TIMOVIPATENTIMOVI

SAMODEJNI PEKAČ ZA JAJČKA:

KOKOŠKA (1) ZNESE JAJCE, KI SE PO CEVI (2) SKOTALI V PODSTAVLJEN PEKAČ [3). KO¬
KOŠ PRI TEM KOT PONAVADI ZAKOKODAKA (4), TO PRESTREŽE PRISLUŠKOVALNA NAPRAVA
(5) IN PRIŽGE (6} ELEKTRIČNI KUHALNIK. VONJ PEKOČEGA JAJCA (8) TAKO VZNEMIRI HRČKA,
DA PRIČNE NEZADRŽNO CEDITI SLINE, KI PADAJO V PODSTAVLJENO POSODO (9). S TEM PO¬
ŽENE ŠKRIPČEVJE (10, 11), KI PRIMAKNE KUHALNIK Z JAJCEM PRED VAS IN VAM OBENEM
PONUDI SOL IN POPER (12). NAPRAVO USTAVITE TAKO, DA VRŽETE PREGRINJALO PREK HRČ¬
KOVE KLETKE; KO TA NE VOHA VEČ, PRENEHA CEDITI SLINE IN NAPRAVA SE USTAVI.

PRVI KORAKI: PrHi  MNfc

O ŽERJAVIH

Uh, kako je lahko pust in dolgočasen
deževen dan. Tomaž ne ve, kaj bi počel.
Naloge je že napisal, bral je, se igral, a
čas se kljub vsemu prizadevanju nika¬
mor ne premakne. Gleda skozi okno na
gradbišče, kjer ob lepem vremenu mr¬
goli delavcev, kjer se vedno kaj dogaja.
Danes je tudi na gradbišču velike stolp¬
nice kot izumrlo. Veliki betonski mešal¬
nik miruje in iz svojega velikega trebu¬
ha ne stresa betona. Posoda pod njim
je prazna, žerjav nad njim steguje svo¬
jo ročico, kot bi ga prosil: daj, daj,
natresi kaj, da bom lahko dvignil, se
zavrtel in ponesel visoko v višave. Toda
vse je mirno in žerjav s kolesi in vrvmi
je podoben velikemu spomeniku. Tudi
bagrova žlica sloni na tleh. Gosenice so
se mu pogreznile v mehko zemljo in ba-
grovodja bo imel veliko dela, preden jih
bo spravil iz blata.

Čeprav je bil pogled na mirno gradbi¬
šče dolgočasen, je Tomažu dal dobro
misel: izdelal bo gradbišče.

PRVA NALOGA:

IZDELAJMO LEPLJENKO NA GRAD¬
BIŠČU

Opišimo najprej, kaj vse je Tomaž videl
na gradbišču znotraj visoke ograje: ne¬
dokončano stolpnico, lopo za spravljanje

orodja in materiala, gradbeno barako
ter stroje. Vem, da jih poznate, zato na
sl. 2 predstavljamo dva od njih. Oba stro¬
ja opravljata različna dela. Pripišite k
številki 2), kako se imenujeta:
dviga in prenaša material
koplje in naklada material
Slike strojev nam bodo tudi v pomoč
pri izrezovanju in nalepljanju sestavnih
delov. Sedaj pa k lepljenki:
Potrebujemo večji papir za podlogo, ki
je lahko bel ali potiskan. Za izrezovanje
objektov in strojev izberimo barvne pa¬
pirje iz starih revij. Seveda ne izrežemo

97

celega objekta ali stroja iz enega kosa,
ampak ga sestavimo iz posameznih de¬
lov. (Slika 3). Lističi imajo obliko pravo¬
kotnikov, kvadratov ali krogov. Ker iz¬
rezujemo, ne da bi merili ali risali, si pri
izrezovanju kvadratov in krogov lahko
pomagamo z upogibanjem. Režemo s
škarjami. Tenko plast lepila nanesemo na
spodnjo stran lističev. Izberemo lahko
lepilo OHO, UHU ali karbofix.

Tomaževa pisana lepljenka je Polonco
navdušila. Posebno so ji ugajali gradbe¬
ni stroji. Tudi sama jih je že večkrat
opazovala pri delu in nadvse je občudo¬
vala moč in spretnost velikega žerjava.
Sem vam že kdaj povedala, da Polonca
zbira škatlice? Ima jih na vseh policah:
takih za zobno pasto, za zdravila, za
žarnice, za injekcije in še in še. Seveda
niso na polici samo za okras. Iz njih zna
napraviti hiše, pohištvo, avtomobile in
vlak. Skoraj vse zna sestaviti. In zdaj
že zagotovo veste, da vam bom povedala,
kako je iz škatlic sestavila pravi visoki
žerjav. Poizkusila bom opisati njeno de¬
lo, in kar zmore Polonca, zmorete tudi
vi. Ker sem prepričana, da znate sesta¬
viti celo višji in močnejši žerjav, vam
ne bom povedala, koliko škatlic in ka¬
tere je Polonca izbrala. Tudi slike ce¬
lotnega izdelka ne boste našli. Le to vam
bom razložila, kako je posamezne dele
pripravila.

DRUGA NALOGA:

IZDELAJMO ŽERJAV IZ EMBALAŽNIH
ŠKATLIC

Pri delu potrebujemo: škarje, britvico,
lepilo OHO ali UHU in seveda škatlice
vseh velikosti. Da se med rezanjem z
britvico ne bi urezali, jo do polovice
ovij te s papirnim trakom ali še bolje,
če to napravite s selotejpom. Ovitek ta¬
ko ne bo drsel in vaši prsti bodo na
varnem.

0 stroju se lahko pogovarjamo le tedaj,
če ga poznamo, zato si oglejmo sliko (4) in
imena sestavnih delov. Za spodnji vozni
podstavek  našega stolpnega žerjava iz¬
beremo največjo in najmočnejšo škatlo.
Stolp  sestavljajo tri ali štiri med seboj
zlepljene škatle. Trdneje bodo stale, če
jih potisnete eno v drugo in pokrovček

spodnje prilepite na naslednjo. Posamez¬
na mesta v stenah stolpa izrežite z bri¬
tvico. Prazni predalčki bodo naredili vtis
pravega jeklenega stolpa. (Sl. 5). Preden
pričnete sestavljati ročico,  poizkusite v
naslednjem stavku najti pravilne odgo¬
vore:

Za ročico bomo izbrali težje  / lažje, več¬
je I manjše, daljše  / krajše  škatle kot za
stolp.

Vsi deli so pripravljeni. Sestavite najprej
stolp in ročico, šele potem oboje pritr¬
dite na podstavek. Se je vaš žerjav
nagnil, se želi prevrniti? Kako ga bomo
popravili? Ali tako,

a) da mu odvzamemo ročico

b) da napravimo vse še enkrat

98

c) da škatlo podstavka napolnimo z ri¬
salnimi žebljički ali sponkami ter jo
tako obtežimo?

Tudi Polonca je imela težave s postav¬
ljanjem svojega žerjava. Na pomoč ji
je priskočil Aleš. Skupaj sta podstavek
obremenila z žebljički in uspela.

Gotovo nismo pozabili, da je žerjav na¬
prava za dviganje in prenašanje bremen.

Za to pa potrebuje naš žerjav še vrvico,
kaveljček in vitel. Iz bakrene žice je
Aleš upognil preprost vitel ter ga zabo¬
del pri dnu v stolp. Nanj je privezal
vrvico, jo speljal prek stolpa in ročice
in na njenem drugem koncu privezal
kaveljček. (Sl. 6). Poizkusite dvigniti ra¬
dirko, svinčnik, šilček, gumbe. Mogoče
zmore vaš žerjav še kaj več.

Aleš s tem žerjavom ni bil zadovoljen.
Seveda, z njim je dvigal lahko le majh¬
na bremena, ni pa ga mogel premakniti
z mesta, ni ga mogel zavrteti. Tudi ro¬
čice ni mogel premikati navzgor in
navzdol. Žerjav, ki bi vse to zmogel, bi
bil pravi. Aleš si ga je zgradil in vam
zastavlja tretjo nalogo.

TRETJA NALOGA:

ZGRADIMO ŽERJAV IZ SESTAVLJANKE
MEHANOTEHNIKA

Vzemimo naj večjo ploščo za podstavek.
Stolp ima lahko večjo stojno ploskev
kot vidite na sliki 7a), ali manjšo, kot je
to na sliki b). Eden izmed stolpov bo
stal bolj trdno. Obkrožite črko pod

trdnejšim stolpom. Kdor iz izkušnje še
ne ve, kateri stolp bo trdnejši, naj stoji
z nogami skupaj in drugič z nogami v
razkorak, prijatelj pa naj se nanj naslo¬
ni. Samo v enem primeru bo lahko ob¬
stal na mestu.

Aleš je zvezal dve dolgi in eno krajšo
letev, kot to vidite na sliki. S prstom

potisnite stolp v smeri puščice. Lega
stolpa se je  / se ni  spremenila. Posta-

99

vite enake letve z druge strani in jih
zgoraj med seboj zvežite. Ponovno potis¬
nite stolp v smeri puščice. Je tokrat
stolp ostal v isti legi? Z našim stolpom
je torej nekaj narobe. Nekako moramo
povečati njegovo trdnost. Vzemimo vrvi¬
co in zvežimo nasprotni letvi, kot vidite
na sliki (9). Potisnite najprej stolp v sme¬
ri puščice a),  nato še v smeri puščice b).
Obkrožite tisto puščico, pri kateri se
stolp ni nagnil. Samo ena vez torej ne
zadostuje. Drugo bomo namestili v isto
smer, samo malo nize, v nasprotno smer.
Namesto vrvice bomo vstavili letvice iz
sestavljanke in jih pritrdili z vijaki in
maticami.

Stolp bo torej trdno stal in po Aleše-
vem zgledu lahko na njem zgradite ka¬
bino na vrtljivi plošči. Ročica naj bo
pritrjena na kabino. S premično ročico
bi imeli veliko novih zank in ugank.
Mogoče bomo o njih govorili kdaj dru¬
gič. Kolesa na podstavek pa znate sami
pritrditi. Slika Aleševega žerjava naj
vam bo v pomoč pri izgotavljanju na¬
loge (Sl. 10).

ČETRTA NALOGA:

NAPRAVIMO ŽERJAV IZ ŽICE

Metka nam je tokrat pripravila nalogo
iz precej zahtevnega materiala, saj bo¬
mo morali med delom vseskozi uporab¬
ljati orodje. Ker dobro poznamo obliko
žerjava in imamo že nekaj izkušenj z
gradnjo, se bomo bolj posvetili gradivu:
žici in orodju za obdelavo.

žica naj bo debela 1 mm ali 1,5 mm.
Lahko je bakrena ali aluminijasta, obe
sta dovolj mehki in ju bomo z lahkoto
upogibali in ščipali (Sl. 11).

Žico krajšamo s kleščami ščipalkami.

Za upogibanje uporabimo klešče z plo¬
ščatimi čeljustmi.

Zanko na žici napravimo s kleščami, ki
imajo okrogle čeljusti.

Slika 11

Dve žici bomo spojili z obročki. Obroč¬
ke napravimo tako: na debelejši žebelj
ali na kos debelejše žice navijemo žico.
S kleščami ščipalkami nato odstranjuje¬
mo obroček za obročkom. Ko obroček
namestimo na spojno mesto, ga s plo¬
ščatimi kleščami še stisnemo, da obe
žici tesno objame.

Vsake klešče imajo svoje ime. K slikam
pripišite imena.

Rešitev naloge prepuščava z Metko vaši
iznajdljivosti, želiva vam le veliko
uspeha.

Tončka Zupančič

100

ABC ELEKTRONIKE

Ko smo že spoznali upore in kondenza¬
torje, bomo skušali narediti preprost
instrument za merjenje upornosti upo¬
rov (v uporih). Zakaj je to potrebno? V
praksi se večkrat zgodi, da je oznaka
na telesu upora zabrisana zaradi rabe.
Kako naj določimo, kolikšna je upornost
takšnega upora? Seveda je mogoče ku¬
piti ustrezen instrument, vendar so takš¬
ni instrumenti zelo dragi, zato bomo
poskusili sami izdelati potrebni instru¬
ment. Z malo materiala in dobre volje
bomo izdelali instrument za merjenje
upornosti — ohmmeter, ki deluje na
principu Wheatstonovega mostiča.

Material: Najprej potrebujemo dva tran-
sistorja, lahko sta AC530 ali podobna.
Paziti moramo na polariteto transistor-
jev. Nadalje potrebujemo kondenzatorje,
in sicer enega 47000 pF (pikofarad), ene¬
ga 0,1 MF (mikrofarad) in enega 10000
pF. Sedaj si kupimo še upore. Upori naj
imajo vrednosti: dva 1,2 KQ, 1,8 KQ, dva
0,1 MQ, dva 5,6 KQ, 3,3 KQ. Potrebu¬
jemo še potenciometer vrednosti 50 KQ,
visokoohmske slušalke, majhno kaširano
ploščo za tiskano vezje in baterije.

Gradnja: Ker smo v prejšnji številki
objavili elektronsko shemo multivibra-
torja, bomo sedaj prešli kar na gradnjo.
Najprej si naredimo načrt za izdelavo
tiskanega vezja. Ker smo še mladi ama¬
terji, bomo naš instrument zgradili na
nekoliko večji ploščici, medtem ko bodo
bolj izkušeni amaterji že znali zgraditi
instrument v miniaturni obliki.

Sedaj pa zberite vse sestavne dele in
jih sistematično razporedite po mizi,
namreč upore skupaj, kondenzatorje
skupaj, itd. Vzemite nato list milimetr¬
skega papirja, trikotnik in svinčnik. Na
papirju razporedite elemente tako, kot
so narisani v elektronski shemi (slika
15).

S slike je razvidno, da smo vse elemen¬
te, razen baterij in slušalk, postavili na
milimetrski papir. Upori so označeni z
R, kondenzatorji s C, transistorji s T,
potenciometer s P. Velikost papirja je
odvisna od velikosti sestavnih delov.

ZA ZAČETNIKE

Slika 15

Sedaj pa bomo malo razmišljali in —
»šahirali«. Skušali bomo elemente čim¬
bolj približati drugega drugemu (stisniti),
hkrati pa paziti na njihove medse¬
bojne zveze. Lahko rečemo, da postaja¬
mo konstruktorji, saj konstruiramo naš
instrument glede na njegovo funkcijo in
na material, ki nam je na voljo. Vsak
izmed mladih konstruktorjev bo postavil
»figure« tako, kot misli, da je najbolj
prav. Pri konstruiranju postajamo vse
bolj samostojni. Ko smo razporedili
elemente, bomo opazili naslednje: vse
upore lahko postavimo glede na papir
vodoravno ali navpično. Vsi imajo va¬
ljasto telo dolžine 10 in debeline okoli
4 mm ter po dve žici za vezavo. To velja
za upore 1/2 W. Upoštevajmo, da spojnih
žic ne moremo upogibati tik ob telesu
upora, ampak v obliki majhnega pol¬
kroga, kar praktično podaljša ta prostor,
ki ga zahteva upor, za 2,5 mm na vsa¬
kem koncu; vsak upor zahteva torej v
dolžino 15 mm prostora. Konstruktor
mora torej računati s tem, da bo vsak
upor zavzel na šasiji 15 mm prostora,
vseh pet uporov pa seveda petkrat toli¬
ko.

Kondenzatorji so po svoji zunanjosti
podobni uporom. Imajo tudi po dve žici
za vezanje, vendar pa so večji ali pa
manjši od uporov.

Upore in kondenzatorje bomo postavlja¬
li vodoravno in navpično, tako da bomo
kar najbolje izkoristili prostor (sl. 16).
Pri transistorjih bomo premislili takole:
tudi transistor ima valjasto telo, toda s
tremi žicami za vezanje. Te njegove
»nožiče« so razporejene na enem koncu

101

( 4 )

c

V

R

- -ere:

EESD—

Slika 16

v krogu, in sicer v obliki linije ali tri¬
kotnika (sl. 17).

