo pred časom našega Forda —
in še celo nekaj rodov za njim — so videli ljudje v erotičnih igrah med
otroci nekaj nenormalnega (dijaki so se na ves glas zarežali); a ne samo nenor-
malnega, temveč celo nemoralnega (ne!); zato so jih zatirali z vso strogostjo.
Na obrazu njegovih poslušalcev se je pokazala presenečena naivnost. Ubogim
otročičkom da niso privoščili nobene zabave? Tega kar niso mogli verjeti.
»Se celo mladostnikom ne,« je nadaljeval ravnatelj, »niti mladostnikom, kakor
ste vi...«
»Saj ni mogoče!«
»Razen malce skrivnega avtoerotizma in homoseksualnosti — absolutno nič.«
»Nič?«
»V večini primerov je to trajalo do dvajsetega leta.«
»Do dvajse.tega leta?« so se v zboru oglasili dijaki kot odmev, in s tem glasno
izrazili svoj dvom, da bi bilo kaj takšnega mogoče.
»Do dvajsetega,« je ponovil ravnatelj, »saj sem vam vnaprej povedal, da se
vam bo zdelo neverjetno.
»A kaj se je zgodilo?« so vprašali. »In kakšne so bile posledice?«
»Posledice so bile strašne.« Globok in doneč glas je pretrgal razgovor.
Ozrli so se okoli sebe. Ob robu skupine je stal tujec — mož srednje rasti,
črnolas, kljukastega nosu, s polnimi rdečimi ustnicami in zelo prodirnimi tem-
nimi očmi. »Strašne«, je ponovil.
Ravnatelj je prav tedaj sédel na eno izmed klopi, narejenih iz jekla in kavčuka,
ki so bile razvi-ščene po parku, tako da so bile vsem pri roki; ali. ko je
zagledal tujca, je skočil kvišku in planil naprej, iztegnil roko in dejal smejé
se na vsa usta, kar cedil se je od prijaznosti:
»Nadzornik, kakšno nepričakovano veselje! Dečki, na kaj pa mislite? To je
nadzornik, to je njegovo fordstvo Mustafa Mond.«
V štiri tisoč prostorih zavoda za prilagajanje je štiri tisoč električnih ur isto-
časno odbilo štiri. Iz ustnikov trobent so se začuli netelesni glasovi.
»Glavni dnevni posad je prost. Drugi dnevni posád naj nastopi. Glavni dnevni
posád je ...«
Henry Foster in pomočnik ravnatelja za predestinacijo sta v dvigalu, s katerim
sta se peljala kvišku v oblačilnico, precej demonstrativno obrnila hrbet Ber-
nardu Marchu s Psihološkega urada; obrnila sta se proč od človeka, ki je
užival tako sumljiv sloves.
Slabotno brnenje in ropotanje strojev je še vedno razgibavalo škrlatni zrak
v Skladišču embriov. Posadi sta se resda menjavali, en obraz z barvo, ki je
spominjala na lupus, je nadomestil drugega, veličastno in nepretrgano so se
plazili tekoči trakovi dalje s svojim tovorom bodočih ljudi.
Janina Crowne je naglo stopil k vratom.
Njegovo fordstvo, Mustafa Mond! Dijakom so malone izstopile oči iz jamic,
ko so ga pozdravili. Mustafa Mond. Vrhovni nadzornik vse Zahodne Evrope!
Eden izmed desetih svetovnih nadzornikov. Edene izmed desetih ... in sedel
223
je na klop z ravnateljem valilnic in zavoda za prilagajanje, ostal bo tu, in jim
celo govoril... brez posredovanja drugih. Bilo je tako, ko da bo spregovoril
sam Ford.
Dva kakor rokavica rjava otroka sta lezla izza grmovja v bližini, se za hip
zastrmela vanj z velikimi, začudenimi očmi, nato pa se vrnila med grmovje
in se zabavala dalje.
»Vsi se še spominjate,« je rekel nadzornik s svojim močnim, globokim glasom,
»vsi se še, mislim, spominjate, tistega lepega in navdihnjenega izreka našega
Forda: »Zgodovina — to so prazne marnje! Zgodovina,« je počasi ponovil,
»to so prazne marnje.«
Zamahnil je z roko, videti je bilo, ko da je z nevidnim omelom iz perja pomedel
proč malo prahu, in ta prah je bil Harappa, Kaldejski Ur; nekaj pajčevin,
to so bile Tebe in Babilon in Knosos in Mikene.
Puh, puh; in kje je bil Odisej, kje Job, kje so bili Jupiter, Gotama in Jezus?
Puh in kupčki antičnega prahu, ki so jim rekli Atene in Rim, Jeruzalem in
Kralejstvo Sredine, vsi so izginili. Puh — in izpraznilo se je mesto, ki ga je
zavzemala Italija. Puh — in katedral ni bilo več; puh, puh, kralj Lear in
Pascaleve Misli. Puh, Pasijon; puh. Requiem; puh. Simfonija; puh...
*
»Ali greš drevi gledat čutni film, Henry?« se je zanimal pomočnik ravnatelja
za predestinacijo. »Slišal sem, da je tisti novi film, ki ga predvajajo v Alhambri,
prvovrsten. Neki ljubezenski prizor je v njem, godi se na preprogi iz medvedje
kože; pravijo, da je nekaj čudovitega. Vsaka medvedja kocina je natanko repro-
ducirana. Čudoviti čutni učinki!«
*
»Zato vas ne uče nič zgodovine,« je rekel Nadzornik. »A zdaj je prišel čas ...«
Ravnatelj ga je plašno pogledal. Slišal je že čudne govorice o .starih prepove-
danih knjigah, ki .so tičale .skrite v varnostnem predalu nadzornikove delovne
sobe. Sveto pismo — Ford si ga vedi, kaj vse.
Mu.stafa Mond je prestregel njegov zaskrbljeni pogled in koti njegovih rdečih
ustnic so ironično trznili.
»Nič se ne bojte, ravnatelj,« se mu je rahlo porogal »ne bom vam jih
pohujšal.«
Ravnatelj je bil vse iz sebe, tako je bil zmeden.
♦
Tisti, ki se čutijo zaničevane, store najbolje, če tudi sami gledajo zaničljivo.
Nasmešek na obrazu Bernarda Marcha je bil prezirljiv. Prav vsaka kocina
na njegovi bradi je gledala prezirljivo!
*
»Prav gotovo si ga bom ogledal,« je rekel Henry Foster.
*
Mustafa Mond se je nagnil naprej, in jim požugal s prstom. »Samo poskušajte
si predstavljati,« je rekel in ob njegovem glasu jih je spreletel po trebušni
predponi čuden srh. »Skušajte si predstavljati, kako je bilo, če je imel človek
mater, ki je rodila žive otroke.«
224
Spet je bila izrečena nespodobna beseda. A nihče ni to pot niti od daleč
pomislil, da bi se nasmehnil.
»Poskusite si predstavljati, kaj je pomenilo, živeti v družinskem krogu.«
Poskusili so; a očitno .se jim ni niti najmanj posrečilo.
»In ali veste, kaj je bil dom?«
Odkimali so.
*
Janina Crowne je iz svoje temačne .škrlatne kleti švignila z dvigalom sedem-
najst nadstropij više, nato pa izstopila, zavila na desno, krenila po dolgem
hodniku, odprla vrata z napisom Oblačilnica za dekleta, se potopila v oglu-
šujočo zmedo rok in prsi in ženskega perila. Potoki vroče vode so se zlivali
v stotine kopalnih kadi ali pa se grgraje iztekli iz njih. Ropotajoč in sikajoč
je osemdeset vibro-vakuumskih strojev za masažo istočasno gnetlo in sesalo
čila in cd sonca ožgana telesa osemdesetih čudovitih primerkov ženskega
spola. Vsaka izmed teh deklet je skušala prekričati vse druge. Naprava za
sintetično glasbo pa je žvrgolela solo, ki ga je izvajal super-rog.
»Halo, Fanny,« je rekla Janina dekletu, ki je imela svoje kljukice za obešanje
obleke in svoj predal poleg njenih.
Fanny je bila zaposlena v dvorani za vstekleničenje in se je prav tako pisala
Crowne. A to naključje ni bilo posebno presenetljivo, saj je imelo dva tisoč
milijonov prebivalcev planeta samo deset tisoč različnih priimkov.
Janina je potegnila za svoje zadrge — ob jopici navzdol z obema rokama
hkrati, za obe zadrgi hlač in nato še enkrat, ko si je odpela spodnje oblačilo.
Čevlje in nogavice pa je obdržala na sebi, ko je odšla v kopalnico .
*
Dom, dom — nekaj zatohlih sobic, v katerih se je gnetla peščica ljudi: moški,
ženska, ki je v rednih presledkih porajala otroke, in svojat dečkov in deklic
vseh dob.Nič zraka, nič prostora, slabo razkužena ječa; tema, bolezen in smrad.
Ndazornik jim je vse te reči tako živo naslikal, da je eden izmed dečkov,
občutljivejši od drugih, pobledel že ob opisu in toliko da ni začel bruhati.
*
Janina je izstopila iz kopeli, se otrla z brisačo, pograbila dolgo, prožno cev, ki
je bila vključena v steno nad njo, si nastavila livek na prsi, kot da bi se
hotela ustreliti, in pritisnila na sprožilo. Puh segretega zraka jo je oprašil z
najfinejšim talkovim pudrom. Osem različnih vonjav in kolonjskih vod je bilo
v pipicah nanizanih nad umivalno kotanjo. Odprla je tretjo pipico od leve,
se oškrobila s šiprom ter stopila ven, noseč čevlje in nogavice v roki, da bi
se prepričala, če je kateri izmed vibrovakuumskih strojev za masažo prost.
*
Pa tudi v duševnem pogledu dom ni bil prav nič manj umazan, kakor je bil
v telesnem. Bil je zajčja luknja, gnojišče, zagatno od trenj vonj, vonj nagne-
tenega življenja, v njem so zaudarjala čustva. Kakšne dušljive intimnosti
kakšna nevarna blazna, nespodobna razmerja so se razpasla med člani družinske
skupnosti! Mati je kakor obsedena čepela nad otroci (njenimi otroci) ... čepela
nad njimi, kakor čepi mačka nad mladiči, a to je bila mačka, ki je znala govoriti,
mačka, ki je lahko rekla: »Moj otročiček, moj otročiček,« kolikorkrat se ji je
225
zahotelo. »Moj otročiček, in oh, tu pri prsih ga imam, in te ročice, kako je
'ačen, in ta neizrekljivo boleča radost! Dokler končno moj ctročiček ne zaspi,
zaspi z mehurčkom belega mleka v kotu ust. Moj ctročiček spi...«
»Da,« je rekel Mustafa Mond in pokimal z glavo, »nič čudnega ni, če vas je
zazeblo po hrbtu.«
*
»S kom pa greš nocoj?« je vprašala Janina, ko se je vrnila od vihro vakuuma
kakor cd znotraj razsvetljen biser, vsa v rožnatem žaru.
»Z nikomur.«
Janina je začudene pravzdignila obrvi. »Nič kaj dobro se ne počutim zadnje
čase,« ji je razložila Fanny. »Dr. Wells mi je svetoval, naj vzamem nadomestek
za nosečnost.«
»Ampak ljuba moja. saj ti je komaj devetnajst let. Prvi nadomestek za no-
sečnost je obvezen šele, ko jih imaš enaindvajset.«
»Vem, ljubica. A za nekatera dekleta je bolje, če začno že prej. Dr Wells mi
je povedal, da bi morale dobiti črnolaske s široko medenico, kakor jo imam
jaz, prvi nadomestek za nosečnost že s sedemnajstim letom. V resnici imam
torej celi dve leti zamude, nikar da bi bila dve leti prezgodaj.« Odprla je vrata
svoje omarice in pokazala na vrste škatlic in z listki opremljenih stekleničic,
ki so stale na zgornji polici.
»Sirup ali Corpus Luteum,« je brala Lenina na glas. »Ovarin, zajamčeno svež.
uporabi ga najkasneje do 1. avgusta 632 A. F.* Ekstrat mlečne žleze: vzemi ga
trikrat na dan pred obedi in popij zraven malo vode. Placentin: Treba ga je
injicirati 5 cm' intravenozne vsak tretji dan .. . Uf!« Janino je stresel mraz.
»kako se mi gabijo te intraveozne injekcije, se tebi ne?«
»Tudi meni se. A če človeku koristijo ...« Fanny je bila nenavadno pametno
dekle.
*
Naš Ford — ali naš Freud, kakor je, iz nedoumljivih razlogov včasih blagovolil
sam sebe imenovati — naš Freud je prvi razodel ljudem strahotne nevarnosti
družinskega življenja. Svet je bil poln očetov — zato je bil poln nadlog; poln
mater — zato je bil poln perverzij vsake vrste od sadizma do spolne zdržnosti:
poln je bil bratov, sester, stricev in tet — poln blaznosti in samomorov.
A vendar med divjaki na otočju Samoa, na nekaterih otokih, ki leže ob obali
Nove Gvineje ...«
Tropsko sonce je ležalo kakor gorak med na nagih telesih otrok, ki so se,
deklice in dečki, pomešani med seboj premetavali med cvetovi hibiscusa. V
vsaki izmed dvajsetih, s palmovim listjem kritih hiš, je bil po en dom. Pri
Trobriandih je bilo spočetje delo duhov prednikov; nihče še ni nikoli slišal
za kakega očeta.
»Skrajnosti,« je rekel nadzornik,« se dotikajo. In kaj se ne bi: saj zato so tu.«
*
»Dr. Wells pravi, da se bo moje zdravje za tri ali štiri leta temeljito popravilo,
če bom tri mesece jemala nadomestek za nosečnost.«
* leta Fordovega
226
»No, upam, da se ni zmotil,« je rekla Janina. »Ampak, Fanny, kaj zares misliš,
da prihodnje tri mesece ne boš smela nič . .
»Ch, ne. ljubica. Samo en teden ali c'va, to bo vse. Današnji večer bom prebila
v klubu in igrala muzikalni bridge. Ti greš pa ven, kaj?«
Janina je prikimala.
»S kom pa?«
»S Henryjem Fosterjem.«
»Ze spet?« Fannyjinemu prijaznemu, nekoliko luni podobnemu obrazu ni nič
pristajal izraz mučnega in zgražajočega se začudenja. »Ali mi hočeš res dopo-
\Td3ti. da še vedno hodiš Henryjem Fosterjem?«
»Matere in očetje, bratje in sestre. Bili pa so tudi zakonski možje, zakonske
žene, ljubezenski pari. Pa enoženstvo in romantična doživetja. Čeprav vi
bržkone ne veste, kaj je bilo vse to,« je rekel Mustafa Mond.
Odkimali so.
Družina, enožen.stvo, romantični doživljaji. Vsepovsod zaključenost, povsod
samo vase osredotočeno zanimanje, pobuda in energija sta se stekali po ozki
strugi.
»Ko vendar sleherni izmed nas pripada vsakemu drugemu,« je zaključil s hip-
nopedičnim rekom.
Študentje so prikimavali. Goreče so pritrdili ugotovitvi, s katero so se že
zdavnaj sprijaznili, saj so jim jo dvainšestdesettisočkrat ponovili v temi. V
njej niso videli samo resnice, temveč aksiom, razviden sam po sebi, ki ga ni
mogel omajati noben ugovor.
*
«Saj vendar končno.« je ugovarjala Janina, »hodim s Henryjem šele štiri
mesece.«
•>Seie štiri mesece! No, ta je dobra. In ne samo to,« je nadaljevala Fanny in
obtožujoče pokazala s prstom na Janino, »razen Henryja ves ta čas nisi imela
nikogar drugega. Ni res?«
Janina je škrlatno zardela, toda njene oči so še vedno gledale izzivalno — pa
tudi ton njenega glasu je bil izzivajoč. »Ne, nikogar drugega nisem imela,«
je odvrnila malone srdito. »Sicer pa sploh ne vidim, presneto, zakaj naj bi
ga imela.«
»Oh, lej jo, sploh ne vidi, presneto, zakaj naj bi ga imela,« je ponovila
za njo Fanny, kakor da bi veljale njene besede kakemu nevidnemu poslušalcu,
ki bi stal za Fannyjino levo ramo. Nato pa je nenadoma spremenila ton:
»Brez šale,« je rekla, »zares mislim, da bi morala bolj paziti na svoje vedenje.
Tako slab vtis naredi, če hodiš kar naprej z enim in istim moškim. Ne rečem,
če bi imela štirideset let ali vsaj petintrideset! Ampak v tvojih letih, Janina.
Ne, tako zares ne gre. Saj veš, da našemu ravnatelju ni prav nič všeč, če se
karkoli preveč stopnjuje ali pa predolgo zavleče. Stiri me.sece Henryja Fosterja
in med tem nobenega drugega moškega — jej, kako bi bil hud, če bi izvedel . . .«
227
»Predstavljajte si vodo v cevi pod pritiskom.« Predstavljali so si jo. »Predrl
jo bom,« je rekel nadzornik. »Kakšen curek!«
Predrl jo je dvajsetkrat. Iz cevi je brizgnilo dvajset majhnih vrelcev.
»Moj otročiček, moj otročiček...!«
»Mamica!« Norost je nalezljiva.
»Ljubček moj, moj edini, moj nadvse dragi...«
Mati, enoženstvo, romantična doživetja.- Vrelec brizga visoko, neugnani curek
divja in se peni. Nagon ima samo en ventil. Moj ljubček, moj otročiček. Nič
čudnega, če so bili ljudje, ki so živeli pred našo moderno dobo, nori in hudobni
in polni nadlog. Svet, v katerem so živeli, jim ni dopuščal, da bi jemali stvari
zlahka, ni jim dopu.ščal, da bi bili duševno zdravi, krepostni in srečni. Sredi
mater in ljubimcev, sredi prepovedi, ki jih niso ubogali, .saj jih za to ni nihče
prilagodil, sredi skušnjav in samotnega kesanja, sredi vseh tistih bolezni in
neskončnih tegob, ki so jih morali ljudje vsak zase prenašati, sredi negotovosti
in revščine — so morali močno čustvovati. In kako naj bi živeli ustaljeno,
če so močno čustvovali? (In močno so- čustvovali, kar je bilo še huje, v samoti,
v brezupni osamljenosti posameznika.)
»Saj ni treba, da se mu odrečeš, kje neki. Se koga dragega si kdaj pa kdaj
privošči, to je vse... Saj si on menda tudi privošči druga dekleta, kaj?«
Janina je to priznala.
»Seveda si jih. Henry Foster je popoln gentlemen, vedno se obnaša tako, kot
je treba; glede tega se lahko nanj povsem zaneseš. Sicer se pa mora ozirati
tudi na ravnatelja. Saj veš, kakšen pikolovec je . ..«
Janina je prikimala. »Danes popoldne me je potrepljal po zadnjici,« je rekla.
»No, ali vidiš!« Fanny je triumfirala. »2e s tem je pokazal, za kaj se zavzema.
Za nastrožjo spodobnost.«
*
»Ustaljenost«, je rekel nadzornik, »ustaljenost. Brez ustaljene družbe ni civi-
lizacije. Nobene ustaljene družbe pa ni brez ustaljenih posameznikov.« Rav-
nateljev glas je bil kakor trobenta. Ko so ga poslušali, jim je postajalo topleje
pri srcu, kar zrasli so v lastnih očeh.
Stroj se vrti, vrti in se,mora vedno dalje vrteti, brez konca. Ce se ustavi, je
vsega konec. Tisoč milijonov ljudi se je otepalo na površju zemlje. Kolesa so
se začela vrteti. Cez stopetdeset let jih je bilo dvatisoč milijonov. Ustavite
vsa kolesa. Cez stopetdeset tednov jih bo spet samo tisoč milijonov, tisočkrat
tisočkrat tisoč ljudi bo poginilo od lakote.
Kolesa se morajo brez prestanka vrteti, a vrteti se ne morejo, če zanje nihče
ne skrbi. Ljudje morajo skrbeti zanje, ljudje, prav tako stanovitni, kot so
kolesa trdna na svojih oseh, duševno zdravi ljudje, pokorni ljudje, ustaljeni
v zadovoljstvu.
Ce kriče: moj otročiček, moja mati, moj edini, edina moja ljubezen, če ječe:
moj greh, bog, ki me bo stra.šno kaznoval; če vrešče od bolečine, bledejo v
mrzlici, objokujejo starost in revščino — kako naj potem skrbe za kolesa?
Ce pa ne morejo skrbeti za kolesa . .. Težko bi bilo pokopati ali sežgati trupla
tisoč krat tisoč krat tisoč ljudi.
228
»Sicer pa končno,« ji je prigovarjala Fanny, »ni prav nič mučnega ali nepri-
jetnega v tem, če imaš poleg Henryja še kakega drugega moškega ali dva.
In ker moraš res postati malce bolj razbrzdana ..
*
»Ustaljenost«, je vztrajal nadzornik, »ustaljenost. Prva in zadnja potreba. Usta-
ljenost. Zato je vse to.«
Zamahnil je z roko proti parku, velikem poslopju zavoda za prilagajanje, proti
nagim otrokom, ki so se skrivali v gošči ali tekali po tratah.
*
Janina je zmajala z glavo. »Sama ne vem, kako je to,« je rekla zamišljeno,
»a zadnje čase mi razbrzdanost nič ne diši. Včasih je pač tako. Ali se tudi
tebi tako godi, Fanny?«
Fanny je prikimala, češ da jo razume in da z njo sočustvuje. »A človek se
mora potruditi,« je rekla preudarno, »treba je sodelovati v igri. Končno vendar
sleherni izmed nas pripada vsakemu drugemu.
»Res. sleherni izmed nas pripada vsakemu drugemu,« je počasi ponovila Janina,
zavzdihnila in za hip umolknila; nato pa je prijela Fanny za roko in ji jo
rahlo stisnila. »Cisto prav imaš, Fanny. Kakor po navadi. Potrudila se bom.«
Zadržani impulz prekipi, da začuti človek poplavo — ta poplava je strast, ta
poplava je lahko celo blaznost: vse je odvisno le od tega, kako je tok močan
kako je visoka in trdna pregrada. Nezadržana reka pa teče blago po določeni
strugi, se izliva v mirno blaginjo. (Embrio je lačen, sesavka s krvnim nado-
mestilom se dan za dnem brez prestanka vrti, po osemsto obratov na minuto.
Iztočeni otrok se zadere; brž se pojavi negovalka s steklenico zunanjega izločka.
Čustvo je na preži v časovnem presledku med poželenjem in njegovo uteho.
Skrajšajte ta presledek, porušite vse tiste stare, nepotrebne pregrade.)
»Srečni fantje!« je rekel nadzornik. »Storili smo za vas vse, kar se je dalo,
da bi vam olajšali čustveno življenje — da bi vas obvarovali, kolikor je pač
mogoče, sploh pred vsemi čustvi.«
»Ford je v svojem vozu,« je zamrmral ravnatelj. Vse je tako, kot je treba.«
*
»Janina Crowne,« je rekel Henry Foster, kot v odmev na vprašanje predesti-
natorjevega asistenta, ko si je z zadrgo zapel hlače. »Oh, to ti je imenitno
dekle. Čudovito je pnevmatična. Prav čudim se, da je vi še niste imeli.«
»Sam ne vem, kako je to mogoče,« je rekel asistent. »Saj si jo bom gotovo
še privoščil. Ob prvi priložnosti.«
Bernard March je s svojega mesta na nasprotni strani hodnika poleg oblačilnice
slišal, kaj sta govorila, in pobledel.
