U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2032017 - πtevilka 4 - letnik XXV 1Simon Colnar, 2Vlado Dimovski, 3Marko Colnar 1,2Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana 3Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Masarykova cesta 16, 1000 Ljubljana simon.colnar@ef.uni-lj.si; vlado.dimovski@ef.uni-lj.si; marko.colnar@gov.si Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije Izvleček Delovanja javne uprave v Republiki Sloveniji si ne moremo zamisliti brez informatike in informatizacije, trenutno pa delovanje infor- matike v javni upravi v Republiki Sloveniji ni dovolj dobro analizirano, saj nimamo niti celovite strategije državne informatike, in ni dovolj učinkovito, saj je informatika v državni upravi obvladovana in upravljana slabo. Ni posnetka stanja obstoječih procesov, ključni informacijski sistemi so stari, posamezni projekti imajo učinke, manjše od pričakovanj. Z razvojem sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ima javna uprava danes na voljo veliko možnosti za kreiranje, shranje- vanje in pridobivanje ter prenos in uporabo tudi na področju znanja. Informacijsko-komunikacijska tehnologija omogoča, da je znanje dostopno velikemu številu uporabnikov kadar koli in v različnih multimedijskih oblikah. Znanje v javni upravi je danes lahko konkurenč- na prednost, vendar informacijsko-komunikacijska tehnologija sama ne more zagotoviti samodejnega pretoka znanja med zaposleni- mi, kar posledično pomeni, da je v javni upravi pomembna vloga upravljanja znanja. V prispevku so prikazane slabosti delovanja javne uprave Republike Slovenije in nakazana rešitev, kako bi s povezovanjem posameznih področij, kot sta upravljanje in informatika, prispevali k uspešnejšemu uresničevanju skupnega cilja javne uprave, ki se odraža v hi- trem, učinkovitem in prijaznem servisu za državljane in podjetja. Ključne besede: upravljanje znanja, javna uprava, informatika, informacijsko-komunikacijska tehnologija, model znanja. Abstract Implementation of a knowledge management model in the public administration of the Republic of Slovenia The functioning of the public administration in the Republic of Slovenia cannot even be imagined without informatics and informati- zation. However, authors currently agree that the functioning of informatics in the public administration in the Republic of Slovenia today is not analyzed sufficiently as we do not even possess a comprehensive national informatics strategy nor is it effective enou- gh as informatics in the public administration is managed poorly. There is no snapshot of current processes, key information sy- stems are old and the impacts of individual projects have been lower than expected. With the development of modern information-communication technologies, public administration today has the opportunity for the creation, storage and acquisition, transfer and application of knowledge. Information-communication technology provides accessible knowledge to many users at any given time and in various multimedia formats. Knowledge in public administration today can be a competitive advantage, but information-communication technology alone cannot provide an automatic flow of knowledge between employees, which means that the role of knowledge management in public administration is important. This paper highlights some of the public administration’s weaknesses and emphasizes the benefits of interconnecting different indi- vidual areas such as management and informatics, which would contribute to the successful realization of the common goal of public administration: a fast, efficient, and friendly service for citizens and legal entities. Keywords: knowledge management, public administration, informatics, information-communication technology, knowledge model. 1 UVOD Najprej opredelimo, kaj je državna in kaj je javna uprava v Republiki Sloveniji. Državna uprava v Republiki Sloveniji obse- ga vlado, ki je najvišji organ državne uprave, vladne službe in ministrstva z organi v sestavi ter upravnimi enotami (Silič idr., 2001, str. 153). Državna uprava je zgodovinsko gledano naj- starejši del javne uprave. Drugi deli so se razvili s političnim razvojem v smeri decentralizacije (lokalna samouprava) in z STROKOVNI PRISPEVKI U P O R A B N A I N F O R M A T I K A204 2017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije razvojem servisne vloge države (javne službe) (Virant, 1998, str. 63). Javna uprava je sestavljena iz štirih področij: državne uprave, ki je centralni teritorialni upravni sistem in instru- ment države za izvajanje njenih prvenstveno oblastnih funkcij, s katerimi pravno ureja odnose v družbi, lokalne samouprave, ki neposredno temelji na lokalni skupnosti in pomeni lokalni teritorialni upravni sistem, javnih služb, ki zagotavljajo javne dobrine in javne storitve, ki so nujno potrebne za delovanje družbenega sistema, ni pa jih mogoče zagotoviti prek tržnega sistema, ter javnega sektorja, v katerega spada vse, kar je v državni lasti (Šmidovnik, 1985). Kriza, ki se je v Republiki Sloveniji začela leta 2009, je razkrila številne organizacijske neoptimalnosti in neu- činkovitost javne uprave (OECD, 2015). Podatki Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (v nadaljevanju UMAR) (2017) kažejo, da se rast bruto domačega proizvoda in število brezposelnih v Republiki Sloveniji počasi približujeta številkam pred krizo leta 2009. V letu 2016 smo ugotovili 3,6-odstotno rast bruto domačega proizvoda, za leto 2017 predvi- devamo 3,2-odstotno rast bruto domačega proizvoda, v letu 2008 pa je bila rast bruto domačega proizvoda enaka 3,7 odstotka. Registrirana stopnja brezposelno- sti, ugotovljena leta 2016, je bila 9,7 odstotka, za leto 2017 se napoveduje izboljšanje, in sicer 9,1-odstotna registrirana stopnja brezposelnosti, medtem ko je bilo leta 2008 6,7 odstotka registriranih brezposelnih oseb. Podatki UMAR prikazujejo postopno okrevanje slo- venskega gospodarstva in so podlaga za zmerni opti- mizem glede prihodnjega razvoja Republike Slovenije, ob tem pa velja, da organizacijskih neoptimalnosti in neučinkovitosti v javni upravi nismo uspeli odpraviti, tako da imamo enega najslabše delujočih javnih sek- torjev v evrskem območju. Evropska centralna banka je za izhodišče svojega izračuna uporabila podatke Svetovne banke o kazalnikih upravljanja, in sicer po- vzame ocene učinkovitosti javne uprave, kakovosti regulatornega (zakonodajnega) okvira, učinkovitosti pravosodja in odpravljanja korupcije. Analiza kaže, da imajo slabše delujoč javni sektor na Slovaškem, v Italiji in Grčiji. Slika 