LITERATURA VSEBINA Pesmi Rade Krstić: Relikvije lni, ampak da bo- mo že kako. Pozneje so nas dopolnili. Zaenkrat smo mu morali kopati luknje: da bomo spali, sem si mislil, ampak kje pa, morali smo se spraviti vanje in spet strelja- ti. 108 Na srečo se je jasiiilo. Izkrcavali so se zdaj irumoma z ladij, ampak ribe so jim uha- jale med nogami, da bi se jim maščevale za nered, ki jih je večina popadala v vodo, in so vstajali, hropeč kot obsedeni. Nekateri niso vstali in so odplavali z valovi, in nam je rekel kapetan, naj brž nevtraliziramo strojnično gnezdo, ki se je spet oglasilo in prodiralo za tankom. Spravili smo se za tank. Jaz zadnji, ker se ne zanesem kaj prida na zavore teh vozov. Je pa vendarle laže korakati za tankom, ker se ti ni treba več zapletati v bodečo žico, količki pa padajo sami od sebe. Ampak ni mi bilo všeč, kako tre trupla, slišiš zvok, ki si gaje težko zapomniti — je pa v tistem trenutku dokaj značilen. Po treh minu- tah je naletel na mino in se vnel. Dva od tipov nista mogla ven, tretji pa je, je pa ostala ena od nog v tanku, in nimam pojma, če je to opazil, preden je umrl. No, dve od njegovih granat sta že padli na strojnično gnezdo in zatrli kal in klince. Tisti, ki so se izkrcavali, so našli izboljšanje, je pa v tistem začela bruhati protitankovska ba- terija, in jih je najmanj dvajset padlo v vodo. Legal sem na trebuh. S svojega mesta sem jih videl streljati, če sem se malo nagnil. Ogrodje tanka, ki je gorel, meje malo ščitilo, in sem skrbno meril. Zadel sem topiiičarja, in seje hudo zvijal, udaril sem najbrž malo prenizko, ampak nisem ga mogel pokončati, moral .sem še prej pokositi ostale tri. Ni bilo lahko; zaradi prasketanja tanka, ki je gorel, jih na srečo nisem sli- šal, kako tulijo — tudi tretjega sem slabo ubil. Sicer pa je še kar naprej pokalo in se kadilo z vseh strani. Pomel sem si pošteno oči, da bi bolje videl, ker mi je znoj zakri- val pogled, in vrnil se je kapetan. Pomagal si je samo z levo roko. „Mi lahko prive- žete desnico zelo tesno okrog telesa?" Rekel sem ja in ga začel ovijali z obvezami, potlej pa se je odlepil od tal z obema nogama naenkrat in padel name, ker ga je od zadaj zadela granata. Na mestu je postal trd, kaže, da se tako dogaja, kadar umiraš zelo utrujen, v vsakem primeru ga je bilo tako laže spraviti z mene. Potlej sem mo- ral zaspati, in ko sem se zbudil, je prihajal hrup od bolj daleč in eden teh tipov z rde- čimi križci okrog čelade mi je nalival kavo. II Potlej smo odšli proti notranjosti in poskušali v praksi uresničiti navodila inštruk- torjev in stvari, ki smo se jih naučili na manevrih. Ravnokar seje vrnil Mikov džip. Vozil je Fred, Mike pa je šel na dvoje; naletela sta na žico. Zdaj ostalim vozovom odspred montirajo jekleno klino, ker je prevroče, da bi vozili z dvignjenimi vetro- brani. Še vedno z vseh koncev prasketa in hodimo s patrulje na patruljo. Po mojem smo malo prehitro napredovali in zdaj težko vzdržujemo stik s preskrbo. Najmanj devet tankov so nam razbili dopoldne, in zgodilo seje nekaj smešnega, nekemu tipu je odneslo bazuko z raketo vred, on sam pa z njo, zataknjen za naramnice. Počakal je, daje bil štirideset metrov visoko, potlej seje pa spustil s padalom. Po mojem bo- mo prisiljeni zahtevati okrepitve, ker kakor da sem slišal ogromne vrtnarske škarje, morali so nas odrezati od zvez z zaledjem... III ... To me spominja tistega pred šestimi meseci, ko so nas odrezali od zvez z zale- djem. Zdaj smo najbrž popolnoma obkoljeni, ampak ni več poletje. Na srečo ima- mo kaj jesti in imamo streliva. Vsaki dve uri se zamenjavamo na straži, postaja na- 109 porno. Oni drugi