34-fr                                             A. Planinec: Prvi bolnik  moj.
Prvi bolnik moj.
Humoreska. Spisal A. Planinec.
es mesec že je bila pribita na hiši pod oknom stanovanja mojega svetlo-črna tablica z zlatim napisom: »Univ. med. dr. Josip   Zoran. I. nadstropje. Ord. od i o.— 12. ure dopoludne in od 2.—4. ure popoludne.«
Strogo sem naročil stari svoji služkinji, naj gotovo teče takoj po postreščka, ki stoje na oglu, da me ta poišče, če bi me slučajno kam poklicali h kakemu bolniku, kadar ne bi bil doma, in jej redno vselej povedal, kam grem ter katero pot bom hodil. Sam sem se dal pod nekako policijsko nadzorstvo stare svoje Uršike, da bi mi ne ušel noben bolnik, ki bi želel zdravniške moje pomoči.
Ves razburjen sem že bil od samega nevstrpnega čakanja in bal sem se skoro, da se mene samega poloti prvega bolezen in da bodem le jaz nehote dal zaslužiti kakemu tovarišu svojemu.
Kaj mi pomaga, da mi je sam slavni dr. Billroth, ko sem srečno in z najboljšim vspebom dovršil stroge izpite svoje, vročivši mi doktorsko diplomo, rekel laskave besede:
»Čestitam Vam, gospod kolega! Vi se odlikujete ne le kakor teoretik, temveč tudi kot praktik. Sijajna bodočnost Vam je zagotovljena.«
Tudi vsi drugi profesorji so mi čestitali z jednakimi ali še prijaznejšimi izrazi.
Kaj imam tudi od tega, da mi je predstojnik dunajske bolnice »Rudolphinum«, kjer sem bil skoro dve leti asistent, pri slovesi zagotavljal, da mu je v resnici jako žal, ker tako izvrstna zdravniška moč zapušča zavod, in mi priporočal, naj se naselim na Dunaji, kjer imam toliko dobrih prijateljev in vplivnih znancev med profesorji na univerzi in med kolegi.
Toda vleklo me je v domovino, da bi med rojaki svojimi koristil ne le zdravnik, temveč po svoji moči tudi drugače. Vse zastonj! Kako hitro so mi minile vse lepe nadeje, ko sem bil komaj jeden mesec v Ljubljani.
Sitno mi je bilo, če me je na cesti srečal kakšen prijatelj in me vprašal:
»Kam pa tečeš, doktor? Ali imaš toliko bolnikov?«
A. Planinec:  Prvi bolnik  moj.
347
Bolnikov! — Da bi le jednega imel! Legati sem seveda moral, da imam sila opravila. Opoludne pri kosili v gostilni sem prodajal leži svoje že kar na debelo.
»Danes sem bil pozvan k nekemu bolniku v res prav zanimivem slučaji,« začel sem pripovedovati in povedal kako zanimivost iz bolniške svoje prakse na Dunaji.
Nobenemu človeku ni mi smeti odkriti notranjih svojih muk in prevar in morečih skrbij. Smijal bi se mi vsakdo, ime moje prišlo bi na slab glas, rekalo bi se, da sem zdravnik brez bolnikov, zdravnik, komur se nikdo ne zaupa.
Saj mi še ni toliko za denar. Imel sem toliko svojega, da bi lehko čakal še tudi jedno leto. A če je človek zdravnik in se je toliko in toliko let trudil in resno trudil, da bi kdaj koristil bolnemu in nesrečnemu človeštvu, grize ga in peče, ako v resnici ne more ničesar druzega storiti, kakor čakati in zopet le čakati.
Stokrat sem preklel v teh dneh nesrečno to besedo »čakanje« in če bi bilo po mojem, izbrisati bi se morala ta beseda ne le iz slovarjev vseh jezikov, temveč še celo za pojem čakanja nehati bi moralo imeti človeštvo razum.