Slika 17

Kot že vemo, ima transistor bazo, emi-
ter in kolektor. To je na elektronskih
shemah zelo jasno označeno. Baza je
navadno debelejša črtica, črta s puščico
je emiter, črta brez puščice pa kolektor
(sl. 18).

E emitor

B baza

C kolektor

Slika 18

To je na papirju vse lepo, toda v resnici
je marsikdaj drugače. Naj kar povem,
da ni kakih strogih pravil za označeva¬
nje transistorjev, kar povzroča na trži¬
šču celo zmedo. Normalno je na transi¬
stor jih označen kolektor z rdečo piko.
To, da je kak proizvajalec uporabil na¬
mesto rdeče pike modro, še ni tako
hudo, ker vseeno vemo, da ta pika po¬
meni kolektor, hujšo zmedo so že v
začetku povzročili sovjetski proizvajalci,
ki so z rdečo piko označili emiter, ne
pa kolektor.

Proizvodnja polprevodnikov Elektronske
industrije Niš (njene transistor je pozna¬
mo in jih uporabljamo v okviru kompleta
RK) je stvar malce spremenila. Prvotno
so bili transistor ji vdelani v kovinsko
ohišje To—1, kolektor pa je bil označen
z rdečo piko, sedaj pa so transistor ji
vgrajeni v kovinsko ohišje To—18, ki

ima na obodu majhno izboklino, ki ozna¬
čuje emiter. Enako označuje svoje tran-
sistorje tudi tovarna RIZ iz Zagreba.

Slika 19

Da ne bi prišlo do pomote. Na sliki sem
narisal tudi transistor je s štirimi žicami.
To so visokofrekvenčni transistorji. Žica
z oznako M pomeni maso ali ohišje tran-
sistorja.

Sedaj poznamo vse elemente, in upam,
da ste jih konstruktivno in premišljeno
razporedili na papirju. Vzemimo ošiljen
trd svinčnik ali iglo in prebodimo papir
pri začetkih spojnih žic vseh elementov,
ki sestavljajo pripravo (slika 20).

Na sliki vidite upor z dvema luknjicama,
prav tako je prikazan transistor T s
tremi luknjicami. Enako bomo naredili
za vse ostale elemente. Naš papir bo
videti tak, kot kaže slika 21.

Na papirju so narisane prebodene toč¬
ke, na katerih bodo sestavni elementi pa
tudi linije, ki označujejo zvezo med po¬
sameznimi elementi.

Gotovo ste si že ogledali mali, recimo
japonski transistorski sprejemnik. Če
ste ga dobro pogledali, se boste spomni¬
li, da so na eni strani lepo razporejeni
elementi, na drugi strani pa je tiskano
vezje. Tudi mi imamo doslej narisano
samo eno stran naše šasije. Na njej so
elementi in tudi tiskano vezje. Sedaj

102

bomo papir položili na okensko steklo,
Dnevna svetloba nam bo omogočila, da
bomo lahko na hrbtno stran prerisali
prvotno konstrukcijo. Tako smo dobili
tudi drugo stran naše konstrukcije (sl.
22 ).

Na slikah 21 in 22 vidite odcepe, ozna¬
čene s številkami 1, 2, 3 in 4. To so
spojne žice za vse elemente, ki bodo
priključeni zunaj instrumenta. Na števil¬
ki 1, 2 bodo priključene slušalke, na 3
in 4 pa neznani upor Rx. Tudi za bateri¬
jo so priključne žice, in sicer za pozi¬
tivni in negativni pol.

Sedaj bomo vzeli ploščico za tiskano
vezje in nanjo položili risbo s slike 22.
Z majhnim točkalom bomo na plošči
označili vse luknjice, ki so na risbi. Ta¬
ko označena ploščica je pripravljena za
risanje tiskanega vezja. Tiskano vezje
narišemo z IBITOLOM. To je najboljša
zaščita pri jedkanju plošče. Lahko bi
uporabili tudi barvni lak, vendar je
IBITOL najzanesljivejši. Kje bi dobili
IBITOL? Vprašajte očeta, če mu ga je

malo ostalo. Gotovo ga je namreč po¬
treboval, ko je mazal avtomobil tam,
kjer je pričel rjaveti. Z IBITOLOM in
z rediš peresom narišite na ploščico
zveze (sl. 22). Ce je morda IBITOL pre¬
gost, ga razredčite s kapljo bencina. Ko
bo risba popolnoma suha, bomo lahko
pričeli z jedkanjem.

Jedkanje: Najprej si priskrbite gumija¬
ste rokavice in očala, potem pa še
majhno posodico iz stekla ali porcelana,
dobra bo tudi emajlirana. Tudi majhen
krožnik je uporaben. Vsekakor naj bo
posodica malo večja od ploščice. Za jed¬
kanje uporabimo solno kislino — HC1,
proizvod tovarne Podnart, in vodikov
peroksid, ki ga proizvaja Belinka v Lju¬
bljani. V posodico vlijemo najprej malo
vode, nato pa toliko kisline, da bo pre¬
krila ploščico. Dodajmo še malo vodiko¬
vega peroksida; z njim pospešimo proces
jedkanja. Bakrena površina bo tam, kjer
ni pokrita z IBITOLOM, kar hitro izgi¬
nila, zveze, ki jih prekriva ibitol, pa
bodo ostale na ploščici. Ploščo bomo
nato dobro izprali v tekoči vodi. Vse to
moramo delati na prostem (na vrtu ali
na balkonu), delati moramo z rokavica¬
mi in z zaščitnimi očali. Lahko so tudi
navadna barvasta očala proti soncu, da
le niso pretemna. Pazite tudi, da vam
kislina ne bi kanila na obleko ali na
čevlje, če bi se to vendarle zgodilo,
hitro izperite z vodo. Še bolje je, če vam
jedka ploščo oče ali starejši brat.

Umito ploščico potopimo v bencin, da
odstranimo še preostale drobce ibitola.
Na mestih, ki so na ploščici označena s
točkalom, bomo prevrtali luknjice pre¬
mera 1,5 do 2 mm.

Gradnjo nadaljujemo z montiranjem
elektronskih elementov. Najprej upog¬
nemo priključne žice na uporih in jih
očistimo s smirkovim platnom, nato pa
jih potegnemo skozi luknjice in zaspaj-
kamo. Preostale konce žic odščipnemo
s kleščami (sl. 23). Na enak način potem
montiramo še kondenzatorje, transistor-
je, potenciometer in ostalo.

Na sliki 24 je prikazana kompletna
elektronska shema instrumenta za mer¬
jenje upornosti.

Instrument prične delovati. Wheatstonov
most bomo aktivirali tako, da bomo na

103

mestih 1 in 2 priključili slušalke, na
točkah 3 in 4 pa kak znan upor. Nato
bomo vključili baterije. V slušalkah

ki jo proizvaja multivibrator, kot indika¬
tor gibanja vode v kanalu imamo slušal¬
ke, s katerimi ugotavljamo prisotnost
toka 1000 Hz.

Slika 23

bomo zaslišali zvok. Ko bomo zasukali
potenciometer, bo zvok utihnil. Ce zvo¬
ka ne slišite, to pomeni, da ste nekaj
naredili narobe. Ponovno preglejte vse,

Slika 24

kar se vam morda zdi sumljivo. Instru¬
ment bomo sedaj uravnali za uporabo.
Najprej vzemimo upor 470 Q ali 500 Q
in ga priključimo na sponke Rx (3, 4).
Ročico potenciometra sučemo vse dotlej,
dokler ne pride v položaj, ko slišimo v
slušalkah ton višine 1000 Hz. Na skali
potenciometra označimo to točko s
koščkom papirja, nalepljenim okoli ro¬
čice, in napišemo oznako 0,5 H. Isto ope¬
racijo izvedemo z upori 1,2 — 2,2 — 3,3
— 5,2 — 10 — 22 — 56 in 68 Kfi. Ce bi
se slučajno zgodilo, da bi prišla oznaka
68 KH na levo, oznaka 0,5 KQ pa na des¬
no, je treba, obrniti priključke potencio¬
metra. ji

Ko je skala gotova, je tudi instrument
pripravljen za uporabo. Z njim lahko
merimo v obsegu od 0,5 KQ do 68 KQ.
Ce zamenjamo upor 5,6 KQ, ki je vezan
na slušalke, z uporom 650 Q, se spreme¬
ni merilno območje našega instrumenta.
To območje je sedaj desetkrat manjše,
most sedaj meri upornost od 50 Q do
6,8 KQ. Skala ostane ista, le odčitano
vrednost je treba deliti z 10.

Povedati moramo le še, da je tu namesto
vode izmenični tok frekvence 1000 Hz,

Končna oblika instrumenta je lahko
različna. Predlagam vam obliko naprave,
ki jo vidite na sliki 25.

Na sliki 26 je narisana tako imenovana
razvojna shema. Amaterji najprej kar
najbolj enostavno zaspajkajo celo na¬
pravo in preverijo njeno delovanje, šele
nato začnejo z gradnjo.

Vukadin Ivkovič

alpski
mlečni
bonbon

104

MODELARJI: rakete, Z
avtomobili,čolni, letala  <1

SISTEMI ZA MEHKO PRISTAJANJE

Strimerski sistem mehkega pristajanja

V prejšnji številki smo si ogledali pa¬
dala, medtem ko se bomo tokrat lotili
strimerskega sistema mehkega pristaja¬
nja. Beseda strimer originalno pomeni
papirnat trak, v našem primeru pa je ta
trak lahko tudi iz polivinila ali svile in
se v modelarskih raketah uporablja pred¬
vsem v vetrovnem vremenu, za višinske
rakete ter za tekmovalne rakete v stri¬
merski klasi. Naredimo ga tako, da iz
krep papirja (ki ima za naše namene
boljše lastnosti kot svila) izrežemo trak,
ki mora biti vsaj 1,5-krat tako dolg kot
raketa, njegova širina pa naj bo 1/20 do
1/10 dolžine. Na vsak konec traku pri¬
lepimo letvico, ki bo med letom držala
strimer v napetem stanju (skica 1). Na

eno izmed letvic privežemo elastiko, ki
je prek konice povezana s trupom. Ela¬
stika naj bo približno 40 cm dolga, na
konico pa naj bo privezana 15 cm od
strimerja.

Najboljša barva za strimerje je oranžna,
druga najboljša pa rdeča. Idealna barva
bi sicer bila srebrna, vendar pa srebr¬
nega krep papirja za sedaj še ni mo¬
goče kupiti. Zelo lep (čeprav mnogo
težji) je prav zato trak iz srebrne svile
ali pa iz metaliziranega polivinila.

Strimer vstavimo v raketo podobno kot
padalo. Tik nad motorček vstavimo plast
vate, nad njo pa zvit trak, »prepasan«
z elastiko (skica 2). Strimerski sistem

Slika 2

je enostavnejši in zanesljivejši kot pa¬
dalski, zato je med modelarji zelo raz¬
širjen.

Sistemi za mehko pristajanje zelo lahkih
raket

V zelo lahke rakete (pod 15 g) se nam
marsikdaj ne izplača vgrajevati padala
ali strimerja, ker bi nam ga lahko od¬
nesel veter, ali pa je raketa tako majhna,
da tega sploh ne moremo storiti. Naj¬
enostavnejši sistem mehkega pristajanja
za tako raketo dobimo, če konico prile¬
pimo v trup, motor pa s pomočjo ko¬
vinske palčke tako vstavimo, da ga lah¬
ko izvrže le do treh četrtin (skica 3).


tmmvw

Z aktiviranjem obratnega polnjenja se
bodo plini razširili po raketi in zaradi
povečanega pritiska iskali pot na pro¬
sto. Ker bo konica prilepljena, bodo

105

izrivali MRM, dokler ga ne bo zadržala
kovinska palčka. Če plini še ne bi imeli
proste poti, bi verjetno odtrgali konico
ali pa motorček. Zato moramo v trupu
tik nad MRM v »izvrženi« legi izvrtati
6 do 8 luknjic, kjer bodo plini lahko
izstopili. S tem, da se MRM na pol
izvrže, se CG pomakne nazaj, raketa pa
postane nestabilna. Zaradi tega ne more
strmoglaviti, pač pa pada bočno z do¬
volj nizko hitrostjo.

Nekaj podobnega lahko dosežemo tudi s
tem, da konico z elastiko zvežemo s
trupom, tako da jo obratno polnjenje
izvrže. S tem je uničena aerodinamič-
nost modela, hitrost padanja pa se
zmanjša na zadovoljivo mejo. Vsekakor
pa vam ta način dosti bolj priporočam
kot prejšnjega.

Prihodnjič: Raketoplani

Andrej Pečjak

LETALSKO MODELARSTVO

V lanskem letniku TIMa smo pričeli ob¬
javljati sestavke o gradnji letalskih mo¬
delov. Letos bomo nadaljevali z opiso¬
vanjem gradnje posameznih elementov
modela.

Začnimo s trupom.

Trup ima samo to nalogo, da pri modelu
togo povezuje med seboj krilo ter rep
in da lahko vanj namestimo motor, RC
naprave ali mehanizem za vezane mode¬
le. Zato so trupi lahko različnih oblik
in gradenj, vendar bomo opisali samo
nekaj glavnih, ostale bodo pa modelarji
sami odkrili ali izdelali. Omenili bi še,
da v novejšem času sodelujejo ameriški
modelarji z NASA pri oblikovanju na¬
prave za uspešno vračanje vesoljcev iz
orbite s posebnim vozilom, ki ga praktič¬
no sestavlja samo trup; le-ta pa ima
dokaj zadovoljive letalne sposobnosti.

Vrste trupov in njih gradnja

Paličasti trup  (slika 1) je najenostavnej¬
ši, vendar tudi naj slabši način vezave
krila z repom. Vez je šibka, slaba je
tudi pritrditev krila na trup. Tu uporab¬
ljajo letvice različnih debelin. Primemo
za začetniške modele.

Ploščati trup  (slika 2) je le malo boljši
način gradnje, ki pa ga veliko uporablja¬
jo za jadralne modele. Trup sestavljata
dve vzdolžni letvici, ki ju vežejo vmesne
prečke. Spredaj je ojačani nos. Trup je
prekrit s papirjem ali furnirjem.

Škatlasti trup  (slika 3) je v modelarstvu
najbolj razširjena oblika trupa in je lah¬
ko izdelan iz letvic in prečk ali pa iz
furnirja. Trup je zelo tog in ima dovolj
prostora za namestitev RC naprave in
drugih mehanizmov.

Odrežemo prečke in izdelamo po stran¬
skem risu dva ploščata trupa, ki jih pri¬
trdimo pravokotno na desko s tlorisom
trupa in vstavimo še prečke; tako dobi¬
mo skelet. Prekrijemo ga s papirjem ali
s tankim furnirjem. Iz debelejšega fur¬
nirja pa gradimo trupe brez letvic.

Trup s presekom mnogokotnika  (slika
4) je težko izdelati. Tak trup ima boljše
aerodinamične lastnosti in se pri tekmo¬
valnem modelarstvu velikokrat uporab¬
lja. Po ostalih lastnostih se ne razlikuje
od škatlastega trupa.

Gradnja iz letvic je zahtevna in jo pre¬
cej opuščajo. Izdelati je treba rebra, na
katerih vrhove se prilepijo vzdolžne let¬
vice. Pri tem je treba paziti, da je trup
simetričen, zato uporabljajo pri tem po¬
sebne šablone — slika 5.

Izdelava iz trakov furnirja je podobna.
Trup iz letvic se prekrije s papirjem.

Okrogli ali ovalni trup  (slika 6) je po¬
dobne izdelave kot prejšnji, vendar je
tu več letvic, ki pa so tanjše. Tanjši fur¬
nir se lahko ovije okoli reber ali pa ga
gradimo z vzdolžnimi trakovi. Trup je
močan in aerodinamično najboljši.