jemljejo uniformo naših, ki jih ujamejo, in se oblačijo po naše, treba je biti previden. Vrh tega nimamo več električne luči in granate dobivamo po buči z vseh štirih strani hkrati. Zaenkrat poskušamo znova navezati stik z zaledjem; naj nam pošljejo letala, cigaret nam zmanjkuje. Zunaj je hrup, mora se nekaj pri- pravljati, ne utegneš niti čelade sneti z glave. IV. Pa seje nekaj pripravljalo. Skoraj do sem so prišli štirje tanki. Zagledal sem prvega, ko sem stopil ven, in se je takoj ustavil. Granata mu je uničila eno od gosenic, na mah se je odvila s strašanskim rožljanjem, ni pa tankovski top za tako figo odpove- dal. Vzeli smo metalec ognja; je pa nekaj zoprno pri tem sistemu, treba je preklati tankovsko kupolo, preden uporabiš metalec ognja, če ne, se (kot kostanj) razpoči in tipi odznotraj slabo pogorijo. Trije smo se spravili nad kupolo s kovinsko žago, sta pa že prihajala dva druga tanka, in ga je bilo treba vreči v zrak, ne da bi ga prej pre- klali. Tudi drugi je eksplodiral in tretji seje obrnil, je bila pa to finta, zakaj vrnil se je v ritenski vožnji; nas je pa malo le začudilo, ko smo videli, da strelja na tipe za sa- bo. Kot v jubilejni dar nam je poslal dvanajst granat oseminosemdesetk; treba bo bajto nanovo postaviti, če jo bo še kdo hotel rabiti, bo šlo pa kajpak hitreje, če se boš kar v novo vselil. Znebili smo se nazadnje tega tretjega tanka, ko smo nasuli ki- halnega praška v bazuko, in so tipi v tanku tako tolkli z glavo ob oklep, da smo sa- mo še trupla ven privlekli. Samo šofer je še malo dihal, ampak zataknil je glavo v volan in je ni mogel ven potegniti, namesto da bi torej poškodovali tank, ki mu ni bilo nič, smo raje tipu glavo odsekali. Za tankom so jo primahali motociklisti s pu- škomitraljezi in s hudičevim kravalom, se nam je pa posrečilo opraviti z njimi s po- močjo stare kosilnice snopoveznice. V tem smo dobili tudi nekaj bomb na glavo in celo avion, ki ga je sklestila naša protiletalska, a ne zanalašč, ker je načeloma stre- ljala na tanke. V četi smo zgubili Simona, Mortona, Bučka in P.C.-ja, ostanejo nam pa drugi in ena Slimova roka. Se zmeraj smo obkoljeni. Zdaj že dva dni nepretrgoma dežuje. Streha ima samo še vsako drugo opeko, ampak kaplje padajo točno, kamor je treba, in pravzaprav sploh nismo mokri. Nimamo pa prav nobenega pojma, koliko časa bo to še trajalo. Patrulje pa kar naprej, in precej težko je brez vaje gledati v periskop in naporno več kot četrt ure ostajati z blatom nad glavo. Včeraj smo srečali drugo patruljo. Nismo vedeli, če so naši ali ne, ampak pod blatom nič ne tvegaš, če streljaš, ker se je nemo- goče poškodovati, puško pri priči raznese. Vse smo poskušali, da bi se znebili tega blata. Zlivali smo bencin čezenj; ko zgori, je suho, si pa potlej noge opečeš, ko ho- diš. Prava rešitev bi bila kopati do kamna, je pa še teže patruljirati po kamnu kot po blatu. Nazadnje bi se tako ali drugače privadili. Zoprno je, da je toliko vode, da že kar plimuje. Zaenkrat gre, je za zapornico, žal pa bo zdaj spet narasla do prvega nadstropja, in to je neprijetno. 110 VI Nekaj svinjskega se mi je zgodilo dopoldne. Bil sem pod hangarjem za barako in se pripravljal, da jo je po zagodem tipoma, ki ju imenitno vidiš z daljnogledom, ko nas poskušala odkriti. Hotel sem havbico kalibra 81 montirati na otroški voziček, Johnny pa naj bi se preoblekel v kmetico in ga porival, ampak najprej mi je padla havbica na noge; to in nič drugega se mi zdaj že ves čas dogaja; medtem ko sem se stegoval po tleh in se za nogo prijemal, je vrh tega udarilo, in kaj drugega kot razg- nalo eno teh rebrastih reči v drugem nadstropju, naravnost