1 prikazuje indeks učinkovitosti javnega sektorja po državah oziroma območjih. Pri tem ni težava zgolj uvrstitev Republike Slove- nije, temveč zaostanek, ki od leta 2010 vztrajno nara- šča. V segmentu učinkovitosti javne uprave ocenjujejo neodvisnost javnih ustanov1 od političnih pritiskov, kakovost javnih storitev,2 pa tudi učinkovitost vlad- nih ukrepov in kredibilnost javnih ustanov. Rezultati kažejo, da so razmere v javni upravi v Republiki Slo- veniji slabše kot leta 2010 (Lipnik, 2016). Potrebe po izboljšanju stanja so se v letu 2015 zavedeli tudi na mi- nistrstvu za javno upravo in so kot poskus odgovora na obstoječe stanje pripravili strategijo razvoja javne uprave 2015–2020, pri čemer so temeljni cilji usmerjeni predvsem v kakovost in učinkovitost ter transparent- nost in odgovornost javne uprave. Na ministrstvu so ugotovili, da na nujnost razvoja in posodobitve javne uprave kaže uvrstitev Republike Slovenije na medna- rodnih lestvicah konkurenčnosti (kot npr. lestvica Do- ing Business, ki jo pripravlja Svetovna banka), ki je iz leta v leto slabša (Ministrstvo za javno upravo, 2015). Subashini, Rita in Vivek (2012) prepoznajo infor- macijsko-komunikacijske tehnologije kot tehnologije, ki olajšajo izmenjavo znanja in informacij ter imajo pomembno vlogo pri pobudah, povezanih z uprav- 1 Organizacije, ki opravljajo javne funkcije, izvajajo upravno-politični proces in zagotavljajo javne službe oz. javne storitve. 2 Predstavljajo servisni del javnega sektorja in zadovoljujejo javne potrebe. Slika 1: Prikaz indeksa učinkovitosti javnega sektorja po državah (Lipnik, 2016) U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2052017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije ljanjem znanja. Razvoj sodobnih informacijsko-ko- munikacijskih tehnologij ponuja javni upravi v Repu- bliki Sloveniji veliko možnosti kreiranja, shranjevanja in pridobivanja, prenosa in uporabe v praksi na po- dročju znanja in informacij. Informacijsko-komuni- kacijska tehnologija omogoča, da je znanje dostopno velikemu številu uporabnikov in v različnih multi- medijskih oblikah. Znanje v javni upravi Republike Slovenije je lahko konkurenčna prednost, vendar so avtorji Colnar, Dimovski in Colnar (2017) v bazi podatkov Web of Knowledge za obdobje 2007–2016 našli samo devetnajst znanstvenih objav, ki so pove- zane z upravljanjem znanja v javni upravi Republike Slovenije in prikazujejo, da v praksi na tem področju ni tako. Podrobnejša analiza devetnajstih znanstvenih objav nam pokaže, da večina izmed objav ni pove- zana s pojmi, kot so učinkovitost, produktivnost ali inovativnost javnega sektorja, kar je glavna dodana vrednost implementacije upravljanja znanja. Sedem od devetnajstih znanstvenih objav se dotika tematike informacijsko-komunikacijske tehnologije, pri čemer je treba poudariti, da se je z leti okrepilo zavedanje, da je upravljanje znanja precej manj povezano s samo tehnologijo kot z ljudmi in socialnimi strukturami (Mischen, 2015). Na podlagi raziskave avtorji ugo- tavljamo, da obstaja vrzel pri znanstvenih objavah na pomembnih področjih upravljanja znanja, ki se osredinjajo na ljudi, organizacijsko kulturo in social- ne strukture in ki spodbujajo napredek na področjih produktivnosti, učinkovitosti ter inovativnosti javne- ga sektorja in pomenijo zanimiva področja za prihod- nje raziskave. Informacijsko-komunikacijska tehno- logija sama po sebi ne more zagotoviti samodejnega pretoka znanja med zaposlenimi, kar pomeni, da je v javni upravi pomembna vloga upravljanja znanja. S povezovanjem upravljanja znanja in informatike bi prispevali tudi k uresničevanju skupnega cilja javne uprave, ki se odrazi v hitrem, prijaznem in učinkovi- tem servisu za državljane in podjetja. Namen prispevka je preučiti vlogo in pomen uprav- ljanja znanja na praktičnem primeru javne uprave Republike Slovenije in razmisliti, kako informatiko3 ter informatizacijo4 uporabiti kot podporni del uprav- ljanja znanja. Osnovno raziskovalno vprašanje ozi- roma cilj prispevka je opisati današnje stanje v javni 3 Informatiko razumemo kot skupek orodij oz. opreme za delovanje informacijskih sistemov in e-storitev. 4 Informatizacija je proces preobrazbe ročnih postopkov v e-storitve oz. v informacijske sisteme. upravi Republike Slovenije in predlagati vpeljavo modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije. Metodološko je prispevek predvsem teore- tični (pregled literature) in služi kot uvod v nadalj- nje raziskovalno delo. V teoretičnem prispevku se osredinjamo na že zbrane, sekundarne vire, v katerih iščemo čim bolj relevantno literaturo, in vire, ki nam bodo v pomoč pri delu. Preučevali bomo dela doma- čih in tujih avtorjev s področja upravljanja znanja in informatike. Za opazovanje, opisovanje, primerjanje in analiziranje pojavov v prispevku bomo uporabi- li metodo deskripcije. Uporabili bomo tudi kompa- rativno metodo, ki nam bo služila za primerjanje, analiziranje in preučevanje ugotovitev posameznih avtorjev. S pomočjo metode konceptualizacije bomo izdelali predlagani model upravljanja znanja v jav- ni upravi Republike Slovenije. Teoretični prispevek avtorjev je podlaga za nadaljnjo kvantitativno in/ali kvalitativno raziskavo o upravljanju znanja in infor- matiki, predvsem o njuni vlogi pri dvigu učinkovito- sti v javni upravi Republike Slovenije. 2 ANALIZA JAVNE UPRAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Javna uprava v Republiki Sloveniji se je že na za- četku svoje samostojne poti soočala s pričakovanji in zahtevami po temeljni preobrazbi. Namen refor- me javne uprave je izgradnja uspešne, učinkovite, finančno in časovno kakovostne javne uprave, ki bi prinesla večje zadovoljstvo predvsem potrošnikom storitev javne uprave, kakor tudi zaposlenim v javni upravi (Petelin, 2013). V Republiki Sloveniji se je po mnenju Kovač (2006) bolj sistematična reforma javne uprave začela leta 1996, ko je vlada sprejela strategijo transformacije javne uprave zaradi želje po vključitvi Republike Slovenije v Evropsko unijo. Kovač (2006) doda, da je reforma javne uprave v Republiki Sloveni- ji od nekdaj tako usmerjena k nadgradnji obstoječega sistema v smislu večje profesionalizacije, transparent- nosti in učinkovitosti ter k uporabniku bolj prijaznim storitvam. Dogajanje na področju prenove poslovanja oziroma reforme javne uprave dobro opisujejo po- samezni projekti, funkcije in komisije, ki so si precej različni glede trajanja, hkrati pa jim je skupno, da niso uspeli prispevati vidnejših rezultatov k izboljšanju obstoječega stanja v javni upravi Republike Sloveni- je. Seznam