106

V novejšem času izdelujejo za RC mo- nosti za razne oblike, posebno pri ma-
dele vse več trupov iz steklenih vlaken ketah letal.

in plastičnih snovi, kar daje veliko mož- p Burkeljc

107

RC ODDAJNIK TIM III

Oddajnik je že zdavnaj narejen, zdaj
imamo tudi že sprejemnik. Večina misli,
da je delo s tem že končano. Kje neki!
Čaka nas toliko drobnjarij, da se bomo
morali prav pošteno potruditi. Prav ta
kup malenkosti daje pečat narejenemu
izdelku in tu vidimo, ali je modelar skr¬
ben in natančen. Poleg tega nas čaka še
servomehanizem, toda tega odrinemo v
naslednjo številko. Prej si moramo spre¬
jemnik še uglasiti.

Uglaševanje sprejemnika

Pri tem opravilu bomo potrebovali V- in
mA-meter (univerzalni merilni instru¬
ment) ter visokoohmsko slušalko.

Preden začnemo, moramo še spregovo¬
riti o napajanju. Ker je napajanje
sprejemnika in servomehanizma ločeno,
lahko napajamo sprejemnik od 4,5 V pa
do 9 V. Seveda pa moramo sprejemnik
uglasiti na to napetost! če smo ga ugla¬
sili pri 9 V, je jasno, da pri 4,5 V ne bo
več deloval, in narobe. Če dobro dela
pri 4,5 V, potem najbrž ne bo več delal
pri 9 V napajanju. V primeru, ko se
zaradi miniaturne 9 V baterije odločimo
za 9 V napajanje, povečajmo vrednosti
uporov R3 od 6K8 na 10 KQ, R5 in R9
pa od 1M2 na 1M6.

Začnimo. Priključimo napajanje in kon¬
trolirajmo tok z mA-metrom. Sprejemnik
sme trošiti okoli 5 do 6 mA. če je ta tok
večji od 10 mA, je gotovo nekaj narobe,
še enkrat natančno pregledamo vezje,
predvsem pa vrednosti elementov (upo¬
rov).

Sicer pa izključimo tok ter prilotajmo
visokoohmske slušalke prek kondenza¬
torja na kolektor T3, kot to prikazuje
slika 19.

5

Sl. 19 Vezava
slušalke

Ponovno vključimo tok in poslušamo.
Če sprejemnik že deluje, moramo slišati
v slušalkah šum, ki je značilen za su-
perreakcijski sprejemnik, če pa ni nič
slišati ali pa je šum zelo slab, se lotimo
kondenzatorja C6. Njegovo vrednost
spreminjamo toliko časa, da dobimo v
slušalkah značilno šumenje. Vrednost
C6 je lahko od nekaj pF pa do 22 pF.
Odvisna je predvsem od transistorja Tl
in pripadajočih elementov.

Zatem se posvetimo oddajniku. Postavi¬
mo ga v nasprotni kot v sobi in ga
vključimo. Nataknimo si spet slušalke.
Rahlo zavrtimo jedro v tuljavi Ll. Naj¬
bolje je, če to delamo z nekovinskim
izvijačem. Ker pa navadno le-tega nima¬
mo, si obrusimo kos pertinaksa ali pla¬
stike kot izvijač.

V slušalkah začnemo dobivati nizek ton.
Zavrtimo jedro tako, da je ton najmoč¬
nejši. Vzemimo zdaj sprejemnik v roke,
oddajnik pa naj ostane na mestu. Če je
naprava v redu, bomo dobro slišali ton
tudi če gremo v sosednjo sobo ali pa še
dlje (na dvorišče). Vrnimo se, izključi¬
mo oddajnik in odstranimo slušalko iz
sprejemnika. Priključimo tudi napajanje
za servomehanizem! Servomehanizma ne
priključimo, to bomo storili kasneje.
Kontrolirajmo tok, nato pa priključimo
V-meter in sicer med 0 in točko 89
(emiter transistorja T5) tako, da bo
+ sponka na točki 89. Ko je oddajnik
izključen, moramo nameriti napetost
približno 2,3 V. Ako je ta napetost več¬
ja, moramo zmanjšati vrednost upora
R12, in narobe. To storimo zato, da se
nam takrat, ko je oddajnik izključen
(ali pa sistem odpove), vrne ročica ser¬
vomehanizma v nevtralno lego.

Vključimo oddajnik! Poskusimo zasuka¬
ti krmilno ročico v oddajniku. Opazimo,
da odklon kazalca V-metra sledi krmilni
ročici v oddajniku. Zdaj moramo samo
še naravnati lego osi potenciometra P
v oddajniku, tako da bo V-meter kazal
2,3 V v času, ko bo krmilna ročica v
nevtralni legi. To storimo takole: odvi-

108

jemo vijak M2, ki veže krmilno ročico
in os potenciometra. Os zavrtimo, tako
da dobimo želenih 2,3 V, nato pa zopet
pritrdimo krmilno ročico.

Ko premikamo krmilno ročico, se mora
napetost spreminjati od 1,3 do 3,3 V, ko
gre ročica iz ene skrajne lege v drugo,
če smo se »pregrizli« do sem, se lahko
lotimo tistega kupa drobnjarij, o katerem
smo govorili na začetku.

Izdelava škatle za sprejemnik

Spodobi se, da je sprejemnik v modelu
zaščiten pred neprijetnostmi, ki bi ga
lahko doletele. V mislih imam predvsem
razne mehanske poškodbe in seveda
vdor vode (pri brodarskih modelih). Z
gotovostjo pa lahko rečemo, da je vdor
morske vode prav katastrofalen za vezje
sprejemnika. Zato bomo sprejemnik za¬
prli v kar se da zatesnjeno škatlo. La¬
dijski modelarji pa bodo še to škatlo
zavili v močnejšo polivinilno vrečko,
preden bodo montirali napravo v model.
Vemo, da so mere ploščice tiskanega
vezja sprejemnika 25 X 70 mm. Škatla
naj ima nekoliko večje (notranje) mere,
t. j. 26 X 71 X 20 mm. Najbolje bo, če jo
izdelamo iz 1 mm debelega celuloida.
Izrezati moramo dva kosa dimenzij
26 X 71 mm (dno in pokrov), dve stranici
po 71x22mm  in dve po 28 x 22mm.
Stranice zlepimo med seboj najprej s
selotejpom. Zadnje stene še ne prilepi¬
mo, to bomo naredili kasneje. Nato na¬
mažemo notranje robove s celuloidnim
lepilom. Pri tem pa ne smemo pozabiti
na odprtine za žice in za uglaševanje
tuljave Ll. škatlo sprejemnika prikazuje
slika 20.

Ko je lepilo suho, izvlečemo antensko ži¬
co in porinemo vezje v ohišje. Zadnjo

steno pustimo še vedno pri miru. Zale¬
pimo jo šele takrat, ko bo ves sistem
deloval v najlepšem redu. Začasno pa jo
prilepimo samo s plastičnim lepilnim
trakom.

Lotimo se spajkanja priključkov in sti¬
kala. Potrebujemo dva 5-polna gramo¬
fonska kompleta (vtikač in vtičnico) ter
stikalo Bled. Žice naj bodo pletene in
mehke.

Vtikače in vtičnice razstavimo in upora¬
bimo samo bistvene dele, da prihranimo
prostor. Kako to naredimo, prikazuje
slika 21.

Sl. 21 Vtikač in vtičnica

Žice odrežemo na primerno dolžino, na¬
to pa nanje navlečemo bužirke. Potem
prispajkamo posamezne žice na sponke
priključka in spoje zavarujemo z bužir-
kami. Bužirke lahko nato povijemo še s
plastičnim izolirnim trakom. Kot smo
omenili že prej, bomo uporabili za pri¬
ključitev napajanja vtikač, za servome-
hanizem pa vtičnico.

Zvezati moramo še stikalo in pripraviti
škatlo za baterije. Nekaj dela si lahko
prihranimo in kupimo že narejeno pla¬
stično škatlo za štiri MIGNON baterije
(4 X 1,5 V = 6 V). Za stikalo pa naredi¬
mo ščitnik (iz celuloida), ki ga vidite
na sliki 22.

Sl. 22 ščitnik za stikalo

Dejali boste: »Žice pa zna vsak prilota-
ti!« Res je. Toda ni vseeno, kako jih
zložite in pritrdite, žice so namreč v

109

taki napravi hudo obremenjene. Napra¬
vo vlačimo iz modela v model, vlečemo
za žice in jih prepogibamo. Zato ni nič
čudnega, če se nam kaka žica celo utr¬
ga. Eno od izboljšav vezave žic prikazu¬
je slika 23.

SI. 23 Vezava žic na stikalo

Kot vidite, smo žice tako zložili, da se
kar najmanj prepogibajo. Žico 0 pa smo
samo potegnili med nožicami stikala.
Ko smo naredili vse to, prilepimo še po¬
krov s kakim dobrim lepilom (UHU-
PLUS).

Na en konec žice prilotamo vtičnico, na
drugega pa sponke škatle za baterije.

Škatla ima že sponki za 0 in + 6 V, iz¬
vod za + 3 V pa naredimo sami. Gotov
izdelek (brez servomehanizma) bo tak¬
šen, kot kaže slika 24.

Si. 24 Sprejemnik TIM III s stikalom in
škatlo za baterije

Ce imamo ločeno napajanje, potem se
baterijam za servomehanizem pridruži
še baterija sprejemnika s svojim pri¬
ključkom.

Jan Lokovšek

RADIJSKO VODENI MODELI AVTOMOBILOV

V zadnjem sestavku o RC avtomobilih
smo govorili o motorjih, danes bomo pa
o ostalem pogonskem delu RC avtomo¬
bila. Ta del sestavljajo: vztrajnik, cen¬
trifugalna sklopka in prenos pogona na
zadnjo premo.

Vztrajnik služi poleg svojega osnovnega
dela, da omogoča delovanje motorja,
tudi za vžig motorja in za pritrditev la¬
mel sklopke. Na skici I. je načrt vztraj-
nika, ki ga lahko izdelamo na stružnici
iz aluminijaste palice. Žleb na vztrajni-

ku ni potreben, če bomo vžigali motor
z električnim štarterjem ali z vrvico na
podložki za eliso oziroma za vztrajnik.
Centrifugalna sklopka omogoča, da la¬
hko motorno os z zobnikom ali jerme¬
nom spojimo s pogonskima kolesoma,
ne da bi se motor ustavil zaradi preniz¬
kih obratov. Sklopko običajno sestavljajo
dve ali več lamel, ki so pritrjene z osjo
k motorju, gibanje drugega konca pa
omejuje vzmet. Prek lamel je na osi
motorja pokrit zvonec, na katerem je ali
zobnik ali kolo za jermen. Pri določeni
hitrosti se lamele razširijo, pri modelih
je to pri 2000 do 3000 obratov na minu-

110

ZVONEC

to, in se prislonijo na notranjo stran
zvonca. Tako se motor spoji z zobni¬
kom ali jermenom, ki sedaj prenese gi¬
banje motorja na zadnjo premo.

Tudi za izdelavo lamel, zvonca in osi
zvonca potrebujete stružnico. Lameli iz¬
delamo iz jekla kot kolobar, v katerega
izvrtamo štiri luknje za vzmet ter nato
razpolovimo.

Zvonec izdelamo iz medenine skupaj z
nastavkom za zobnik ali pa s kolesom
za jermenski pogon. Z notranje strani
prilepimo trak plutovine s kontaktnim
lepilom, da lamele bolje »primejo«. Iz
šestkotne palice iz jekla izdelamo os
zvonca, ki jo privijemo na motor, da
pritrdimo vztrajnik ter na os natakne¬
mo zvonec. Vzmeti izdelamo iz jeklene
žice. Vzmeti tudi služijo za os lamel.

Na motorjevo os najprej nataknemo
vztrajnik, ki ga dobro pritrdimo z osjo
zvonca. V luknje lamel vstavimo vzmeti
in nataknemo lameli v luknji v vztraj-
niku. Končno nataknemo na os še zvo¬
nec in ga pritrdimo s podložko in mati¬

co. V kolikor imamo ustrezen zobnik,
ga dobro nabijemo ali prispajkamo na
zvonec.

Tako je izdelan najtežji del po izdelavi,
in bomo prihodnjič govorili o šasiji in
prednji premi našega vozila.

Peter Burkeljc

EIFFLOV STOLP

Načrt je risan v velikosti makete. Sam
sem ga sicer naredil 2-krat večjega, ven¬
dar pa bi bil takšen načrt za TIM-ove
strani neprimeren, zato sem ga raje
zmanjšal.

Material:  Za izdelavo ne bomo potrebo¬
vali nič drugega kakor vezano ploščo
debeline 3, 4 in 5 mm ter seveda rezbar-
sko orodje.

Izdelava:  Vse dele lahko kar prerišemo
na vezano ploščo, jih izžagamo, nato pa
zgladimo, da ne bo raznih štrlečih delov
ali vijugastih površin. Pri žaganju mo¬
ramo paziti, da bomo skoraj vse utore
izžagali poševno. Nato vse dele sestavi¬
mo in zlepimo. Vrstni red sestavljanja
je enak številkam posameznih delov, si¬
cer pa upam, da pri tem ne bo težav.
Na koncu model še prelakiramo s pro¬
zornim lakom. Iznajdljivejši lahko mo¬
del opremijo tudi z majhnimi žarnicami,

111

le da morajo v tem primeru narediti še
dvojno dno, kajti na modelu ni nikjer
prostora za baterije.

Kosovni seznam:

št. Sestavni deli Material

5 srednja ploščad

6 zgornja stranica

7 zgornja ploščad

8 stranica majhne

hišice

9 antena

vezan les 4 mm 1

vezan les 4 mm 4

vezan les 5 mm 1

vezan les 3 mm 3

vezan les 3 mm 1

- -r—:-:- - - - -- Vilko Domanjko

1 spodnja stranica vezan les 4 mm 4

2 spodnja ploščad vezan les 4 mm 1

112


RANGE ROVER

Kdo še ne pozna land-roverja, brata ze¬
lo popularnega terenca jeepa? Saj sta
skoraj edina tovrstna predstavnika vozil
in zelo priljubljena, posebno v deželah
z malo ali s slabimi cestami. Odlikujeta
ju predvsem trpežnost in odličen motor,
ki premaga še tako hude naravne ovire.
Land-rover pa je pred nekaj leti dobil
mlajšega brata, Range roverja, ki mu je
podoben po vseh lastnostih, poleg tega
pa je še zelo udoben in hiter potovalni
avtomobil, saj zmore kar 160 km/h, kar
je pri njegovi velikosti nekaj izrednega.
Poleg tega pa je še zelo lepo oblikovan
in takoj pade v oči njegova veličastnost,
s katero je takoj zaslovel v svetu kot
zelo praktičen avtomobil.

Pred vami je sedaj načrt makete tega
avtomobila. Povem naj še, da je izdelava
zelo lahka, torej se ga lahko lotijo tudi
začetniki, da le obvladajo osnove mode¬
larske veščine. Najprej si oglejmo, kaj
bomo potrebovali za izdelek: vsi kosi so
iz 3 mm debele vezane plošče, poleg tega
potrebujemo še nekaj furnirja debeline
1 in 2 mm, slednjega za blatnike pri
straneh vozila. Potrebujemo še nekaj
jeklene žice (0 =2 mm) za kolesno os.

in nekaj iverne plošče, debele 15 mm, za
kolesa. Po vašem okusu pa boste izdelali
notranjo opremo in si izbrali žamet ali
usnje, kar vam je pač bolj všeč. Seveda
ne smemo pozabiti še na celuloid za
stekla (0,5—0,75 mm) in barve, ki naj bo
temnejša (temno zelena, modra, rjava,
vijoličasta...). Da bomo iz tega materi¬
ala izdelali model, moramo imeti pri ro¬
ki modelarski pribor (lok za rezljanje,
smirkavec, rašpo, vrtalnik). Lepili bomo
z lepilom jubinol. Potrebujemo še nekaj
kita, da bomo zakrili špranje, ki bodo
nastale zaradi poševnega stikališča.

