66       Gostilne v Šiški
Gostilna Pri Raci, Ceiovšl^a cesta, pred prvo svetovno vojslto. Originaina razglednica
Tanja Tomažič     j
Gostilne v Šiški I
Od okrog 1900 do začetka druge vojske i
Uvod
Sestavek želi prikazati gostilne In gostilniško obrt v severozahodnem delu Ljub-
ljane od konca 19. stoletja do začetka druge vojske. Zajete so gostilne po da-
našnji Celovški cesti od železniškega prelaza čez progo Ljubljana—Trst do
gostilne Pri slepem Janezu, po Vodnikovi, Šišenski in Podutiški cesti ter lokali
v ulicah vzhodno od Celovške ceste do gorenjske železniške proge, torej na
prostoru nekdanjih občin Spodnje in Zgornje Šiške.
Poleg različnih podatkov o gostilniških lokalih (razširjenost in spremembe števila
lokalov v obravnavanem obdobju, vpliv gospodarstva in gospodarskih razmer
na nastanek ali ukinitev lokala, pojav različnih vrst lokalov in podobno) je na-
men sestavka predvsem prikazati, kaj so obiskovalci iskali v lokalih, kaj in kako
so jim gostilničarji ustregli. Prav tako želi sestavek vsaj osvetliti pojav gostilni-
čarja, lastnika ali najemnika, njegov poklic in veljavo v okolju, v katerem je živel.
Pri zbiranju podatkov sem bila v glavnem vezana na ustno izročilo starejših
prebivalcev Šiške, gostilničarjev in konsumentov.^
Sestavek ne omenja podatkov o stroških in zaslužkih, ki bi sicer največ pove-
dali, koliko so ljudje porabili v gostilni, koliko svojega zaslužka so odmerili za
tovrstne zabave. Ker sem bila vezana na današnje intervjuje, je razumljivo, da
ne bi bili vedno natančni, saj si takih podatkov pač nihče ni redno zapisoval.
Poleg tega pri nobenem nekdanjem gostilničarju nisem več zasledila pisanih
virov (blagajniške in knjigovodske knjige, zadolžnice in podobno) o denarnem
prometu.
Poleg ustnega izročila sem uporabljala še arhivske podatke bivših občin Zg.
in Sp. Šiška iz Mestnega arhiva Ljubljane (Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane),
pri pregledu starejših časopisov pa različne oglase in sestavke, predvsem o
društvenih prireditvah v stari Šiški.
Kratek oris gostiln v Šiški od konca 19. stoletja
do začetka druge vojske
Pred letom 1900 so bile najstarejše gostilne na severnem robu Ljubljane po-
stavljene ob današnji Gosposvetski cesti in so se orientirale predvsem na goste,
ki so potovali po gorenjski cesti. To so bile obcestne gostilne, tako imenovana
postajališča,^ kjer so se ustavljali prevozniki, poštne kočije in kmetje, ki so vozili
' Seznam pripovedovalcev:
Ljudmila Vrhovec, r. 1914, hči gostilničarke; Greti Hubad, r. 1891, natakarica pri Keršiču;
Janez Pogačar, r. 1915, gostilničar Pri Mirtu; Tomo Kosi, r. 1893, gostilničar; Marija Ma-
rinko, r. 1910, kmetica; Franc Kovačič, r. 1883, upokojeni poštar; Katarina Klanšičar,
r. 1889, gostilničarka; Frančiška Babnik, r. 1922, hči gostilničarja; Franc Klanšičar, r.
1891, gostilničar; Marija Habjan, r. 1898, gostilničarka; Fani Kavčič, r. 1893, gostilničarka;
Julka Kosirnik, r. 1902, hči gostilničarja; Pavle Kovic, r. 1899, dramski igralec, član čital-
nice; Alojz Brecelnik, r. 1883, mesar; Franc Lunka, r. 1890, železokrivec; Albin Omejc,
r. 1893, uslužbenec; Mara Eržen, r. 1910, tajnica Gostilničarske zadruge; Miha Šušelj,
r. 1888, gostilničar; Ivan Matevžič, r. 1883, železničar; Jože Cerne, r. 1884, kmet; Anton
Franetič, r. 1884, sodnijski uslužbenec; Lojzka Cek, r. 1903, uslužbenka, hči železničarja;
Ivanka Lunka, r. 1886, natakarica; Janez Martine, r. 1900, gostilničar; Angelca Brecelnik,
r. 1915, uslužbenka, hči mesarja.
^ Staroslav (Ivan Vrhovnik), Gostilne v stari Ljubljani, Popravljen in pomnožen ponatis iz
»Jutra«, 1925, str. 8.
5»
68       Tanja Tomažič
pridelke na ljubljanski trg. Zato so imele skoraj vse te gostilne velika dvorišča
za dovoz vozov in hleve, da so lahko opravili tudi živini. Če bi danes še stale,
bi gostilne pri Figovcu, Pri levu in Pri novem svetu bile že v središču mesta.
Gostilne od železniške proge Ljubljana—Trst proti Gorenjski so bile mlajše od
omenjenih, a so se pred koncem stoletja še vedno vzdrževale predvsem s kmeti,
živinskimi mešetarji in prevozniki. Kljub temu, da je bila doba prevozništva že
v zatonu, se jih zdajšnji pripovedovalci še zmeraj spominjajo kot furmanskih
gostiln. Podobne so bile v tem času krčme po današnji Vodnikovi in Podutiški
cesti.
Šiška je bila ob koncu stoletja severozahodno obrobje Ljubljane, njeni prebivalci
pa v večini še kmetje in obrtniki. Kljub relativno majhni oddaljenosti od mesta
so še dolgo časa vztrajali pri »šišenski« pripadnosti.^
Staro središče vaške Sp. Šiške je bila Jernejeva cesta, današnja ulica M. Majcna.
Povezavo z mestom in Gorenjsko so imeli po današnji Celovški cesti.
Vzporedno z naraščanjem prebivalstva in s pozidavo prejšnje obdelovalne zemlje
je prihajalo do večjih sprememb tudi v družbeni strukturi Šiškarjev. Novi na-
seljenci so bili službeno v veliki večini vezani na Ljubljano.**
Naselitveni razvoj je povzročil poleg vseh drugih tudi opazne spremembe pri
gostinskih lokalih. Tip gostilne se je spreminjal, kakor so to zahtevale nove
razmere in novi gostje.
V Šiški so v obravnavanem obdobju poznali glede na pretežno večino obisko-
valcev: kmečke, furmanske, napol meščanske in delavske gostilne. Njihovo šte-
vilo se je v tem času nekajkrat spremenilo, vendar pa je do najizrazitejše kvanti-
tativne spremembe prišlo šele po koncu druge vojske, ko so jih skoraj vse
zaprli, le nekaj se jih je obdržalo kot podržavljeni obrati.
Ob koncu 19. stoletja so bili vojaki — računajmo na njih kot na prebivaloei
Ljubljane — stalni obiskovalci šišenskih gostiln. Do začetka prve vojske so ob
sobotah, nedeljah in praznikih zahajali v Šiško vojaki iz vse Ljubljane: kanonirji
iz topniške kasarne, 27. pešpolk iz belgijske kasarne in brambovci (landverovci)
iz poljanske kasarne. Doba furmanstva in poštnih kočij je bila mimo, zato so se
bili gostilničarji prisiljeni preusmeriti na drugačne vrste gostov, če so še hoteli
računati na večji zaslužek. Tako so v gostilnah uvedli stalne sobotne in nedelj-
ske plese, da so z njimi privabili vojake in njihove spremljevalke, služkinje in
delavke iz Ljubljane. Gostilne, ki jih je zajel ta »vojaški val«, so bile večinoma
v Sp. Šiški, ob Celovški cesti in v začetku Vodnikove: Pri Keršiču (bivši Oraš),
Pri Reininghausu, Pri Kankretu, Pri Anžoku (kasnejši Lasan), Pri Šternu. Pri do-
mačih prebivalcih ti lokali niso imeli posebnega ugleda. O precej razburljivem
obdobju z vojaščino priča tudi to, da so bile vse te gostilne znane po stalnih
prepirih in pretepih med vojaki in civilisti.
^ še leta 1922 se je 23 šišenskih posestnikov in obrtnikov pritožilo na občinski odbor občine
Zg. Šiška, češ da nočejo priključitve občine Zg. Šiška k občini ljubljanski, »... in to iz
upravičenih razlogov, ker |e občina povečini kmečka in obrtniška in nečemo prevzeti davč-
nih bremen in drugih obveznosti, katere bi potem nosili.« (Mestni arhiv Ljubljane, Zgodo-
vinski arhiv mesta Ljubljane, Občina Zg. Šiška, PO 11, fase. 11.)
* Leta 1932 je občinsko načelstvo občine Zg. Šiška prosilo Ministrstvo prosvete v Beo-
gradu, naj bi jim dovolilo obdržati meščansko šolo v Zg. Šiški in pri tem navedlo, da
»... tvorijo prebivalstvo občine po poklicu mali kmetovalci, mali obrtniki, mali trgovci,
nižje uradništvo, državni železničarji, poštarji itd., ter navadni delavci.« (Mestni arhiv
Ljubljane, Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, Občina Zg. Šiška, PO II, fase. 12.)
Gostilne v SlškI        69
Seveda pa so poleg vojakov prihajali v tem času v Šiško tudi drugi gostje iz
Ljubljane. Najbolj pogostni so bili nedeljski izletniki, ki so se po dolgi poti še
za dne ustavljali po gostilniških vrtovih. Šiška je takrat še pomenila ravno prav-
šen cilj za nedeljsko pešačenje. Ko so podaljšali tramvajsko progo proti severu
(1933), so se izletniške postojanke pomaknile še malo dlje.
