Leto XXVII. Štev. 44.
Poštnina plačana v goto
Lendava, 3. novembra
Izhajajo vsak četrtek za sledečo nedeljo
„Na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spé nevzdramno spanje, kjer kmalu, kmalu dom bo moj in tvoj — nocoj se vsul je roj močan...“
(S. Gregorčič)
Letna naročnina: na posamezni naslov 30 Din, na skupni 24 Din, za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev. položnice 11 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
„Kda jesenski veter listje tá nesé ..
Kadarkoli nam zadoni na uho besedilo in napev te naše domače nagrobne pesmi, se nam vselej porodijo resne in otožne misli. Misel o minljivosti vsega nam stopi v ospredje, zlasti v pozni jeseni.
Tudi sedaj je jesen. Pozna in hladna jesen, ki se je čez noč razpredla po naših vaseh in poljih. Starejši ljudje iščejo po dvoriščih sončnih mest, da bi ujeli za svoje telo še zadnje žarke jesenskega sonca. Kmalu bo zima, morda še hujša ko lanska, da človeku že sedaj gre ledeni škrab skozi kosti.
Listje se trga z vej, se ziblje in vrtinči v zraku in omahujoč lega na zemljo. Vrtovi naših kmetskih hiš in župnišč, pred nekaj tedni še polni razkošnega cvetja, so dolgočasni in zapuščeni; le redke poznojesenske rože še kljubujejo jesenskim vetrovom. Polja so po večini prazna, zidovje golo in jate vran se že spreletavajo nad pokrajino.
Čas umiranja je nastopil, ledeni dih smrti nam veje nasproti.
Zaton poletja je za nami. Ali bo tudi kmalu nastopil zaton mojega ali tvojega življenja? Mar ne srečavajo naše oči dan za dnem mrtvaške sprevode otrok, ki še komaj znajo zajokati pa starčkov, ki jim je onemoglo in usehlo telo obležalo brez giba. Na tisoče in tisoče ljudi pada v današnjem nečloveškem klanju kakor pač nanese: na polje, v morje in puščavo.
Ob takih prilikah se nehote vzdramijo v nas misli, ki so morda leta in leta dremale v največjih globinah naše duše. Pri vsakem! Če ne drugo pa mraz v sobi marsikoga trdo opomni, da je sončno poletje mimo in lačna zima čaka pred pragom. Hlad veje od vsepovsod, hlad, ki je podoben smrti.
Kljub vsemu tu v ljudeh upanje, da tudi to mine in pride boljše življenje. Toda kje je? Onstran groba!
Le poglej umirjenost starčka! Ko jesen življenja pritisne usehlemu telesu svoj neizprosen pečat, čuti starček, da se je njegovo življenje nagnilo na jesen. Nato vdano čaka, da bo nekega jutra onemogel obležal v postelji. Polagoma bo zamrl tudi poslednji dih na njegovih ustnicah, nato ga bodo odnesli na pokopališče ter položili k mnogim, ki so že zaspali davno pred njim.
So pa tudi ljudje, ki jim je življenje sicer postaralo obraz, a vendar imajo veliko življenjske sile v usehlem telesu. Delajo in brskajo po domačem domu, če že ne morejo več na njive. Taki ljudje nehajo delati šele tedaj, ko jim odrevenela roka ne more več držati motike in morajo odhajati v drug, nov svet. In vendar vsaka beseda iz ust teh možakov zveni kot resen opomin, da je treba življenje izpolniti z molitvijo in ne samo z delom. Ker v tem je vsa prava sreča, da človek moli in dela.
Saj je pravzaprav vse naše življenje iskanje sreče na zemlji. Letamo zanjo, da nam včasih krvavijo noge. Pri tem pa pozabljamo, da se pravo življenje in s tem tudi sreča začne šele takrat, ko se nam odprejo vrata v večnost.
Ljudska, kmetska modrost je to neizpodbitno resnico oblekla v lepo, čudežno zgodbo o goslarju.
Mladi goslar se je trudil, da bi iz svojih gosli izvabil čim lepši napev. Zato je posnemal v gozdu gostolenje ptic, a ga ni zadovoljilo. Posnemal je lahen šepet večernih sapic in orjaško divjanje burje, a tudi to ga ni zadovoljilo. Posnemal je žuborenje potoka pa tudi s tem ni bil zadovoljen. Iskal je, se trudil a najlepše pesmi ni na-
šel. Medtem se je postaral in približala se je smrt. Ko je njegovo telo utrujeno in onemoglo ležalo na smrtni postelji, mu je zadonela na uho nebeško lepa pesem, ki je prihajala z neba. Z zadnjimi močmi se je dvignil, vzel svoje gosli v roke in začel oponašali čudoviti napev te pesmi. Res, posrečilo se mu je, da je ujel na strune zaželjeni napev, ki ga je celo življenje iskal zaman. Komaj pa je odigral nekoliko zvokov, mu je počila
struna in on se je mrtev zgrudil na postelj.
Najlepši napev življenja je goslar našel šele nn drugem svetu.
Prišel bo dan in morda ni daleč, četudi bomo živeli sto ali še več let, ko bodo tudi nas nesli na „tiho domovanje“. Telo bo sprejela zemlja, a duša, sama in gola, bo morala pred božji sod. Ali bomo tudi mi takrat našli svoji duši najlepši, čudoviti nebeški napev?
Vsi, ki ste marke prijavili pri Rafaelovoj drüžbi v Črensovcih,
te članek dobro prečtite i se ravnajte po njem.
Marke smo zmenjavali 12. okt v Črensovcih. Pet dni poznej, to je okt. 17. smo dobili od ministerstva socialne politike prek kralevske banske uprave sledeči dopis:
Št. br. 25719.	30. septembra 1940.
KR. BANSKOJ UPRAVI
Ljubljana
Od kontingenta 200.000 RM, kolikor je odobrilo nemško ministerstvo narodnega gospodarstva za odkup nemškega kovanega denarja kakor tudi bankovcev po 5 RM, ki so jih prinesli jugoslovanski sezonski delavci iz Nemčije, razpolaga Narodna banka še s približno 40.000 RM, po obvestilu od „Putnika“ — Beograd.
Ta znesek zadostuje za odkup vseh doslej prijavljenih kovanih mark, ki se že nahajajo v rokah naših sezonskih delavcev v Jugoslaviji. Zadostoval bo pa verjetno tudi za odkup vseh bankovcev po 5 RM, dočim se večji bankovci sploh ne bodo menjali; ker jih Nemci nikakor ne spremajo.
Z ozirom na to, da je „Putnik“ iz Maribora še prejšnji mesec počel z menjavo teh mark v Slovenski Krajini sicer po nižjem tečaju kot je bilo dogovorjeno — kar je povzročilo upravičen protest tamkajšnje Rafaelove družbe — se sporoča, da je sporazumno z Narodno Banko odločeno, da „Putnik“ izplača izseljencem za to marko čistih po Din 14·30 (s tem, da sebi zadrži Din 0·50 za vsako RM.) Seveda „Putnik“ mora plačati razliko za vse marke, ki jih je že odkupil po nižji ceni!
Ministerstvu je čast zaprositi Kr. bansko upravo, da čim bolj pospeši ta odkup, da bi se zadeva končno likvidirala (rešila) v zadovoljstvo prizadetih naših delavcev.
Izvolite o tem izvestiti borzo dela v Mariboru in Murki Soboti kakor tudi sreska načelstva v Murski Soboti in D. Lendavi ter Družbo sv. Rafaela v Ljubljani in Črensovcih.
Po naredbi ministra Šef otseka za zaštitu izseljenika Dr. Fedor Aranicki
DRUŽBI „SVETOG RAFAELA“
Črensovci
Sporoča se prednje v zvezi z obvestilom Beograjskega „Putnika“ št. 17.174 od 25. nov.
Po naredbi ministra Šef otseka za zaptitu izseljenika Dr. Fedor Aranicki
Iz toga dopisa je razvidno i dokazano četvero:
1. da se je Rafaelova drüžba v Črensovcih borila, da se v dobroj veri prinešene marke naših delavcov zmenijo;
2. da je ta zmenitev dosegnola najvišiši tečaj, najmre po 14·30 Din. marka;
3. da se je pritožila proti falejšoj zmenjavi, i
4. da je ta tožba poslühnjena i da je „Putnik“ dužen vsem tistim, ki so pri njem falej zmenjali marke, razliko doplačati.