Preden se lotimo izdelave, moramo ure¬
diti načrt. Risan je v merilu 1:1,  vendar
so vsi simetrični kosi risani polovično,
zato jih moramo izrisati in jim dorisati
še drugo, simetrično polovico. To najla¬
že opravimo s prozornim (paus) papir¬
jem, ki ga lahko kupite v vsaki papirni¬
ci, dober pa je tudi vsak drugačen pro¬
zoren papir. Ko so vsi deli izrisani, jih
prekopiramo na vezano ploščo in pazlji¬
vo izrežemo, saj bo od tega odvisen naš
izdelek. Kos št. 22 izrišemo na 2 mm de¬
bel furnir in ga nato izrežemo. Vse izre¬
zane kose zatem temeljito zgladimo z
rašpo ali z raskavcem. Takoj nato se
lotimo lepljenja. Dele sestavljamo s po-

114

cn

1 ,

močjo načrta kosov št. 1 in 2, kjer je v
utorih označena s številkami lega tistih
kosov. Najprej zlepimo vse dele podvoz¬
ja, nato pa še vse dele karoserije. Pre¬
den pa podvozje in karoserijo zlepimo
skupaj, moramo urediti notranjost, ki
jo popolnoma prepuščam vašemu oku¬
su. Ko je tudi karoserija prilepljena na
šasijo, jo moramo obleči s furnirjem.
Vse opravimo samo z dvema kosoma
(prednji pokrov in streha). Sedaj lahko
izdelek pobarvamo, in ko je dovolj suh,
mu vstavimo še stekla. Vstavimo mu tu¬
di kolesa, ki smo jih seveda primerno
pobarvali. Tako smo prišli do konca —
gotov model stoji pred nami.

Če ste se odločili, da boste delali ta
model, vam želim mnogo veselih ur ob
delu in pa seveda kar najlepši izdelek.

Kosovni seznam:

1 — stranica avtomobila 2

2 — nosilna gred 2

3 — prednja stran 1

4 — rob pred pokrovom 1

5 — nosilec pokrova 1

6 — nosilec pokrova 1

7 — nosilec strehe 1

8 — nosilec strehe 1

9 — nosilec strehe 1

10  — zadnja stran 1

11 — zadnja stran 1

12 — spojna letev med šasijo

in kabino 2

13 — prednji sedež 1

14 — naslonjač 1

15 — zadnji sedež 1

16 — naslonjač 1

17 — odbijač 1

18 prednja stena kabine 1

19 — armaturna plošča 1

20 — dno spredaj 1

21 —- dno zadaj 1

22 — blatnik (furnir 1—2 mm) 2

23 — os koles (jeklena žica

0=2 mm) 2

24 — kolesa (vezana plošča 15 mm 4

0 = 45 mm)

Opomba: Vsi deli, pri katerih v oklepaju
ne piše vrsta materiala, so iz vezane
plošče debeline 3 mm.

Merilo 1 : 1

Lojze Kalinšek

Vetrobransko steklo

115

12

MEŠALEC

ZA

CEMENT

Pomanjkanje prostora v reviji je glavni
vzrok za to, da sem moral risati samo
polovico vsakega dela. Zato je potrebno,
da si na prosojen papir prerišete vsak
del posebej in ga na črti—piki—črti le¬
po prepognete in zrišete na drugi strani
še ostalo polovico. Tako dobite načrt
celotnega kosa, katerega nato prerišete
na vezano ploščo. Pazljivo izžagajte vse
dele in sestavite jih po vrstnem redu,
tako kot nosijo svoje številke.

Vrata so izdelana posebej in jih pripne¬
te ob stranico kabine z malimi šarnirji
ali pa s tenkim usnjem. Vsaka vrata
zgladite tako, da bodo dobro stala v
podbojih in Se bodo lahko odpirala.

V odprtine za stekla lahko vlepite celu¬
loid. Sedeže lahko prebarvate, še preden
sestavite stranice kabine.

Kosovnica

Tone Pavlovčič

118

KABINA

RADIOAMATERJI.  *JtG£
in elektrotehmktV.eiek&b

ZA BOLJ IZKUŠENE AMATERJE

Ko se je pojavila elektronska cev ECH
83, se je radioamaterjem izpolnila davna
želja. Dobili so elektronsko cev, ki ima
anodno napetost 10 V. ECH 83 je trioda-
heptoda, ki je skoraj v vsakem televizij¬
skem sprejemniku. Poleg tega je še
poceni in jo izdelujejo tudi pri nas. To
je dvojna cev. V steklenem balonu sta
vgrajeni trioda in heptoda, ki imata
skupno katodo in skupno kurjenje.
Oglejmo si najprej podstavek cevi
ECH 83 na sliki 4.

a H aT

zvonec. Isto napetost usmerimo, da nam
rabi za anodno napetost. Ta usmernik

Slika 4

Anoda heptode je označena z a n , anoda
triode pa z a?. Mrežice so označene z
gi, 2 , 3 , 4 , mrežice triode pa z g T . Katoda
je označena s k, kurjava z oznako f—f.
Za našo gradnjo potrebujemo cev, ki
ima dve triodi. Eno že imamo, drugo pa
bomo dobili iz heptode, če vse njene
mrežice vežemo skupaj in potem še na
anodo. Vežemo torej mrežice g 2 , g 3  in g 4
z anodo. Tako smo dobili iz ECH 83
dvojno triodo. Zaradi lažjega razumeva¬
nja je na shemi multivibratorja narisana
ECH 83, kakor da ima ločene balone.
Oglejmo si elektronsko shemo multivi¬
bratorja z ECH 83 na sliki 5.

Takoj smo opazili, da se ta naprava na¬
paja iz krajevnega električnega omrežja,
ne iz baterije. Napetost za segrevanje
vlakna (kurjava) f—f izkorišča navit je
8-voltnega transformatorja za električni

Slika 5 Elektronska shema multivibratorja
z ECH 83

je (za razliko od prejšnjih) dvojni. Zanj
vzamemo dve diodi AA103 ali podobni,
in dva elektrolitska kondenzatorja po
100 MF. Tako bomo od prvotne osem-
voltne izmenične napetosti dobili 16 V
usmerjene napetosti.

Material za gradnjo multivibratorja:

1 — elektronska cev ECH 83, 1 kos,

2 — podstavek Noval, 1 kos, 3 — viso-
koohmske slušalke, 1 kos, 4 — transfor¬
mator za zvonec, 1 kos, 5 — diode
AA 103 ali podobne, 2 kosa, 6 — konden¬
zatorji 10.000 pF, 2 kosa, 7 — upori
100 KQ, 2 kosa, 8 — upor 5,6 KQ, 1 kos,
9 — elektrolitski kondenzatorji 100 MF,
2 kosa, 10 — vtič za 220 V, 1 kos.

Ves ta material lahko naročite po pošti
pri Centru za vazduhoplovno modelar¬
stvo v Beogradu, Timočka 18.

Ker je gradnja multivibratorja zelo lah¬
ka, ne bomo govorili o njej. Pripomi¬
njam le, da je treba paziti na polariteto
diod. če bi bile napačno postavljene,
usmernik ne bo deloval.

Pred vključitvijo preverite še enkrat
pravilnost zvez. Pomislite, da z vključit¬
vijo steče tok v trenutku skozi pripravo.

122

Če niste pazili ali preverili, se lahko
zgodi, da bo ves trud zaman pa še ta
ali oni sestavni del utegne biti v tre¬
nutku uničen.

Brž ko vključite multivibrator na elek¬
trično omrežje, boste zaslišali v slušal¬
kah prijeten ton okoli 1000 Hz.

Uporaba: Kot transistorski multivibrator
lahko tudi multivibrator z ECH 83 upo¬
rabite kot brnič za učenje telegrafije
ali instrument za ugotavljanje okvar v
radijskih in TV sprejemnikih. O tem pa
bomo govorili v naslednji številki.

V. Ivkovič

NARAVOSLOVCI: fizika,
biologija , kemija . .OžS9.:

TEHNIČNE NAPRAVE ZA AKVARIJ

Ko smo si napravili ali nabavili akvarij
in uredili električno napeljavo v pokrov,
se moramo lotiti izdelave nekaterih nuj¬
no potrebnih tehničnih naprav. Predvsem
pomembni sta med njimi membranski
prezračevalnik in grelec s termostatom.
Oglejmo si, kako si uredimo naprave za
ogrevanje. Ne smemo namreč pozabiti,
da v akvariju večinoma gojimo prebi¬
valce tropskih voda, ki so navajeni na
enakomerne in čez vse leto precej viso¬
ke temperature okoli 25° C. Najnižje
temperature za tropske ribice in rastli¬
ne so 18° C, najvišje pa celo do 32° C.

Preden se lotimo izdelave grelca in ter¬
mostata, si moramo znati izračunati, ko¬
liko toplote bomo za ogrevanje našega
akvarija potrebovali, torej kako močan
mora biti grelec. Račun je zelo preprost.
Vedeti moramo, kolikšna je temperatu¬
ra (najnižja) prostora, v katerem akvarij
stoji, kolikšna je prostornina akvarija in
kako visoko temperaturo akvarijske vo¬
de želimo.

Za vsak liter akvarijske vode, ki ga že¬
limo ogreti za deset stopinj nad tempe¬
raturo prostora, v katerem akvarij stoji,
potrebujemo 1 W moči električnega grel¬
ca.

Računamo po formuli:

1,2 X V X dT
10

P = moč grelca v W
1,2 — faktor pri uporabi termostata
V = prostornina akvarija v litrih
dT = razlika temperatur v akvariju in
zunaj njega (v prostoru).

Primer:

akvarij ima prostornino 100 litrov
zunanja temperatura prostora je naj¬
manj 15° C

temperatura v akvariju 25° C
p _ 1,2 X 100X10  _ 1200 _ 120W
10 10

za ogrevanje 100-litrskega akvarija s ter¬
mostatom in grelcem torej potrebujemo
120 W grelec.

Če ne uporabljamo termostata, potem
samo odpade faktor 1,2 in se formula
glasi

10

V našem primeru bi torej po izračunu
potrebovali 100 W grelec. Če bi nepre¬
stano deloval, bi nam dvignil tempera¬
turo akvarijske vode za 10 stopinj nad
temperaturo prostora. Poudariti pa mo¬
ram, da je uporaba grelca brez termo¬
stata zelo nevarna, kajti če nenadoma
naraste temperatura v prostoru, kjer

123

akvarij stoji, se nam lahko primeri, da
se voda v akvariju preveč segreje in ri¬
bice lahko poginejo.

Ko smo tako izračunali moč grelca, se
lotimo izdelave. Za to potrebujemo ste¬
kleno epruveto, ki naj bo tako dolga,
kakor je visok akvarij. Važno je, da gre¬
lec sega prav do dna akvarija (do pod¬
lage), kajti le v tem primeru se voda
dobro meša. Če je grelec krajši, se plast
hladne vode pod grelcem — torej med
grelcem in dnom — sploh ne meša in v
akvariju nastaneta dve temperaturno bi¬
stveno različni plasti vode. Epruvete
lahko kupite npr. pri Kemoservisu —
Fotomaterial v Ljubljani.

V trgovini z električnim materialom si
nabavimo primerno uporovno žico. Če po¬
vemo prodajalcu, za kaj jo bomo potre¬
bovali, nam bo sam vedel svetovati de¬
belino (presek). Paziti moramo, da ne
bo predebela, sicer bomo potrebovali
preveliko dolžino, ki jo bomo težko na¬
vili v epruveto. Žico lahko navijemo na
Samotni vložek, lahko pa tudi na tanjšo
stekleno cev, ki jo kasneje vložimo v
epruveto. Ko smo naredili vložek za gre¬
lec, ga vložimo v epruveto in nasujemo
vanjo mešanico Samotnega prahu in
drobnega kremenčevega peska (kremen¬
čeve mivke). Oboje dobimo v pečarskem
podjetju. Paziti moramo, da vzamemo
mešanico, v kateri je polovica ali več
kremenčevega peska in manj Samotnega
prahu. Samotni prah je namreč zelo slab
prevodnik toplote, in če ga je preveč,
grelec slabo prevaja toploto in pregori.
Zgoraj epruveto zamašimo z gumijastim
zamaškom ali zalijemo s kakšnim dvo-
komponentnim lepilom (npr. UHU plus),
da je neprepustna. Grelno telo v epru¬
veti mora biti zgoraj toliko pod robom
epruvete, da pride pod vodno gladino,
ko grelec obesimo v akvarij (glej skico!).
S primernim kovinskim obešalnikom gre¬
lec obesimo v akvarij.

Ko smo naredili grelec, se lotimo izde¬
lave termostata. Tudi tega namestimo
v primerno epruveto, le da je lahko mno¬
go krajša (10 — 15 cm) in ni potrebno,
da sega do dna. Za izdelavo termostata
potrebujemo poleg epruvete bimetalni
trak (širok 6 — 10 mm in dolg 60 —

120 mm), pertinaks ali tekstolit ploščico,
kamor namestimo vse dele termostata,
gumijast ali plastični pokrovček, dve
srebrni kovici za električni kontakt, čim
manjši (po možnosti okrogli) trajni mag¬
net (premera do 15 mm), tlivko 220 W,
in nekaj kovinskih vijakov ter nekaj ma¬
lenkosti (žica, kovinska ploščica itd.). Iz
skice je razvidno, kako namestimo posa¬
mezne dele na osnovno pertinaks plo¬
ščico. Pri bimetalnem traku moramo pa¬
ziti, da se, če ga segrejemo (npr. nad
vžigalico) krivi navzven,  le tako bo
izklapljal, če bo temperatura v akvariju
narastla. Material lahko dobite pri Mla¬
dem tehniku ali v Iskrini prodajalni v
Ljubljani.

Pokrovček izstružimo iz plastike in vanj
zalepimo osnovno ploščico. Bimetalni
trak ukrivimo, kot je razvidno iz skice,
in nanj zakovičimo srebrno kovico za
kontakt na eni strani, na drugi strani
pa ploščico (medenina ali železo), prek
katere z vijakom lahko poljubno odmi¬
kamo ali primikamo trak in s tem na¬
stavljamo želeno temperaturo. Vijak za

124

nastavljanje temperature lahko spelje¬
mo skozi pokrovček na prosto. Seveda
ga moramo v tem primeru zgoraj pri¬
merno izolirati, da ne pridemo v stik z
napetostjo 220 V. V tem primeru lahko
— ne da bi bilo treba odpirati pokrov¬
ček — naravnamo poljubno temperaturo.
Na ploščico pritrdimo, kot vidimo na sli¬
ki, drugi srebrni kontakt. Pod njim je
vijak, s katerim lahko ploščico in kon¬

takt na njem primikamo in odmikamo
od kontakta na bimetalnem traku. S tem
namreč večamo ali manjšamo razdaljo
med koncem bimetalnega traku in stal¬
nim magnetom. To pa ima za posledico
hitrejše pritezanje ali odtezanje bime¬
talnega traku k magnetu in s tem po¬
vezano sklapljanje in razklapljanje sre¬
brnih kontaktov. S tem uravnavamo tem¬
peraturno razliko med vklopom in iz¬
klopom termostata. S poskušanjem je
najbolje doseči razliko najmanj 1 stopi¬
njo in največ 3 stopinje. V tem prime¬

ru namreč termostat ni preveč občutljiv,
kar ima za posledico majhno število
vklopov in izklopov in s tem bistveno
zvišano trajnost srebrnih kontaktov.