v klavir našega kapeta- na, ko je ta ravno igral Jado. Peklensko je zaropotalo, klavir je uničen, najbolj ne- rodno pri vsem tem paje, da kapetanu ni bilo nič, v vsakem primeru pa nič takega, da bi se lahko pošteno udaril. Na srečo je takoj zatem v isto sobo priletele osemino- semdesetka. Ni se mi posvetilo, da so se orientirali po dimu prvega strela, pa se mi je zahvalil, češ da sem mu življenje rešil, ko sem ga spravil dol. Mene vse skupaj ni več zanimalo, ker sem imel dva zoba zlomljena, pa tudi vse njegove steklenice so bile pod klavirjem. Vse bolj in bolj smo obkoljeni, brez prestanka jih dobivamo po glavi. Na srečo se začenja jasniti, dežuje samo še po devet ur od dvanajstih, čez mesec dni lahko raču- namo na letalske okrepitve. Ostalo nam je še za tri dni živeža. VII Letala nam začenjajo metati padala z zadevami. Doživel sem pravo razočaranje, ko sem odprl pravo, našel sem v njej maso zdravil. Zamenjal sem jih z dohtarjem za dvoje reber lešnikove čokolade, prave, ne tistih svinjskih obrokov, in za pol stekle- nice konjaka, je pa prišel na svoje, ko mi je poravnal zmečkano nogo. Moral sem mu vrniti konjak, sicer bi imel zdajci ta hip eno samo nogo. Zgoraj že spet brnenje, bežna razjasnitev, spel padala, ampak tokrat, bi rekel, pa s tipi vred. Vlll S tipi vred. In z dvema prav posrečenima med njima. Kaže, da sta se ves čas med po- letom dajala z judo prijemi, se s pestjo po gobcu in se valjala pod vsemi sedeži. Sko- čila sta oba naenkrat in si z nožem za šalo rezala vrvi na padlu. Žal ju je veter poteg- nil vsaksebi, pa sta bila tedaj prisiljena nadaljevati streljaje s puško. Redko sem vi- del taka strelca. Prihajamo s pogreba, z malo visokega sta padla. IX Obkoljeni smo. Naši tanki so se vrnili, oni drugi niso zdržali. Zaradi noge se nisem mogel resno boriti, sem pa bodril tovarišijo. Bilo je zelo vznemirljivo. Z okna sem dobro videl, in padalci, ki so prišli včeraj, so opletali ko hudiči. Prišel sem do rute iz rumeno kostanjeve zelene padalske svile, lepo se poda z barvo moje brade, ampak jutri se bom obril za bolniški dopust. Tako sem bil vznemirjen, da sem Johnnyju, ki se je ravno enemu izognil, zagnal opeko v glavo, in trenutno sem ob dva nova zoba. Ta vojna je figo vredna, kar se zob tiče. Ill XII Navada ti sicrha vtise. Povedal sem to Hoguette — taka imena imajo — ko sva ple- sala v Centru Rdečega križa, in mi je odvrnila: „Junak ste," pa nisem utegnil najti pametnega odgovora, ker me je Mac potrepljal po rami in sem mu jo moral prepu- stiti. Ostali so bolj slabo govorili in ta orkester je igral prehitro. Noga mi še malo na- gaja, ampak čez štirinajst dni bo konec, gremo nazaj. Spravil sem se na eno naših punc, ampak blago od uniform je tako debelo, da ti tudi skrha vtise. Dosti punc je tukaj, kljub vsemu razumejo, kar jim govoriš, in sem zato kar zardeval, veliko pa nimaš početi z njimi. Odšel sem, takoj sem našel dosti drugih, ne iste sorte, bolj dovzetne, je pa takoj petsto frankov, pa naj sem bil še tak ranjenec. Čudno, pa po nemško zavijajo. Potlej sem zgubil Maca in sem spil veliko konjaka. Strašno me boli glava na mestu, kjer je udaril vojaški policaj. Denarja nimam več, ker sem na koncu od nekega an- gleškega oficirja kupil francoske cigarete, to sem se stegnil. Pač sem jih vrgel, to je nekaj ostudnega, je že vedel, zakaj mi jih je odstopil. XI Ko prideš iz trgovine Rdečega križaš škrniceljnom cigaret, mila, sladkarij in časopi- sov, ti sledijo z očmi po ulici, in ne razumem zakaj, kajti gotovo prodajajo svoj ko- njak dovolj drago, da si ga lahko tudi sami kupijo, in njihove žene tudi niso podar- jene. Noga je že skoraj popolnoma