All diese Mangel mindern aber keineswegs den hohen Wert und die Bedeutung dieses Werkes fiir die Entwicklung der nu- mismatischen Wissenschaft in Slowenien. Es zeigt aber gleich- zeitig auch, daB trotz der Anwendung der elektronischen Bear- beitung nicht der Mensch ersetzt vverden kann. Eine derart groB angelegte Arbeit kann einfach nicht nur von einem ein- zelnen Menschen verfaBt vverden. Derartiges wird auch in Zu- kunft ein Teamwork bleiben miissen. Die zahlreichen Aufnahmen sind, soweit das das Material erlaubt hat, von bester Qualitat; die graphische Darstellung sehr aufwendig, man kann sagen luxurios. GewiB zu aufwen- dig gestaltet, wenn man in erster Linie den wissenschaftli- chen Charakter dieses Nachschlagewerkes in Betracht nimmt. Doch ist das Buch offensichtlich auch weiteren Kreisen zuge- dacht worden so diirfte dann der hohe Aufwand auch kom- merziell gesehen berechtigt sein. Das Lexikon ist zweifellos ein gutes und wichtiges Buch das ohnegleichen fiir das betreffende Gebiet ist. Eine Uber- setzung in eine Fremdsprache ware nicht nur seitens des in- teressierten Forscher wiinschenswert, sondern auch allgemein zu empfehlen. Denn bei der immer mehr sich entwickelten numismatischen Wissenschaft werden Gebiete unabwendbar aufgeteilt werden miissen um sie so auch iibersehbar zu ma- chen. Eine Uberpriifung des Bestandes und eventuelle Nach- trage werden den Inhalt des unentbehrlichen Werkes gewiB noch bereichern. Wiihrend der Drucklegung dieser Bespre- chung wurde bereits bekannt, daB die Neuerscheinung begei- stert aufgenommen wurde und bereits eine Gesamtiibersetzung in kroatischer Sprache in Zagreb demnachst erscheinen wird. Efrem M. PEGAN Hakan Karlsson: Being and Post-processual Archaeologi- cal Thinking. Reflections upon Post-processual Archaeologies and Anthropocentrism. Gotarc. Serie C, Arkeologiska Skrif- ter 15. Goteborg 1997. ISBN 91-85 952-54-0. 130 strani be- sedila, 16 strani referenc, 3 strani kazala, 7 ilustracij. Zadnja desetletja so arheologi v teoretskih besedilih ne- koliko bolj širokosrčno odprli vrata filozofiji. Čeprav je ta prej tujka kot prijateljica celo tistim, ki jim teorija že dolgo ni več strašljiva neznanka, si moramo priznati, da brez nje arheolo- gija ne zmore več, kadar poskuša razumeti lastno identiteto. Zaradi bojazni pred očitki, da se predajamo "filozofiranju", nam Derrida, Gadamer, Ricoeur in še mnogi drugi pisci ne smejo biti samo neznanci s filozofskih polic, saj brez pozna- vanja njihovega dela ne moremo razumeti nekaterih postpro- cesualistov. A tudi površno paberkovanje po "filozofskem polju" ne zadošča, če se nočemo uvrstiti na seznam tistih, ki jim kritiki očitajo modnost. Nemški mislec Martin Heidegger vstopa na arheološke strani šele v zadnjih treh letih1 in veselimo se lahko, da se je švedski arheolog Haakan Karlsson tako zgodaj lotil temelji- tega kritičnega pretresa njegovih razmišljanj in nam jih približal v esejistični obliki. Toliko bolj nas razveseljuje dejstvo, da je besedilo napisano v angleščini, saj tako ne bo moglo - kot marsikatera skandinavska teoretska misel doslej - spolzeti mimo nas neopazno. Za nekoga, ki mu današnji čas namenja mesto med naj- večjimi misleci tega stoletja, je Heideggrova