34-fr A. Planinec: Prvi bolnik moj. Prvi bolnik moj. Humoreska. Spisal A. Planinec. es mesec že je bila pribita na hiši pod oknom stanovanja mojega svetlo-črna tablica z zlatim napisom: »Univ. med. dr. Josip Zoran. I. nadstropje. Ord. od i o.— 12. ure dopoludne in od 2.—4. ure popoludne.« Strogo sem naročil stari svoji služkinji, naj gotovo teče takoj po postreščka, ki stoje na oglu, da me ta poišče, če bi me slučajno kam poklicali h kakemu bolniku, kadar ne bi bil doma, in jej redno vselej povedal, kam grem ter katero pot bom hodil. Sam sem se dal pod nekako policijsko nadzorstvo stare svoje Uršike, da bi mi ne ušel noben bolnik, ki bi želel zdravniške moje pomoči. Ves razburjen sem že bil od samega nevstrpnega čakanja in bal sem se skoro, da se mene samega poloti prvega bolezen in da bodem le jaz nehote dal zaslužiti kakemu tovarišu svojemu. Kaj mi pomaga, da mi je sam slavni dr. Billroth, ko sem srečno in z najboljšim vspebom dovršil stroge izpite svoje, vročivši mi doktorsko diplomo, rekel laskave besede: »Čestitam Vam, gospod kolega! Vi se odlikujete ne le kakor teoretik, temveč tudi kot praktik. Sijajna bodočnost Vam je zagotovljena.« Tudi vsi drugi profesorji so mi čestitali z jednakimi ali še prijaznejšimi izrazi. Kaj imam tudi od tega, da mi je predstojnik dunajske bolnice »Rudolphinum«, kjer sem bil skoro dve leti asistent, pri slovesi zagotavljal, da mu je v resnici jako žal, ker tako izvrstna zdravniška moč zapušča zavod, in mi priporočal, naj se naselim na Dunaji, kjer imam toliko dobrih prijateljev in vplivnih znancev med profesorji na univerzi in med kolegi. Toda vleklo me je v domovino, da bi med rojaki svojimi koristil ne le zdravnik, temveč po svoji moči tudi drugače. Vse zastonj! Kako hitro so mi minile vse lepe nadeje, ko sem bil komaj jeden mesec v Ljubljani. Sitno mi je bilo, če me je na cesti srečal kakšen prijatelj in me vprašal: »Kam pa tečeš, doktor? Ali imaš toliko bolnikov?« A. Planinec: Prvi bolnik moj. 347 Bolnikov! — Da bi le jednega imel! Legati sem seveda moral, da imam sila opravila. Opoludne pri kosili v gostilni sem prodajal leži svoje že kar na debelo. »Danes sem bil pozvan k nekemu bolniku v res prav zanimivem slučaji,« začel sem pripovedovati in povedal kako zanimivost iz bolniške svoje prakse na Dunaji. Nobenemu človeku ni mi smeti odkriti notranjih svojih muk in prevar in morečih skrbij. Smijal bi se mi vsakdo, ime moje prišlo bi na slab glas, rekalo bi se, da sem zdravnik brez bolnikov, zdravnik, komur se nikdo ne zaupa. Saj mi še ni toliko za denar. Imel sem toliko svojega, da bi lehko čakal še tudi jedno leto. A če je človek zdravnik in se je toliko in toliko let trudil in resno trudil, da bi kdaj koristil bolnemu in nesrečnemu človeštvu, grize ga in peče, ako v resnici ne more ničesar druzega storiti, kakor čakati in zopet le čakati. Stokrat sem preklel v teh dneh nesrečno to besedo »čakanje« in če bi bilo po mojem, izbrisati bi se morala ta beseda ne le iz slovarjev vseh jezikov, temveč še celo za pojem čakanja nehati bi moralo imeti človeštvo razum. Grozno pa je bilo tudi stanje moje. Pomislite! Ne le, da sem vsak dan natanko in točno od 10. do 12. ure dopoludne in od 2. do 4. ure popoludne presedeval in čakal doma, še celo ves drug svoj čas si nisem upal, da bi brezbrižno pohajkoval po mestnih ulicah ali po izprehajališčih. Kolikokrat sem zavidal tiste dni najglupejšega filistra, ki sme sedeti v krčmi pri svojem kozarci piva ali vina, ne meneč se za kaj druzega, nego za to, zakaj pač oni le tam večerja danes kisle ledvice in ne jetric, kakor druge večere. Zame je bila taka sreča nedosežen idejal. Kosil sem v hitrici in isto tako večerjal; saj sem moral kazati, da nisem svoboden gospod časa svojega, temveč da mi je izročena skrb za smrt in življenje bolnikov mojih, katerih pa seveda nisem imel. Kar vase sem metal jedi, popil hitro jedno ali dve časi piva, pogledal na uro, hi