Stran 488.
Osveta.
Spisal Zmago Kračmanov.
Prišla je ravno dvanajsta ura.
Na dvorišču vojašnice neke posadke onstran Velebita se je razdelila straža in posamezni oddelki možtva so odhajali jedva skozi velika vrata obzidanega dvorišča.
Mladi, služboimajoči kadet si je mel od veselja roke ter prezirnim pogledom zrl za odhajajočimi vojaki, saj je imel danes prvič v svojem življenju službo, inšpekcijo vojašnice; bil je za dobo štiriindvajsetih ur prvi in najvišji gospod, neomejeni glavar vojašnice in od zadnjega prostaka do najstarejega narednika se mu je moralo vse klanjati ter   pokorno izvrševati njegova povelja.
Eo zapusti dvorišče zadnji oddelek straže, odide kadet ponosno v stražnico, da pouči zapovednika straže, kako se ima ponašari. Da pokaže takoj svojo moč, ošteje pošteno celo stražo. Tambor moral je poklicati službene organe vsih v vojašnici nastanjenih stotnij, kateri so morali nemudoma dovesti po dva z metlami oborožena moža, da se dvorišče in dolgi hodniki vojašnice očistijo, dočim so stotnijski črevljarji in krojači dobili povelje, da z nožmi ostrgajo na večih mestih zamazane stene hodnikov.
Komaj je bilo to delo dovršeno, klical je že zopet tambor vse v „hišnem zaporuu se nahajajoče vojake, kateri so se v par minutah zbrali pred stražnico. Toda naglost ni nikoli dobra, in gospod kadet našel je gotovo pri vsakem kako napako. Nekateri so preslabo očistili gumbe, drugi zopet jermena, nekateri so imeli prašne bajonete, drugim je manjkalo zopet par žrebljev na črevljev in — slišali so nebroj psovk. Po dovršenem pregledu so morali nemudoma omenjene nedostatke popraviti; čistilo in klelo se je po vsih sobah.
Za pol ure zbrani so bili že zopet pred stražnico. Očistili in uredili so vse kolikor je bilo mogoče. Gumbi svetili so se kakor pravo srebro, jermena so se lesketala, isto v podplatih so bili žreblji polnoštevilni; vsi so že mislili, da danes ne bode treba več nastopiti pred stražnico.
Toda naenkrat počne kadet na vse grlo vpiti, psovka za psovko leti na ubogo skupino hišnih kaznjencev, kateri so se tresli, kakor slamnata bilka.
Katero napako je sedaj našel kadet? Joj! brke niso bile v redu  zasukane in to ga toli razsrdilo.
Takoj se je moralo to popraviti, ter v tretje nastopiti, kadet je bil konečno zadovoljen, kajti brke bile so istinito izvrstno zasukane, sploh vse je bilo v največjem redu; nato jih pouči, da morajo biti vedno tako urejeni, posebno je še povdarjal o zasukanju brk, ker se o tej priliki pogladil pod nosom — toda na žalost ni imel kaj prijeti.
To opazil je na pragu stražnice stoječi vojak Vazilij Vucemilovič, ter se o tej priliki nehote glasno nasmejal in odšel v stražnico. Toda prepozno! Kadet zapodi hišne kaznjence „do vraga" ter pride jeznim obrazom v stražnico. Straža je morala takoj nastopiti in ubogi Vazilij slišal je toliko psovk, da jih bode še pomnil isto, ko ne bode več nosil vojaške suknje.
Radi nedolžnega smeha Vazilija morala je straža tekom popoludneva še neštevilnokrat nastopiti, radi njega je bila cela straža psovana.
Dobrosrčni Vazilij je seveda obžaloval svoj nepremišljeni smeh. Prosil je odpuščanja zapovednika straže Jovan Aračiča, kakor tudi ostale tovariše, in ker je bil pri stotniji obče priljubljen, odpustili so mu radi, ter se potem skupno smejali kadetovi jezi.           (Konec prih.)
Stran 489.
Poučni in zabavni del.
Stran 497.
Osveta.
Spisal Zmago Kračmanov. (Konec.)