vključitev v ar- heologijo seveda zelo pozna. V opravičilo zapoznelosti govo- rita dva razloga. Prvi je v njegovi politični kontroverznosti, ki gaje zaradi odobravanja nastopa nacionalsocializma pripe- ljala do tega, da so ga v številnih filozofskih okoljih progla- sili za persono non grato, njegova razmišljanja pa za dolgo prepustili zavestni pozabi. Drugi razlog tiči v izjemno težki razumljivosti njegovih besedil, ki zaradi zapletenega jezikovnega sloga spravljajo v prenekatero zagato celo filozofe, kaj šele arheologe. Tako lahko srečamo pri njegovih sopotnikih Kar- lu Jaspersu in Krzysztofu Pomianu pritoževanje nad jezikom, nasprotno pa je bil Walter Jens njegov navdušeni občudova- lec prav zaradi jezikovne umetelnosti.2 Naključje je hotelo, da smo hkrati s Karlssonovim priza- devanjem dobili tudi slovenski prevod Heideggrove knjige Sein und Zeitkije najgloblje zaznamovala ne samo nemško, marveč kar celotno filozofijo, in s tem veliko pomoč pri razumevanju njegovih das Sein, das Seiende, Dasein, In-der-Welt-Sein... Ter- minologija je namreč tisto področje, kije tudi Haakanu Karlssonu povzročilo prenekatero skrb in dvom o tem, da s prevodi ved- no dosežemo pravilno razumevanje Heideggrovega mišljenja. Če sta še Gosden in Thomas velikokrat obdržala Heideggro- ve izvirne termine, seje Karlsson odločil za poangleženje izrazov, nekajkrat vpeljal lastne prevode (npr. hesinnliclie Nachden- ken je prevedel v contemplative thinking namesto prej uve- ljavljenih različic meditative, reflective, authentic, recolective, deliberative thinking), včasih pa se iz zadreg reševal z izvirni- mi pojmi (npr. das Man je ohranil brez prevoda) (Karlsson 1997, 58 in 41). Razpravo je razdelil v tri razdelke in jih naslovil: Pogoji, Konstrukcija, Dekonstrukcija. Najobsežnejši je prvi, v kate- ' Z njim se srečamo pri Christopherju Gosdenu v Social Being and Time, Oxford, Cambridge: Blackwell, 1994 in Julianu Thomasu v Time, Culture and Identity, London, New York: Routledge, 1996. Sledijo članki C. Gosdena, H. Karlssona, S. Kuchner, T. C. W. Oudemansa, M. Pattona in J. Thomasa v Archaeological Dialogues 3.1, 1996 ter H. Karlssona in J. Thomasa v Archa- eological Dialogues 4.1, 1997. 2 Karl Jaspers ga je obtožil, da dela nasilje nemškemu jeziku, Pomian pa mu je očital takole: Heideggrovi teksti so pekel jezika, strah za komentatorje in tortura eksegetov. Nasprotno pa je Walter Jens z navdušenjem napisal, da je Heidegger artist mišljenja, ki je, da bi bil razumljiv, razpolagal z dvema jezikoma, z grškim predsokratikov in z latinskim sholastike, zatem pa si je izmislil šc tretjega, skrajno umeten jezik; nemški... cit. po F. Šrimpf, Vpraševanje o smislu biti, Književni listi, Delo, 4. december 1997, 49. -1 Knjiga z naslovom Bil in čas je izšla v prevodu slovenskih filozofov Tineta Hribarja, Valentina Kalana, Aleša Košarja, Deana Komela, Andrine Tonkli-Komel in Ivana Urbančiča pri Slovenski matici v Ljubljani, 1997, kot 42. zvezek Filozofske knjižnice. V slovenskem prevodu imamo tudi Izbrane razprave (izšle 1967. leta) in Evropski niliilizem (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971) v prevodu Ivana Urbančiča; knjigi Uvod v metafiziko (prevod Aleša Košarja) in Na poti