*
»In po pravici povedano,«, je rekla Janina, »malo me res dolgočasi, ko imam
vsak dan samo Henryja in nikogar drugega.« Nataknila si je levo nogavico.
»Ali poznaš Bernarda Marcha?« je vprašala z glasom, katerega pretirana rav-
nodušnost je bila očitno prisiljena.
Fanny je bila videti preplašena. »Saj menda ne misliš reči. ..?«
229
»Zakaj ne? Bernard je vendar Alfa plus. Razen tega pa me je povabil, naj
obiščem z njim eno izmed rezervacij za divjake. Vedno sem si želela videti
kako divjaško rezervacijo.«
»A njegov ugled?«
»Kaj mi je mar njegov ugled?«
»Pravijo, da sploh ne mara golfa z ovirami.«
»Pravijo, pravijo,« se ji je rogala Janina.
»In razen tega se drži večidel sam zase — brez družbe.« Fannyjin glas je razo-
deval resničen poplah.
»No, če bo z menoj, potem ne bo več sam. Sploh pa — zakaj so ljudje tako
hudobni do njega? Meni se zdi zelo ljubezniv.« Nasmehnila se je sama pri sebi;
kako bedasto sramežljiv je bil! Malone preplašen — kakor da bi bila ona sve-
tovni nadzornik, on pa nič boljšega kot kak mehanik Gama-minus.
*
»Razmislite malo o svojem lastnem življenju,« je rekel Mustafa Mond. »Ali je
že kdo izmed vas kdaj naletel na kako nepremagljivo oviro?«
Poslušalci so vprašanje molče zanikali. »Ali je že kdo izmed vas doživel, da se
mu kako zavestno poželenje dolgo ni izpolnilo?«
»Hm,« je začel eden izmed fantov, a mu je zastal jezik.
»Na dan z besedo,« mu je prigovarjal ravnatelj. »Ne pusti čakati njegovega
fordstva.«
»Nekoč sem moral čakati skoraj štiri tedne, preden me je uslišalo neko dekle,
ki sem si jo poželel.«
»In si bil zato čustveno hudo razvnet?«
»Grozno!«
»Grozno; tako je,« je rekel nadzornik. »Naši predniki so bili tako nespametni
in kratkovidni, da niso hoteli imeti nobenega opravka s prvimi reformatorji, ki
so bili pripravljeni, da jih rešijo teh strašnih čustev.«
*
»Tako sta govorila o njej, ko da bi bila kos mesa.« Bernard je zaškripal z zobmi.
»Privoščim si jo jaz, privošči si jo ti. Kakor pečenko. Za nič boljšega je nimata
kot za kos pečenke. Rekla mi je, da bo še premislila, rekla mi je, da mi bo
še ta teden odgovorila. Oh, Ford, Ford, Ford.« Najraje bi bil stopil k njima in
jima prisolil zaušnico, prav krepko zaušnico in nato še' eno in še eno.
»Zares ti priporočam, da se je lotiš,« je rekel Henry Foster.
*
»Vzemimo ektogenezo.* Pfitzner in Kawaguči sta izdelala tehnični postopek.
Toda ali so se vlade zanj kaj zmenile? Ne. Nekaj jih je oviralo, čemur so rekli
krščanstvo. Ženske so morale hočeš nočeš roditi žive otroke.
lic
»Tako grd je,« je rekla Fanny.
»Meni je pa kar všeč.«
* Ectogenisis je razvoj sesalskega embria v cementnem okolju (op. prev.)
230
»In še tako majhen povrh,« Fanny se je nakremžila; majhna postava je bila
tako grozna, saj je bila značilna za pripadnike nižjih kast.
»Meni se zdi pa to kar prikupno,« je rekla Janina. »Človek bi ga najraje vzel
v naročje kot kako živalco, veš, kakor mucka.«
Fanny se je zgražala. »Pravijo, da se je zgodila neka pomota, ko je bil še
v steklenici — nekdo je, menda misleč, da je gama, nalil alkohol v njegov krvni
nadomestek. Zato je menda tako pokvečen.«
»Kakšna bedarija!« Janina je bila ogorčena.
*
V Angliji so celo prepovedali pouk v spanju. Nekaj so imeli, čemur so rekli
liberalizem. Parlament, če veste, kaj je bilo to — je sprejel zakon, s katerim je
takšen pouk prepovedal. Ohranili so se še zapiski c tem. Govori o svobodi posa-
meznika. O svobodi, po kateri je človek lahko izbral neuspeh in revščino. O
svobodi, po kateri je človek lahko prostovoljno obtičal v zagati.«
*
"Seveda, dragi moj, lotite se je, če vas je le volja, kar lotite se je.« Henry Foster
je potrepljal po rami predestinatorjevega asistenta. »Saj končno sleherni izmed
nas pripada vsakemu drugemu.«
Po sto ponovitev tri noči na teden in to skozi štiri leta, si je mislil Bernard
March, saj je bil sam strokovnjak za hipnopedijo. Dvainšestdeset tisoč štiri sto
ponovitev je natanko toliko kakor ena resnica. Tepci!
«
»Ali pa sistem kast. Venomer so ga predlagali, vedno znova zavračali. Poznali
so nekaj, čemur so rekli demokracija. Ko da bi bili ljudje kaj več kot samo
fizikalno-kemično enaki.«
*
»No, samo to rečem, da bom njegovo povabilo sprejela.«
*
Bernard ju je sovražil, sovražil. A bila sta dva, bila sta velika, bila sta močna.
*
»Devetletna vojna se je začela v letu Fordovem 141.«
*
»Pa tudi če bi bilo tisto o alkoholu v njegovem krvnem nadomestilu res.«
*
»Fosgen, kloropikrin, etil, jodacetat, difenilcianarsin, triklormetil, kloroform,
diklorethil sulfid. Da ne omenimo hidrocianične kisline.«
*
»Cesar sploh ne verjamem,« je zaključila Janina.
*
»Ropot štirinajsttisočih letal, ki lete v odprti formaciji. A na Kurfiirstendammu
in v Osmem okraju so eksplozije antraksovih bomb* komaj kaj glasnejše, kakor
če bi kdo udaril po napihnjeni vrečki iz papirja.«
* Antrax je vranični prisad (op. prev.)
231
»Ker bi zares rada videla rezervacijo za divjake.«
*
»CH.3 Ce Њ (NO-.),! + HG (CN0)2« = no, kaj? Velikanska luknja v tleh, kup ruše-
vin, nekaj kosov mesa in sluzi, noga še vedno obuta v škorenj, ki prileti po
zraku in pritisne — flop! — sredi geranij — škrlatni geranij, kakšna sijajna
predstava je bila tisto poletje!
*
»Obupna si, Janina, ne da se ti pomagati.«
*
»Tisti postopek za okužitev vodovodov je bil prav posebno bistroumen.«
*
Fanny in Janina sta se, obrnjeni s hrbtom druga proti drugi, molče dalje
preoblačili.
* *
»Devetletna vojna, veliki gospodarski zlom. Izbirati je bilo treba med svetovnim
nadzoi-stvom in uničenjem sveta. Med ustaljenostjo in ...«
*
Tudi Fanny Crowne ni napačno dekle, je rekel predestinatorjev a.si.stent.
*
V dvoranah, kjer so bile otroške jasli, je bilo pravkar konec osnovnega pouka
o razredni zavesti, razni glasovi so prilagajali prihodnje povpraševanje bodočim
industrijskim zalogam. »Kako rad letam,« so šepetali, »kako rad letam, kako
rad letam, kakor rad imam nove obleke, kako rad imam ...«
*
Liberalizem je bil seveda mrtev, pokopal ga je vranični prisad, a kljub temu ni
bilo mogoče ukrepati s silo.«
*
»Niti oddaleč ni tako pnevmatična kakor je Janina. Oh, niti oddaleč.«
»Stare obleke so zoprne,« je neutrudljivo nadaljeval šepetajoči glas. »Staro
obleko vedno zavržemo. Kupovanje je lepše kakor popravljanje, kupovanje je
lepše kakor popravljanje, kupovanje je lepše ...«
*
»Vladanje je stvar sedenja, in ne tepenja. Vladaš z možgani in z zadnjico, nikoli
s pestjo. Potrošnja je postala na primer obvezna.«
*
»Sem že gotova,« je rekla Janina, a Fanny je še vedno molčala, obrnjena proč
od nje. »Pobotajva se vendar, ljuba Fanny!«
*
»Vsak človek — moški, ženska ali otrok, — je moral na leto toliko in toliko
potrošiti. V interesu industrije. Edini rezultat...«
*
»Kupovanje je lepše ko popravljanje. Čimveč boš šival, manj boš užival; čim
več boš šival. . .«
232
»Nekega lepega dne,« je rekla Fanny s turobnim poudarkom, »se boš znašla
v škripcih.«	^
»Ljudje so se začeli na veliko odtegovati prisilnemu nakupovanju, češ da jim
to prepoveduje vest. Nazaj k naravi.«
*
»Kako mi je všeč letanje, kako mi je všeč letanje...«
*
»Nazaj h kulturi. Da, celo h kulturi. Saj človek ne more dosti potrošiti, če sedi
pri miru in bere knjige.«
*
»Ali sem videti v redu?« je vprašala Janina. Njena jopica je bila iz stekleno
zelenega acetatnega blaga, z zelenim viskoznim krznom na rokavcih in ovratniku.
*
»Osemsto pripadnikov Preprostega življenja so v Golden Greenu pokosile
strojnice.
»Kupovanje je lepše ko popravljanje, kupovanje je lepše ko popravljanje.«
*
Zelene kratke hlače iz progastega žameta in bele nogavice iz viskozne volne,
zavihane pod kolenom.
Nato je prišlo do znamenitega Pokola v Britanskem muzeju. Dva tisoč ljubiteljev
kulture so pokončali z dikloretilnim sulfidom.«
*
Zelena in bela jahalna čepica je senčila Janini oči; njeni čevlji so bili svetlo
zeleni in so se zelo svetili.
*
»Končno,« je rekel Mustafa Mond, »so nadzorniki dognali, da sila nič ne hasne.
Počasnejše, a neprimerno zanesljivejuše metode: ektogeneza, neopavlovsko pri-
lagajanje in hipnopedija ...«
*
Okoli pasu je nosila v srebro vdelan nabojnik iz nadomestka za zeleno maroško
usnje, napolnjen z rednim obrokom (zakaj Janina ni spadala med jalovke) sred-
stev proti spočetju.
*
»Odkritja Pfitznerja in Kavvagučija so končno le izkoristili. Živahna propa-
ganda proti živorodnemu razplojevanju ...
*
»Imenitno!« je navdušeno kriknila Fanny. Nikoli se ni mogla dolgo upirati
Janinemu čaru. »In kako mičen multuzianski pas imaš!«
*
»Spremljal pa jo je organiziran boj proti preteklosti; zaprli so muzeje, pognali v
zrak zgodovinske spomenike (na srečo .so bili večidel porušeni že v devetletni
vojni); prepovedali v.se knjige, izdane pred letom Fordovim 150.«
233
»Tudi jaz moram dobiti takšen pas, naj stane, kar hoče,« je rekla Fanny.
*
»Poznali so na pr;mer nekaj, čemur so rekli piramide.«
*
Moj stari črni patentni pas ..
»
»In nekega človeka, ki so mu rekli Shakespeare: Seveda niste o njem še nikoli
slišali.«
*
»Tisti moj pas je res že prava sramota.«
*
»Takšne so prednosti zares znanstvene vzgoje.«
*
»Cim več šivaš, tem manj uživaš, čim več šivaš ...«
*
»Leto uvedbe prvega T- modela našega Forda . ..«
*
»Imam ga že skoraj tri mesece.«
*
»So določili kot začetek nove dobe.«
*
»Kupovanje je lepše ko popravljanje, kupovanje je lepše...«
*
»Poznali so nekaj, kakor sem že omenil, čemur so rekli krščan.stvo.«
*
»Kupovanje je lepše ko popravljanje?«
*
»Etika in filozofija premajhne potrošnje ...«
Ljubim nove obleke, ljubim nove obleke, ljubim . ..
*
»Nadvse važna v času, ko je bila proizvodnja res nezadostna, toda v dobi stroje.-
in fiksacije dušika — bi bil to pravi zločin proti družbi.«
*
»Henry Foster mi ga je dal.
*
»Vsem križem so odrezali vrh in jih tako spremenili v T-je. Poznali so tudi
nekaj, čemur so rekli bog.«
*
»Pravi nadomestek za maroško usnje je.«
*
»Zdaj imamo svetovno državo. Proslave Fordovega dne in občestvene speve in
obrede Solidarnosti.«
234
»Ford, kako ju sovražim!« si je mislil Bernard March.
*
^'Poznali so nekaj, čemur so rekli nebesa; kljub temu pa so popili ogromne
količine alkohola.«
*
»Kakor meso, prav tako kot meso.«
*
»Poznali so nekaj, čemur so rekli duša, in nekaj, čemur so rekli nesmrtnost.«
*
»Vprašaj vendar Henryja, kje ga je dobil.
*
»A uživali so morfij in kokain.«
»In kar je še huje, tudi sama vidi v sebi le meso.«
*
»V letu Fordovem 178. so nakazali dvatisoč farmakologom in biokemikom
podporo.«
*
»Pa je res videti nekam mračen,« je rekel predestinatorjev asistent in pókazal
na Bernarda Marcha.
*
»Sest let kasneje so ga začeli komercialno proizvajati. Zdravilo, da si boljšega
ni moč misliti.«
*
»Malo ga podraživa.«
*
»Piijetnc, narkotično, vzbujajoče prijetne halucinacije.«
*
»Slabe volje, March, slabe volje.« Zdrznil se je, ko je začutil udarec po plečih,
in se ozrl kvišku. Tista surovina Henry Foster je stal pred njim. »Gram some
potrebuješ.«
*
»Vse prednosti krščanstva in alkohola ima, pa nobene od njunih slabosti.«
*
»Ford, s kakšnim veseljem bi ga ubil!« Rekel pa je samo: »Ne, hvala,« in od-
klonil ponujeno cevko tablet.
*
»Kadarkoli si zaželiš, lahko zapustiš realni svet, si privoščiš oddih in se spet
vrženš vanj, a brez glavobola ali mitologije.«
*
»Vzemi ga no,« mu je prigovarjal Henry Foster, »vzemi ga!«
»Stalnost je bila praktično zagotovljena.«
*
»En kubični centimeter pozdravi deset mračnih čustev,« je rekel predestinatorjev
asistent ter navedel s tem drobec mične, v spanju pridobljene modrosti.
'	235
»Treba je bilo samo še pregnati starost.«
»Vrag vaju vzemi, vrag vaju vzemi!« je zakričal Bernard March.
*
»Tralala — hopsasa.«
*
»Spolni hormoni, transfuzija mlade krvi, magnezijeve soli...«
*
»In zapomni si že vendar: soma te reši poloma.« Smejoč se sta odšla.
»Od.stranili smo vse fiziološke znake starosti. Hkrati pa seveda tudi...«
*
»Ne pozabi ga vprašati, kje je dobil tisti maltuzijanski pas,« je rekla Fanny.
*■
»Hkrati pa tudi vse starčevske duševne posebnosti. Značaj človeka je zdaj za
vse življenje ustaljen.«
*
».. . dve rundi golfa z ovirami, še preden se zmrači. Pohiteti' moram.«
*
»Delo — igra — v šestedesetem letu so naše sposobnosti pa tudi okus še prav
isti, kakor so bili v sedemnajstem. Stari ljudje so se v slabih starih časih odpo-
vedovali, umikali iz življenja, se zatekali k veri, se ukvarjali z branjem, z raz-
mišljanjem — z razmišljanjem!«
*
»Idiota! Svinje!« je rekel Bernard March sam pri sebi, ko je stopal po hodniku
proti dvigalu.
*
»Zdaj pa — takšen je napredek — stari ljudje delajo, stari ljudje se parijo, starci
nimajo nič časa, nič oddiha od uživanja, niti trenutka, da bi sedli in začeli pre-
mišljati — če bi pa kdaj po nesrečnem naključju v trdnem tkivu njihovih
razvedril zazijala kaka časovna zev, imamo vedno na voljo somo, čudovito somo,
pol grama za pol praznika, — en gram za konec tedna, dva grama za potovanje
na razkošni Vzhod, trije pa za temno večnost na luni, in ko se vrnejo, varni na
trdnih tleh dnevnega dela in razvedrila, ter spet tekajo od enega čutnega filma
do drugega, od dekleta do drugega še bolj pnevmatičnega dekleta, od elektro-
magnetičnega igrišča za golf do ...«
*
»Poberi se že, deklica!« je srdito zakričal ravnatelj. »Poberi se, dečko! Ali ne
vidita, da ima njegovo fordstvo veliko dela? Pojdita se kam drugam igrat vajino
ljubezensko igro!«
*
»Pustite malčke ...«, je rekel nadzornik.
*
Poča.si in veliča.stno so se tekoči trakovi pomikali dalje triintrideset centi-
metrov na uro, kolesje je tiho brnelo. V rdeči temi se je lesketalo nešteto
rubinov.
бзб
Najmanjši človek na svetu
Žarko Petan
Zares ni bi mogel z gotovostjo ugotoviti, pa četudi še tako intenzivno obujam
v spominu dogodke zadnjih tednov, kdaj sem prvič posumil, da se z menoj
dogaja nekaj nenavadnega. Mogoče je to bilo v prodajalni obutve. Zahteval
sem od prodajalke, čedne plavolaske z velikimi, igrivimi očmi, naj mi pokaže
r^ekaj parov rjavih čevljev z gumijastimi podplati, primernimi za brozgo. Vpra-
šala me je za številko noge. »Triinštirideset,« sem odgovoril, kakor se spo-
minjam, dokaj glasno, »Koliko?« je še enkrat vprašala. Mimo mene ni bilo v
prodajalni žive duše. Torej, me je morala slišati. Ponovila je vprašanje samo
zato, ker mi ni verjela. Menda se nekateri moški sramujejo, če imajo majhne
noge. Menijo, da so velike noge, tako kot velik nos, dokaz moškosti, zato se
vselej zlažejo za eno ali celo dve številki, kadar kupujejo čevlje, zlasti, če je
prodajalka mlada ženska in še čedna povrhu. Izkazalo se je, ^da je bilo njeno
vprašanje, še bolj pa preblisk nevere v njenih velikih, igrivih očeh, upravičen.
Namreč, čevlji, ki mi jih je prinesla, so mi bili preveliki najmanj za poldrugo
številko, če ne kar za celi dve. Ko sem jih obul in napravil nekaj korakov
po prodajalni, sem jih moral držati na nogi z napetimi prsti, sicer bi se mi
pri koračanju sezuvali. Očitno mi je hotela pomagati iz zadrege, ker mi je
rekla, da so lahko številke čevljev različne, da so na primer, italijanske številke
veliko manjše od naših. Nazadnje sem kupil za dve številki manjše čevlje.
Takrat nisem temu dogodku pripisoval posebne pomembnosti, šele pozneje
sem se spet spomnil nanj.
Najbolj se mi je vtisnilo v spomin srečanje s sošolcem, katerega nisem videl
vrsto let. Takoj po maturi sva se razšla. Kot mi je pripovedoval, je živel od
takrat v tujini in šele pred kratkim se je bil spet vrnil v domovino. Razumljivo
je, da sva bila ponovnega snidenja oba od srca vesela. »No, postaral se ravno
nisi,« mi je hudomušno dejal, ko sva si segla v roko. »V obraz si prav takšen
kakor takrat, ko sva še trgala hlače v isti klopi. Ampak nekam zmanjšal si se.«
Stopil je vštric mene, da bi se pomerila. Njegova rama je bila za dobre tri
prste višja od moje, čeprav sva bila v šoli natanko iste velikosti. »Morda pa
237
si ti medtem zrasel,« sem se pošalil, vendar mi je šel po teh besedah srh po
telesu. Nanagloma sem se od njega poslovil in odšel. ^
Nekega dne sem z začudenjem opazil, da so mi vse obleke postale prevelike.
Kar plaval sem v njih. S hlačami sprva še ni bilo tako hudo. Potegnil sem jih
gor čez trebuh do polovice prs in krepko zategnil pas. da mi niso mogle zdrkniti
dol. Toda s suknjičem se ni dalo prav nič ukreniti. Kmalu mi je opletal okrog
nog kot suknja. Rokave sem moral vedno znova zavihati, a kljub temu so bili
iz dneva v dan daljši.
Vsi ti čudni dogodki so se kupičili v moji podzavesti, dokler se niso izobli-
kovali v grozno misel, ki je nenadoma prodrla v mojo zavest: ZMANJŠUJEM
SE! In po.slej me je ta misel nenehno preganjala kakor težka mora.
Sleherno jutro sem se odtihotapil iz spalnice v mojo delovno sobo, kjer sem
se na skrivaj meril. Zareze nad podboju so bile čedalje niže. V enem samem
mesecu sem se zmanjšal za več kot trideset centimetrov.
Najbolj presenetljivo pri tem pa je bilo to, da nihče, razen mene. sploh ni
opazil, kaj se z menoj dogaja. Ali pa so vsi tako dobro hlinili ravnodušnost.
Niti eden kolega v službi nikoli ni namignil na mojo nesrečo. Pogovarjali
smo se, kot poprej, predvsem o vremenu, naraičajoči draginji, mestnih čenčah
in podobnih nepomembnih rečeh. Cez dva meseca sem ugotovil, da ne sežem
več do pisalne mize. Pomagal sem si tako, da sem dal na stol drugega na
drugega dva zveska Enciklopedije. V začetku tretjega meseca pa sem že sedel
na treh zve.skih.
Doma sem imel še večje težave. Zlasti zvečer, ko sva z ženo ležala drug zraven
drugega v zakonski postelji. Prežal sem na vsako njeno besedo, vzdih ali
kretnjo, da bi jo zasačil, kako se mi posmehuje. Toda vse je bilo zaman. Zdelo
se mi je celo, da se mi žena predaja zdaj, ko sem postal pritlikovec, z dvakrat
večjim užitkom kakor poprej. V divjih trenutkih ljubavnoga sladostrastja me
je dobesedno jemala vsega, kar me je bilo, vase.
Nazadnje sem šel k zdravniku, k specialistu za telesno pohabljenost. Povedal
sem mu vse po vrsti, od prvih simptomov do neverjetnih posledic moje bolezni.
Pozorno me je poslušal. Tu in tam me je kaj vprašal: o otroških boleznih, ki
sem jih prebolel, o starših, o delu v službi.. . Potem me je temeljito preiskal.
Na moje veliko presenečenje je dognal, da sem organsko, to je poudaril,
organsko popolnoma zdrav. Piedpisal mi je nedolžno pomirjevalno sredstvo
ter mi svetoval, naj grem .še k psihiatru. Tudi psihiater me je potolažil, da
sem sicer preutrujen od dela — kdo pa ni? je rekel — malce nervozen In
rploh psihično labilen, da pa je moja duševnost slej ko prej nenačeta.
Naj se sliši še tako neverjetno, je vendarle res, da sem se počasi sprijaznil s
svojo usodo. Začel sem celo kovati načrte za prihodnost. Ure in ure sem
238
sanjal o tem, kako nastopam v velikanskem cirkusu. Ljudje plačujejo drage
vstopnice samo zato, da bi videli mene, najmanjšega človeka na svetu. Kamor-
koli pridem, povsod sem v središču pozornosti. V svojih sanjah sem nastopal
na televiziji, časnikarji so me intervjuvali, dobival sem na tisoče pisem, v
katerih so me ljudje najrazličnejših poklicev in starosti spraševali kako se mi
je posrečilo ostati tako majhen v tem tako velikem svetu.
