297
Slovanski popotnik.
* J. Navratilovo prevažno delo, za ktero so tudi „Noviceu naročila nabirale, je ravnokar prišlo na Dunaji na svetlo v nemškem jeziku podnaslovom: ,,Beitrag zum Studium des slavišchen Zeitvvortes aller Dialekte, ins-besondere iiber den Gebrauch und die Bedeutung der Zeit-formen in Vergleichung mit den klassischen und modernen Sprachen (deutsch, italienisch, franzosisch und englisch). Mit einer tabellarischen Uebersicht in allen obigen Sprachen. Ein praktisches Handbuch beim Sprachstudium. Von J. N a-vratil, Offizial des k. k. obersten Gerichtshofes. Wien 1856. Cena ti knigi, ki bi imela v rokah vsakega biti, komur je za napredek slovenskega jezika mar, je 1 fl. 30 kr. Naročnikom, ki so se pri nas oglasili, jo pošilja gosp. Blaž ni k.
*  „Slovanski popotnik" prebiraje mnoge slovanske časnike je zadel unidan v „Prijatlu" na ,,jezikoslovne stvari", v kterih čislan pisatelj slovensk očituje slovenskim pisateljem in se ve da tudi ,,Novicam" mnogotere napake. „Sine ira et studio" hočemo na oni sostavek le toliko odgovoriti, kolikor je treba, da nas verli rodoljub ne bo grajal terdovratneže, ako se ne bomo še poprijeti pisave, ktero nam svetuje, ker vemo, zakaj ne. Da nam je napredek slovenskega jezika vseskozi pri sercu, nam menda ni treba na dolgo in široko dokazovati; — od tistega časa, ko smo upeljali sedanji pravopis v kniževnost slovensko, noter do današnjega dne nam je vedno mar bilo za čist slovensk jezik, — al „hiteti pa ne prehiteti se" bilo je vseskozi naše geslo, ker bolj kot vsakemu drugemu nam je znano, kako nevarna je pri nas naglica, ktera več podere ko sozida, ako hoče v hipu vsem navadnim oblikam slovo dati. Počasi se tudi deleč pride, in da smo Slovenci zadnjih 10 let več doveršili za svoj jezik kot marsikak drug jezik , kdo more to tajiti, ako se ozre na pretekle čase. Krivo sodi, kdor tega ne spozna! In če tudi še ne pišemo čisto brez pogreškov, če tudi se nismo še znebili popolnoma skušnjav, v ktere pisatelje slovenske zapeljuje včasih nemščina , vendar lahko rečemo, da ravno tako se godi tudi drugim jugoslovanskim in češkim pisateljem; naj se le berejo časniki njih. Na priliko le en izgled, ki ga imamo ravno pri rokah: „Tom prilikom deržao je gosp., kojemu imam) u obče mnogo zahvaliti, da se je za tako kratko vrieme razvio kot nas školski život, shodan govor, u kom" etc. Ko bi mi „govor deržali^Rede halten), — ko bi mi bili vgojzdilL
med „deržao" in „shodan govor" toliko stavkov, — kako bi nas bili na sito in rešeto djali! Zato le pravično! nurbilligI In pomisliti je tudi treba, da zlasti časnikarji moramo dostikrat tako hitro pisariti, da še časa nimamo, da bi le e n-krat prebrali, kar smo pisali. Tu ne gre „nonnum prematur in annumu.