do govorice (prevod Deana Ko- mela in sod.) pa sta izšli pri Slovenski matici v Ljubljani, 1995. V zadnjih tridesetih letih je izšla cela vrsta razprav o Heideg- grovem delu v Naših razgledih, Novi reviji. Perspektivah, Problemih, Tribuni... Nekaj jih je izšlo tudi v zbirki Znamenja (npr. Identiteta in diferenca, Kantova teza o biti v prevodu Tineta Hribarja, Znamenja 109, 1990 in 116, 1993 v Mariboru pri Založbi Obzorja. V Identiteti in diferenci je razprava Tineta Hribarja Biti in bivati na str. 45-96, ki je za nas pomembna zaradi zgo- dovine slovenske prevodne terminologije v Heideggrovih delih. Slovenske ustreznice Heideggrovi terminologiji najdemo v Glosariju k Biti in času (str. 598-603). Za razumevanje njegovih filozofskih razmišljanj je pomembna tudi študija Deana Komela, Fenomenologija in vprašanje bili, Znamenja 117, 1993. rem nas najprej seznani s svojimi nameni, izhodiščem razi- skovanja ter vzroki tako znotraj arheološke discipline kot zunaj nje, ki so krivi tega, da spoznavamo vrednost Heideggrove- ga filozofskega premisleka v arheologiji s takšno zakasnitvi- jo. V drugem poglavju istega razdelka je opravil najprej s kratkimi navodili o prevodni terminologiji, se pomudil ob Heideggrovi vlogi v nacizmu in nas mimogrede opozoril, da šest strani razlag o njej Juliana Thomasa ni rešilo pred ostri- mi napadi, pa tudi kako malo bi brali, če bi avtorje kot oseb- nosti presojali z etičnimi in moralnimi merili sedanjosti in jim, kadar bi bila njihova osebnostna slika negativna, odvze- li pravico do objektivnega ocenjevanja njihovega dela. Raz- delek je zaključil s Heideggrovo vlogo v hermenevtiki in fe- nomenologiji. Za razumevanje Karlssonovega pristopa k "heideggrov- ski arheologiji" je najpomembnejše tretje poglavje, imeno- vano Heidegger in mišljenje: filozofske osnove. Tu nam naj- prej približa Heideggrovo zgodnje razmišljanje, kakršnega je npr. razvil v Biti in času, pojasni pomen Heideggrovega obrata (die Kehre) in njegov pomen za arheologijo, nato pa se ustavi še pri kalkulativnem mišljenju. Poglavje zaključi z umevanjem kontemplativnega mišljenja, v katerem vidi pri- ložnost za drugačno razumevanje arheologije. V drugem razdelku se napoti k premisleku arheološkega mišljenja. Najprej pojasni, zakaj se mu zdi Heidegger po- memben za razumevanje zahodnjaških arheoloških pristo- pov (kulturno-zgodovinskega, funkcionalističnega, marksi- stičnega, procesualnega in postprocesualnega). Po Karlsso- nu so namreč vsi ti pristopi antropocentrični in potopljeni v kalkulativno mišljenje. Zaradi pozabljenosti biti in ontološ- ke diference je sodobna arheologija usmerjena v skladu s tra- dicionalno (postsokratovsko) metafiziko. Neglede na različ- ne pristope smo arheologi osredotočeni na bivajoče (stvari/ artefakte) kot bivajoče, zanemarjamo pa iluminacijski pro- ces ali pot po kateri bivajoče postaja bivajoče. Usmerjeni v to, kar je (bivajoče) in zanemarjajoč proces, ki vse to naredi mogoče (bit), se predamo tako zanikanju enotnosti kot (on- tološke) diference med bivajočim in bitjo ter s tem poveza- nosti (oziroma razliki) med našim mišljenjem in bitjo. Ne zavedamo se "eksistencialnega potenciala", ki je v biti biva- jočega, in smo po Karlssonu obsojeni na