Dušan Ludvik
332
Dušan Ludvik
ODKOD ŽUPANČIČEV CICIBAN?
Leta 1914 sta izšli Župančičevi knjigi za otroke »Sto ugank« in »Ciciban«. Prva skoraj nima onomatopoij, v »Cicibanu« pa so tako bogato razsute, da se zdi, ko da vsa zbirka kar zveni in poje (Kadar se Ciciban joče. Ples kralja Matjaža, Vrabci in strašilo, Kroparji, Zvonovi, Žabe, Ciciban in čebela, Stari medo, Lenka, Zlato v Blatni vasi, Ciciban-Cicifuj, Ciciban posluša očetovo uro).
Župančič se je ukvarjal z verzi za otroke vsaj že leta 1908, ko je za Štrekljevo zbirko prispeval okoli 20 belokranjskih motivov, od katerih pa samo dva oponašata glasove v naravi (čriček, zvon - Štrekelj, SNP IV, 8015, 8105). Med njimi ni posnemanja ptičjih glasov, ki je sicer pogostno v slovenski ljudski pesmi.
Zmeraj sem imel občutek, da je ime CICIBAN prvotna in svojska onomatopo-ija. Takt (kadenca) ti, ci-ci, si-si ipd. ponavadi ponazarja neki ptičji glas: nemško-štajersko ziesen pomeni »ščebetati«, si-si je glas siničke (Parevs Vogelbuch), ci-ci-h pa glas gozdnega jereba (SSKJ). Župančič posnema s ci-ci tanko brenčanje čebele (Ciciban in čebela). Ime CICIBAN smemo torej razdeliti v ci-ci-bdn, kar bi lahko bilo posnemanje petja neke ptice. Ta je tako domača, da bi jo moral poznati tudi otrok, kateremu je pesem namenjena. Tisti otrok je v tiktakanju žepne ure slišal tanki ptičji glas ciciban, ciciban in v njem prepoznal svoje ime: »Ciciban, Ciciban!« slišim ves čas / drobno kot ptičke na veji zeleni...
(Ciciban posluša očetovo uro).
Otrok CICIBAN si predstavlja čisto določeno, njemu znano ptico, ki jo lahko vidi kadarkoli na drevesu v goščavi ali dobravi, in ki poje ci-ci-bdn:
ptica znanka v goščavi vsak dan lepo me pozdravi: »Ciciban, Ciciban, Ciciban, Ciciban, dober dan.«
Ista ptica znanka pa osnovno kadenco i-i-d (kar je istovetno z dečkovim imenom) tudi variira: i-i-ú:
Kaj ti ta ptička prepeval Po vsej dobravi odmeva: »Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!«
(Ciciban-Cicifuj).
333
ODKOD ŽUPANČIČEV CICIBAN?
S fuj-fuj-ci-ci-fuj oponašajo otroci na Štajerskem (gotovo pa tudi drugod!) - sinko (Strekelj, IV, 8043). V bistvu gre torej za variacijo elementov iste ptičje melodije, ki bi jo Župančič (kot kaže) lahko odposlušal in posnel po naravi. Glas in petje sinice sta bogato diferencirana, nemški priročniki (Parey, G.Thielcke, A. Vo-igt) navajajo med drugim tudi»-«'; zi-zi-bdh; m-ze, in to vselej trikrat ali večkrat zaporedoma - tako, kakor pri Zupančiču. Kadenca zi-zi-bdh ustreza našemu ci-ci-pe (glas sinke), a tudi Zupančičevemu ci-ci-ban (b : b), wize-wize-wize pa otroškemu posnemanju glasu sinke na Štajerskem fi-ce-fi-ce-fi-ce (Strekelj IV, 8045). Vsi ti obrazci so si fonemsko podobni: jasnemu glasu (i) sledi temnejši (e, a), višjemu tonu pa nižji. Velika sinka resnično ponavlja osnovni kadenčni obrazec trikrat ali večkrat zapored, melodijo pa spreminja. To ve tudi štajerska ljudska pesem, ki petje sinice imitira s podvojenim ce-pli-mal-ce-pli-mdl (e je ozek, kakor v večer), borovljanska pa z dvojnim si-suh-si-siih (Strekelj IV, 8046, 8044). Oba obrazca sta fonemsko sorodna z Župančičevim ci-ci-bdn, ci-ci-fuj.