Nekatere starejše gostilne (odprte sredi 19. stol.) v Sp. Šiški, v glavnem ob
Celovški cesti, so se torej v začetku 20. stoletja že začele počasi spreminjati iz
kmečkih in furmanskih v napol mestne in se pri tem opirale delno na domače
in delno na ljubljanske goste.
Po obrobnih delih (levo in desno od Celovške ceste) so bile gostilne v tem času
v glavnem navezane na domačega šišenskega obiskovalca.
Ljubljančani niso, razen redkih izjem, nikoli zahajali v manjše šišenske lokale.
Vzhodno od Celovške na Vodnikovi cesti so bile posebno znane gostilne: Pri
Maleziju (Weiss), Pri birtu (Pavšič), Pri Zajcu, Pri Matjanu (Kamnita miza). Pri
Černetu (Burgar). Obiskovali so jih kmetje, delavci in prevozniki. Nekatere od
teh starejših gostiln so se kasneje z menjavo gospodarjev bolj ali manj uspešno
prilagodile novim gostom.
Gostilne, ki so še po letu 1920 lahko računale s kmečkimi obiskovalci, so bile
okrog Jernejeve ceste, tam, kjer so bile postavljene hiše največjih spodnješišen-
skih kmetov.
Po ustnem izročilu se zdi, da si je večina gostilničarjev v tem času iz svojih
lokalov prizadevala ustvariti čim bolj mestno gostilno. Na prvem mestu so bili
tu lastniki ali najemniki lokalov po Spodnji Šiški, ki je bila mestu najbližja.
Merilo za kvaliteto gostilne pri gostilničarjih in pri domačinih (četudi lokala niso
obiskovali) je bilo število gostov iz mesta in poklici. Tu so šteli predvsem obiski
med tednom. Gostilne, o katerih še danes govore, da so imele »boljše« goste
(to ni pomenilo več samo Ljubljančana, biti je moral zdravnik, profesor, advokat
ali vsaj uradnik), so bile okrog leta 1900: Pri Keršiču, Pri Ančniku, Pri Seidlu.
Ko se je razlika med mestom in obrobjem izgubljala, se je hkrati zgubljala tudi
med domačim in mestnim obiskovalcem; podobna merila po poklicih pa pozna-
mo navsezadnje še danes, tudi pri gostilniških gostih.
Po prvi vojski se položaj šišenskih gostiln ni bistveno spremenil, število je v
dvajsetih letih ostalo približno enako, prav tako je bilo z obiskovalci, le da so
se morale gostilne, prej znane po svojih plesih, posloviti od vojaških gostov.
Med prvo vojsko seveda lokali niso imeli toHko obiskovalcev, vendar jih še niso
zapirali. Prvi pojav, ki je pokazal v začetku dvajsetih let na težje gospodarske
razmere, je bil pogostnejše menjavanje lastnikov ali najemnikov. Vsakokratni
gostilničar je skušal dvigniti svoj lokal, vendar je to le maloštevilnim uspelo.
Še težji položaj pa je nastal ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let, ko
so iz dobro obiskanih gostiln z dobro kuhinjo in postrežbo počasi nastajali lokali,
ki so jih obiskovali samo še zaradi pijače.
Največje spremembe so doživeli lokali vzhodno od Celovške ceste proti gorenj-
ski progi. Prejšnje kmečke gostilne so postale gostiteljice delavcev, ki so v
vedno večji meri poseljevali ta del. Na tem koncu najdemo dve gostilni, o katerih
danes vedo povedati, da sta bili »socialistični in delavski«: Celare in Šlibar.
Po letu 1920 so se v Šiški precej naseljevali Primorci, ki so sestavljali prave
kolonije in so tudi v novem okolju obdržali občutek pokrajinske pripadnostL
Poleg tega se jih je veliko zaposlilo pri železnici, tako da so imeli tudi skupne
70       Tanja Tomažič
Gostilna Pri Kankretu, Celovška cesta, pred prvo svetovno vojsko.
Gostilna Pri Pavšiču, Vodnikova cesta, pred prvo svetovno vojsko. Originalna razglednica
Gostilne v Šiški        71 .
službene interese. Prav Primorci so ustvarjali v teh gostilnah precej čvrsto
jedro.
Po statističnih podatkih je bilo v Sloveniji leta 1922 5604 gostinskih obratov,
čez 10 let 6004, leta 1937 pa že 6228.= Podatek, da je bilo po letu 1930 kljub
težjemu gospodarskemu položaju odprtih več novih gostinskih lokalov, je sprva
malo nerazumljiv. Ko pa vidimo, da se nobeden teh lokalov ni obdržal dlje kot
nekaj let, pogostoma celo le nekaj mesecev pod istim gospodarjem, nam postane
jasno, da so si ljudje s pridobitvijo gostilniške koncesije skušali priskrbeti ne-
kakšno eksistenco, ker niso mogli dobiti drugega dela ali ker je bila plača pri
osnovnem poklicu premajhna. V tem času so v glavnem na novo odpirali manjše
točilnice in tako imenovane »izkuhe«. Večinoma so računali na porabnike pijače.
Družabnost
Med letom so imeli v Šiški precej družabnih prireditev, ki so bile po svojem
značaju zvezane z letnimi šegami, cerkvenimi prazniki ali z različnimi društvi,
ki so v tem času obstajala. Vse te zabave in veselice so bile vedno povezane
z gostilnami, pa naj so se tam začenjale ali pa nehavale.
Najbolj znan kmečki praznik v Sp. Šiški je bil žegnanje, na prvo avgustovsko
nedeljo po svetem Jerneju. Imenovali so jo »komarjevo« nedeljo. S priljublje-
nostjo tega praznika v okolici Ljubljane se je lahko merilo samo še žegnanje
pri svetem Roku v Dravijah. Na ta dan je bilo v Šiški »pol Ljubljane«. Od cerkve
po Jernejevi cesti in po Celovški proti Ljubljani so bile druga zraven druge
postavljene stojnice z lectom, lončenino, suho robo in podobno kramo, kakršno
so prodajali ob semanjih dneh. Čez dan so imeli vsakršne parade, člani različ-
nih društev (gasilci. Sokoli, čitalničarji in podobni) so nastopali v svojih unifor-
mah in narodnih nošah. Prav tako je bila ta dan obvezna gasilska veselica. Za
gostilničarje je bila »komarjeva nedelja« pravi božji blagoslov, saj so bili lokali
po vsej Šiški ves dan polni. Zvečer so imeli plese tudi po »boljših« gostilnah,
kjer so se jih običajno branili, npr.: Pri Keršiču.
Podobno kot na »komarjevo nedeljo« so bile videti šišenske ceste in gostilne
vsako leto o pustu. Nekaj let so imeli organiziran celo karnevalski sprevod. Nje-
gov pobudnik je bil obogateli obrtnik, kolar Keršič, ki se je priženil h gostilni.
Imel je dovolj poslovnega duha in je vsakoletni pustni sprevod uporabil za rekla-
mo svojih izdelkov: na začetek je postavil svoje na novo izdelane vozove, za
njim so vpregli drugi Šiškarji in so peljali po Celovški do Dravelj in po Vodnikovi
nazaj.
Za pusta so bile veselice po večjih gostilnah ob Celovški cesti naprej priprav-
ljene, z najetimi muzikanti, po drugih lokalih pa kakor je naneslo, odvisno od
dobre volje gostov in priložnostnega harmonikarja.
Največjo maškarado s plesom je prirejala šišenska čitalnica. Vsako leto so jo
pripravili v eni izmed večjih gostiln ob Celovški cesti (Keršič, Reininghaus, Štern,
Kankret). To je bila prireditev, ki se je najdlje obdržala, vse do sredine tri-
desetih let.
Prav številne so bile v tem času v Šiški prireditve, ki so vezane na različna
* Janko Traven, Dvajset let razvoja slovenskega obrtništva. Spominski zbornik Slovenije,
Ljubljana 1939, str. 390.
72      Tanja Tomažič
društva. Kmetje, obrtniki in delavci so bili stalni obiskovalci veselic, ki so se
zvrstile čez leto, pa naj so pripadale temu ali onemu društvu.
V obravnavanem obdobju je bilo v Zg. in Sp. Šiški uradno prijavljenih osem
društev. Po namenu in strukturi članov so bila zelo različna. Vsa pa so vsaj
enkrat na leto pripravila zabavo, kar je bil nemara tudi najvidnejši znak njiho-
vega delovanja. Večinoma so bile to veselice, ki so si bile programsko zelo
podobne, pripravili so jih navadno v gostilnah in so bile dostopne vsem obisko-
valcem.
Najbolj delavna v tem smislu sta bila gasilsko društvo in čitalnica. Spodnja in
Zgornja Šiška sta imeli vsaka svoje gasilsko društvo, vsako društvo pa po dva-
krat do trikrat na leto zabavo: pred pustom, poleti na žegnanjsko nedeljo in
oktobra ob trgatvi. Gasilske veselice so bile včasih tudi po kmečkih domovih,
vendar pogosteje po gostilnah. Enkrat na leto so gasilci volili svojega predsed-
nika, največkrat je bil to gostilničar.*
Nekoliko bolj neodvisna v izbiri lokalov je bila za svoje prireditve šišenska čital-
nica. Njene zabave in predstave so bile po večkrat na leto in tako obiskovane,
da se čitalničarji, kot pripovedujejo še danes, niso nikoli bali za obiskovalce.
Na njihove predstave je hodilo tudi največ ljudi iz Ljubljane.
Nastopali so z gledališkimi enodejankami, s pevskim zborom z različnimi skeči
in podobnim, za konec prireditve pa je bila »prosta zabava s plesom«, torej po-
dobno kot pri gasilskih veselicah. Tudi gasilci so zmeraj pripravili še majhen
kulturni program z nastopi pevcev, tamburaških zborov in podobno. V navadi
so bila celo sodelovanja med posameznimi društvi, če le ni šlo za prehuda
politična nasprotja. Gasilci in čitalničarji so si redno »posojali« pevske zbore
in godbe.
