v
Aleš Steger
Zgodba o poeziji
Zgodba o poeziji
Na začetku je bila globoka temna reka V imeniku mojih sanj; bila je noč Ki si je v porodni vodi naredila usta.
Po tvojih žilah je prišlo: bog si je naredil čelo.
Bog si je izrezal papirnato stopnieo k sebi;
Navpičen hodnik zraka, po katerem boš padel v svoje telo.
Tedaj so se v morju pričela premikati
Nadstropja vode. Na nebu so zašumele pinije in oljke
In cedre, in razlile svoj ples. Si postal spanec, ki si ga sanjal?
Si postal kdo drug kot ta, ki si ga ubil v Granitni kocki svojega molka? Iz sredine se Voda razteka k začetku in koncu potovanja. Si čist?
Ali še veš, da boš živel dva dni?
Ali še veš, da si se križal na senci smrti v svojem čelu?
Ali še veš, da si se križal na senci rojstva v svojem čelu?
Si postal spanec, ki si ga sanjal? Spanec O ustih, ki so porezala jezik, porezala ustnice Da bi rodila govorico porezanih oči: govor brez sebe.
L I T E R A T U R A	5
In potem? Si postal žeblji, zabiti v kaplje v tvojem glasu? Si postal tek po ostrem molku kamnov, ki padajo skozi Tvoje življenje? Si postal lep? Si zaupal ranam na svojih
Stopalih, ko si stopal na vodo, da bi pobral svoje Ime? Si je potrpežljivost naredila v tvojem zraku Prostor za znamenje, preden si se rodil?
In sedaj? Kuščarji se plazijo po razpokah Ki si jih ustvaril. Obsijan kamen meče svoj Molk v preteklost. Zemlja je razbila svoj sok.
50	to špice? Je to bat? So to koli?
51	postal nežen? Si postal lep? Si postal čist? Iz neba se sklanjajo pinije, oljke, cedre.
Moje žile trepečejo od daru. Vse se imenuje
Da bi ostalo isto, da bi izreklo že izrečeno: vprašanje, ki stoji
Za svojim odgovorom. Doma je žito. Delo je božanje. Drget. Dar.
Je edina figura, ki jo premikam po šahovnici
Neke rane, prva ali poslednja beseda, ki bo izgovorjena
Med spečo hojo po vodi, ki sem jo sanjal. Tedaj. Sedaj.
Zapisovanje dveh ugank
Med ljubeznijo, ki jo nosim, in ljubeznijo Ki jo dajem: besede bodo zažgale Belo kožo papirja. Zažgale bodo belo Vodo, beli kamen, belo noč, ki pada skozi Julro, prste iz. papirja, senco nepopisanega
Lista, padlo v luč. Med nama so še Vrata molka, vrata, vzidana v prepad. Med nama je še čas, ki si izmišlja Svoje čelo v četrtem nadstropju ure; Ki si izmišlja svoje telo med premiki
6
L I T E K A T U R A
Dveh drugih teles: teles iz duše in sna. Okrogle žage vetra žagajo okna, žagajo Stene hiše, v kateri spiva, žagajo zrak Da v trakovih pada in pokriva tvoja gola Stegna, ki plavajo med mojimi rokami.
Zaprl sem veki, da so mi oči padle v Dlani, ki drsijo skozi globok gozd tvojih Las: prebujajo se kolibriji, ki mi s Svojimi dolgimi kljuni pijejo zenice v Iščočih prstih. Izgubljam vid, da bi videl.
Izgubljam sluh, da bi slišal. Izgubljam čut Da bi čutil. Postajam ogenj, ki gori v Ustih besede, da ji izžge pomen in Vžge sebe. Sebe izgubljam, da bi bil V ljubezni, ki jo nosim, in v ljubezni
Ki jo dajem, telo v telesu; prostor, ki odpira Svoje kote. Zunaj pada dež po žarečih očeh Oken, po stisnjenih vekah listja, ki ga je Raztreslo drevo ob drevesu: drevoredi časa, ki Skrivajo v sebi krog. Ven stopim, da mi veter
Razžaga telo. Svoje votle oči odprem Da mi voda priteče v sanje, da mi Polije drugi list, ki prične goreti. Miza Gori, stol in stene gorijo, gorijo knjige ln knjižna znamenja v njih: zogleneli
Trakovi mojega telesa; prsti, ki so dihali prostore Med stavki, skrite rane belih rezil. Ko pišem, prebiram prostore svoje preteklosti Goreče v jezikih moje prihodnosti. Tvoje telo prebiram in ga zapisujem.
L
i
T K K A T t) R A
7
Moj list je tvoje telo; speča gladina Plime in oseke; igla, na kateri diha Neskončnost. S svojimi dlanmi drsim Po tračnicah tvojega hrbta, po skalovju Ki brizga iz tvojega pasu, tvojih kosti;
Ostrih nožev svetlobe, ob katere buta tvoje Šumeče telo. Med tvojimi rokami so Zaprte školjke. Dve veliki morski zvezdi Ti pokrivata veki. Po tvojem spečem telesu Hodim kot po vodi, ki je v sebi
Potopila templje iz zdrobljene krvi. Po Tvojih ustih tečem kot po rudniku soli.
V	svetlomodrih žilah tvojih nog se Drstijo sončne ribe. V vodi se skrivaš Pred sabo. V sebi se skrivaš pred mano.
Kalna si, a čisla. V sebi si, a zunaj Sebe. Povsod si, in nikjer te ni. Prodrl sem
V	votlino tvoje duše, med kapnike
Iz katerih kaplja voda besed; in sedaj Si izmišljam tvoje ime. Ime med drugimi
Besedami in brez svoje besede. Ime iz Svetlobe. Ime iz ravnovesja štirih Elementov sna. Iz razrešenega labirinta Bele vode, belega kamna, bele noči Ki se lomi med dejanji ognja, dežja
In vetra. Tvoje noge me preraščajo kol Korenine. Postajam zemlja iz ila in Pepela, v katero se boš pokopala, da bi Ob natančni konstelaciji znakov, ob Natančni meri časa, ob natančnem
Kolesju diha vstala od mrtvih in nad Zdrobljeno uganko jezika postala jaz.
8	LIT E R A T IJ R A