Grozno pa je bilo tudi stanje moje. Pomislite! Ne le, da sem vsak dan natanko in točno od 10. do 12. ure dopoludne in od 2. do 4. ure popoludne presedeval in čakal doma, še celo ves drug svoj čas si nisem upal, da bi brezbrižno pohajkoval po mestnih ulicah ali po izprehajališčih. Kolikokrat sem zavidal tiste dni najglupejšega filistra, ki sme sedeti v krčmi pri svojem kozarci piva ali vina, ne meneč se za kaj druzega, nego za to, zakaj pač oni le tam večerja danes kisle ledvice in ne jetric, kakor druge večere. Zame je bila taka sreča nedosežen idejal. Kosil sem v hitrici in isto tako večerjal; saj sem moral kazati, da nisem svoboden gospod časa svojega, temveč da mi je izročena skrb za smrt in življenje bolnikov mojih, katerih pa seveda nisem imel. Kar vase sem metal jedi, popil hitro jedno ali dve časi piva, pogledal na uro, hi<ro vstal in tekel iz gostilne. Ako mi je kdo prijateljev mojih zaklical.:
»Ostani, ostani še nekaj trenutkov, doktor, pojdeva skupaj!« odgovoril sem:
»Ne utegnem.   Točno ob tej uri mi je biti tu ali tam.«
In tekel sem, da bi me oni še ne mogel dohiteti, ko bi prav hotel.
Tako je bilo tudi danes zvečer. Ze ob devetih sem zapustil vsakdanjo druščino svojo ter hitel domov, rekši prijateljem, da moram
348                                             A. Planinec:  Prvi bolnik moj.
jutri na vse zgodaj peljati se na kmete, da obiščem tam nekega prav nevarno obolelega posestnika in da moram seveda točno ob desetih dopoludne biti zopet v Ljubljani, ker imam takrat ordinacijske svoje ure, in mi ne dopušča vest, da bi jaz kot začetnik pustil čakati le jednega bolnikov svojih, ali da bi celo kdo zastonj prišel, če bi me ne bilo doma.
Odšel sem in sedel doma sam, kadil iz dolge svoje dijaške lule,
v
dolgočasil se in jezil sam nase. Citati ali učiti se čemu ni se mi poljubilo, saj tudi nisem bil dovolj   miren za kaj tacega.
Bilo je sredi junija meseca. Po dnevi je bilo precej soparno. Odprl sem okno in gledal na ulice.
Ako je kaka dekla mimo tekla in slučajno pogledala hišo, v kateri sem stanoval, mislil sem si:
»Aha, morebiti ta išče zdravnika. Gotovo je kdo nenadoma zbolel. Morda se zateče k meni!«
Čakal sem in čakal. Zdajci bode prijela za moj zvonec — pa zastonj vsakatero upanje! Sla je mimo hiše, ne zmenivši se niti za zvonec moj, ni za mojo tablico, na kateri se je lesketalo v zlatih črkah moje ime.
Ze sem hotel zapreti okno in iti zopet v krčmo, da si med prijatelji pri vinu razpodim bedaste misli. Kar zapazim tam v nasprotni hiši v prvem nadstropji, kjer so bila tudi radi vročine odprta okna, nemirno tekanje iz sobe v sobo.
»Morda je kdo obolel,« rekel sem sam v sebi. »Kaj, ko bi sam tja šel in ponudil v sili zdravniško svojo pomoč!«
Ves govor sem si osnoval že v mislih, kako bi govoril o tej priliki.
»Oprostite, da sem tako drzen.....«
Pa zdaj so se že zopet pomirili  tam.
Vedel sem, ker sem bil večkrat tako indiskreten in sem zvečer gledal v stanovanje nasprotne hiše, da stanuje tam neka stara baronica. Želel sem ji, da bi jo začel viti krč, želel ji še Bog vedi kake bolezni, pa ne iz hudobnosti, ne, samo radi tega, da bi imel jaz zdravnik priliko ji pomagati.
