Iz turistovskega nahrbtnika. Piše Fort. Jelovšek. (Dalje.) Fizično podprti in ložjih nahrbtnikov jo krenemo, spremljani od iskrenih pozdravov prešerne planšarice, proti Kredarici. Pot drži v vznožju ogromnih skladov triglavskih po golem skalovju in postaja .im višje, tem bolj naporna. Na nevarnih prehodih mimo strmih prepadov so posebna znamenja; tuintam pa so zabiti v pečine železni klini in so napeljane žice, ob katere se oprijemaš, da ne zdrsneš v globočino. Saški kralj je zavil sedaj na levo v Marije Terezije kočo, a mi na desno na Kredarico. Na nekem gorskem kažipotu dobimo vizitko omenjenih tovarišev, na kateri nam ostavljajo krepke triglavske pozdrave, in njim na čast izpraznemo buteljko vina, potem pa kolikor mogoče žurno hitimo navzgor, da vzamemo še na Kredarici slovo od zahajajočega solnca. In ravno zadnji žarki so še trepetali na vrhuncih veličastnih gorskih velikanov, ko dospemo do ,,Triglavske koče" na Kredarici 2515 m visoko. Hitro odložim nahrbtnik in hitim na prosto plan, odkoder uživaš skoro ravnoisti razgled, kakor z vrhunca Triglava. Globoko pod nami po dolih in ravninah je legal temni mrak, le ostri grebeni temnosivih gora so žareli v čarobnih barvah — ki so čimdalje bolj temneli in se razblinjali v neobsežne, nejasne konture, dokler se niso potopile v neizraerno morje črne noči, a nad nami so zalesketale srebrnojasne zvezdice v tem božanstvenem brezkončnem vsemirju. In iz globočine temne noči je priplavala luna ia posrebrila fantastične robove tega silnega Zlatorogovega kraljestva. Nato smo si dali napraviti v koči konzervne juhe, naš Bpošlatač" pa je prebrskal nahrbtnike, izvlekel iz njih raznovrstne jestvine in zadnje buteljke ter nam skupno pripravil prav regimentno večerjo. In izpraznili smo še par buteljk, ker BTriglavska koča" ,je dobro preskrbljena z vsem potrebnimplaninskim komfortom, in trkali smo na zdravje vseh prijateljev in znancev tam doli v meglenih nižavah prostrane majke Slavije. Z nami vred nas je v tej koči prenočevalo nad 20 turistov; bili so z Dunaja, iz Trsta, Benedk i. t. d. Dasiravno so postelje dokaj udobne, vendar nisem pozno v noč mogel zaspati; nepopisni, slikoviti vtiski ogromnih velikanov in neka božanstveno opojna čuvstva so se raenjavala v drhteči moji duši — in bog Morfej je končno vse te predstave spojil v veličastno harmonično veličino — in čil sem se zbudil drugega dne zgodaj v jutro v teh nebeških višavah. Izpili smo čaj, s*. ovili krog vratu površnike, da bi nas pri plezanju ne ovirali, in nastopili smo vratolomno vzpenjanje po železnih klinih na vrh Triglava. Ta tura je — najtežavnejša in najnevarnejša — le za vajene turiste, ki imajo mirno kri, zdravo srce in krepke mišice. Omenjam pa še enkrat, da nudi Kredarica skoro ravno isti velikanski razgled, in pot od Bohinjskega jezera skozi Srednjo vas na Kredarico ni ravno naporna in nevarna, in jo vsak zdrav človek lahko izvrši — in nikdar mu je ne bo žal. Naš vodnik nam je podal potrebna navodila, da ne smemo kamenja prožiti, s telesom naslanjati se proti klinom ob skalovju itd. in začeli smo se spenjati — vodnik naprej, mi tik drug za drugim vsi nekako svečano-resno, zatopljeni v svoje misli. — Pleza se po ozkem, kakor dobra klop širokem grebenu; drugod zopet ob visečih skalah, kamor so vsekane stopnice in ob straneh za poprijemanje zabiti železni klini in ob DJih železne žice; pot drži večinoma strmo navzgor in na Veliki Triglav skoro navpično; na obeh straneh pa zijajo ob navpičnih in visečih stenah grozni, vrtoglavi prepadi. — Zvezdice so ugaševale in veličastni komet, ki smo ga opazili na nebeškem svodu, se je pomikal proti vzhodu, ko smo srečno priplezali na triglavski Vršac do Aljaževega stolpa 2865 m. Sivi somrak je ogrinjal spečo prirodo, ko smo stali na vrhu častitljivega orjaka Triglava, a po dolih so se leno premikale sive megle, ki so se polagoma izgubljale druga za drugo, ne da bi vedeli, kdaj. Tam daleč na vzhodu se je zdajci začelo daniti, obzorje je obrobljala svetlorumena proga, ki je postajala vedno veeja, nje barva pa bolj in bolj intenzivna, dokler se ni razlila tja po oblakih, obrobljajoč