Značilnosti Cankarjeve zgodnje proze
France Bernik je svoje najnovejše delo CANKARJEVA ZGODNJA PROZA (Cankarjeva založba 1976) razdelil na štiri poglavja, in sicer: Cankarjeva odločitev za pripovedništvo in dramatiko, Mladostne črtice in kratke povesti, Vinjete in Proza med Vinjetami in romanom Na klancu. Ne smemo pa prezreti, da je delo smiselno zaokrožil s pojasnjevalno Uvodno besedo in sintetiziraj očim Povzetkom. Tako je nastala domiselna celota, ki priča o avtorjevem hotenju bralcu čimbolj nazorno približati izsledke in mu olajšati njihovo sprejemanje.
V Uvodni besedi je avtor na kratko opredelil predmet svojega preučevanja, to je Cankarjeva zgodnja proza, ki jo je zamejil z romanom Na klancu. Tako razmejitev je opravičil s trditvijo, da »šele z romanom Na klancu postane Cankarjeva proza razvita literarna zvrst...« Glede na pojasnjevanje je mogoče pojem »razvita« razumeti tako po zvrstni kot po vrstno-oblikovni plati (in verjetno tudi po umetniški dognanosti). Zgodnja proza je bila torej priprava za nastanek romana Na klancu (ki naj bi imel že vse lastnosti prave proznopripo-vedne in umetniške stvaritve) in seveda za nadaljnje Cankarjevo prozno snovanje. Pri
tem se postavlja vprašanje, ali pojma »razvitost« ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v zvezi s posameznimi zvrstno-vrstno in umetniško popolnejšimi primeri Cankarjeve kratke proze v zgodnjem obdobju. Na takšno premišljanje nas nehote navajajo tudi avtorjeve besede v poglavju o prozi med 1899 in 1902, češ da »ohranja največji del Cankarjeve povinjetne proze idejno-motivno ravnotežje. Ohranja tisto soodvisnost in funkcionalno povezanost med pripovedno celoto in njenimi sestavnimi deli, ki literaturo konstituira kot literaturo, kot samosvoj umetniški pojav« (str. 159). V tem primeru bi seveda omenjeni pojem znatno izgubil na svoji tehtnosti.
Poglavitni svoj namen je avtor označil s hotenjem, da bi »že v Cankarjevi zgodnji prozi odkril konstantne teme in ideje pisateljeve umetnosti, da bi Cankarjevo razvito pripovedništvo razumel iz njegovih začetkov in nastavkov.« Kakor je razvidno iz celotnega dela, je v ospredje postavil razvojno obravnavanje Cankarjeve proze, ki ga je pripeljalo do nedvomno pomembnih ugotovitev.
Naj navedemo še tole izhodiščno prepričanje, ki ga je Bernik zapisal v Uvodni besedi: »Ob dinamiki razvoja zgodnjega pripovedništva (seveda Cankarjevega, op. G.
52
K.) se knjiga osredotoča na pripovedna besedila sama, ob zgodovino besedil postavlja njihovo strukturo. V sami intepretaciji proze teži h kar največji celovitosti, kajti strokovni položaj literarne vede je trenutno tak, da se ni mogoče vezati na eno samo metodo dela, kakor tudi ni mogoče popolnoma zavreči nobene od danes živih in ustvarjalnih smeri literarne znanosti.« Na prvi pogled vse skupaj zveni nekoliko ek-lektično, vendar bi bilo verjetno bolj pravično in v skladu z avtorjevo literarnozgo-dovinsko naravnanostjo in njegovim raziskovalnim delom, če bi to razumeli kot težnjo upoštevati in uporabiti tisto, kar ima v literarni znanosti najbolj trdno podlago in kar obeta dovolj zanesljive rezultate ter pelje k sintezi. To pa je po našem mnenju gledanje, ki v literarnozgodovinskem raziskovanju zagotovo lahko pripelje do uspešno opravljenega dela; v to nas prepričuje tudi Bernikova študija.
Avtor se je najprej ustavil pri vprašanju, kdaj in zakaj se je Cankar ločil od pesni-kovanja in se opredelil za zanj ustreznejši zvrsti: pripovedno prozo in dramatiko. Ob tem pa seveda ni mogoče prezreti, da je bila lirska subjektivnost Cankarju vse življenje bistvena umetnostna sestavina in zato je lirsko navzoče tako v prozi kot v dramatiki. (Bernik: »Cankar je razen v nekaj izjemah sicer opustil lirsko poezijo, ni pa mogel ukiniti liričnosti svoje umetniške nadarjenosti. Kot ena najvidnejših konstitutivnih prvin je liričnost ostala do konca močno prisotna v njegovi prozi in dramatiki.« Str. 45.) Po avtorjevem sklepanju Cankarjevim zahtevam in željam, kaj bi z literaturo lahko dosegal, poezija ni več ustrezala. Dokazovalna moč za Cankarjevo opuščanje poezije je naš avtor iskal v preskromni sporočilni odprtosti Cankarjeve poezije in v tem, da čista lirika (Anine pesmi) ni mogla zadovoljiti njegove temeljne težnje, kaj naj bi z literarno umetnostjo izrazil. Zlasti pa je ni mogel uskladiti s svojim pojmovanjem umetnosti in z njeno vlogo v družbi. Bernik se je oprl na tip lirske poezije, kakršna je bila tedaj pri Cankarju v ospredju, in seveda samo v tem okviru je tudi mogoče sprejeti postavljeno tezo. Tako je avtor razgrnil in za zdaj verjetno dovolj prepričljivo razrešil enega izmed temeljnih problemov Cankarjevega umetniškega ustvarjanja. Smemo pa domnevati, da bo vprašanje izzivalo ponovne razprave in tudi nove razlage.
