561
Slovo v jeseni
Igo   Gruden
1.
Zapuščaš zdaj pri meni toplo gnezdo, kako  brez  tebe  bo,  ne  premišljujem, vsak  človek  gre za  svojo  usodno  zvezdo.
Zato na poti te ne zadržujem,
še moj obraz k slovesu ti prikriva,
da mi težko bo, ko boš v kraju tujem.
Ne ti ne jaz ločitve nisva kriva: življenje druži nas in razdružuje, nam stke in spet razdre ljubezni tkiva.
Zaman srce za prošlostjo vzdihuje: kar mimo gre, nihče več ne ustavi, za vsem se še spomin nekoč osuje.
Jesen je, draga, v zraku so žrjavi, kjer sva hodila, listje odletava, turobne v mraku zarje so v daljavi.
Povešen cvet se zdi mi tvoja glava, ki sem na prsih jo objel z rokami, ne vem, kaj si v tolažbo šepetava.
Vonj tvojih las duha mi zdaj ne mami,
s teboj bi hotel spati ali umreti,
da nič k slovesu naju več ne vzdrami.
Zakaj še morava naprej živeti? vprašujem se, odgovora ne najdem: z jesensko zarjo, ki otožno sveti,
nad   tvojim   naj   življenjem   tiho   zajdem.
2.
Ostal sem sam, jesenski le večeri samotnemu so mi  edini gosti, ko dan umre, srce se ne pomiri.
Podobe tvoje drage lik preprosti prihaja z njimi in ko -spet izginja, šepečeš vdano mi v slovo: Oprosti!
Beseda ta z bridkostjo me prešinja, sočutje z njo do tvojega me bitja vsega,  kar sem zakrivil, opominja:
da vsmeril pot sem v zgodnja ti odkritja, ko si v življenje žuborela mlada, vznemiril   tek  pokojnega  ti  žitja.
Jesenski dež v noči samotne pada, prepad poglablja, širi se med nama, da vrneš se, je umrla zadnja nada.
Morda kot jaz si tudi ti zdaj sama, a v mojem domu vse po tebi diha, telesa tvojega dehti omama.
Ko v tvojo sobo gre stopinja tiha. kesanje mi srca več ne pretresa, le  med spomini in  željamfi niha.
Iz lončka cvetje se na mizo stresa, čez okno, ko da tam nekdo bi plakal, spuščena še od tebe je zavesa:
ob nji bi se naslonil in te čakal.
562