projektov je pester, vendar ugotavljamo, da Republika Slovenija še ni uspela opredeliti profila potrebne javne uprave. Javna uprava je eden izmed U P O R A B N A I N F O R M A T I K A206 2017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije največjih organizacijskih sistemov v Republiki Slo- veniji, kar pomeni, da je njena neučinkovitost ena iz- med največjih šibkosti Republike Slovenije. Colnar in Colnar (2015) sta podala seznam glavnih projektov, ki so tesno povezani z reformiranjem javne uprave v Republiki Sloveniji v zadnjih petindvajsetih letih, ki so danes še aktualni in jih predstavljamo v tabeli 1. Hkrati ti projekti služijo kot opozorilo, da se sta- nje kljub različnim poskusom do danes še ni spreme- nilo. Tuje organizacije (OECD in Evropska centralna banka) v svojih poročilih redno opozarjajo na neu- činkovitost javne uprave v Republiki Sloveniji. Stal- no so prisotni tudi pozivi, da naj Republika Slovenija vendarle začne z reformami tudi v javnem sektorju. Glede na indeks globalne konkurenčnosti 2016–2017, ki ga pripravlja World Economic Forum, Republi- ka Slovenija zaseda 56. mesto med 136 državami, po kriteriju učinkovitosti javnega sektorja pa spada med najslabše uvrščene države na svetu. Učinkovi- tost javne uprave v Republiki Sloveniji so ocenili z 3,1 (merska lestvica od 1 do 7, pri čemer 7 pomeni najvišjo oceno, 1 pa najnižjo), kar Republiko Slove- nijo uvršča na 105. mesto. Analiza World Economic Forum pokaže, da imajo države, kot so Sierra Leone, Kirgizistan, Gvatemala, Pakistan in Nepal, bolj učin- kovito javno upravo, kot jo ima Republika Slovenija. Prav neučinkovito javno birokracijo World Economic Forum pojmuje kot drugo največjo oviro pri poslova- nju v Sloveniji (najvišjo oviro predstavljajo visoki in nestimulativni davki, na tretjem mestu pa je rigid- nost trga dela) (Domovina, 2016). 3 UPRAVLJANJE ZNANJA IN INFORMATIKA Neučinkovitost javne uprave v Republiki Sloveniji, predstavlja priložnost za implementacijo ukrepov, kot je vidnejša vpeljava upravljanja znanja, ki bi lahko s pomočjo informatizacije prispevala k izbolj- šanju stanja. Informacijsko-komunikacijska tehnolo- gija pomaga aktivnostim upravljanja znanja tako, da omogoči ljudem pridobivanje znanja in da pomaga pri identifikaciji ljudi, ki posedujejo iskano znanje (Subashini, Rita in Vivek, 2012). Potrebno pa je naj- prej razumeti, kaj upravljanje znanja sploh je, kakšna je lahko še vloga informatike in informatizacije ter kako lahko s povezovanjem obeh področij izboljša- mo obstoječe stanje. Leto Projekt 1996 Reforma javne uprave Republike Slovenije 1997 Prenova poslovanja in informatizacija upravnih enot RS (IUE) – kasneje (PPUE) 1996 Kakovost v državni upravi Odbora za kakovost Ministrstva za notranje zadeve – Urada za organizacijo in razvoj uprave 2001 Imenovanje ministrske svetnice za reformo slovenske uprave 2001 Ustanovitev komisije vlade RS za odpravo administrativnih ovir 2002 Tri akcije predsednika vlade RS 2001 Vprašalniki (metodologija) Ministrstva za notranje zadeve – Urada za organizacijo in razvoj uprave 2004 Ustanovitev ministrstva za javno upravo – Projekt OAO – odprava administrativnih ovir Tabela 1: Kronološki prikaz projektov reforme javne uprave v Republiki Sloveniji (Colnar in Colnar, 2015) 3.1 Upravljanje znanja Od leta 1995, ko je potekala prva konferenca na temo upravljanja znanja, do danes je upravljanje znanja dozorelo. Upravljanje znanja kot zrelo področje ima fleksibilnost, da prilagodi svoj fokus, orodja in pri- stope, zelo specifično potrebam katere koli posamez- ne javne ali zasebne organizacije (Ortenblad, 2014). Peter F. Drucker je leta 1999 upravljanje znanja opre- delil kot usklajevanje in izkoriščanje organizacijskih virov znanja, da bi ustvarili korist in konkurenčno prednost. Prehod v novo tisočletje postreže s številni- mi različnimi definicijami upravljanja znanja; Girard in Girard (2015) tako v svojem prispevku analizira- ta več kot sto različnih definicij upravljanja znanja. Novejša definicija Asian Productivity Organization (2013) upravljanje znanja opredeljuje kot vsak na- menski niz praks in procesov, ki so namenjeni opti- mizaciji uporabe znanja in povečanju učinkovitosti na področju ustvarjanja, prenosa ter uporabe znanja, še vedno pa bistvo upravljanja znanja ne glede na de- finicijo povzamemo tako, da je ustrezno znanje na vo- ljo pravim zaposlenim ob pravem času. Upravljanje U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2072017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije znanja lahko vključuje ustvarjanje znanja ali pa gre za izmenjavo, hrambo ali izpopolnitev obstoječega znanja (Frost, 2010). Upravljanje znanja se pogosto uporablja za zagotavljanje potencialov za prihranke pri delova- nju organizacije in njene procesne izboljšave. Vzpored- no s porastom številnih definicij v zadnjem desetletju opažamo tudi precejšen porast raziskav, povezanih z upravljanjem znanja, pri čemer narašča tudi zavedanje o pomembnosti upravljanja znanja v javnem sektorju (Massaro, Dumay in Garlatti, 2015). Najprej je treba razumeti pomen besede znanje. Razlikujemo med podatki, informacijami in zna- njem. Podatki so dejstva in številke, ki se navezuje- jo na nekaj posebnega, a niso organizirani na tako, da bi zagotavljali dodatne informacije o morebitnih vzorcih in/ali kontekstu (Frost, 2010). Informacije so relevantni podatki, ki služijo določenemu namenu (Bali, Wickramasinghe in Lehaney, 2009). Znanje je tesno povezano z dejanji in vsebuje »know how« ter razumevanje. Znanje, ki ga ima posameznik, je pro- dukt njegovih izkušenj in zajema norme, na podlagi katerih lahko ocenjuje nove vložke iz okolice (Da- venport in Prusak, 2000). V poslovnih okoljih in pri upravljanju znanja definiramo dve obliki znanja, eks- plicitno in tacitno (skrito) znanje. Eksplicitno znanje lahko zapišemo in ga najdemo v različnih dokumen- tih, medtem ko tacitno znanje težje kodificiramo in je običajno plod posameznikovega specifičnega oseb- nega znanja oz. gre za znanje, ki temelji na posamez- nikovih izkušnjah (Frost, 2010). Z napredkom razumevanja upravljanja znanja in njegovih koristi pri izboljšanju učinkovitosti, kako- vosti storitev in procesov v organizaciji je jasno, da bi aplikacije upravljanja znanja lahko uporabili v javnem sektorju. Splošni cilj pri vpeljavi upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije mora biti v skladu z literaturo ustvarjanje vrednosti in poveča- nje, izboljšanje in izpopolnitev kompetenc ter znanja za doseganje ciljev in izboljšanje učinkovitosti javne uprave. Javna uprava Republike