Pa sem res bil najmanjši človek na svetu? V nekem časopisu sem bral vest,
da živi v Ameriki pritlikavec, ki meri v višino samo triinpetdeset centimetrov.
Bil je, torej, sedem centimetrov manjši od mene. V dveh tednih sem ga dohitel.
Meja petdesetih centimetrov, ki se mi je zdela še pred kratkim nedosegljiva,
je bila zdaj samo še vprašanje treh, kvečjemu štirih dni.
Bil sem brez dvoma najmanjši človek na svetu. Meril sem komaj dobro ped.
In zdaj? Ce bi se moje manjšanje pri tej priči ustavilo, bi bilo vse v najboljšem
redu. Toda krčil sem se kar naprej. Včeraj me je bilo samo še za povprečen
mezinec. Danes sem postal smet. In jutri?
Ne vem, kako bi se to končalo? Kajti prej.šnji petek popoldne, natanko ob pol
petih, ko je vrvež na cestah najbolj gost, me je na poti iz službe domov
pohodila neka ženska. Z visoko, dvanajstcentimetrsko peto mi je stopila na
glavo in mi jo zdruzgala. Nemara tega sploh čutila ni, ker je odvihrala kar
naprej, ne da bi se ozrla.
Kot zaslužnega državljana in uglednega javnega delavca, so me pokopali na
državne stroške. Ob odprtem grobu je pevsko društvo Harfa zapelo dve v srce
segajoči žalostinki. V imenu kolektiva in službe se je od mene poslovil tovariš
direktor osebno. Med drugim je dejal, da sem bil velik človek, tako rekoč
velikan, in da bo za menoj ostala v kolektivu ogromna vrzel, ki jo zlepa ne
bo moč zaoolniti.
Zavoljo teh pohvalnih besed .sem .se napihnil kot žoga. Razlezel sem se po
vsej krsti, kot bi bil iz testa. Se pokrov bi bil dvignil, če ne bi bil tako
dobro pribit z jeklenimi žeblji.
239
Kriterij aktivnosti in kritika na delu
Janez Dokler
Povod za to pisanje je na videz neznaten incident:
dne 6. 2. 1964 je Društvo slovenskih likovnih umetnikov sprejelo od repu-
bliškega sekretariata za kulturo in prosveto, Republiške komisije za socialno
zavarovanje umetnikov, dopis, ki pravi:
»Prosimo, da nam najkasneje do 15. t. m. sporočite podatke o dejavnosti v
letu 1963 tistih vaših članov, ki jim je naša komisija z odločbo priznala umet-
niško svojstvo ter z njim združeno pravico do socialnega zavarovanja.
Sklep komisije na 8. seji je namreč bil, da na podlagi te informacije preveri
upravičenost posameznih vaših članov do omenjene pravice. Tajnik: Aleksander
Bassin.«
Do tu je stvar videti popolnoma v redu, zakaj po obstoječi praksi in veljavnih
predpisih likovni umetniki, ki delujejo kot svobodni umetniki, pridobijo pravico
do socialnega in zdravstvenega zavarovanja na predlog strokovnega organa,
umetniškega sveta DSLU. Vprašanje, od kod izvira in s čim je motivirana
pobuda za revizijo že pridobljene pravice tako imenovanih svobodnih umet-
nikov, je vprašanje zase in se ga tu ne mislimo dotikati. Toda če je taka
pobuda že rodila konkretne ukrepe, zahtevo po reviziji, je v tej zahtevi impli-
cirana zahteva po kriteriju: katerim pogojem mora zadostiti slikar, kipar ali
grafik v tako imenovanem svobodnem poklicu, da bi obdržal pravico do soci-
alnega in zdravstvenega zavarovanja?
Tako vprašanje je gotovo na mestu, ko gre za odvzem pravice, ki je v našem
družbenem sistemu malone zrasla s statutom občana. Nič čudnega torej, če
se je upravni odbor DSLU obrnil na pošiljatelja dopisa s prošnjo, naj pojasni,
kakšne kriterije naj uporablja pri zbiranju podatkov, potrebnih za revizijo
pravice do socialnega zavarovanja. Tajnico Društva, ki je prišla na Sekretariat
s prošnjo za pojasnilo, je sprejel podpisnik dopisa, uslužbenec Sekretariata
Aleksander Bassin. Ime uslužbenca je v tem primeru važno zato, ker je splošno
znano, da se v preostem času ukvarja s pisanjem umetnostne kritike. Vsekar
je njegova ljubiteljska dejavnost v opisani situaciji pomenila določeno prednost:
o obravnavanem vprašanju je gotovo vedel več, kot mu nalaga njegova služba.
Človeško je torej opravičljivo, če se je v vlogi ljubitelja začudil nad vprašanjem
odbora DSLU in pomislil, da izvira iz dejstva, da odbor nima pregleda nad
delom svojih članov. Prav tako se da z njegovo ljubiteljsko vnemo razložiti
pripravljenost, da pomaga odboru društva s svojim znanjem. Vzel je namreč
spisek članov društva, ki svoj poklic opravljajo izven delovnega razmerja, in
240
v njem odkìjukal imena enaindvajsetih članov (od skupnega števila 54), ki naj
hi s podatki o svoji dejavnosti v letu 1963 znova potrdili svoj status in z njim
zvezano pravico do socialnega zavarovanja:
Milan Bizovičar, Vladimir Bratuš - Furlan, Jože Ciuha, Miligoj Dominko, Danilo
Fugger, Tine Gorjup, Gabrijel Humek, Alojzij Kogovšek, Marička Koren, Frane
Maček, Izidor Male, Polde Oblak, Lojze Perko, Herman Pečarič, Janez Pirnat,
Sonja Rauter, Ivan Seljak - Čopič, Savo Sovre, Ivan Streka, Jaka Torkar, Jelica
Zuža.
Na konkretno vprašanje o kriterijih je Bassin odgovoril samo to, da lanska
razstava društva ni kriterij aktivnosti, pri nekaterih imenih iz njegovega »črnega
spiska« pa se je celo ustavil s posebnimi pripombami. Tako je na primer
čutil za potrebno, da je omenil pri imenu Janeza Pirnata njegovo sodelovanje
pri reviji Problemi, kjer se Pirnat — prav tako ljubiteljsko kot Bassin drugod
— ukvarja s podobno problematiko. Pri tem se seveda postavlja vprašanje,
kakšno zvezo ima kakršno koli delovanje umetnika pri kateri koli reviji z
revizijo pravic do socialnega in zdravstvenega zavarovanja.
Nekako tu pa se razumevanje Bassinove ljubiteljske vneme nekoliko spotakne.
Po nesrečnem naključju sta namreč Bassin in Pirnat v preteklem letu ilmela
majhen publicističen dvoboj v katerem sta oba — kot je to običaj — skušala
braniti vsak svoje stališče. Iz tega dokaj logično sledi, da bi v primeru, če bi
se Pirnat »odločil za kiparsko delavnico«, Bassin na področju svoje ljubiteljske
dejavnosti izgubil sogovornika. Bassinovo željo po taki izgubi je mogoče raz-
lagati na dva načina.
1.	Bassinu kot gorečemu ljubitelju umetnosti je žal Pirnatovega kiparskega
talenta, zato se velikodušno odpoveduje sogovorniku na področju .svoje ama-
terske dejavnosti, da bi se s tem pomnožila produkcija kiparskih izdelkov.
2.	Bassin kot umetnostni kritik ni preveč trden v svojih stališčih in sogovor-
nikov sploh ne ljubi, posebno ne takih, ki se ne strinjajo z njegovimi stališči
in sodbami.
Čeprav seveda ne trdimo, da je druga razlaga pravilna, si vendarle lahko
dovolimo — čisto teoretično seveda — pregled položaja v primeru, ko bi bila
pravilna. V takem primeru hi bili pred vzornim primerom zlorabe položaja,
natančneje: Bassin bi v tem primeru zlorabil svoj službeni položaj zato, da
skuša eliminirati svojega nasprotnika na področju publicistike ali da se mu
vsaj maščuje, ker je zastopal drugačna stališča kot Bassin.
A žal se tu ves čas gibljemo na negotovem področju domnev, v mučnem
položaju, iz katerega nas lahko reši le Bassin sam, s tem, da kot umetnostni
kritik razloži svoje poglede na problem polemike o nasprotujočih si stališčih,
ali pa tako, da kot uslužbenec Sekretariata za kulturo razloži svojo izjavo o
tem konkretnem in ostalih primerih.
Nekoliko manj negotovosti dopušča spisek »odkljukanih« članov v celoti. Prvo,
kar je gotovo, je vsekakor to, da je šel Bassin v svoji ljubiteljski vnemi neko-
liko predaleč in da si je — namesto da bi razložil kriterije za nameravano
revizijo, za kar je bil naprošen — prisvojil vlogo, ki jo ima po ustaljeni praksi
in po veljavnih predpisih umetniški svet DSLU. Glede na to, da je Bassin
razmeroma mlad uslužbenec, bi mu bilo mogoče spregledati to nenatančnost
v pojmovanju kompetenc — kar je seveda predvsem stvar njegovih nadrejenih
241
—	pač pa je s stališča njegovega kcnjič-ka bolj neodpustljiva njegova — denimo
—	neinjormiranost. Kako je s to stvarjo?
Ker je Bassin kot kriterij aktivnosti explicite izločil samo društveno razstavo,
Sinemo domnevati, da bi utegnilo biti eden izmed kriterijev aktivnosti družbeno
priznanje, na primer kakšna javno podeljena nagrada. Toliko bclj, ker se take
nagrade načelno podeljujejo za nadpovprečen uspeh, kar pa gotovo ne more
hiti pogoj za tako osnovno pravico kot je pravica do socialno zdravstvenega
zavarovanja. Samo s stališča tega kriterija najdemo v inkriminiranem Bassi-
ncvem spisku imena petih članov društva, ki so v preteklem letu prejeli na-
grade. To so Jože duha. Marička Koren, Janez Pirnat, Ivan Seljak-Copič, Savo
Scvre. Od teh je Ivan Seljak-Copič prejel kar tri nagrade.
Teda — kot rečeno — bi bilo dokaj kratkovidno, òe bi sprejeli stališče,
da inora slikar, kipar ali grafik kiti nadpovprečen, da je lahko socialno zava-
rovan. Najbrž bo torej le treba postaviti nanj ostre kriterije, seveda ne v
umetnostni kritiki, temveč pri dodeljevanju pravice do socialnega zavarovanja.
Napaka je le v tem, da Bassin tudi tu meša svojo ljubiteljsko vnemo in priza-
detost s svojim službenim mestom.
Na tej točki se moramo spet dotakniti Bassinove amaterske dejavnosti in nje-
govih pogledov na problem nasprotujočih si vrednostnih sodb pri ocenjevanju
umetnosti. Zdi se, da iz Bassinovega pisanja ne bi bilo težko dokazati da sodi
v tisto zvrst kritkiov, ki svoje sodbe izrekajo apodiktično, ne da bi kdaj v
zdravem dvomu preiskusili temeljne predpostavke, na katere jih grade, čeprav
se sicer lahko opirajo le na tujo avtoriteto in na svoje dobre namene, da bi sami
postali avtoritete. Te dobre namene je seveda treba pozdraviti kot zdravo avibi-
cioznost, toda le v primeril, če pri uveljavljanju ostanejo na svojem pod-
ročju. To, kar je glede na dejansko stanje тодос^з očitati Bassinu, tudi ni
nič drugega kot očitek, da svoje kritične ambicije izživlja izven področja umet-
nostne kritike (oziroma publicistike, če hočemo ohraniti naziv kritike za nekoliko
zahtevnejše zvrst) in da to dela na najbolj nesimpatičen način. Natančno vzeto
gre namreč za uveljavljanje osebnih stališč in sodb s pomočjo avtoritete služ-
benega položaja in foruma, torej za tipično birokratsko pozicijo. Kako naj sicer
spravimo г^ sklad dejstva, da kot uslužbenec Sekretariata na svojem službenem
mestu:
1.	uzurpira funkcijo voljenega strokov,nega foruma, umetniškega sveta DSLU;
2.	na istem mestu kot enega možnih kriterijev aktivnosti izloči sodelovanje na
javni manifestaciji aktivnosti strokovnega dru.štva, do katere je pač sam zavzel
—	utemeljeno ali ne — docela odklonilno stališče;
3.	kct uslužbenec ignorira žirije, ki so nagradile omenjenih pet umetnikov (kar
seveda ne izključuje njegove pravice, da kot publici.et izrazi nesoglasje z njiho-
vimi sklepi, da jim argumentirano oporeka);
4.	skuša diskvalificirati in osebno oškodovati človeka, ki je z njim na docela
drugem področju polemiziral.
Z določenega aspekta je vsa zadeva seveda notranja stvar Sekretariata za
kulturo in presveto, a kolikor gre za Bassinovo publicistično dejavnost, bi mu
kazalo svetovati, naj se odloči. Toda ne med upravno službo in publicistiko,
temveč med poštenim, Aeprav ekskluzivnim in celo prepotentnim zagovarjanjem
svojih stališč in — birokratskim zaplotništvom.
242
Ocene ill poročila
ZVEZDE NA JUTRANJEM NEBU
(Goriško gledališče Nova Gorica)
E r v i n F r i-t z
V	decembru 1963 je Goriško gledališče v Novi Gorici krstilo Ilolmnnovo igro Zvezde
na jutranjem nebu, ki je izšla kot samostojna knjiga že 1958, v mariborskih Novih
obzorjih pa leto poprej.
Snov: Vodja diverzantske trojke (zgodba se godi med vojno v okupiranem mestu)
je karierist. S tovarišema iz skupine čaka v bunkerju na akcijo. Uspeh te akcije je
zanj največjega pomena, kajti z višjega mesta mu je bilo nauTgnjeno, da bo po tej,
seveda uspešno opravljeni diverziji premeščen v štab, da torej povelj ne bo več
sprejemal, temveč jih dajal. Toda kurir prinese sporočilo, da je akcija zaradi ne-
predvidenih tež.av preložena. Vodja skupine to prikrije svojima tovarišema, a da
bi ju kurir sam ne obvestil, ga ne pusti v skrivališče, temveč ga ob policijski uri
požene na ulico med sovražnikove patrole. Na svojo roko se torej odloči za akcijo, ki
pa se ponesreči. Sovražnik ujame vso trojico in jo obesi . . .
V	neko teroristično gibanje, ki od svojih članov zahteva predanost ciljem gibanja,
pogum, požrtvovalno tovarištvo itd., se torej vrine pustolovec, k' brezobzirno žrtvuie
nekaj ljudi, da bi uresničil svojo kriminalno ambicijo. Kljub človeškim žrtvam je
njegovo dejanje le eksces stremuštva. ki je zgolj zaradi posebnih okoliščin dobilo tako
pošastne dimenzije. Torej ni drugega, kot strašen in krvav, a zato nič manj banalen
kriminalni delikt, katerega povzročitelj je navaden kriminalec, ljudje, ki so zaradi
njega izgubili glave, pa čiste, pomilovanja vredne žrtve kriminala. Karierizem, stre-
muštvo, kot gonilna strast te storije je tako pod vsakim nivojem, tako nesporno
kriminalna, da ni sposobna preklicati nase druge protiigre kot kazensko sankcijo:
drastičen postopek revolucionarnega sodišča bi bilo edino dejanje, ki bi prišlo v
poštev. Zato ima lahko splošen, družben pomen samo, kolikor v tem času ni osam-
ljena, torej po kvantiteti, nima pa nobenega splošnega pomena po svoji kvaliteti, zato
dejanje, ki ga sproži, nima neke človeško-moralne ali družbeno-moralne teže in torej
ni sposobno izzvati takih konfliktov. A ker se drama ukvarja le s takimi strastmi,
ki so osnova dejanjem, izzivajočim človeško in družbeno moralne koflikte, ta storija
nima nobenih pogojev, da bi bila material, primeren drami.
Avtorju ni kazalo drugega, kakor da obdelavo prilagodi snovi. Napisal je kriminalni
roman v dialogih. Dejanje tega dialogiziranega romana je analitično odkrivanje pre-
teklosti pod geslom: kdo je morilec.
— Kdo je morilec, kdo je kriv, da bo naša diverzantska trojka obešena? — s tem
vprašanjem si preganja arestantovski dolgčas Hofmanov Sherlock Holmes, ujeti in na
smrt obsojeni diverzant Urban Orel. Z njim sta zaprta tudi ostala dva iz skupine. —
Kdo je kriv? — Urban Orel dolži vodjo skupine, inženirja Gornika, karierista. Ta
zanika krivdo in jo vali na tretjega diverzanta, mladega, zaljubljenega študenta Be-
njamina, češ da med akcijo ni dobro stražil. Orel vztraja, da je bila napaka storjena
že prej, da sploh ne bi smeli v akcijo. Tu se drama zaplete: karierist Gornik obtoži
za neuspeh akcije štab, ki je diverzijo ukazal, a pri tem ni mislil na varnost svojih
243
ljudi. Orel tega ne more verjeti, saj je v štabu nejgov sin. Karierist Gomili cinično
pušča svojega tovariša v zmoti, da ga je lastni sin po nemarnem žrtvoval. Orel vrta
naprej, ne popusti, saj si še ni na jasnem glede kurirja, ki ga je tisto noč pred akcijo
Gornik odpravil kar pri vratih. Gornik nazadnje prizna, da je kurir prinesel ukaz o
preložitvi akcije, da je torej prekršil povelje in da je sam kriv za smrt vseh treh
in še za smrt kurirja, če ga je .sovražnik ujel na ulici. Tako je Orel našel morilca.
Dramo zaključi sovražnik, ki morilca z njegovima žrtvama vred obesi ...
Dramsko dejanje: Urbana Orla trmasto vrtanje po preteklosti je gonilna sila drame.
Počasi, detajl za detajlom odkriva resnično stanje stvari, ki so povzročile, da bo
obešen. Prefrigani karierist Gornik se mu zmeraj znova izmakne, mu zmede sled,
pa vendarle popušča in na koncu prizna. Ta njuna igra zasledovanja in izmikanja je
osišče dogajanja. Ker Orel sluti, kdo je krivec, mu skuša krivdo dokazati. Oni pa
krivde noče priznati, se je otresa. Med njima je nasprotje, konflikt. Ker ima Orel
prav, je avditorij zainteresiran nad njegovimi odkritji. S svojim vrtanjem zbuja
pričakovanje, napetost. Toda njegovo nasprotje z Gornikom nima nič skupnega s
pravim dramskim konfliktom in ta napetost nič z dramatičnostjo. Konflikt med Orlom
in Gornikom je pisateljski prijem, je način pripovedovanja in razkrivanja osnovne
kriminalne zgodbe, napetost, ki pri tem nastaja, je učinek tega načina pripovedovanja.
Pravi dramski konflikt ni nikoli pisateljev prijem, temveč osnovno svojstvo dram-
skega materiala, ki ga dramatik v življenju odkrije in oblikuje po zakonih življenja
in dramske forme. Dramatičnost, dramska napetost, je učinek kolidirajočega dram-
skega dejanja.
Kvazidramatičnost konflikta med Orlom in Gornikom se praktično kaže v ekskluziv-
nosti njunega razmerja kot preganjalca in preganjanca. Vključitev tretje osebe v to
njuno razmerje pomeni čisto tavtologijo — eno silo v dveh osebah, siamska dvojčka.
Kot vemo. ima Hofman na prizorišču poleg teh dveh še diverzanta Benjamina. Ce bi
se priključil Orlu v preganjanju Gornika, bi nastala tavtologija, postal bi Orlova
senca. Ker pa je to nedramsko. tega Hofman ne napravi. Odloči se za drugo, enako
nedramsko možnost, to je, da ga sploh ne vključi v njun konflikt. Tako je Benjamin
v drami dejansko odvečna oseba. Zaradi kvazidramatične narave konflikta si avtor
ne more z njim nič pomagati. A ker ga mora kot soudeleženca zgodbe imeti na odru,
skuša njegovo odvečnost zakamuilirati. Njegovo neudeleženost opravičuje z živčnim
zlomom kot posledico ječe. Tako ta oseba na odru deloma spi, deloma pa brez zveze
z dejanjem zmedeno meditira o zvezdah na jutranjem nebu, ki jih je videti skozi
i-ešetko celice. Njegova dramska funkcija je omejena na to, da s svojo zmedenostjo
prispeva h kaznilniškemu »miljeju«. Ker je tako. kar se tiče dejanja, razrešen, mu je
avtor zaupal funkcijo regulatorja napetosti: njegovi nastopi so liristični predahi, med
katerimi se občinstvo sprosti, ostala dva na odru pa se pripravita na novo prerekanje
o krivdi.
Stilistične posebnosti: Raziskovalec umora Urban Orel ima v tej igri težavno nalogo.
Ne more namreč preveriti resničnosti besed osebe, ki jo ima na sumu, da je morila.
Kajti v ta namen bi bilo potrebno, da odide v mesto in na licu mesta razišče de-
jansko stanje. Toda kako? Saj je vendar za zapahi, krepko zastražen, obsojen ... Iz
zadrege mu pomaga avtor, ki mu prihrani pobeg iz ječe tako, da privede dejansko
stanje k njemu. To je nov dramski element v tej igri — prividi. Tako npr. izposluje
avtor Orlu sestanek s prividom njegovega sina, da bi ga mogel Orel izprašati, ali jih
je res on spravil v ječo, kot trdi falot Gornik. Sinov privid se obnaša pošteno in Orel
raziskuje v drugi smeri. Privid ima tudi študent Benjamin in sicer se mu prikaže
Dekle. Med seboj govorita zelo poetično kot se to pač med zaljubljenci spodobi, a njun
pogovor nič ne prispeva k osnovnemu problemu igre kot celotna Benjaminova figura
že sama ne. Gornikov privid pa pravzaprav ni privid, temveč rekonstrukcija dogodka,
retrospektiva: s kurirjem obnovi pred občinstvom dogodek, ki ga je zamolčal tovari-
šema. — Avtor se je pač kali bal, da bi Gornikovo priznanje z besedami učinkovalo
malce medlo, pa je vso stvar »odrsko« podkrepil.. .
Dramska problematičnost teh prividov je na dlani: Orlov privid je tu namesto resnične
priče — kot nekak deus ex machina pomaga zgodbi prebroditi avtorjevo kompozi-
cijsko nerodnost. Gornikov privid je čisto tehnične narave, zaradi večjega efekta.
Benjaminov pa razkriva neke sentimentalne odnose, ki z dejanjem nimajo nič
skupnega.
244
Ko inšpektor Orel končno odkrije zločinca in ga za kazen krepko prebunka, se gle-
dalec nehote vpraša, kaj je avtor z igro hotel povedati. Da so karieristi nevarni, da
so že med revolucijo delali sitnosti, je nedvomno res; da je ljudem, ki po njihovi
krivdi pridejo ob glavo, težko umreti, je še bolj res. Toda, ali je to potrebno doka-
zovati s celovečerno dramo?
Nepomembnosti teksta nasprotuje teatrsko močna in odrsko čista predstava, ki jo je
zrežiral Andrej Stojan. Za zunanje, odrske elemente igre (scena, kostumi, zvočni
efekti) je značilno, da so gledahško sublimirani. Tako Rijavčeva scena predstavlja
imaginaren odrski prostor, enoten za vsa prizorišča, ki mu šele nastopajoči dajejo
ustrezen pomen. Posebno dobro učinkuje ob nastopih zbora. Tudi kostumi Marije
Kobijeve so stilizirani, moderno izvenčasovni, a podčrtujejo karakter tistih, ki jih
nosijo. Naturalizmu se izogibajo tudi zvočni efekti.