Ne iščimo zrokov, zakaj so se marke falej zmenjavale i od koga i zakaj ne bila Rafaelova drüžba povablena k sestanki, gde se je tajno določilo, kak se bo marka zmenjavala. To püstimo pri strani. Povdarimo pa glasno i jasno, da se to ne bi smelo goditi, ar je izmenjavo mark dosegnola Rafaelova drüžba za ceno 14·30 Din. i bi njo oni prvo mogli pitati, gde se bo zmenjavanje vršilo po od ministerstva določenoj ceni. Drügo, ka moremo povdariti tüdi jasno i glasno je to, da bi se odloki ministerstva mogli hitrej izvršavati, ne pa zavlačüvati mesece dugo, da se je siromaški narod, ki je meo jezero potreb, penez pa ne, tak rekoč silo, da je za fal ceno ta zmetao marke. Takše postopanje oblasti, ki glavarino hitro pobere od delavca i ga brez nje ne püsti prek meje na zaslüžek, je vse graje vredno. Te gornji odlok pa vnogi drügi odloki so samo plašč po dežji. Gda so pijajce že izcecale marke iz delavcovih žepov, te je že kesno davati navodila, kak naj je delavci zmenjavajo. Pri Rafaelovoj drüžbi je bilo prijavlenih nad 24 jezero mark. Zmenjenih po 14·30 Din je pa komaj 1505 RM. Vse ostale marke so se po nižjem tečaji zmenile, zodale, ali sploh ne zmenile. Delavci so kvarni vnoge deset i desetjezere
dinarov. — Ka njim je zdaj za včiniti? Poslüšajte, eto.
Vsi tisti delavci, ki ste pri Rafaelovoj drüžbi v Črensovcih prijavili svoje marke, naznanite toj drüžbi sledeče:
1. Kelko i kakše marke ste prijavili, kelko v papiri, kelko v srebri ali drobiži? Na priliko: papir po 10 RM telko, srebro po 5 RM telko i tak dale. Vse točno.
2. Pri kom ste marke menjali ali komi ste je odali i kda?
3. Po čem ste marke zmenili ali odali, po čem edne i po čem drüge.
4.	Keliko mark šče mate i kakše.
Zadostüje gornje podatke po ednoj dopisnici javiti Rafaelovoj drüžbi v Črensovce.
Bogajte delavci i hitro odgovorite!
Na pritožbo Rafaelove drüžbe tüdi občine spišüjejo vküp marke, ki je šče mate. To vas naj ne moti. Mi gornje podatke potrebüjemo, da vam spravimo doplačilo, ki je ministerstvo določilo. Odgovorite nam v najkračišem časi.
KLEKL JOŽEF,
predsednik Rafaelove drüžbe za varstvo izseljencov Slov. Krajine.
Politične vesti
Angleški ministerski predsednik Churchill Francozom. Angleški ministerski predsednik Winston Churchill je imel zadnji pondeljek zvečer v radiu govor, ki je bil namenjen Francozom v Franciji. V začetku govora je pojasnil, da nima namena govoriti o posameznih dogodkih, ker sovražnik vedno prisluškuje. Tisti Francozi, ki mislijo na bodočnost Francije in francoskega naroda si naj prikličejo v spomin besede, ki jih je govoril veliki Francoz Gambetta po letu 1870. (ko so Francozi premagali Nemce): „Nočemo govoriti o bodočnosti, ampak misliti nanjo in delati zanjo.“ Svoj govor je Churchill zaključil s sledečimi besedami: „Lahko noč. Dobro spite, da si naberete moči za jutrišnje naloge, za jutrišnji dan, čigar sonce bo obsevalo vse, ki trpijo in prenašajo težave, kakor tudi grobove junaških borcev. Živela Francija! Naprej za narodi vseh dežel za pravičnost in resnico! Boljšim časom nasproti!“
Sestanek med Hitlerjem in Francom. Zadnjo sredo se je Hitler sestal z generalom Francom na francosko-španski meji. Franca je spremljal zunanji minister Serrano Sunner, Hitlerja pa zunanji minister Ribentrop, vrhovni poveljnik Braushitz in general Keitel. Razgovori so bili v zvezi s sodelovanjem Španije pri ureditvi Afrike.
Sestanek med Hitlerjem in Lavalom. Dan poprej, to je v torek, pa se je Hitler sestal v Parizu s predsednikom francoske vlade Lavalom. Pri tej priliki sta Nemčija in Italija ponudile Franciji mir pod tem pogo-
jem, da odstopi Francija Alzacijo in Loreno Nemčiji, Nico in polovico Tunizije Italiji, Severni Marok Španiji, kolonijo Indokino Japonski. Afriške kolonije pa naj bi imele skupno nemško-italijansko-francosko upravo. Vojno brodovje v Sredozemskem morju pa naj bi Francija dala na razpolago Nemčiji in Italiji za boj proti Angliji. Maršal Petain in general Weygand sta pogoje odklonila, dočim jih je Laval zagovarjat.
Sestanek med maršalom Petainom in Hitlerjem. Zadnji petek sta se sestala na neki majhni postaji v zasedenem delu Francije Hitler in poglavar francoske države maršal Petain. Razgovori so trajali dve uri. Uradnega poročila ni, pač pa ameriški listi širijo poročila, da je Petain začasno prepustil velesilam osišča svoja pristanišča v Sredozemskem morju, Afriki (Bizerta, Casablanca, Dakar in Džibuti) in v Siriji, zato pa se vrne okrog 2 miljona ujetnikov v Francijo in vlada se sme preseliti v Pariz.
Pomen zadnjih sestankov. Vsi ti trije zadnji sestanki zgovorno pričajo, da se je težišče politike preselilo na zahodni del Evrope. Ta nemška politika gre pred vsem za tem, da pritegne k sodelovanju Španijo in Francijo na osišče Rim-Berlin, da bi se na ta način izvedel načrt Nemčije in Italije, namreč napad na Anglijo v Sredozemskem morju. Na ta način hočejo zadeti Anglijo v njeni najobčutljivejši točki v Egiptu. Italijani bi pritisnili iz Afrike in tudi iz Grčije, Nemci pa s Sredozemskega morja na Egipt. To bi bil takozvani „napad s kleščami“. To se jasno razvidi iz tega, ker je Nemčija že zasedla Romunijo, Turčija in Grčija pa sta itak že pod pritiskom osišča. Saj so v Grčijo že prišle italijanske čete.
Kaj pa Sovjetska Rusija? Sovjetska Rusija skrivnostno molči. Res da zaenkrat Sovjeti še ne bodo šli v vojno, vendar pa pazno prežijo, na kateri strani bi lahko odnesli večji plen. Zlasti prežijo naTurčijo in Kitajsko. Sovjeti torej čakajo na svoj plen iz zasede.
2
NOVINE
3. novembra 1940.
Nedela
po Risalaj dvajseta i peta
I stopo je Jezuš v ladjo i ž njim so šli njegovi vučeniki. I glej, nastao je na morji velki vihér, tak, da so ladjo pokrivali valovje — on je pa spao. I pristopili so vučeniki, ga zbüdili i pravili: „Gospod reši nas, vtaplamo se.“ I veli njim: „Ka ste boječi, maloverni?“ Te vstane i zapove vetrovom i morji — i nastala je velika tišina. Lüdje so se pa začüdili i so govorili: „Što je te, da so njemi pokorni celo vetrovi i morje?“ (Mataj 8, 23—27.)
Utrujen od obilnoga dela i podigovanja v mesti Kafarnaumi, se je šteo Jezuš odtrgati lüdem, da bi se malo odpočio potem pa znova v drügih krajih sejao seme bože besede.
Njegovi vučenci so njemi sledili na morje v istoj ladjici. Ne so ga zapüstili. Ka nas to vči?
Svet, na šterom živemo, lehko primerjamo morji in naše živlenje z nekšnim potovanjom po tom širokom morji.
Morje se vsikdar spreminja. Zdaj je mirno, naskori potem že valovito. Ravnotak se tüdi v našem živlenji vrsti sreča in nesreča, žalost in veselje, sladkost in bridkost.
Valovi morja so ne vednaki. Zdaj se vzdignejo, zdaj znova ponižajo. Ravnotak je pri človeki. Bogastvo se menja s siromaštvom, čast s sramotov. Što živi v najvekši časti, je morebiti za kratko vreme že od vseh zapüščeni.
V morji velike ribe pojejo male. Ravnotak tüdi na sveti močnejši muči slabotnoga, bogataš stiska siromaka.
Morska voda je bridka, toda živali v njoj jako rade prebivajo. Tüdi svet je pun bridkosti, pa vendar se ga lüdje tak navadijo, da ga jako neradi zapüstijo.