nemišljenje. Karlssonov premislek je namenjen predvsem postproce- sualistom. Med njimi in pristaši procesualne arheologije ne vidi ontoloških in epistemoloških razlik, kot jih sami razgla- šajo. Zatrjuje, da procesualisti še zdaleč niso razbili dihoto- nomije med objektom in subjektom, prav tako ne med idea- lizmom in realizmom, še manj pa so se odrekli antropocen- trizmu. Čeprav jim sicer priznava refleksijo tako epistemo- loških kot ontoloških osnov arheologije in arheološke inter- pretacije, se ustavi pri sekundarnosti razlik, ki so jih ustva- rili v odnosu do procesualistov. Teoretsko zajemanje iz struk- turalizma, poststrukturalizma, hermenevtike, sociologije in kritične teorije jih je res odpeljalo na pot kritičnega pretre- sa d i ho t oni i j kultura/narava, telo/duša, sedanjost/preteklost, subjekt/objekt..., a jih - zaradi splošnega in dolgotrajnega odpora do filozofije in teoretskega mišljenja sploh - pripe- ljalo do tega, da zaradi "evolucije" teorije, podvržene izjem- ni časovni zbitosti (stoletje sociološkega in filozofskega pre- misleka je v arheološki teoretski praksi skrajšano na četrt- stoletje), velikokrat zaidejo v površnost in slabo poznavanje filozofskih osnov, na katerih gradijo nove teorije (še pogo- steje pa metodologije). Postprocesualiste popelje skozi "zr- calo" tubiti, bivajočega, biti, resnice (v smislu Heideggrove aletheia), jezika in mišljenja. V pretres vzame novejša dela lana Hodderja, Miehaela Shanksa in Christopherja Tilleyja, pod drobnogled pa strukturalizem, poststrukturalizem, lier- menevtiko in kritično teorijo. Najprej se loti posipi oeesualističnega prizadevanja okoli razsrediščenja subjekta. Shanks in Tilley namreč v svojih de- lih poudarjata subjektivnost, ki jo - skladno z lacanovsko psi- hologijo - vnašamo v predstavni svet, odvisna pa je od sim- bolnega in družbenega okolja, v katerem bivamo. Subjekt je tako vedno oblikovan v odnosu do drugih, hkrati pa izgublja nadzor nad tistim, kar ustvarja; subjekt se zdi razsrediščen. Karlsson takšni izpeljavi nasprotuje, saj je prepričan, da kar- tezijansko pojmovanje subjekta še zmeraj nosi v sebi sled antropocentrizma. Arheološke interpretacije so kot posle- dice kreativnosti interpretov (subjektov) zanj predmet spra- ševanja o tem ali so posledice naše subjektivne volje in trans- cendentnih struktur naših izkušenj ali pa so naše aktivnosti utemeljene na osnovi biti bivajočega. Karlsson je mnenja, da so grajene iz biti bivajočega (biti-kot-zgodovine), česar postprocesualisti ne razvijajo. Naslednji predmet njegovega razmisleka je bivajoče. Pri postprocesualistih je utrjeno prepričanje o tvarni kulturi, ki sama v sebi nima pomena in ji ga dajejo šele arheološke in- terpretacije, odvisne od družbenopolitičnega konteksta in- terpretov. Simbolni in ideološki red, ki oblikujeta kontekst- no odvisen pomen, sta objektivirana v materialni kulturi, i. e. je ta pomensko strukturirana v skladu z omenjenima re- doma. Postprocesualisti verjamejo, da je mogoče opazovati materialno kulturo diskurzivno. Jezik in materialna kultura oblikujeta realnost, v kateri bivamo. Torej je realnost obli- kovana s subjektivnim; artefakti ne obstajajo sami na sebi, marveč se pojavljajo v arheološki