Poleg poimenovanja »zgodnja proza« za Cankarjevo prozno ustvarjanje do romana
Na klancu je Bernik uporabil tudi izraz »mladostna proza« za Cankarjeve prozne poskuse v letih od 1892 do 1899, ki jih sicer ni uvrstil v Vinjete. Za »mladostne« jih je označil zaradi njihovega »posJcusnega značaja« in »začef/iišfva«. Značilno je, da je precejšen del te proze po snovni plati »ohranil kontinuiteto s slovenskim pripovednim izročilom,« obenem pa se je od njega oddaljil z avtobiografsko motiviko. Kljub temu je zelo očitna tudi težnja po uporabljanju objektivnih snovi, in sicer po Bernikovem opazovanju v treh oblikah: »kot kratka lirska slika, kot skica človeškega značaja ali osebe in kot srednje obsežna pripoved o nekem dogodku«. Ena od pomembnih lastnosti Cankarjeve mladostne proze je »prvoosebna pripoved«, ki izpričuje pisateljevo subjektivnost kot eno osrednjih značilnosti proznega oblikovanja. V obravnavani prozi je po Berniku opazno nagnjenje (vsaj trenutno) k natu-razlizmu in obenem že tudi odsevanje de-kadenčne literature (epitetoneza, notranji monolog itd.).
V Vinjetah je zlasti izrazita pisateljeva subjektivnost, zelo vidno pa je tudi prepletanje dveh vidikov: »moderno inovacijskega in tradicionalno realističnega«. Povsem jasno opazne so prvine dekandence, impresionizma in simbolizma. Medtem ko je avtobiografsko motiviko Cankar domala povsem opustil, pa je v ospredje stopila erotična; posebno pogosta je postala literarna in družbenopolitična satira. Bernik je označil t. i. Cankarjevo realistično črtico v Vinjetah in prišel do trditve, da »tradicionalna realistična črtica po letu 1897 ni več isto kot naturalistična ali realistična kratka pripoved pred tem datumom, kajti prvine dekadenčne, impresionistične in celo simbolistične literature so se vtihotapile tudi vanjo« (str. 96).
V zadnjem poglavju je Bernik osvetlil nekatere bistvene idejne in motivne posebnosti Cankarjeve proze med Vinjetami in romanom Na klancu. Podrobna razčlenitev ga je pripeljala do sklepa, da se je v precejšnjem delu povinjetne proze Cankar začel ukvarjati z bivanjsko problematiko svojih junakov in pri tem izoblikoval podobo »odtujenega človeka« (prim. povesti Jesenske noči, Kralj Malhus, Smrt kontrolorje Stepnika in ne nazadnje Tujci). Viden je tudi zelo močan vdor socialne motivike, ki se postopoma vse bolj razrašča. Slogovno je ta Cankarjeva proza zelo razgibana: poleg impresionističnih so zlasti močne simbolistične  sestavine  (prvine dekadenčne
53
umetnosti so se skoraj povsem umaknile), obenem pa je mogoče opaziti težnjo po izrazitejši epizaciji, kar seveda nakazuje pot k romanu. Prvoosebna pripoved se preveša v avktorialno, namesto pripovedne slike vse pogosteje lahko srečamo pripovedno poročilo in sceno itd.
Bernik je tako sklenil svoj raziskovalni krog: nazorno je pokazal na verjetno najpomembnejše značilnosti Cankarjeve zgodnje proze, označil njene razvojne mejnike in predstavil pojavne oblike. Mogoče je trditi, da je celotna študija usklajena s temeljno namero, ki si jo je avtor postavil v uvodu, in ob tej uglašenosti je nastalo zanimivo in tehtno literarnozgodovinsko delo. Avtor je pred bralca razgrnil pisano in razgibano prozno-pripovedno gibanje, ki je bilo vse prežeto s težnjo po popolnejšem ustvarjalnem dosežku.
Bernik v svojem razpravljanju izrazito hiti k sintetičnim sodbam (k »sintetičnemu povzemanju rezultatov«), tako da imamo le izjemoma priložnost opazovati razčlenje-valne postopke. (Naj opozorimo na dva dokaj izjemna primera analize, in sicer pesmi Večerni koncert in vinjete O čebelnjaku.) To bi nas tem bolj zanimalo, ker je več kot očitno, kako zapletena in raznorodna (slogovno) je Cankarjeva zgodnja proza in ker prav gotovo ni bilo lahko izluščiti njenih temeljnih razvojnih značilnosti in posebnosti. Ni dvoma, da je Berniku uspelo celostno, dovolj utemeljeno in prepričljvo osvetliti posamezne razvojne stopnje v Cankarjevem zgodnjem proznem oblikovanju in ustvariti solidno podlago za nadaljnje preučevanje proznih stvaritev tega velikega besednega umetnika.
Gregor  K o c i j an Pedagoška akademija v Ljubljani
541