363
Kratkočasno berilo.
Huda baba.
Narodna serbska pravlica *).
Nekega dne se poda mož s svojo ženo na pot, in ko prideta memo senožeti, ki je bila ravno pokošena, reče mož: »Žena, lej, kako čedno je ta senožet pokošena". Žena pa pravi: »Kaj si slep, da ne vidiš, da ni pokošena, ampak ostrižena?" Na to ji mož zaveroe: ^Žena, kdaj si pač slišala, da travnike striiejo? Kaj ne vidiš, kako je kosa semtertje švigala?" Žena pa le upije, da je senožet ostrižena, tako dolgo, da se do terdnega spreta in da jo mož prav zlo nabuoka. Žena se še bolj stogoti in kakor da bi mu botla norce kazati, roko vzdigne in v eno mer z dvema perstoma dela, kakor da bi strigla, in upije: ^ostrižena , ostrižena, ostrižena je". V tem prepiru gresta naprej, in ker žena možu s perstoma le škarje pred nos kaže in neprenehoma »ostrižena je, ostrižena" nad-nj klepeče — pumfl telebi v jamo, ktere pred sabo ni vidila, ker je le na moža in njene škarje gledala. Mož pa se nič ne zmeni zato, in rekoč: „prav se ti je zgodilo, klepetulja!" gre svojo pot naprej in še v jamo ne pogleda ne.
Čez ene doi mu je pa vendar žal bilo za njo; se tedaj napravi in gre k luknji gledat, da bi jo ven potegnil, če je še živa. ^Morebiti se bo zdaj poboljšala" — pravi — vzame verv in gre k jami; spusti verv v globočino in kliče, naj se je prime, da jo gori potegne. Res čuti, da visi velika teža na vervi, al ko privleče verv gori, kako se prestraši, ko vidi, da namest žene njegove se je deržal vervi — vrag, ki je bil po eni strani bel kot ovca, po drugi pa čern kakor je peklenšek. Mož ves plašen hoče verv izpustiti, al vrag vpije: „Derži, derži, in bodi milosten; umori me, če me ne moreš živega terpeti, le iz te jame me reši". Mož pa se je usmilil vraga in ga otel iz jame. —
Vrag vpraša zdaj moža, koga je v ti luknji iskal, da je verv doli spustil in tako njega rešil. Ko mu mož pove, kaj se je pred nekimi dnevi z njegovo ženo zgodilo in da reve vendar ni hotel pustiti, da bi v globočini poginila, se
*) Po Vuku Stef. Kar.
vrag zavzame in reče: »Bratec, kaj ta baba je tvoja žena in ti zamoreš ž njo živeti? in si jo hotel še rešiti iz brezdna? Cuj! tudi jez sem pred nekimi dnevi v to jamo padel; iz začetka mi je hudo djalo bivati v ti globočini, čez ene dni sem se pa vendar navadil, saj veš, da se človek marsikaj navadi, kako bi se vrag ne, — al kar je ta zlodjeva baba k meni prišla, mi ni bilo več obstati; v kot, da sem se komaj ganiti mogel, me je stisnila, in poglej le! kakošen sem na ti strani, na kteri se me je der-žala — vsa bleda je od same nje hudobije. Pusti jo doli, če veruješ na Boga; jez pa te hočem cato, da si me rešil, srečnega storiti". In to rekši, odterga vrag zeliše iz tal, ga poda možu in pravi: »Vzemi to zeliše in ga spravi; jez pa bom šel in hčer nekega kralja obledel; iz vse dežele bojo prišli zdravitelji, duhovni in menihi na pomoč, da bi jo ozdravili in mene iz nje pregnali, jez pa je ne bom pred zapustil, dokler ti ne prideš. Ti pa reci, da si zdravnik in jo prideš ozdravit, da jo češ le s tem zelišem pokaditi in rešiti peklenske obsede. Na to ti bo kralj svojo hčer za ženo dal in ti boš ž njim kraljeval".