Slovenije stremi k zagotavljanju storitev za uporabnike, vendar je obi- čajno javni sektor področje, ki v študijah, ki preuču- jejo optimizacijo organizacij z vpeljavo orodij uprav- ljanja znanja, prejme premalo pozornosti (za izjeme glede upravljanja znanja in javnega sektorja glej Bati- sta in Quandt, 2015; Al-Khouri, 2014; Asian Producti- vity Organization, 2013). V praksi bi implementacija upravljanja znanja v javni upravi morala vključevati predvsem področja, kot so strategija upravljanja zna- nja, organizacijska kultura, organizacijski procesi, upravljanje in vodenje, tehnologija ter politika. Uprav- ljanje znanja lahko prispeva tudi k jasnemu definira- nju, kaj javna uprava Republike Slovenije zna, kje je shranjeno to znanje, kako naj bi bilo shranjeno znanje in kako prenesti potrebna znanja posameznikom, ki jih potrebujejo, hkrati pa lahko izpostavi posamezna področja, na katerih je treba pridobiti nova znanja oz. pokaže, kako naj se javna uprava Republike Sloveni- je uči na preteklih napakah (Frost, 2010). Argote in Ingram (2000) ter Agranoff (2007) trdijo, da narašča zavedanje o pomenu delitve znanja v jav- nem sektorju, da pa še vedno večina literature obrav- nava zasebni sektor. Ringel-Bickelmaier in Ringel (2010) ter Oluikpe (2012) kasneje ponovno opozorijo na pomanjkanje študij upravljanja znanja v javnem sektorju. Špaček (2016) doda, da večina literature danes še vedno obravnava priporočila in prakse za organizacije v zasebnem sektorju in redko najdemo primere, ki preučujejo implementacijo upravljanja znanja v organizacije javnega sektorja. Pregled lite- rature, ki ga prikazujemo v tej točki, in predhodno predstavljena raziskava o razširjenosti upravljanja znanja v okolju javne uprave Republike Slovenije sta podlaga za trditev avtorjev, da je treba v javni upra- vi Republike Slovenije povečati zavedanje o pomenu upravljanja znanja in njegovem vplivu na učinkovi- tost delovanja organizacije. 3.2 Informatika in informatizacija Modernizacija oziroma reforma javnih storitev je že dolgo visoko na seznamu političnih prioritet in/ali obljub, pri tem procesu pa je vloga informacijsko-ko- munikacijskih tehnologij z leti vztrajno pridobivala na veljavi. Po več kot dvajsetih letih raziskav in izva- janju projektov v praksi danes tako znanstvene sku- pnosti kot strokovnjaki priznavajo, da so kljub poten- cialu, ki ga ima e-uprava, njeni vplivi na družbo še vedno omejeni, in se zdi, da obljubljeni napredki na področju povišanja produktivnosti oz. učinkovitosti niso bili doseženi (Misuraca, Savoldelli in Codagno- ne, 2014). V Republiki Sloveniji velja, da informatika (organizacija) in informatizacija (informacijska pod- pora) v javni upravi pri reševanju obstoječih organi- zacijskih neoptimalnosti in neučinkovitosti nista pri- spevali tako rekoč ničesar, bi pa lahko veliko. Ugotav- ljamo, da nimamo posnetka obstoječih procesov, da so ključni informacijski sistemi danes stari že okrog dvajset let, veliko vložkov se je tudi pri nas namenja- U P O R A B N A I N F O R M A T I K A208 2017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije lo predvsem e-upravi, vendar so njeni učinki manjši od pričakovanj oz. vložkov. Pri nekaterih e-storitvah ni poznana niti stopnja uporabe (Colnar, 2009). Če- prav informacijsko-komunikacijske tehnologije niso najpomembnejši del upravljanja znanja, še vedno pritegnejo največ zanimanja. Govorimo o vsakem in- formacijsko-komunikacijskem sistemu, ki shranjuje in prenaša znanje, izboljšuje sodelovanje, locira vire znanja, zajema in uporablja znanje ali na kakršen koli drug način spodbuja proces upravljanja znanja. Frost (2010) definira sisteme za skupinsko delo, sisteme, ki spodbujajo dvosmerno komunikacijo, intranet, ek- stranet, podatkovna skladišča, sisteme za podporo odločanju in sisteme za hrambo dokumentov kot ti- ste, ki so lahko v podporo pri implementaciji uprav- ljanja znanja. Ponovno velja poudariti ugotovitev Mischen (2015) o okrepitvi zavedanja z leti, da je upravljanje znanja precej manj povezano s samo tehnologijo, kot je povezano z ljudmi in socialnimi strukturami. Za javno upravo Republike Slovenije je najbolj pomemb- no znanje in njegov ustrezni prenos, v celotnem pro- cesu je informacijsko-komunikacijska tehnologija koristno podporno orodje. Ne smemo preveč pozor- nosti namenjati zgolj informacijsko-komunikacijski tehnologiji, ki je sicer dobrodošlo orodje, a sama po sebi ne prinaša posebne dodane vrednosti. Z vidika uspešne vpeljave upravljanja znanja bi bilo treba še posebno upoštevati strategijo in organizacijsko kul- turo, ki sta v javni upravi Republike Slovenije spe- cifični. 3.3 Povezovanje upravljanja znanja in informatike Pri delovanju tako velike organizacije kot je javna uprava v Republiki Sloveniji, so posebno pomembni zaposleni, saj prevladuje spoznanje, da so ključni de- javnik uspeha ljudje. Eden izmed začetnih korakov upravljanja znanja je lahko proces opolnomočenja, ki sprošča zmožnosti in ustvarjalnost zaposlenih, saj jim omogoča učenje in jim hkrati daje dovolj svobo- de, da ravnajo v skladu s svojim znanjem. Zaposleni v tem procesu pridobivajo znanja in jih medsebojno izmenjujejo, ker si to želijo. To med drugim povečuje moč organizacije, saj so zaposleni bolj zavezani k od- ločitvam in akcijam, ko so tesno povezani s procesom odločanja (Dimovski, Penger, Škerlavaj in Žnidaršič, 2005, str. 281). S pomočjo opolnomočenja bi pri vpe- ljavi upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije začeli pri ljudeh. Edge (2005) poudarja, da je razvijanje kulture upravljanja znanja v javnem sektorju bolj zahtevno kot v zasebnem sektorju. Amayah (2013) potrjuje tezo, ko piše, da je v organizacijah javnega sektorja težje meriti doseganje organizacijskih ciljev, ki so si med drugim bolj nasprotujoči kot v zasebnih organi- zacijah, saj so lahko pod vplivom različnih političnih interesov. Avtorji vseeno verjamemo, da kljub omejit- vam javnega sektorja obstaja potencial pri povezova- nju upravljanja znanja in informatike. Asian Productivity Organization (2013) poudarja, da upravljanje znanja zvišuje produktivnost, izbolj- šuje kakovost storitev in spodbuja inovacije. Da bodo cilji doseženi, je treba upravljanje znanja vključiti v strategijo organizacije in na njena kritična področja delovanja, upravljanje znanja je treba vključiti v vsa- kodnevne delovne procese. Pri implementaciji upra- vljanja znanja v okolje javnega sektorja Republike Slovenije bi se srečali z izzivom oblikovanja kulture sodelovanja, ki spodbuja inovacije in katere cilj je spodbujanje storitvene naravnanosti z željo po dose- ganju