Vse vode se stekajo v morje in vendar morje nikdar ne kipi. Ravnotak tüdi človek ne nikdar sit časnih, minlivih reči. Oderuh nema nikdar zadosta bogastva, častilakomnik nikdar zadosta pohvale, nečistnik v svojih grehih ne pozna nikših mej.
Nevarnost morja se vidi v tom, da se jih toliko v njem potopi, nevarnost sveta se spozna iz toga, da se jih v njem telko pogübi.
Francoska vlada pristala na nemške predloge. Šef francoske vlade maršal Petain in Hitler sta se na sestanku načelno sporazumela o sodelovanju med Francijo in Nemčijo. Podrobnosti toga sporazuma bodo določili pozneje.
Angleški vojni minister Eden je potoval na Vzhod, s to nalogo, da bi zlasti Egipt spravil ob stran Anglije. Toda Italijanski listi mu prerokujejo popolen polom in neuspeh pri tej nalogi.
Italija napovedala Grčiji vojno. Zadnji pondeljek zjutraj ob 3. uri je Italija zaradi nemirov na albanskogrški meji poslala Grčiji ultimat, ki je potekel v treh urah t. j. ob 6. uri zjutraj. Grška vlada je ultimat odklonila, odredila takoj mobilizacijo, na narod pa so bili izdani proglasi kralja Jurija II. in predsednika vlade Metaksasa. Italijanska vlada je namreč zahtevala od grške vlade, naj ji odstopi nekaj grškega ozemlja v svobodno razpolaganje, sicer italijanske čete same zasedejo te predele. Grški narod, zlasti mladina, je navdušeno pripravljen se boriti za obrambo grške svobode in neodvisnosti.
V pondeljek zjutraj ob 6. uri so italijanske čete prekoračile grško mejo, dočim so letala napadala grška mesta. Medtem je Grčija zaprosila Anglijo pomoči v smislu pogodbe, po kateri je Anglija dolžna dati v primeru napada pomoč. Angleška vlada je sklenila Grčiji takoj pomagati. Toda kako? O tem sedaj vlada na dolgo in široko razpravlja, med tem ko Grki potrebujejo takojšnjo pomoč.
Sestanek se vrši za sestankom. V pondeljek sta se v Firenci zopet šesla Hitler in Mussolini. Uradno poročilo o tem sestanku pravi, da se oba državnika popolnoma skladata v vseh vprašanjih politike.
 H. D.  župnik: Nekaj o prekmurski družini
2. Drug pogoj za srečen zakon je, da se sklepa v pravi starostni dobi
Zdravniško dokazano je, da so najbolj primerna leta, ko se naj sklepa zakon, za dečka od 25. leta naprej, za dekle pa od 22. leta naprej. Pred tem časom še nista dozorela za zakonsko življenje niti telesno, niti duševno.
Telo mora biti popolnoma dozorelo pri obeh, le tako bo lahko brez večje škode spolnjevalo zakonske dolžnosti in rodilo zdrav rod. Kako pa naj materino telo, ki je še negodno, da otroku zdravo godno, dobro razvito telo.
Še bolj važna kot telesna je duševna zrelost zakonskih. Naloge očetovstva in materinstva so tako velike, da je prava umetnost prav jih spolnjevati. Otroke pravilno vzgajati je ena najtežjih nalog. Oče in mati sta prva vzgojitelja. Kako naj to nad vse težko nalogo pravilno rešita, kako naj vzgajata, če sta pa tako mlada, da ste še sama potrebna vzgoje?
Tudi v tem pogledu se v naših krajih, posebno v dolinskih ne postopa pravilno. Naši mladini se vse preveč mudi v zakon. Kolikokrat se oženi dečko, ki še niti na naboru ni bil; navadno pa takoj, ko pride od vojske, to je okrog 23. leta, torej za dve do tri leta prerano. — Prav tako dekle sili v zakon že s 17. 18. letom. V teh letih še niti pojma ne moreta imeti, kaj je zakon, kaj je družina, kakšne dolžnosti sprejmeta s sklenitvijo zakona.
Posledica je, da telesno začneta oba hirati. Nekdaj cvetoča lica obledijo, oči postanejo otožne, težke. Ljudje se pa sprašujejo, kaj ji neki je, da tako slabo izgleda kakor bi vozili z njo. Pa je prej mogoče bila bolj revna. Jedla je bolj črn kruh, sedaj pa ima vsega zadosti, ko se je bogato oženila, pa vseeno tako slabo izgleda. Tako ljudje včasih modrujejo. Ne razumejo, da je dekle od 17. do 20. leta še sama v dobi razvoja, da še njena kri svojega lastnega telesa ni dogradila, pa že mora skrbeti za rast drugega življenja, ki je začelo kliti pod njenim srcem. Tudi porodi so pri mladih materah navadno bolj težki, včasih celo nevarni za življenje.
Tako mlada, izčrpana žena ostane navadno vse življenje slabotna, bo-
lehna. Vsak malo večji napor, trdo kmečko delo jo že vrže na bolniško posteljo. Dva, tri dni ni za delo. Niti kuhati ne more. Okrog nje se pa prerivajo majhni otroci in prosijo zdaj eden, zdaj drugi kruha, jesti. Oče se ne utegne z njimi pečati, ker ima že itak polno dela drugod.
To so bolne družinske razmere, kar se pozna na vseh članih dotične družine. Ne poznajo brezskrbnega veselja in tudi če se smejejo, je v tem smehu nekaj bridkega.
Vzrok takim žalostnim družinskim razmeram so starši, ki dovolijo, da se njihovi otroci tako zgodaj poročijo. Dostikrat se izgovarjajo, da so se oni tudi tako mladi ženili, pa jim nič ni naškodilo. Se razume, da se to tudi lahko zgodi. So izjeme, toda to so, pravim, izjeme. Redno pa ni tako. Saj celo državni zakon prepoveduje, da bi se premladi ženili. Kdor se hoče poročiti pred 21. letom, mora imeti za to dovoljenje od svojega očeta, če pa tega več ni, pa sodišče mora dovoliti. In kaj je državo nagnilo, da je tak zakon izdala? Gotovo skrb, naj bi se ljudje ženili šele takrat, ko so za to zreli, da bi tako rodili tudi zdrave otroke.
Po drugih slovenskih krajih se ženijo mnogo bolj pozno. Na drugi strani Mure se malokatero dekle omoži pred 25. letom. Pa se nič ne sramujejo, da so „stare dekle“. Niti na misel jim ne pride, da bi se mlade ženile, ker pač ni te navade.
Pri nas pa spada dekle, ki je staro komaj 20 let, že med „stare“. Dekleta sama vsaj tako sodijo, zato se je pač treba omožiti pred dvajsetim letom. In tako niti ne vedo, kakšna so lepa dekliška leta, ker se omožijo, ko še prav dekleta niso bila.
To je ena velika napaka našega ljudstva, ki jo bo treba na vsak način odpraviti, ker narodu samo škoduje. Ljudje so zmeraj slabše razviti. Danes je težko najti tako močnega dečka kakor so bili včasih, tako radi pravijo starejši. In imajo prav. Vzrok je pa v glavnem to, ker se premladi ženijo.
(Dalje prihodnjič)
Vesti iz bojišč
Na zapadni fronti. Glavno mesto Anglije London nima niti enega trenutka mirnega. Zračni napad nemških letal sledi drug za drugim. Tisoče bomb napravlja dan za dnem Londonu ogromno škodo. Angleški minister za zdravje je naštel zadnjih šest tednov 10.000 mrtvih in 15.000 težko ranjenih. Naglasil je, da morajo vsi prebivalci Londona, katerih navzočnost za službeno delo ni nujno potrebna, zapustiti mesto. Ker se izpraznitev mesta ni vršila po zaželjeni hitrosti, je vlada začela segati po prisilnih sredstvih. Nemška letala neprestano bombardirajo južnovzhodna angleška mesta in s tem je v veliki meri ovirano trgovsko življenje, zlasti v trgovinah. — Vendar angleški ministerski predsednik sir Churchill neprestano govori o zmagi Anglije. V svojem govoru, ki ga je imel zadnji pondeljek zvečer v radiu, je naglasil: „Anglija še vedno obvladuje kakor prej morje in spomladi 1. 1941. bo obvladala tudi v zraku.“— Angleški letalci ravno tako neprestano obiskujejo Berlin in druga nemška mesta, morajo pa svoje napade hitro končati, ker je obrambni ogenj premočan. Angleži so imeli v preteklem tednu tudi velike izgube pri vojnih ladjah.