Toda ne samo stari baronici, vsemu mestu sem želel v pesimističnih mislih svojih vse bolezni: osepnice, vročinsko bolezen, davico, azijatsko kolero, kugo in vse takšne pošasti, samo, da bi se lehko odlikoval kot zdravnik.
A. Planinec: Prvi bolnik moj.
349
Ne vem, kake grozne misli bi se mi bile še porodile v glavi, pa zdaj  so zopet tam nasproti začeli tekati semtertja.
Aha! Zdaj gre dekla cel6 iz stanovanja in celo doli po stopnicah. Prav  gotovo je kdo bolan!    Te stalne misli se nisem mogel iznebiti.
Zdaj je z lučjo pri hišnih vratih ter jih odpre. Dve dekli sta. Pa seveda babi morata še dolgo klepetati, ko njih gospa trpi grozne bolečine, ko morebiti umira! In jaz zdravnik tu nasproti čakam, da bi ji olajšal bolesti, rešil ji življenje!
Posvetujeta se menda, po koga bi šli. Zaklicati sem že hotel:
»Mene pokličita! Saj znam več, kakor oni stari doktor s svojimi homeopatičnimi krogljicami, katerega cesto videvam, da obiskuje baronico!«
Glej, zdaj teče starejša čez ulice in — ali je res, je li mogoče ? — naravnost na hišna moja vrata, zija jih in zija in zapazi mojo tablico in zvonec moj.
»Cin, cin, tin-tin-cin!«  —
»Oj, sladki glas! Ali vender kdaj!« vzdihnil sem radostno in plesati bi začel od samega veselja. »Pa mirno, brate! Zgrbanči v resne modre gube svoj   obraz!«
To bi se mi še posrečilo. Ali srce mi tako utriplje!
»Hladnokrvnost, to je conditio sine qua non, to je najimenitnejše pri zdravniku,« rekal mi je vedno moj »šef«, predstojnik bolnici na Dunaji.
»Pa ostani miren! — Prvi toliko  časa zaželeni bolnik moj!«
Sedel sem vender le mirno za mizo in navidezno čital v knjigi, ki je ležala pred menoj.«
Zdajci prisopiha z mojo Uršo baroničina   hišna v sobo.
»Gospod doktor, prosim, gospod doktor! Oh, uboga naša gospa baronica!«  ihti stara devica.
Jaz sem se že popolnoma pomiril, ko sem videl ihtečo deklo in vede), da me kliče dolžnost k bolniku.
»Kaj pa je? Povedite le, kaj se je zgodilo, da morda vzamem kakih instrumentov ali zdravil s seboj!«
»Oh, davi se, pravim jaz. Gotovo je kako kost nerodno požrla revica. Toda milostiva gospa baronica  trdi, da jo vije krč.«
Dosti sem vedel. Vzel sem s seboj, kar sem mislil, da bodem potreboval, in šel sem ž njo.
V svesti si odgovornega poklica svojega sem korakal za deklama po stopnicah k bolni baronici.
35°
A. Planinec:  Prvi bolnik moj.
Starejša, ki me je prišla klicat,   vede me v sobo.
Pred divanom, na katerem sem videl veliko belo blazino, klečala je stara baronica.
»Oh, ti revica, ti ubožica, kako se moraš mučiti! S čim si pač zaslužila te grozne bolečine, katere trpiš? Oh, že zopet nov napad!« ječala je na blazini sloneča stara gospa.
Zazdelo se mi je, da je baronica bolna na duhu.
»Gospod doktor je prišel, gospa baronica !« oglasi se za menoj dekla.
Baronica skoči po konci in mi prihiti   naproti.
»Hvala Bogu, da ste prišli! Ali ji bodete mogli pomagati? Jedino zvesto bitje je na sveti,   katero imam.   Rešite ji življenje!«
»Gotovo, gotovo, gospa baronica, vse storim, kolikor mi bode mogoče.   Prosim, le peljite   me k  bolniku, da.....«  tolažim gospo.
»Prosim, gospod doktor, evo ga,« reče stara gospa in me pelje bliže k divanu.