Tlivka nadzoruje delovanje termostata
in gori pri opisani vezavi takrat, kadar
je grelec izklopljen. Če je termostat pre¬
lahek in ga vzgon vode obrača, natrese¬
mo na dno epruvete svinčene kroglice
(šibre) in jih zalijemo s primernim lepi¬
lom ali lakom. Tako grelec kot tudi ter¬
mostat lahko z notranje strani na tanko

pobarvamo z lakom zelene barve, da obe
napravi v akvariju nista preveč opazni.
Pri termostatu moramo pustiti v višini
kontrolne lučke okence, da lahko nad¬
zorujemo vklapljanje in izklapljanje.

Na zadnji skici je električna povezava
grelca in termostata. Kot vidimo, sta obe
napravi vezani zaporedno.

Tako za grelec kot za termostat je ozem¬
ljitev nepotrebna, saj sta obe napravi
v steklu. Zemljimo samo ogrodne akva¬
rije, torej take, ki imajo ogrodje iz kot¬
nega železa. V tem primeru priključimo
zemljo na železno ogrodje akvarija. Pri
morebitni zemljitvi grelca in termostata
pustimo zemljo prosto v notranjosti
epruvete. Če pride do poškodbe epru¬
vete in vdere v epruveto voda, povzroči
takoj kratek stik med prosto nameščeno
zemljo in fazo dovodnih žic.

Vse te naprave pa je seveda mogoče
tudi kupiti v Semenarni v Ljubljani ozi¬
roma v Mestnem akvariju v Mariboru.

Borut Žener

125

FOTOGRAFIRAMO  ;fW

KAKO GLEDAMO BARVNE DIAPOZITIVE

Pri nakupu projektorja lahko izbiramo
tudi vrsto projekcijskega objektiva. Ne¬
kateri projektorji so opremljeni z adap-
terjem, ki omogoča uporabo objektiva
s kamere. Ta način ni najbolj priporoč¬
ljiv, saj se objektiv pri projekciji močno
segreje. Leče so vsaj pri nekaterih
vrstah objektivov lepljene in jih s to¬
ploto zato kaj lahko razlepimo in s tem
uničimo. Druga napaka objektiva s ka¬
mere pa je ta, da nam podaja pri pro¬
jekciji z danega mesta preveliko sliko.
Pri idealni projekciji mora biti velikost
diagonale projicirane slike nekaj male¬
ga manj kot znaša razdalja od gledalca
do zaslona. S tem smo ustvarili naravni
kot gledanja in tudi najbolj veren vtis
posnetka. Zaradi čisto praktičnih razlo¬
gov je v navadi, da je projektor vedno
nameščen za hrbtom gledalcev. Zato naj
bi bila tudi goriščna razdalja projekcij¬
skega objektiva ena in pol do dvakratna
goriščna razdalja normalnega objektiva
s snemalne kamere. Normalni objektiv
pri maloslikovni kameri ima goriščno
razdaljo 50 mm. Iz tega sledi, da bi mo¬
rala biti goriščna razdalja projekcijske¬
ga objektiva 100 mm. Navadno so s ta¬
kimi normalnimi objektivi opremljeni
tudi projektorji, ki jih kupujemo v
trgovini. V manjši sobi doma, kjer so
gledalci približno tri metre oddaljeni od
zaslona, bi bila primerna velikost proji¬
cirane slike od 1,5 do 1,8 metra. Seveda
tega pravila ne moremo kratko in malo
prenesti pri določanju velikosti slike v

Slika 1. Gledalec mora gledati sliko na
zaslonu pod enakim kotom, kot je bila
posneta s kamero.

večjih prostorih. V večjih prostorih z
večjim številom gledalcev bi težko zago¬
tovili po preje omenjenih pravilih geo¬
metrijsko pravilno in svetlobno izenače¬
no sliko na zaslonu. Zato navadno izbe¬
remo projekcijski objektiv, ki ima tri
ali celo štirikratno goriščno razdaljo
normalnega objektiva s kamere. Tako
naj bi bila goriščnica projekcijskega ob¬
jektiva za projekcijo maloslikovnih dia¬
pozitivov v večjih prostorih (v šolah in
predavalnicah) od 150 do 200 mm, za
diapozitive 7x7 cm pa za projekcijo
doma 150 mm, v večjih prostorih pa od
225 do 300 mm.

Svetlost slike ni v premem sorazmerju
s svetlobno jakostjo (premerom) objek¬
tiva. To pomeni, da ima vsak optični si¬
stem svoj kritični premer in bi vsakršno
povečevanje svetlobne jakosti objektiva
zelo malo vplivalo na povečanje svetlosti
projicirane slike. S pravilno načrtanim
kondenzorskim sistemom moramo do¬
biti sliko žarilne nitke projekcijske žar¬
nice v sredino optičnega sistema objek¬
tiva. Ta slika ni povsem ostra, če jo
prestrežemo na primeren zaslon (košček

Slika 2. Pri razmeščanju gledalcev mo¬
ramo paziti, da sedijo čim bliže optični
osi projektorja. Najboljši položaj ima
gledalec na črnem stolu (če smo upora¬
bili v projektorju objektiv, ki ima go-
riščnico dvakrat daljšo, kot jo je imel
snemalni objektiv). Ostali gledalci bodo
bolje videli, če si postavijo stole za gle¬
dalcem na črnem stolu.

126

papirja). Premer slike žarilne nitke v
sredini objektiva določa kritični premer
objektiva in je v veliki meri odvisen od
velikosti žarilne ploskve žarnice. Pri ob¬
jektivih manjših projektorjev je ta pre¬
mer približno 25 mm, kar pomeni pri
100 mm goriščnici objektiva svetlobno ja¬
kost f: 4. Projekcijski objektiv mora
biti vsaj tako dobro korigiran kot ob¬
jektiv na kameri. Izdelava projekcijske¬
ga objektiva pa je precej manj zahtevna
in s tem tudi cenejša, saj zadošča že
s prostim očesom opazna korekcija op¬
tičnih napak objektiva. Najbolj razšir¬
jen je projekcijski objektiv Petzvalovega
tipa, ki je sestavljen iz štirih leč. Od teh
sta po dve in dve zlepljeni skupaj. Za
projekcijske objektive uporabljajo tudi
anastigmate, ki so sicer optično bolj ko¬
rigirani, so pa zato tudi precej dražji.
Od enostavnih Petzvalovih objektivov se
razlikujejo predvsem po tem, da rišejo
bolj ostro ob robovih slike. Zato so
predvsem uporabni kot objektivi s kraj¬
šimi goriščnicami (pri maloslikovnem
formatu 50 do 75 mm).

Projekcijski zaslon je zelo važen pripo¬
moček pri projekciji. Nikakor namreč
ni vseeno, na kakšno ploskev projicira¬
mo sliko. Že takoj v začetku moramo
povedati, da projekcija na še tako lepo
oprano rjuho ali belo popleskana vrata
ne more zamenjati zaslona, ki je bil na¬
mensko izdelan za projekcijo. Izbiranje
vrste zaslona je odvisno predvsem od
oblike prostora, v katerem projiciramo.
V kvadratastih prostorih, kjer so gle¬
dalci na široko razporejeni pred zaslo¬
nom, uporabljamo zaslone, ki ne usmer¬
jajo svetlobe, če pa so gledalci razme¬
ščeni le v neposredni bližini optične osi
projektorja, bomo uspešno uporabili za¬
slon, ki usmerja svetlobo. Zasloni, ki ne
usmerjajo svetlobe, imajo motno površi¬
no, ki jo dobimo z obarvanjem stene,
plastike, lesa, papirja ali napete tkanine.
Če želimo v ta namen obarvati steno, jo
moramo najprej dodobra zgladiti, vsaj
tako, kakor jo pleskarji pripravijo za
podlago oljnate barve. Bela barva naj
bo čim bolj nevtralno bela, če pa ta v
stanovanju nikakor ni sprejemljiva, naj
bo raje za kak ton toplejša. Še najbolje
se obnesejo slonokoščeni odtenki. Za iz¬

delavo zelo kvalitetnega manjšega zaslo¬
na lahko uporabimo kar polo belega ri¬
sarskega tehničnega papirja, če kažemo
diapozitive le ob redkejših priložnostih
ali pa če mesto projekcije večkrat me¬
njamo, se poslužujemo prenosnih za¬
slonov obeh omenjenih tipov. Ti zasloni
se navadno samodejno navijajo v za¬
ščitno cev ter so opremljeni s stojalom,
ki ga lahko postavimo na mizo, ali pa
s trinožnim stojalom za postavitev na
tla. Lahko jih seveda tudi obesimo. Po¬
vršina teh prenosnih zaslonov je lahko
motna ali pa taka, da svetlobo usmerja.
Zasloni, ki svetlobo usmerjajo, so kri¬
stalni ali aluminizirani. Pri prvih je po¬
vršina posuta z več milijoni drobnih
steklenih ali plastičnih kroglic. Zato jih
nekateri imenujejo tudi biserni zasloni.
Primerni so le za uporabo v zelo ozkih
prostorih, saj v ozkem kotu ob optični
osi projektorja odbijajo tudi trikrat več
svetlobe kot motni zasloni. Zato žal pri
malo širše razporejenih gledalcih ni mo¬
goče vsem hkrati zagotoviti enako svetle
slike. Zasloni z aluminijasto prevleko,
ki jih imenujemo tudi srebrni zasloni,
dajejo svetlejšo sliko sicer v širšem kotu
ob optični osi. Projekcija na tak zaslon
deluje hladno. Nepogrešljivi pa so v pri¬
merih, ko želimo projicirati tridimenzio¬
nalne diapozitive s sistemom polarizira¬
ne svetlobe. Vse vrste zaslonov, ki usme¬
rjajo svetlobo, močno poudarjajo zma-
tost diapozitivov, h kateri moramo
prišteti tudi zrnato strukturo samega
zaslona. Zato tudi ne moremo nanje
uspešno projicirati manjše slike kot je
format zaslona.

Slika 3. Površina kristalnega zaslona je
posuta z velikim številom drobnih ste¬
klenih ali plastičnih kroglic (a), ki svet¬
lobo v ozkem snopu ob optični osi
odbijajo nazaj proti gledalcu (b).

127

Pri projekciji dosežemo najbolj realisti¬
čen vtis takrat, če je zaslon nekakšno
okno, skozi katerega gledamo sliko. Tak
videz dosežemo z dodatkom črnega ro¬
ba. Rob je namreč ločnica med okoljem
in sliko, istočasno pa tudi zaostri rob
slike. Seveda moramo pri tem projici¬
rati sliko malo prek robov. Daleč naj¬
boljši rob je debel okvir, prekrit s črnim
žametom, ki pa je žal neuporaben pri
prenosnih, zložljivih zaslonih. V vsakem
primeru pa mora biti rob primerno
širok in ne sme biti ožji od ene dva¬
najstine širine zaslona.

Seveda pa ni kvaliteta slike odvisna sa¬
mo od projektorja in zaslona. Prostor,
v katerem projiciramo, mora biti popol¬
noma in ne le delno zatemnjen. Važno
je tudi, da ni zatemnjen z barvastimi
zavesami, ki prepuščajo barvasto svetlo¬
bo. Vsaka svetloba s strani, zakajena
atmosfera, svetloba s slabo pokritega
projektorja, zamazan objektiv, vse to v
veliki meri zmanjšuje kontrast in ostri¬
no slike.

Barvni diapozitivi nikakor niso trajni.
Barvno sliko sestavljajo občutljiva or¬
ganska barvila, ki so močno občutljiva
že na svetlobo in seveda na vse vrste
kemičnih vplivov. Ta barvila so precej
manj obstojna kot večina barvil, ki jih
poznamo iz vsakdanjega življenja. Da bi
izboljšali njihovo trajnost, jih moramo
čim bolj skrbno zaščititi. Staranje in

J rozinček
'''tonka, jurko

novi okusni kolački iz
L družine peciva >

) ŽUgrčur

so že v prodaji !

J —V.

bledenje barv povzročajo vlažnost, hlapi
kemikalij, ultravioletna svetloba in seve¬
da tudi močna vidna svetloba. Barvila
razpadajo sicer tudi sama od sebe, ven¬
dar ni to najbolj pogost vzrok za uniče¬
nje diapozitiva. Zelo važni so kemični
vplivi raznih vrst. Nikdar in nikakor ne
smemo trajno hraniti diapozitivov v fo¬
tografski temnici, že sledovi žveplovega
dioksida, ki je sicer prisoten v vsaki
temnici, in pa visoka vlažnost, nam v
zelo kratkem času uničita nezaščitene
diapozitive. Zato jih moramo hraniti na
hladnem in suhem mestu. Visoka vlaž¬
nost in temperatura lahko povzročita de¬
formacije želatine in ustvarjata ugodne
pogoje za rast glivic. Te glivice poleg
želatine uničijo barvno sliko. Tudi ke¬
mične spremembe potekajo v toplem in
vlažnem okolju mnogo hitreje kot sicer
v suhem in hladnem. V vsakem primeru
pa se moramo zavedati, da pomeni vsa¬
ka projekcija tudi obrabo diapozitiva.
Vse omenjene vzroke za propadanje dia¬
pozitivov pa lahko strnemo v naslednjih
nekaj nasvetov:

1. Diapozitive hrani na suhem mestu.
Če to ni povsem mogoče, uporabljaj
sredstva za sušenje (silikagel) v kom¬
binaciji z dobro zaprtimi kovinskimi
ali lesenimi škatlami.

2. čuvaj jih na hladnem, nikakor pa
ne blizu ognja, radiatorja ali še manj
na direktnem soncu.

3. Varuj jih pred fotografskimi kemika¬
lijami ali pred kakršnimikoli kemič¬
nimi vplivi.

4. Hrani jih v dobro zaprtih kovinskih
ali lesenih škatlah in se izogibaj pla¬
stičnih, še posebej pa takih z ostrim
vonjem.

5. Če pregleduješ in urejaš diapozitive
pri dnevni svetlobi, nikdar ne pusti,
da sonce več ur direktno sveti nanje.

6. Pri projekciji pazi, da je toplotni fil¬
ter vedno na svojem mestu, in jih po
nepotrebnem ne zadržuj predolgo v
prižganem projektorju.