Na Sredozemskem morju. Prejšnjo nedeljo ponoči je bila pomorska bitka v Črnem morju med italijanskimi rušilci in angleškimi vlačilci. Borba je trajala vso noč do jutra. Po italijanskih poročilih je bilo potopljenih 6 angleških trgovskih ladij, več drugih ladij pa poškodovanih. — Z veliko pozornostjo sledi svetovna javnost potovanju angleškega vojnega ministra Edena v Egipt. Ob tej priliki hoče arabski svet, kakor tudi Turčijo in Grčijo pridobiti za vstop v vojno. Turčija bo že v kratkem mobilizirala 4 in pol miljona mož in tudi Grčija se
upira novim načrtom osišča. Egipt se pa po nemško-italijanskih poročilih vedno bolj naslanja na osišče. — V Berlinu je zbudilo v političnih krogih nekoliko pozornost naziranje, po katerem bo današnja vojna odločilno končana na Sredozemskem morju. Zato pojasnjujejo sestanek med Hitlerjem in Lavalom, Hitlerjem in Francom, Hitlerjem in maršalom Petainom v tem smislu, da hočejo nuditi Franciji poseben mir, nato pa bi se francosko, italijansko in špansko brodovje združilo in v Sredozemskem morju zadalo angleškemu brodovju odločni udarec. — Jasno je, da si velesili osišča na vsak način zelo prizadevata, da bi ta odločitev padla že pred ameriškimi volitvami in s tem preprečili Združenim ameriškim državam vstop v vojno.
Na daljnem vzhodu. Burmansko cesto Japonci vedno neprestano obmetavajo z bombami. Japonska in Amerika se oborožujeta z veliko naglico. Vsaka izmed njih dobro sluti, kaj jima bodočnost utegne prinesti.
Angleži izgubili enega izmed največjih oceanskih parnikov na svetu. Dne 26. oktobra so Nemci bombardirali iz zraka zahodno od Irske eno izmed največjih angleških prevoznih ladij „Empress of Britain“ (42.000 ton). Mnogo ljudi je bilo ubitih, 643 ljudi je ostalo pri življenju. Med potniki je bilo mnogo žensk in otrok. Najmlajši potnik je bil 11 mesecev staro dete, ki si ga je neki mornar privezal na hrbet, da je priplaval do rešilnega čolna. Ladja sama je zgorela, dokler jo končno ni potopila podmornica.
Italijanske čete so že prišle na grške otoke. V zvezi z najnovejšimi dogodki okoli Grčije, so se že italijanske čete izkrcale na nekaterih južnih otokih Grčije. Tudi angleške vojne ladje so že na poli v Grčijo. Kako se bo Grčija branila? Grška armada je sicer dobra, toda manjka ji moderno orožje, nima skoraj nič motoriziranega orožja in letalstvo je zelo pičlo.
Po državi
Obisk prosvetnega ministra v Zagrebu. Prosvetni minister dr. Korošec se je prejšnji teden mudil v Zagrebu, kjer je obiskal dr. Mačka, bana dr. Subašiča in druge odličnike. Drugi dan je obiskal znano hrvatsko romarsko božjo pot Majko božjo Bistričko. To je bil prvi obisk dr. Korošca v Zagrebu, odkar je bil sklenjen sporazum s Hrvatsko.
V Rakovici pri Beogradu so pretekli teden odprli prvo tovarno avtomobilov v Jugoslaviji.
Na poti iz Beograda v Zagreb se je pretekli teden razbilo potniško letalo. Letalo je namreč padlo pri Borovu, kjer ima Bata velike tovarne čevljev, se razbilo in zgorelo. Nesreča je zahtevala sedem smrtnih žrtev, med njimi tudi življenje pilota Otmarja Krepela, ki je po rodu Slovenec. Le nekaj potnikov je bilo rešenih.
Prehranjevalni banovinski zavod v Ljubljani. Kakor smo že poročali, je banovina v Ljubljani ustanovila zavod za prehranjevanje, ki ima nalogo preskrbeti Slovenijo s čim boljšo prehrano. Zanimivo je pri tem, kako se kratkovidni komunisti prehitro zaletijo. Oni namreč agitirajo, naj bi naša država dobivala mast iz Sovjetske Rusije. Ker, tako dopovedujejo naši komunisti ljudem, ima Rusija velike zaloge masti. Mi pa vemo, da se je sovjetsko trgovsko odposlanstvo trudilo pri naših gospodarstvenikih doseči, da bi se mast iz Jugoslavije izvažala v Sovjetsko Rusijo. Seveda se jim to ni posrečilo, ker jo mi sami potrebujemo. Iz tega se vidi, kako prozorni so nameni komunistov pri lahkovernih ljudeh.
Izgube jugoslovanske trgovske mornarice. V sedanji vojni je bilo uničenih sedem jugoslovanskih ladij s skupno tonažo 45.300 ton. Te ladje so bile: Carica Milica, naša največja trgovska ladja, Labud, druga največja trgovska ladja, Slava, Rab, Vido in Orao.
Omejeno število židovskih srednješolcev. Po novi odredbi ministra prosvete dr. Korošca je omejeno število židovskih učencev na srednjih šolah, kakor tudi na univerzah. Število židovskih učencev na srednjih šolah sme biti le toliko, kolikšno je številčno razmerje med židovskim in ostalim prebivalstvom. Tako so v prvi razred gimnazije sprejeli v Beogradu, Zemunu in Pančevu le 108, v vardarski banovini 33, v drinski 18, v donavski 28, v moravski 4, v dravski pa samo enega in sicer na gimnaziji v Soboti. Vsi drugi so bili odpuščeni. — Tudi na beograjski univerzi se je na novo vpisalo 118 židovskih dijakov, dočim so jih po novi odredbi sprejeli le 17.
Njegovo Vel. kralj Peter II. na poučnem potovanju po Srbiji. Nj. Vel. kralj Peter II. je v spremstvo kneževiča Aleksandra potoval po nekaterih krajih Srbije, kjer je bil deležen povsod toplega sprejema od strani ljudstva. Iz Beograda je šel v Kraljevo, kjer si je ogledal letalski zavod potem se je podal v starodavni žički samostan, kjer se je ustavil na grobu Štefana Prvovenčanega. Odtod je šel v Vrnjačko Banjo, kjer si je ogledal kopališke naprave. Nato je potoval v Kragujevac, kjer si je ogledal vojno tehnični zavod, tovarno orožja in vojaško obrtno šolo. Nato se je čez Oplenac odpeljal nazaj v Beograd.
Nemčija kupuje ovce v naši državi. Doslej je naša država prodajala ovce v Grčijo. Seveda pride pri tem v poštev kot glavni prodajalec Južna Srbija. Sedaj jih pa kupuje tudi Nemčija. Samo meseca oktobra je šlo iz naše države na Dunaj 22.000 ovc. Za mesec november je pa tudi zajamčeno 20.000 za dunajski trg. Razumljivo je, da so se vsled tega zanimanja cene dvignile in je to za siromašne južne srbske kraje lep dobiček.
Slovesnost na Cetinju. Na Cetinju so zadnjo nedeljo položili temeljni kamen za bolnišnico. Ob tej priliki je imel g. Cvetkovič, predsednik vlade, lep govor ter je med drugim tudi dejal: „Nobena država ni zgrajena na več kosteh in žrtvah kakor je zgrajena naša domovina. Menda noben narod ni tako drago plačal svoje svobode kakor ravno naš narod.“
3. novembra 1940.
NOVINE
3
Glasi iz Slovenske Krajine
Zaslužno odlikovanje. Naš, na narodnem, prosvetnem in cerkvenem polju delaven dekan g. Ivan Jerič je bil odlikovan z redom Jugoslovanske krone IV. stopnje za zasluge, ki jih je v zadnjem času izvršil za ureditev cerkveno-državnih odnosov s posebnim ozirom na Slov. Krajino. Naš list se svojemu zvestemu sodelavcu z radostjo pridružuje iskrenim čestitkam k zaslužnemu odlikovanju.
G. Camplin na bolezenskom dopüsti. Gospod Camplin Ivan, bivši izseljenski dühovnik v Franciji i škofovski osebni tajnik, so na živcih zbetežali. Že z Francije so prišli zavolo napornoga dela jako zdelani domo. Težka lendavska fara z uredništvom „Novin“ njim je naklala znova veliko breme. Zato so onemogli i zaprosili pa tüdi dobili več mesečni dopüst. Med časom dopüsta, koliko njim zdravje dovoli, do se pripravlali na izpit za doktorat bogoslovja. Prosimo vse, šterim so bili na pomoč, naj molijo dosta za njih, da ozdravijo i pridejo do časti bogoslovnoga doktora, ka do nam z vučenostjov i svetim živlenjom povekšavali lübezen do Boga.