Zopet sem začel misliti, da se ji blede, kajti nisem videl nikjer nikogar. Pač, zdaj ugledam na beli  blazini — veliko belo mačko!
Groza me je stresla in grizla me jeza. Kar zagrabil bi bil najrajši nesrečno žival in jo treščil stari prismojeni baronici pred noge — toda premagal sem se!
»Se pred jedno uro je tako rada jedla, zdaj pa umira. Oh, uboga Micika moja! Pomagajte ji, gospod doktor!« tarna baronica, vrže se zopet na kolena pred mačko in joka.
»Oprostite, gospa baronica, jaz nisem živinozdravnik,« ujunačim se zdaj in govorim prav mirno,  prikrivaje notranji svoj srd.
»In Vi ubožici ne morete pomagati? — Saj trdite vi zdravniki, da je človek ali žival vse jedno. Oh, uboga Micika moja, umreti bodeš morala!« in obupno se zopet obrne k mačetu, ki je z izbuljenimi očmi ležalo na svileni blazini in pojemajoč izkušalo si nekako samo pomagati z nogami.
t                      _                                                                    v
»Nimate li nič srca, doktor? Ce umejete res človeku pomagati, pomagajte tudi ubogi nedolžni živalci, saj vidite, kake bolečine trpi!« obrne se jezno baronica proti meni, ki sem še vedno pred njo nepremično stal in nem gledal ta silno smešni prizor.
Najrajši bi se bil zdaj smijal.   Minil me je že ves srd.
Stopim še bliže k divanu in primem  mačko za glavo.
»Kaj pa je žrla ta zver danes,«  vprašam popolnoma resno.
A. Planinec: Prvi bolnik moj.                                             351
»Zver?« začudi se baronica.
»Piščeta so ji dali gospa baronica in gotovo je revici obtičala kakšna kost v grlu,«  oglasi se  hišna,   ki je stala pri vratih.
Videl sem tudi sam kmalu, da mora biti kaj takega. Poskusil sem s prstom poriniti kost v grlo. A mačka, dasi se je zdelo, kakor ne bi mogla nič več, pokaže mi kremplje.
Rečem torej dekli, naj jo prime, sam pa stopim k mizi, ker sem prej videl, da še niso pospravili po večerji, in vzamem ž nje žlico. S to dregnem mački v grlo in res se mi posreči kost poriniti dalje v grlo.
Mačka je grdo zamijavkala, pihala proti meni, ker sem ji bil tuj, in videlo se je, da sem   »ubogi nedolžni revici«  rešil življenje,
»Tako, rešena je!« rečem z resnim glasom. »Le mleka ji dajte zdaj piti in zdrava bode in živela še mnogo let sebi in drugim v veselje.«
Prinesli so ji mleka in prav v slast ji je šlo. Ko se ga je napila in zavohala, da je na krožniku poleg nje meso, katero je najbrž prej popustila, prijela se je tega in žrla, ne meneča se za ravno prebito smrtno nevarnost.
Kako se mi je začela zdaj baronica zahvaljevati, tega opisati ne vzmore moje pero. —
To je bil prvi bolnik moj!
Vender mi ni smeti nehvaležnemu biti usodi. Baronica, vdova nekega visokega uradnika, imela je dovolj znanja po vsem mestu. Prosil sem je sicer, ko mi je v hvaležnosti svoji zagotavljala, «da me bode vsakemu priporočila, naj zamolči, pri kakem bolniku sem si pridobil zaupanje njeno, in držala se je tudi danega svojega obeta. Njeno priporočanje pa mi je le pomagalo. Jeli so me ljudje klicati zdaj k temu, zdaj k onemu bolniku, in ko so videli, da res kaj znam, bil sem kmalu na glasi kot najboliši in najsrečnejši   zdravnik  v  mestu.
Minilo je že mnogo let, kar se je dogodila ta resnična povest, in zdaj sem obče čislan zdravnik, a večkrat se še spominjam hvaležno stare baronice in njenega mačeta, prvega bolnika svojega, katerih obeh že davno ni več med živimi.