Kakih 500 korakov proti jugu od vojašnice mesta Z. nahaja se majhno, a lepo s travo obraščeno vežbališče posadke omenjenega mesta. Košate murve in pritlikave smokve rastoče okrog vežbališča vežejo dovolj sence, da se zamorejo utrujeni vojaki ob času odmora v hladu odpočiti,
Radi prijetnosti kraja in bližine mestnega perivoja, zbere se tu vsaki večer polno občinstva, da se navžije svežega zraka. Zlasti mladina najde tu obilo zabave. Veselo petje spremljano z milimi glasovi mandolin in kitar čuje se od vsih stranij, tu se koketuje, tu se razodevajo čuvstva in tajnosti mladih src.
Tako se godi tu vsaki večer do solnčnega zahoda; z nastopom noči vrnejo s sprehajališča v mesto ter nadaljujejo svojo promenado na glavnem trgu. Le oni, katerim je bog Amor dal dovolj poguma, ostanejo navadno še pozno v noč na vežbališču, in da zamorejo tu rastoče murve in smokve svedočiti, povedali bi mnogo o Romeju in Juliju.
Baš radi teh zakasnelih sprehajalcev prihaja iz vojašnice vsako noč ob 10. uri prva patrolja, da „očistia vežbališče. To se ponavlja vsako uro do zore, in le malokedaj se vrnejo vojaki v stražnico brez uspeha.
V vojašnici se je ravno izvršil večerni raport, inspecijski organi odhajali so po hodnikih in stopnicah k svojim stotnijam, možtvo ležalo je že na slamnicah, ter sanjalo o boljših časih, le tu pa tam cula se je koja poluglasna popevka o kraljeviču Marku in o kujar Danilu, s kojo si je koji Bcorporal du juara preganjal dolgčas in spanje.
Edino le v stražnici bilo je še polno življenja, kajti gospod kadet poučeval je s kričočim glasom vojake, kako se morajo na straži vesti, odredil je možtvo, katero
Stran 498.
ima vsako   uro  pregledati vežbališče, ter strogo  naročil,
da se mora  vsakogar aretovati, kogar se najde v nočnem
času na vežbališču. Zapovednik straže moral je povelje ponoviti in šele potem zapusti kadet stražnico ter odide v inspecijsko sobo k počitku.
Tri   četrt  na jednajsto  uro vrne se prva  patrulja
—  slučajno brezuspešno. Točno ob jednajsti uri zapusti druga patrolja, obstoječa iz treh mož, med katerimi je bil isto Vazilij Vucemilovič — vojašnico, ter odide počasnim korakom proti vežbališču.
Frišedši na vežbališče preiskali so vse kote, toda žive duše niso našli.
Vže so se hoteli vrniti, ko pod bližnjimi smokvami nekaj zašumi. Na to zopet vse tiho.
Patrulja obstane, vojaki pridrževali so dihanje, da tem bolje slišijo, toda daleč okrog vladala je popolna tihota. Jeli so že dvomiti, ter pripisovati oni šum vetru, toda naenkrat zašumi še glasneje pod eno in isto smokvo.
Hipoma stali so vsi trije z nabitimi puškami v rokah kacih deset korakov pred smokvo.
Vazilij skoči naprej, ter zakriči:
„Kdo je«!
Toda nikacega odgovora.
Vprašanje ponavlja drugič.
Zopet vse tiho.
Zakriči v tretje, a zopet brezuspešno.
Že je hotel streljati, toda v pravem trenotju se premisli, natakne na puško bajonet ter pogumno odide proti osodepolni smokvi, med tem ko mu tovariša oprezno sledita.
Ko se približa kake tri do štiri korake, opazi, da neka oseba mirno pod smokvo leži, isto je slišal globoke, dolge vzdihe.
Obšla ga je groza, lasje so se mu jezili, in mrzla polt mu oblije čelo, ali le za trenotje, vsaj ima v rokah nabito puško, na puški ostro bajoneto, čemu bi se bal! Na ves glas zakriči:
V imenu zakona . . .
Njegov glas je še odmeval iz bližnjega perivoja, ko se dozdevna oseba pod smokvo prebudi, ter urno skoči na noge in pred prestrašenim Vazilijem stoji velik
—  osel, čegar svetle oči so zrle nepremično omenjene tri vojake, koji niso vedeli, bi se li smejali ali sramovali svoje malosrčnosti.
Prvi spregovoril je Vazilij, ter vprašal tovariša, kaj hočejo početi z oslom, kateri je gotovo ušel iz ko-jega bližnjega hleva.