Kar se nas tiče, stojimo s svojo pisavo v „Novicah" tam, kjer šolske „slovenske berilau in slovenski „zakonik". In to je po naših mislih za sedaj dosti deleč. In iz tega stanišča hočemo omeniti par besedic zastran opazk v „Prijatlu". Gosp. pisatelj hoče, da bi pri inštrumentalu po izgledu druzih Slovanov in staroslovenščine i z pu šal i S ali -z in bi „nožem rezali", ,,rokama delali44 itd.; da se pa inštrumental glavnih imen ženskega spola v singularu loči od 4. sklona, naj se razlikuje s končnico o j; postavimo (ponamus casum, ne pa postavim, kakor gosp. pisatelj piše), „vodoj napaja živino" namesto „z vodo napaja živino". Res, da s ali z izpušati, bi bila malenkost, al Slovenci smo zgubili inštrumental brez s tako, da v nobenih slovenskih knigah ga ne nahajamo več razun edine besedice seboj, ktera se ne piše s seboj. „Pa če ni bilo, naj pa sedaj bode!" bi nam utegnil častiti gospod pisatelj reči. Mi pa odgovarjamo na to, da ni še ugodni čas za občno rabo tega, in ako bi tako potrebna bila, gotovo bi je ne bil dr. Miklošič v nemar pustil v svojem berilu. S ali z pa m i ne rabimo nikoli „kakor pade"; z rabimo le pred vokali in mehkimi konzo-nanti, drugekrat pišemo pa s. Za vse imamo pravila. — Dalje se očituje pisava: „z veseljem slišimo", namesti „ veseli slišimo", ker to je slovensko — pravi gosp. pisatelj — uno pa ponemčeno. Da tudi Nemec pravi „mitFreuden", zatega voljo „z veseljem" ni še ponemčeno. „Z radostjo doznajemo" smo brali te dni v nekem jugoslavenskem časniku; kako pa to? — Memogrede omenimo, da je napačno, ako gosp. pisatelj terdi, da „z ušesi slušamo" ni prav, „kajti ušesom a slušamo". „Ušesa" so dual in plural, in tako tudi, če je govor od obeh očes ene osebe, se pravi: 1. oči, 2. oči, 3. očem, 4. oči, 5^ očeh, 6. očmi, tedaj ne gledam „z očesoma", ampak „z očmi".
Kar gosp. pisatelj od al in ali terdi, je izmišljeno; — ali, ale, al je prav za prav vse eno. Ali nahajamo po vseh knigah za nemški oder, na pr. mati ali hči; — al se rabi bolj za ob, aber (in einem gevvissen Gegen-satze), na pr. „dal bi ti, al sej ti nič ne pomaga". To je tudi naše pravilo. „Iše" in „išče" se bolj razločujeta po govorjenji v tem ali unem kraji, kakor pa po orodji ali mestu. Gorenec in tudi terdi Gorenec govori i še, Dolenec išče.
Dalje pravi gosp. pisatelj, da sčasoma za „mit der Zeit" ni prav, in da je bolje in blagoglasneje „časom". Tudi tega ne razumemo: zakaj ? Saj imamo vendar dosti tacih čisto slovenskih prirečij; n. pr.: zaporedoma, prene-homa, netegoma, sceloma, sčasoma,spotoma itd. Tudi za „oča" ali ,,oče" se ne bomo prepirali, ker oboje pišejo najizverstnejši slovenski pisatelji. Ce je ne-kterikrat tudi Prešern „oča" pisal, nam je to pri vsem velikem spoštovanji do našega slavnega mojstra tako malo pravilo, kakor njegovo ,,sliši" za „gehort", kar on rabi v neprecenljivem „Kerstu pri Savici", kjer pravi: „Nar več sveta otrokam sliši Slave". Gotovo je ,,z veseljem slišimo" manji germanizem kakor ,,hiša sliši meni", das Haus gehort mir.
H koncu dostavljamo le še to opombico, da naj bolj in pred vsem nam je potreba prave slovenske sklad nje (Syntax); nam je za to naj bolj mar; vse drugo ni tolike važnosti, čeravno tudi ni v nemar pušati. To je naša poglavitna skerb, in ker živimo v takih okoljšinah, da vsaki dan več slovenski govorimo kakor kak drug jezik, se nam prilike ne manjka zavijati jezik po duhu slovenskega naroda in po tem popravljati spise, ki niso tako osnovani. — Toliko v prijazno porazumljenje.
298