zdrava. Po mojem ne bom več dolgo tukaj. Pro- dal sem cigarete, da sm šel lahko malo ven, in nato pocukal Maca, pa jih zlepa ne spusti. Začenjam se že dolgočastiti. Zvečer grem v kino z Jacqueline, to sem srečal včeraj zvečer v klubu, ampak kaj posebno dovzetna pa po mojem ni, ker mi kar na- prej dviga roko in sploh ne miga med plesom. Tukajšnji vojaki so ena sama pokora, preveč so prostaški in ne nosita dva enakih uniform. Navsezadnje mi ne preostane drugega, kot da čakam na zvečer. XII Spet tukaj. Smo se pa še vedno manj dolgočasili v mestu. Po polževo napredujemo. Zmeraj ko so končane topniške priprave, mora patrulja na pot, in vsakokrat se s pa- trulje kdo vrne zadet od samotnega strelca. Potlej pa spet nove priprave, pošljejo le- tala, vse uničijo, dve minuti zatem pa že spet streli samotnih strelcev. Tale hip se vračajo letala, dvainsedemdeset jih naštejem. Niso kdove kako velika letala, je pa vas majhna. Odtod vidiš, kako padajo bombe v spiralah, in slišati je zamolkel tresk s krasnimi stebri prahu. Spet gremo v napad, ampak pred tem je treba poslati pa- truljo. Čisto moja sreča, ne gre brez mene! To pomeni približno kilometer pa pol peš hoje, in ne maram tako dolgo hoditi, ampak v tej vojni te nikoli vprašajo, kaj bi rajši. Bašemo se za gruščem prvih hiš od enega konca vasi do drugega ni menda ostala ena sama pokonci. Kaže, da tudi prebivalcev ni kaj veliko ostalo, in tisti, ki jih vidimo, se bolj čudno držijo za glavo, ko jo pa še imajo, morali bi pa razumeti, da ne moremo tvegati in zgubljati mož, da bi jih reševali s hišami vred; večinoma so to same zelo stare, nezanimive hiše. Je pa to tudi zanje edina možnost, da se drugih znebijo. To sicer na splošno razumejo, čeprav nekateri mislijo, da ni edina mo- 112 žnost. Navsezadnje je to njihova stvar, in že mogoče, da jim je bilo do teh njihovih hiš, ampak vsekakor pa manj v stanju, v kakršnem so zdaj. Nadaljujem to svojo patruljo. Še vedno sem zadnji, tako je bolj pametno, prvi je ravnokar padel v bombni lijak, poln vode. S polno čelado pijavk prileze ven. Prine- sel je tudi veliko ribo, ki je bila čisto iz sebe. Nazaj grede ga je Mac naučil postavlja- ti se na zadnje tace, in ne mara žvečilnega. XIII Dobil sem pismo od Jacqueline, zaupala ga je najbrž kakšnemu tipu, da ga je oddal na pošto, zakaj prišlo je v eni naših kuvert. Res čudna punca, ampak verjetno imajo kar vse punce kakšne take nore ideje. Od včeraj smo se malo umaknili, ampak jutri gremo spet naprej. Zmeraj ene in iste, popolnoma razdejane vasi, da se ti stoži. Na- šli smo čisto nov radio. Preizkušajo ga, ne vem, če se da res zamenjati žarnico s ko- som sveče. Kaže, da se da: slišim, da igra Chatanoogo, na to sva plesala z Jacqueli- ne, malo preden sem odšel od tam. Mislim, da ji bom odpisal, če bom utegnil. Zdaj- le pa Spiko Jones; tudi to glasbo imam rad, in kaj bi dal, da bi bilo že vsega konec, pa da bi si šel kupit civilno kravato z modro rumenimi progami. XIV Vsak hip gremo spet naprej. Spet smo tik ob fronti in spet padajo granate. Dežuje, ni posebno hladno, džip je v redu. Izstopili bomo in šli peš naprej. Kaže, da že diši po koncu. Nimam pojma, po čem to sklepajo, ampak sam bi se rad kar po najlažji poti izmazal. Se zmeraj so kotički, kjer zna biti vroče. Ni mogoče predvidevati, kako bo. Čez štirinajst dni imam nov dopust in pisal sem Jacqueline, naj me počaka. Mogoče nisem prav storil, ne smeš se pustiti ujeti. Se vedno stojim na mini. Dopoldne smo šli na patruljo in hodil sem zadnji kot po- navadi, vsi so šli mimo, jaz sem pa začutil, ko se mi je sprožilo pod nogo, in sem se gladko ustavil. Eksplodirajo takoj, ko