Vže so hoteli prepustiti osla svoji usodi, ko se domisli Vazilij strogega povelja, s katerim je kadet ukazal vsakogar aretovati, koji se drzne v nočni dobi stopiti na vežbališče.
„Hajd Milane in Gjuro, znata li kako strogo zapoved nam je dal gospod kadet, mi moramo vsakogar aretovati, kogar tu najdemo8, dejal je Vazilij.
„Toraj v imenu zakona, dragi osel, ti moraš z nami, ukaz je ukaz".
Milan in Gjuro prijela sta krotko žival, katera jim
je    brez    obotavljanja    sledila,   med    njima    šel    je    nsel,   a
pred njimi korakal je Vazilij vesel  m  zadovoljen, da se ne vrne brez uspeha v stražnico.
Točno o polunoči javil je Vazilij desetniku Jovan Aračiču, da je na vežbališču aretoval osla, kojega na dvorišču stražita tovariša Milan in Gjuro.
Odkar obstoji stražnica, menda še ni bilo tako vesele noči, kakor je bila ona; smehu ni bilo konca ne kraja.
Toda stvar je bila službena in obvestiti se mora o tem tudi gospod kadet.
Desetnik Aračič obleče rokavice ter odide v inspecijsko sobo. Po preteku četrt ure se vrne s kadetom, kateri popove Vazilij a, da mu pokaže in natančno javi, kje in kako so vlovili osla.
Ko mu Vazilij vse nadrobno razloži, zaukaže kadet desetniku, da takoj zjutraj obvesti policijo, da se je na vežbališču našel osel, čegar gospodar ni znan.
Na to so pustili osla v obzidanem dvorišču, zaprli vrata vojašnice, kadet odide v svojo sobo, a možtvo v stražnico.
Še dolgo časa je bilo čuti iz stražnice smeh, ko-nečno je vender vse vtibnilo, zadremalo. Slišala je le še jednakomerne korake pred vratmi stoječe straže, svetilka v stražnici jela je pojemati.
Naenkrat zasliši se na cesti pred vojašnico dolg signal na rog, vojaki v stražnici se vzdramijo, oprejo telečnjake in nadenejo puške na rame, kadet priteče v stražnico z besedami: „ Ogenj! Ogenj !a ter veli straži nastopiti.
In zopet tolkel je tambor p red stražnico, toda sedaj ni klical hišnih kaznjencev, temveč budil in alarmiral je celo posadko.
Hipoma bilo je v vojašnici vse živo, vojaki so se opravljali, kadar je bil gotov, hitel je na dvorišče, kjer se morajo v slučaju alarma zbrati vse stotnije.
Inšpekcijski organi hiteli so v mesto buditi in zvati častnike.
Za pol ure so bile vse stotnije zbrane na dvorišču, prišli so častniki, isto ognjegasno orodje bilo je pripravljeno. Kadet javi polkovniku, da nekje v mestu gori, da je radi tega moral alarmirati posadko.
Čakalo se je le še na povelje polkovnika za odhod, ko pride na dvorišče policijski komisar, ter javi polkovniku, da — nikjer ne gori, in da isto policija ni signa-lizovala ognja.
Kadet, kateremu je bila strogost polkovnika dobro znana, je iz strahu obledel, ter opetovano zatrjeval, da je on, kakor tudi cela straža, slišal signal na rog, da mora v mestu goreti, kar je pa policijski komisar odločno zanikal.
Polkovnik ni vedel, komu bi verjel, niti ni vedel, kaj bi počel . . .
V istem trenotku pride od stražnice vojak Vazilij, ustavi se tri korake pred polkovnikom, da ostro pozdravi
in javi:
„Gospod polkovnik, pokorno javim, da — da — da . .   a
„Vun z besedo", zagrni polkovnik.
„Da — da — nikjer ne gori, ampak signaliziral je — je . . ."
„ Govori!"
„ Signaliziral je------------oooosel, katerega je vjela
patrolja št. 2. na zapoved gospoda kadeta".
Častniki in možtvo, kakor tudi policijski komisar jeli so se glasno smejati.
Stotnije vrnile so se takoj v vojašnico, toda spati ni mogel nikdo več, iz vseh sob cul se je smeh in govorice o — oslovem signalu.
Drugi dan videl je desetnik Jovan Aračič gospoda kadeta v pisarni polkovnika, a vojaki dolgo niso pozabili, kako se je osvetil Vazilij VucemiloviČ.
Stran 499.