7. Izogibaj se svetlobi, ki vsebuje mnogo
ultravioletne svetlobe. Sevajo jo ob-
ločnice vseh vrst.

Marjan Richter

128

FOTOGRAFIRANJE NEBESNIH POJAVOV

V tej številki TIMa pa si bomo pobliže
ogledali drug način fotografiranja, način
s teleskopom — sledilcem. Ta način je
vsesplošno razširjen pri vseh astronomih
ljubiteljih, ker daje pri skrbnem delu ta¬
ko dobre rezultate kot popolnoma avto¬
matično sledenje s clock-drive mehaniz¬
mom. Seveda bomo morali upoštevati
napake, ki pa na filmu ne bodo smele bi¬
ti enake ali večje kot tiste, ki jih dobimo
po tej formuli:

ls

število črt/mm

Oglejmo si sliko 1! Na teleskop z ustrez¬
nim posrednikom pritrdimo fotoaparat.
Posrednik naj bo čimbolj trden, ker tudi
najmanjši tresljaji napravijo na posnet¬
ku hude napake. Na nasprotni konec
teleskopa pa bomo morali pritrditi
ustrezno obtežitev, ali pa fotoaparat
premakniti zelo blizu k deklinacijski

osi. Vsa kompozicija mora biti pravilno
obtežena in uravnotežena, da nas nesta¬
bilnost pri fotografiranju in sledenju ob¬
jekta ne bo motila. Za dobre posnetke
pa je nujna paralaktična nastavitev. Za¬
kaj? Oglejmo si sliko 2! Vemo, da nebe¬
sna os S-J, okoli katere se vse nebo na¬
videzno vrti, ne leži v zenitu vsakega kra¬
ja na Zemlji. (V zenitu je le na obeh
polih, zato bi bila tam azimutalna nasta¬
vitev enaka paralaktični.) Vidimo, da zve¬
zdi Z in A (ki se npr. nahajata na
ekvatorju) v vidnem polju daljnogleda,
ki se v 24 urah zavrti okoli S-J, ved¬
no zavzemata isti mesti. Sedaj pa si
oglejmo drug primer, ko je vrtilna os
pravokotna na horizont (azimutalna na¬
stavitev). Vrtilna os je A-B, deklinacijska

0

Slika 3

os pa X-Y. Denimo, da zvezdi A in B
ležita na isti deklinaciji, zaradi poeno¬
stavitve seveda, če v centru slike drži¬
mo zvezdo A, potem Z in vse ostale
zvezde rotirajo okoli zvezde A. Tako
dobimo podoben učinek, kot če bi fo¬
tografirali pol in zvezde okoli njega.
Začudeni bomo, ko bomo ugotovili, da
zvezde navidezno rotirajo okoli neke
točke, ki ni pol. če teleskop usmerimo
na primer na ekvator, bomo dobili
vtis, kot da se vse nebo vrti okoli neke
točke, ki leži na ekvatorju. Tako bomo
spet morali omejiti čas ekspozicije. Ta
neželeni efekt bi lahko tako odpravili:
imeti bi morali teleskop, ki bi rotiral

129

okoli svoje optične osi (1 obrat v 24
urah). To pa je mogoče šele pri posebni
obliki konstrukcije teleskopa, ko leži tu-
bus v posebnih obročih. Za to bi potre¬
bovali clock-drive, ki bi opravljal to vr¬
tenje, poseben mehanizem za gibanje po
deklinaciji, in clock-drive za sledenje po
rektascenziji. Obe poslednji gibanji pa
bi lahko opravljali tudi ročno. To pa so
nesmiselne komplikacije! Izdelava para-
laktične nastavitve bo opisana v eni na¬
slednjih številk TIMa. Ogledali pa si bo¬
mo izdelavo podstavka za stojalo, ki nam
bo nadomestil paralaktično nastavitev.
Sedaj si še nekoliko oglejmo primer, ko
imamo azimutalno nastavitev. Ce hoče¬
mo dobiti čim manjše napake — te bodo
obvezno nastale — bo morala biti optič¬
na os fotoaparata usmerjena v isto smer
kot os sledilca. Premiki zvezd v kotu
slike bodo zaradi največje oddaljenosti
od središča največji. Zato bomo morali
čas ekspozicije omejiti. Mislimo si, da
zvezda v sledilcu zavzema mesto S pola.
Potem bo odklon objekta v kotu po¬
snetka enak polovici vidnega polja. Pre¬
mik, ki ga bomo dobili po času T, pa bo:

premik” = T . 15” . cos [90°— Vldn ° polje ] .

Preselimo se spet k paralaktični nasta¬
vitvi. če hočemo dobiti idealne posnetke,
napake na filmu ne bodo smele biti ta¬
ke, da bi jih ta zaznal (izračun dovolje¬
nega premika zvezde je bil podan v

prejšnji številki TIM-a). Kako pa bo¬
mo to v praksi dosegli? Imeti bomo mo¬
rali okular, ki ima v goriščni ravnini sli¬
ke ali v eni od leč ustrezen vizirni križ.
Kam bomo ta križ montirali, je odvisno
od vrste okularja. Navadno uporabljamo
neakromatične Huygensove okularje, za¬
to bo za to najprimernejše mesto blizu
prednje leče, križ pa lahko vstavimo
tudi v notranjost okularja. Najprepro¬
stejša je izdelava iz tanke žice — debe¬
line 0,5 mm. Lahko napravimo takšnega,
da bomo zvezdo držali vedno blizu se-

čišča (4 b), ali pa takšnega, ko nam dve
vzporedni žici določata največji še do¬
pusten premik. Za okornejše teleskope
je ta način nekoliko boljši, kajti tele¬
skop bomo morali premikati na vsakih
nekaj sekund. Na začetku snemanja se
mora zvezda nahajati na prvi žici, ko pa
jo druga žica prekrije, moramo teleskop
tako premakniti, da pride zvezda spet
na prvo žico, itd...  Pod teleskope z azi¬
mutalno nastavitvijo bomo dali podsta¬
vek z naklonskim kotom 90° — qp (qp =
= naša geografska širina).

(nadaljevanje prihodnjič) Rasto Sno j

MAKETARJI: stare :*£<«:
ladje,avtomobili,letala<

TUNEL ZA VAŠO ŽELEZNICO

Tuneli in njihovi portali so najbolj šib¬
ka točka vseh železnic, ki so narejene
amatersko. Velika večina sestavljalcev
namreč ne ve, kolikšno obtežitev prene¬
se njihova konstrukcija. Večinoma mode¬
lar postavi tunel tako, da v resnici ne bi
zdržal teže zemlje, ki je nasuta na njem.
Naredite si majhen preizkus. Vzemite

trdo kuhano jajce in ga stisnite z obema
rokama, tako da ga postavite z ožjim
koncem med dlani, če ni bila lupina
prej počena, jajca ne boste mogli nikoli
zdrobiti. Ta preprost princip je osnova
za postavljanje tunelove cevi in njego¬
vega vhoda. Jajčasta oblika je pogoj za
pravilno zgradbo.

130

Na naših slikah vidite preproste načine
postavljanja tunela, točneje rečeno, nje¬
govega začetka, kajti ni nam treba tako
podrobno izdelati cevi po celi dolžini
tunela. Zadostuje, da z vsake strani va¬

šega »hriba« postavite vhod in kos
»zidanega« oboka tunela.

Za osnovo vhoda vzemite 3—5 mm debe¬
lo lepenko, iz katere naredite tudi stran¬
ske opornike. Vse ostalo naredite iz

131

kartona in debelejšega papirja. Iz lepen¬
ke naredite obok in polepite vhod ter
oporne zidove. Pred tem na polo nari¬
šite siv omet.

Delovni postopek je dobro viden s slik.
Zadnje tri vam kažejo različno ureditev

okoli portala. Na prvi sliki je vhod tu¬
nela na pobočju, drugi posnetek kaže
vhod na ravnejši pokrajini, na tretji sli¬
ki pa pelje železnica v sotesko, zato ima
tunel dva oporna zidova.

Prevedla Cvetana Tavzes

VRTILJAK NA TOPLI ZRAK

Za izdelavo te mične igračke boste po¬
trebovali le malo večji kozarec s po¬
krovčkom, malo risalnega papirja, ko¬
šček kartona, kos mehke pločevine in
kos jeklene žice. Nobenih stroškov ne
bo, tudi truda ne preveč, pač pa mnogo
zadovoljstva, ko boste opazovali veselo
kolo v kozarcu.

Poiščite torej kozarec okrogle oblike, v
kakršnih prodajajo paradižnikovo mez¬
go, med, marmelado ali kaj podobnega.
Imeti mora pokrovček iz pločevine ali
iz trde plastične snovi in se mora dati
priviti na kozarec. V pokrovček izvrtaj¬
te ali prebijte z žebljem točno v sredi¬
šču luknjico, ki mora biti tolikšna, da
se bo v njej zlahka vrtela os. (Najbrž
veste, kako določimo središče kroga, ki
nima označenega središča.) Za os lahko
uporabite staro pletilko ali kos debelej¬
še jeklene žice, ki ga na enem koncu
ošilite s pilo.

Vetrnico, ki jo bo poganjal topel zrak,
naredite iz pločevine, ki naj bo toliko
tanka, da jo boste lahko rezali z navad¬
nimi močnejšimi škarjami. Na pločevino
narišite krog znatno večjega premera
kot je premer pokrovčka in ga z zare¬
zami razdelite na osem enakih delov.
V središču prebijte luknjico, nato pa
vse dele enakomerno s prsti ukrivite za
približno 30°. Na os blizu vrha nataknite
kos zamaška, nato pa še vetrnico, ki jo
prilepite na zamašek s kakim močnim
lepilom, upr. UHU ali NEOSTIK. Tudi
del osi, na katerem bo zamašek, nama¬
žite z lepilom.

Vse ostalo vam bo jasno, če si dobro
ogledate sliko. Plešoče figurice narišite
na risalni papir, zganjen v enake dele
(trak) in izrežite s škarjami. Trak papir¬
ja s figuricami morate že prej umeriti
po obodu okrogle plošče iz kartona, ki

bo prav tako v kozarcu nataknjena na
os in nalepljena na zamašek iz plute.
Roki obeh končnih figuric spojite s
koščkom selotejpa in tako sklenete krog.
Figurice pobarvajte z vodnimi ali tem¬
pera barvicami in jih nalepite na ploščo.
Tudi zunanji okras naredite iz zganje¬
nega traku risalnega papirja. Trak okra¬
site tako, kot vidite na sliki, ali pa kako
drugače, pač po svojem okusu. Namesto
plešočih figuric lahko nalepite na plo¬
ščo tudi kaj drugega, na primer vrsto
živali, avtomobile, vlak itd. Seveda lahko
narišete in izrežete vsako figuro zase,
torej ne na traku.

Preden boste sestavili vrtiljak, nalepite
v notranjosti kozarca na dnu, in kolikor
mogoče v središču, ležaj za os. V ta na¬
men lahko uporabite majčkeno matico
ali kovinsko podložko z majhno odprti¬
no.

Ako ste vse dele pazljivo izdelali in če
ste poskrbeli zlasti za to, da bo stala
os navpično in natanko v središču, se
vam bo vrtiljak lepo vrtel na topli peči
ali na radiatorju centralne kurjave. Ve¬
trnice bo poganjal dvigajoč se tok top¬
lega zraka. Naša igračka je preprost
primer pretvarjanja toplotne energije v
mehansko; pravzaprav gre tudi tu za
majčken veter, ki žene vetrnico, prav
tako kot močan veter na primer vrti
krilo vetrnega mlina ali pa vetrnico vod¬
ne črpalke.

Vrtiljak na topel zrak lahko naredimo
tudi drugače, brez steklenega kozarca in
tako, da bo še bolj podoben pravemu
vrtiljaku z visečimi sedeži. V tem pri¬
meru mora seveda imeti lesen podstavek.
Izvedbo prepuščam vaši domiselnosti.
Kak dober in izviren načrt bomo radi
objavili.

Drago Mehora

132

IZUMITELJI in njihovi
izumi:: i*i0iHteifinjftpviZui

STROJ

Ureja Marjan Tomšič

Živimo v svetu strojev. Vsepovsod v živ¬
ljenju nas spremljajo in nam pomagajo,
od njih števila je odvisno, koliko dobrin
proizvedemo, z njihovo pomočjo smo
lahko prodrli v vesolje, in če pridejo
stroji v zle roke, lahko uničujejo nara¬
vo in to, kar je z njihovo pomočjo
zgradil človek.

Vsi stroji so rezultat človekove ustvar¬
jalnosti. Orodja, o katerih smo govorili
zadnjič, so podaljšek človekove roke;
z njimi si olajša delo (npr. nož, grablje,
lopata, škripec, šivanka). Stroj pa ima
sposobnost, da opravlja delo namesto
človeka (npr. žaga razreže les, stružnica
z odrezavanjem oblikuje okrogle ali va¬
ljaste predmete, letalski motor nas
prevaža po zračnih poteh, mlin melje
moko, buldožer izkopava zemljo, in še
in še). Človek je pri tem potreben samo
kot upravljavec stroja. Modemi stroji
so opremljeni z avtomatskimi naprava¬
mi, ki so prevzele upravljanje in kon¬
trolo, človeku pa je ostalo še, da jih
izumlja in uživa množico dobrin, ki jih
omogoča stroj. Stroj je zašel tudi na
področje človekovega umskega dela.
Računalniki milijonkrat hitreje računajo,
kot to zmorejo človeški možgani, lahko
rišejo, pišejo, načrtujejo po človekovih
ukazih in navodilih, ne zmorejo pa
ustvarjalnosti, ki ostaja le sposobnost
človekovih možganov.

Vsak stroj ima tri glavne sestavine.
Energijo za delo mu daje pogonski
del  (elektromotor, motor z notranjim
zgorevanjem, vodno kolo). Energijo je
treba prenesti do dela, ki opravlja ko¬
ristno delo, to je do obdelovalne¬
ga dela  (npr. različni noži, plošče pri
stiskanju, igle pri šivanju). Tisti del, ki
energijo prenaša, se imenuje prenos¬
ni  del  (zobniki, jermenice, gredi, tor¬

na kolesa). Ta del lahko s pomočjo
mehanizmov, o katerih smo tudi že sli¬
šali, spreminja smer in hitrost gibanja
(npr. ročični mehanizem pri batnih mo¬
torjih spreminja premočrtno gibanje
bata v krožno gibanje ali pa pri kolesu
z večjim zobatim kolesom pri pedalih
dosežemo hitrejše vrtenje zadnjega ko¬
lesa s tem, da zadaj vgradimo manjše
zobato kolo. Prenos energije opravi Gal-
lova veriga).

Slika 1. Tri najpomembnejše sestavine
stroja: a) pogonski del, b) obdelovalni
del, c) prenosni del

Na sliki je vrtalni stroj. Poskusimo ga
razstaviti na glavne dele: zgoraj desno
je elektromotor, torej pogonski del. Z
gredi prehaja energija prek jermenic na
zobato kolesje. Cela zbirka jih je. Z
različnimi kombinacijami lahko spremi¬
njamo hitrosti vrtenja zadnjega obdelo¬
valnega dela, to je svedra.

134

Poleg teh delov ima stroj običajno še
ohišje, kjer so ti deli pritrjeni, in pa
različne vzvode za upravljanje.

Za vajo smo pripravili risbe šestih stro¬
jev. Pri vseh je obdelovalni del lepo
viden, ker je svetlejši. Poiščite in poiz¬
kušajte te dele poimenovati.

Slika 2. Obdelovalni deli šestih strojev

TIMOVA

NALOGA

Primer stroja, kjer je človekovo delo
omejeno le še na vrhunsko kontrolo, je
polnilni stroj, na primer tak, ki ga upo¬
rabljajo v tovarni sadnih sokov. Ta stroj
umazane steklenice najprej opere in sam
pošlje tiste, katerih se umazanija trdo¬
vratno drži, na ponovno pranje, izloči
okrušene, napolni čiste s sokom, zapre,
segreje, da se uničijo škodljive bakte¬
rije, in nazadnje še nalepi etiketo, na
kateri so naslikane zapeljive breskve.
Delavko lahko vidimo le na začetku

stroja, kjer vlaga steklenice, in na kon¬
cu, kjer polne sklada v zaboje. Ta delav¬
ka ima tudi nalogo, da odpravi morebit¬
no napako stroja.

Na precej podoben način polnijo tudi
baterijske člene v tovarni Zmaj v Ljub¬
ljani. Izredno domiselno skonstruirana
naprava poskrbi, da pride v vsak člen
točno določena količina sestavin. Zadnja
operacija, ki jo opravi stroj, je pritrdi¬
tev medeninaste kapice na ogleni elek¬
trodi. Poznate jo. To je majcen lonček,
ki ga potisne vzvod na ogleno paličico
tedaj, ko pripotuje člen mimo. Delavec
nasuje v posodo več tisoč kosov. Vsak
je obrnjen v svojo smer. Ko pa skozi
žleb pripotuje do člena, ki mu je na¬
menjen, mora biti obrnjen z odprtim

Oi

Slika 3

delom proti elektrodi. Konstruktor je z
enostavno napravo, ki je izkoristila fi¬
zikalno zakonitost, zadevo zelo prepro¬
sto rešil. Tu pa je spravljen oreh za
vaše zobe. Naloga se glasi:

Skonstruiraj preprosto napravo, ki bo
poskrbela, da bodo vse kapice prišle iz
posode na mesto uporabe v enaki legi,
lahko z odprtino navzgor, navzdol ali s
strani.