Precej aktivno je bilo tudi šišensko sokolsko društvo (ustanovljeno 1902), ki je
celo svoje telovadne nastope prirejalo na gostilniških vrtovih.
Druga društva (Katoliško slovensko izobraževalno društvo. Podružnica sv. Cirila
in Metoda, Prosveta), ki so bila ustanovljena ob koncu 19. ali začetku 20. sto-
letja, so tudi prirejala društvene veselice po gostilnah, vendar manj pogosto in
njihovo delovanje je po koncu prve vojske hitreje zamrlo. Še najbolj delavni sta
bili v času med vojskama društvo Sokol in leta 1920 ustanovljeno društvo Valen-
tin Vodnik.
Od vseh teh veselic in prireditev so imeli največ koristi gostilničarji. Razumljivo
je, da se nihče ni branil dajati svojih prostorov za te namene. Levji delež pri
vseh društvenih veselicah so pobrali lokali ob Celovški in Vodnikovi cesti.
Društva niso bila različna le po namenu, ampak tudi po svoji politični usmerje-
nosti. Glede na to, v katerih lokalih so bile veselice liberalnih ali klerikalnih
društev, ne moremo sklepati o strankarskih simpatijah gostilničarjev. Kot po-
slovni ljudje so bili v glavnem apolitični in so imeli enkrat klerikalno drugič pa
liberalno društvo v gesteh. Le nekaj redkih lokalov pripovedovalci še danes
takoj uvrste pod določen politični imenovalec. Arhivskih podatkov je za to pre-
malo. Med temi sta dve »socialistični« ali »delavski« gostilni severovzhodno od
Celovške ceste in ena klerikalna na skrajnem robu Zg. Šiške v Podutiku.
' Iz prošenj za dovoljenja, ki so jih društva pošiljala na policijske urade, je razvidno, da
se naslov gasilskega predsednika ujema z naslovom gostilne, kjer naj bi imelj veselico.
(Mestni arhiv Ljubljane, Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, Občina Zg. šiška, PO II,
fase. 12.)
Gostilne v Šiški        73
O izbiri lol<alov za gasilsl<e veselice je odločal samo gospodarski ali prestižni
razlog vsakokratnega predsednika, če je bil hkrati gostilničar.
Člani Narodne čitalnice so sicer veljali za liberalce, vendar tudi njihova dejav-
nost ni bila prehudo politično obarvana. Lokale so si izbirali po tem, kako velika
in pripravna je bila katera gostilna, saj so navadno potrebovali precejšnjo dvo-
rano za oder in občinstvo. Zato so imeli prireditve največkrat pri Keršiču, pri
Reininghausu ali pri Kankretu.
Številne prireditve med letom so dajale svoj ritem in barvo šišenskemu družab-
nemu življenju. Na zabavah so sodelovali skoraj vsi prebivalci Šiške in s tem
dokazovali svojo privrženost vaškemu okolju in nekakšno avtonomnost. Mestni
obiskovalci, npr. za »komarjevo nedeljo«, za pusta ali na čitalniških prireditvah,
so bili sicer dobrodošli, vendar opazni tujci med domačini. Po tridesetem letu
se je z nastajajočimi spremembami v socialni strukturi in z vedno večjim do-
tokom novih naseljencev spremenilo tudi pojmovanje družabnosti. Prebivalci se
niso čutili več tolikanj povezani in prireditve, kjer bi se vsi poznali, so postajale
čedalje redkejše. Še pred letom 1930 je zamrlo žegnanje pri svetem Jerneju,
po tem letu pa so se razšli tudi člani čitalnice.
Namen gostilne in vrste gostov
Družabnost je dala gostilni funkcijo zbirališčnega prostora. Čim bolj so se v
manjših skupnostih ljudje čutili povezane med seboj (vaška in delavska Šiška),
tem večjo vlogo je igrala gostilna kot stalni kraj za sestajanje.
Neposredni, vsakodnevni vzroki za obiske so bili seveda različni: nekateri so
hodili zaradi pijače, drugi so se lahko pogovorili o službenih zadevah, tretji za-
radi kupčij, zaradi plesa, balinanja, kvartanja — vse to pa se je vedno dogajalo
v družbi. Če je kdo hodil vrsto let vsak dan v isto gostilno, je bil vsekakor pre-
pričan, da bo tam srečal znanca.
Tako so se po gostilnah oblikovale različne družbe, ki so lokalom dajale do-
ločen predznak in po tem predznaku so jih ljudje vrednotili. V dolgih letih je le
redka šišenska gostilna menjala svoje goste, pa čeprav se je medtem zvrstilo
več lastnikov ali najemnikov. Ljudem so ostale v spominu kot lokali z »boljšo
družbo«, z delavci, kmeti, mešetarji, tramvajarji in podobno.
Najbolj zaključene družbe, ki so obiskovale nekatere šišenske lokale — teh je
bilo razmeroma malo med množico šišenskih gostiln — so bili gostje iz mesta,
ki so se tedensko dobivali na tako imenovanih »jour fixih«. Mednje bi lahko
prišteli tudi družbe lovcev in večjih obrtnikov, ki so bili doma iz Šiške. To so
bile gostilne: Keršič, Ančnik, kasneje pa še Kmet in Vodnik v Podutiku. Doma-
čini, mišljeni so kmetje in delavci, so jih sicer kdaj pa kdaj obiskovali, za svoje
jih pa niso nikoli imeli, priznavali so jim le nekakšno višjo raven.
Gostilničarji, ki so imeli opravka z različnimi gosti, so morali biti dovolj iznajd-
ljivi, da so znali preceniti, s čim jih bodo znali pridobiti in obdržati. Če so raču-
nali na mestne obiskovalce, so morali imeti več gostilniških prostorov, kamor so
razdelili različne vrste svojih gostov. Tako so nastajale sobe z zvenečimi imeni:
salon, mala soba, lovska soba, posebna soba in podobno. Običajni, vsakodnevni
gostje tja niso zahajali, ker se tudi niso dobro počutili. Večina gostilničarjev si
je tudi prizadevala urediti vrt, kegljišče in balinišče. Vrt je bil namenjen vsem
vrstam obiskovalcev, kegljanje in balinanje pa je v glavnem večalo obisk delav-
cev in obrtnikov. Kmetje so se te vrste zabave razmeroma najmanj udeleževali,.
74       Tanja Tomažič
Gostilna Pri Svedraču, Podutiška cesta, pred prvo svetovno vojsko. Originalna razglednica
Gosti v gostilni Pri Svedraču, pred prvo svetovno vojsko
Gostilne v Sišl<i        75
pa čeprav so bile gostilne z najbolj znanimi prostori za balinanje na območju,
kjer so se kolikor toliko gosto naseljeni kmetje najdlje ohranili: v Kosezah in
ob gorenjski železnici. To so bile: Šlibarjeva gostilna na Jernejevi cesti, gostilne
pri Černetu, Svedraču in Zrimšku v Kosezah.
Poleg omenjenih zabaviščnih naprav so imeli v gostilnah največkrat biljard in
marjanco, takoj po letu 1930 pa je posebno privlačnost pomenil tudi radio. Eden
prvih, ki je imel radio v Ljubljani, je bil gostilničar Klanšičar, ki je nasledil last-
nike Pavšiče v gostilni Pri birtu na Vodnikovi cesti. Še danes se pohvali, da je
imela njegova prijavnica številko 5. Menda pa so se gostje radia hitro naveličali
in ker je bila pristojbina prevelika, če je igral v gostilniških prostorih, so ga
umaknili v stanovanje. Poglavitna muzika so bili še naprej harmonikarji, ki so
se navadno sami hodili ponujat po gostilnah. Še pred prvo vojsko je imel gostil-
ničar Weiss (Pri Maleziju) prijavljen »lajerkosten«, sicer pa ljudje še danes pri-
povedujejo, da so imeli nekaj podobnega tudi v gostilni Pri Grčarju na Gasilski
cesti.
Ko so gostilničarji uvajali biljard, so navadno za začetek z gosti tudi igrali. Pri
biljardu se je prav tako nabirala stalna družba kot pri balinanju ali kegljanju,
razlika je bila le v letnem času: balinanje poleti, in biljard pozimi.
Marjanca je bila najbolj nedolžna gostilniška zabava. Včasih so jo igrali otroci,
pa tudi domači odrasli z znanimi gosti, nikoli za denar.
Nekateri gostilničarji so si omislili tudi vrtne gugalnice za otroke. Te so prišle
v poštev predvsem ob nedeljah, ko so prihajali izletniki.
Najbolj običajna in najbolj pogostna zabava gostov pa je bilo kvartanje. Tukaj
so bile družbe najbolj stalne. Gostilničarji so kvartanje vsi po vrsti dovoljevali,
največkrat še pospeševali. Kvartaške družbe so imele v vsaki gostilni vsaj po-
sebne mize, če že ne posebnih sob. Zbirali so se ponavadi ob določenih dnevih
in določenih urah, včasih tudi po več let isti udeleženci. Kvartopirske družbe
so s svojim sestavom kazale celotno strukturo gostilniških obiskovalcev. Pri
Ančniku in Pri Keršiču so kvartali Ljubljančani, Pri Reininghausu je bilo stalno
omizje primorskih železničarjev. Pri raci obrtniki in delavci. Take družbe so
bile navadno prijateljske, igrali so zaradi družbe ali da je bilo bolj zanimivo,
tudi za liter vina ali pa za manjše denarne zneske. Za večje denarje so menda
še pred prvo vojsko igrali Pri Reininghausu.
Ce pogledamo, kakšne vrste gostje so ponavadi obiskovali lokal, vidimo, da je
pri tem precej odločal poklic ali poklicno nagnjenje lastnika ali najemnika.