dvigneš nogo. Zmetal sem ostalim, kar sem imel v žepih, in jim rekel, naj grejo. Čisto sam sem. Moral bi počakati, da se vrnejo, pa sem jim rekel, naj se ne vračajo, in lahko bi se poskušal vreči na trebuh, ampak groza bi me bila živeti brez nog. Obdržal sem samo notes in svinčnik. Odvrgel ju bom, preden se prestopim z ene noge na nogo, in to moram nujno napraviti, ker sem že sit vojne in ker mi grejo mravljinci. Prevedel Branko Madžarevič PIANOKTEJL PARALELNIH ZlVLJENJ IN BESED BORISA VIANA V Orwellovem letu bi bil Boris Vian star štiriinšesideset let, in iriinšestdeseio leto je za 'patafizike, katerih somišljenik in sodelavec je bil Vian, najlepša starost v življe- nju. Pri tej starosti se je namreč leta 1898 rodil botru 'patorizike, Alfredu Jarryju, doktor Faustroll, „in to starost tudi vse življenje ohranil". 113 „Bistveno je v življenju o vsem izrekati apriorne sodbe. Izkaže se namreč, da se mo- tijo množice in da imajo posamezniki vedno prav. Pazili seje treba, da ne bi iz tega izvajali pravil obnašanja: naj bi jim ne bilo treba biti formulirana, da bi se ravnali po njih. Samo dvoje stvari je: ljubezen na vsak način z lepimi puncami in glasba New Orleansa ali Duka Ellingtona. Ostalo bi moralo izginiti, zakaj ostalo je grdo, teh nekaj naslednjih strani za ilustracijo pa črpa vso svojo moč iz dejstva, da je zgodba popolnoma resnična, saj sem si jo od enega konca do drugega izmislil..."Že sam ta kredo iz uvoda v Peno dni izpričuje specifično vianovski svet, ki mu niso tu- ji Jarryevi elementi 'patafizike, „znanosti tistega, kar se pridodaja metafiziki, bodisi v njej sami, bodisi zunaj nje", znanosti o posameznem, „ki preučuje zakone, ki vla- dajo izjemam", oziroma znanosti o „imaginarnih rešitvah". Življenje iz njegove življenjske plati, hic et nunc, z baročno žlico, ne da bi ga hranil za starostno pokojnino, tako je tudi v naivnem, sramežljivo strastnem svetu litera- ture jemal besede dobesedno: utripanje tega njegovega sveta sugerirajo odnosi, po- rojeni iz nak-ljučnih situacij besed, v nekem smislu pa tudi tako, kot na Colinovem čudežnem pianoklejlu vsaka tipka prikliče svoj odtenek napoja. V konfliktu dobe- sednih in prenesenih pomenov je Vian vedel, katera stran je prava — tako kol v „ile- gitimnem in absurdnem svetu bomb in policajev, norcev in morilcev". Odtod para- doks, provokacija, posmeh, pa sredi pasusa, kjer je skrajno resen. „In se smeh ra- zpoči, koder bomba poči, in od smeha bomba poči, pa še rešpekt, ki ga imamo do katastrof, se razpoči kot kak milni mehurček." (Jean Cocteau) Ob Borisu Vianu (10.3.1920-1959), avtorju in človeku, ki si samo svojega rojstnega imena in priimka ni izmislil, je malone nemogoče ločevati legendo od „paralelnih življenj", ki jih je živel in izživel v smrt. Četrt stoletja po smrti doživljajo tudi roma- ni, objavljeni pod njegovim pravim imenom, a povsem nezapaženi v svojem času, čudežno postumno kariero. Kje so vzroki te aktualizacije in nezmanjšanega interesa za vianovstvo, pa za Viana, tega „inženirja, strastnega matematika", mojstra im- provizacije, glasbenika, pevca, komponista, igralca publicista, prevajalca, kritika, izumitelja, mehanika, slikarja, pesnika ter pisatelja? Majsko leto 1968 se je rado sklicevalo nanj: na čisto svoj način in nič dvoumno je poosebljal konec ideologij. In ko je uveljavil svojo varianto življenjskega vodila „carpe diem", opredeljenost iz- živeti trenutek, se je zavzemal tudi za nekaj, česar naš čas v polnem pomenu lega vodila pravzaprav ne pozna več: praznovanje mladosti, sreče, intenzivnosti, celovi- tosti... Nostalgično sugerira vse tisto, kar nam manjka? Boris Vian, tako