Samo droban namig: stojnost je v vsak¬
danji rabi lahko zelo koristna. Tisti, ki
ne veste, kaj je to, poglejte v fiziko za
7. razred. Rešitev je mnogo, neskončno!
Pošljite! Objavili jih bomo in najboljšo
nagradili.

135

VESELI KONSTRUKTOR

Za to številko sta poslala prispevke vesela konstruktorja: Zdravko Zver, Nova Dobrava
89, 63214 Žreče in Leon Tomšič, učenec 8. razreda osnovne šole Brezovica pri Ljubljani.

VSAK MESEC DVE

136

NAŠ RAZGOVOR


Kraševac Igor  iz Sloven¬
ske Bistrice, Zgornja Bi¬
strica, blok 20 F je prvi
poslal rešitve k nalogi v
prvi številki. V dopisu za¬
čenja takole: »Z zanima¬
njem sem si ogledal Izu¬
miteljski kotiček in sem
se odločil, da vam bom pi¬
sal. Kar prekipevam od
domislic, zato mi je druga
naloga lahko tekla, za pr¬
vo pa sem moral razžagati

svinčnik, vendar še nisem
prepričan, da so moje ugo¬
tovitve pravilne.«
Delovanje mehanizma v
kemičnem svinčniku, ki je
bil narisan, takole opisu¬
je: »Pri pritisku na pali¬
čico se pomakneta navzdol
gornji in spodnji del me¬
hanizma. Spodnji ima v
gornjem delu poševno pri¬
rezane zobce, ki zdrsnejo
ob zobcih na gornjem
kosu in pri tem zavrtijo
za neki kot spodnji pre¬
mični del. Spodnji del ima
ob strani štiri vzdolžne
grebene, sani, ki se prile¬
gajo utorom na ohišju.
Možni sta dve legi: pri
prvi gre greben v utor,
tedaj je pisalo v ohišju,
in pri drugi je greben za¬
taknjen za rob stene med
dvema utoroma, pisalo je
tedaj pripravljeno za pi¬
sanje.«

Mehanizem je uvrstil v
kombinirani odmični-za-
porni mehanizem, opis de¬
lovanja pa je ponazoril s
skicami. Ugotovil je še, da
je odmični mehanizem tu¬
di v avtomobilskem mo¬
torju, uravnava zapiranje
in odpiranje ventilov, za¬
porni mehanizem pa v uri
pri kolesu, ki navija
vzmet. Odličen analizator,
ki zna logično misliti in z
risbo in besedo tudi opi¬
sati. Skonstruiral je tudi
kemično pisalo »Made in
moja glava«. Deluje tako¬
le: Zasučemo glavo pisala
1 in konica je zunaj, pri¬
tisnemo na del 6 in pisa¬
lo zleze v ohišje. V gor¬
njem delu je na valju 4
utor, v katerega se prile¬
gata zobca 5 na ohišju,

torej vijačni mehanizem.
Pri vrtenju glave se cel si¬
stem, ki je togo povezan,
pomakne navzdol, do naj¬
nižje lege. V tej pride list¬
na vzmet 7 z izboklino do
odprtine na ohišju in se
zaskoči. Pri tem se napne-
ta vijačni vzmeti 8 in 11.
S pritiskom na vzvod 6
odrinemo listno vzmet z
izbokline in napeti vzme¬
ti potisneta pisalo v gor¬
njo lego.

Brez dvoma, mehanizem
bi deloval. Imamo pa tele
pomisleke: če bi vijačni
mehanizem opustil, bi pi¬
salo prav tako delovalo,
kot pač mora. Vrtenje gla¬
ve je nepraktično, ker po¬
trebujemo obe roki. Ker
se ves sistem vrti, bi se
najbrž večkrat zgodilo, da
zaskočnik ne bi sedel toč¬
no v luknjico. Dve vzmeti
sta potrata materiala, ker
bi isto delo lahko opravila
ena sama vzmet.

TIM — revija za tehnično in
znanstveno dejavnost mladine.

Izdaja Tehniška založba Slove¬
nije. Ureja uredniški odbor: Ci¬
ril Dimnik, Vukadin Ivkovič,
Dušan Kralj, Jan Lokovšek,
Drago Mehora, Tone Pavlovčič,
Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič,
Tončka Zupančič: odgovorna
urednica Anka Vesel, obliko¬
vanje in tehnično urejevanje
Vašo Kovačič. TIM izhaja 10-
krat letno. Letna naročnina 40
din, posamezna številka 4,00
din. Revijo naročajte na na¬
slov: TIM, Ljubljana, Lepi pot
6, pp 541-X. Tek. rač. 50103-
-603-50480. Revijo tiska tiskar¬
na Kočevski tisk, Kočevje.
Revijo sofinancira Kulturna
skupnost Slovenije.

Oproščeni plačila temeljnega davka
od prometa proizvodov na podlagi
mnenja Republiškega sekretariata za
prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72,
dne 15. 8. 1972.

137

Toda vseeno, logična kon¬
strukcija zasluži pohvalo.
Srečko Bizjak,  sedaj je
učenec 8. razreda osnovne
šole v Kozjem, se je že
tretjič oglasil. Spada med
originalne ustvarjalce v
našem kotičku. Danes ob¬
javljamo dva njegova pri¬
spevka.

Prvi je črpalka, za katero
ima na voljo samo gumi¬
jasto cev. Iz risbe je raz¬
vidno, da je cev na nekem
mestu preluknjal in jo
upognil tako, da je del z
luknjo potopljen v vodo.
Delovanje opisuje takole:
Z dvema prstoma iztisne¬
mo zrak iz levega kraka
cevi. Zunanji tlak potisne
tekočino v izpraznjeni
prostor. Ko pride do viši¬

ne dna gornje posode, jo
začne polniti.

Ce bi tole črpalko preiz¬
kusil, bi najbrž ugotovil,
da tako, kot si predvidel,
ne bi delovala. Z iztiska¬
njem zraka bi zmanjšal
tlak le v levem kraku, le
tja bi se dvignila voda, v
desnem kraku pa bi gla¬
dina ostala v višini gladi¬
ne tekočine v posodi. Mož¬
no pa bi bilo, če bi na
tvoj način dvignil tekoči¬
no nad višino iztoka, po¬
tem zaprl odprtino na de¬
lu cevke, ki je v vodi, in
potem spustil levi krak
črpalke. Voda tedaj ne bi
mogla skozi luknjo teči
nazaj v posodo, temveč bi
odtekala v više ležečo po¬
sodo, dokler se gladina v

kraku in posodi ne bi iz¬
enačili. Za silo bi se dalo
črpati tudi tako, da bi bi¬
la odprtinica primerno
majhna. Tedaj je ne bi bi¬
lo treba vsakokrat zapira¬
ti. Poskusi!

V drugem prispevku je
opisal delovanje mehaniz¬
ma v kemičnem pisalu in
ga pravilno uvrstil med
odmične mehanizme. Za
vse primere mehanizmov
je poiskal stroje, kjer so
uporabljeni:

vijačni mehanizem — po¬
gon suporta pri stružnici;
ročični mehanizem — pri
žagi spreminja krožno gi¬
banje v vodoravno,
kolesni mehanizem —
menjalnik pri avtomobilu,
gonilo z vlečnim elemen¬
tom — prenos pri kolesu,
odmični mehanizem —
odmikanje ventilov z od¬
mično gredjo pri avtomo¬
bilskem motorju in
zaporni mehanizem — pri
uri.

Skonstruiral je tudi meha¬
nizem za kemično pisalo.
Podobno je tistemu, pri
katerem smo objavili na¬
črt, le namesto zobca na
ohišju je vgradil zaskoč-
nik, ki ga pritisne v vdol¬
binico na vrtljivem obro¬
ču listna vzmet.

Matjaž Kaltnekar  iz 8.
razreda osnovne šole Maj¬
da Vrhovnik v Ljubljani
je poslal konstrukcijo
števca kroglic. Sestavljen
je iz treh koles. Na prvem
kolesu so tudi enice. Ko
se prvo kolo zavrti za en
krog, odmični zob pri šte¬
vilki 9 zavrti drugo plo¬
ščo za eno mesto. Pri viš¬
jih mestnih vrednostih se
postopek ponavlja. Za po¬
gon kolesa bi morale biti
kroglice precej težke, zato

138

je napravo konstruiral ta- poveča gonilno silo. Vsa
ko, da sta v žlebovih isto- tri kolesa so postavljena
časno dve kroglici, kar ekscentrično, tako da od¬

mični vzvod premakne na¬
slednje kolo le za eno
mesto. Krivulja poti toč¬
ke na vzvodu je narisana
črtkasto.

Svojska ideja z uporabo
ekscentrov, po slovensko
jim pravimo tudi izsred-
niki, ker imajo vrtišče zu¬
naj središča kroga. Da bi
naprava delovala natanč¬
no, bi morala biti izdelava
sestavnih delov zelo pre¬
cizna.

Za druge prispevke je
zmanjkalo prostora. Pogo¬
vorili se bomo prihodnjič.

TIMOVA NAGRADA

Za svojsko rešitev naloge
bo dobil nagrado, ki jo je
prispevala tovarna igrač
Mehanotehnika, avtor Mat¬
jaž Kaltnekar. Čestitamo!
Dobi jo v uredništvu.

TIMOVA FANTASTIKA K

TRIJE ELEKTROVITEZI

Stanislaw Lem

Nekoč je živel velik konstruktor-iznaj-
ditelj, ki si je neutrudno izmišljal nena¬
vadne naprave in gradil kar najbolj
čudne stroje. Tako je med drugim na¬
redil drobcen strojček, ki je prelepo pel,
in ga imenoval ptičilo. Povsod je vtisnil
svoj žig, hrabro srce, in vsak atom, ki
je prišel iz njegovih rok, je nosil to
znamenje, tako da so se potem učenjaki
čudili, ko so v atomskih spektrih za¬
gledali migajoča srčeca. Zgradil je ve¬
liko koristnih strojev, velikih in majhnih,
dokler ga ni obšla čudaška misel, da
bi združil v eno smrt in življenje in
tako dosegel nemogoče. Sklenil je, da
bo iz vode naredil razumna bitja, seve¬
da pa ne na tisti znani način, ki ga uči
biologija. Ne, misel o mehkih in mo¬

krih telesih mu je bila tuja, zgrozil se
je ob njej, kakor vsakdo izmed nas. Na¬
meraval je narediti iz vode bitja, zares
lepa in pametna — kristalna. Izbral je
torej planet, zelo oddaljen od vseh sonc,
iz njegovega zamrznjenega oceana je iz¬
sekal ledene gore, iz teh pa je kakor
iz gorskega kristala iztesal Krionide.
Tako so se imenovali, ker so lahko ob¬
stajali samo v strahotnem mrazu in brez-
sončni praznoti. V kratkem času so si
ta bitja zgradila tudi ledena mesta in
palače. Toda vsakršna toplota jim je
grozila s pogubo, zato so lovili polarni
sij v velike prozorne posode in z njim
osvetljevali svoja prebivališča. In kdor
je bil med njimi premožnejši, tisti je
imel tudi več polarnih sijev, rumenka-

139

stih in srebrnih, in tako so živeli srečno.
Ker pa se niso ljubili le zaradi svetlobe,
ampak tudi zaradi dragih kamnov, so
sloveli po svojih dragotinah. Te drago¬
cenosti so bile sekane iz zamrznjenih
plinov in zbrušene. Z njimi so barvali
svojo večno noč, po kateri so plavali v
zraku obledeli polarni siji kakor ujeti
duhovi, podobni zakletim meglicam v
kladah iz kristala. Marsikateri vesoljski
zavojevalec se je hotel polastiti tega
bogastva, saj je bila vsa Krionija vidna
z največjih daljav, ko je svetila s svoji¬
mi boki kakor dragi kamen, ki ga počasi
obračajo na črnem žametu. Tako so
prihajali na Krionijo pustolovci, da bi
preizkusili bojno srečo. Priletel je tja
elektrovitez Bakreni, ki je korakal, ka¬
kor da bi zvonovi zvonili. Komaj pa je
postavil svoje noge na led, že se je
led zaradi toplote stopil in vitez je pa¬
del v globine ledenega oceana, vode pa
so se nad njim zaprle in še dandanes
počiva v ledeni gori na dnu krionijskih
morij kakor žuželka v jantarju.

Usoda Bakrenega pa ni zastrašila drugih
junakov. Za njim je priletel elektrovitez
Železni, ki se je napil tekočega helija,
da je po njegovi jekleni notranjosti klo¬
kotalo. Ivje, ki je sedlo na oklep, pa ga
je naredilo podobnega sneženemu možu.
Toda ko je hitel proti planetu, se je v
atmosferskem trenju tako razgrel, da se
je vplinjeni helij piskajoč izparil iz
njega, sam pa je v rdečem siju padel
na ledene skale, ki so se takoj razprle.
Izkopal se je na površje, ves v pari,
podoben vročemu gejziru, saj se je vse,
česarkoli se je dotaknil, spremenilo v
bel oblak, iz katerega je snežilo. Sedel
je torej in čakal, da se bo ohladil, ko

pa se snežene zvezdice niso več topile
na naramkah oklepa, je hotel vstati in
kreniti v boj, toda mazilo v sklepih se
mu je strdilo in niti hrbta ni mogel več
zravnati. Tako sedi do današnjega dne,
padajoči sneg ga je spremenil v belo
goro, iz katere moli le konica čelade.
Tej gori so dali ime železna, v njenih
očesnih votlinah pa lahko še vidite za¬
mrznjen pogled.

Slišal pa je o usodi predhodnikov tretji
elektrovitez, Kremeniti, ki je bil videti
podnevi le kot spolirana leča, ponoči
pa kot odsev zvezd. Ni se bal, da bi se
mu strdilo olje v členkih, ker ga ni
imel, niti tega ne, da bi popokala lede¬
na skorja pod nogami, ker se je lahko
naredil mrzlega, kadar je le hotel. Samo
nečesa se je moral izogibati, namreč
vztrajnega razmišljanja, ker so se mu
od razmišljanja segrevali kremeniti mo¬
žgani in to bi ga lahko pogubilo. Skle¬
nil je torej, da si bo rešil življenje in
dosegel zmago nad Krionidi le tako, da
ne bo nič mislil. Priletel je na planet
in od dolge poti skozi večno vesoljsko
noč je bil tako zmrznjen, da so se že¬
lezni meteorji, ki so se med poletom
zaletavali ob njegove prsi, drobili na
koščke in zvonili kot steklo. Pristal je
na belem snegu Krionije, pod njenim
črnim nebom kakor lonec, poln zvezd,
in je podoben prozornemu ogledalu ho¬
tel razmisliti, kaj naj najprej stori, ko
je že sneg okoli njega počrnel.

»Oho!« si je rekel Kremeniti, »to pa ne
bo dobro! Pa korajža velja, samo mi¬
sliti ne smem, in zmaga bo naša!«

In sklenil je, da bo samo ta stavek po¬
navljal, pa naj se zgodi karkoli, saj ni
terjal nobenega miselnega napora in ga

140

zato tudi ni segreval. Krenil je torej
Kremeniti po snežni puščavi, brez misli,
in le z željo, da bi ohranil ohlajenost.
Hodil je tako in prišel do ledenega ob¬
zidja Frigide, prestolnice Krionidov. Za¬
letel se je, udaril z glavo v zid, da se
je kar zabliskalo, pa ni ničesar dosegel.
»Poskusimo drugače!« si je dejal in se
vprašal: koliko je to, dvakrat dva. In
ko je razmišljal o tem, se mu je glava
malo segrela in je drugič napadel ob¬
zidje, vendar posebnega učinka ni bilo.
»Premalo je bilo!« si je rekel. »Posku¬
simo kaj težjega. Koliko bo trikrat pet?«
Zdaj je njegovo glavo že obdal piskajoči
oblak, ker je sneg pri dotiku s tako
silnim razmišljanjem kar zacvrčal, zato
je stopil Kremeniti malo nazaj, da bi
imel zalet, se zagnal in kar precej pre¬
bil zid, za njim pa še dve palači in tri
malo manjše hiše grofov Zmrzlih, padel
na veliko stopnišče, zagrabil ograjo iz
stalaktitov, toda stopnice so bile kot
drsnica. Hitro se je spustil, ker se je

že vse okoli njega topilo, in bi se tako
lahko pogreznil skozi vse mesto v glo¬
bino, v ledeni prepad, kjer bi zmrznil
za vedno. »Nič ne de! Samo nič misliti!
Korajža velja!« si je rekel, in res se je v
trenutku ohladil.