izboljšane kakovosti storitev. Ključno bi se bilo tudi učinkovito spopasti s težavo, kako vendarle ome- jiti vpliv birokracije na delovanje organizacij. Ponov- no velja poudariti, da je področje upravljanja znanja v javni upravi Republike Slovenije premalo raziskano. Podobno kot upravljanje znanja je tudi informati- ka na splošno dobro raziskano področje. Rak (2008) poudarja, da je informatika eno izmed glavnih strate- ških orožij gospodarstev, pri čemer učinki informati- ke vplivajo na uspešnost vodilnih držav, ki tako lah- ko povečujejo ekonomsko ali konkurenčno prednost pred drugimi. Njegove ugotovitve veljajo še danes. Pozitivni učinki informatike so številni, informatika omogoča teledelo, vpliva na produktivnost, organi- zacijsko učinkovitost in delovni čas, omogoča lažje mednarodno povezovanje in zmanjšuje razdalje med posamezniki ter organizacijami (Rak, 2008). Kljub šte- vilnim pozitivnim učinkom informatike lahko ključ- ne probleme v javni upravi Republike Slovenije str- nemo v pet točk, in sicer da nimamo celovite državne strategije na področju informatike, nimamo enotnih standardov ter operativnih modelov pri izvajanju informacijsko-tehnoloških storitev, prisotna je hete- rogenost okolij – arhitekturna, tehnološka, procesna, organizacijska in kadrovska raznolikost posameznih organov. Preveliko je osredinjanje na parcialne rešit- ve, ni skupnih gradnikov in izkoriščanja ekonomij obsega (predvsem pri nabavi in produktivnosti za- U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2092017 - πtevilka 4 - letnik XXV ZNANSTVENI PRISPEVKI poslenih). Ugotovimo lahko, da so bile investicije v bližnji preteklosti na področju informatike nizke, da je povprečna infrastruktura stara, kar je delno po- sledica recesije in predvsem pomanjkanja zavedanja o pomembnosti informatike v današnjem času (Mi- nistrstvo za notranje zadeve, 2014). Kljub potencia- lu obeh področij avtorji ugotavljamo, da je trenutno stanje v javni upravi Republike Slovenije na področju upravljanja znanja in na področju informatike slabo. Upravljanje znanja in organizacijska učinkovi- tost kot glavna izhodna elementa poslovne strategije organizacij ter informatika so triadna povezava pri delovanju organizacij. Venkitachalam (2017) poudar- ja, da je veliko napisanega o povezavi med upravlja- njem znanja in poslovno strategijo organizacije in o povezavi med informatiko in poslovno strategijo or- ganizacije, pri analizi povezanosti med upravljanjem znanja in informatiko pa ostaja precej nejasnosti, pri čemer avtorji s predlaganim konceptualnim mode- lom upravljanja znanja v javni upravi Republike Slo- venije vidimo priložnost k prispevanju zmanjševanja nejasnosti. Za nadaljnjo raziskovanje triadne povezave smo uporabili bazo podatkov Web of Knowledge, ki je ena najobsežnejših raziskovalnih podlag oz. baz po- datkov, ki je na voljo raziskovalcem za iskanje znan- stvenih objav. Za potrebe iskanja znanstvenih objav na temo upravljanja znanja, informatike in organiza- cijske učinkovitosti smo uporabili niz ključnih besed, ki se navezujejo na tematiko. Uporabljena metoda dela je: iskalni niz (Knowledge Management = topic; Information and Communication Technology = to- pic; Organizational Effectiveness = topic), pri čemer je edini zadetek v bazi Web of Knowledge avtorsko delo Subashini, Rita in Vivek (2012), ki prikazuje in- tegriran model informacijsko-komunikacijske tehno- logije, upravljanja znanja in organizacijske učinkovi- tosti (zaradi časovne omejenosti smo se omejili samo na iskalni niz, ki vsebuje bistvena proučevana pod- ročja). V modelu avtorjev Subashini, Rita in Vivek (2012) je informacijsko-komunikacijska tehnologija prikazana kot vhodni element, upravljanje znanja kot proces in organizacijska učinkovitost kot izhodni element. Z modelom pojasnjujejo vpliv upravljanja znanja in informacijsko-komunikacijske tehnologije na organizacijsko učinkovitost, ki ima po njihovem mnenju potencial za izboljšanje doseganja učinkovi- tosti v organizaciji. Model avtorjev Subashini, Rita in Vivek (2012) je prikazan v sliki 2. Slika 2: Informacijsko-komunikacijska tehnologija, upravljanje znanja, organizacijska učinkovitost: integrirani model (Subashini, Rita in Vivek, 2012) Kot je ugotovil Venkitachalam (2017), je premalo raziskav, ki bi pojasnjevale povezavo med upravlja- njem znanja in informatiko. Subashini, Rita in Vivek (2012) se dotaknejo omenjene povezave, in sicer so mnenja, da s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije lažje iščemo in analiziramo podatke, in- formacije in znanje. Informacijsko-komunikacijska tehnologija nam omogoča identifikacijo posameznih skritih strokovnjakov v organizaciji z analizo social- nih omrežij. Avtorji opozorijo tudi na prednosti splet- nih portalov in sposobnost hitre obdelave velikega števila podatkov oziroma informacij v kratkem času. V svojem prispevku avtorji dodajajo, da je informa- cijsko-komunikacijska tehnologija lahko uspešna pri obdelavi eksplicitnega znanja, področje tacitnega znanja v povezavi z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo pa ostaja neraziskano. Model avtorjev Subashini, Rita in Vivek (2012) utemeljuje naš prispe- vek, da bi upravljanje znanja in informatika s povezo- vanjem prispevala k izboljšanju stanja učinkovitosti javne uprave Republike Slovenije. V sliki 3 je prika- zan prilagojeni model povezovanja med upravlja- njem znanja in informatiko, ki bi ga implementirali v okolje javne uprave Republike Slovenije. V modelu je vhodni element upravljanje znanja, ki ga v skladu z Downes (2014) razdelimo na kreiranje, shranjevanje in pridobivanje, prenos ter uporabo znanja v praksi. Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije U P O R A B N A I N F O R M A T I K A210 2017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije Glavna novost oziroma prednost predlaganega mo- dela je prikaz informatike oziroma informatizacije v vlogi moderatorja, ki vpliva na moč razmerja med upravljanjem znanja in učinkovitostjo delovanja jav- ne uprave Republike Slovenije, ki je izhodni element modela. Informatika oziroma informatizacija kot mo- derator predstavlja podporno orodje upravljanju zna- nja, pri čemer je dojemanje njenega dela v izboljšanju organizacijske učinkovitosti drugačno kot pri mode- lu, ki so ga predstavili Subashini, Rita in Vivek (2012), saj naš model dojema vpliv informatike oziroma in- formatizacije na organizacijsko učinkovitost kot po- sreden, prek upravljanja znanja. Informatika oziroma informatizacija bi bila koristna predvsem z elementi, kot so podatkovno skladiščenje, rudarjenje podatkov, orodje za spletne diskusije ter s portali znanja. Predpostavljamo, da bi imela implementacija mo- dela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije pozitivne učinke na njeno učinkovitost in bi s poudarjanjem vloge upravljanja znanja nepo- sredno vplivali na učinkovitost njenega delovanja, z informatiko in/ali informatizacijo kot podpornim orodjem upravljanja znanja pa posredno vplivali na učinkovitost njenega delovanja. Predlagani model temelji na pozitivnih učinkih obeh področij, ki so predstavljeni v literaturi, hkrati pa velja opozoriti na izzive oziroma slabosti, ki jih lahko danes vidimo pri delovanju javne uprave Republike Slovenije. Kot smo prikazali z raziskavo znanstvenih objav na temo upravljanja znanja v javni upravi Republike Sloveni- je, lahko govorimo o primanjkljaju na določenih po- dročjih, povezanih z upravljanjem znanja, težave in- formatike pa lepo povzame Ministrstvo za notranje zadeve, ki jih strne v petih ključnih točkah. Področji upravljanja znanja in informatike imata že sami po sebi precej izzivov, ki jih je treba rešiti, medtem ko je povezovanje obeh področij še bolj kompleksno in samo po sebi bolj zahtevno. Iniciative za konkretnejšo vpeljavo upravljanja znanja ne dosežejo želenega učinka, niti če je preveč pozornosti namenjene informacijsko-komunikacij- skim sistemom, medtem ko so zanemarjeni drugi ključni vidiki, kot so ljudje, strategija in organizacij- ska kultura. Poudarjena je bila pomembnost tacitne- ga (skritega) znanja, vendar je precej več pozornosti namenjene eksplicitnemu znanju, ker je lažje kodifi- cirati veliko število podatkov v informacije kot zapi- sati izkušnje posameznika. Redko tehnološke rešitve uspejo odkriti tisti zaposleni, ki jih kasneje dejansko uporabljajo. Tudi v javni upravi Republike Sloveni- je obstaja problem harmonije med informacijsko- -komunikacijskimi sistemi in delovno prakso, hkrati je tudi treba doseči sprejetje posamezne tehnološke rešitve znotraj organizacijske kulture javne uprave Republike Slovenije (Gamble in Blackwell, 2001). Vse prevečkrat je premalo poudarjen pomen sodelovanja med razvijalci in uporabniki posamezne informacij- sko-komunikacijske rešitve. Botha, Kourie in Snyman (2008) poudarjajo, da je pomembno razumeti tudi, česa sistemi upravljanja znanja ne morejo narediti, in da vpeljava tehnologij, ki omogočajo prenos znanja, ne pomeni, da bodo strokovnjaki znanje dejansko de- lili, temveč so za to potrebne tudi druge iniciative, ki strokovnjake prepričajo v smiselnost deljenja znanja s Slika 3: Model upravljanja znanja v javni upravi Republike Slovenije U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2112017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije drugimi zaposlenimi. Uspešne iniciative za vpeljavo upravljanja znanja morajo veliko pozornosti nameniti tacitnemu znanju in se posvečati ljudem, ki poseduje- jo to znanje, ter se morajo zavedati omejitev, ki jih ima informacijsko-komunikacijska tehnologija. Vse prevečkrat je upravljanje znanja področje, do katerega so različni deležniki, med katere spada tudi javni sektor, skeptični do investiranja, saj je treba vlo- žiti veliko napora v njegovo pravilno implementacijo in je zahtevno determinirati specifične finančne in nefinančne kazalnike, ki bi pokazali smiselnost nje- gove vpeljave (Frost, 2010). Krawczyk-Soltys (2015) dodaja, da lahko govorimo o neuspešnem ali uspeš- nem upravljanju znanja šele, ko ga preizkusimo v praksi, saj le dejanska uporaba znanja daje konkret- ne rezultate organizaciji. Tudi za predlagani model upravljanja znanja v javni upravi velja, da ga lahko vrednotimo šele potem, ko smo poznali njegove učinke v praksi, ki bi služili za presojo o njegovi (ne) uporabnosti. Massingham in Massingham (2014) sta v ta namen zagotovila okvir sedmih praktičnih re- zultatov, ki lahko pomenijo smernice za ocenjevanje, odobritev in nadzor investicije v upravljanje znanja. Okvir je sestavljen iz učne krivulje, krivulje izkušenj, strateške naravnanosti, povezljivosti, upravljanja tveganj, upravljanja vrednosti in psihološke pogod- be, s katerimi lahko ocenimo posredni ali neposredni vpliv upravljanja znanja na uspešnost organizacije tako v finančnem kot tudi nefinančnem smislu. Pred- postavljamo, da bi uspešnost predlaganega modela v praksi merili tudi z vidika finančne uspešnosti, in sicer predvsem z nadziranjem učinkovitosti po- rabe proračunskega denarja in morebitnimi novimi sredstvi, ki jih je organizacija pridobila kot posledico upravljanja znanja. So pa v preteklosti Zack, McKeen in Singh (2009) ugotovili, da največkrat ni pomemb- ne neposredne povezave med upravljanjem znanja in finančno uspešnostjo organizacije. Anantatmula in Stankosky (2008) sta ugotovila, da je uspeh upravlja- nja znanja bolje izraziti s pomočjo mehkih kriterijev, ki niso neposredno povezani s poslovno in finančno uspešnostjo, a vseeno s temi ukrepi posredno vpli- vamo na dvig produktivnosti, učinkovitosti in ino- vativnosti. Predlagani model vpeljave upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije bi lahko ocenjevali tudi na podlagi sprememb v mehkih krite- rijih, kot so izboljšano sodelovanje, izboljšana komu- nikacija, izboljšana sposobnost učenja ter izboljšana kakovost storitev za končne uporabnike. 4 SKLEP Prispevek predstavi predlagani model vpeljave uprav- ljanja znanja na praktičnem primeru javne uprave Re- publike Slovenije. S prispevkom želimo obogatiti teo- rijo na področju upravljanja znanja, informatike in or- ganizacijske učinkovitosti s konceptualnim modelom upravljanja znanja, pri čemer bi imel prispevek dodano vrednost tudi v praksi, in sicer bi lahko ocenjevali nje- gov morebitni pozitivni doprinos na primeru izboljša- nega delovanja javne uprave Republike Slovenije. Velja, da imamo kljub razlogom za zmerni optimi- zem glede prihodnosti Republike Slovenije, kot sta rast bruto domačega proizvoda in nižanje števila re- gistrirano brezposelnih oseb, še precej nerešenih izzi- vov, predvsem na področju javne uprave. Ugotovimo lahko, da po približno dvajsetih letih sistematičnega dela nimamo jasno izoblikovanega koncepta, kako se lotiti prenove javne uprave Republike Slovenije, za zadovoljitev tako potreb države in gospodarstva kot državljanov. Nujno je celovito in objektivno oceniti vzroke za slabo stanje javne uprave in kritično ovred- notiti pretekle aktivnosti/projekte. European Social Network (2014) opozarja, kako ključno je vlagati v dolgotrajno usposabljanje in razvoj zaposlenih in nji- hovih timov, posebno v zahtevnih ekonomskih časih, ko se spopadamo s posledicami globalne