Matija Senkovii - 70 letnik Menda ni slovenskega učitelja, ki lie bi poznal — vsaj po imenu — moža dela, po letib starega, a še čvrstega pa mladega po duhu, Posebno je znan obiskovalcem počitniških pedagoških tečajev P. c. v Mariboru, kjer s svo jimi tehtnimi besedami zida mostove med teorijo in prakso. Poznajo ga pa tudi številni delegati banovinskih učiteljskih skupščin kot vnetega zagovornika svojega »Popotnika«. Na žalost že nekaj let odhaja s skupščin z vzdihom: »ostrigli, ah, so mu peruti«, »Popotniku« namreč in z njim njegovemu uredniku. To je naš Matija Senkovič (Lichteirvvallner), upokojeni oblastni šolski nadzornik in urednik »Popotnika«. Ko te dni obhaja 70. svoje življenjsko leto in 50-letnico svojega učiteljskega in pedagoškega dela, je vredno, da spoznamo njegovo izredno bogato in plodonosno življenjsko pot. Rojen 1867. leta v Središču, je obiskoval nižjo gimnazijo v Varaždinu in učiteljišče v Mariboru, kjer je napravil 1887. zrelostni izpit. Nastopil je še isto lcto svoje prvo in zadnje (to se danes čudno čuje) učiteljsko mesto v Rušah, kjer je deloval 32 let do 1919., ko je bil kot odličen šolnik imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v Mariboru. Vsa leta dela v Rušah je posvetil šoli in študiju. V letih 1892. do 1907. je obiskoval razne strokovne tečaje, tako za meščanske šole, za risanje in slično. Kot odličen šolnik je prejel mnogo priznanj za praktično šolsko delo in tudi kot pedagoški pisec in predavatelj. Iz teh lct sta vidni dve pedagoški razpravi: »Prostp spisje v ljudski šoli« (1908/1909.) in »Šola^ delavnica« (1911.). V Rušah je spoznal tudi svojo življenjsko družico go. Gabrijelo roj. Gorišek. Od petero otrok žive štirje, ki zavzemajo odlična mesta v javnih službah. Med svetovno vojno je bil radi srbofilstva interniran v Gradcu (1914.). Kot okrajni šolski nadzornik mariborskega okraja (1919. do 1925.), je bil pravi svetovalec učiteljstvu. Posebno se je trudil, da prihaja v šole več življenjskega duha. Plod teli prizadevanj, spoznanj in stremljenj je lazprava »Reforma osnovne šole« (1925.) in njegova načelna razprava »Šolsko nadzorstvo po načelih delcvne šole« (1930.), ki pa je menda le malo postala meso in kri. Leta 1925. je bil imenovan za oblastnega šolskega nadzornika v Mariboru. Zal, da ga je na tem mestu preveč zavzela pisarna — kakor vse naše nadzornike —, da ni mogel vse svoje bogate skušnje prenesti na šole in učiteljstvo svojega področja. Ko je bil 1. 1927. upokojen, je vršil še kot honorarni nastavljenec posle referenta v oblastnem šolskem odboru mariborske oblasti do 1. 1929., ko so posle oblasti prevzele banovine. Ko drugi upokojenci večinoma res »uživajo pokoj«, je naš slavljenec prav za prav šele v tem času dobil priliko in čas, da je pokazal slovenskemu učiteljstvu svoje široke poglede na sodobna vzgojna in šolska vprašanja. Iz tega časa so posebno izrazita dela: »Tri učiteljske generacije pa delovna šola« (1929.), »Kerschensteiner pa njegovo delo« (1932.), »Šola in dom« (1933.), »Otrok in knjiga« (1934.), a najpomembnejše je »Novodobno šolsko delo« (1935.). Od 1. 1931. urejuje aPopotnika«, ki ima glas kot ena najboljših pedagoških revij Jugoslavije. Pri tem delu mu je bilo posebno pri srcu podeželsko šolstvo. Kot odličen pedagoški delavec je bil dolga leta odbornik Slovenske šolske matice ter nekaj časa predsednik Pedagoške centrale v Mariboru, pozneje pa odbornik. Za zasluge na vzgojeslovnem polju in za delo v pedagoških ustanovah, ga je Slovenska šolska matica imenovala v nedeljo, 24. oktobra 1937., za častnega člana, a Pedagoška centrala mu je poklonila lično diplomo. Slovensko učiteljstvo mu želi kot enemu izmed svojih najboljših, da bi še dolgo preko 70 snoval med nami in z nami našo novo šolo. Mile. Nihče bi mu ne prisodil sedmih križev, ko vidi njegovo visoko vzravnano in gibčno postavo. Markantna pojava g. Matije Senkoviča, obl. šol. nadzornika v p., urednika »Popotnika«, še vedno 'aktivnega pedagoškega pisatelja in svetovalca mladim oračem v slovenski pedagogiki, neutrudnega poslušalca in debaterja v vseh vzgojeslovnih prireditvah za učiteljstvo in za starše, na naših zborovanjih in banovinskih skupščinah, vzbuja pri vseh občudovanje. Bog daj, da še dolgo! Tako