Goriška predstava daje vtis harmoničnosti posameznih delov in pravilne vsklajenosti
elementov. Scena je racionalno izkoriščena, mizanscena pa likovno čista in vsklajena
s karakterji nastopajočih. Gibanje je omejeno na karakterološko nujno in utemeljeno
dinamiko dejanja. Zlasti lepo so izpeljane iluzionistične scene. Podčrtane so menjave
napetih scen in liričnih sprostitev, kar dviga tempo predstave in stopnjuje napetost.
Dramski učinki (govor, mizanscena, psihologija, glasba, luč) se medsebojno ne slabijo,
temveč drug drugemu pomagajo do veljave. Predstava je zato ekspresivna in mono-
litna. Igralsko sloni na treh glavnih likih, na obsojencih. Pri vseh treh je čutiti močno
režiserjevo roko, ki je organizirala in niansirala njihovo psihologijo, racionalni in
čustveni volumen ter medsebojne odnose. Andrej Jelačin je igral Urbana Orla kot
suverenega, pokončanega moža, polnega prizadetosti in človeške topline ter nedvomno
presegel literarno predlogo zlasti v prizoru s Sinom, ki ga je s precej treme igral
Jurij Buda. Orlov protiigralec ing. Gornik je bil Stane Leban, mrzel, neomajen in
napadalen. S sugestivno mimiko je odigral zlasti strah pred smrtjo. Tudi Sergej Fe-
rarri je odigral nehvaležno vlogo Benjamina prizadeto in prepričljivo, v stalnem
balansiranju med poetično neprisebnostjo in grozljivo resničnostjo položaja v ječi.
Treba je poudariti zlasti očarljivost prizora med njim in Dekletom (Zofka Nanutova).
Kurirja je igral Ivo Kodrič. Pri vseh je treba omeniti lepo izgovorjavo, kar velja
zlasti za zbor, ki ga odlikuje poleg jasne artikulacije in jačine še glasovna ter čustvena
ubranost.
NEKAJ BESED O PRAVEM LJUDSKEM GLEDALIŠČU
Jolanta Groo
Med krakowskimi tramvaji je tudi tramvaj, ki nima številke ampak samo tablico z
napisom »Gledališče«. Vsak večer ta tramvaj kakor tudi hitri avtobus, ki vežeta
podwawelsko mesto z njegovim modernim in industrijskim predelom Nova Huta,
vozita prenapolnjena potnike v Novo Huto in nekaj ur kasneje peljeta iste potnike
nazaj v Krakow. Kaj je vzrok, da se prebivalci Nove Hute ne morejo udobno pri-
peljati domov, čemu to »romanje« Krakovčanov, kot sami v šali govore, v Novo Huto?
Odgovor je preprost: vzrok je gledališče. Ko so 1. 1948 začeli graditi veliko sociali-
stično industrijsko mesto, planirano kot moderni predel starodavnega Krakowa, so
sprejeli in odobrili načrt: to mesto mora imeti svoje gledališče! Nihče si ni točno
predstavljal profila in občinstva tega gledališča. Vsi so napeto pričakovali, če se bo
posrečil ta »gledališki« eksperiment. Gledališče naj bi bilo v prvi vrsti namenjeno
prebivalcem delavske, industrijske Hute. Pritegnilo naj bi novo, po večini s podeželja
izhajajoče občinstvo, torej ljudi, ki še nikoli niso bili v gledališču. Prav zato pa so se
bali, da bi gledališče zdrsnilo na nižjo raven, se odpovedalo svojim ambicijam in
končno postalo »ustanova za ceneno zabavo«.
Tretji december 1955 je prelomnica v kulturnem razvoju Nove Hute. Prav tega dne
je v tem stalno razvijajočem se mestu ljudsko gledališče, ob izdatni pomoči države,
245
odprlo vrata svojim ljubiteljem in prijateljem — še neznanemu in nepoznanemu
gledalcu.
Za direktorja te odgovorne ustanove so izbrali Kristino Skuszanko, ki je bila hkrati
režiser in vodja umetniškega gledališča. Navadno se govori o novohutskem gledališču
kot o »Skuszankinem gledališču«, vendar pa se pri tem vedno misli na celotcn
ansambel. Bolj kot v drugih gledališčih se tu ostvarja tako imenovano načelo kolek-
tivnosti. Ni pravih »zvezd«, ki bi zasenčile druge, vendar pa so med igralci in
scenografi pomembne osebonsti, kar samo dviga umetniško raven tega gledališča —
eksperimenta.
Gledališče je začelo delovati s 36-članskim igralskim ansamblom. Do danes je ostalo
v gledališču približno 50 "/« »starih igralcev«. Krakowsko-novohutska publika ima med
njimi svoje ljubljence in hodi pogosto v gledališče ne toliko zaradi predstave, kol
»zaradi svojega igralca«. Dvakrat, trikrat obiskuje isto predstavo zaradi Edwarda
Rqczkowskega (Sto petnajst, Romulus, Lejzorek), Frančiška Pieczki (Lennie Small,
Pietrow, Barcz). Mnogo pristašev imajo Witold Pyrkosz, Jan Giintner, Andrej Hryd-
zewicz in drugi. Od igralcev pa. ki so zapustili novohutsko gledališče, mnogi žanjejo
uspehe na krakowskih odrih (J, Olszewska. J. Przybylski) ali pa v drugih poljskih
gledališčih (J. Galinski, direktor gledališča »Wybrzeze« v Gdansku).
II.
Kot sem že omenila, je bil za Ljudsko gledališče problem številka ena, kako pridobiti
prebivalce Nove Hute. Venomer so mislili na to, da mora biti to v prvi vrsti gle-
dališče Nove Hute in za Novo Huto. Najtežji sta bili prvi dve leti. Kljub agitiranju
delovnih ustanov, kljub znižanim vstopnciam so dolgo največji del občinstva sestav-
ljali gledalci iz Krakowa. In vendar se gledališče ni vdalo in odpovedalo boju za
novega gledalca; pri tem pa so konsekventno uresničevali repertoarni program in
načrt, ki je upošteval dela pomembnih poljskih in tujih dramatikov, sodobnih in
starejših. V prvem letu svoje dejavnosti so imeli 202 predstavi, ki si jih je ogledalo
53 815 gledalcev — povprečni obisk pa je bil 63 '/» (glede na 420 mest v Ljudskem
gledališču); v naslednjem letu je povprečni obisk narastel za 13 "/o. V letu 1960
pa je bil samo v prvem polletju povprečni obisk že 80 ''/d. In še nekaj je treba po-
udariti — po petih letih so precejšen del gledalcev Ljudskega gledališča predstavljali
že prebivalci Nove Hute!
Ansambel Ljudskega gledališča se danes ponaša s tistim ,:kar je morda največ vredno
in najlepše v zgodovini gledališča: da je prav med temi »preprostimi ljudmi« našel
zveste prijatelje, stalne gledalce in oboževalce. Za gledalca je dobil surovo gradivo,
gledališko neizoblikovanega človeka, ki pa ga je prisilil k razmišljanju, ki mu nikoli
ni olajšal »sprejema« dela, ampak ga je počasi in nenehno pripravljal in vzgajal v
gledalca z visokim intelektualnim nivojem. Svojemu'gledalcu je ponudil dela Gozzija,
Slowackega, Steinbecka, Shakespearea, Nasha, Camusa. Dürrenmatta, Ajschyla,
Alonija in mnogih drugih. Doslej so zabeležili največji obisk na predstavah: ►Obsedno
stanje« Alberta Camusa (97 ''Vci), »Romulus Veliki« Friedricha Dürrenmatta (88 "/n),
"Zaklinjalec dežja« Nasha (83 Vn), »Sirotni genij« Marije Dabrowske (82 "/o), »Jako-
bowski in polkovnik« Pranza Werfla (81 "Ai) in končno pri Gozzijevem »Turandotu« ter
Broszkiewiczevih »Imenih oblasti« (75 "/o). Med temi predstavami je bila premiera
Steinbeckovih »Ljudi in miši« že maja 1956 in še danes jo igrajo. Po štirih letih je
bila ta predstava na drugem mestu po številu predstav in številu gledalcev, takoj za
Gozzijevim »Turandotom«.
III.
Gledališče, ki je v vseh pogledih eksperimentalno, konsekventno izvaja svojo reperto-
arno politiko, svoj program, svojo vnaprej začrtano pot. Išče nove oblike, novi gleda-
liški stil. a se pri svojih iskanjih vendar opira na določeno logično repertoarno kon-
cepcijo. Pri realizaciji svojih idejnih načel pa .se ta »eksperiment eksperimentov«
seveda naslanja na tradicionalni repertoar. Kakšna je konsekventna linija tega gle-
dališča dobro pojasnjujejo besede Alberta Camusa, ko so uprizorili njegovo dramo:
246
■'Z ,Obsednim stanjem' sem poskusil oživiti staro tradicijo ,auto — sakramental' ali
misterij, ki so ga igrali pred velikimi množicami, ki so prevajale v slikovni svet jezik
religije časa. Uporabil sem vsa sodobna sredstva in jiii postavil v službo velike
religije naših časov; religije, ki ima vedno največ mučenikov in največ preganjanih,
to pomeni: v službo svobode. Iz vsega srca so zahvaljujem umetnikom in ustanovi-
teljem Ljudskega gledališča v Novi Huti, da so predstavili moje napore občinstvu, ki
jih bo — prepričan sem o tem — prav tako svobodno ocenilo.« (Program teatralny,
št. 1, sezona 1958 59.)
Za podoben problem je iskal scenske oblike tudi Jerzy Broskiewicz. Ljudsko gleda-
lišče ga je prosilo za sodelovanje pred nekaj leti. Pianist in glasbeni kritik, pisec
romanov in feljtonist, je debutiral v letu 1957 z delom »Imena oblasti«. S tem debutom
sc je Broszkiewicz takoj uvrstil med pomembnejše poljske sodobne dramatike. Kaj
je drama »Imena oblasti«? — Je mojstrsko odigrana partija med svobodo in
svobodo, predoča relativnost takšnih pojmov kot so prostost in suženjstvo, oblast
in svoboda. Govori o problemu, ki je večno živ — tako v času Rimske republike
(»Klavdij«) kot v dobi največje moči velike Španije (»Filip«) pa prav do današnjih
revolucionarjev (»Stoštirinajst«), Gledalca postavlja drama v paradoksno situacijo:
svoboda je istočasno pravzaprav nesvoboda, da je včasih mogoče človeka »obsoditi
na svobodo«! Ali oblast vključuje svobodo in obratno, koliko dobrega prinese državi in
koliko enemu samemu svobodnemu državljanu . .. Kako grenko zvenijo besede enega
od junakov v »Imenih oblasti«, junaka z imenom Stopetnajst: »Sodišče prekinja raz-
pravo zaradi spremenjenih pravnih pogojev. Začasno . . . Začasno pa vas obsojam na
svobodo. Sodišče izjavlja, da morajo biti tožitelji in obtoženci podvrženi pogojem
neokrnjene svobode mišljenja in delovanja ,.. Od danes se na novo začenja pravica..«
(Teatr Ludowy, Nova Huta 1955—1960. Krakow 1902, str, 96.)
Broszkiewicz pušča gledalca samega z vprašanji: v imenu kakšne svobode gre človek
v smrt. v imenu kakšne pravice je ena oblast boljša od druge, moja od tvoje?
Oblast ima lahko več imen, vendar se njeno bistvo ne spremeni. Avtor je znal vsaj za
hip vznemiriti mirno meščansko domače zatišje, iztrgati bralca iz otopelosti, prisiliti
gledalca, da pogleda samemu sebi v oči. Ali je sploh mogoče najti »novo pravico«
(začeti pravico »na novo«) in pustiti za seboj grehe nepravičnosti? Ali je Klavdij imel
pravico obsoditi Kvinta, ki je »znal vladati svobodnim?«
Danes šteje delo tega pisatelja že okrog 10 dram, od katerih so »Imena oblasti«
(»Imiona Wldzy«), »Bar vseh svetnikov« (Bar vszystkich swiQtych«) in »Zgodovinska
vloga Pigve« (»Dziejowa rola Pigwy«) prvič uprizorili na deskah novohutskega gleda-
lišča. Zadnje delo J, Broszkierwicza »Škandal v Hellbergu« (»Skandal w Hellbergu«)
je v prejšnjem letu obšlo skoraj vse poljske odre in so ga pohvalno ocenili. Med deli,
ki so prav tako realizirala ideološka načela Ljudskega gledališča, sta bili med drugim
"Zmaj« (»Smok«) E. Szwarca in »Nad vse okruten je kralj« (»Ponad vszystko iiaj-
okrutniejszy jest krol«). drama mladega izraelskega pisatelja Nisim Alonija. Sywarcov
svet basni in Alonijeva zgodovinska tematika so predvsem metafore sodobnega časa,
ki ponovno oživljajo problem svobode in pravice, za katero je treba plačati najvišjo
ceno, ceno lastnega življenja; spominjajo na to, da pravičnost mora biti in tudi je
okrutna, če hoče biti »pravična«.
Ljudsko gledališče sega tudi po proznih tekstih. Režiser Kra.sowski je priredil za oder
roman J. Steinbecka »Ljudje in miši«, roman poljskega pisatelja iz let med obema
vojnama Julija Kaden - Bandrowskega »General Barszcz« in končno že znani roman
Ilje Erenburga »Bujno življejne Ajzika Hojtšvanca« (»Bujnaja žizn' Aizika Rojt-
švanca«). To je zgodba polna bolestne ironije, zgodba o Zidu — večnem popotniku,
ki se proti svoji volji znajde v središču političnih bojev Evrope v tridesetih letih
našega stoletja. To je zgodba o tem, kako je en sam nepremišljen vzdihljaj spremenil
življenje Aizika — krojača iz Homla, v peklensko popotovanje prek meja, dežel in
režimov; obenem je to obtožba tragičnega konca tega popotovanja, obtožba smrti
tega homlovskega »potepuha«, ki je poznal samo eno svojo veliko krivdo: da se je
rodil... V novohutskem gledališču je na novo ustvaril lik Ajzika E. Rqczkowski, ki je
s svojo veliko nadarjenostjo pokazal v junaku vso modrost židovskega naroda, njegov
tenkočutni humor, bolestno ironijo in naivno, otroško začudenje nad svetom.
Pozornost javnega mnenja je vzbudila tudi tretja adaptacija Krasowskega »Radosti
s ponovno najdenega smetišča« (Radošč z odzyskanego šmietnika«), roman Kadena-
247
Bandrowskega. To je zgodovina kariere velikega generala, ki jo piše »pisar poveljni-
kovega pribočnika«. Roman, ki je zasnovan kot slavospev političnim voditeljem
Poljske med obema vojnama je proti avtorjevemu namenu obtožba, oster pamflet,
ki odseva vso gnilobo odnosov v Poljski za časa Pilsudskega, v tem »najdenem
smetišču« raznih panov (gospodov) Sosukowskih, Dowborov in Ilalerov. In znova je
treba, kot vedno v gledališču Nove Hute, oceniti predstavo kot celoto. Skoraj vsaka
odrska realizacija v tem gledališču se podreja posebnemu izraznemu stilu, katerega
namen je, da bi bila predstava strnjen organizem, njegovi sestavni elementi pa so
skoraj popolnoma sinhronizirani.
IV,
Dokler govorijo in pišejo o gledališču, dobro ali slabo, pomeni to, da gledališče »živi«,
deluje, da je aktivni faktor v kulturnem življenju nekega okolja, V sedmih letih
svojega obstoja Ljudsko gledališče nikoli ni bilo ob robu, nikoli niso molčali o nje-
govih predstavah. Skoraj vsako premiero so spremljali in še spremljajo po eni strani
ostri protesti in obsodbe, po drugi strani pa navdušene pohvale. Dogaja se, da kritiki,
ki so znani po svojih visokih zahtevah in ostrih ocenah pišejo tako, kot npr. Tadej
Kudlinski ob premieri »Romulusa Velikega«:
"Odlična predstava! Inteligentno uprizorjeno delo in poudarjena teatralizacija absurd-
nosti fakture. Jasen stil, ki prešerno meša naturalizem z metaforo . ... Nezmanjšana
napetost in dinamičnost. Poudarjene poante, skrbna uprizoritev in izenačenost vseh
igralcev. Nobenega napačnega tona. Zares.« In prav zares je veliko priznanje gleda-
liškemu ansamblu, ko Kudlinski odkrito nadaljuje: »Neprijetno se počutim, ko v tej,
po mojem mnenju brezhibni predstavi, nisem mogel zaslediti niti enega spodrsljaja,
niti ene neuspele vloge.« (Tadeusz Kudlinski: Romulus veliki in mali«, Dziennik
Polski, 16. XII. 1959.)
Nasprotno reakcijo kritike pa je sprožila nedavna premiera »Praznika mrtvih«
("Dziady«) Adama Mickiewicza, maja 1962. Na splošno je občinstvo sprejelo predstavo
s priznanjem, vendar še danes niso končane diskusije, kjer kritično obravnavajo
drznost Skuszanke in Krasowskega pri realizaciji. Kot strogi sodnik se je pokazal
Waclaw Kubacki, ki dokazuje v svojem članku v reviji »Teatr« (št. 19, leto XVII,
str. 3—6), kako napačno sta se približala Mickiewiczevemu delu režiser in scenarist
in kako lahko preveč svobodna interpretacija teksta popači in spremeni vodilno
idejo drame. Po mnenju Kubackega je tako »popravljanje« in »dopolnjevanje« Mic-
kiewiczevih »Dziadov« vsega obsojanja vredno; zlasti še zaradi tega, kar zahtevata
scenska adaptacija in tehnčina nujnost, da se predstava konča v 2—3 urah in pride
zato pogosto do radikalne idejne in umetniške spremembe pesnikovega dela. (. . .)
Svoje poglede na »Dziade« sta Skuszanka in Krasowski razložila v programu in rea-
lizirala v gledališču (očividno glede na umetniško zmolgjivost igralcev) in naravni
»odpor«, kakršnega navadno nudi inscenatorjem veliko umetniško delo, ki samostojno
varuje svoje določene vrednote. Posledica teh nazorov je izvršeno dejstvo: pod imenom
Mickiewicza gledamo delo, ki ima v idejno in umetniško najvažnejšem delu, v »Drez-
denskih Dziadih, ki predstavljao drugo in tretje dejanje novohutske predstave, le malo
skupnega s pesnikovo dramo .. .«
Tej strogi oceni pa nasprotuje ocena recenzenta Bronislawa Mamanija. objavljena v
listu »Tygodnik powszechny«. Le-ta začenja svojo recenzijo o premieri »Dziadov« s
temi besedami: »Na premierah za predstavnike tiska je občinstvo večinoma hladno,
zadržano, kritično. Skopi aplavzi so često le izraz vljudnosti. Tega večera pa ni bilo
hladnih, ravnodušnih, neprepričanih. Tako razigranih gledalcev v naših gledališčih že
dolgo ni bilo. Po predstavi so se ljudje objemali, se poljubljali, metali cvetje na oder.
Le malo je manjkalo, pa bi v zboru zapeli »Jeszce Polska nie zginila« (»Se Poljska ni
propadla« — poljska naradna himna). . .«Ta recenzija hvali inscenatorje, scenografijo
Jožefa Szajne, igro igralcev (posebno še Hrydzewicza, ki je ustvaril vlogo Gustava —
Konrada) in končno hvali avtorja glasbene spremljave, Jerzyja Koszyckega, V pov-
zetku svoje ocene Maman ugotavlja, da so »Dziadi« na novohutskem odru nedvomno
najprizadevnejše delo Skuszankinega ansambla.
Nekoč je eden od recenzentov revije »Zycie Literackie« (Z. L., št. 569. str. 15, »Nowiny
Teatralne«) napisal, da je Kristina Skuszanka »raznetila«, dobe.sedno »raznetila«, med
otroci takšno ljubezen do gledališča, da so vse nedeljske matineje za otroke navadno
248
napolnjene do zadnjega kotička. Brez dvoma je otvoritev otroškega odra dobra in dra-
gocena zamisli ljudskega gledališča. Čeprav sta v Krakowu samem že dve gledališči za
otroke: »Razmaitošci« in lutkovno gledališče Groteska, je bilo tako gledališče nujno
potrebno tudi v sami Huti. Medtem ko druga otroška gledališča včasih zdrsnejo
na nižjo raven in uporabljajo primitivne prijeme, obravnavajo v Ljudskem gledališču
malega gledalca kar najresneje. To je dokaz dalnovidne politike novohutskega gle-
dališča — s tem ko navaja otroka najzgodnejših let na obiskovanje gledališča, si
vzgaja bodočega gledalca z okusom.
V.
Novohutsko gledališče je predstavilo svoje umetniške dosežke tudi že izven meja
naše dežele. Doslej se je udeležilo dveh mednarodnih gledaliških festivalov in bilo
visoko ocenjeno. Nastop v Benetkah 1. 1957 je bil še toliko važnejši, ker so takrat
nastali prvi gledališki stiki med Poljsko in Italijo. Italijani so trdili, da je od tujih
gledališč, ki so sodelovala na festivalu, morda najbolje podal značaj Goldonijeve
umetnosti prav novohutski ansambel. Leto kasneje je ljudsko gledališče gostovalo na
odru Théâtre des nations v Parizu z Gozzijevim »Turandotom« in Werflowim delom
»Jakobowski in polkovnik«. »Občinstvo Nove Hute je srečno, da ima gledališče, ki je
tako nekonformistično, v katerem se svoboda iskanj javlja s tako močjo in ki nave-
zuje občinstvo nase s tako močnim repertoarjem ...« je pisal julija 1. 1958 po nastopih
Skuszankinega ansambla »Le Parisien«.
VI.
Poleg tega, da ljudsko gledališče gostuje v prestolnici, .se ukvarjajo tudi z didaktično
dejavnostjo. Vzdržujejo tesne stike z mladim občinstvom Slezije in pogosto gostujejo
na odru Doma Mladine o Katowicah s svojim najzanimivejšimi uprizoritvami.
V času, ko skoraj po vsem svetu nenehno govorijo o krizi drame, o vedno manjši
vlogi gledališča na račun kina in televizije, so se krakowska gledališča lotila zani-
mivega poskusa, ki je danes že dobil svojo polno in realno obliko. L. 1961 so namreč
redakcija Poljskega dnevnika (Dziennik Polski) in krakowska gledališča organizirala
»klub ljubiteljev gledališča«, da bi se tako približala svojemu gledalcu. Organizirajo
srečanja občinstva s priljubljenimi igralci, omogočajo gledalcem, da obiskujejo gleda-
lišča od t .im. »delavnice«, jih seznanijo s tehniko gledališkega in igralskega dela,
organizirajo diskusije z režiserji po premierah in včasih pri izbiri novih del celo
upoštevajo pripombe občinstva. Vsak gledalec ima pravico do legitimacije »člana kluba
ljubiteljev gledališča«; to pa mu omogoča med drugim popust pri vstopnicah za
predstave. Podobno je konec 1. 1961 začel postopoma delovati v Novi Huti pri Ljud-
skem gledališču t. im. »diskusijski klub«. Začelo se je s srečanjem, na katerem so
člani kluba skupaj z direkcijo in gledališkim ansamblom obravnavali dotedanje
šestletno dejavnost gledališča in načrte za bodočnost. Pri nadaljnjih srečanjih so
diskutirali o Erenburgovem delu »Burno življenje Ajzika Rojtšvanca«, o inscenaciji
Molierovega »Tartuffa« in končno o Mickiewiczevih »Dziadih«. V zadnjem primeru
je bila diskusija neposredno potem, ko so si člani kluba ogledali generalko, na katero
so bili povabljeni.