usodno zaznamovan za življenje že s samim imenom, je imel kaj drugega ko srečno mladost v kultiviranem, svobodomiselnem okolju, ki so ga poleg kriz (1929 idr.) pretresale tudi nepozabne plesne zabave, modne superpriseparlies v očetovi hiši in s tudi po štiristo gosti na večer. Sam je počel kaj različne stvari v vse smeri, igral trobento v jazzovskem orkestru (stil New Orleans), diplomiral metalur- gijo, sodeloval pri revijah, prevajal kriminalke. Spoprijateljil se je z Raymondom Queneaujem, s katerim sta si ostala najbližja, s Sartrom in Simone de Beauvoir. 1946 je v deveti številki Sartrove revije Les Temps Modernes objavil novelo Mrav- ljinci, po kateri je naslovljena zbirka iz leta 1949. Potem sledi prvi in najbolj znani roman Borisa Viana Pena dni (L 'Ecume des Jours, 1946), isto leto pa izide roman Pljunil bom na vaše grobove (J 'irai cracher sur vos tombes) domnevnega ameriške- ga avtorja Vernona Suliivana („sali-Viana"?, psevdonimnega, o.nadeževanega alter 114 ega) „v prevodu Borisa Viana", nenavadna literarna mistifikacija v tonu ameriških črnih romanov, ki mu prinese lep knjigotrški uspeh in še sodni proces. Izidejo še ostali Suliiv ani: 1948 Mrtveci Imajo vsi enako kožo (Les morts ont tous la meme pe- au), In ubili bomo vse grde (Et on tuera tous les affreaux), 1950 One se ne zavedajo (Elles se rendent pas compte). V pariškem Klubu Saint-üermaine-des-Pres, katerega soustanovitelj je, sprejme mojstre ameriškega jazza, Duka Ellingtona, Charlieja Parkerja in Milesa Davisa. Sam piše in sklada šansone, skomponira glasbeno kome- dijo, vozi BMW in Brazier 1911, živi hitro in vsestransko, od lega štiri leta široko- grudno razkošno. Odkrije novo literarno zvrst v Franciji, znanstveno lantastiko, 1951 ponudi roman Srcoder (L ' Arrache-Coeur) Gallimardu, a ga ta odkloni. 8. ju- nija 1952 stopi v Kolegij 'patafizike s činom „konjederca prvega reda" in je nasled- nje leto pripuščen slavnemu zboru satrapov, kjer mu stojita ob strani Raymond Qu- eneau in Jacques Prevert. V francoščino prevede Strindbergovo Gospodično Julijo in Fanta z zlato roko Nelsona Algrena. 1954 napiše pesem Dezerter, nastopa kot pe- vec in avtor šansonov (okoli 400 skladb), komponira prve francoske rock and rolle, je umetniški direktor pri tvrdki gramofonskih plošč Philips in Barclay, napiše dra- mo Graditelji cesarstva (Les Bâtisseurs d'empire). Ob prvih posnetkih filmske adap- tacije romana Pljunil bom na vaše grobove, ki je ni odobraval, 23. junija 1959 med privatno projekcijo umre. Smrt nastopi od „sistematičnega iskanja" intenzivnosti, od „paralelnih življenj" in tudi zaradi srčne bolezni, ki ga je spremljala že iz mlado- sti. Njegovim štirim velikim romanom — Peni dni. Jeseni v Pekingu (L'Automne a Pekin, 1947), Rdeči travi (L'Herbe rouge, 1950), Sreoderu (L Arrache-Coeur, 1953) — se tako po posebni borgesovski logiki pridružuje še peti roman, njegovo življe- nje. „Bil jc mlad. Njegova iriisel je bila inlada. Umrl je mlad. Njegova mladost je bi- la nesramna in nežna. Bil je krut do hinavcev in bedakov vseh starosti." (N. Arnaud) Branko Mad/arevič 115 Eseji Spomenka Hribar Sociologija in kultura Kakšen je odnos sociologije in kulture v najširšem pomenu besede? Kakšno je njeno mesto znotraj kulture, kaj sociologija tej kulturi prinaša in kakšno je glede na njen prispevek kulturi v najširšem pomenu besede njeno mesto znotraj te kulture? Želela bi odpreti diskusijo o teh vprašanjih, s hipotezami, do kate- rih sem prišla pri svojem dolgoletnem sociološkem raziskovanju religije. Če hočemo razpravljati o vzajemnem odnosu sociologije in kulture v najširšem po- menu besede, potem se