šel je torej iz ledenega tunela, ki ga je
sam stopil, in prišel na velik trg, z vseh
strani osvetljen s polarnimi siji, ki so
migljali kot smaragdi in srebro s kri¬
stalnih stebrov.

Pa mu pride naproti velikanski vitez,
ki se je iskril kot zvezda; bil je to
Boreal, vodja Krionidov. Zbral se je
elektrovitez Kremeniti in planil v napad,
zgrabila sta se in bilo je takšno grme¬
nje, kakor če se zaletita dve ledeni gori
sredi Severnega oceana. Odletela je sve¬
tla Borealova desnica, odsekana pri
rami, vendar se ni zmedel, pogumno se
je obrnil, da bi nastavil prsi, široke
kakor ledenik — saj pravzaprav ni bil nič
drugega — sovražniku. Le-ta pa je drugič
vzel zalet in ga spet strahovito napadel.
Kremen je bil bolj trd in klen od ledu,
zato je Boreal počil, kakor da bi zgrmel
plaz po skalnih pobočjih, in obležal,
raztreščen v svitu polarnega sija, ki je
videl njegov poraz.

»Korajža velja! Le tako naprej!« si je
rekel Kremeniti in strgal s premaganca
dragocenosti prečudovite lepote: prstane,
obdane z vodikom, sponke in gumbe,
ki so se svetili kakor diamanti, saj so
bili izrezani iz treh žlahtnih plinov —
argona, kriptona in ksenona. Ko pa se
je navduševal nad njimi, se je od raz¬
burjenja segrel, tako da so mu ti bri¬
ljanti in safirji izparevali ob dotiku.
Končno ni v rokah držal ničesar druge¬
ga kot le nekaj kapljic rose, ki pa so
se takoj spremenile v led.

»Oho! Torej se ne smem niti navduše¬
vati več! Nič hudega! Samo da ne mi¬
slim!« si je dejal in jo mahnil dalje v
notranjost gradu. V daljavi je zagledal
velikansko postavo. Bil je to Albukid
Beli, General-Mineral, čigar široke prsi
so bile okrašene z vrstami sveč-odliko-
vanj in z veliko zvezdo Srena na ledeni
lenti. Ta stražar kraljevskih zakladnic
je zapiral pot Kremenitemu, ki je planil
nanj kakor burja in zagrmel z ledenim
treskom. Albukidu je pritekel na pomoč

141

knez Astrouh, gospodar črnih ledenih
gora. Elektrovitez ni vedel, kaj bi, saj
je imel knez na sebi dragoceno opremo
iz dušika, okrepljeno v heliju. Od nje
je vel takšen mraz, da je Kremenite¬
mu kar sapo vzelo in so njegovi gibi
oslabeli, polarni sij pa je obledel, tako
je zapihalo po Absolutni Ničli naokrog.
Kremeniti je takrat pomislil: »Kaj pa
zdaj? Kaj pa se zdaj dogaja?« In še so
se mu od težkega razmišljanja možgani
segreli, Absolutna Ničla je postala po¬
letna in pred njegovimi očmi je Astrouh
sam začel razpadati na dele, z velikim
treskom, ki je spremljal njegov smrtni
boj, dokler ni ostal na bojišču le še
kup črnega ledu v vodi, ki je odtekala
kakor v joku.

»Korajža velja!« si je rekel Kremeniti,
»samo nič misliti, če pa je treba, tedaj
pač moram misliti! Tako ali drugače,
zmagati moram!« In pognal se je naprej,
njegovi koraki pa so zvonili, kakor da
bi kdo razbijal kristale s kladivom. Ta¬
ko je bobnel po ulicah Frigide, prebival¬
ci pa so strmeli vanj izpod belih okopov
z obupom v srcih. Tako je torej neovi¬
rano preletel kot meteor vso Rimsko
cesto, dokler ni v daljavi spet ugledal
majhne, samotne postave. Bil je to sam
Barion, imenovani Ledousti, največji
modrec Krionidov. Zapodil se je Kreme¬
niti, da bi ga z enim samim zamahom
zdrobil, ta pa se mu je umaknil s poti

in mu pokazal dva prsta; ni vedel Kre¬
meniti, kaj naj bi to pomenilo, vendar
se je obrnil in spet planil na nasprotni¬
ka. Barion pa se mu je spet umaknil in
hitro pokazal en prst. Začudil se je
Kremeniti, da je kar voda stekla od
sosednjih hiš, toda tega ni videl, ker
mu je Barion tedaj pokazal iz prstov
ene roke najprej krog, čezenj pa je hitro
kazal s palcem druge roke sem in tja.
Kremeniti je mislil in mislil, kaj naj
pomenijo ti nemi gibi, in odprl se
je prepad pod njim, zapljusknila je
od spodaj črna voda in poletel je v
globino kakor kamen, in preden si je
še lahko dejal: »Le nič misliti!« — ga
ni bilo več na svetu. Potem pa so rešeni
Krionidi, ki so bili Barionu hvaležni za
rešitev, spraševali, kaj je hotel povedati
z znamenji, ki jih je kazal strahovitemu
elektrovitezu — vsiljivcu.

»Saj to je čisto preprosto,« je odgovoril
modrec. »Dva prsta sta pomenila, da
sva dva, skupaj z njim. En prst je po¬
menil, da bom ostal samo jaz. Potem
sem mu pokazal obroč s prsti, češ da
se bo okrog njega odprl led in ga bodo
požrle črne globine oceana za vekomaj.
Prvega ni razumel, prav tako tudi ne
drugega in tretjega.«

»Veliki modrec!« so zaklicali začudeni
Krionidi. »Le kako si mogel dajati takš¬
na znamenja strašnemu napadalcu? Le
pomisli, gospod, kaj bi se zgodilo, ko
bi te razumel in se ne bi tako začudil?!
Saj ga ne bi tedaj segrela misel in ne
bi potonil v brezdanjem prepadu...«
»Eh, tega se pa sploh nisem bal,« je
rekel z ledenim smehljajem Barion Le¬
dousti, »saj sem že naprej vedel, da ne
bo ničesar razumel. Ko bi imel vsaj kan¬
ček pameti, ne bi prišel k nam. Kakšno
korist naj ima bitje, ki živi pod soncem,
od dragocenosti iz plina in srebrnih le¬
denih zvezd?«

Meščani pa so se še bolj začudili veliki
modrosti modreca in pomirjeni odšli
na svoje domove, kjer jih je čakal pre¬
ljubi mraz. Od tistih dob nihče več ni
skušal napasti Krionije, saj je zmanjka¬
lo neumnežev v vsem Vesolju, čeprav
nekateri trdijo, da jih je še veliko, sa¬
mo za pot ne vedo.

Prevedel Janez Zor

142

VELIKO RAZVEDRILA
za prožne možgane<Vd$t

KRIŽANKA

Vodoravno:  1. novica, 5. nekovinski ele¬
ment, katerega najvažnejša ruda je apatit
(P), 7. koža, ten, 8. enota za moč v elektro¬
tehniki, 10. okrajšano ameriško moško ime
(Arthur), 11. upanje, 12. soglasnika v besedi
RIM, 13. očrt, kontura, 14. čeber, 16. franco¬
ska filmska igralka (Marie-Jose), 17. oriental¬
sko pokrivalo, zlasti pri muslimanih, 20.
začetnici Jane Osojnik, 21. lot, 25. izvor, 26.
konica, 28. junakinja Finžgarjevega romana
»Pod svobodnim soncem«, 30. kemični znak
za element franči j, 31. kapitan podmornice
»Nautilus« iz Vernovega romana »Dvajset

Pavle Gregorc

tisoč milj pod morjem«, 32. čebelja tvorba
v panju, 33. osebni zaimek, 34. mehanska
količina, ki jo merimo s kilopondi, 35. sol
ocetne kisline, 37. koralni otok.

Navpično:  1. enota za električno nape¬

tost, 2. krajše ime za Estonca, 3. soglasnika
besede SEF, 4. velik industrijski obrat, 5.
razsežnost, velikost, 6. absolutna merska
enota kota (središčni kot v krogu pod lo¬
kom, ki je enak polmeru kroga), 7. nasad v
naselju, 9. ženin ali možev oče, 11. začetnici
slavnega danskega fizika Nielsa Bohra, 15.
avtomobilska oznaka Dubrovnika, 18. železov
oksid, 19. spopad, bitka, 21. alarmna napra¬
va, 22. neomejena ravna črta, 23. podredni
veznik, 24. skupno ime za različne bitumi-
nozne snovi; asfaltni tlak, 25. alkoholna^ pi¬
jača, 27. vinorodna rastlina, 27. prvi črki
besede NOŽ, 32. zemeljska plast, ki jo se¬
stavljata pretežno silicij in aluminij, 34.
deset krat deset, 36. srednji del besede
PETA.

ISKALNICA »AVTOMOBILI«

VOL VOZ POČASI VLEČE, KER JE BOLAN.
CIA ZASLEDUJE FILMSKEGA IGRALCA
USTINOVA. UDI SO PREMRZLI, PRILEG¬
LA SE BOSTA TOPEL ČAJ IN TERMOFOR.
DA FRANCE ZA ZMERAJ ODPOTUJE, MI¬
RO VERJETI NE MORE. NA ULTRAPAS
NE POLAGAJ VROČIH PREDMETOV, KER
BI BILA ŠKODA VELIKA. NAMA ZDA NI¬
SO NEZNANE, SAJ NAJU VEŽEJO NANJE
LEPI SPOMINI. ČEPRAV JE BRAT DU¬
HOVNIK ZAMENJAL FARO, ME O TEM
NI OBVESTIL IN SUMIM, DA JE KAJ NA¬
ROBE.

V gornjih stavkih je skritih 15 znamk avto¬
mobilov. V vsakem stavku se skrivata naj¬
manj dve.

Primer za reševanje iskalnice: v stavkih —
Ali SO TLAčani pridelali SORAzmemo dosti
proSA. VINJAK je alkoholna pijača. — se
skrivajo tri slovenske reke: Sotla, Sora in
Savinja.

Za tiste, ki ne bodo našli vseh znamk avto¬
mobilov, dajemo »narodnosti« in to v vrst¬
nem redu kot si znamke avtomobilov slede
v gornjih stavkih:

švedski — italijanski — angleški — zahod-
nonemški — zahodnonemški — angleški —
nizozemski — sovjetski — angleški — fran¬
coski — češkoslovaški — japonski — angle¬
ški — italijanski — zahodnonemški.

143

ZLOGOVNA KRIŽANKA

UGANKA

V posamezno polje vpisuješ po en zlog za¬
htevane besede, ki ga sestavlja ena, dve, tri
ali več črk.

Vodoravno:  1. eden največjih matematikov
in fizikov starega veka, poleg ostalega je
izumil vijak in postavil zakon, ki razloži,
kako globoko potone telo v tekočino, 3. lede¬
niška groblja (t.j. prod, skalovje, ki ga na¬
nosijo ledeniki), 5. uvajalec novosti, 7. ime
slovenskega mladinskega pesnika Zajca, 9.
zadimljenost, 11. nakaznica, 14. gornja okon¬
čina, 16. poklon, dar, 18. obdelovalni posto¬
pek v metalurgiji, 19. kos zemljišča, stavbi-
šče.

Navpično:  1. vrsta obokov, podprtih s stebri,
2. kraj med Ljubljano in Medvodami, 3.
motoma žaga, 4. prostodušnost, prostosrč-
nost, 6. posoda za cvetlice, 8. neznana količi¬
na v enačbi, 10. velika sladkovodna površina,
11. aparat, 12. delo zidarja, 13. čopasti papa¬
gaj, 15. »ladja« puščave, 17. reket.

PREMEŠANE ČRKE

TED PISMO,...

... ki je nujno, prinese na dom z motornim
vozilom. Poleg tega, da je Ted poštar je tudi
... No, kaj je Ted, pa ugani sam tako, da
premešaš črke v okviru!

REBUS

TRE — E SE —N TREPE—A,

KUPČEK P—D SEBOJ IMA!

Najprej na vsako črtico vpiši po eno črko
tako, da boš prebral uganko slovenskega
pesnika Josipa Stritarja. Ali veš rešitev
uganke? Ce nisi uganil rešitve, preberi po
vrsti .črke na črticah in izdale ti bodo re¬
šitev!

RAZŠIRJENE PREMEŠANE ČRKE

AMI + KON(J) = ?

Model Citroena in vprežna žival sestavljata
še eno vozilo. Katero? (Črke v oklepaju pri
reševanju ne upoštevaš!)

REŠITVE IZ 2. ŠTEVILKE

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodo
ravno: dvorana, raketar, avto (okvara), ime,
ona, klas, elektrarna, salve, via, Sm, TS,

ajda, Pepe, eter, RR, nos, radar, Kairo, ga¬
silca, sinteza, tla, UR, cev (dim), tema, dera,
AK, Bikini, stiska, Adamis, rapir, sad, KK,
brana.

KRIŽANKA. Vodoravno: mezeg, vstaja, post,
Ant, ekolog, mladec, RK, poldan, spisek,
sak, Lojk, step, Rab, labora, iperit, NL, ko¬
lega, zvonec, uta, gnoj, tabela, Aljaž.

POSETNICI: Miča Ar, Kreka = keramičar-
ka; Mia C., Kreka = kemičarka.

REBUS: Avogadro — (črka) A v (črki) O;
gad; (grška črka) ro.

MAGIČNI LIK. Vodoravno in navpično: 1.
bencin, 2. antena, 3. acetat, 4. Dinara.

PREOBRAZBA: Dan — Don — bon — Boč
—• noč.

PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO: dim nas

k = smodnik, a = o.

NAGRAJENCI IZ 2. ŠTEVILKE

1. Aldo Poljanec, Rožna 10/c, 65280 Idrija

2. Tanja Oražem, Dolenja vas 14, 61331 Dole¬
nja vas pri Ribnici

3. Janko Aubreht, Lipje 55, 63320 Velenje
Nagrade bomo poslali po pošti.

144

JAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

Poskusi in raziskovanja, ki omogočajo gradnjo atomskih elektrarn — TUDI O TEM
PIŠE ŽIVLJENJE IN TEHNIKA

Sodeč po tem, da si naročen na TIM, lahko skupaj ugotoviva, da te zanimajo
novice s področja tehnike in znanosti. In ker je TIM revija, ki prinaša novice
predvsem iz naše ožje domovine, si gotovo želiš zvedeti še kaj več s tega
področja. Prav tu pa ti lahko priskočimo na pomoč. TIM ima namreč starejšega
brata, revijo »Življenje in tehnika«, ki prinaša vsak mesec na osemdesetih stra¬
neh novice s področja znanosti in tehnike z vsega sveta. Če te zanima vesoljska
tehnika, bitka za prostor pod nebom, kraterji v indokini, drugo rojstvo železnice,
kaj je s presaditvijo srca, zakaj so izumrli dinozavri, kako daleč so galaksije,
pouk po televiziji, plavajoča počitniška hišica, avtomobili in avtomobilski šport,
znanstvena fantastika in še kaj, potem ne bo narobe, če se obrneš na naš
naslov in naročiš revijo »Življenje in tehnika«. Letna naročnina je 56,00 din, vsak
naročnik pa ima ob nakupu naših knjig pravico do 10 ali 20 odstotnega popusta.