VH.
Prepustimo zadnjo besedo, ki bo nekakšen povzetek tega kratkega informativnega
orisa enega od najzanimivejših sodobnih poljskih gledališč, direktorici ljudskega
gledališča, Kristini Skuszanki. Na pragu nove sezone 1960'61 je takole nagovorila
»svoje gledalce — prijatelje«: »Pred petimi leti se je ansambel Ljudskega gle-
dališča prvikrat srečal s svojimi gledalci. Težko je bilo tedaj predvidevati, kaj se bo
izcimilo iz tega srečanja — srečanja dveh neznancev: mesta, ki je šele oblikovalo
svojo podobo in mlade, neizkušene skupine umetnikov. Vedeli smo le eno: dobili smo
priložnost, eno edino in neponovljivo, da zgradimo na čistem nepopisanem listu novega
mesta novo gledališče. {. ..) Ob začetku svojega delovanja je Ljudsko gledališče izbralo
— ne brez strahu — težjo pot, na kateri ni manjkalo razočaranj, pot težkih trenutkov,
pot nujnega odpora in boja. A vendar je to tudi pot poštenega, iskrenega veselja,
kakršno lahko nudi le resnično razumevanje z gledalci.
249
Ukvarjanje z umetnostjo bi bilo zgolj jalovo in nesmiselno početje, če se ne bi ob
tem srečavali z ljudmi, če ne bi gradili medsebojnega prijateljstva.
Za to prijateljstvo, ki je dajalo smisel težkemu petletnemu umetniškemu delu Ljud-
skega gledališča, se danes našim gledalcem iskreno zahvaljujemo.« (Program Tea-
tralny, št. 4, 1. 1960/61.)
vm.
V novi gledališki sezoni 1963/64 so nastale temeljite spremembe v vodstvih gledališč.
Te spremembe so zajele seveda tudi Novo Huto. Kristina Skuszanka in Jerzy Kra-
sowski sta prevzela direkcijo gledališča (Teatr Polski) v Varsawi (ob stalnem sodelo-
vanju Stanislawa Witolda Balickega). Na čelo Ljudskega gledališča pa je prišel dote-
danji scenograf tega odra, Jožef Szajna. Družina Krasowskih je odšla iz »svojega
gledališča« enostavno zato, ker sta se v osmih letih napornega in plodnega dela
umetniško izpovedala na novohutskem odru; Warsava pa jima je ponudila nove, večje
ustvarjalne možnosti.
Za seboj pa sta pustila ansambel, ki si je, kot je povedala Kristina Skuszanka,
utrdil svoj položaj prizadevnega, v pravem pomenu besede umetniškega gledališča,
kar bo morda z gotovostjo potrdila nova gledališka sezona.
Prevedla Marjana Cigut
ZAPIS OB MEDNARODNI RAZISKAVI NA PODROČJU SEMANTIKE
Marjan Kroflič
Skupina ameriških psihologov C. E. Osgood, W. K. Archer in M. S. Miron se na
Institute of Communications Research (University of Illinois) že vrsto let ukvarja
"s proučevanjem problema splošnosti sistemov pomena v obči kulturi človeštva. Celotni
študijski projekt vključuje vrsto znanstvenikov raznih dežel, raziskovalno delo samo
traja nekaj let. Ker je predmet raziskovanja splošnost sistemov pomena v obči kulturi
človeštva, so raziskovalci vključili v raziskavo različne dežele. Da bomo dobili pravo
predstavo o obsegu te raziskave bomo prikazali v tabeli udeležene dežele;
V raziskovalni projekt je vključena tudi Jugoslavija.
250
v Dubrovniku je bil v poletnih mesecih leta 1963 kongres,' na katerem je bilo predmet
diskusij prav poročilo o poteku raziskovalnih del na celotnem študijskem projektu.
Poročilo se je nanašalo na opravljeno delo v letih 1960 do septembra 1962. Avtorji
poročila so bili: Osgood, Mirón in Archer. Natisnjeno pod naslovom »Cross-Cultural
Generality of Meaning Systems« je služilo kot kongresni material.
Zaradi tega, ker je vključeno v celotno raziskavo tudi raziskovanje pomena pri nas
in ker postaja proučevanje semantike danes v svetu na sploh pomembno, bo prav, če
o poročilu spregovorimo nekoliko več.
Sistematičen študij o sistemih pomena v raznih lingvističnih področjih in kulturah
temelji v poročilu seveda na vrsti raziskav v ZDA v letih od 1950 do 1960. Vsebina
teh raziskav je predvsem merjenje pomena in proučevanje narave pomena. Primarno
pa so te raziskave metodološke, večinoma sumarizirane v knjigi The Measuring of
Meaning (avtorji: C. E. Osgood, G. J. Suci in P. H. Tannenbaum; Urbana 1957).
Boljše in globlje razumevanje poročila o splošnosti sistemov pomena v obči kulturi
zahteva poznavanje širše problematike s področja semantike, predvsem pa poznavanje
temeljnih izhodišč avtorjev, ki so to veliko raziskavo v svetovnem merilu planirali.
Zaradi tega se bomo oddaljili od poročila o tej raziskavi in poskusili na podlagi
dodatne literature prikazati na kratko kaj več s področja semantike posebej pa še
osnovne misli iz knjige The measuring of Meaning.
I.
Engels razlaga nastanek govora iz procesa dela in z delom. Govor je tako neločljiv od
človekove biti. Osnovna potreba in kasneje namen jezikovne dejavnosti, govora, je
pravgotovo izražanje in posredovanje določenih človekovih psihičnih doživetij, prvotno
nastalih ob procesu dela. Pri tem lahko pri človeku ugotavljamo stremljenje po
identiteti posredovanih pojavov pri posredovalcu (govorniku) in pri sprejemniku
(poslušalcu), vendar ta identiteta ni nikoli popolna. Prav v tem stremljenju po
jasnosti, komunikabilnosti, maksimalno adekvatni interpretaciji posredovanih po-
menov, lahko gledamo tudi stvarni praktični cilj proučevanj na področju semantike.
Pot posredovanja gre pri govorniku od duhovno-duševenga po poti fiziološkega k
fizičnemu, pri poslušalcu poteka pot obratno. Zelo nazorno prikazuje sistem komu-
niciranja shema, ki jo povzemamo po »Das Fischer Lexikon« 6: Psihologie (Heraus-
geber: P. R. Hofstatter; 1957):
' Kongres sta organizirala Institute oí Communication Research, University of Illinois in Savezni
zavod za proučavanje školskih i prosvetnih pitanja.
251
Vsak posameznik (ali skupnost) je v svojem jeziku razvil določene jezikovne poseb-
nosti od odnosov med toni do izbora besed, ki jih uporablja in do posebnosti v
semantičnem smislu: mnoge besede imajo pri različnih individuih ali skupnostih
drugačen čustveni odtenek. Vendar pa ima jezik v določenih kulturnih sredinah
kljub tem individualnim variacijam še vedno dovolj ter toliko skupnega, da se
ljudje med seboj razumejo. Človek v vsakdanjem življenju ne govori v izoliranih
besedah (razen v primeru, kadar imajo besede vrednost stavka), niti ne misli v
posameznih pojmih. Nedvomno pa je, da imajo besede svoj pomen, ki ga lahko kot
samostojne bitnosti izluščimo iz besed. V življenju je seveda realneje ocenjevati te
pomene v povezavi z drugimi pomeni (npr. kot delne pomene širših ipd.). S pojmom
»pomena« besed smo se približali pojmu »semantike«.
Najsplošnejša difinicija opredeljuje semantiko kot nauk o raziskovanju pomena.
Pri tem gre seveda za raziskovanje vsebine glasov, zlogov, besed, skupin besed
ali stavkov. Pomen lahko pripada ne le besedam, temveč tudi glasovom in zlogom,
vendar le pod določenimi pogoji (npr. kot reakcije v afektu ipd.). Semantika
kot znanstvena disciplina izhaja iz slike glasov (besede). Beseda predstavlja simbol
psihičnih pojavov, ki so preko človekove dejavnosti odrazi različnih pomenov
stvarnih predmetov zunanjega ali notranjega človekovega sveta, oziroma kombinacij
obeh. V zvezi s tako opredelitvijo se je nujno pojavilo vprašanje odnosov besede do
psihičnih danosti, s katerimi je beseda povezana, na drugi strani pa odnosov besede
do stvari, predmetov stvarnega sveta. (Z jezikovnimi metodami je bilo te odnose
nemogoče rešiti v preteklosti). V proučevanje teh odnosov se je poglobila semantika
kot moderna veda. Zlasti je bil centralni problem semantike problem spreminjanja
pomena besed, ki je enake važnosti tudi za filozofijo, posebej spoznavno teorijo in
psihologijo.
Cepra'^? je zlasti v zadnjem desetletju zelo naraslo zanimanje za semantiko, opazimo
danes v svetu precejšnje razlike v pojmovanju semantike. Nekateri pojmujejo
semantiko kot del logike, kjer gre predvsem za pojasnjevanje pomena logičnih
simbolov. Drugi spet smatrajo semantiko za del nauka o znakih (semiotike). Nekateri
učenjaki pristopajo k semantiki z lingvističnega stališča in jim predstavlja specifično
filozofsko metodo. Smatrajo jo za vejo lingvistike, drugi za ogrodje vprašanj o zvezah
med jezikom in mislijo, saj besede igrajo važno odločilno vlogo pri oblikovanju
človekovih misli. Raziskovanja na področju semantike so se močno poživila vzporedno
z novim pojmovanjem v moderni lingvistiki: jezik je visoko organizirana struktura
medseboj zavisnih elementov.
Ob vseh teh različnih pojmovanjih semantike lahko ugotovljamo le, da bo šele
bodočnost verjetno iskristalizirala in poenotila pojmovanje o semantiki kot moderni
vedi, seveda na osnovi rezultatov mnogih raziskav.
II.
Kratek pregled razvoja semantike nam pokaže, da so določeni problemi stari kot
človek, večinoma pa kot filozofija. Vprašanje odnosov med označitvijo in označenim,
med besedo in stvarjo, se pojavljajo že v starem veku pri grških mislecih. Ena smer
je trdila, da ima beseda v svoji osnovi zmožnost razsvetliti stvari (Platon). Nasprotna
smer je poudarjala neprimernost-jezika kot poti do spoznanja, neodvisnost spozanja
od jezika in opozarjala na vlogo konvencij v jeziku. (Demokrit, Sokrat). Tudi pozneje
v rimski filozofiji srečujemo nekatere misli o mnogoznačnosti pomenov in o spre-
membah pomena. V srednjem veku se pojavlja semantika kot spekulacija, ki ne
temelji na opazovanju jezikovnih pojavov, ampak je izključno logično delo.
V 17. stoletju najdemo pri J. Locku že poudarjanje socialnega značaja jezika. Beseda
je Locku predstavljala čutno zaznavni znak predstave človeka, ki besedo uporablja
in zaradi tega obstaja divergenca predstav govornika in poslušalca. Tudi označitve
nečutnega so se razvijale iz oznak čutno zaznavnega. Semantika je seveda še v
okrilju filozofije, in filozofije jezika, kjer je dolgo časa prevladovala J. Harrisova
razdelitev besed na principales (besede, ki imajo lasten, samostojen pomen) in acce-
sories (besede, ki pridobe pomen le v zvezi z govorom). S tem približno se zaključuje
252
prva faza razvoja semantike v 19. stoletje, ko kot znanost dobi tudi ime.'^ Imen za
nauk o pomenu je več. Nemški viri ga opredeljujejo kot semasiologijo (izraz uvedel
Reisig), vendar je v splošnejši rabi v svetu ime po francoskem vzoru — semantika.
Ta izraz bomo uporabljali tudi mi v nadaljevanju članka. Collinov izraz semanto-
logija in Noreenov semologija se nista uveljavila. V nadajevanju bomo na kratko
prikazali problematiko, ki so se z njo srečevali na področju semantike različni misleci
na koncu 19. in začetku 20. stoletja in pa njihove ugotovitve. Kratek resume po-
vzemamo po Kronnaserju:
1.	Razlikovati moramo med zgodovinskimi spremembami pomena in umetno upo-
rabljenimi figurami (Reisig, Oertel).
2.	»Zakonov« sprememb pomenov v končnem smislu besede ni nihče iskal niti trdil,
da jih je našel (Schneider, Engelbert).
3.	Slabosti in meje logičnega razdelitvenega principa načina sprememb pomena
(Lehmann, Hecht, Rosenstein, Wundt idr.).*
4.	Sprememba pomena se ne nanaša izolirano samo na eno besedo, temveč na besede
kot člene različnih podružbljenj (Stöoklein, Bréal, Oertel itd.).
5.	Osnove spremembam pomena so zunanje (sprememba stvari: objektivna sprememba
pomena) in notranje (duševni motivi: subjektivna sprememba pomena). S tem v zvezi
odnos semantike do zgodovine kulture, filozofije, psihologije, filozofije jezika (Hecht,
Rosenstein, Wundt, Marty, tudi Oertel).
6.	Predpogoji spremembam pomena so splošno človeške narave (Wölfflin, Waag,
Wundt, Curtius).
7.	Abstraktni pomeni se razvijajo iz konkretnih (Pott, Heyse, Curtius, Darmesteter,
Schneider, Oertel, Morgenroth),
8 Vpliv oblike na pomen (Hey), igra oblike in pomena (Oertel),
9,	Nek proces spremembe pomena se lahko priključi drugemu procesu spremembe
pomena (Darmesterer, Heerdegen, Jaberg, Oertel),
10,	Pri pomenu besede igra poleg pojmovnega važno vlogo tudi čustvena vrednost
besede (Tobler, G, Stern, J. Keller, Oertel, Erdmann itd,),
11,	Važno je opazovanje »vzporednega smisla« besede (Erdmann, Jaberg).
12,	Kompleksnemu značaju psihičnih pojavov jezik ne ustreza (Jaberg), moramo jih
razstaviti (Oertel).
13,	Do spremembe pomena lahko pride zaradi premika dominantnosti enega znaka
(elementa) osnovne predstave na drug element predstave ali pa zaradi izgube te
dominantnost (Wundt. Oertel),
14,	Tudi glasovi lahko imajo pomen (Oertel).
15,	V človeku je stremljenje po analogiji med čutnim in duševnim (Haase).
16,	Za spremebo pomena je zelo važen prenos skupnih znakov, predstopnja prenosa je
primerjava (Oertel),
17,	Sposojevanje pomenov je možno (Haase),
Ta kratki pregled kaže, da je bilo v semantiki centralno vprašanje problem spremi-
njanja pomena, odnosov med starim in novim pomenom. Premalo pa je bilo zani-
manja za raziskovanje pomena. Prav zaradi tega pri mnogih navedenih avtorjih ne
najdemo definicij pomena niti podatkov o tem, kaj pod pomenom razumejo. Sele
sekundarno lahko iz njihovih izvajanj izluščimo nekatere misli o tem. Tako seveda ni
čudno, da se posamezne definicije pomena med seboj razlikujejo,
Hecht npr, pravi, da so pomeni z besedami povezane predstave, definicija, ki je
veljala dolgo časa. V tej opredelitvi pa nekateri avtorji poudarjajo pojmovno stran
(Haase, Heerdegen), drugi pa ostale psihične fenomene (Marty, Erdmann idr,), Defi-
2 H, Kronnasser namreč trdi, da izraz semantika ni izvira od M, Bréala ampak ga je uvedel
Reisig, Splošnejše je mnenje, da ta izraz izhaja od M, Bréala (uporabi ga v študiji »Essai de
semantiqué, science des signiflcatloms«),
253
nicijo pomena kot bolj ali manj kompleksen duševni pojav, ki pa je našel čutno
zaznaven simbol (besede), izpopolni Bachmann. Pomen definira kot »zaključeno, raz-
členjeno in preoblikovano psihično celost«, pri tem poudarja kompleksnost, celost in
ubranost komponent pomena. Kompleksnost pomena gotovo dokazuje dejstvo, da
lahko pri pomenu neke besede ločimo več elementov, npr. stvarno vsebino besede;
predstavo o stvari; čustva, ki se ob tem pojavljajo; predstave, ki nihajo od nazorno
konktrenih do pojmovno abstraktnih. Tudi pri Th. Ziehenu ugotavljamo slično, ko
pravi, "da pomen ali smisel besede soupada psihološko povsem z vezanim komplek-
som predstav ob neki predstavi«. Nasprotno tem pojmovanjem smatra W. Porzig
za bistveno pri pomenu »da lahko z njimi izražamo resničnost« ter tako povzročimo
obnašanje, ki odgovarja tej resničnosti. Proti pojmovanju pomena kot »dokaj samo-
stojnega psihičnega dejstva« nastopa tudi Weigerber, ki pojmuje pomen kot funkcijo
ali odnos, dejaven od oblike glasov do vsebine,
Ogden in Richards sta poleg intelektualnega pomena uvedla še emotivni pomen in
Icčila med pomeni kot mentalnimi primeri ter znaki zanje kot fizikalnimi. Podobno
Korzybski. ko pravi, da se uporabljajo samo oni simboli, ki zamenjujejo stvarne
objekte. Fomen v lingvističnem smislu je Blomfield definiral kot »situacijo, ki jo
govornik izrazi in odgovor, ki ga govornik izzove v poslušalcih«.
V zadnjih 3Ü. letih tega stoletja se je razpravljanje o pomenu močno razmahnilo.
Vendar v sodobni filozofiji opazimo različne koncepcije in teorije pomena. V sim-
bolični logiki najdemo formalistično teorijo pomena, kjer je bistveno proučevanje
relacij znak — znak v jezikovnem sistemu. Po tej teoriji je pomen neke besede njen
odnos do drugih besed v določenem jeziku. (Hilbert, Ackermann, Bernais, Carnap),
Nasprotno tej teoriji tretira pomen simbola kot uporabo simbola v nekem jeziku
empirično orientirana funkcionalstična teorija pomena. Upošteva in vključuje ljudi,
pri tem se omeji samo na jezikovne reakcije (Wittgenstein, Ryle, Strawson). Beha-
viorizem je izrazito empirično usmerjen in proučuje celotno obnašanje živih orga-
nizmov pri komuniciranju in uporabi znakov. Klasični Watsonov behaviorizem vklju-
čuje pri definiciji pomena Pavlovljev pogojni refleks; pomen znaka moramo iskati
v zunanjem obnašanju, ki sledi znakom, in je slično obnašanju kot reakciji na objekt,
ki ga znak označuje. V behavioristični teoriji pomena je zelo pomemben Ch. Morris
s svojo semiotiko ali naukom o znakih. Morris smatra, da izhaja pgmen iz odnosov
znakov do situacij in obnašanj (progmatični pomen — sociološko pojmovanje); iz
dnosov znakov do drugih znakov (sintaktični pomen — lingvistično pojmovanje) in
iz odnosov znakov do signifikata (tega, kar znak označuje — semantični pomen).
Pomen mu torej predstavlja vse faze in procese uporabe znakov. Iz analize odnosov
znakov do signifikata (sematnični pomen po Morrisu) izhaja tudi C. E. Osgood, h
kateremu se bomo vrnili kasneje. Precej se od teh obravnavanih teorij razlikuje
pragmatistična teorija pomena, ki smatra, da se pomen jezikovnih izrazov kaže v
človekovi celokupni praksi (Peirce, Dewey, Bridgmann). Empirična teorija pomena je
za kriterij pomena znanstvenih simbolov postavila empirično verificiranje (Schlick,
Weismann, Popper, Nagel).
Semantične teorije, ki pomen pojmujejo kot odnos med znaki in onim, kar znak
označuje, izraža konceptualistična teorija pomena (pomen je določena miselna aniteta,
pojm, ki ga znak izraža — predstavnik Cassirer) in realistična teorija pomena (pomen
je določen stvarni objekt, na katerega se znak nanaša — predstavniki Frege, Husserl,
Russell. Carnap).
Iz tega kratkega in grobega prikaza pojmovanja pomena in teorij lahko zaključimo,
da so med posameznimi teorijami razlike zelo velike, na drugi strani pa opazimo med
nekaterimi precej sličnosti. Te razlike izhajajo po eni strani iz različnih filozofskih
osnov, po drugi strani pa morda iz podcenjevanja, celo zanemarjanja in izločanja
določenih elementov pri svojih analizah. Tako se zgodi, da posamezne teorije pro-
učujejo določene aspekte pomena, medtem ko druge teorije druge. Pri proučevanju
pomena, ki je izredna kompleksen pojav, pa je treba vključiti prav vse aspekte, pri
tem doseči sintetično sliko predmeta proučevanj. Raziskovanja na področju semantike
morajo ustrezati zahtevam po objektivnosti in vsestranskemu pristopanju, morajo
biti dinamična. Le na ta način je mogoče postaviti dialektično teorijo pomena, ki bo
upoštevala in aplicirala osnovne zakone dialektike. Teorijo pomena s pozicij mate-
rialistične dialektike je pri nas prvi sistematičneje zastavil M. Markovič.
254
III.
Omenili smo že. da C. E. Osgood izhaja v svojih izvajanjih analize pomena iz Morri-
sove definicije pomena, kjer gre za odnose znakov do signifikata. Svoje misli je
sumarno prikazal v knjigi The Measuring of Meaning. Na kratko bomo podali njegove
osnovne misli in stališča, podane v tej knjigi.
Centralno zanimanje posveča avtor vlogi sistema obnašanja nekega organizma pri
posredovanju odnosov med znaki in signifikati. Pomen definira kot reprezentativni
posredovalni proces, ki ga znak sproži. Signifikat mu pomeni katerikoli dražljaj, ki v
neki situaciji praviloma in zanesljivo izzove napovedljiv vzorec obnašanja (vsi draž-
ljaji nimajo te sposobnosti, npr. beseda kladivo ne vpliva na preverbalnega otroka).
S tem v zvezi se postavi vprašanje, kako postane v začetku nepomemben dražljaj,
pomemben znak nekemu organizmu. Osgood na osnovi analize take kondicionirane
situacije ugotovi, da nek dražljaj (ki ni Signifikat, pač pa je z njim stičen) pridobi
na asociaciji s celostnim prvotnim obnašanjem, ki ga izvabi sam Signifikat. Ta proces
imenuje reprezentativni posredovalni proces. Prikazali bomo njegovo shemo nekoliko
modificirano:
Proces produciranja dražljaja (r,,, — s,,,) imenuje reprezentativen, ker je del prvotnega
obnašanja, reakcija na prvotni dražljaj objekta (Ri), posredovalni pa zaradi vezave
asociacij na vrsto koristnih dejanj kot ustreznih reakciji (R\). Pri tem je reprezen-
tativni proces r,ii — s„i identificiral s pomenom nekega znaka, ki je začetni pogoj za
določeno obnašanje R,\.