so izzveneli vsi slavnostni nagovori, ki so bili izrečeni ob priliki res prisrčne proslave, ki sta jo slavljencu na čast priredili v naslovu navedeni društvi v slavnostni dvorani drž. učit. šole v Mariboru. Prvi je spregovoril predsednik SŠM gosp. dr. Karel Ozvald, katerega govor priobčujemo spodaj. Za njim je preds. Pedagoške centrale, g. prof. Gustav Šilih, govoril o slavljenčevih zaslugah za razvoj Pedagoške centrale, ki ji je bil predsednik in je še njen delaven odbornik. Posebno je poudarjal njegovo strogo objektivnost kot bivši sreski in oblastni nadzornik ter njegovo konstruktivnost, ki jo je pokazal s svojimi modrimi praktičnimi nasveti in zrelim gledanjem pedagoških dogajanj, kar je bilo posebno potrebno v prvih povojnih letih naše šolske reforme. Predvsem je poudarjal velik pomen v tem, da sc je kot tak pridružil tvorcem nove, delovne šole. Tudi Pedagoška centrala mu je poklonila v skromno zabvalo lično diplomo o častnem priznanju. Ga. Olga Juvančičeva pa mu je v imenu učiteljic podelila ljubek šopek nagljev, simbol ljubezni do slovenstva, radi katerega je moral 1. 1914. okušati sramotenje nemčurske drhali in iti v zapor. Nagovor so imeli tudi gg. mestni šolski nadzornik Alt Aleksander v imenu prosvetne uprave in šolskih nadzornikov, Vranc Ernest ga je v imenu Jugoslovenskega učiteljskega udruženja nagovoril kot urednika »Popotnika« in zagovornika stanovske zavednosti in morale, g. Gobec pa v imenu članov SŠM celjskega okrožja. H koncu je spregovoril še sam slavljenec. Med drugimi besedami, ki so izzvenele večkrat v šaljiv prizvok, ki je prisotne spravil v veselo razpoloženje, je skromno in lepo dejah ^ »Ne domišljam si in si nisem nikoli domišljal, da sem nekak oče in reformator, ki krči in utira nova pota na pedagoškem področju. Popolnoma se zavedam, da nisem dosegel idealov, kar mi jih je lebdelo pred očmi. Tudi nisem sistematik in raziskovalec, ampak, če hočete, košček mislečega praktika, torej nobena bela vrana. Takih mislečih praktikov in mnogo boljših od mene je, kakor kažejo znani obrazi v tej dvorani, hvala Bodu, mnogo med nami. Jaz ne tajim. da sem imel vedno veselje do dela, da sem Ijubil svoj poklic in da sem bil vedno navdušen za pedagoško znanost in umetnost. Zato sem rad sodeloval in po svojih močeh sodelujem pri najaktualnejših problemih sodobnega slovenskega šolstva, da iz stare pasivne šole vstane nova, aktivna, miselna, delovna in življenjska šola. Delo sem smatral vedno kot blagoslov in največjo tolažbo v tegobah življenja in učiteljevega poklica in pedagogiko kot, lahko rečemo, vzvišeno nebeško boginjo, kateri služiti je bila vedno moja srčna potreba. — Veselje do dela je bilo predvsem, kar mi je večkrat pero stisnilo v roko. To pa je bil tudi vzrok, da sem se res z vso ljubeznijo oklenil Slov. šol. matice in Pedagoške centrale v Mariboru in da sem prevzel uredništvo »Popotnika«. Zato je povsem naravno, da so bile pedagoške knjige vedno moji najboljši in najljubši prijatelji. Takih knjig se mi je nabralo sčasoma mnogo, med temi tudi iz novejšega in najnovejšega časa. Če bodo te moje knjige kdaj brez gospodarja, bi že sedaj prosil predsednika Pedagoške centrale g. prof. Šiliha, mojega dragega prijatelja, da jih prevzame za njeno knjižnico. Kajti »ne sina, ne hčere po meni ne bo«, ki bi se lahko okoristil z mojo pedagoško zapuščino. Če bi bil kapitalist bi podpisal ob priliki te svoje 70-letnice najmanj 50 deležev za »Roditeljski list« in obdaroval SŠM z večjimi vsotami. Tako pa sem samo slovenski šolnik, ki ima samo ljubezen do slovenskega šolstva. — Naj končam z besedami, ki sem jih napisal na nekem mestu: Moja iskrena želja je, da bi se vse šole v naši ljubi Jugoslaviji blestele kakor steklene palačc, polne sončne svetlobe in lepega petja, polne pestrih cvetic in drugih lepot, v njih pa srečni in veseli otroci — k temu še dodajam — med njimi pa učitelji in učiteljice, ki naj bi vsi delali tako, kakor da so bili rojeni za učiteljski poklic« Spoštovani jubilant je žel obilo iz srca prihajajočega aplavza in so ga ob koncu lepe in tople slavnosti obsuli drugi prisotni s čestitkami. Misel, ki jo je poudarjal govornik g. Gobec, da je vzrasel slavljenec z vztrajnim samoizobraževanjem do enega izmed