Velika sinica živi v goščavah in dobravah. V Zupančičevem času je bila tako množična, da jo je lahko poznal sleherni otrok: »Ni skoro loga ali večjega vrta,... kjer ne bi videli sinice tudi poleti; ali prvi jesenski dnevi jih v obilnih jatah pripode z gorskih gozdov v nižave... Kako živi so v tem času naši vrti. logi in dobrave, na vsakem drevesu jih vidiš plezati, od vseh strani se razlega njihova pesem... in najmanjši paglavec ne neha, dokler ne nastavi sinici kletke na jablani.« (F. Erjavec, Zbrana dela III /1937/, 172).
Erjavčevim besedam: 1. log, gozd-2. dobrava - 3. drevo, jablana -4. od vseh strani se razlega... pesem, ustreza pri Župančiču: 1. goščava - 2. dobrava - 3. veja zelena - 4. prepeva, po vsej dobravi odmeva.
Značilna kadenca ci-cibdn lahko postane metonimično (pars pro toto) tudi ime ptice, tu sinice. Župančičeva »ptica znanka v goščavi« ne more biti druga kot velika sinica. CICIBAN je poznal njeno melodijo, menim, da tudi značilno vedenje sinice »na veji zeleni«, to je urno plezanje po vejah, zaradi cesarje dobila ime »akrobat na veji« (I.Geister). V imenih ptic spoznamo številne metonimizacije ptičje melodije, od mnogih navajam samo bavarsko-avstrijsko Zizerl »kraljiček«, po kadenci ci-ce-rrr (Parey), in pa naše otroško ime za sinico = ci-ci-pe.
Odtod je le še bližnjica do dečjega imena CICIBAN. Podoba: ptič (ptica) = človek, je splošno znana, npr. v bibliji (golobica = nevesta), v krščanski himniki (grlica = Marija), v Nibelungih in v naši ljudski pesmi (sokol = junak)... Lik ali ime določenega ptiča torej simbolizira določenega človeka. Predstavljam si, da bi po takšni notranji zvezi lahko nastalo ime cici-bdn »siniček«, Župančič ga je izbral za ljubkovalno ime svojemu prvorojenemu sinu - CICIBAN. Naši besednjaki nas glede na onomatopoično obliko ciciban pustijo na cedilu. Ali je ciciban mogoče belokranjsko ime za sinico? Če ni odposlušano po naravi ali slišano med ljudstvom, po kakšni poti bi potem prišlo do Župančiča?
Vinica leži na meji srbohrvatskega jezikovnega področja, skozi Vinico so že od nekdaj vodile razne poti na Hrvaško in naprej proti jugu. »Narodno blago« Vuka Karadžiča prinaša s področja vzhodne Hercegovine in nanjo meječe Črne gore ter Dalmacije besede ciciban, cicibanka, ciliban, cicipile, ki niso pojasnjene niti v obsežnem Daničičevem »Rječniku hrvatskoga ili srpskoga jezika« I. (1880/1881).
Živo in direktno pojasnilo besede ciciban sem dobil na Kliničnem centru v Ljubljani aprila 1981. Govorili smo o pticah. Andrija Listeš (star okoli 50 let), delavec iz Klisa pri Splitu, je dejal, da tista mala ptica »ciciban« lepo poje. Iz opisa je bilo jasno, da je mislil veliko sinico (Parus major), kar je tudi potrjevalo, da je ljudsko ime ciciban v okolici Solina in Splita še zmeraj živo. Dodatno potrdilo sem
Dušan Ludvik
334
dobil na isti kliniki novembra 1982 - medicinska sestra, doma iz predela med Splitom in Dubrovnikom, mi je na vprašanje, ali ve, kaj pomeni »ciciban«, odgovorila, da je to tista ptica, ki ji Slovenci pravimo - iskala je besedo) - »sinica«.
Krog je sklenjen. Ostaja le še vprašanje, ali je ciciban belokranjsko ime za »sinica«, ali ga je Župančič morda slišal v hercegovsko-dalmatinskem osredju, ali pa ga je ustvaril intuitivno? To pa je že manj bistveno za interpretacijo.