Problem merjenja pomena reši Osgood tako, da uporabi kot indikator pomena jezik,
kajti osnovna funkcija jezika je občevanje s pomeni besed. Ce hočemo vedeti, kaj
določena beseda pomeni neki osebi, jo moramo pač vprašati. Dobljeni odgovori se
seveda dovolj razlikujejo od odgovorov na vprašanja po povezovanju predstav, ob-
čutkov. misli ob teh besedah. Imajo brez dvoma svojo veljavnost, vendar pa jih težko
med seboj primerjamo zaradi individualne variabilnosti samoopažanja ljudi. Pri
reševanju tega vprašanja pride avtor do konstrukcije semantičnega diferenciala kot
metode za merjenje pomena znakov in človekovega mnenja. Semantični diferencial
je pravzaprav kombinacija kontroliranih asociacij in postopka merjenja. Preprosto
povedano, osebe sprašujemo: »junak« — ali je hiter ali počasen, lep ali grd itd, S
selekcijo teh alternativ postopoma odstranjujemo dvomljivosti in izoliramo tako
pomen določenega znaka (v našem primeru »junak«). Da bi bila ta metoda merjenja
dovolj občutljiva, je vključil med pare pridevnikov sedemstopenjsko lestvico. Na tej
lestvici lahko po.s-amezne osebe nakažejo smer in intenzivnost svoje sodbe. Primer:
255
JUNAK
lep	:	:	-- :	grd
(1) (2) (3) (4) (5) (6) (7)
itd.
Pri tem pomeni (1) ekstremno lep	(5) komaj grd
(2)	zmerno lep	(6) zmerno grd
(3)	komaj lep	(7) ekstremno grd
(4)	niti lep niti grd
Za primer uporabnosti semantične^ diferenciala bomo navedli in tudi grafično pri-
kazali profil ocenjevanja besede »ljubezen« in »rdeče« povzeto po Fischers Lexikon (i.
Psychologie. (Grafikon je na strani 257.)
Navedeni primer prikazuje ocene besed »ljubezen« in »rdeče« na vrsti lestvic polarno
nasprotujočih si pridevnikov, ki imajo ali pa tudi ne stvarno zvezo z ocenjevanima
besedama. Na skici smo dobili tako dva profila in sicer profil za »ljubezen« in profil
za »rdeče«. Ta dva profila je mogoče tudi kvantitativno primerjati s pomočjo računa
korelacije, ki pokaže podobnost ali zvezo med obema besedama (subjektivno po-
dobnost). Crte profilov obeh besed potekajo zelo blizu skupaj, včasih se celo pre-
krivajo. To kaže na dokaj visoko pozitivno zvezo med obema profiloma, opazimo
veliko podobnost ocenjevanja obeh besed. To je razumljivo, kajti prav rdeča barva
je simbol za ljubezen. Vendar Osgood ni ostal le pri ugotavljanju teh semantičnih
profilov. Iz analize teoretične koncepcije pomena kot reprezentativnega posredoval-
nega procesa prehaja na postuliranje semantičnega prostora, ki je n-te dimenzije. V
tem semantičnem prostoru reprezentira vsaka lestvica (ki jo opredeljujeta polarna
pridevnika) ravno črto delovanja, ki gre skozi ta prostor. Definicija semantičnega
prostora kot celote tako torej zavisi od značilnosti in obsega vzorca teh lestvic. Na ta
način lahko iz ocen na seriji lestvic lokaliziramo serijo sodb o nekem pojmu kot
točko v tem semantičnem prostoru. Kot točka (delovna definicija pomena) pa ima
seveda svojo smer in razdaljo od izhodišča: smer zavisi od izbranih polarnih pri-
devnikov, razdalja pa od izbranih segmentov na lestvicah. Z različnimi metodami
faktorske analize (z analizo zvez med večjimi variablami) tega tako opisanega seman-
tičnega prostora je Osgood ugotovil naslednje: (1) semantični prostor je multidimen-
zionalen. v vsaki analizi nastopa več kot troje faktorjev; (2) posamezni faktorji ali
dimenzije niso enako važni pri posredovanju sodb; (3) važnost posameznih faktorjev
je relativna in (4) med faktorji, dimenzijami semantičnega prostora prevladujejo;
faktor vrednosti (npr. dober-slab, izraža vrednotenje), faktor potence (npr. trd-mehak,
izraža potenco) in faktor aktivnosti (npr. aktiven-pasiven). Med njimi zlasti dominira
faktor vrednosti, vendar prevladovanje teh treh ne izključuje drugih dimenzij, v
katerih so lahko diferencirane sodbe.
Metoda semantičnega diferenciala je v bistvu preprosta, vsebuje le nekaj matema-
tičnih operacij. Pri obdelavi podatkov se poslužujemo elektronskega računalnika.
Prednost in pomen Osgoodovega poskusa pa je v tem, da iz privatnih, subjektivnih
reakcij različnih oseb lahko s povsem objektivnimi statističnimi metodami doseže v
kompletni analizi podatkov rezultat, ki bo na nek način reprezentiral »semantično
povprečje«. Osnovni problem je namreč doslej bil ta, da imamo kot predmet prouče-
vanja subjektivne in mentalne procese. Pri Osgoodu pa naletimo na poskus določiti
večjo splošno veljavnost ekspresijam, ki so jih na osnovi introspekcije podale različne
osebe.
Studija je bila na 8. mednarodnem lingvističnem kongresu (leta 1957) sprejeta zelo
ugodno. Nekateri kritiki so kritizirali predvsem lingvistično teorijo, na kateri bazira
metoda; način vzorčenja; neprimernost nekaterih lestvic; uporabljeno faktorsko ana-
lizo (J. B. Carroll, V, Weinreich. R. Wells). Najresnejši pa so bili ugovori temu, da bi
bil s svojo metodo resnično meril pomen. Vendar avtorji (Osgood. Suci, Tannenbaum)
že v svoji knjigi ugotavljajo, da s to metodo ne preskrbimo ideksa tega, na kar se
znaki nanašajo. Toda prav tako je jasno, da je to kar meri, zelo važna komponenta
pomena; tesno se približa »emotivni konotaciji« besed.
134
257
III.
Iz takih osnov je zrastel tudi načrt raziskave, ki zajema vrsto različnih dežel. Poročilo
o poteku raziskave se seveda poslužuje vrste študij, ki so proučevale splošnost afek-
tivnih sistemov pomena v različnih jezikih sveta (Kumata 1. 1957 primerja korejski
in japonski jezik z angleškim; Triandis ter Osgood 1. 1958 grški in angleški jezik.
Suci 1. 1960 indijanske kulture s špansko govorečimi Američani).
Te in druge študije konsistentno podpirajo domnevo o splošnosti glavnih faktorjev
v osnovnih afektivnih pomenih be.sed različnih jezikov. Tudi v primeru, če so v razi-
skavah variirali detajle metode (npr. selekcija semantičnih le.stvic, ocenjevanje kon-
ceptov, pojmov), so se pojavljali vedno znova isti faktorji. Vzorci uporabljenih
lestvic v raziskavah, so bili delno ali pa v celoti zbrani na podlagi predhodnih
ameriški študij. V raziskavah različnih dežel so te lestvice često kar prevedli v
ustrezne jezike. Vendar se mi zdi, da je prevod (kljub pazljivosti) kot nosilec pri
prikazovanju sturukturalnih podobnosti bil često izvor raznih izkrivljenj.
Leta 1959 so avtorji poročila pristopili k izdelavi načrta za raziskavo, ki bi rigorozno
testirala možne meje splošnosti afektivnih sistemov pomena v raznih jezikih. Prikazali
bomo načrt te raziskave, ki zajema več dežel na svetu in bo trajala več let. Ker je
načrt tako obsežen, ne bo odveč, če si ga tudi v grafični obliki ogledamo natančneje.
Legenda:
HEF - Human Ecology F¿¡nd
CCP — Core Comparative psycholinguistlc research
SP - specialni projekti, finanslranje od drugod
Knjiga - obsegala bo poročilo o testiranju hipotez raziskave,
o uporabljenih metodah in dobljenih rezultatih
Atlas - izdelava semantičnega atlasa za vse jezikovne skupine;
vključeval bo laktorsko nabltost lestvic, osnovni semantični diferencial vsake jezikovne
skupine in semantične profile (faktorske točke) za približno 1000 konceptov, splošnih v
raziskovalnih grupah
Kodeksi od O do v pomenijo:
0	— organizacija raziskave (izbor osebja v raziskavo vključenih dežel)
1	- pridobivanje pridevnikov, struktura in izbor lestvic, analiza lestvic z lestvicami
II	- izbor konceptov, križanje konceptov z lestvicami, analiza obče kulture in konstrukcija
končnega semantičnega diferenciala
III	- splošne aplikacije značilnosti raziskave in eksperimentalne aplikacije
IV	— etnolingvlstično področje dela z neizobraženimi skupinami ljudi
v — specialni projekti, ki jih finansirajo drugi fondi
Kot poročila raziskave bodo izšle publikacije o specifičnih projektih III, IV In V.
258
Da bi se v raziskavi izognili raznim že omenjenim potencialnim predsodkom in
napakam zaradi prevodov, so raziskovalci sklenili, da morajo biti procedure pri izbi-
ranju pridevnikov oziroma lestvic v celoti intra-kulturne. Te lestvice bodo v nalogi
služile eventualno kot dimenzije sodb v semantičnem direferencialu: zaradi tega mora
vsaka kulturna grupa, vsaka v svojem jeziku določiti lastne opisne lestvice. Seveda
pa mora ostati enotna metodologija pri teh intra-kulturnih neodvisnih vzorcih in biti
standardizirana v taki meri, da nam omogoča inter-kulturne primerjave. Te primer-
jave med posameznimi kulturami so nujno potrebne za testiranje primarne hipoteze
raziskave o strukturalni ekvivalenci faktorjev pri raznih jezikih. Preverjanje ozi-
roma testiranje mej splošnosti pa je zahtevalo zelo heterogen vzorec raznih kulturnih
skupin oziroma jezikov. Ce lahko raziskava pod temi pogoji pokaže zadostne podob-
nosti v strukturi faktorjev v semantičnem prostoru, imamo s tem osnovo za kon-
strukcijo semantično primerljivih instrumentov za merjenje različnih aspektov t. i.
subjektivne kulture t. j. vrednot, nagnenj, stereotipov in pomenov konceptov na
Leto 1960 pomeni začetek raziskave, poudarek v prvih dveh letih je predvsem v
določanju osnovne strukture faktorjev ter njihovo primerjanje med seboj ter konsti-
tuiranje primerljivega merskega instrumenta. Ob koncu letošnjega leta so v večini
izmed šestnajstih dežel obdelali I. in II. fazo raziskave, bilo pa je tudi že nekaj
aplikacij specifičnih problemov raziskave.
Zbiranje podatkov in njihovo analiziranje je v raziskavi seveda razpadlo v več faz
(označili smo jih z O in rimskimi številkami), posamezne faze pa v subsegmente.
Aktivnosti skozi vse faze so analizirali sproti na univerzi Illinois. Doslej so primerjali
že vse intergrupne podatke, zaradi tega so ti postali veljavni.
I.	fazo raziskave smo na kratko že označili, vsebuje izbiranje lestvic pridevnikov v
posameznih jezikih in faktorsko analizo interrelacijskih odnosov med lestvicami. Faza
vsebuje več subsegmentov:
(a)	Izbor pridevnikov kot odgovorov na 100 standardnih samostalnikov (konceptov), ki
so služili kot dražljaji v modificiranem postopku besednih asociacij. Ti odgovori
pobliže določujejo oziroma vrednotijo te koncepte.
(b)	Analiza pogostosti in raznolikosti značilnosti vrednotenja s pridevniki, interkore-
lacija med distribucijami pridevnikov in dražljaji (koncepti).
(c)	Končni izbor pridevnikov vrednotenja konceptov na osnovi (a) in (b), ki bodo
uporabljeni ter konstrukcija polarnih opozitnih lestvic na'podlagi teh pridevnikov na
posameznih jezikovnih področjih.
(e) Interkorelacija in faktorizacija teh podatkov iz križanj lestvic med seboj,
f) Primerjava faktorske strukture iz križanj lestvice z lestvico.
II.	Faza raziskave vsebuje neodvisen test stabilnosti faktorske strukture, ki smo jo
dobili za vsako jezikovno skupino v fazi I. (ocenjevanje 100 konceptov z opisanimi
lestvicami na že opisani način). Subsegmenti vsebujejo v tej fazi:
(a)	Odstranitev odvečnih, preobširnih in skrivljenih lestvic vrednotenja, nadomestitev
z drugimi lestvicami (v skladu z določenimi pravili).
(b)	Zbiranje podatkov iz križanj konceptov z lestvicami po področjih.
(c)	Interkorelacija in faktorizacija podatkov pod (b).
(d)	Analize distribucij konceptov, lokacij in kopičenja.
(e)	Podoben test na bilingvistih (upoštevanje materinega in angleškega jezika v ne-
katerih krajih).
(f)	Pankulturne faktorske analize, v katerih so faktorji ali lestvice različnih jezikovnih
skupin matematično analizirani v istem faktorskem prostoru. To je hkrati preverjanje
primarnih hipotez raziskave.
Preobširno bi bilo navajanje vseh 100 samostalnikov (konceptov), ki so jih ocenjevali
v 10 jezikovnih skupnostih na svetu, prav tako preobširno navajanje ."50 lestvic v
različnih jezikih ter določene računske postopke pri obdelavi rezultatov. Navedli bomo
le sumarne rezultate raziskave oziroma poročila ter zaključke, ki so bili podani na
kongresu v Dubrovniku. 'Zal pa nam ni mogoče posredovati tudi diskusij na poročilo.
Kljub temu, da so posamezni.,subjekti v raznih jezikovnih in kulturnih skupnostih
neodvisno določili vzorec semantičnih dimenzij (lastne vzorce, toda po skupnem stan-
259
dardnem postopku), je analiza interrelacij med temi dimenzijami odkrila skupno,
občo osnovno strukturo. V vsakem primeru se v vseh skupinah pojavljajo kot pri-
narni faktorji, ki jih lahko identificiramo kot faktorje vrednosti (evaluation), potence
(potency) in aktivnosti (activity). Spremembe v vzorcu subjektov (ocenjevalcev), spre-
membe v naravi nalog, jezikovne posebnosti in niti spremembe v metodi analize
podatkov niso pomembno vplivale na to osnovno strukturo faktorjev (dimenzij).
Kljub razlikam v jezikih in kulturah skupin obstajajo sličnosti v pogosti in razno-
vrstnosti pri natančnejšem opredeljevanju konceptov (vrednotenju), sličnosti vsebin
besed (informacij) in distribucij pojavljanja podobnosti. Ta osnovna podobnost v
efektivnem semantičnem ogrodju omogoča konstrukcijo učinkovitih instrumentov, s
katerimi merimo različne aspekte subjektivnih procesov. Poleg tega jih lahko pri-
merjamo kljub razlikam v različnih jezikih.
V bodočnosti planirajo avtorji na osnovi ugotovitev raziskave aplikacijo teh instru-
mentov pri raziskovanju na področju psiholingvistike in znanja. Prav tako imajo v
načrtu razširitev vzorca, ki bo zajemal še več jezikovnih in kulturnih skupnosti. Na
podlagi tega bodo izdelali atlas afektivnih pomenov besed različnih jezikov, ki bo
izredno kox'istil pri nadaljnjih študijah obče človeške kulture.
Uporaba instrumentov primerjalnega semantičnega merjenja pri ocenjevanju ekvi-
valentnih konceptov različnih jezikovnih skupnosti, omogoča natančno določevanje
širših in genuinih razlik, ki jih često srečujemo na določenih semantičnih področjih
med raznimi kulturami.
Čeprav v tej raziskavi zgrajeno ogrodje v fazah I. in II. ni bilo označeno primarno za
študij diferenc v afektivnih pomenih konceptov, pa je vsekakor predstavljalo bolj
približno informacijo na osnovi primerjane stereotopije 100 samostalnikov, uporablje-
nih kot dražljaj v fazi I in na osnovi njihove lokalizacije, polarizacije in kopičenja pri
ocenjevanju teh samostalnikov na 50 lestvicah v fazi II. Ti podatki kažejo, da so
razlike v pomenih konceptov v obči kulturi grobe, to pa indicira možnost praktične
aplikacije prikazane tehnike tudi na področju obče kulture. V tem je .tudi največja
vrednost prikazane raziskave in velik prispevek k praktičnemu cilju raziskovanj na
področju semantike: jasnosti v komuniciranju med ljudmi in maksimalno adekvatne
interpelacije pomenov besedi ne le med pripadniki ene jezikovne skupnosti temveč
večih.
UPORABLJENA LITERATURA:
F. Engels: Dialektika prirode, CZ Ljubljana 1953
Da Fischer Lexikon (6): Psychologie; Herausgeber P. R. Hofstätter, 1957
Kronasser Heinz: Handbuch der Semasiologie, Heldelberg 1952
Marković Mihajlo: Dijalektička teorija značajeva, Beograd 1961
Osgood C. E.: The Measuring of Meaning, Urbana 1957
Osgood C. E., Archer W. K., Miron M. S.: The Cross-Cultural Generality of Meaning Systems,
University of Illinois 1963 (kongresna publikacija)
Ullmann: The Principles of Semantics, Oxford 1957
260
SOCIOLOGIJA RAZVOJA
(Nadaljevanje in konce)
IL Razvoj in rasa
Razvoj narodov je odvisen tudi od njiho-
vih etničnih lastnosti. Nekateri .se razvi-
jajo sami od sebe. Prevzeli so gospodarske
in družbene sisteme dežel zahodne kulture
in jim pridali dosežke lastne kultui-e in
civilizacije.
Nekateri drugi narodi pa, kljub vsemu
svetovnemu napredku, ostajajo na isti
stopnji, ob strani vseh sprememb, in se
lahko preoblikujejo samo pod vplivom zu-
nanjih sil.
Za rešitev vseh razvojnih problemov za-
ostalih etničnih skupin je nujno potreben
psihološki in etnografski študij.
III. Razvoj in industrija
Industrija, njen napredek in njeni proiz-
vodi le minimalno vplivajo na razvoj za-
ostalih ljudstev. Ta trditev velja seveda
samo v primeru, če vzamemo vse aspekte
razvoja, ne pa samo gospodarski razvoj.
Indijanske skupine v Latinski Ameriki
sicer sprejemajo materialne dobrine na-
predka in civilizacije, vendar to nikakor
ne vpliva na njihove običaje in družbene
ideje.
Mehiški Indijanci, na primer, se vozijo z
železnico, z avtobusi in v oddaljenih krajih
tudi z letali, vendar vsa ta moderna pre-
vozna sredstva niso nič kaj vplivala na
njihovo kulturo in način življenja.
Prav čuden vtis naredi na primer skupina
Indijancev, ko izstopi iz vlaka, avtobusa
ali letala (ko jo vidiš v pogosto prav slabih
oblačilih), in se napoti v svoje koče, kjer
se je življenje le malo spremenilo in kjer
je še prav močan vpliv pradavne kulture.
V marsikateri indijanski hiši lahko opa-
zite proizvode moderne industrije, ki nič
ne harmonirajo z revnimi lesenimi in z
listjem kritimi kočami. Znani socialni
antropolog dr. Manuel Gamio je sestavil
statistično metodo, s katero so ugotavljali,
koliko predmetov starodavne in koliko
predmetov moderne kulture je v indijanski
hiši. Vsak predmet so oštevilčili ustrezno
izvoru. Tako so ugotovili stopnjo meha-
nične penetracije evropske civilizacije v
indijanske domove.
Na podlagi teh proučevanj in lastnih iz-
kušenj lahko trdimo, da industrija z vsem
svojim napredkom in proizvodi nič kaj bi-
stveno ne vpliva na nerazvita ljudstva.
Drugače je z industrializacijo. Gradnja ve-
likih tovarn in mehanizacija kmetijstva
na nerazvitih področjih sprostita razvoj
tamkajšnjega prebivalstva in izredno vpli-
vata na njegovo kulturo in način živ-
ljenja.
Namesto poljskega dela — delo v tovarni,
ki prinaša nov ritem aktivnosti in oddiha
oz. razvedrila, oblika nagrajevanja, prehod
od poljedelskih dohodkov (v glavnem let-
nih) na plačo (tedensko ali dvotedensko)
—■ vse to precej spremeni osebno, družin-
sko in di4ižbeno življenje kmečkih de-
lavcev.
Mehanizacija kmetijstva, ki radikalno
spreminja kmetijsko proizvodnjo (saj po-
staja precej intenzivnejša in prinaša večji
dobiček) in ki spravlja kmete v stik s
trgovskimi podjetji, kreditnimi sistemi in
mestno trgovino, v marsičem vpliva na
nerazvito prebivalstvo. Za te vplive ni
splošne formule, ker so odvisni od stopnje
nerazvitosti proučevanih skupin in njiho-
vih rasnih lastnosti, katere pa je treba
analizirati v vsakem primeru posebej.
Vendar pa veljajo za vsa razvita področja,
ki se industrializirajo in v katerih se kme-
tijstvo mehanizira, sledeče ugotovitve: lo-
kalna trgovina intenzificira, družinske vezi
se rahljajo, tradicionalni način življenja
slabi, družbena razgibanost narašča. V pri-
merih, ko industrializacija zelo poveča
proizvodnjo ter osebne in družinske do-
hodke, se pojavijo razne hibe (strasti),
propadanje ter izkoriščanje ljudi na nižji
družbeni in kulturni ravni po ljudeh na
višji kulturni stopnji.
IV. Zemljiško lastništvo in razvoj
Oblike zemljiškega lastništva močno vpli-
vajo na razvoj.
Poleg normalnega in abnormalnega raz-
voja, o katerem smo že govorili, imamo še
dva važna aspekta, ki se tičeta zemljiške
lastnine v deželah z močnimi skupinami
nerazvitega prebivalstva. Prvi se tiče na-
, videznega, drugi pa stvarnega napredka.
V deželah, kjer velja neomejena lastniška
pravica na zemljo, kakor v Latinski Ame-
riki, se v nekaj rokah koncentrirajo
ogromna zemljišča, ki prinašajo velik do-
hodek. To prihaja do izraza v precejšnji
prosperiteti teh dežel, vendar je ta pro-
speriteta le navidezna, ker temelji na do-
hodku celotne dežele, ne pa na enakomerni
porazdelitvi dobrin. Dohodki koristijo le
261
veleposestnikom in veletrgovcem, ki žive
v mestih in pospešujejo le javno upravo,
ne pa množici kmetijskih delavcev.
Agrarna aristokracija ima na razpolago
razkošna bivališča in uživa luksuzno živ-
ljenje. Vlade namenjajo večino narodnega
dohodka gradnji spektakularnih naprav
(ogromnih, morda tudi lepih, a nepotrebnih
— prip. prevajalke), kar daje razvoju na-
pačni videz neobstoječe prosperitete, kajti
ob vsem tistem sijaju živi večina prebi-
valstva v skrajni revščini.
Nepravičen ekonomski razvoj torej pov-
zroča globoko socialno neenakost, ki se-
veda vpliva tako na kulturo znanja kakor
na način življenja.
Ce je razvoj uravnovešen in pravičen in
je zemlja pravično razdeljena, se dohodek
v deželi sicer zmanjša, ker se zmanjša
tudi njen izvoz. Pridelki namreč niso več
last nekolikih ljudi, ki proizvode prodajajo
v inozemstvo, temveč so razdeljeni med
prebivalstvo, ki se tako bolje hrani in
zaradi svoje ekonomske zmožnosti izboljša
svojo kulturo tako v znanju kakor tudi
v načinu življenja.