Gostilničarji, ki so se po prvi vojski začeli ukvarjati z gostilniško obrtjo, so
večinoma že imeli prvoten poklic. Nekateri so ga še opravljali, drugi že opustili
ali bili upokojeni. Tak gostilničar je privabil vrsto obiskovalcev, ki so bili njegovi
službeni znanci. Gostilničar Šlibar je bil železniški sprevodnik, v njegovem lokalu
so se stalno zbirali železničarji. Klanšičar (Pri birtu) je bil v službi na davkariji,
gostov z davkarije in sodišča pa je imel toliko, da se tega ljudje še danes spo-
minjajo. Gregor Habjan (Pri Habjanu) je bil prekupčevalec s konji, zato so k
njemu zahajali konjski in živinski mešetarji. Peter Burja (Pri Ančniku) je imel
otroke, ki so bili aktivni člani šišenske čitalnice, zato so imeli stalna čitalniška
omizja. Josip Seidel (Pri Seidlu, nekdaj Pri Kozlu) je bil navdušen lovec, zato
so se pri njem zbirali lovci. In podobno.
Za zbirališčni prostor so si omislili lokale tudi šišenski fantje, ki so bili po letu
1900 (po ustnih virih) včlanjeni v nekakšno fantovsko družbo Goba. Družbi je
bil edini namen zabava in popivanje po gostilnah. Fantje so morali vsako nedeljo
76       Tanja Tomažič
Gostilna Pri Habjanu, Celovška cesta, posneto leta 1971
nositi za kiobul<om pero, sicer so plačali kazni. Ko se je nabralo že dovolj
denarja, so ga skupaj zapili. Starost članov je bila od šestnajst do nekaj čez
dvajset let. Poročenih ni bilo, mladi fantje iz Sp. Šiške pa so se rade volje pri-
druževali. V društvu, ki je stalno menjavalo člane, so bili kmečki sinovi, obrtni-
ški vajenci, delavci. Tako družabno življenje šišenskih fantov je trajalo do prve
polovice dvajsetih let.
Včasih so imeli po gostilnah zelo radi pevce. Kot pripovedujejo še danes, skoraj
ni bilo gostilničarja, ki ne bi dal za pijačo, če so le lepo zapeli. V Zg. in Sp. Šiški
je bilo vsa leta pred drugo vojsko dosti pevskih zborov in v navadi je bilo, da so
po vajah zavijali v gostilne. Pred prvo vojsko so bili znani ljubitelji lepega petja
gostilničarji: Burja (Pri Ančniku), Seidel in Stepič.
Največ časa so prebili v šišenskih gostilnah delavci, železničarji, poštarji, tram-
vajarji, delavci v kamnolomih in obrtniki. Te vrste gostov je imela vsaka gostilna
na obrobju in tudi ob glavni Celovški cesti- Ločile so se pravzaprav le po tem,
katera jih je imela v večini ali samo ob določenih dnevnih urah ali dneh v tednu.
Skoraj vse gostilne so začenjale svoj delovni dan s »šnopsarji«, ljudmi, ki so na
poti v službo zavili v lokal. Žgane pijače, ki so jih imeli na razpolago, so bile
različne, največ pa so prodali »ta zelenega« ali »arbajterkonjaka«. Še danes lahko
opazimo, kako redki so bivši gostilničarji, ki povedo, koliko te pijače so stočili.
Bila je najbolj otipljiv dokaz za kakovost gostov. Od vseh šišenskih gostiln se
menda le Pri Keršiču (še pred prvo vojsko) niso ozirali na jutranje »šnopsarje« in
so lokal odpirali šele po sedmi uri. Delavci so se navadno še po dvakrat vračali
v gostilne: po opravljenem delu in zvečer. Takrat je postala gostilna prostor za
shhajanje, prostor, kjer so kvartali, igrali biljard, balinali ali pa se pogovarjali med
seboj o politiki, o službi in drugem, zvečine o tako imenovanih moških problemih.
(Nekaj tega je povedal upokojeni železničar, ki je včasih presedel vsak večer po
nekaj ur v tej ali oni gostilni: »Če ne greš v gostilno, nisi mož!)
Res so bili lokali ob delavnikih (izvzeti so »jour fixi« ljubljanske gospode) rezer-
virani za moške. Ženske niso, razen redkih izjem, zahajale v gostilne, še po-
sebej ne zvečer. Seveda, bilo jih je nekaj, ki so prihajale na pijačo, te so že
zdavnaj nehale paziti na svoj ugled. Dostojen vstop v lokale so imele le v moški
družbi.
Gostilno v Šiški        77
Šišenski domačini so pripeljali svoje družine v gostilne le ob nedeljah in praz-
nikih. Plesi ob sobotah in nedeljah so bili običajno rezervirani za mlajše. Obisko-
valci, ki so v gostilnah preživeli najmanj časa, so bili kmetje. Gostilne, ki so do
prve vojske imele največ kmečkih gostov, tako rekoč sosedov, so bile: Pri Ma-
leziju (kasnejša Majolka), Pri Vodniku (kasnejša Kamnita miza). Pri Anžoku
(kasnejši Lasan), Pri Grčarju, Pri Černetu, Pri Zrimšku in Pri Svedraču. Vse te
gostilne so stale bolj stran od Celovške ceste. Pa tudi ob Celovški cesti so bili
lokali, kjer so se kmetje dobro počutili. To so bile bivše furmanske postaje: Pri
Habjanu, Pri Seidlu (bivši Kozel), Pri Moharju, Pri raci. Dokler je trajal promet
z vozovi po Celovški cesti, so se kmetje na poti na trg ali semenj ustavljali v teh
gostilnah. (Gostilničarka Habjanova je povedal: »Znano je bilo, da so se začeli
meniti za kupčijo pri Levu, glihali so pri Novem svetu, zglihali pa pri Habjanu«.)
Gostilne, ki so bile vezane na zunaj ljubljanske goste, so ob tržnih in semanjih
dopoldnevih prodale največ drobovine, šele ob kupčijah so se naročale pečenke.
V gostilnah, kamor so hodili domači šišenski kmetje po obrobnih ulicah, so ob
delavnikih stregli v glavnem pijačo, hrano pa bolj malo. Na sploh so se kmetje-
domačini zbirali po krčmah le ob prazničnih dneh, ob nedeljah, ob raznih pri-
reditvah, ob gasilskih veselicah in žegnanjih, takrat tudi z družinami. Le nedeljski
obiski pred mašo ali po njej so bili rezervirani za kmečke očete in sinove.
Družinski nedeljski izleti, kakor so jih bile vajene obrtniške in delavske družine,
pri kmetih niso bili v navadi.
Kmetje so v gostilnah prebili veliko manj časa kot delavci.
Gostilničar, pojav in pomen
Po letu 1900 se je prebivalstvo obeh obravnavanih občin začelo spreminjati v ne-
kakšen konglomerat, sestavljen iz starejših naseljencev, povečini močnih kmetov,
in novejših, ki so bili bodisi delavci, nižji uradniki, obrtniki ali pa kmečki prolé-
tariat, priseljen od drugod.
Gostilničar je imel določeno vlogo med ljudmi, med katerimi je živel in bil od njih
odvisen. Ta vloga se je z novimi naseljenci in novim pojmovanjem skupnosti spre-
menila, kakor se je spremenil tudi sam poklic gostilničarja.
Na deželi je bilo včasih nujno, da je imel gostilničar poleg svoje obrti še večje
ali manjše posestvo, ki naj bi mu dajalo cenejši živež. Tudi pri naših raziskovanjih
so bivši lastniki gostiln, ki so imeli zraven še posestvo, povedali, da se jim zdi,
kako bi se brez domače zemlje ne mogli ukvarjati še z gostilno. V začetku
obravnavanega obdobja in še prej, torej nekako do začetka 20. stoletja, so bili
rodovi gostilničarjev v Zg. in deloma Sp. Šiški še trdno povezani z zemljo. Skoraj
vsi so imeli precejšnje kmetije. Gostilničarji s posestvom okrog leta 1900 so bili
tile: Bürger (Pri Černetu), Kavčič (Pri Svedraču), Matjan (pri Vodniku — Kamniti
mizi), Pavšič (Pri birtu), Keršič (Pri Oraš, kasneje Keršič), Knez (Pri Ančniku),
Tome (Pri raci). Tonih (Pri Kankret). Iz tega je izviral ugled gostilničarja pri
sosedih: zagotavljalo jim ga je mogočno posestvo z živino, gostilniško obrt pa
so imeli tako gostilničarji kot gosti za vzporedno dejavnost. Če se je začelo po-
sestvo drobiti, je to bil znak, da gre tudi z gostilno h koncu. Sicer pa je bilo v
Šiški nekaj primerov (dva ali trije), da je propad posestva povzročil alkohol.
Precej običajna povezava z gostilniško obrtjo so bile v tem času še nekatere
druge obrti in dejavnosti: mesarija, pekarna, trgovina z mešanim blagom, žganja-
rija, preprodaja živine. Vse te obrti in gostilna pa so še naprej lahko obstajale
78
Tanja Tomažič
Gostilničar Gregor Habjan in konjski mešetar, Somrak, slikana na dvorišču
gostilne, okrog lieta 1925
Ciani Gostilničarskega društva, sliikanj okrog leta 1930
V sestavi s posestvom. Ugled, ki ga je gostilničar užival med sosesko, ni bil
ugled njegovega gostilniškega poklica, ampak ugled, ki gre ljudem s premože- i
njem. Ekonomska podlaga, na kateri je z gostilno začel, je dala tudi podlago za
vrednotenje. Premoženje, ki si ga je bil ustvaril z gostilno, je pri sosedih, pri
sovaščanih navadno spominjalo na goljufijo. Sicer pa primerov, da bi si v Šiški i
gostilničarji z denarjem od gostilne kupovali zemljo, ni bilo. ^
Do konca prve vojske pa se je položaj spremenil: nekatere starejše šišenske;
gostilne so spremenile lastnike ali prišle v roke novih najemnikov. Novi gostilni-
čarji niso bili vsi iz Šiške, tudi njihov* poklic ni bil samo gostilničarski. Bili so ;
upokojenci iz drugih poklicev, obrtniki, ki so prenehali z obrtjo, ker ni bilo dela, ;
ali pa so prvotni poklic še naprej opravljali, v gostilni pa delali le ob prostem i
času. Po prvi vojski je bilo v Šiški le še nekaj gostilničarjev, ki so imeli kmetije, i
Pojavljati so se začeli gostilničarji, ki so opravljali poleg te obrti še druge]
poklice, kakršni bi bili v prejšnji generaciji skoraj nezdružljivi z gostilno: bili so '
Gostilne v Šiški        79
Železničarji, davkarji, žandarji. Zaradi pokojnine ali pa zaradi tega, ker so še
vedno opravljali redno službo, je bila koncesija izdana na ime žena ali sorodni-
kov, ki so v lokalu le pomagali.
