PISMO  UREDNIKU
Tovariš urednik.
odgovarjam na pismo Jožeta Sirclja. ki mi je svetoval, naj si pred prihodnjim poskusom pisanja ogledam njegov prispevek k simpoziju o zabavnem tisku, sicer pa da lahko moji zapiski brez škode ostanejo v predalu. Ne glede na neskromnost takšnih in podobnih piščevih izjav (nanje nima pomena odgovarjati) mislim, da sva z Jožetom Šircljem vendarle zadela d jedro zadeve glede eskapizma in velja potemtakem stvari še nekoliko premisliti.
S piščevo izjavo, da t ta reč z eskapizmom torej ni tako preprosta-, se v celoti strinjam, prepričan sem celo. da še daleč ni tako preprosta, kot si jo zamišlja Jože Sircelj. Na več mestih v svojem članku (Samomor naš vsakdanji. Sodobnost 4) sem sam poudaril, da so miti in idoli prisotni, da se jih ne moremo odkrižati z moraliziranjem, menim da so o dejanski družbeni strukturi tudi potrebni. Prepričan sem. da je verniku Bog potreben. In kdo si lahko vzame pravico, da mu ga izmakne? Napisal sem tudi. čemu mo ramo dandanašnji vsi verovati, pa naj so to otipljivi ali ne otipljivi miti — živimo pač o svetu odtujenih odnosov. Jože Sircelj mi očita, da sem si po krivem »sposodil -njegovo besedo eskapizem in da ta z miti nima nobenega opravka. Mislim. da je o kontekstu, ki ga ne bi ponavljal, uporaba te besede popolnoma upravičena. Poglejmo, kaj pravi Erich Fromm!
i... Bili smo prisiljeni priznati.r pravi Fromm. >da so milijoni v Nemčiji hrepeneli po izgubi svobode, prav tako kot so se nekdaj njihovi očetje želeli boriti zanjo; da so namesto želje po svobodi iskali možnosti, kako naj ji uidejo . . .« Ljudje so si hoteli zavezati oči in zafisniti ušesa, hoteli so svobodi uiti. Manjše breme jim je bilo prenašati totalitarni režim, ki je bil zanje odgovoren in je mislil namesto njih. kot da bi prenašali tovor svojega iskanja in svoje individualnosti. Rečemo lahko, da so se Nemci predali mitu Hitlerja in mitu velenemštva. cena pa. ki so jo za to udobnost plačali, je bila njihova svoboda. Ob strani lahko pustimo, ali je ta zgodovinska ocena točna ali ne. vendar je mehanizem jasen. Beg. In takšen je tudi naslov knjige: Escape from freedom.
V članku Samomor naš vsakdanji sem hotel pokazati premik, ki ga počenjamo sleherni trenutek, in ta premik je. če je J. Šircelju prav ali ne, prav beg.
Toda storimo lahko še korak naprej. Prisluhnimo še Erichu Frommu: »Lahko bi še navajali primere iz vsakdanjega življenja, v katerih ljudje na videz odločajo, na videz želijo, dejansko pa se uklanjajo notranjemu ali zunanjemu pritisku, da »morajo« želeti to. kar store. Zares, ko opazujemo pojav človeškega odločanja, spoznamo, kako ljudje grešijo, ko privzemajo za »svojo< odločitev tisto, kar o resnici pomeni podrejanje konvenciji, dolžnosti ali enostavnemu pritisku.«. In dalje: »To zamenjaoanje originalnih dejanj mišljenja, čutenja in hotenja s psevdodejanji na koncu pripelje do zamenjave prvotnega lastnega jaza s psevdolastnim jazom. In dalje: »Izguba lastnega jaza in zamenjava lega jaza s psevdolastnim jazom puščata posameznika v globoki negotovosti ... Da bi premagal paniko, ki izhaja iz takšne izgube identitete, se je primoran (posameznik — op.) preozgojiti. da išče svojo identiteto v nečem, kar bodo drugi stalno odobravali in za kar mu bodo dali priznanje.. .t Tu smo pri problematiki aotentične pozicije človeka  v družbi.  Neki družbeni mehanizem
775
lira človeka o zamenjavo identitete. Zgodi sv nekaj skrivnostnega in človek je strnjen iz svoje avtentičnosti v mit. v nesvobodo, v senzacije in sprostitve, v relaksacijo. kot ta pojav imenuje Jože Sircelj. In globoka tragika je. da človek to počne nezavedno, tako rekoč svojevoljno, saj zmotno misli, da uveljavlja svoj jaz. In tu se začne mučno potovanje biez izhoda, velika potegavščina sodobnih odtujeoalnih mehanizmov. To je dvojna tragika sodobnega potrošnika, enojna tragika množičnih komunikacij (ki jim je advokat J.Sircelj) in vsekakor tudi t ne vem. kolikera) tragika Jožeta Sirci ja.