Lovski blagor. Zakupnik občinskega lovišča v Selu na Goričkem g. Jakiša Franc je 1. 1938. ustrelil na tem lovskem okolišu 19 lisic, 1. 1939. pa 21 lisic. Ta lov na lisice mu je prinesel, zlasti lisičja kožuhovina, čedno vsoto denarja.
Napredovanja. Na ukaz kraljevega namestništva so napredovali v Slov. Krajini naslednji učitelji in učiteljice: v Soboti: Kramberger Josip, Justin Marija in Šantel Miroslav; v Bakovcih: Horvat Janko; v Čentibi: Kolarič Josip; v Lendavi: Virant Stanko. Vsem čestitamo!
Nastavljena sta za učitelja g. Miki Antauer, sin šol. nadzornika g. Antauerja, v Gomilice, g. Koloman Čarni v Prosenjakovce.
Premeščeni so: v Fikšince: gdč. Sabina Šerak iz Predanovcev; v Nedelico: g. Miroslav Vrečko od Sv.
Sebeščana; v Dolnje Slaveče: gdč. Karolina Lušin iz Bizeljskega. Sploh pa še na naših šolah manjka zelo veliko učiteljskih moči. V lendavskem srezu manjka na posameznih šolah še 20 učnih moči in sicer: po ena učna moč v Benici, Dol. Bistrici, Lendavi, Gaberju, Gor. Lakošu, Ižakovcih, Kobilju, Mali Polani, Veliki Polani, Odrancih, Petišovcih, Pincah, Gomilicah in Trnju. Po dve učni moči so še potrebni v Dobrovniku, Črensovcih in Srednji Bistrici. — Upamo, da se bo tudi to izpopolnilo!
Martinovo proščenje v Martjancih, kakor sporoča župnijski urad, bomo letos izjemoma obhajali prihodnjo nedeljo t. j. 10. novembra in ne na Martinov god sam.
Pri okrajnem sodišču v Kranju je nameščena za uradniški pripravnico gdč. Ivica Neržima, hčerka bivšega upravitelja v Gančanih.
Senik do tal pogorel. Pri posestnici Lanjščekovi v Fokovcih je izbruhnil ponoči požar, ki je upepelil ves senik. Nesrečo je že pospeševal močan južni veter, tako, da je škode 37.000 din, ki pa je krita z zavarovalnino. Zanimivo pri tem je tudi to, da sta domača gospodinja in hčerka mirno spale, šele močna svetloba in prasketanje ognja ju je prebudilo iz spanja.
Kradejo kakor srake. Francu Jančarju, posestniku v Bakovcih so neznani tatovi izmaknili iz čebeljnaka tri panje, jih zanesli daleč vstran na travnik, kjer so pobrali iz panjev satovje z medom. S tem so mu neznani dolgoprstneži napravili okrog 600 din škode. — Nekemu drugemu posestniku so pa odnesli piščance. K sreči so prijatelja tuje lastnine izsledili v osebi mladega dečka.
Prvi sneg. Po deževnih dneh se je ozračje razhladilo, dobili smo slano. Zadnjič v noči od nedelje na pondeljek pa prvi sneg. Tako nam je „Šümen“ prinesel prvi sneg. Bil je moker in težek in je razumljivo, da je napravil škodo po vrtovih in sadovnjakih. V torek je zopet začel ta beli blagoslov ves dan padati na zemljo, kjer še čaka repa, zelje in ajda. Upamo, da se ne bo dolgo držal.
Na podporo Novin je poslao ·. Birola z Novoga Marofa 26*50 Din. Bog povrni!
Na Srednjo Bistrico dobimo novo učno moč v osebi gdč. Olge Zorn, ki je doslej službovala v Budincih.
Blagoslovitev novega križa. Zadnjo nedeljo je v Dolgi vasi na hribčku Dolec blagoslovil lendavski župnik g. Bakan Štefan novi križ. Križ je lepo izdelan in ga je dala postaviti Kulčarjeva žena.
V vasi Gomilice so pretekli teden nenadoma pogrešali 5 stotov prosa. Proso so našli v nekem „pintešu“. Dognalo se je, da so tatovi bili sami mladi fantje, ki se po nedeljah in svetkih hodijo v točilnice učit poštenja. In taka mladina bi naj bila ponos domovine?	
„Rajši sem v Jugoslaviji leto dni v zaporu, kakor na Madžarskem le en dan na svobodi“ je razočarano izjavil g. Király, ki je po znanih lendavskih dogodkih pobegnil na Madžarsko, sedaj pa se je skesano vrnil. Uvidel je, da se življenje v Jugoslaviji sploh ne da primerjati z življenjem na Madžarskem.
Jesenski plemenski sejem v Beltincih. Dne 24. X. t. 1. se je vršil v Beltincih plemenski sejem za bike simodolske pasme. Prignano je bilo na sejem 60 plemenskih bikov, katerih kakovost je bila prav dobra. Od 60 bikov bilo 39 prodanih, 13 ocenjenih ter 8 neocenjenih je ostalo neprodanih. Vseh 39 plemenskih bikov je bilo prodanih za skupno vsoto 167.800 din. Cena plemenskim bikom je bila od 9—12·60 din po 1 kg žive teže. Povprečna cena je bila po 11·- din kg, ali 4300 din po 1 kom. Najboljši bik je bil prodan za ceno 6300 din. Plemenske bike je nakupila kraljevska banska uprava in sreski kmetijski odbori za sledeče kraje: Ljubljana-mesto, Ljubljana-okolica, Škofja Loka, Ljutomer, M. Sobota in Lendava. Kupci in prodajalci so bili zelo zadovoljni z ceno, kakovostjo živine in organizacijo plemenskega sejma.
Po svetu
Obnovitev Katoliške akcije v Španiji. Katoliška akcija, ki jo je v Španiji uničila državljanska vojna, je zopet oživela in svoje organizacije obnovila. Pred kratkim je bilo prvo veliko zborovanje, ki je bila obenem tudi javna slovesnost za tiste tisoče, ki so pri preganjanju v Madridu dali svoje življenje za Kristusa. Mašo za pokojne je opravil apostolski nuncij Mgr. Cicognani. Nato je imel škof Barbado slovesno pridigo, kjer je naglasil, da so člani Katoliške akcije čete, ki imajo posebne pravice pa tudi dolžnosti, da vedno namreč zagovarjajo vero tudi takrat, če bi jih to stalo življenje.
Celine na potovanju. Učenjaki vedo povedati, da se celine, kakor Amerika in Evropa, čeprav se zdi, da so trdno povezane z zemljo, vendar gibljejo in zbližujejo. Mi vemo, da je suhe površine na naši zemlji le ena petina, vse drugo je morje. Tako da pravzaprav plavamo v svetovnem morju. Seveda mi to komaj zaznamo. Vendar pa učenjaki trdijo, da se na ta način Evropa stalno približuje „novemu svetu“ in sicer se bližujeta Evropa in Amerika na leto za 16 cm, kar je seveda zelo majhna hitrost. Toda veliko otočje Gronlandije se giblje pa zares in resnično proti ameriški celini. In sicer se približa Grönlandija vsako leto za 32 metra. To je že pa lepa hitrost. Če bo šlo v tej hitrosti naprej, bo Grönlandija v 4.000 do 5.000 letih trčila v Kanado. In Bog ve, če ne bo ta trk tako močan, da se bo zemlja zdrobila. Kaj je vzrok temu gibanju, si še učenjaki niso edini in na jasnem.
Denar mu je rešil življenje. Neki delavec iz Ujezda na Češkem je delal v nekem kamnolomu, ko mu je nenadoma padel iz žepa enokronski kovanec in se odkotalil nekaj korakov v stran. Delavec je prekinil delo in šel iskat denar. V tistem trenutku pa je pridrvela mogočna skala na tisto mesto, kjer je delavec še pred nekaj sekundami delal. Zdaj je denar res rešil delavcu življenje.