Mož vzame zeliše,   ga  spravi   v  svojo  torbico   in   se poslovi od svojega prijatla — vraga.
(Konec sledL)
367
Kratkočasno berilo.
Huda baba.
(Konec.)
Cez ene dni se sliši, da je kraljeva hči zbolela in da je od hudiča obsedena. Iz vse dežele vrejo zdravniki, pa nihče ni vedel pomagati. Na to se napravi tudi mož s svojim zelišem na pot in gre v mesto, kjer je kralj pretiva!, in naravnost k njemu.
Ko pride blizo sobe, kjer je bolna kraljičina ležala, vidi zdravnike okoli letati, al vse je bilo zastonj; vrag se je deri iz nesrečnega dekleta in jih vse zasmehoval« Zdaj je hotel tudi mož se obsedeni bližati, pa ga ne paste; poda se tedaj naravnost h kraljici, ji reče, da je zdravnik in da ima neko zeliše, s kterim je pregnal že veliko hudičev.
Kraljica stori, kar bi bila vsaka mati na njenem mestu storila, pelje namreč moža neutegoma k svoji hčeri. Ko ga vrag zagleda, že od deleč zakriči: „Si ti prišel, brate?" wt)a! tukaj sem" — odgovori mož. wPrav je, stori, kar sem ti veleval, in zapustil bom kraljevo hčer, — al povem ti, da nikamor drugam ne hodi za mano, sicer bo huda za te". To pa sta govorila tako tiho med seboj, da ju nihče ni razumel. Na to izvleče mož zeliše iz torbice, pokadi ž njim deklico — in ko bi trenil, je bila zdrava kot riba.
Osramoteni so zapustili zdravniki kraljevo poslopje; moža pa objemata kralj in kraljica kot svojega sina, mu dasta drage oblačila in edino hčer za ženo, in kralj mu daruje še polovico svojih dežel.
Cez več časa pa je obsedel vrag hčer še imenitnišega kralja, ki je bil sosed unemu.
Po vsem kraljestvu isejo pomoči; ker pa nikjer pomoči ni bilo, zvedo, da bližnji kralj je tudi imel hčer obsedeno, in da tisti zdravnik, ki jo je ozdravil, je sedaj zet kralja. Berž piše kralj nesrečne hčeri unemu, naj mu pošlje zdravnika, ki je njegovo hčer ozdravil, in da mu hoče dati, karkoli si le poželi. Ko kralj svojemu zetu to pove, se spomne ta tistih besed, ki mu jih je vrag pri svojem slovesu rekel, in si ne upa tje iti; izgovarja se tedaj, da se več ne peča z zdravilstvom in da je že vse pozabil.
Ko kralj unemu krslju to naznani, mu piše vdrugič pismo in mu žoga z vojsko ga napasti, ako mu ne posije zdravnika. Na to veli kralj svojemu zetu, da vsi izgovori nič ne pomagajo, in da mora iti nesrečni kraljičini na pomoč.
Nerad se spravi na pot in ko pride k obsedeni deklici, se začudi vrag nad njim in ga ostro posvari rekoč: „Kaj pa je, brate, tebe prineslo sem? ali ti nisem rekel, da nimaš nikdar več za mano iti?" „Oj, dragi brate" — mu odgovori kraljev zet — „vedi, da te nisem prišel preganjat iz kraljeve hčeri, ampak le vprašal bi te rad, kaj mi je početi, ker je moja žena spet iz luknje ven prišla? Da mene išče, to še ni nič tacega, — al ona išče vsa razkačena tebe,   ker mi nisi dovolil je iz jame potegniti".
„Kaj zlodja! tvoja žena je spet na svetu?" zavpije vrag, jo pobriše iz obsedene deklice, in teče, kar more, in se skrije globoko v sinje morje, da nikdar več a ni bilo med   ljudmi viditi.    Tako se je zbal hude  babe.