Da bi potrdil uvodno tezo, da so stvari o resnici zamotane, lahko razmišljam naprej. Kaj je tisto skrivnostno, zaradi česar je človek sunjen iz svoje avtentične zavzetosti na izkrivljen, manipulantski. odtujen položaj? I' bistvu je na to skrivnostno odgovoril že \Iarx: »Skrivnostnost blagovne oblike tiči tedaj kratko malo v tem. da zrcali ljudem družbene značaje njihovega lastnega dela kot družbene značaje produktov dela samih, kol družbene naravne lastnosti teh stvari, in zato tudi družbeni odnos med predmeti, ki obstoji izven produ-centov. Po takem quid pro quo (zamenjavi) postanejo delovni produkt blago, c" it t rt o n a d č u t rt e ali družbene stvari... (podčrtal D. R.j. Če hočemo za to najti analogijo, se moramo zateči v megleno področje verskega sveta. Tu so produkti človeške glaoe videti kot samostojna bitja, ki so obdarjena s svojim življenjem in so v odnosih tako med seboj kot z ljudmi. Tako je v blagovnem svetu s produkti človeške roke. To imenujemo fetišizem. ki se prilepi produktom dela. brž ko se producirajo kot blago, in ki je zato neločljiv od blagovne produkcije    (Marx, Kapital 1. Cankarjeva 1061).
Dragocenost te Marrove misli je dvojna: po eni strani reducira problem fetišizma (fetiš = mit) na problem blagovnih odnosov, po drugi strani pa razodeva značilno strukturo premikanja, ki je veljavna tudi za družbene odnose: da se namreč človekova dejavnost izkrivlja v sebi sovražnega gospodarja. Lahko bi zdaj nadaljevali po poti reduciranja in ugotovili vsestransko reageninosi družbenoekonomskih pojavov, ugotovili bi. da smo pri tem posamezniki nesvo-bodni. uklenjeni in odtujeni. In spet bi lahko skleniti pesimistično: da smo zaradi tolikerega delovanja družbenih mehanizmov pravi samomorilci.
Toda mislim, da bi se z Jožetom Šircljem vseeno zedinila glede nalog, ki jih opravlja in ki naj bi jih opravljal tisk. Mislim, da bi moral tisk predvsem raz-krioati, ne pa pri-krivati. Jožetu Sirclju svetujem, naj si kot prekaljen marksist prebere Marxa in se posebej zamisli ob naslednjem ostavku iz Kapitala: »Verski odsev resničnega sveta lahko vobče izgine šele. kadar odnosi praktičnega vsakdanjega življenja ljudem dan za dnem kažejo prozorno razumne odnose med njimi samimi ter med njimi in naravo. Podoba družbenega življenjskega procesa, tj. materialnega produkcijskega procesa, izgubi svoj mistični megleni pajčolan šele tedaj, ko kot produkt svobodno podružbljenih ljudi pride pod njihovo zavestno načrtno kontrolo.t Jaz sem za odkrivanje pajčolanov.
Dimitrij   Rupel
776
DOBILI SMO V OCENO
Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina. Opremila Jakica Accetto. Državna založba Slovenije  1966.
Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Političnozgodo-vinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja. Opremila Jakica Accetto. Državna založba Slovenije 1966.
Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci. Opremila Nadja Furlan-Lorbek. Državna založba Slovenije  1966.
Branko Čopič, Ljubezen in smrt. Prevedel Jože Fistrovič. Opremil Janez Bernik. Državna založba Slovenije 1966.
Aleksej Nikolajevič Tolstoj, Peter Veliki I. in H. del. Prevedel Josip Vidmar. Opremil Dušan Osredkar. Mladinska knjiga  1966.
Fani Okič, Ljubim  te, deklica. Opremil  Tonček Lazar.  Založba Borec  1966.
Milorad Madič, Milan Kavgič. Titova vojna pot. Prevedla Nada Ulaga. Opremil Ernest Krnaič. Založba Borec 1966.
František Blaha. Medicina na krivih potih. Prevedla Lojze Fink in Viktor Smolej. Opremil  Miligoj  Dominko. Založba Borec  1966.
Gaston G. Charlet, Kaznilnica v snegu. Opremil Ernest Krnaič. Prevedel France Šuštaršič. Založba Borec 1966.
Svetozar Ševo, Desant na Drvar. Prevedel Cvetko Zagorski. Opremil Miligoj Dominko. Založba Borec 1966.
Evald Flisar, Svniphonia poetica. Opremil France Anžel. Založba Lipa  1966.
Ante Stepančič, Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve vojne. Izdala Slovenska  akademija znanosti in umetnosti  1966.
Leon Kocjan, Tuberkuloza domačih živali. Izdala Slovenska akademija znanosti  in umetnosti  1966.
IZ VSEBINE PRIHODNJIH ŠTEVILK
»Sodobnosti":
Marijan Tršar, Kopist in samota
(esej)
V:
Bojan Stih, Znanje
(esej)
*
Marijan Lipovšek, O Beethovnu
(esej)
*.v
Vera Brnčic, O romanih Konstantina Fedina
(razprava)
*
Miloš Mikeln, Stalinovi zdravniki
(drama)
*
Saša Vnga, Nasmeh za nasmeh
(potopisna proza)
*
Dimitrij Rupel, Galerija
(proza)
*
Lojze Krakar, Cvetočega maja
(pesmi)
*
Branko Žužek, Pesmi
*
A. S. Puškin-Mile Klopčič, Iz Jevgenija Onjegina