ekonomske in finančne krize, saj lahko zaposleni prispevajo veli- ko pri izpeljavi konkretnih reform v javnem sektorju in pri zagotavljanju učinkovitosti delovanja njihovih organizacij. Za uspešno delo omenjeni zaposleni po- trebujejo prava znanja in kompetence. Paradoksalno, v večini držav, vključno z Republiko Slovenijo, v času krize v javnem sektorju pogosto najprej zmanjšujejo sredstva, namenjena za usposabljanje zaposlenih. V javni upravi Republike Slovenije primanjkuje sred- stev, od krize naprej je politika precej naklonjena var- čevanju, kar je vidno v sprejemu določenih ukrepov, kot je Zakon o uravnoteženju javnih financ. Ob tem ugotavljamo, da bi veljalo razmisliti o pristopih, ki ne pomenijo nujno velikih investicij. Z informacijsko dobro podprtim znanjem lahko stopimo korak bližje k skupnemu cilju javne uprave Republike Slovenije, ki bo tako res delovala kot hiter, prijazen in učinkovit servis predvsem za državljane in podjetja, kar je nje- na glavna naloga. Javna uprava Republike Slovenije kot ena največjih organizacij ima vpliv na delovanje vse družbe, kar potencira potrebo po premišljenem pristopu k morebitnim spremembam v njenem pri- hodnjem delovanju, ki so potrebne in neizogibne. U P O R A B N A I N F O R M A T I K A212 2017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije Implementacija modela upravljanja znanja ima po- tencial za pozitivne učinke, kot so izboljšanje učinko- vitosti javne uprave Republike Slovenije, večje zado- voljstvo strank in krajši roki izvajanja storitev, poseb- no pa se je treba pri implementaciji posvetiti ljudem, zaposlenim v javni upravi. Ključ do uspeha so ljudje in njihovo znanje, informacijska-komunikacijska teh- nologija pa je nujno potrebno podporno orodje. Teh- nologija sama ne prinaša ne prenosa znanja, ne kon- kurenčne prednosti, niti ne izboljšanja učinkovitosti javne uprave Republike Slovenije. Obenem velja, da je danes upravljanje znanja področje, ki je v okolju javne uprave precej neraziskano. Glavna omejitev našega prispevka izhaja iz izbire samo enega praktičnega primera, ki nam omogoča poglobitev, v našem primeru v okolje javne uprave Republike Slovenije. Za potrditev predlaganega mo- dela upravljanja znanja bi bilo treba izmeriti njegove učinke v praksi in jih kasneje potrditi na primerih javnih uprav iz drugih evropskih in/ali svetovnih okolij, kot predlog za nadaljnjo raziskavo pa bi bilo smiselno večjo pozornost v predlaganem modelu upravljanja znanja nameniti ožji tematiki tacitnega (skritega) znanja, ki lahko pomeni največjo dodano vrednost organizacij. 5 LITERATURA IN VIRI [1] Agranoff, R. (2007). Managing within networks. Washington DC: Georgetown University Press. [2] Al-Khouri, A. M. (2014). Fusing Knowledge Management into the Public Sector: a Review of the Field and the Case of the Emirates Authority. Journal of Knowledge Management, Eco- nomics and Information Technology, vol. 4 (3). [3] Amayah, A. T. (2013). Determinants of knowledge sharing in a public sector organization. Journal of Knowledge Manage- ment, vol. 17 (3), 454–471. [4] Anantatmula, V. S. in Stankosky, M. (2008). KM criteria for different types of organisations. International Journal of Know- ledge and Learning, vol. 4 (1), 18–35. [5] Argote, L. in Ingram, P. (2000). Knowledge transfer: A basis for competitive advantage in firms. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 82 (1), 150–169. [6] Asian Productivity Organization (2013). Knowledge Mana- gement for the Public Sector, Report on the APO Research on Knowledge Management for Public-Sector Productivity (11-RP-09-GE-RES-B). [7] Bali, R., Wickramasinghe, N. in Lehaney, N. (2009). Knowled- ge management primer (Routledge Series in Information Sy- stems). Routledge, Madison Ave, New York, 2009. [8] Batista, F. in Quandt, C. (2015). Knowledge Management Practices and Organizational Improvements in Brazilian Sta- te-Controlled Companies. Proceedings of the 16th European Conference on Knowledge Management (ECKM), 2015. [9] Botha, A., Kourie, D. in Snyman, R. (2008). Coping with Conti- nuous Change in the Business Environment. Knowledge Ma- nagement and Knowledge Management Technology. Chan- dice Publishing Ltd. [10] Colnar, S., Dimovski, V. in Colnar, M. (2017). Vrzel v pozna- vanju managementa znanja v javni upravi Republike Slovenije. 36. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znano- sti, Portorož, Slovenija, 2017. [11] Colnar, S. in Colnar, M. (2015). Management in informatizacija kot orodji za prenovo slovenske državne uprave. Dnevi slo- venske uprave 2015. [12] Colnar, M. (2009). Kritična analiza stanja informatike v sloven- ski državni upravi. Informatika v javni upravi 2009, Brdo pri Kranju, Slovenija. [13] Davenport, T. H. in Prusak, L. (2000. Working Knowledge: How Organizatiions Manage What They Know. Harvard Busi- ness School Press, Boston, MA. [14] Dimovski, V., Penger, S., Škerlavaj, M. in Žnidaršič, J. (2005). Učeča se organizacija – ustvarite podjetje znanja. Ljubljana: Planet GV, Poslovno izobraževanje. [15] Domovina.je (2016). Področja, kjer je Slovenija med najslab- šimi na svetu: učinkovitost javnega sektorja. Pridobljeno 3. novembra 2016 na https://www.domovina.je/podrocja-kjer- -je-slovenija-med-najslabsimi-na-svetu-ucinkovitost-javne- ga-sektorja/. [16] Downes, T. V. (2014). An evaluation of knowledge manage- ment practices in nonprofit community services organizati- ons in Australia. Pridobljeno 3. aprila 2017 na http://epubs. scu.edu.au/theses/382/. [17] Drucker, P. F. (1999). Management Challenges for the 21th Century. New York, Harper Collins. [18] Edge, K. (2005). Powerful public sector knowledge manage- ment: a school district example. Journal of Knowledge Mana- gement, vol. 9 (6), 42–52. [19] European Social Network (2014). Contemporary issues in the public management of social services in Europe. [20] Frost, A. (2010). Knowledge Management Tools – An Educa- tional KM Site. Pridobljeno 26. oktobra 2016 na http://www. knowledge-management-tools.net/. [21] Gamble, P. R. in Blackwell, J. (2001). Knowledge Manage- ment: A State of the Art Guide. Kogan Page Ltd. [22] Girard, J. in Girard, J. (2015). Defining knowledge manage- ment: Toward an applied compendium. Online Journal of Ap- plied Knowledge Management, vol. 3 (1), 1–20. [23] Lipnik, K. (2016). Slovenija šampion – imamo eno najslabših javnih uprav. Pridobljeno 1. novembra 2016 na http://www. finance.si/8848037/Slovenija-sampion-imamo-eno-najslab- sih-javnih-uprav?metered=yes&sid=477657140. [24] Kovač, P. (2006). The never-ending story of public