Najdražji sad na svetu. Najdražji sad na svetu smatrajo danes redko in maloznano „Adamovo jabolko“, ki v Evropi raste le v nekaterih krajih Grčije. Adamovo jabolko je na zunaj podobno citroni in je neužitno, ker je meso zelo bridko in je polno semenja. Čemu je potem ravno ta neužitni sad najdražji? Adamovo jabolko namreč služi za parfumiranje (nadišavljenje). Debela čašica je vedno nežna in njen vonj zadostuje, da napolni veliko hišo za tedne dolgo s svojo dišavo. Adamovo jabolko ima tako visoko ceno tedi radi tega, ker sad potrebuje več let predno dozori.
Bela kraljica med divjaki v Avstraliji. Amerikanski raziskovalec
Pavel Wilhington je končal svoje potovanje po Avstraliji in se sedaj vrnil v New-York. Pravi, da je odkril veliko redkost. Pri nekem rodu Avstralcev je naletel na belo ženo s kostanjevimi lasmi, ki so se ji vsi divjaki pokoravali kot kraljici in so jo slepo poslušali. Raziskovalec je z njo govoril in jo vprašal po njeni usodi. Izvedel je, da je pravzaprav Angležinja, ki se je pred dvanajstimi leti rešila s potapljajoče ladje in priplavala do avstralskega obrežja. Divjaki so jo sprejeli in je niso več izpustili. Ona se je popolnoma navzela nihovih navad in svoj materinski jezik je že popolnoma pozabila. Ko jo je nagovarjal, naj se vrne med belokožce, je izjavila, da raje ostane vladarica med črnci.
Odkod bombniki in protiletalski topovi?
Bombniki in protiletalski topovi, ki dan za dnem napolnjujejo cele strani časopisov in vznemirjajo živce ljudi, so mnogo mlajšega izvora, kakor si mi mislimo. Saj niti ne izhajajo iz svetovne vojne, ampak oboje se je rodilo komaj pred dvema letoma v Mehiki.
L. 1912. je namreč divjala v Mehiki državljanska vojna. Saj jih je že bilo nešteto, odkar stoji Amerika. General Obregon in njegovi privrženci so se borili proti obstoječi vladi. Oblegali so pristaniško mesto Gayamas, toda vsakokrat, kadar so se bližali temu pristanišču, sta jih vedno obstreljevali dve križarki iz pristanišča, vsled česar so se vselej morali umakniti.
V Obregonovem taboru je služil neki francoski letalec Madon in avstralski mehanik Dean. Oba ta dva moža sta gojila misel kako bi pločevinaste cevi napolnila z dinamitom in te preproste izstrelke metala iz svojega letala na obe nasprotni križarki. Kakor sta mislila, tako sta napravila. Letalec Madon je stopil v edino letalo, ki ga je premogel Obregonov tabor,
napravil nekaj krogov nad obema križarkama in vrgel to preprosto bombo. Toda on še ni poznal zakonov težnosti, ki vladajo v ozračju in so njegove bombe zadele le pristaniške naprave, ki so bile popolnoma razdejane. Vendar je bil njegov uspeh izreden.
Nekaj dni za tem je zopet vzletel z novimi „bombami“. Znova je poskusil svojo srečo. Toda med tem tudi čete nasprotnikov niso živele v brezdelju. Oni sa namreč na nekem gričku tik ob obrežju namestili nek top in sicer tako, da se je dal vrteti na vse strani, tako da so lahko vsako letalo, pa naj je prišlo od katerekoli stranih, v katerikoli višini mogli naperiti svoj top in ustreliti. Tokrat pa je bil presenečen učinek na sovražnikovi strani. Madon je moral svoje bombe odvrči kakor hitro je pač mogel. Seveda so večina popadale v morje in moral je naglo odleteti, da bi rešil svoje letalo, ki je predstavljalo celotno zračno letalstvo vlade. Na ta način so iznašli protiletalsko obrambo.
Občina Bogojina izmirjena
Že za časa, ko se je izvršila komasacija (pregrupacija) občin, je nastal pri nas spor zaradi sejmskih pravic. Bivša občina Bogojina je namreč od kneza Esterhazya kupila sejmske pravice z zemljiščem vred. Denar je dala Urbarijalna skupnost v Bogojini, pogodbo je pa z knezom delal občinski odbor. Občinski odbor je takrat naredil to napako, da je pogodbo z knezom on podpisal, ne pa odborniki skupnosti. Ko se je komasacija občin izvršila si je začela skupna občina lastiti pravico pobiranja sejmskih pravic. Urbarijalna skupnost je proti temu vložila pritožbo, ker je pač ona sejme kupila, toda pred državnim svetom je Urbarijalna skupnost propadla samo zaradi tega, ker v kupni pogodbi, ki so jo delali odborniki stare občine, ni bilo zapisano, da je Urbarijalna skupnost to kupila. Zato je potem zahtevala to pravico naslednica bivše občine Bogojine, to je, sedanja podobčina. Spor je bil predložen banski upravi. Banska uprava je pa sklenila, da izroči stvar občinskemu razsodišču. Med tem časom je pa prišlo do sporazuma med ob-
čino in podobčino na ta način, da z letom 1941. pobira sejmske pravice podobčina Bogojina. Jasno je namreč bilo za vsakega, da ima podobčina to pravico, saj ima v rokah listino, da je bivša občina, katero sedej ona nasleduje, kupila to pravico. In kupljena pravica se seveda ne more nikakor odvzeti. Podobčina Bogojina je pa pristala na to, da ne bo od občine zahtevala nobenih terjatev za ta čas, odkar je občina pobirala od sejmov. Zaradi tega izmirjenja je nastopilo v občini veliko veselje saj so si že vsi želeli, da se ta spor, ki ni nikomur koristil enkrat spravi iz dnevnega reda. Občina Bogojina ima namreč vse prepogoje, da postane zopet ena vodilnih v lendavskem srezu kakor je to bila včasih in se vsi čudijo, kako je moral tako dolgo razdvajati ta enostaven spor naše občane. Gotovo je to, da so nekateri namenoma podpihovali strasti samo za to, da so lahko na ta račun živeli. Sedaj bodo pa vsi skupaj služno delali za napredek kraja Bogojine, Filovec, Ivanec in Bukovnice, ki zaradi tega spora niso sodelovale.
Zanimivo pismo našega izseljenca
Dobili smo od našega izseljenca pismo, kjer nam opisuje kako se mu je godilo v Franciji in sedaj v Nemčiji.
V Francijo sem prišel 19. aprila in sem že na drugi dan vedel, da sem zadel v slabo. Prišel sem namreč h gospodarju, ki je bil vse prej samo pošten ne. Imel je namreč navado prisvojiti si to, kar ni bilo njegovo. Tudi ni nič pomišljal, če je bil človek pri njegovem delu v smrtni nevarnosti. To je bila pri njem postranska zadeva. Bilo je namreč nekega dne v maju, ko prileti 48 nemških avijonov, na katere so Francozi streljali, kot bi bil zadnji dan našega vesoljstva. Seveda zadeli niso nič drugega kakor mojega konja izpred pluga, s katerim sem oral. Tedaj je pa gospodar izpregel enega svojega in ga pripregel k mojemu še živemu, mojega mrtvega sva pa potegnila v stran in ti, Štefan, sedaj orji jaz ga grem domov ker je tukaj prenevarno za mene. In še več takih zgodb bi lahko napisal, da pa mi žali Bog ne dopušča prostor in tudi bi bilo za „Novine“ preobsežno. Naj omenim tudi, da nas je iz Francije rešilo majska kapitulacija Francije. Bilo nas je namreč več Prekmurcev, ki smo bili prisiljeni zapustiti Francijo. In ti smo bili: Hozjan Ignac iz Trnja, Pintarič Štefan od Lipe, Žakoc Štefan iz Male Polane in pa moja malenkost.
Sedaj smo čez noč postali rudarji in to poklicni rudarji zato ker so nam zaupali najboljša dela v rudniku. Delamo 500 metrov pod zemljo pa še nismo najgloble, ker je naš premogovnik globok 900 m. in je tretji največji v Nemčiji. Imenuje se Bochum. Delo imamo dobro in še zadosti dobro plačano. Hrano katero dobivamo v cehovski baraki, kjer tudi stanujemo je dobra in močna ter je dobimo zadosti, kar je dokaz, da se v Nemčiji še vojna nič ne pozna in je še vse tako, kot je bilo pred petimi leti. Tudi uživamo tukaj vso prostost in smo enakopravni z nemškimi delavci in če Bog da in sreča junaška, bomo božične praznike praznovali v krogu svojih domačih, ker namreč po nemškem delavskem pravilniku, dobimo po tri mesečni službi dva tedna dopusta, katerega se radi poslužimo.
Vas prisrčno pozdravljamo!
H id i č Štefan
Ostra zima.