moramo nekako omejiti. Kaj spada v kulturo v najširšem pomenu besede? Ena meja je nedvomno tisto področje vprašanj, ki zadevajo člove- ka kot človeka: vprašanj o smislu življenja, smrti, o odnosu do sveta in sočloveka, do zgodovine in do svetega. Se pravi, vprašanja, ki zadevajo predvsem človeka kot posameznika, kot osebo. Druga meja je nedvomno politika; tudi politika, ki je in kolikor je je in kakršna je v neki družbi, spada v kulturo te družbe. Politika ureja naše družbene, politične zadeve, se pravi, splošne zadeve, nemalokrat pa sega tudi v človekovo intimno, „privatno" sfero. Kje in kako je tu vmes umeščena sociologija kot znanost in kot del kulture same? Na vprašanja o smislu življenja, o smrti, o ljubezni do bližnjika, se pravi, do sočlo- veka, odgovarja na svoj način tudi religija. V raziskave, ki jih je z anketami med slovensko srednješolsko mladino izvedel Center za proučevanje religije in cerkve na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, sem vnašala tudi vprašanja, ki so anketirane spraševala prav o stvareh, ki zadevajo človeka kot člo- veka: vprašanja o njihovem osebnem odnosu do smrti, do smisla življenja, skratka, eksistencialna vprašanja. Z odgovori na ta vprašanja sem namreč želela odkriti tiste eksistencialne dimenzije, iz katerih se poraja potreba po odgovorih na ta vpraša- nja: bodisi z iskanjem svojega lastnega, osebnega odgovora, bodisi s pristankom na že znane odgovore, npr. religiozne. Natančnejših rezultatov teh anket ne bom navajala, ker za namen tega razmišljanja niso pomembni, pa tudi pisala sem že o tem, navedla bom le nekaj glavnih, zame frapantnih ugotovitev. Prvo, kar mi je že pred leti zbudilo pozornost, je dejstvo, da obstaja med mladimi večja skupina tako imenovanih „nezainteresiranih", to je ti- stih, ki na postavljena vprašanja sploh niso odgovorili ali pa so odgovarjali z „ne vem", „me ne zanima", „o tem še nisem razmišljal". Vse bolj jasno je tudi posta - jalo, da se odstotek tako imenovanih „ravnodušnih" iz leta v leto povečuje. Takšen „rezultat" pa je tudi sociološko zanimiv; poraja namreč vprašanja: kdo so ti ljudje. 116 ki jih nič ne zanima? In ali je res, da jih nič ne zanima? Da bi si odgovorila na ti vprašanji, sem natančneje analizirala opisne odgovore anketirancev; to so tisti od- govori, ki so jih anketiranci formulirali sami in torej niso uporabili „ponujenih" od- govorov pod samimi vprašanji. Analiza teh odgovorov je pokazala katastrofalno sposobnost artikulira- n j a lastnega odnosa do stvari, o katerih smo jih spra.ševali. Nezmožnost artikula- cije odnosa do samega sebe, do sveta, do smrti, do tega, kaj božje in sveto pomeni, je bila še posebej razvidna pri nereligioznih anketirancih; tudi več t. im. „ravnodu- šnih" je bilo med njimi. Toda v nečem so si bili religiozni in nereligiozni na istem: eni in drugi so v svojih lastnih artikulacijah odgovora na ta vprašanja odgovarjali i- d e o 1 o š k o : religiozni v okviru katoliškega svetovnega nazora in njenega uče- nja, nereligiozni pa v okviru ateističnega svetovnega nazora. Razmišljanja z u- n a j ideoloških obrazcev, enega ali drugega, skorajda ni bilo. Da bi natančneje pojasnila, za kaj gre in kaj se mi zdi tu problem, bom navedla le enega od opisnih odgovorov na vprašanje „Kaj vam pomeni bog, kako si ga pred- stavljate?" Odgovor: „Bog je kultura primitivnih ljudi, ki se je obdržala do danes. Niso si znali drugače pojasniti naravnih pojavov, pa so rekli, da to dela Bog ali neka višja sila." Pripominjam, da je vprašanje spraševalo po osebnem videnju oziroma predstavi božjega in svetega, odgovor pa pravzaprav ponavlja tisto, kar se je