administra- tion reform in Slovenia (from 1991 to further development). Uprava, letnik IV, 2-3/2006. [25] Krawczyk-Soltys, A. (2015). Knowledge Management Proces- ses in Polish Publice Hospitals – Mapping of the Current Situa- tion, Proceedings of the 11th international scientific conferen- ce on public economics and administration 2015, 95–100. [26] Massaro, M., Dumay, J. in Garlatti, A. (2015). Public sector knowledge management: a structured literature review. Jour- nal of Knowledge Management, vol. 19 (3), 530–558. [27] Massingham, P. R. in Massinghanm, R. K. (2014). Does know- ledge management produce practical outcomes? Journal of Knowledge Management, vol. 18 (2), 221–254. U P O R A B N A I N F O R M A T I K A 2132017 - πtevilka 4 - letnik XXV Simon Colnar, Vlado Dimovski, Marko Colnar: Vpeljava modela upravljanja znanja v javno upravo Republike Slovenije [28] Ministrstvo za javno upravo (2015). Javna uprava 2020 – Stra- tegija razvoja javne uprave 2015–2020. Pridobljeno 7. sep- tembra 2017 na http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/ pageuploads/JAVNA_UPRAVA/Kakovost/Strategija_razvo- ja_SLO_final_web.pdf. [29] Ministrstvo za notranje zadeve (2014). Načrt prenove in pro- gram ukrepov za prenovo informatiko v državni upravi. Pridob- ljeno 10. oktobra 2017 na https://piratskastranka.si/wp-con- tent/uploads/2014/10/KPanaliza_ZDIJZ_koncna_verzija.pdf. [30] Mischen, P. A. (2015). Collaborative Network Capacity. Pu- blic Management Review, 17 (3), 380–403. [31] Misuraca, G., Savoldelli, A. in Codagnone, C. (2014). Evalu- ating e-Government: A Comprehensive Methodological Fra- mework to Assess Policy Impacts. Government E-strategic Planning and Management: Practices, Patterns and Road- maps, vol. 3, 25–47. [32] OECD (2015). OECD Economic Surveys Slovenia 2015. Pri- dobljeno 30. oktobra 2016 na http://www.oecd.org/eco/sur- veys/Slovenia-2015-overview.pdf. [33] Oluikpe, P. (2012). Developing a corporate knowledge mana- gement strategy. Journal of Knowledge Management, vol. 16 (6), 862–878. [34] Ortenblad, A. (2014). Handbook of Research on Knowledge Management: Adaptation and Context. Edward Elgar Publi- shing Limited, Cheltenham, UK. [35] Petelin, D. (2013). Uvajanje principov evropskega upravnega prostora v slovensko javno upravo. Pridobljeno 3. novembra 2016 na http://www2.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/magistrska/pe- telindavid.pdf. [36] Rak, G. (2008). Računalništvo in informatika v logistiki. Pridob- ljeno 11. oktobra 2017 na http://www.mizs.gov.si/fileadmin/ mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Imple- tum/IMPLETUM_220LOGISTICNO_Racunalnistvo_Rak.pdf. [37] Ringel-Bicklemaier, C. in Ringel, M. (2010). Knowledge ma- nagement in international organisations. Journal of Knowled- ge Management, vol. 14 (4), 524–539. [38] Silič, M., Colnar, M., Krisper, M. in Györkös, J. (2001). E-po- slovanje v javni upravi RS za obdobje od leta 2001 do leta 2004, predlog 1.0. Ljubljana, CVI. [39] Subashini, R., Rita, S. in Vivek, M. (2012). The Role of ICTs in Knowledge Management (KM) for Organizational Effecti- veness. Global Trends in Information Systems and Software Applications, vol. 270, 542–549. [40] Šmidovnik, J. (1985). Teoretične osnove upravljanja. Ljublja- na, Univerzum. [41] Špaček, D. (2016). Knowledge management in public admini- stration – what can be found in research outputs in the Czech Republic – preliminary findings, Proceedings of the 20th inter- national conference on current trends in public sector rese- arch, vol. 20, 94–101. [42] Urad za makroekonomske analize in razvoj (2017). Eko- nomsko ogledalo 2017. Pridobljeno 7. septembra 2017 na http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/ eo/2017/5-2017/Ekonomskoogledalo0517_1.pdf. [43] Urad za makroekonomske analize in razvoj (2010). Eko- nomsko ogledalo 2010. Pridobljeno 7. septembra 2017 na http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/ eo/2010/eo_okt.pdf. [44] Venkitachalam, K. (2017). A triadic link between knowledge management, information technology and business strate- gy. Know ledge Management Research & Practice, vol. 15 (2), 192–200. [45] Virant, G. (1998). Pravna ureditev javne uprave. Visoka uprav- na šola, Ljubljana. [46] Zack, M. H., McKeen, J. in Singh, S. (2009). Knowledge manage- ment and organizational performance: an explanatory analysis. Journal of Knowledge Management, vol. 13 (6), 392–409. [47] Zakon o državni upravi (ZDU-1). Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP- -E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16. Pridobljeno 30. oktobra 2016 na http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3225#.  Simon Colnar je mladi raziskovalec na katedri za management in organizacijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je študent tretjega letnika doktorskega študija in hkrati dela kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer sodeluje pri predmetu Organizacija in ma- nagement. Diplomiral in magistriral je s področja poslovnih ved na isti fakulteti. Njegova glavna raziskovalna področja so menedžment znanja, javna uprava in področje sociale.  Vlado Dimovski je redni profesor s področja menedžmenta in organizacije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomiral je tako s po- dročja ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani kot s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Magistriral je s področja ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktoriral pa s področja menedžmenta in financ na Cleveland State University v ZDA. Njegova primarna raziskovalna področja so organizacijsko učenje, menedžment, menedžment znanja, organizacijsko vedenje in vodenje. Je tudi aktiven svetovalec različnim institucijam s področja menedžmenta, organizacije in organizacijskega učenja. Leta 2016 je bil sprejet med evropske akademike, postal je član Evropske akademije znanosti in umetnosti.  Marko Colnar je diplomiral, magistriral in doktoriral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od začetka svoje delovne kariere leta 1984 do danes je vse svoje delovanje posvetil planiranju in razvijanju informacijskih ter organizacijskih sistemov: od priprave metodoloških osnov, pisanja strateških in planskih dokumentov do vodenja konkretnih informacijskih projektov, prav tako pa tudi prenovi poslovanja in principom projektnega vodenja. V slovenski upravi je zaposlen od leta 1993, leta 2004 pa je bil habilitiran za docenta na Univerzi v Ljubljani, v okviru katere je nekaj let svoja teoretska in praktična spoznanja prenašal tudi študentom.