S kakšnega poklicnega področja je prišel novi gostilničar (lastnik ali najemnik),
se je hitro razvedelo in zanimivo je, da so ljudje gostilničarja še vedno šteli
za tisto, kar je bil prej, četudi jim je kasneje stregel še deset ali dvajset let. Od
tu je izviral tudi pojav, ki smo ga omenili še prej: novi gostilničarji so si čestokrat
pridobili nove stalne obiskovalce z ljudmi in njihovimi znanci iz prvotnega
poklica.
S tem, ko gostilna ni bila več povezana z zemljo, se je spremenil tudi način
preskrbovanja z živili. Gostilničarji so postali vedno bolj odvisni od zunanjih
dobaviteljev. V starejših gostilnah so včasih kupovali samo pijačo in poglavitna
živila, živino so zredili doma. Pozneje pa so se nekateri celo po zelenjavo vozili
na ljubljanski trg.
Na gostilničarjevo pomembnost med ljudmi, s katerimi je živel, so nekdaj kazale
različne funkcije, ki jih je opravljal. Po letu 1900 je bil v Sp. Šiški za župana
gostilničar in mesar Josip SeidI, ta je bil v obravnavanem obdobju edini župan
s krčmarskim poklicem. Kolikor toliko redno pa so opravljali gostilničarji dolžnost
predsednikov prostovoljnih gasilskih društev. Pri tem so se med seboj menjavali,
na vsako mandatno dobo drugi, saj jih je bilo po številu kar precej. Prav tako
so bili predsedniki sokolskoga društva, sicer pa skoraj vedno vsaj občinski
odborniki. Vse naštete časti in dolžnosti so pripadale gostilničarjem z najtrdnejšo
gospodarsko podlago, predvsem lastnikom. Najemniki se do podobnih občinskih
ali društvenih položajev niso povzpeli.
Poklic je primora! gostilničarje, da so bili komunikativni in sprejemljivi za marsi-
kakšne novosti in spremembe. Če je bil lokal kolikor toliko znan širši okolici in
ne samo najbližjim sosedom, kmetom ali delavcem, se je gostilničar redno
srečaval z meščani in pobiral njihove vplive. Od tod je izviralo tudi skoraj
čaščenje tako imenovanih »boljših« gostov iz mesta; z njimi so si povečevali
ugled, jih celo skušali posnemati ali vsaj urejevati svoje gostilniške prostore po
njihovem okusu. Nekaj gostilničarjev s Celovške ceste — in po prvi vojski še
nekaj s Kosez — je skušalo celo v svojem privatnem življenju pokazati, da so
nekaj več od svojih sosedov in da poznajo meščanske manire: gospodinje so
se s hlapcem in s konji vozile po enkrat do dvakrat na teden na ljubljanski trg
po hrano, ob nedeljah pa sta se gostilničar in gostilničarka, zaradi dela vsak ob
svojem času, peljala k maši v eno od ljubljanskih cerkva, čeprav jima je bila
šišenska ali koseška cerkev skoraj pred durmi.
V nečem je bila večina gostilničarjev enaka: ko so otroci odrasli, so morali
delati v gostilni, le redke so poslali študirat. Največja ambicija staršev je bila,
da bi eden od otrok ostal v domači gostilni, drugi pa naj bi si izbrali gostilni-
čarske ali obrtniške ženine in neveste.
Pri vseh gostilnah je imela žena več opravka kot mož. Če pa so se tudi moški
pri hiši ukvarjali z gostilno, je bilo dobro ločeno med ženskimi in moškimi
opravili. Moško delo je bilo kletarstvo in sploh vse v zvezi s pijačo, od nakupa
do prodaje. Poleg tega so se možje ukvarjali tudi z nabavljanjem hrane, z računi,
z davki, z dolžniki in drugimi upravnimi posli. Le če je bila v gostilni posebna
gneča, so priskočili na pomoč pri natakanju pijače ali strežbi.
Če so bili pri hiši odraščajoči otroci, ki so pomagali v gostilni, so se prav tako
80       Tanja Tomažič
Gostliničarja Habjanova slikana z dalmatinskimi krošnjarji, stalnimi gosti,
posneto okrog »leta 1930
Del gostilne Pri Keršiču in Reininghausa, Frankcpanska ulica, posneto
Ista 1971
Gostilna Pri Moharju, Celovška cesta, posneto leta 1971
Gostilne v Šiški        81
ravnali po ženskih in moških delih: fantje v kleti in pri pijači, dekleta v kuhinji
in pri serviranju hrane.
Pa še en opravek je imel ponavadi hišni gospodar, četudi ni bil stalno v gostilni
in se je sicer ukvarjal s svojim poslom: ob večerih se je sprehodil po sobah in
se pozdravil z znanimi gosti. S »prisedanjem« se gostilničarke niso ukvarjale,
pač zavoljo pomanjkanja časa in ker to ni bilo v navadi. Gostilničarjem se je
zdelo, da je to najbolj neposreden stik z gosti, ki naj zagotovi domačnost, zaradi
katere bodo še obiskovali njegov lokal. Včasih je dal tudi za liter vina, največkrat
pevski družbi.
Notranja oprema in uporaba gostilniških prostorov
Po zunanjem izgledu so bile šišenske gostilne iz konca 19. stoletja kmečke pri-
tlične hiše, obdane z večjim ali manjšim številom gospodarskih poslopij. Šele
v začetku 20. stoletja so si nekateri lastniki na mestu starejšega poslopja sezi-
dali eno ali dvonadstropno hišo, v kateri so namenili pritličje za lokal. Take
radikalnejše spremembe so si privoščili v glavnem ob prometnejši in gosteje
zazidani Celovški cesti. Starejše hiše pa so urejali tako, da so z najmanjšimi
nebistvenimi spremembami v pritličju odprli lokal, stanovanjske prostore za dru-
žino in posle pa preselili na podstrešje. Tako je hiša tudi z novo funkcijo ohranila
staro razporeditev prostorov. Najenostavnejše so imele v pritličju le dva prostora
za gostilniško rabo: vežo in večjo sobo, »hišo«. Kuhinja in »kamra« sta služili
navadno za domače in za goste. Celo pogostnost uporabe »hiše« je bila odvisna
od prometa v gostilni. Nasploh je bilo število gostilniških prostorov zelo spre-
menljivo: z različnimi adaptacijami, prizidavami in prezidavami so v času večjega
obiska prostore pridobivali, če je promet padal, pa so jih spet začeli uporabljati
domači.
VEŽA, iz katere so vodila vrata v »hišo«, »kamro«, kuhinjo in klet, je bila
najenostavnejši gostilniški prostor. Opremljali so jo glede na njeno velikost. V
kot ob vhodnih vratih so postavili klopi z večjo ali manjšo mizo, ki je bila name-
njena slabše vrste gostom, zato so jo temu primerno imenovali »beraška miza«.
To ime se pojavlja v večini gostiln. Bolj figurativno imenovanje so poznali tam
(npr. pri Habjanovih), kjer so jo imenovali »apostolska miza«, ker je menda
imela prostora ravno za dvanajst ljudi. Dokler še niso uporabljali točilnih miz
(»šankov«), so v vežo postavljali po eno ali dve manjši mizici, kamor so odlagali
steklenice, ki so jih prinašali iz kleti, ali pa nanje polagali vedra z vodo za pomi-
vanje kozarcev. Če je bilo v veži še kaj prostora, so ga uporabili za kredenco
s steklenino. Veža je bila torej z vsem navedenim pohištvom le prostor za
odlaganje ter za berače in pijance. Mize niso bile tu nikdar pogrnjene. Celo
prehodni gostje, prevozniki, delavci, »šnopsarji«, ki so zapitek plačevali, so se
redkokdaj ustavljali v veži.
Ko so gostilničarji po prvi vojski začeli uporabljati točilne mize, so jih postavili
v vežo le, če je bila dovolj velika in če jim je primanjkovalo drugih prostorov.