družbeni praksi. Karlsson nam pokaže, da se tudi Hodderjev kontekstni in interpretiv- ni pristop nista izognila pastem anropocentrizma in ne izni- čila dihotomije subjekt/objekt. Strinja se sicer s postproce- sualisti, da je pomen ustvarjen z našim aktivnim in praktič- nim "bivanjem-v-svetu" in ne kot posledica absolutnega po- mena, ki bi ga stvari nosile v sebi. Kot interpreti se lahko približujemo bivajočemu z različnih zornih kotov, vendar pa postprocesualisti pri tem zanikujejo bit bivajočega. Po Karlssonu (v skladu s Heideggrom) ni bivajoče (kot bivajoče) tisto, kar nas oblikuje, marveč je bit bivajočega tista, ki ji pripisuje to zaslugo. Naše spoznavanje preteklosti ni osnovano na nas- protju med subjektom in objektom (kot to uzakonja post- procesualizem), pa tudi ne z "dialektično meditacijo" med subjektom in objektom (kot prikazujejo procesualisti), tem- več s prepletom vsega bivajočega v biti. Prav to prepletanje je tisto, ki dekonstruira polarnost objekta in subjekta. Bit je pri postprocesualistih razumljena v tradicionalnem, postsokratovskem smislu kot pasivni del bivajočega oziroma kot njegov vidni del. Bit in bivajoče razumejo postprocesua- listi kot identična, ker zanemarjajo ontološko diferenco. Slednja je skupaj s povezavo med mišljenjem in bitjo pozabljena pri vseh oblikah postprocesualnih pristopov. Karlsson očita postprocesualistom tudi enačenje koncepta pomena s konceptom resnice. Za resnico menijo, da je ob- likovana iz enakih družbeno-političnih, ideoloških in simbolnih struktur, kot so tiste, ki vplivajo na naše mišljenje. Zavrača- jo procesualno priseganje na resnico kot logično posledico odnosa med subjektovimi idejami (hipotezami), ki se nana- šajo na posamičen objekt in njegovo vidno, merljivo podo- bo. Poudarjajo pa tudi, da resnica nc pripada preteklosti ali celo njeni materialni kulturi. Postprocesualne ideje se tako kažejo ujete v resnico, utemeljeno z našimi subjektivnimi (kon- tekstno odvisnimi) idejami ali mislimi ter našim subjektiv- nim pogledom na tvarno kulturo. To pomeni, da so ujemajo- če se s postsokratovsko metafiziko. Karlsson Shanksu in Til- leyju sicer priznava, da se "dotikata" koncepta resnice v po- menu Heideggrove aletheia, hkrati pa poudarja, da ima naše razumevanje svoj izvor v "zgodovini" biti in ne v trascen- dentni strukturi izkušnje. Dokler ne bosta spoznani ontološ- ka diferenca in zveza med bitjo in bivajočim, ne bo povezave med subjektom in objektom, pa tude ne med interpretom in interpretiranim. Subjekt bo še zmeraj primaren in aktiven, objekt pa sekundaren in pasiven. Resnica postprocesualistom ni resnica v pomenu aletheia, kjer je inherentna bivajočemu kot posledica biti. Zelo kratek je pri odnosu med jezikom in tvarno kulturo postprocesualistov in nič daljši pri konceptu kalkulativnega mišljenja. Tu očita postprocesualistom, da vztrajajo na diho- tomiji med telesom in dušo, antropocentričnem in kalkula- tivnem mišljenju, vendar se temu ne čudi, saj je vse posledi- ca tega, da ne priznavajo ontološke diference in povezave med mišljenjem in bitjo(-kot-zgodovino). V zadnjem poglavju drugega razdelka govori o prvih ko- rakih "heideggrovske" arheologije, ki sta jih naredila Chri- stopher Gosden in Julian