zmagal v tem boju, in zdaj — umrl. Tudi pri nas mu bomo ohranili hvaležen spomin.« Vsebinsko najbolj zanimiv članek pa je napisal pod šifro tr ob Cankarjevi smrti v socialistični reviji Akademie188 bržkone znameniti novinar, politik in prevajalec dr. Gustav Winter, ki je že leta 1915 pisal o knjigi Sveto obhajilo in druge povesti. Članek si zasluži, da ga prevedemo skoraj v celoti: »V I. Cankarju je odšel odličen predstavnik ne samo majhne slovenske literature, marveč vse literarne Evrope. Pesnik redke lirične moči, leposlovec bogate fa- bulativne iznajdljivosti in enkratne pripovedne umetnosti, dramatik močnega, toda vedno pesniškega patosa, satirik ostrega dovtipa. Tak je bil Cankar. 2e iz raznovrstnosti njegovega dela se vidi, kakšno literarno bogastvo zapušča. Pesnik, ki ni bil še star, zapušča svojemu narodu dvaintrideset literarnih del in še nekaj prevodov. Cankar je v marsičem utiral v rodni literaturi nova pota, predvsem pa pripomogel k socialnemu boju, da je prodrl v idilo takratne slovenske književnosti. Ta mož je sam storil v svoji domovini toliko kot pri nas cele generacije. Bil je sam zase generacija. Revolucionarne ideje, ki jih je oznanjal v svojih delili, mu niso pomenile samo literarne izvirnosti. Socializem je bil Cankarju vsebina duše, njemu je posvetil vse svoje moči tudi zunaj literature in za delavsko gibanje na Slovenskem je storil neizmerno veliko. Lahko bi bil vzor vsem tistim, ki so s socializmom samo koketirali, saj se je aktivno udeležil dela v delavski stranki in okusil vse težave političnega živ- ljenja. Med vojno je bil tako kot večina slovenske inteligence zaprt in najbrž je njegova prezgodnja smrt posledica trpljenja v ječi. Tudi češko socialistično gibanje ima veliko razlogov, da se s spoštovanjem in ljubeznijo spominja mrtvega pesnika. Naši delavci so v številnih prevodih brali njegova dela in se predajali svojevrstnemu čaru njegove besedne umetnosti. V našem leposlovju zadnjih let bi se našli tudi sledovi neposrednega Cankarjevega vpliva. Zadnja radost, ki jo je Cankar dočakal, pa je bila, da se začenja uresničevati tisto, o čemer je njegov narod samo sanjal.« Smrt slovenskega pisatelja je zabeležilo vsaj z nekaj vrsticami še nekaj časnikov in revij, npr. brnski Novi lid. praške Besedy lidu, Češke divadlo, Vlast in dr. (Se bo končalo) ADMONTSKA BIBLIA SACRA« V knjižnici benediktinskega samostana v Admontu (Avstrija) je v omari štev. 76 1 a hranjena »Biblia sacra, ebraice, chaklaice, graece, latine, gerina- nice, sclavonice. Studio et labore Eliae llutteri Germani. Noribergae. Cum Sacrae Caesar. Maiest. Quindeeim annorum Privilegiis. M. D. XCIX.« Na plat- nicah je zapisano, da jo je kupil »p. Eginhard Matevžič, profesor, pri Pro- dingerju v Ljubnem 1. 1877.« Verjetno je od tedaj »Biblia saera« v knjižnici admontskcga samostana. V Leobnu (Ljubno) je bila benediktinska gimnazija in j). Eginhard, očitno Slovenec, je bil profesor na tej gimnaziji. 188 Akademia (Praha). 22/1918-19, št. 5, str. 108. Admontska »Biblia sacra« je za preučevanje literarne dejavnosti naših protestantov zanimiva. Na jpre j je treba povedati, da je Berčičev bibliografski seznam v zborniku »Slowenische Reformation« ni registriral. Je torej 10., oziroma 11. izvod, v kolikor še prištevamo k ohranjenim izvodom na svetu izvod v dresdenski knjižnici, ki ga, po oglatem oklepaju sodeč, rti več. Posebnost admontske biblije pa je v tem, da ima v nasprotju z ljub- ljansko popoln slovenski tekst Mojzesovega peteroknjižja. Na str. 857 se v l jubljanskem primerku začenja francoski tekst, v admontskern pa se na- dal ju je slovenski. Tako je. kot vse kaže. admontska biblija doslej edini znani primerek niirnberške biblije s samo slovensko verzijo. L. 1958 je izšla v zvezi s slovensko verzijo niirnberške biblije razprava H. Kunstrnanna v reviji »Die Welt der Slaven«. Kljub intenzivnemu iskanju v preko 50 nemških knjižnicah, k je r na j bi hranili niirnberško biblijo, niso našli niti enega pr imerka s slovenskim tekstom. Po Kunstmannovi izjavi se iskanje nadaljuje, vendar doslej rezultat še ni znan. Ob admontski bibliji in po Kunstmannovi razpravi moremo soditi, da je slovenska verzija bila natisnjena v dokaj majhni nakladi, pač pa je pre- vladovala kot šesti jezik v bibliji verzija v francoščini, italijanščini in sak- sonščini. Na vprašanje, odkod Hutter ju misel, da kot enega izmed štirih jezikov šeste verzije uvrsti slovenščino, je odgovor v pismu, ki ga je objavil Kunst- mann. L. 1585 je prišlo do sestanka med Hutterjern na eni strani in Boho- ričem ter Dalmatinom na drugi strani. Ob tej priliki je moral Ilutter po- drobneje zvedeti za delo slovenskih protestantov in se prav gotovo na po- budo Bohoriča in Dalmatina odločil za slovensko verzijo v poliglotski bibliji in s tem na prav svojstveni način dokazal, da jc slovenščina enako- vredni partner v družbi evropskih jezikov. L. 1599 sta bila v grobu ob Trubar ju že tudi Bohorič in Dalmatin. Nista doživela velikega dne, o katerem je sanjal Trubar pred petdesetimi leti. Ob admontski bibliji pa se postavlja vprašanje, ali ni potrebno premak- niti mejo-ločnico za iztek reformacijske dobe od 1. 1595, kot je doslej veljalo po Ruplu, ali od 1. 1598 po Kidriču, na 1. 1599., ko je doživela slovenska re- formacija v niirnberški bibliji potrditev svojih prizadevanj za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika. « Literatura: B. Berčii, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahr- hunderts, v zborniku »Abhandlungen über die slowenische Reformation . München 1968. — //. Kunstmann, Slavisches um die Nürnberger Bibeldrucke Elias Hutters, v reviji »Die Welt der Slaven«, Jahrgang III, 1958, Otto Ilarras- sowitz — Wiesbaden. Joie Kajhman Maribor