A.	„Joj, da je ostra zima.“
B. „To še ni nič. Če te kdo v Sibiriji pozdravi z: Dobro jutro, ta glas takoj zmrzne in šele opoldne se raztali in slišiš pozdrav.“
4
NOVINE
3. novembra 1940.
Življenje v zakloniščih
Gotovo zanima naše čitatelje, kako je preskrbljeno za one, ki si morajo pred ognjem in razdejanjem letal iskati zatočišča po zakloniščih? Glavni namen letalskih napadov je poleg razdejanja in uničevanja namreč tudi malodušje in obupanost med civilnim prebivalstvom.
Toda že prve praktične preizkušnje v španski državljanski vojni so bile presenetljive: tuji časnikarji v Barceloni so bili začudeni, ko so videli, kako se je prebivalstvo hitro privadilo bombardiranju iz zraka.
Vsekakor moramo pomisliti, da je bombardiranje v Londonu, Berlinu ter po ostalih angleških in nemških mestih neprimerno močnejše, kakor je bilo v španski državljanski vojni. Vendar se vsaj po poročilih, ki prihajajo kakor z ene, tako tudi z druge strani, da sklepati, da se je prebivalstvo že tudi na Angleškem in Nemškem privadilo na jekleni dež z neba. V angleških in nemških krogih slišimo pripovedovati celo o šalah v zvezi z zračnimi napadi.
„S Smithom sploh ne moreš več govoriti, odkar je krogla udarila v njegovo hišo, tako je ponosen“, je napisano pod neko sliko v angleškem šaljivem listu „Punch“. „Moja žena pravi, da nocoj ne bo šla v zaklonišče, ker si je pozabila izposoditi roman, pa se boji, da ji bo dolgčas“, se šali neki mož zopet v istem listu. Londonsko časopisje poroča o zračnih borbah po načinu poročevalcev pri nogometnih igrah. „V prvem polčasu (do polnoči) je bila igra neodločna; končni izid 15 sestreljenih proti 5 zgubljenim.“
Nič drugače ni v Berlinu. Tudi berlinska šaljivost ni umrla med ropotanjem Huriccanovih motorjev. Berlinčan želi zvečer svojemu sosedu SOS (Schlaf ohne Sirene, želi mu, da bi lahko celo noč spal in da ga ne bi prebudila sirena), ali Bo-lona, (Bombenlose Nacht, noč brez bomb), ali Gesche (Gesunden Schlaf im Keller, zdrav spanec v kleti) itd.
V pogovorih med prebivalstvom slišiš največ šal na račun spanja, vendar je zadeva bolj resna. Vso drugo škodo, povzročeno z napadi lahko popravijo. Nihče in nič pa ne more nadomestiti neprespanih noči ljudem, ki morajo podnevi zopet na delo.
Ste nam našli novega čitatelja
?
Uredba o odpovedi stanovanj in poslovnih prostorov
Ministerski svet je na podlagi čl. 1 uredbe o spremembi obstoječih in izdajanju novih predpisov na predlog pravosodnega ministra predpisal uredbo o omejitvi pravic hišnih posestnikov glede odpovedi stanovanjskih in poslovnih prostorov. Uredba se glasi:
§ 1. Hišni posestnik sme odpovedati v najem dano stanovanje ali poslovne prostore v naslednjih primerih:
a) če stanovanje ali poslovni prostor potrebuje zase ali za oženjene sinove, oziroma omožene hčere za stanovánje ali za izvrševanje gospodarskih poslov;
b) če obstoji potreba, da se hiša podre zaradi zgraditve nove stavbe;
c) če najemnik ne plača dolžne najemnine najpozneje v roku meseca dni, računajoč to od dneva, do katerega je bilo plačevanje dogovorjeno, v kolikor s pogodbo ne bi bilo določenega kaj ugodnejšega za najemnika;
d) če najemnik uporablja ali izkorišča prostore v druge namene, t. j. v namene, ki so v nasprotju z njihovim pravim namenom ali s pogodbo, ali pa jih proti določbam pogodbe odda v podnajem, ali jih namenoma kvari, oziroma jih zanemari in uporablja tako, da se kvarijo;
e)	če najemnik ali njegovi do-
mači, ali pa podnajemnki v njegovem stanovanju nemoralno žive, oziroma dopuščajo, da to drugi delajo ali pa če s svojim vedenjem v stanovanju ali na dvorišču otežujejo v znatni meri hišnemu lastniku ali drugim najemnikom bivanje v dotičnem poslopju;
f) če bi bil najemnik ali kak član njegove družine na sodišču obsojen zaradi kaznivega dejanja, izvršenega v škodo hišnemu lastniku ali članu njegove družine, razen v primeru, če je bil hišni lastnik ali član njegove družine za kaznivo dejanje proti časti ali telesu izzvan.
§ 2. Vse določbe najemninskih pogodb, ki so bile sklenjene ali se bodo sklenile in ki bi bile v nasprotju s predpisi iz prejšnjega paragrafa, se razveljavljajo.
§ 3. Določbe te uredbe veljajo v primeru prodaje poslopja tudi za novega lastnika.
§ 4. Odpovedi, ki so bile izvršene do uveljavljenja te uredbe, v kolikor do tega dne niso postale pravomočne, se bodo presojale po določbah te uredbe.
§ 5. Uredba stopi v veljavo na dan objave v „Službenih novinah“ in njena veljavnost preneha po letu dni od dne, ko je stopila v veljavo.
ZALAR MARIJA:
Gospodinja pripravlja bolniku neslano hrano
O inozemskih ali prekomorskih dišavah. Pri neslani hrani, kakor smo se zadnjič že razgovarjale, imajo veliko in važno vlogo začimbe in dišave. Na splošno smo proučevale domače dišave, ker so najbolj zdrave, najcenejše, znati moramo pa tudi natančno uporabo inozemskih dišav in začimb, ker velika izprememba v jedilniku brez soli zahteva temeljito znanje, kako z dišavami ravnati, da vsaj ne bodo vsled preobilice škodovale ali jed skvarile. Teh začimb in dišav jemlji malo in šele tedaj, če bolnik hrane brez začimb več vživati ne more. Mlečni zdrob osladkan in zabeljen je dober brez soli, še boljši pa bo, če vmes vmešaš ali ribizeljev sok, ali nekoliko vode in sad od suhih krhljev, sliv, hrušk, suhih črešenj. Sok in lupina od citrone je zelo okusna vmes. Cimet naredi to jed dišečo in se na sol ne spómni bolnik, ker jed dobro tekne. — Cimet je še dober v kompot, v pecivo v mlečni močnik. Lahko ga daš nekoliko v kruh, bolje diši. Dobiva se cimet iz otoka Ceylon, je pa po vsej Sloveniji priljubljena dišava. Tudi v čaj ga dajejo Prekmurke. Če je bolnik zelo živčno slab, namoči le skorjo v jed. Zdrobljen cimet je za bolnike, ki so živčno še krepkejši. — Zelo znana nam je vanilija. V stroku poznaš dobro vanilijo, če ima polne, debele stroke in če se konice ne cepijo, a stroki se lepo odlomijo in so temne barve. Vanilija ne muči živcev. Lažje jo bolniku mešaš v jed, ker njemi dišeči atomi ali delci niso tako
strupeni kot so drüge začimbe n. pr. kofein, ki ga v kavi dnevno vživamo. V čokoladi je največkrat vanilija, pa tudi v pecivu, v kompotu, v raznih kuhih in mlečnih jedilih. Za izpremembo jed ugaja, a mnogo vanilije se tudi naveliča bolnik. — Lorber je pravzaprav inozemska dišava, ker ga k nam uvažajo iz inozemstva. Suho listje daj v fižol, v omake, v jesih, v prikuhe, v konzerve od mesa, ako doma sama meso konzerviraš. — Poper, črn in bel je sad poprovega grma. Poper zelo slabo vpliva na živce. Dolgo bolan človek je živčno zelo občutljiv, torej s poprom le ne preveč v jedi. Daje se pa v juhe, v prikuhe, tudi v pecivo, ki ima po popru svoje ime. V mnogovrstne omake in na meso se poper potrese. Celo na mehko kuhana jajca, na surovo špinačno solato, na zeljnato solato in na kumarovo solato, v majonezo, vsepovsod se daje poper. Bolje pa je za bolnika, če shajaš brez popra ali ga daj le za duh, da jed zadiši, ne da poper prevladuje v jedi. To pravilo velju tudi za zdrave. — Nageljnove klinčke dajemo v čaj, v med, med orehe, v gobe, v slive, v riž, v kašo, v razne kvaše. — Pimet se dobiva iz Jamajke. Služi za omake, za klobase, za razne solate. — Muškatov cvet je rumen kot pomarančna lupina in se daje v juhe in omake, pa tudi v obare, a prav malo. Cvet je lupina od muškatovega oreha. V lečo je prav dober. To vse je končno odvisno od tega, kateri duh bolnik ljubi.