Thomas. Pomudi se pri pomenu poz- nejših Heideggrovih razmišljanj, ki so po njegovem mnenju pomembna, če se hočemo rešiti antropocentričnosti, kakršno najdemo v njegovih zgodnjih delih in ji Gosden ter Thomas sledita. Pri Thomasu vidi Karlsson šibkost v tem, da s prev- zemanjem Heideggrove fenomenološke metode prisega na trans- cendentne strukture izkušnje, formulirane kot končne in sta- tične po naravi, kar pomeni, da so npr. neolitske strukture delovale na enak način kot današnje. Tako se je nemogoče izogniti antropocentrizmu. pa tudi dihotomije med subjek- tom in objektom na tak način ni mogoče presekati. Subjekt je še vedno - tako kot pri tradicionalni metafiziki - pojmo- van kot osnovno jedro v odnosu do sveta. Ključno vprašanje je zanj sledeče: Je bit-kot-zgodovina utemeljena na naših člo- veških, transcendentnih strukturah izkušnje ali je morda obratno? Medtem ko se je Thomas odločil za prvo možnost, verjame Karlsson, daje dihotomijo subjekt/objekt lahko pretrgati in se izogniti antropocentrizmu le, če sprejmemo enotnost in (ontološko) diferenco med mišljenjem in bitjo. Tretji razdelekje namenjen kontemplativni arheologiji. Zanjo so podane samo smernice, saj najavlja avtor širšo obdelavo v svoji nastajajoči doktorski disertaciji. S heideggrovskimi poz- nimi razmišljanji je po Karlssonu tlakovana pot za presek di- hotomije med objektom in subjektom in začrtan odmik od an- tropocentrizma. Z njimi sprejemamo bit (-kot-zgodovino) kot vir našega mišljenja in hkrati kot pogoj za bit v naših idejah in jezikovnih možnostih. Tak pristop upošteva (ontološko) di- ferenco, povezavo med bitjo in bivajočim ter tudi moč biti (- kot-zgodovine), i. e. naše "prebivanje" v biti. V svojih poznih delih nas Heidegger pripelje do obrata (die Kehre) biti, prvi korak k temu pa naredimo s kontemplativnim mišljenjem, i. e. z razmišljanjem o mišljenju in njegovih osnovah v biti. Čeprav se že pišejo mnenja, kakršno je npr. tole: I.. J Hei- degger's thought has nothing to do either with method or with foundation of an area of investigation like archaeology, 4 sem prepričana, da stereotipne predstave o arheologiji ne bodo zavrle nadaljnjih raziskav. Z mislijo na Heideggrov izrek, da filozofija že po svojem bistvu stvari nikoli ne olajša, temveč jih oteži, 5 a tudi: "S filozofijo ne moremo početi ničesar" - to je popolnoma prav in v najlepšem redu. Napak je le, če menimo, da je ta sodba o filozofiji dokončna. V podobi protispraševa- nja pride namreč do majhne dopolnitve: če že mi ne vemo, kaj bi z njo počeli, pa konec koncev morda filozofija lahko kaj počne z nami, ob predpostavki, da se spustimo vanjo, 6 osta- jam v pričakovanju novih besedil Haakana Karlssona in si želim, da bi bila pisana s takšno jezikovno jasnostjo kot je knjiga, o kateri sem poročala.7 Irena MIRNIK PREZELJ 4 T. C. W. Oudemans je zapisal to na str. 31 v Heidegger and Archaeology, Archaeological Dialogues 3.1, 1996, 29-32. 5 M. Heidegger, Uvod v metafiziko, Ljubljana: Slovenska matica, 1995, 11 (prevod A. Košar). 6 M. Heidegger, Uvod v metafiziko ... na str. 13. 7 Disertacija HSkana Karlssona je medtem izšla v knjigi Re-Thinking Archaeology, Gotarc, Serie 13, Gothenburg Ar- chaeological Theses 8, Goteborg 1998.