Med raziskavami, ki jih je inštitut za
družbene raziskave mehiške avtonomne
narodne univerze izvedel po naročilu
UNE^SCO o »Posledicah agrarne reforme
v treh poljedelskih skupnostih mehiške
republike« smo dobili podatke, ki doka-
zujejo, da je prehod od hlapčevstva do
osebnega lastništva razvil v nekdanjih
hlapcih na latifundih (kjer so imeli neza-
dostno plačo in bili podvrženi najstrožji
disciplini) izredno osebno iniciativo, soli-
darnost, politični čut, neodvisnost in željo
po napredku.
V. Vzgoja in razvoj
Vzgoja ima dva aspekta: izobraževanje,
torej prenos znanja, in vzgojo samo po
sebi, torej oblikovanje značaja novega
rodu in prilagojevanje osebnega in kolek-
tivnega obnašanja moralnim in državljan-
skim načelom družbe.
Izobraževanje na nižjih stopnjah, ki je
dosegljivo ljudstvu v deželah ž nerazvitim
prebivalstvom, nič kaj ne vpliva na razvoj.
Mehiški kmetje se sicer naučijo brati in
pisati (v šolah in tečajih za nepismene
ljudi), vendar svojega znanja kasneje ni-
majo priložnosti uporabljati in se zato spet
pogrezajo v nevednost in revščino.
Razen tega skupnost uničujoče vpliva na
ljudi, ki so se kulturno povzpeli nad njo
in praktično anulira učinek šole. V marsi-
katerih mehiških vaseh smo videli Indi-
jance, ki so se med bivanjem v ZDA, kjer
so delali kot kurjači, naučili angleščine in
so ob povratku prinesli domov moderne
obleke, ki so jih nosili kot delavci. Spre-
menili so so tudi v drugih pogledih zlasti
v miselnosti. Vendar sta jih domač ambi-
ent in miselnost skupnosti kmalu prema-
gala in so se spet v kratkem času spojili
s socialnim konglomeratom, ki so mu prej
pripadali. Spet so se oblekli v svoje stare
obleke in se prilagodili načinu indijan-
skega življenja in kulture.
VI. Vera in razvoj
Vero sestavlja vrsta dogem, moralnih na-
čel in liturgij. Vse to je dobilo materialno
obliko v organizaciji, ki ima velik vpliv
na družbo.
Vera ima lahko v svojem filozofskem in
dogmatičnem aspektu odločilen učinek na
ekonomski razvoj, kar pa je seve odvisno
od usmerjenosti njenih osnovnih načel.
Max Weber je v svoji znameniti razpravi
dokazal vpliv protestantizma na nastanek
kapitalistične družbe.
Sociologija razvoja ne more določiti oziro-
ma pokazati neke svetovne uniformiranosti
v tem pogledu. Pač pa bi bilo treba kon-
kretizirati oziroma navesti dejstvo, da vera
lahko vpliva na ekonomski razvoj. Pri tem
bi bilo treba poudariti, da je v vsakem
primeru posebej treba proučevati osnovne
temelje vsake posamezne vere v zvezi z
ekonomskim razvojem.
Isto bi lahko rekli o verski organizaciji,
torej o cerkvi. V katolicizmu, na primer,
je več papežev izdalo enciklike, kjer je
govor o gospodarskem življenju ljudstev
(znana enciklika Leona Х1П. in pravkar-
šnja enciklika Janeza XXIII -Mater et
Magistra«). Vendar se v teh primerih do-
gaja isto kakor pri vladnih režimih, kjer
so dekleracije političnih programov vlada-
jočih krogov ena reč, med tem ko je iz-
polnjevanje oz. delovanje ljudi, ki bi jih
morali izvesti, včasih popolnoma drugačno.
V katoliški cerkvi, ki pretendira na naziv
socialne cerkve, ker poizkuša pospeševati
razvoj ljudstev s svojimi moralnimi načeli,
so njeno delovanje v nižjih slojih večkrat
stagnira in birokratizira ter omeji na iz-
polnjevanje čisto verskih obredov.
Zato je torej treba v vsakem posameznem
primeru proučevati delovanje cerkve med
nerazvitim prebivalstvom, da bi mogli do-
končno oceniti njen pomen na gospodarski
in družbeni razvoj.
262
VII. Pravo in razvoj
Vpliv prava na razvoj je odločilen in je
odvisen od njegove individualistične ali
socialistične usmeritve. Z drugimi bese-
dami povedano: odvisen je od pomena, ki
ga je v njegovem okviru dobilo socialno
pravo.
Vsaka posamezna tema. ki smo se je do-
taknili v tem članku, (ki je komajda skica
sociologije razvoja) in vse ostale, ki jih
nismo omenili, vsebuje veliko bogastvo
konceptov in rezultatov raziskovanja ter
posebnih proučevanj raznih avtorjev. Vse
to bi lahko sestavljalo vsebino omenjene
sociologije, ki je zaenkrat še zelo konfuz-
na. Treba je izvesti sistematizacijo in sin-
tetizacijo, da bi zbrali dobljene rezultate
in usmerili kasnejše raziskave o tem vpra-
šanju.
Sociologija razvoja mora odkrivati splošna
načela, ne da bi dajala occne oziroma sku-
šala sugerirati, kako mora biti. Kljub tej
vlogi jo njena praktična vrednost izredno
velika, ker z znanstveno točnostjo kaže,
kaj je v pojavih konstatnega in univer-
zalnega. Samo na poznavanju tega dejstva
lahko temeljita vsa politika in vse načr-
tovanje razvoja.
Prevedla Jolanta Kvas
FREISINSKl URBARJI
Ivo Pirkovič
Z Urbarji freisinške škofije, ki jih je izpod
peresa Pavla Blaznika izdala SAZU, smo
dobili četrto knjigo »Virov za zgodovino
Slovencev«. Gre za urbarje, fevdne in ra-
čunske knjige obsežnih freisinških pose-
stev loške gospoščine in treh fevdnih sre-
dišč na področju srednje Krke, Klevevža,
Otoka (Gutenwrerda in Prežeka pod Gor-
janci). Ce nam ti dragoceni srednjeveški
viri povedo marsikaj o kolonizaciji škofje-
loškega ozemlja, pa daleč presežejo ta ozki
okvir na Dolenjskem, kjer se je v srednjem
veku burno in dramatično oblikovala
kranjsko-hrvaška deželna meja. Tu je
ostalo še do danes mnogo temnega, mno-
gokrat pa smo zgodovinski resnici še na
napačnih sledeh. Naj so omejim na nekaj
takih vprašanj, kolikor zadevajo Blazni-
kove Urbarje in obenem mikajo razisko-
valca zgodovine.
Posebna uganka najstarejših naših virov
je izredno širjenje opuščenih kmetij po
freisinških dolenjskih naseljih. V letih
1291—1318 jih je v pušči skoro 40 odstot-
kov. Se slabše je v tem pogledu na sosed-
njem Krškem polju in ob Savi, kjer je
zemlja v rokah salzburških škofov. M. Kos
je poskušal širjenje teh pustot razložiti z
Grundovo razlago podobnih kriz v dunaj-
ski kotlini in menil, da so salzburški škofje
Krško polje po zgrešenem načrtu pregosto
naselili, ker da se jim je maščevalo. Idejo
zgrešene kolonizacije je prevzel tudi Blaz-
nik za freisinško dolenjsko posest (55). Ta
misel pa ni v skladu s poročilom salzbur-
škega kronista Konrada, ki govori o -pre-
kipevanju vsakršnega blagostanja«, potem
ko se je v 12. stoletju salzburš-ka zemlja in
»tudi vsa krajina napolnila z vasmi, gra-
dovi in kmetovalci«. (CZN, 1937, 56.)
Freisinško-salzburška kolonizacija ob Krki
in Savi v 12. stoletju potemtakem ni bila
pretirana. Začela je odpovedovati šele v
drugi polovici 13. in v 14. stoletju, ko se
evropsko podnebje močno slabša, kar
zmanjšuje pridelke. V hudih poplavah so
vasi ob Savi v tisti dobi deloma in tudi
popolnoma izginjale, toda šlo je za več
kot sauio za uničevalna neurja: v dežev-
nem veku je začela usodno upadati rod-
nost grunta. Salzburški škofje so poskušali
prebroditi težave tako. da so za nekaj let
olajševali kmetu dajatve na pol. Nikakor
torej ni šlo za trajno krizo pregosto na-
šel tive.
Toda niti ta razlaga nam ne more brez
protislovij popolnoma pojasniti katastro-
falnega opuščanja kmetij. Slo jo za stisko,
ki je ni moglo rešiti niti občutno zmanjše-
vanje tlačanskih dajatev, kar bi moralo
biti uspešno pri pregosti naselitvi; saj so
se vrhu vsega žo takrat tudi delile hube na
polovične hube.
Na srečo najdemo dovolj prepričljivih do-
kazov, da so v času širjenja kmečkih pu-
stot dvijale .po freisinško-salzburškem sve-
tu ob Krki in Savi z Ogri hude in dolgo-
trajno vojne, ki jih zgodovinarji doslej niso
dovolj poznali ali jih vsaj ne prav ocenje-
vali. Da so pred 1. 1322 Ogri opustošili Mi-
halovoc na Posavju, ni osamljen dogodek.
V začetku 14. stoletja je obmejna posto-
janka Golo v ruševinah, pred sredo 14.
stoletja tudi obmejni sichersteinski grad,
oba uničena gotovo v bojih. Neko poročilo
oglejskega patriarha Pagana iz 1. 1331
pravi, da je ogrsko vpadanje. ki mu ko-
stanjeviški cistercianski samostan podlega,
in skoro neprestano plenjenje, ki se mu ne
more izogniti, to ustanovo tako oropalo
imetja in mu opustošilo posestva, da bo
treba samostan, če ne dobi pomoči, zapu-
263
štiti (Schumi, Archiv I, 29). Koliko bolj so
morali zaradi neprestanega sovražnikovega
plenjenja zapuščati svoja neutrjena nase-
lja šele kmetje! Tudi šentjernejski župnik
Dietrich je zbežal pred Ogri v varnejši
Sicherstein na tleh današnjih Pleterij in
preselil tja tudi župnišče, zavoljo česar
imenuje neki vir tega župnika »sicher-
steinski in žumberški«. Spanheimsko-viš-
njegorska ofenziva je namreč že prej po-
tisnila kranjsko deželno mejo čez Gorjance
in priključila hrvaški Zumberk šentjernej-
ski fari. Doslej splošno sprejeto Hauptma-
novo tolmačenje Dietricha »de Sychenstan
et Syhenbergh«, (Erläuterungen, 475) je
gotovo napačno, kakor tudi njegovo miš-
ljenje o šij'jenju šentjernejske fare proti
jugu.
Novi freisinški urbarji nam bodo pomagali
rekonstruirati spanheimsko - višnjegorski
ofenzivni limes, ki se visoko v Gorjancih
oslanja na pol tisočletja starejšega lango-
bardskega. Pomagali pa nam bodo dopol-
niti tudi sliko bojevanja samega, ki divja
čisto vzporedno s cerkveno politično vojno
za desetino in oblast Beli krajini in dolini
Krke.
Pavle Blaznik meni, da je številnost gra-
dov in dvorcev na območju klevevškega
gospostva na Dolenjskem posledica razkra-
janja freisinške zemljiške posesti (53). Toda
že lega teh gradov in dvorcev v dokaj oz-
kem pasu ob stari kranjsko-hrvaški meji
na črti dolenja Krka—Kronovo—Prežek,
nam kaže, da gre v resnici za graditev
spanheimsko-višnjegorske utrjene bojne
linije proti Ogrom. To nam dokazujejo
tudi nekatera imena iz te črte, kot so
Streuci, Strelac, Kastel, Prežek, Kastelec
nad Prežekom, pa tudi pogosti priimki Ka-
stelle, ki so se nam do danes ohranili na
tem področju. V manjših fevdnih posest-
vih, ki so »v kasnejših stoletjih v rokah
tako imenovanih strank in kmetskih svo-
bodnikov« (54), moramo domnevati nekda-
nje postojanke svobodniških »strelcev«, ki
so z vrhpoljskimi in orehovškimi kosezi in
gosposkimi vojskami branili deželno mejo
pred ogrsko-hrvaškimi vpadi. Nastajanje
teh manjših svobodniških posadk, ki so jim
dodeljevali v užitek podložne kmetije, so
gotovo po svoje drobile freisinško posest.
V letih 1291—1318 se odpovedo freisinški
škofje v teh obmejnih krajih osemdesetim
in pol kmetiji, ki jih gotovo ne bi izbrisali
iz svojih urbarjev samo zavoljo opuščeno-
sti ali nasilne odtujitve.
Pavle Blaznik je dostikrat v zadregi, kod
naj išče izgubljene freisinške kraje. Trdo-
vratna uganka mu ostaja še vedno Ra-
schendorf z dvema mlinoma in dvorcem v
šentjernejski fari. V svojih Zemljiških go-
spostvih v območju freisinške dolenjske
posesti (SAZU, Ljubljana, 1958, 27) ga je
avtor domneval še na Ržiščah. Ker pa tam
ni vode za mline, je opozoril sedaj v Ur-
barjih, po F. Bezlaju, na možnost jezikovne
razlage Raschendorfa iz imena levega
Krkinega pritoka Račne pri Kostanjevici
(Slov. vodna imena, II, 136). Ne oziraje se
na težavo, da na tistem območju nimamo
nikjer izpričanega kraja Račna, je treba
tudi to možnost zavreči že zaradi tega, ker
šentjernejska fara ni nikoli segala čez
Krko na njen levi breg.
Težko nalogo nam lahko pomaga razrešiti
še neobjavljen pleterski urbar iz začetka
18 .stoletja. Freisinški vir navaja v isti
sapi Raschendorf, Rakonig in Scherman-
schnizc; neko zgodovinsko pojasnilo v ome-
njenem pleterskem urbarju pa govori o
skupini podložniških vasi Rainuschäch,
Rakounik, Tshermosniz. Po analizi vseh
okoliščin nam ne ostaja noben dvom, da
gre v obeh primerih lahko samo za Raj-
novšče (kjer je ob Petelincu zginil zadnji
mlin po vojni), Rakovnik in Crmošnjice
pri Novem mestu. Te, nekoč freisinške
vasi, ki jih je imel 1392—1423 v fevdu
Grifo Turner, so prešle, obenem z ostalimi
freisinškimi posestvi na desnem bregu
Krke, neznano kdaj v pleterske roke, 1. 1614
pa jih je novi gospodar samostana, rektor
jezuitskega kolegija Nicolaus Jagniatho-
vius, s poganškim gospodom, bivšim kar-
lovškim glavarjem Jurijem Gušičem za-
menjal za pet kmetij v Tomažji vasi in tri
z mlinom v Stranjah. Pleterje so si pridr-
žale v njih samo sodstvo in nadzorstvo nad
vinskimi merami.
Jezikovno spominjajo Rajnovšče na frei-
sinško ime Rainischo, ki bi utegnilo po-
meniti ustanovitelja vasi. Vendar se zdi
Raschendorf bliže imenu gozda Rasen, to
je Rasno, ki je ostanek velikega predslo-
venskega pragozda na področju Rajnovšč.
Ali gre za dva različna jezikovna korena
ali enega samega, pa naj pove jezikoslovec.
Potemtakem tudi freisinškega Rakoniga ne
smemo iskati v današnjem Rakovniku »na
pobočju opatove gore pri St. Jerneju« (248),
ampak v onem pri Smihelu.
Zgodovinsko pa je zanimivo, da postavlja
freisinški vir Rajnovšče in Rakovnik v
šentjernejsko, Crmošnjice pa v šmihelsko
faro. Doslej je ohranjeno le nikjer še za-
beleženo izročilo, da je segala šentjernej-
ska fara nekoč do Smihela. Freisinški vir
nam sedaj to prvič potrjuje. Zapis lahko
razložimo tako, da sta bila Rajnovšče in
2G4
Rakovnik ob prvi íevdalizaciji še v rnejahi
šentjernejske fare, česar pa poznejši pi-
sarji kot zanje nepomembno okoliščino
niso nikoli popravili.
Šentjernej to torej prafara na desnem
bregu srednje Krke, kot je na njegovem
levem Bela cerkev. S svojim oglejskim
križem na zvoniku je lahko nastala šele
po spanheimsko-višnjegorskem preboju
ogrsko-hrvaškega limesa, torej dokaj pozno.
Ce pa se je takoj raztegnila po vsem
ozemlju do Novega mesta in čez, ni mogoče
s Hauptmannom dvomiti, da ne bi sledila
umikajoči se deželni meji v sichersteinske
Gorjance. Prav to vprašanje ima svoj velik
pomen v poglavju o nastajanju kranjsko
hrvaške meje.
Vsako pomišljanje pri iskanju kraja Fres-
nicz v Brusnicah (»po vsej priliki«, 243) je
odveč. Hartlebus de Phetrach (174) pa bo
po vsej verjetnosti popačenka iz H. de
Pletrach, oziroma Pletriach. Saj močno
spominja na drugo popačenko. Monte Fe-
letrio, nastalo prav tako iz Montes Ple-
triacos (CZN, 1923, 20). Gre seveda še za
dvorec Pleterje pred ustanovitvijo kartu-
zije, ki pozneje prevzame to ime.
Otok. Gutenwerd, »ki je bil še v 14. in
15. stoletju ena osnovnih postojank kle-
vevškega gospostva,« ni postal -polagoma
osamljen in povsem izgubil gospodarski in
politični pomen »spričo hiranja freisinške
posesti« (53), ampak , so ga Turki v navalu
1. 1473 nenadoma in za vselej razdejali.
Otočec pa je preživel, ker je bil trdnjava
(veste) in so ga še proti Ogrom ali morda
celo Mongolom okopali z umetnim jarkom,
da se je spremenil v otok sredi Krke.
Škocjansko župnišče nastane šele po pro-
padu trga na Otoku konec srednjega veka,
ne »dokaj zgodaj« (54). Draškovič se ime-
nuje pravilno Draškovec (54).
Izraz »skedenj« za »stadi, horreum« je
dvoumen, ker obsega danes tudi gumno,
torej neki pojem žitne kulture. Iz vseh
mest v freisinških urbarjih pa vidimo, da
gre v resnici vedno samo za senik.
Čeprav je fevdalno gospodarstvo v naših
krajih v pretežni meri žitno, tudi freisin-
ski viri puščajo na cedilu etnografe, ki že
dolgo nestrpno iščejo starejših sledov za
žitnim kozolcem. Tej naši presenetljivi do-
mači arhitektonski stvaritvi že zaradi iz-
redne estetske razvitosti splošno pripisujejo
veliko starost. Lahko pa rečemo, da so
sedaj zadnji upi za ta dokaz pokopani.
Ce bi srednjeveško gospodarstvo poznalo
kozolec, bi vsaj bogatim in izčrpnim frei-
sinškim virom ne mogel uiti. Čeprav so
predmestja Valvasorjeve Ljubljane že vsa
v kozolcih, jih freisinška Loka še v za-
četku 16. stoletja gotovo še ne pozna. Zares,
na kozolec je morala čakati še sto let, da
so v drugem splošnem poslabšanju evrop-
skega podnebja z njim začeli reševati ogro-
ženo drugo letino. To nam je povedal prav-
zaprav že Valvasor in so ponavljali za
njim mnogi drugi, le da jih nismo nikoli
prav razumeli.
»Domcev« ne smemo izenačevati s kajžami,
čeprav bi to kdaj storili viri sami (56).
Hofstat, Hrenov domec, je, podobno kot
huba, kolonizacijska ustanova določenega
zemljiškega obsega, medtem ko kajža ni.
Šentjernej in Gutenwerd (Otok-Dobrava)
sta bila že od vsega začetka ustanovljena
z domčarji in ne gre na tem področju v
tistem času za razvoj kajžarstva (56), ki
je v resni'ci mnogo kasnejši pojav.
Srednjeveški pomen nemškega izraza »vest,
veste« ni »grad« (467), ampak trdnjava,
utrdba s stražno posadko, burghuet. Grad,
schloß, haus, je sedež in dom burggrafa,
gradiščana, kaštelana. To razlikovanje vi-
dimo zlasti jasno v Komatarjevem Car-
tularju. Lahko sta grad in trdnjava seveda
tudi pod isto streho, kot je na Otočcu, ne
pa, na primer, v Kostanjevici ali pleter-
skem Sichersteinu, kjer je »veste« ločena
od gradiščanovega gradu. »Burger, purger«,
pa pomeni, poleg meščana (436), tudi kmeč-
kega koseza, ki živi na vasi. Ta pomen je
izpričan za področje Ilirske Bistrice, neza-
pažen pa je ostal doslej za freisinško VrTi-
polje pod Gorjanci, kjer se smemo nadejati
nekaj nove luči v še vedno ne popolnoma
razjasnjeno vprašanje slovenskega nižjega
plemstva.
Aßrecht bi bolje imenovali, po Kelemini,
»pašnino« ali tudi »žirnino« kot »žirov-
ščino« (434). »Prostolasten« za »frey aigen«
je za naš jezik pretrdo: rajši morda z
opisom »v svobodni lasti«. »Mera po kašči«
bi logično pomenilo mero, vzeto po raz-
sežnosti kašče; »kastenmez« pa je žitna
mera, kakor je bila v navadi v kaščah,
torej kaščarska mera. Freisinški viri ime-
nujejo »pretter, preter« vedno samo skodle
ali deščice za skodle, ne deske sploh (459),
za katere uporabljajo izraz »dillen«. Ta
pomen izdajajo že številke same, kakor
tudi opisi rabe. Tekst na strani 263 izrecno
razlikuje oba izraza.
Ce izvzamemo tistih nekaj vprašanj, ki so
zgodovinarju in topologu načelnega pome-
na, so vse naštete pripombe več ali manj
le neznaten drobir ob velikem delu, ki ga
je z vestno izdajo freisinških urbarjev
2fi5
opravil Pavle Blaznik. Tudi Akademiji vse
priznanje. Kot dopolnilo freisinškim bi
morali priti na vrsto sedaj pleterski ur-
barji, saj je bila velika celjanska ustanova
v vznožju Gorjancev pomemben dedič
nekoč mogočnih freisinških gospodov.
KRITIČNA ELITA
Bruce A. Watson
Bralcem predstavljamo nekoliko skrajšan
prevod poglavja iz knjige "Umetnost, umet-
nik in družbena kontrola-" (1), ki jo je
napisala ameriški sociolog Bruce A. Watson
(roj. 1929), profesor sociologije na Diable
Valley Collegeju, Kalifornija. Velja za
vodilnega predstavnika novejše ameriške
sociologije umetnosti.
Odlomek z naslovom »Kritična elita« je
vzet iz poglavja, ki obravnava vlogo sli-
karja v moderni družbi, točneje v ameriški.
Tudi Watson — podobno kot ostali pisci,
ki so že pred njim obravnavali ta problem
— ugotavlja, d<i je slikar že v prejšnjem
stoletju izgubil stik s skupnostjo, kar je
vodilo do odtujitve in osamitve slikarja v
meščanski družbi.
To trditev je Watson podkrepil z zanimivo
zgodovinsko analizo o tem, kakç se je spre-
minjala vloga slikarja v Angliji 18. sto-
letja. Ugotovil je, da so na koncu 18. sto-
letja slikarji imeli še vedno razmeroma
dobro plačano delo kot portretisti. Imeli so
torej neko funkcionalno vlogo v družbi,
čeprav se je ta postopoma komercializirala.