najvidnejših tvorcev nove slovenske šole, ki je znan tudi v inozemstvu in slavljenčeve besede o delu, ki se ga hoče okleniti tudi mlada generacija, ker je le v delu in ne v besedah zmaga idej, naj da novih pobud vsem tisočim slovenskih tovarišev, ki se pridružujejo v duhu čestitkam, ki jih bo prejemal te dni slavljenec za svojo sedemdesetletnico. Slovenska šolska matica Matiji Senkoviču za sedemdesetletnico Predsednik SŠM, prof. Ozvald, je slavljenca v veliki dvorani mariborske učiteljske šole nagovoril takole: Čislani zbor! V sicer neveselih časih nas je danes zbral dan veselja. Resničnega, to je takega veselja, ki ima čudežno moč, da človeku znova poživi morda že pešajoče moči. Naš ljubi znanec, gospod oblastni šolski nadzornik Matija Senkovič bo te dni vzel nase osmi križ in se ž njim ob prožnem koraku napotil v pravec onih let, katera je le redkejšim.dano doživeti ter jih sveto pismo imenuje milost. Mladi svet, ki je rad brzosoden, bi utegnil zamahniti z roko in z jezikom, češ — starčevska onemoglost. Toda v taki besedi bi ne bilo več jedra, kakor če bi sedemdesetletnik odvrnil: »Kar ste vi, smo bili tudi mi; in kar smo mi, boste tudi vi«. Nedavno sem bral modre besede, da nikomur ni na voljo dano, se li hoče starati ali ne. Ko v teku let iz otroka postane fantič ali deklič, iz njiju mladenič ali mladenka, mož ali žena, starec ali starka: vselej narava, če hočemo ali ne, zahteva svo.j tribut. Neiz,prosno ga zahteva na vseh postajah našega telesnega in duševnega razvoja. Vsak dan nas nazorno uči, da je količina in tudi kakovost življenjskih sil, telesnih in duševnih, po zakonu narave drugače odmerjena igravemu malčku, drugače navihancu in navihanki tam s 13. letom, drugače vase pogreznjenemu pubescentu in pubescentki, drugače možu in ženi, »ko je najvišji dan«, drugače postarnemu »cvetju v jeseni« in drugače tistim, katerih življenjska gaz drži že proti skrajnim mcjam človeškega bitja in žitja. Zato ne more biti ne krivda in ne zasluga, če je »že napredla Parka« temu več, onemu manj let. A za nekaj drugega je tukaj vsak človek brez dvoma osebno povsem odgovoren! »Od njcgove etične sile in globine zavisi, kaj kdo napravi iz vsake starostne dobe.« (Spranger). In tako prihaja, da v življenju na malo in na veliko ne srečavamo le mnogo mož in žena, ki so sicer stari in stare po »letih«, a mladi in mlade po — svojem mišljenju, prizadevanju in delu; prav tako pa srečavamo tudi na moč mnogo, morda premnogo — mladih starcev. Preljubi nam gospod slavljenec! Kolikor Vas kot učitelja, nadzornika, pedagoškega pisatelja, urednika, očeta, človeka ... doseže oko mojega spomina: vedno in povsod ste bili živa ponazoritev velike zapovedi, da ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Te vere ste se stalno držali tudi kot odbornik Slovenske šolske matice in se je zato Vaša beseda bodisi kot nasvet ali mnenje ali svarilo ali miritev razgretih duhov vedno rada uvaževala. SŠM, ki bi se ji današnji dan že bolje podajalo ime »Slovenska pedagoška matica«, po mojem umevanju ni in ne bodi samo založnica pedagoških knjig za vsakdanje šolske potrebe, ampak si vsaj s svojim Zbornikom prizadevaj, rekel bi, ogledalo držati vsem tistim, ki jim je tako ali tako izročena prevažna skrb za pedagoško kulturo slovenskega naroda: prosvetni upravi, kulturni politiki, vsem tvorcem na področju pedagoške prakse in teorije. Zato pa se je njen upravni odbor ob Vaši sedemdesetletnici, predragi gospod jubilant, še prav posebc zavedel, kaj vse Vam dolguje vzgoja slovenske mladine, ter Vas je za obilno in vsestransko delo, ki ste ga opravili in ga še z največjim pridom opravljate širom naše pedagoške provincije, v en glas imenoval za častnega člana SŠM. S tem Vam je izrekel najvišje priznanje, ki ga more izreči ta kulturna institucija. Meni, sedanjemu predstavniku SŠM, pa je dana prelepa dolžnost, naj Vas za Vaš življenjski jubilej v imenu SŠM iz srca pozdravim in Vas hkratu prosim, da sprejmete ta skromni vnanji dokaz našega spoštovanja in hvaležnosti. Naj bi Vam še dolgo dolgo pravil, da s svojim požrtvovalnim delom na najlepšem torišču človeškega prizadevanja niste in ne boste pozabljeni. Saj je čaša nesmrtnosti v bistvu to, da — »v svojih delih sam boš živel večno«. n