obzorje, da je bila videti liki morje, leskeče se v žoltorumenem zlatu. A to le za trenutek, že se je jel izlivati v to barveno morje lahen, nežen karmin, izpreminjajoč vso sliko v mehko oranžno barvo, ki je postala naposled zamolklordeča. Počasi, a veličastno se je v tem pomikala izza nebeškega svoda krvavordeča obla — solnce. Prevzele so na8 te čarobne krasote, da smo hkratu umolknili ter očarani po toliki lepoti nemo in solznih oči zrli ta božja čuda. Ko je solnce priplulo že izza horizonta, je še valoval v dolinah sivi mrak, ki je postajal čimbolj vijoličast; tembolj pa so žareli in goreli Triglarovi sosedje in ogromni skladi silnega skalovja nebotičnih velikanov. Na severni strani je blestel v razbeljenem železu Veliki Klek, široki Dobrač in visoka Golica; proti zahodu smo zrli veličastne, nežnordečkaste Ture; na jugu ti zalesketa srebrn pas slovanske Adrije in južniti bratov pozdrave ti pošilja istrsko-dalmatinsko gorovje, proti izhodu pa pozdravljaš v čarobni luči lesketajoče znance: Grintovca, Binko, Ojstrico itd. Nad nami pa so rdeli nežni oblački, plavajoč po tem brezmejnem veličanstvu in poljubljali zlate krone silnih gorskih velikanov — in dolgo smo opazovali ta nebeška, nepopisna tfudesa — in nismo se mogli ločiti od teh rajskih višav vkljub silnemu mrazvj, ki nam je pretresal ude. Naš prijatelj Bdedektiv" pa je v Aljaževem stolpu, kjer smo se vsi vpisali v spominsko knjigo, pridno pečatil razglednice, pisma, notese in sploh vse, kar mu je prišlo pod pečat, prav kot da ima zaznamovati vse hudodelce vsega sveta, hoteč se Gračanom izkazati kot pristnega veleturista — ia šele naš vodnik ga izvleče ven iz tesnega zapora, da zopet skupno odrinemo s kraljevega Triglava. BIn še enkrat, gorenjska stran" — in zaSeli sino plezati v istem redu kakor prej po strmiui in železnih klinih navzdol na Eredarieo. Med plezanjem srečamo tudi saškega kralja, ki se je spenjal na vrh; kot starega znanca ga pozdravimo s krepkim triglavskim pozdravom, na kar nam tudi on prijazno odzdravi — in šlo je bitreje navzdol nego prej navzgor. Posebno naš ljubi Bposkakač", ki je bil navzgor zadnji, je drsel in se spuščal drzno kakor jelen — mogoče si je želel imeti čimprej varnih tal pod nogami, kar pa je odločno zanikal in trdil, da dela to le v zabavo. Globoko se oddahnemo in krepko zavriskamo, ko stopimo zopet na varna tla; ko se ozrem nazaj in zagledam v azurnih višavah posamezne turiste, viseče na teh drznih navpičnih stenah, liki orel nad propadom, sam sebi nisem mogel verjeti, da sem še sam pred malo časom visel na teh vrtoglavih, groznih pečinah. In to je bil naš krst turistovski in s svečanim, junaškim ponosom smo zrli to okamenelo panoramo. In zaželel sem si v te rajske višave vse one BTalbumlerje" iz bele Ljubljane, ki so še pred nedavnim časom dvoraili o moji bodoči turistovski slavi. V triglavski koči nam je postregla brhka oskrbnica z raznimi konservami, in naš slavni Bpošlatač" nam je izbrskal iz naših nahrbtnikov ostale jestvine ter priložil svojo Vydrovo zalogo šumečih bonbouov, ambo itd.; koučno smo izpraznili še par buteljk na zdravje milim bratom Oehom in Srbom in vam, slovenskim prvoborilcem; kakor je ta pogled prostran, tako razsežna in mogočna bodi ideja vaša-naša. Železne krampeže na nogo, palico v roko in nahrbtnik Ba pleča in vzamemo slovo od Kredarice in Triglava in jo mahnemo sedaj na severno stran po peščeni stezici mimo Dežmanove koče skozi Kot na Dovje. Ta pot je zopet dokaj naporna in ponekod tudi nevarna; drži ob strmih prepadih in preko nevarnih sneženih plazov, torej le izurjenim turistom priporočljiva. Tudi nimaš tod iste izpremembe kakor na južni strani čez Konjščico in Velo polje; tu ni planin ne brhkih planšaric, pa tudi ne zavedljivih planink; splob. ni nikake flore, ampak le enolično raztrgano skalovje iri oster prod, preko katerega smo nemo korakali liki karavana čez peščeno Saharo. Na južni strani v znožju Triglava s_ao opazovali še lehkonoge ovce, takozvane -izgnanke", ki se vse poletje brez pastirjev prosto pasejo po planinah, iskaje med skalnatimi robovi sočnih planinskih zelišč. (Daljs)