»HIŠA«, ponekod imenovana »gostilna« ali »soba«, je bila najbolj obiskan gostil-
niški prostor. Pri manjših gostilnah, skoraj pri vseh šišenskih, razen ob Celovški
cesti, je bila vsaj do srede dvajsetih let tudi opremljena kot »hiša«. V kotu ob
vratih je stala lončena peč s klopjo, diagonalno od nje med obema oknoma miza
z leseno klopjo ob dveh stenah. Poleg tega, da je bilo v »hiši« postavljenih več
miz in stolov, se ponekod po opremi skoraj ni razlikovala od kmečke sobe. Ne-
6 — Slovenski etnograf ___
82       Tanja Tomažič
kateri so imeli v njej celo »mentrgo«, ki so jo po potrebi prenašali v kuhinjo pa
spet nazaj. Obvezen je bil tudi »bohkov kot«. Tipična gostilniška oprema so bili
obešalniki, po stenah ali stoječi, slike in ogledalo nasproti vrat. Pomemben in
nov kos pohištva je bila kredenca. Postavili so jo ob prazne stene, večinoma za
vhodnimi vrati. Rabila je za shranjevanje perila, porcelana, odlaganje steklenic
in posode. Ob preurejanju »hiše« so najprej odstranili lončeno peč, ki je zavze-
mala največ prostora. Običajno so jo nadomestili z manjšo lutzovo pečjo. S tem
so tudi pridobili nekaj prostora za točilno mizo. »Šank« je skoraj po pravilu
spadal v »hišo«. Starejše mize so bile okrogle. Navadno pa so poleg teh imeli
še eno daljšo ali dve krajši oglati, ki so stale ob klopeh. Do konca tridesetih let
pa so večinoma že vsi gostilničarji okrogle mize nadomestili z oglatimi, ker so
bile bolj pripravne in so se dale sestavljati, če je bilo potrebno. Dokaj dolgo se
je ohranila tudi klop ob obeh stenah nasproti vrat. Mize so pogrinjali ob delav-
nikih s pisanimi prti, ob nedeljah ali praznikih pa z belimi.
Kot smo že omenili, so uporabo prostorov prilagajali zdaj gostilniškim zdaj do-
mačim potrebam. Največkrat so domači po gostilnah, kjer je bilo manj prometa,
med tednom opoldne uporabljali »hišo« za jedilnico. Jedli so za mizo pod »boh-
kovim kotom«. V redkejših primerih so jo imeli celo za spalnico. (Pri Mirtu v
Kosezah).
Tudi »KAMRA« je imela podobno dvojno vlogo, če so jo spremenili v gostilniški
prostor. Pri Ančniku je npr. med tednom rabila otrokom za učilnico. Navadno je
bila zelo preprosto opremljena z dvema, največ tremi mizami, kredenco in večjimi
ali manjšimi omaricami, kjer so imeli spravljene še razne stvari za domačo rabo.
To sobo so imenovali »ekstracimer« ali »ta mala sob'ca«, lahko pa je imela še
posebno ime po kakšnih dodatkih, npr: lovska soba. Ker je bila namenjena t. i.
»boljšim« gostom, so bile mize stalno pokrite z belimi prti in okna opremljena
z zavesami. Sicer pa je veljalo: kolikor več so imeli v gostilni razpoložljivih sob,
toliko bolj stalna je bila njihova namembnost in poimenovanje.
Če ni bilo prostora v hiši, so čestokrat gradili prizidke ali pa adaptirali gospodar-
ska poslopja. To so v glavnem delali zato, da so si pridobili večje površine, t. i.
SALONE. Najbolj pogostna so bila ta dela v dvajsetih letih. Po letu 1930 pa so
opuščali v mnogih gostilnah še tiste dvorane, ki so jih bili zgradili. Tako so se
v gostilniški obrti kazala gospodarska nihanja med obema vojskama.
Oprema vseh teh dodatnih prostorov je bila podobna. Posebne sobe, »ekstra-
cimre«, so imele tudi manjše gostilne, salone pa so Imeli, kot že omenjeno, večji
lokali ob Celovški cesti. Posebno ugledno je bilo, če je bil v salonu postavljen
klavir, čeprav so ga redko uporabljali.
KUHINJA je bila namenjena izključno pripravi kuhanih jedil. Le če je dopuščal
prostor, so v njej pripravljali tudi mrzlo hrano. Mize za rezanje mesa, pripravljanje
narezkov in podobno so postavljali v shrambe ali dodatne manjše prostore.
Po pohištvu sodeč, ki je bilo res najnujnejše (zidan štedilnik, pulti za pripravo
hrane, zaboj za kurjavo, največ ena miza, redkeje kredenca, po napeljavi vodo-
voda še vodovodni lijak), kuhinje niso nikoli uporabljali kot jedilni prostor za
domače ali posle. Dokler niso imeli napeljanega vodovoda, so postavljali mizice
in police z vedri za pomivanje posode v kuhinjo ali pa v vežo ali shrambo.
Pohištvo so redko menjavali, vsak večji nakup ali zamenjava sta bila namenjena
vsaj za deset ali več let. Vso steklenino, porcelan, pribor in perilo (prte, prtičke,
brisače) so imeli spravljene v gostilniških sobah, boljše v »ekstracimrih« in
»salonih«, običajnejše pa v »gostilni«. Lonci, sklede in ostala kuhinjska oprema
Gostilne v Šiški        83
je navadno visela v kuhinji po stenah ali pa so jo pospravili po policah. Za boljše
goste so pri mnogih gostilnah uporabljali kar posodo iz gostilničarkine bale.
Domača In najeta delovna sila v gostilnah
V primerjavi z drugimi obrtmi je gostilniška zaposlovala razmeroma malo redno
nastavljenih delavcev. V manjših lokalih, kakršni so bili večinoma v Šiški, so vsa
dela opravljali člani družine, starši in otroci. Le če je bila družina maloštevilna
ali če so bili otroci še premajhni, so si pomagali z najeto delovno silo, stalno
ali občasno. Občasno pomoč so najemale v obravnavanem času skoraj vse ši-
šenske gostilne, stalno pa le nekaj večjih lokalov. Promet med tednom je bil
namreč tako malenkosten oziroma tako razporejen po dnevnem času, da so ga
zmogli domači. Ob nedeljah, praznikih in večjih prireditvah pa je bilo treba najeti
honorarno pomoč.
Pri zaposlovanju natakaric, kuharic in deklet za pomoč v kuhinji in drugih hišnih
opravilih so se šišenski gostilničarji zelo redko obračali na poklicne posredo-
valnice v Ljubljani. Prav tako niso iskali uslužbencev v gostilničarski zadrugi, kjer
je obstajala priložnostna posredovalnica do približno tridesetega leta, ko so
ustanovili sindikat gostinskih delavcev. Gostilničarji so najraje zaposlovali bližnje
ali daljne sorodnice z dežele, najmanj pa so želeli imeti opravka z dekleti iz
mesta. Če se je bil gostilničar priselil od drugod, si je delovno silo najraje pri-
skrbel iz domačega kraja.
Ni bilo v navadi, da bi imeli poročene uslužbenke. Redki so bili tudi tisti, ki so
napravili izjemo pri dekletih z nezakonskimi otroki. V službi so bile toliko časa,
dokler se niso poročile. Vse to je veljalo tudi za sorodnice.
Delovni čas natakaric je trajal praktično ves dan z redkimi prostimi urami, še
redkeje z dnevi, ki so jih uravnavali po prometu v lokalu. Ker so stanovale v isti
hiši, kjer je bila gostilna, so bile lahko tudi vedno na razpolago. Najemali so zelo
mlada dekleta; to velja za sorodnice, ki so jih lahko po svoje izučili in si bili
gotovi, da bodo tudi dlje časa ostale pri hiši.
Pred prvo vojsko so imele natakarice zastonj stanovanje in hrano, plače pa niso
dobivale, ostal jim je le denar od napitnin. Ti dohodki kljub vsemu niso bili tako
slabi, saj si je marsikatera iz prihranjenega denarja nakupila dokajšnjo balo, ali
celo začela gostilno na svoje. Okrog leta 1930 pa so imela dekleta približno po
200 do 300 dinarjev plače poleg stanovanja in hrane. Menda so gostilničarji ra-
čunali, da njihove natakarice niso mesečno nikoli zaslužile manj kot 500 dinarjev
skupaj z napitnino.
S honorarnim delom, streženjem, kuhanjem in drugimi deli v gostilni so se
ukvarjale ženske iz Šiške. Ni bilo nujno, da so bile kvalificirane za tako delo,
čeprav so nekatere bile nekdanje natakarice ali kuharice. Mnoge med njimi so
bile redno zaposlene v ljubljanski tobačni tovarni. Denar od honorarnega dela
je pomagal vzdrževati družino. Takemu delu so rekli »pedenunga«, da »gredo
pedenat«. V letih med vojskama je bil to zelo reden zaslužek. Plačane so bile
z denarjem in s hrano, ki so jo nosile domov.
Dosti manj pomembna in redkejša so bila druga priložnostna dela v gostilnah. To
je bilo delo peric, mesarjev in muzikantov. En dan v tednu je bil namenjen
pranju. Poleg poklicnih peric, ki so bile doma iz Šiške, so pomagale domače
ženske. Skoraj do druge vojske je vsa Šiška prala v potoku pod Šišenskim hribom,
kjer je bilo več perišč, »na kaši«, »v kotlu«. Perice so bile za delo plačane v
6*
84       Tanja Tomažič
denarju, zraven pa so dobile še celodnevno hrano, ki je vključevala tudi precejš-
no mero vina ali žganih pijač.
Že pred prvo vojsko in po njej sta klala prašiče pri šišenskih kmetih in gostilni-
čarjih dva priučena mesarja nekje spod Šmarne gore. Plačana sta bila od zaklane
živine v denarju in v mesu. Čeprav je bilo v Šiški pred vojsko 20 mesarjev, med
obema vojskama pa še 14/ so gostilničarji in drugi najemali le priučene mesarje.
Muzikanti, največkrat harmonikarji, so bili menda edini, ki so se hodili kar sami
ponujat po gostilnah. Samo ena gostilna je imela svojega. To je bil slepi pianist
pri Škandru, do srede dvajsetih let. Godcev gostilničarjem ni bilo treba plačevati,
dobili so zastonj pijačo, denar pa so nabrali od gostov. Menda so v Šiško prav
tako hodili harmonikarji iz vasi pod Šmarno goro.
Seznam gostiln, omenjenih v sestavku
Celovška cesta
1. Pri Pogačniku, lastnik je bil doma iz gostilne Pri Vodniku na Vodnikovi cesti. Po letu
1930 je postal najemnik Karel Cigler, p. d. Fervanov Korl. Gostilna je prenehala že pred
začetkom druge svetovne vojske. Današnja številka 34.
