222 Ozir po svetu. v Certice iz življenja Omer-paša, višjega poveljnika turške armade. Mnogokrat je bil Omer-paša že v našem listu imenovan, in enkrat že 00 tudi „Novicea nekaj povedale od njegovega življenja. Vr knjigi „Eisenbahnbuchera je pa se marsikaj povedanega, kar je manj znanega od tega moža, ki sedaj 43 let star je višji poveljnik turške armade in po imenitnosti tretja oseba v carstva turškem. Omer-paša ni imel ne bogatih ne imenitnih staršev; rojen Horvat je pod imenom Latas služil kot podoficir v polka austrijanskih graničarjev. Ko se je enkrat sperl t* svojim predstavljenim višjim oficirjem, jo je skrivaj pobegnil na turško Horvaško. Tu živeža iskaje pride v hišo nekega turškega kupca, ki ga je z veseljem sprejel, ker je zual nemški jezik, sicer pa tudi lepo pisati; Omer je nastopil službo kupčijokega pisarja« V štacuni se je tako ročno vedel, da ga je Turčin prav rad imel in ga nagovarjal, naj prestopi k turški veri in vzame njegovo hčer za ženo. Omer ga uboga in se poturči. Al dolgo mu ni dopadlo v ti hiši. Eno noč se napravi in pobegne le s 30 piastri v žepu od hiše, ter pride v Gdihisan. Tu, nekaj korakov pred mestom, se ves izpehan po dolgi poti zgrudi na nekem kamnu ; škornje so bile vse stergane, dnarja pa nič, da bi si bil nove kupil; popolnoma ptujec v vsi deželi ni vedil ali bi se obernil na desno ali na levo. Milo se začne jokati in išče in išče, s čim bi saj enmalo mogel škornje zvezati, da saj bos ne pride v mesto. Najde res malo vervico, s ktero si priveze šlebedre. Počasi se spravi na pot in si serce jači, dokler pride v Vidin s pol piastrom v žepa«. — Tu v Vidina se vsede v kavarnico in sliši, da Ibrahim-paša bi rad dal obris mesta Vidina napraviti, pa nobenega človeka ni, ki bi se podstopil tega dela. Omer stopi k Turkom in se jim ponudi za to delo. Turki veseli tega berž naznanijo pašatu, da so našli človeka, ki prevzame to delo. Omer se ga res loti in tako doverši, da je bil Ibrahim ž njim popolnoma zadovoljin. Omeru da novo obleko in si ga udinja za inženirja. Ko je bil Ibrahim-paša pozneje v Mostar prestavljen, ga prosi Omer, naj mu da službo v armadi. Kar je prosil, je dosegel; nasvet Ibrabima mu vojni minister da službo kol-agassi-a (namestnika majorja). Kmalo je bil povzdignjen za majorja in kot major je šel na vojsko v Kurdistan; tu je postal polkovnik (obrist) in ko je bila vojska končana, je prišel že kot poveljnik nekega pesnega polka v Carigrad. Tu je postal brigadir, je prestopil potem v rumelsko kardelo in pride pozneje v Mostar. Tu pa so ga zvijače mnozih pasov prisilile, da je službo zapustil. V Drinopolji je živil skozi 3 leta z majhno penzijo — s 15 cekini na mesec. Ko se je ustaja v Mol-davi in Valahii začela, ga pokliče sultan v Carigrad nazaj in ga povzdigne za feldmaršallajtnanta; zdaj gre v Moidavo in Valahijo in pozneje v Bosno. Po končani bosniški vojski mu sultan daruje 3 milijone piastrov, da poplača svoje dolgove, kterih ima Omer zmiraj dosti. Pozneje je šel nad Cernogorce in v darilo je prejel od sultana drago sabljo damaščanko. Potem je šel v S umi o in v rusovski-turški vojski je bil za višjega poveljnika turške armade izvoljen. Dosihmal je Omer imel že 10 žen, ktere (večidel zale Cerkesinje) so poprej njegove sužnje (robkinje) bile. Sedanja njegova žena je Nemka, ki jo je iz Valahije pripeljal — bila je v hiši nekega boljarja izrejiteljca otrok. Ko je v bosniški vojski enkrat do tistega mesta prišel, kjer se je pred več leti zapušen in ubožen s sterganimi škor-njami mudil, je pokazal svojim tovaršom tisti kamen, na kte-rem je takrat sedel in jokal. Omer-paša jezdi 18 let staro arabsko kobiljo, ktero je pred več leti za 80.000 piastrov kupil, pa bi je sedaj za milijon ne prodal, tako rad ima to živinico, ktera ga spremlja v njegovih vojskah.