Silvin Sardenko: Romanca.
5
spoznavamo, in te misli so bili tudi drugi, katerim je nova beseda ugajala. Ne samo da so imenovali nauk o lepoti „estetiko", temveč šli so še dalje in imenovali estetično" to, kar imenujemo po navadi (v višjem smislu) okusno, in celo to, kar je — lepo. Semtertje kar zamenjajo imeni estetično in lepo, kar ni pravo in se ne sme posnemati. Ni ravno napačno, ako pravimo: estetično je to, kar je po zakonih ali pravilih estetike, ali to, kar je okusno za vid in za sluh: a lepo bodi lepo, ker ne potrebuje nobenega drugega imena. Zato bodi tudi naša veda „nauk o lepoti".1
Ko sedaj vemo, kaj in kako bomo obdelovali v tej razpravi, treba nam še prav razdeliti ves nauk.
1. Najprej bomo razkladali, kaj je lepo in kaj je lepota; z drugimi besedami bi rekli,   da bomo  razkladali  bistvo  le-
1 Nekateri pisatelji so začeli rabiti za naš predmet ime „krasoslovje". A vsakdo vidi, daje ta izraz prisiljen, ker kras je to, s čimer se zaljšamo ali lepotičimo. Primerna bi bila beseda »leposlovje", ko bi je ne rabili v pomenu „beletristike".
pote. Seveda bo treba ob tem marsikako mnenje čeprav ne zavreči, pa vsaj popraviti. V istem delu bomo pregledali tudi lepoti sorodne in bližnje pojme, ali vrste lepih predmetov.
2.  V drugem delu bomo preiskovali zakone in pogoje lepote. Tudi lepota namreč se ravna po svojih zakonih in je odvisna od pogojev. Nauk o lepoti jih mora temeljito razložiti.
3.   Potem bomo preudarjali lepoto v prirodi. Priroda nam nudi sila veliko lepih predmetov. Treba nam torej, da jo znamo prav opazovati in ceniti, treba nam, da jo prav razlagamo in obračamo sebi v srečo in v veselje.
4.  A tudi človek sam zna ustvarjati in izdelovati lepe stvari. To človeško zmožnost imenujemo umetnost. Seveda ne bomo obdelovali umetnosti po posameznih delih in strokah, temveč samo splošno, da raz-vidimo, kako in kdaj vlada tudi v tem delovanju človekovem ideja lepote, koliko more človek to idejo izraziti in uresničiti.
(Dalje.)
Romanca.
„ I i kita, moja črna kita, le v kolobarec voljno sedi; ti cvet svileni v novi ruti, nad čelom cveti, prav na sredi!"
In zrla, zrla je v zrcalo: smehljaj je zibal lica rožaa . . . — — — Zapeli glasni so zvonovi; vsa srenja v cerkev spe pobožna.
Izpred zrcala je k omari skočila Cilka kakor srna: „Ej, skorej, skorej bi v predalcu zabila, stvarca te srebrna!
Ti nimaš kraja, nimaš konca, prav taka moja je ljubezen; da vidi dragec me brez tebe, postal bi tožen ali jezen . . ."
Po cerkvi molki so zveneli, šušteli listi so med prsti . . . In radovedni so pogledi na Cilko plavali po vrsti . . .
Na zarudelih licih čustva prosevala so ji žalobna: doma v predalcu rožni venec, doma leži nje knjiga drobna . . .
Končano! — Deve so iz cerkve hitele s tihimi smehljaji. Tam zunaj pa je Cilkin dragec slonel zamišljen ob ograji.
Pa dragec ni pogledal drage,
pa ni poprašal svoje Cilke:
Li še na roki sveti prstan?
Na tla je gledal v rosne bilke . . .
Silvin Sardenko.