2. Pri Oroš ali Pri Keršič. Pri Oroš je bila že pred 1900, od 1899 pa last Keršiča, ki se je
poročil z Oroševo hčerko. Po smrti lastnice Keršičeve več lastnikov. Po drugi vojski je
gostilna odprta kot družbeni-obrat. Današnja številka 36 ali Frankopanska 1.
3. Reininghaus v Frankopanski ulici. Kot gostilna graške pivovarne je bila odprta že pred
1900. Po prvi vojski lastnik Valjavec, drugi lastnik Batic, tretji Berta Oset-Zupanova.
Gostilno so zaprli že pred začetkom druge vojske. Današnja številka Frankopanska 3.
4. Pri Vodniku, kasneje Pri Habjanu. Prvi lastnik daljni sorodnik V. Vodnika, kasnejši
lastnik Knez, najemnik od 1906 Gregor Habjan. Gostilno so zaprli po drugi vojski. Današnja
številka 41.
5. Pri Favajevemu Korinu, od okrog 1930 najemnik Karel Favaj, zaprto 1943. Današnja
številka 44.
6. Pri Kočarju, vogal Gasilske in Celovške, lastnik hiše Stele, najemnica med vojskama
Jerebova, gostilna je bila zaprta že pred začetkom druge vojske, hiša pa podrta v šest-
desetih letih.
7. Pri Florjanu ali Pri Dolfetu, vogal Majcnove in Celovške ceste, odprta že pred prvo
vojsko, med vojskama lastnik Hostnik, zaprta pred začetkom druge vojske, hiša podrta v
šestdesetih letih.
8. Pri Ančniku, lastnik Knez, prvi najemnik Burja, kasneje še drugi najemniki do leta 1943,
ko so gostilno zaprli. Današnja številka 61.
9. Pri kozlu, kasneje Pri Seidlu, gostilna še pred 1900 do približno 1933. Današnja številka
63.
10. Pri raci, prvi lastnik Tome, še pred 1900, kasneje Kačič, gostilno so zaprli po drugi
vojski. Hiša podrta v začetku sedemdesetih let.
11. Pri Moharju ali Pri Korinu, kasneje Pri Markotu. Prvi lastnik Mohar, kasneje Grgič iz
Dalmacije. Gostilno so zaprli pred začetkom druge vojske. Hiša podrta v šestdesetih letih.
12. Pri Kankret, lastnik Tonih od leta 1901, kasneje Škander, gostilno so zaprli po drugi
vojski. Hiša delno podrta v šestdesetih letih, današnja številka 79.
13. Pri Sterni ali Pri zvezdi, gostilna odprta do leta 1922, ko se lastnik odseli na Jerico.
Današnja številka 72.
' Po podatku bivšega mesarja Alojza Brecelnika.
Gostilne v Šiški        85
14. Kavarna »drek«, nastala iz Ivačičevega vinotoča, po prvi vojski jo je odprl Brandt,
zaprta že pred začetkom druge vojske. Hiša podrta v šestedesetih letih.
15. Pri Teličarju, odprta okrog 1900, pred prvo vojsko že zaprta. Današnja številka 74.
16. Hotel Vega ali Pri Vegatu, lastnik neki Maver jo je imel odprto le zelo kratek čas po
prvi vojski. Današnja številka 90.
17. Pri Čonžku, kasneje Pri Kovaču ali Pri kmetu. Prvi lastnik Čonžek, drugi Šetina, tretji
Kmet, gostilna je bila odprta do približno 1947. Hiša podrta v začetku sedemdesetih let.
18. Pri Kosu, prvi lastnik pred prvo vojsko Kos, drugi lastnik Baher, tretji lastnik njegova
druga žena. Po drugi vojski je Imela Baherjeva gostilno v najemu pod imenom Majolika.
Ta Majolika se je v začetku šestdesetih let, ko so podrli hišo ob Celovški cesti, preselila y
hišo druge Weissove gostilne na Vodnikovi cesti. Tam je še danes pod tem imenom kot
družbeni obrat.
19. Pri Kavčiču, na vogalu Šišenske In Celovške, podrta v šestdesetih letih, lastnik Miha
Kavčič od 1925 do 1949.
20. Pri slepem Janezu, lastnik med obema vojskama Šušteršič, sicer pa je bila ta gostilna
odprta že pred 1900, danes kot družbeni obrat. Današnja številka 264.
Severovzhodni del, proti železnici
Gasilska ulica
1. Pri Večaj, kasneje Pri Grčar, odprta že pred prvo vojsko, zaprta približno 1935.
2. Pri Belec, odprta že pred 1900 do približno 1930.
Jernejeva ulica (današnja Milana Majcna)
3. Pri Šllbarju, gostilna že okrog 1900, prvi lastnik Kordin, drugI najemnik Šlibar, tretji
najemnik Ferfilja, četrti najemnik spet šlibar. Gostilna zaprta pred drugo vojsko.
Cernetova ulica
4. Gostilna Jadran, lastnik Šušelj, od 1937 do 1945.
5. Pri Valjavcu, lastnik Valjavec, ki je imel prej v najemu Reininghaus, gostilna odprta le :
nekaj let med vojskama.
Medvedova ulica
6. Pri Celarcu, gostilna odprta že pred 1900, prvi lastnik Celare, drugI lastnik Lah. Po
drugi vojski buffet Primorje, še danes odprto.
7. Pri Favaj, pri šišenskem kolodvoru, prva lastnica Marija Favaj, drugI najemnik Karhne. '
Odprto kratek čas med vojskama.
8. Pri Favaj, druga gostilna Marije Favaj, odprto zelo kratek čas po letu 1926. j
Kavškova ulica
9. Pri Belič, lastnik Belič jo je odprl po prvi vojski, po drugi vojski buffet Pri rampi, še
odprto.
Knezova ulica ;
10. Pri Nikotu, Niko Maglaj lastnik po prvi vojski, po drugI vojski poslovodja v družbenem i
obratu. Gostilna je še vedno odprta. i
Vodnikova cesta
1. Pod smreko, gostilna zaprta že pred prvo vojsko.
2. Pri Anžok, kasneje Pri Lasan. Gostilna odprta že pred prvo vojsko in zaprta po koncu
druge. Hiša podrta v začetku sedemdesetih let.
86       Tanja Tomažič
3. Pri tanovem Anžok. Anžokova hčerka, poročena Novak, je naredila čez cesto nasproti
Anžoka novo hišo, kjer je bila med vojskama zelo kratek čas gostilna. Hiša podrta v
šestdesetih letih.
4. Pri Štepicu, lastnik Štepic, gostilna odprta od okrog 1900 do druge vojske. Današnja
številka Tržna 6.
5. Pri Maleziju ali Pri Drajerju. Prvi lastnik Malezi še pred 1900, drugi lastnik Weiss, ki
se iz stare hiše, zdaj že podrte, preseli v novo, nasproti, kamor so v šestdesetih letih
preselili gostilno Majoliko.
6. Pri Zibertu, prvi lastnik 2ibert, drugi Grošelj. Gostilna je bila odprta med vojskama.
7. Pri Matjanu ali Pri kamniti mizi, odprto do okrog 1930.
8. Pri Zajcu, lastnik Zaje, odprto krajši čas med vojskama.
9. Pri birtu, prvi lastnik Pavšič, drugi najemnik Klanšičar do srede tridesetih let.
10. Pri Mirtu, lastnik Pogačar, odprto med vojskama, po koncu druge vojske vinotoč,
družbeni obrat.
Šišenska cesta
1. Pri Cernetu, odprta pred 1900, do okrog 1930 lastnik Burgar, drugi lastnik Martine do
nacionalizacije, kasneje do začetka sedemdesetih let gostilna Triglav, sedaj disco klub.
2. Pri Carman, kasneje Pri Kositu, odprta po letu 1920, zaprta po letu 1947.
Podutiška cesta
1. Pri Svedraču, prvi lastnik Miha Kavčič od leta 1879, kasneje več najemnikov in lastnikov,
zaprta že pred začetkom druge vojske.
2. Pri Zrimšku, več lastnikov in najemnikov, zaprta že pred začetkom druge vojske.      ,
Zusammenfassung
Gaststätten in Šiška
von etwa 1900 bis zum Beginn des II. Weltkriegs
Der Aufsatz befaßt sich mit Gaststätten und Gaststättengewerbe In Šiška, einem der
Ljubijanaer Vororte, vom Ende des 19. Jahrhunderts bis zum II. Weltkrieg. Dieser Vorort
wurde zu Beginn des genannten Zeitabschnitts noch als dörfliches Hinterland der Stadt
verstanden. Mit wachsender Industrie und steigender Zuwanderungszahl schloß er sich
nach dem I. Weltkrieg allmählich der Stadt an. Ein völlig urbanisierter Teil LjubIjanas
wurde er erst nach dem 11. Weltkrieg.
Zu Jahrhundertwende klang die Zeit der Fuhrleute allmählich aus, immer mehr Frachten
aus Richtung Gorenjsko wurden von der Eisenbahn übernommen. Einige ältere Gaststätten,
die noch aus der 1. Hälfte des 19. Jahrhunderts stammten und an der Hauptstraße nach
Gorenjsko standen, also an dem Weg von Ljubljana nach Norden, hielten sich jedoch noch
immer am Leben, vor allem durch Bauern, Viehhändler und Fuhrleute. Ähnliche Gaststätten
gab es an den Parallelstraßen von lokaler Bedeutung, auf denen Ziegelsteine aus den
Ziegeleien und Kies aus den benachbarten Kiesgruben transportiert wurden.
