XXVIl-^______________________________________________ZVOKČEK
SVOBODAN DRAGANEC
Molitev iskrice.
iTS^^^^mb a kresni večer so zažgali mladteniči na gori grmado. i^BS|^^^ Daleč okrog so letele iskrilce kaikor kresnice. Ena »=L; I vJJ^V^B^ izmed njih se tijame tia veji miraone smreike. Iskr;ca iLBjA_\B^ se strese, prešine jo nova moe, v nj,eni notrimi |wlia^K nekaj zažari, da postane svetliejše nego zunaj. Oživ* »^'¦TV^.B' ljena iskrioa se začne oziifati po svetu. Kaka mno< T JB» ••^//r "^" žima različne lepote, kaiko lepo je posta^vljeno vse ¦" ¦ *J*^—*~4 na svoje meato! Plaipiolajoči ogenj grmade, gibčtie postavte človeških telies, visoko stoječe rastline dreves! Veselo vziklikne isikrica: »'Kalko lepo je imieti razuim, kako leipo je razlilkovati in spozinlavatl! Zdaj razločim to, zdaj naziločim ono, vedno se mi odpre kaj novega, ve^dno nova resnicia. Čudovito švigajo po'd menoj plameni grmadle. Zakaj ne svetim >tudfi jaz kakor kres? Tu v temini senci brlim, da komaj razločim sattio sebe. In ti inllaidi fantje okolo grmade! Njih -viiltka teleaa se zdijo kakor orja&ki svečniki, kalkor dVe živi luči gorita vsakemu izpod čela po dve iskrici. Zakaj nisem tudi jaz vsaj etna izmed ntjih, z-akaj gonim le jaz brez sveonilia?«
Iskrica odmakne pogledl -od gnnade in žalostna se ozre navzgor, pa se vsa izneniadena prestraši: »Tuidi tam gori neskonona jasnma? In koiiko mojih sestric žari in migljia tam gori! Zalkaj istrmijo za= tnišljenie na svet in namežikavajo tako sikrivnoStno?«
Še večje začudenje prevziamie iskrioo, ko nehoite poviesi ooi in zagleda pod seboj1 v dolini zrcaino gJadfilno jezena, kaflco \z njeg;a odseva nebeški ncbroj.
»Kako lepo je bitr zvez:dica na nebu! Zakaj nisem zvez^dica tudii }az ali vsa,j zrcalni odlsev ene izmed njib. nia jezenu?« Čimbolj isje čudi iskrica, tem slilinejša ipostaja nje radovednost, zato vzplamti in se vzpne na veji, kaikar bi hotela pogledati za obzorje, kakor bi se hotela dvilgniiti nad zvezlde: »Kaka lepota se skriva šele za grebeni gora, nad roji zvezda v višavi!«
Otožna otmahne isikrioa1, obledi, na pol ugasne in vzdihtie: »Ah, neskončne so moje želje, a slabe, amejene moči. Vse bi hotela raz= ločiti iln viMeti, vse do jedra, vse do dna. Hočettn, pa ne marem! Kako me h<$i\ ta oTnejenosit, kako trpim v nemoči razuma in volje! Lepo je biti ogenj, človek, rastlina ali zvezda. Še lepše je biti Bog, še lepše oni, ki vse ve in vae premore. Kakšen je neiki Bcg? Komu je padoben, ali ognju, človeku, rasitlini ali zvezidd?«
Tu pa obsitane iskrici pamet, kakor bi se ji steinnilo v glavi. Čuvstvo žaloisti se umakne ki novo čuvstvo osamljeinasti ki onemog* losti, odvisnosti in nicnosti napolni njeno d*ušico. Vaa se stisne na* zadnje v čuvstvo gOTeče pobožnosti in šepne strahoispoštljivo: »Veliki Nevidni raziuima in moči, čuviaj me trpljenja in nevednosti, napolni me s svojo lučjo in močjo na potu reanice!«
Iskrioa izinoli in ugasne.
119