Romantična revolta je pomenila začetek
procesa odtujitve in okoli leta 1830 je geslo
Vart pour l'art zajelo že vso Evropo. (Mi-
mogrede: tudi pri nas zasledimo okrog 1848
romantične misli o pomenu slikarstva in
slikarjevi vlogi v družbi.) Veriga nespora-
zumov med umetnikom in družbo se vleče
do našega časa in verjetno ni niti potrebno
ponovno naštevati vseh imen in dogodkov,
ki to potrjujejo.
Razmerje med umetnikom, umetnino in
družbo je že bilo predmet številnih razprav
in študij in lahko rečemo, da je ostalo še
posebej zanimivo tudi za naš čas. Watson
se ga je lotil tako, da je uporabil pri svoji
analizi pojem tako imenovane »elite«. (2)
' Bruce A. Wfatson
Kunst, Künstler und sociale Kontrolle,
Köln und Opladen 1961.
' Priporočen zgodovinski pregled razvoja druž-
benih teorij o elitah glej Urs Jaeggi: »Die ge-
sell. Elite«, Bern 1960. O elitah v zvezi z likovno
umetnostjo govori tudi H. Read v »Art and So-
ciety«, London 1956 itd.
Loči:
a)	estetsko elito, med katero šteje umetnika,
b)	umetnostno občinstvo,
c)	kritično elito.
Vsaki od teh posveti kratko študijo, ki sicer
ne zajema vsega in obravnava stanje v
Ameriki na način, tipičen za sodobno ame-
riško sociologijo. Kljub temu smo se odlo-
čili za kratko informacijo, ker skuša z
novega vidika gledati na stvari in pojave,
s katerimi se srečujemo tudi mi in za
katere še nismo našli pravega imena. Ne
bi bilo pravilno Watsonove ugotovitve pre-
perosto prenašati na naše razmere. Vendar:
ne živimo oddvojeni od dogajanja v svetu
in ob njenih analizah se nam odpira vrsta
vprašanj in primerjav.
F. Zupan
Med umetnikom (3) in občinstvom je druž-
beno strukturirana skupina, ki jo bomo
imenovali kritična elita. Da včasih na po-
gled težko ločimo, kaj je občinstvo in kaj
je kritična elita, je vzrok ta, da imajo
razna prostovoljna združenja in društva (4),
ki nastajajo med občinstvom včasih znake
kritične elite. Razlike pa so in jih bomo
nekaj našteli:
Pripadniki kritične elite se od občinstva
razlikujejo med drugim po trajanju zani-
manja, ki ga kažejo za umetnost. Širokemu
krogu občinstva pomeni umetnost razved-
rilo: zanimanje zanjo je priložnostno in
kratkotrajno. Običajno govorimo o tem
zanimanju v času, ko se nekdo odloči, da
obišče muzej (5) in med trenutkom, ko ga
spet zapusti. Ce je res, da večina ljudi od
umetnosti pričakuje le zabavo, potem je
tem manj gotovo, da se bodo ljudje zani-
mali za umetnost še po obisku muzeja.
Pripadniki kritične elite pa se zanimajo
za umetnost in se z njo ukvarjajo tudi
zunaj galerij in muzejev. Tako na primer
lahko razvijejo poklicno zanimanje, ki jim
daje možnost zaslužka ali pa postane
hobby.
Razen tega se ti dve družbeni skupini raz-*
likujeta glede na oblikovanje mnenj
o videnem. Značilno je, da pripadniki kri-
tične elite svoje mnenje izražajo, ostalo
občinstvo pa to dela le v manjši meri. Res
je, da tudi občinstvo izraža svoje mnenje
" Watson govori v originalnem tekstu o »Estetski
eliti«.
' Primerjaj različna predvojna društva ljubiteljev
umetnosti pri nas.
= V USA pomeni »muzej« nekaj podobnega kot
naša galerija. Muzej slike razstavlja, jih pa ne
prodaja. Galerije v USA so zasebni prostori, ki
so namenjeni izključno trgovini s slikami.
266
— ki je običajno močno ukoreninjeno —
toda kratkotrajno zanimanje loči «pseudo-
kritike« od kritične elite. Kritična elita je
bistveno bolj pripravljena svoje mnenje
izraziti, medtem ko je to pri občinstvu le
slučajno.
Zaradi trajanja in poklicnega izoblikovanja
zanimanja za umetnost — čeprav samo kot
hobby — pa zaradi izvedenosti, katero jim
pripisujemo, naravnost pričakujemo od pri-
padnikov kritične elite, da svoja mnenja
objavijo. S tem pogosto oblikujejo tudi
poglede občinstva. Člani elite imajo mož-
nost svoja mnenja in nasprotna mnenja
izraziti in jih posredovati javnosti. Časo-
pisje, revije in predavalnice v muzejih
prispevajo z vzdušjem, ki nastaja in ki ga
posredujejo, k stalni izmenjavi mnenj.
Kdo torej sestavlja kritično elito?
Najprej imamo tu »ustvarjalce okusa«
(taste makers) kot jih imenuje Russell
Lynee. V svetu sodobne umetnosti so to
funcionarji muzejev, lastniki galerij, mana-
gerji in uredniki kulturnih rubrik pri ča-
sopisih in revijah.
Pomen muzejev je brez dvoma narasel,
tudi če ga merimo samo po velikem številu
obiskovalcev. Mogoče važnejše kot samo
število obiskovalcev je to, katere slikarje
razstavljajo v muzeju. To, da so slikarjeva
dela razstavljena v muzeju, vpliva pri kri-
tični eliti v znatni meri na njegov prestiž
in s tem na ceno slikarjevih del na tržišču.
Pomemben del krtiične elite predstavljajo
dalje managerji galerij. Ker je osnovna
dejavnost galerij prodaja (v nasprotju z
muzeji, katerih osnovna naloga je razstav-
ljanje) je razmerje med slikarji in lastniki
galerij veliko bolj komercializirano. Gale-
riji se ni treba ukvarjati s kvaliteto kot
tako, bistveno je, da so slika lahko proda.
Na umetnika se s tem izvaja pritisk in to
je pripeljalo tako daleč, da so bili umet-
niki prisiljeni popolnoma spremeniti svoj
stli.
Galerija izvaja pritisk tudi z omejitvijo
prostora. Bernard Myres je pri tridesetih
galerijah, ki jih je zajel v svojih raziska-
vah ugotovil, da dvanajst od njih dobi nad
sto prošenj za razstavni prostor, nekatere
pa poročajo celo o šeststo ponudbah na
leto. Gotovo je torej, da vsi slikarji, ki bi
to želeli, ne morejo pokazati svojih del.
Myres je ugotovil še, da triinpetdeset umet-
nikov, ki jih je zajel v svoji raziskavi
sicer ima stike z galerijami, enoinsedem-
deset pa nobenega. Ker je povpraševanje
po razstavnem prostoru tako veliko, pri-
reja veliko galerij skupinske razstave, pri
čemer pa je posameznik, razumljivo, dele-
žen manj pozornosti. Razstava v galeriji
pa še ne pomeni, da bodo slike tudi nekje
visele. Dela lahko izginejo v skladiščih in
bodo prišla na svetlo le na izrecno željo
kakega kupca. Ta sredstva pritiska že ka-
žejo na položaj, ki ga imajo lastniki in
direktorji plerij ter managerji v kritični
eliti. Za slikarje se problem še zaostri za-
radi kratke življenjske dobe mnogih galerij.
Ocenili so, da je v New Yorku vsako leto
osnovanih pet do dvajset galerij in ravno
toliko jih spet izgine. Tako se zgodi da
slikarja sprejme ena novih galerij, toda
obstoji nevarnost, da bo finančno oškodo-
van zaradi bankrota te galerije.
Zelo pomembne osebnosti so danes v kri-
tični eliti postali uredniki kulturnih rubrik
pri časopisih in revijah. Čeprav v tej sku-
pini niso razvili enotnega tolmačenja svoje
vloge, lahko vendar izluščimo tri naloge
umetnostnih urednikov, ki se — odvisno
od politeke uredništva časopisa ali revije
— lahko med seboj skladajo ali pa tudi
ne. Prva dejavnost obstaja v vzgoji.
Z njo se ukvarjajo pri revijah, ki so med
prebivalstvom splošno razširjene in ki
prinašajo celostranske reprodukcije slik iz
različnih dob in serije priljubljenih odtisov
s komentarji.
Druga dejavnost je kritika. Mnogokrat se
revije z veliko naklado ukvarjajo s to
nalogo zelo površno in prepuščajo to spe-
cializiranim umetnostnim revijam, katerih
uredniki in komentatorji pretresajo raz-
stave in zasledujejo nove smeri v razvoju.
Tu je treba omeniti tudi ugledne vele-
mestne časopise. Namesto enostavnega ob-
vestila o neki razstavi prinesejo kritične
komentarje posebej za to nastavljeni umet-
nostnih kritikov, katerih strokovna izob-
razba je običajno odlična. Ti lahko znatno
vplivajo na zanimanje ali nezanimanje za
umetnike in galerije, v katerih ti raz-
stavljajo.
Tretja dejavnost urednikov umetnostnih
rubrik je v podpiranju novih smeri v umet-
nosti in novih slikarjev. Tu se urednik v
glavnem ravna po drugih članih kritične
elite in po umetnikih.
Vsi ti pripadniki kritične elite pa imajo
nekaj skupnega: nobeden od njih ni po-
klicni umetnik. Nove smeri pogosto za-
čnejo podpirati šele, ko so prvi uspehi že
doseženi. V začetku pride podpora največ-
krat od drugih umetnikov; ni treba da so
to prav slikarji, ampak lahko pisatelji in
pesniki, ki tvorijo drugo glavno skupino v
kritični eliti.
267
Zgodovina kaže, da so se umetniki često
vzajemno podpirali in do neke stopnje več-
krat tudi oblikovali nove smeri. Primer
najdemo v zgodovini impresionizma. Leta
1866 je romanopisec in priložnostni umet-
nostni kritik Emile Zola trdovratno zago-
varjal impresioniste, ki jih je Salon za-
vrnil. Naslednjega leta je napisal navdu-
šeno študijo o Monetu za »Revue du XlXe
Siècle«. Po stalnih negativnih kritikah v
časopisu so prosili Cézanne, Renoir in
Monet Zolaja, naj napiše zanje zagovor
impresionizma, kar je ta tudi storil v štirih
člankih. Izšli so v »La Voltaire«, čeprav z
uspehom, ki je njegove prijatelje razočaral.
Tudi kubizem so podpirali drugi umetniki.
Apollinaire, André Salmon, Maurice Ray-
nal in Gertrude Stein so pisatelji, ki so
aktivno podpirali prve začetke kubizma.
Apollinaire je na primer napisal predgovor
za katalog, ki ga je izdal Kahnweiler ob
svoji razstavi kubističnih slik in obrambo
kubizma v »Les Peintres Cubistes«.
Leta 1913 v New Yorku prirejena »Armory
Show« je menda primer tovariške podpore
med umetniki, o kateri se je največ go-
vorilo. Organizirala jo je umetniška sku-
pina, ki se je imenovala »Association of
American Peinters and Sculpturs« in je
vzbudila val zanimanja za razstavljena
dela. Kljub nekaterim skrajno negativnim
ocenam evropskih slik je uspeh le-teh daleč
prekosil uspeh ameriških del, ki so bila
razen nekaterih izjem zelo konzervativna.
Čeprav Armory Show ni neposredno opo-
zorila javnosti na mlado ameriško slikar-
sko generacijo, je bila kljub temu za umet-
niško življenje v ZDA za daljšo dobo po-
memben dogodek. Odprla je do tedaj po-
polnoma neslutene možnosti za umetnost
in vzbudila trajno zanimanje nekaterih
zbiralcev za moderna dela.
»VIKAR« ROLFA HOCHHUTHA V »AT-
HÉNÉE — THEATRE VIVANT«: POGUM-
NO DELO
Edmond Ferly
Za Londonom, Bazlom, Berlinom in Var-
šavo so končno tudi v Parizu zaigrali
»Vikarja« mladega (32 let) nemškega dra-
maturga Rolfa Hochhutha. Drama, ki pov-
sodi, kjerkoli jo prikazujejo, vzbuja isto-
časno najostrejšo kritiko in največje nav-
dušenje, govori o molku Vatikana pred
nacističnim iztrebljenjem Židov.
Avtor odkriva novo stran ene največjih
tragedij našega stoletja, čeprav je premlad,
da bi bil lahko sam očividec.
Res je, da so že mnoga literarna in filmska
dela prikazovala grozote koncentracijskega
sveta, toda do danes se še nihče ni dotaknil
te strani problema. Rof Hochhuth postavlja
probleme Cerkve, ki je v resnici postala
bolj politika kot morala.
Zakaj se papež, ki je predstavnik najbolje
organizirane in najpomembnejše politične
sile, zapira v molk v času, ko ubijajo Zide
pod samimi okni Sv. Petra, ko preprosti
verniki dvigajo svoj glas, v času, ko se
danski kralj upira Hitlerju in celo sam
nemški ambasador v sv. Prestolnici izraža
svoji vladi bojazen, da bi Vatikan utegnil
prelomiti konkordat? Zakaj je Papeštvo
molčalo?
Pij XII. je molčal, ker se je obramba Zidov
morala umakniti pred interesi Cerkve, ker
je v nacistični Nemčiji videl rešitelja kr-
ščanstva pred komunistično nevarnostjo.
Ko skuša Rolf Hochhuth ugotoviti resnične
vzroke za obnašanje Pija XII., gre po
našem mnenju vsekakor preko papeževe
osebnosti in obtoži celotno politiko, katere
najvplivnejši predstavnik je papež.
Kako se odigrava drama?
Pri apostolskem nunciju v Berlinu mladi
^ jezuit Riccardo Fontana slučajno sreča
»lažnega« SS-ovca Gersteina, inženirja ke-
mije v koncentracijskem taborišču, ki se
bori za rešitev Zidov. Takrat se Riccardo
zave grozote in obsega nacističnih zločinov;
brez ukaza Vatikana zapusti Berlin in se
odpravi v Rim, kjer s pomočjo očeta grofa
Fontane, tajnega komornika v Vatikanu,
skuša prepričati svoje predstojnike in pa-
peža, da bi javno posredovali v prid Zidom
in razveljavili pogodbo s Hitlerjem. Toda
Pij XII., kot je zapisal Mauriac, nam ni
dal tolažbe, da bi ga slišali, kako jasno
in nedvoumno in ne samo z diplomatskim
namigavanjem obsoja križanje brezštevil-
nih »bratov v gospodu«. Odklonil je to v
imenu interesov Cerkve. Tedaj pritrdi Rac-
cardo na svojo duhovniško suknjo Davi-
dovo zvezdo, ki mu jo je v zamenjavo za
njegov potni list dal Zid Jacobson, ki se
je skrival pri Gersteinu in ga je Riccardo
tako skušal rešiti, ter prostovoljno spremlja
italijanske Zide v Auschwitz, kjer umre.
Poleg Riccarda in Gersteina, ki v nasprotju
z dramaturškimi pravili izgine že pred
zadnjim dejanjem, leži na drami z vso
svojo težo še ena osebnost: hladen, bister
in inteligenten zdravnik Auschwitza, ki
gre v satanskem iskanju boga vse dalje in
dalje s svojimi zločini. Z njim so čudovito
predstavljeni vsi ljudje Reicha od prepro-
stega vojaka do zdravnika — zbiralca glav.
268
preko uradnika, ki v Rimu odgovarja za
preganjanje Zidov, tega odličnega urad-
nika, ki tako pošteno izvršuje svojo nalogo.
Ze po prvi predstavi je »Vikar« sprožil
burne razprave. V koncertu protestov so
fanatični papisti in nepoboljšljivi fašisti
združili svoje glasove in krike; sam pariški
nadškof je javno interveniral v debati in
obsodil dramo. Med drugo predstavo pa je
okoli trideset fašistov vdrlo na oder ,in s
kriki »Živel Hitler!« grozilo igralcem, (res
je sicer, da je že pred pariško predstavo
bilo precej hrupa in razdivjanih strasti
zaradi predstav v Londonu, Bazelu in Ber-
linu), toda svojega cilja niso dosegli; drame
Rolfa Hochhutha niso prepovedali in zdaj
z uspehom nadaljuje svojo pariško kariero.
Dobro je tako, s^ je prišla ravno pravo-
časno, da prebudi našo vest. Obrača se na
tiste, ki so molčali pred nacističnimi pokoli
Zidov, in na tiste, ki zapirajo oči in si
zatiskajo ušesa pred pokoli v Južni Afriki
in Angoli, kajti »vsi smo mi krivi in za
nikogar ne velja izgovor, da ne pozna po-
. kolov,« je dejal prevajalec Jorge Semprun.
Drama Rolfa Hochhutha, takšna kot je
izšla pri založbi Éditions du Seuil, bi ver-
jetno trajala sedem ur; Jorge Semprun je
iz te dolge zgodbe na 255 straneh izločil
nekatere tipizirane in ne neobhodno po-
trebne podrobnosti ter nam dal spretno in
pametno prikrojitev, ki traja okoli tri ure
in je v njej po našem mnenju razvoj de-
janja še intenzivnejši. Uprizoritev Petra
Brooka in Françoisa Darbona (zmeren
dekor in prepost stil) nas spominja na
predstave v najčistejšem brechtovskem
stilu, kar smo jih videli v Parizu, in z
odlično igro iglralcev, ki nosijo več vlog
hkrati, zagotavlja uspeh tega pogumnega
dela.
Prevedel Plesej Jože
269
Žarko Petan
Ce že plavaš proti toku, moraš imeti vsaj veter v hrbet.
Dosleden je človek, ki je bil enainštiridesetega leta partizanski kurir, enainšest-
desetega pa upokojen kurir.
Železni spomeniki so bolj praktični kot kamniti; namreč železo se da laže
pretopiti v topovske krogle kot kamen.
V Ameriki imajo vsaj kip Svobode, drugod pa še tega ne!
Ce bi bil Adam turške vere, bi bil imel harem, v katerem bi bilo prav toliko
žena kot je imel reber.
Mrtva usta ne govorijo, a kljub temu včasih kričijo.
Najboljši ni tisti lažnivec, ki tako dobro laže, da sam sebi verjame, pač pa tisti,
ki tako dobro laže, da mu drugi verjamejo.
Vedno sem občudoval nepoštene igralce, ki so bili v vlogah poštenjakov veliko
bolj prepričljivi kakor v vlogah nepoštenjakov.
Poštena žena spi z moškim prav tolikokrat kot navadna vlačuga; dejstvo, da spi
vedno z istim moškim je zanjo kvečjemu obtežilna okoliščina.
Ko je v vojni izgubil roko, je dobil čin kapetana. Ko je izgubil še nogo, so ga
povišali v majorja. Ko je slednjič izgubil glavo, je postal general.
Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri, marveč reci, da si naredil že
včeraj !
Nikakor ne morem spraviti v sklad dvoje navideznih protislovij: namreč, da je
alkohol strup, in da navadno rečemo, pieden kdo izpije kozarec alkohola,
»Na zdravje!-«
270
Prepovedane parole
Pogled na svet je odvisen od tega, od kod gledaš nanj : iz lože ali iz zadnje vrste
na galeriji.	^
Razlika med javnim in privatnim mnenjem je prav tolikšna kot med javno
hišo in privatno.
Smrt je naravni zaključek nenaravnega življenja!
Podatki iz biografije: z desetimi leti je bil ministrant, z tridesetimi pa minister.
Ce odprete okno v svet, se morate sprijazniti s tem, da skozi odprto okno včasih
zapiha tuj veter.
Vsakemu generalu se pozna, da je začel svojo kariero kot kaplar.
Bolje je biti osel, ki ga imajo drugi za filozofa, kakor filozof, ki ga imajo drugi
za osla.
Kaj je bilo prej na svetu: jajce ali kokoš? — Petelin!
Človek sem in ničesar živalskega mi ni tuje!
Ogledalo, ki paci
Uredništvu revije: »PROBLEMI«	Maribor, 12. decembra 1963
Spoštovano uredništvo,
prosim, da bi hoteli v smislu tiskovnega zakona priobčiti moj odgovor na gloso
»Brušeno ogledalo-^, priobčeno v zadnji številki Vaše revije.
S tovariškimi pozdravi
Branko Rudolf
Maribor, Vrbanska 20
Kot avtor v 12. številki pod naslovom »Brušeno ogledalo« mimogrede glosirane
knjige »Dialektika« (CZ 1963), bi rad pribil sledeče:
1. Tisto, kar se ponosno imenuje »Bi-ušeno ogledalo« ne zasluži tega imena.
Posebno v tretjem odstavku so navdbe samovoljno iztrgane iz teksta in spet
zlepljene, tako da je res težko razbrati prvotni pomen. Vse to mnogo prej spo-
minja na fotomontažo. Tako ravnanje s tekstom še korektno ni, kaj šele
informativno.
271
2. Vsega, kar sem napisal v polemiki s Francem Jermanom, ni mogoče prav
razumeti brez razumevanja za ozadje celotnega spora, ki se vleče dolge mesece.
Resnici na ljubo ugotavljam, da je mojo knjigo Franc Jerman prvič napadel v
radijski oddaji »S knjižnega trga« dne 6. 8. V tej oddaji je izrekel dva »kla-
sična« stavka o dialektiki, vredna, da bi ljudje o njih razmišljali. Prvi stavek:
»Dialektike namreč ne smemo iskati in dokazovati s primeri, ampak v bistvu
stvari ali pojavov.« Drugi stavek: »Več kot znano je dejstvo, da lahko naštejemo
v prid dialektike točno toliko primerov kot zoper njo.« To je — med ostalim —
slišala vsa Slovenija. Oba omenjena stavka sta vse prej kakor pa marksistična.
Vendar pa me je avtor nekako zviška-zaničljivo »poučeval« o marksizmu. Nekaj
podobnih »cvetk« si je nato dovolil v kritiki v Naših razgledih, v kateri je bil
na splošno precej bolj previden, vendar še zdaleč ne tako, da ne bi ob ponovnem
sklicevanju na Marxa ne pokazal pretiranega spoštovanja do besed in pojmov,
kar bi menda po njegovem naj bilo materialistično!???
2.	Čutim se čisto po krivici napadenega in imam zato seveda pravico do obrambe.
Resne, razumevajoče kritike, ali pravilnega »problemskega« poročevanja bom
seveda vesel.
3.	Zakaj glosa »Brašeno ogledalo« ni podpisana? O anonimnih napadih res
mislim popolnoma isto kakor filozof Schopenhauer.
4.	Vsej glosi »Brušeno ogledalo« dajeta neko posebno »barvo« začetni gesli,
navedeni iz spisov Marxa in Engelsa. Posebno značilno je prvo, ki govori
o »cvetoberu pohval«, s katerimi obsipa g. Dühring g. Diihringa«. (Drugo geslo
bi v tej zvezi gotovo tudi zaslužilo posebne obdelave). Zame je prav gotovo v
nekem pomenu prav velika čast, da me hoče nepodpisani avtor glose enačiti z
g. Diihringom. To vsaj dokazuje avtorjevo prepričanje, da je treba streljati
name z najtežjim »ideološkim topom«. (Kljub »neizprosno« izrečenim, zgoraj
omenjenim stavkom ima nepodpisani avtor glose F. Jermana očitno za zelo
resnega marksista, mene pa za »Diihringa« — že to je zabavno!) Ampak avtor
glcse se je v tem sporu kot razsodnik postavil na kar previsok podstavek! Sebe
samega je groteskno identificiral z Marxom in Engelsom! To pa je docela
neresna, naravnost »pregrešna-» prevzetnost, za katero se bo nedvomno še
pokoril!
Branko Rudolf
272