Im hier behandelten Zeitabschnitt kannte man in Šiška hinsichtlich der Besuchermehrheit
Gaststätten für Baueren, Fuhrleute, Arbeiter, so wie halbbürgerliche Gaststätten; die Zahl
der Gaststätten änderte sich in dieser Zeit mehrfach.
Ende des 19. Jahrhunderts waren die Gastwirte gezwungen, sich an Gäste aus der Stadt
zu wenden, denn an den einheimischen Besuchern und den immer selteneren Reisenden
verdienten sie nicht genug. In den Gaststätten gab es samstags und sonntags Tanz, der
vornehmlich von den Soldaten aus Ljubljana besucht wurde. Ebenfalls bemühten sich zu
Gostilne v Šiški        87
der Zeit die meisten Gastwirte, mögliclist viele Gäste aus der Stadt heranzuziehen. Zu
diesem Zweck wurde das Innere der Lokale umgestaltet und für ein reicheres Speisenan-
gebot gesorgt. Die Qualität der Gaststätte wurde sowohl bei Inhabern als auch Einheimi-
schen, auch bei Nachbarn, die das Lokal nicht besuchten, nach der Anzahl und dem
Beruf der Gäste während der Woche bewertet. Als sich mit den Jahren der Unterschied
zwischen der Stadt und den Randbezirken zu verwischen begann, schwand zugleich auch
der Unterschied zwischen dem einheimischen (dörflichen) und dem städtischen (Ljublja-
naer) Besucher.
Bis zu Beginn der 20er Jahre blieb die Zahl der Gaststätten im großen und ganzen
unverändert. Die Inhaber versuchten, die Städter an der Hauptstraße heranzuziehen, aus
den Seitenstraßen kamen die einheimischen Gäste, zuerst Bauern und Gewerbetreibende,
später mit der Veränderung der Einwohnerstruktur — immer mehr auch Arbeiter.
Die erste Erscheinung, die zu Beginn der zwanziger Jahre auf schwierigere wirtschaftliche
Verhältnisse hinwies, war der häufigere Wechsel der Inhaber oder Pächter. Nach statischen
Daten gab es 1922 in Slowenien 5604 gastwirtschaftliche Betriebe, 1932 : 6004, 1937 bereits
6228. Trotz der wirtschaftlichen Rezession der frühen dreißiger Jahre gab es also mehr
neue Gaststätten. Kleinere, den heutigen Buffets ähnliche Lokale entstanden, deren Inhaber
oder Pächter außerordentlich rasch wechselten. Die Zeit, zu der meherere Generationen
die selbe Gaststätte kannten, war vorbei, denn durch Erwerb der Gaststättenkonzession
suchten Leute neue Existenzmöglichkeiten, weil sie keine andere Arbelt bekommen konn-
ten, oder weil ihr Verdienst durch den Grundberuf nicht ausreichte. Zu einer wesentlichen
Veränderung der Zahl der gastwirtschaftlichen Betriebe kam es erst nacht dem II. Welt-
krieg, als die Mehrheit der privatwirtschaftlichen Gaststätten geschlossen, eine kleinere
Anzahl aber verstaatlicht wurde.
Was das Treiben in den Gaststätten anbetrifft, so behandelt der Aufsatz gesellschaftliche
Veranstaltungen, die dem Charakter nach mit jahreszeitlichen Brächen, kirchlichen Feier-
tagen oder verschiedenen Vereinen im Zusammenhang standen und sich fast regelmäßig
in Gaststättenräumen oder-gärten absteielten. Die bekanntesten waren: Kirchweihen, Fasch-
ingsfeste, Feuerwehrfeste, Veranstaltungen des Siškaer Lesevereins, Auftritte der Sport-
vereine und noch einige andere Veranstaltungen oder Vorstellungen anderer Šiškaer
Vereine. Von all diesen Vergnügungen und Veranstaltungen hatten die Gastwirte den
größten Gewinn. Den Löwenanteil aller Vereinsveranstaltungen fiel den Lokalen an der
Hauptstraße zu. Nach 1930 änderte sich mit den sozialen Strukturveränderungen und dem
immer größeren Zuwandererstrom auch die Vorstellung von Geselligkeit. Die Bewohner
fühlten sich nicht mehr so sehr miteinander verbunden, und Veranstaltungen, bei denen
sich alle kannten, wurden immer seltener.
Interessant für diese Untersuchungen waren auch die sogenannten ständigen Gesellschaf-
ten in den Gaststätten, Stammtische, die dem Lokal Farbe gaben und durch die die
Gaststätte bekannt wurde. Es gab recht unterschiedliche Ursachen für deren Entstehen.
Manchmal war das der Nebenberuf oder das Steckenpferd des Gastwirts selbst, dann
versuchte er, seine Berufskollegen oder Gäste mit gleichen Neigungen heranzuziehen. Am
meisten jedoch warb er um Gäste, indem eine Kege oder Bocciabahn angelegt wurde,
Kartenspiel oder Singvorstellungen zugelassen oder gar gefördert wurden. Am meisten
wurden in der ganzen angeführten Zeit Lokale geschätzt, wo sich Gäste aus der Stadt sich
zum jour fix trafen.
In den Randbezirken von Šiška kannte man Lokale für Straßenbahner, Brauereiarbeiter,
Steinbrucharbeiter, Einsenbahner, für Zugewanderte aus dem Küstenland u. ä. Der Gast-
wirt spielte eine besondere Rolle bei den Leuten, unter denen er lebte und von denen er
abhängig war. Ungefähr bis zum Beginn des 20. Jahrhunderts war die Gastwirtsgeneration
in Šiška noch fest mit dem Bauernstand verbunden, sehr oft gab es Verbindungen des
gastwirtschaftlichen Gewerbes mit Fleischerei-, Bäckerei-, Schnapsbrennereibetrieb, Ge-
mischtwaren oder Viehhandel. Das Ansehen, das der Gastwirt in seiner Nachbarschaft
genoß, war nicht das Ansehen seines gastwirtschtftlichen Berufs, sondern das eines,
88       Tanja Tomažič
Besitzers. Aufgrund dieses Ansehens fielen ihm auch verschiedene Funktionen zu (Bürger-
meister, Vorsitzender des Feuerwehrvereins u. ä.). Mit der Generation, die nach dem
ersten Weltkrieg folgte, änderte sich die Lage — mit der Gastwirtschaft begannen sich
auch Personen zu befassen, die ihren ursprünglichen Beruf bereits ausübten, ihn aber
aus Mangel an Arbeitsplätzen später aufgeben mußten, oder die bereits Rentner waren.
Ein derartiger Gastwirt wurde nie als solcher angesehen, sondern immer mit seinem frü-
heren Beruf identifeziert.
Dem Äußeren nach waren die Šiškaer Gaststätten vom Ende des 19. Jahrhunderts
erdgeschossige Bauernhäuser, die von einer größeren oder kleineren Anzahl von Wirt-
schaftsgebäuden umgeben waren. Erst Anfang der zwanziger Jahre haben sich einige
Eingentümer anstelle des älteren Gebäudes ein ein- oder zweistöckiges Haus errichtet
(auch das Erdbeben von 1895 hat etwas dazu beigetragen), indem das Erdgeschoß für
das Lokal bestimmt war. Solche in gewisser Hinsicht radikale Veränderungen konnte man
sich hauptsächlich an der verkehrsreichen und dichter bebauten Hauptstraße nach Gorenj-
sko leisten. Ältere Häuser wurden so umgebaut, daß man durch möglichst kleine, unwesent-
liche Veränderungen ein Lokal im Erdgeschoß eröffnete, während die Wohnräume für
Familie und Bedienstete auf den Dachboden verlegt wurden. So hat das Haus auch bei
seiner neuen Funktion die alte Raumeinteilung beibehalten. Die einfachsten Häuser hatten
im Erdgeschoß nur zwei Räume für den Gaststättenbetrieb: die Diele und das größere
Zimmer. Die Küche und die Kammer wurden von den Hausbewohnern und Gästen benutzt.
Im allgemeinen war die Zahl der Gasträume sehr unterschiedlich: gab es mehr Betrieb,
wurden durch verschiedene Adaptionen und Umbauten neue Räume gewonnen, gab es
wenig Gäste, wurden die Räume wieder von den Hausbewohnern benutzt. Schon die
Einrichtung der Räume verriet, für welche Schicht von Gästen sie bestimmt war. Solange
man noch keine Theken kannte, war die Diele für Gäste der untersten sozialen Schicht
vorgesehen, am langen Tisch mit Holzbänken wurde den einfacheren Fuhrleuten aber auch
den Bettlern serviert. Später siedelten sich diese Gäste im großen Zimmer an, das mit
Theke und einigen ungedeckten Tischen eingerichtet wurde. Andere Zimmer wurden nur
gelegentlich benutzt, und man richtete sie für bessere Gesellschaften auch sorgfältiger
ein. Im übrigen wurden Möbel selten gewechselt, jeder größere Ankauf oder Tauschhandel
wurde für mindestens 10 Jahre bestimmt. Geschirr, Porzellan, Gläser wurden nach und
nach angeschafft und nachgekauft, für bessere Gäste wurde manchmal sogar die Mitgift
der Wirtin herausgegeben.
Im Vergleich mit anderen Gewerben beschäftigte das Gaststättengewerbe verhältnismäßig
wenig ständiges Personal. In kleineren Lokalen, wie sie in Šiška am häufigsten waren,
wurden alle Arbeiten durch Familienmitglieder, die Eltern und die Kinder, versehen. Nur
wenn die Familie klein war oder die Kinder moch nicht herangeachsen waren, half man
sich ständig oder zeitweilig mit gedungenen Arbeitskräften aus. Die Kellnerinnen wurden
meist auf dem Lande angeworben, nicht in Šiška oder Ljubljana. Das waren regelrecht
angestellte Mädchen. Tagelohnarbeiten, Bedienung, Kochen und alle anderen Arbeiten
blieben Frauen aus Šiška vorbehalten.