Ko bi me ljubila...
Ko bi me ljubila, bil bi žuboreč studenec, iz katerega bi pesem lila se v sonetni venec.
V tih večer bi se rodila v srcu rožna mi pomlad, z zarjo bi me poljubila, bil bi zopet mlad.
Rožice bi spet dobile svoj mameč opoj, veje bi mi zopet pilo raz obraza znoj.
Težke dni bi mi sladila, pesem lila bi v srce, ko bi se nad mé sklonila
in mi božala roké... .
K. I.
Za novo sezono prinašamo
RADIOAPARATE
Minerva, Orion, Körting. Sachsenwerk, Hornyphon, Mende, Braun, Graetz, z dvoletnim jamstvom. Baterijski aparati so opremljeni z D elektronkami, delujejo brez akumulatorja. * Predvajanje aparatov brezobvezno - ceniki franko.
Dolgoročno odplačilo!
M. SOBOTA
I 284)40
Dražbeni oklic
Dne 9. decembra 1940 ob 9 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22 dražba nepremičnin: zemljiška knjiga: k. o. Renkovci vl. št. 42 B 38|c 5| 168-ink parc. št. 353 pašnik sedaj stavbišče, dvorišče in sadovnjak s hišo št. 134 in gosp. posl.; k. o. Turnišče vl. št 195 B 16|c 1|112 parc. št. 470 travnik, vl. št. 1274 pod B l1|c, 1|28 parc. št. 759 njiva in pašnik, sedaj njivi; k. o. Bogojina vl. št. 669 B 33|c 1|112 parc. št. 780 vinograd. Cenilna vrednost: Din 1.740·— Najmanjši ponudek. Din 1.162·— Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri.
V ostalem opozarjamo na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča.
Okrajno sodišče v Dolnji Lendavi,
odd. II. dne 10. okt. 1940.
MATIJA MALEŠIČ: POVEST SLOVENSKE KRAJINE
Ivan se vrne v sobo in šepne Ilonki na uho: „Oče gre po cesti. Morda pride sem.“
Ilonka pobledi. „Zakaj pa siliš na delo, ker ti ni sile?“
„Zakaj greš ti? Kaj te nisem prosil?“
„Pri meni je drugače...“ Ilonki zastane beseda. O daljnem svetu mu ne more pripovedovati, o revščini mu noče govoriti. Odmakne se od Ivana in stisne k materi.
Časar piše pogodbo, piše, piše.
Ritoper nekaj na tihem naroča Lini. Lina odhiti iz sobe. Geza se zmuzne za njo.
„Ta je pa lepa!“ Horvat udari s pestjo po mizi, da odskočijo kupice in se zamajejo litri. „Pogodbo pišemo, Časar piše, piše. Kaj piše? Kaj vemo? Ko da nas ne briga. Na slepo ničesar ne podpišem“.
„Saj res!“ se oglasijo nekateri.
„Glavo izpolnim! To je tako sama formalnost!“ se obregne Časar.
Nekaterim zadostuje ta važna izjava. Gospod Časar že ve, kaj dela in kako je treba. Horvata ne premoti beseda, ki je ne razume. „Formalnost sem, formalnost tja. Ne podpišem, dokler ne vem, kaj je vse napisano.“
„Saj prebere!“ miri Ritoper. „Sicer smo se pa tako že domenili. Kakor smo se domenili, tako bo napisano.“
„Do dobra se še nismo domenili. — Kaka bo hrana? Kdo plača vožnjo?“
„Geza, tvoj nečak, je kuhar! Ali smo imeli že kdaj boljšega kuharja s seboj? Ko v Budimpešti po hotelih boste jedli.“
Nekdo se nasmeje.
Horvata ne zmede smeh, vendar o kuhi noče
več govoriti. „Kdo plača vožnjo? Napisano mora biti, sicer nas v jeseni oslepariš za nekaj težko prisluženih kil silja“.
„Horvat, pazi, kaj govoriš! Vožnjo vam pla-
cam tja in nazaj! To vpišemo v pogodbo! Ne pozabi napisati, Časar!“
„Plače nam nisi še določil. Le obljubljal si jo.“
„Kar sem obljubil, dam in bo napisano. Povedal sem ti, koliko dobiš.“
„Premalo! Podlesnik daje po dve kili pšenice na mesec več.“
„Pa za žetveni mesec plača manj. Kje dobite tisti, ki boste vseh sedem mesecev delali, večjo plačo za julij ko pri meni? Po tristo kil pšenice, po tristopetdeset kil rži, po sto kil ječmena in po sto kil ovsa! Tudi ženske plačam za julij bolje ko vsak drugi palir. Kdo plača bolje?“
„Kühar!“ pove kratko Horvat.
„Ni res! I Podlesnik i Kühar sta sklenila letos slabši pogodbi z veleposestvi kakor jaz. Nikomur nista mogla več obljubiti za julij ko jaz.“
„Meni sta že obljubljala več. Verenu najbrže
tudi.“
„Če mu nista še več obljubila!“ vzklikne nekdo.
Vse oči so uprte v Verena.
Ritoperju je vroče. Plaho pogleda Verena in ga prosi z očmi, naj ne pove, koliko mu je obljubil.
Veren molči in pije.
„Pošten je Veren“, misli Ritoper in zmigne z ramo. „Horvat, pojdi h Küharju, pojdi s Podlesnikom, če bolje plačata. Ali ko boš v zadregi, stopi tudi h Küharju in Podlesniku. K meni ne pridi!“
Ko mrzla ploha delujejo Ritoperjeve besede na Horvata. Vsi vedo, da tiči do grla v dolgovih pri Ritoperju in da ga Ritoper lahko zaduši, kadar se mu poljubi.
Časar piše, piše.
Horvat izpije kupico vina na dušek in si opo-
more. „Koliko dobi Veren?“
V Ritoperju kipi žolč. „Zasluži gotovo več ko ti.“
Horvat je trdovraten. Saj to je edina priložnost, da Ritoperju lahko ugovarja. „Koliko dobi?“
„Slišal boš. Tudi zanj napiše Časar.“
Veren dvigne glavo.
„Dobi Veren več ko jaz?“ sili Horvat.
„Rekel sem ti, da zasluži več."
„Koliko dobi več?“
„I, sitnost! Koliko? Toliko mu napiše Časar ko tebi.“ Ritoper pomežikne Verenu.
„Po deset kil pšenice dobim na mesec več ko drugi. Za sedem mesecev dobim torej sedemdeset kil pšenice več ko drugi moški. Petstodvajset kil pšenice dobim za vseh sedem mesecev, rži in ječmena in ovsa pa dobim toliko ko drugi odrasli moški. To napiši, Časar!“ Veren govori trdo, počasi in razločno ter zre ostro Ritoperju v oči.
„Oho, tako je to!" Horvatu sili kri v glavo.
Ritoper zeleni v jezi. „Kaj se nisva domenila, kako napraviva glede priboljškov?“
„Tako sva se domenila.“
„Če ti kaj navržem, sem rekel...“
„Pisano mora biti, ali... ali pojdem s Podlesnikom.“
„Veren dobi, mi pa ne. Čujete, možje in fantje?“ Horvat ogorčeno vstaja, ko da misli oditi. Sovražno ga gleda Ritoper, na jezik mu silijo kratke besede: Plačaj, Horvat, plačaj svoj dolg takoj — pa pojdi! Obračunala sva! Če ne plačaš, naj poje boben! — Horvat je naglo pil in noče razumeti sovražnih pogledov. „Ali nismo možje ko Veren? Saj mu nismo nevoščljivi. Ali v pogodbo piše Časar, da dobi vsak odrasli moški toliko ko jaz, in ne toliko kolikor je obljubljeno Verenu.“
„Verenu navržem brez pogodbe, kolikor sem mu obljubil.“
„V pogodbi mora biti pisano vse, do zadnjega zrna.“
„Veren, ne začenjaj še ti!“
„Mi ne misliš napisati mesečno po deset kil pšenice več? Po petintrideset kil pšenice na mesec in po petindvajset kil rži mesečno?“
(V drugo naprej)
Za tiskarno v Lendavi: Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Matija Balažic