dijak naučil v šoli. Ta odgovor — in podobni, ki smo jih dobili v tej zvezi — izraža neko znanstveno hipotezo, dijak pa jo ponavlja kot gotovo, osebno Resnico. Seveda ne zavračam znanstvene h i p o t e z e , ki slej ko prej ostaja zgolj hipote- za, se pravi, znanstvena „stvar", ki jo je treba vedno nanovo verificirati, vsaka veri- fikacija pa daje spet zgolj — hipotezo; tako se razvija znanost. Nelagodje nam v na- šem primeru zbuja dejstvo, da se znanstvene hipoteze izkazujejo dijakom kot ne- dvomne resnice, kot Resnice, ki se jih je treba kratko malo naučiti na pamet; to je snov za spraševanje, ocene, itn. Znanstvene hipoteze se tako podaljšujejo v svetovni nazor, v „znanstveni svetovni nazor", ki se pod oznako pristnega marksističnega svetovnega nazora podaljšuje v ideologijo. Problema pa ne vidim le v tem, da „šolska znanost" temelji na nereflektiranem znanstvenem optimizmu, češ da so že vse stvari znanstveno rešene, temveč v tem, da mladega človeka takšni odgovori odvezujejo od vsakega osebnega, angažira- nega samospraševanja in iskanja odgovorov na tista bistvena vprašanja človekova, iz katerih sploh izhaja in se tematizira „resnica" sama. Ko pravim, da mlade odvezu- jemo od bistvenega samospraševanja, menim s tem, da je narobe, ker dijaki ne ra- zmišljajo o bistvu religije, ne pa ker ne razmišljajo o religioznih vprašanjih kot ta- kih. Religiozna vprašanja so pač religiozna in kot taka n e spadajo v šolsko zna- nost niti ne v naše šole v okviru vero-nauka. Toda, kaj je bistvo religije? Kaj je bis- tvo religije kot enega od načinov človekovega odnosa do svetega? Nedvomno izhaja potreba po religiji iz človekove eksistence same, ki je epohalno določena, se pravi, iz eksistencialnih vprašanj in odgovorov nanje. Naša „šolska znanost" pa eksistencialnih vprašanj kot vprašanj ne pozna in ne prizna; iz nje izhajajo le odgovori na način Odgovorov. Tako je iz naših šol vržena vsa eksistencialna problematika, oziroma ji sploh ni bilo dopuščeno vanje: vprašanje smisla življenja, vprašanje smrti, svetosti sveta, dostojanstva človeka kot smrtnika, vprašanje ljubezni, pietete do mrtvih, itn. .Vsa ta vprašanja so iz naših šol odstranjena, da ne rečem izvržena kot nam tuja, kot 117 „njihova", religiozna! To da so zgolj vprašanja religije in Cerkve! Kakor da ta vprašanja ne bi bila prav vprašanja človeka kot človeka, ki pa jih religija — na svoj način pač — „rešuje" oziroma nanje „odgovarja". Kakšne so posledice takšnega „znanstvenega" odnosa do človekovih eksistencialnih vprašanj? Ker „šolska znanost" z ene strani zavrača vsa eksistencialna vprašanja kot religiozna, z druge strani pa daje z znanstvenimi hipotezami „odgovore"; je posle- dica obojega ta, da pre-oblikuje angažirano in samospraševalsko zavest mladega človeka v povsem določeni ideološki smeri. Mladi so tako ne le odvezani d o 1- ž n o s t i , ki jo ima vsak človek, da bi o sebi in o svojem odnosu do sveta, v kate- rem živi, razmišljal, temveč je takšna ideološka indoktrinacija, utemeljena na znanstvenih hipotezah, podaljšanih v nedvomno Resnico, obenem tudi temelj in po- rok ideološke zamejenosti mladih generacij. Posledica tega so, menim, katastrofalne: del mladine, ki ga vprašanja človeka kot človeka „ne zanimajo", kratko malo pristaja na takšno ideološko indoktrinacijo, drugi, ki jih ta vprašanja globlje zanimajo, pa se „branijo" z ravnodušnostjo ali pa se obrnejo tja, kjer se o teh vprašanjih vendarle več govori: h katoliškemu svetovne- mu nazoru in v cerkev — pa četudi boga kot Boga sploh niso iskali. Najbrž tudi od tod dobiva Cerkev vse večji vpliv med mladimi, zakaj izganjanje VSEH eksistenci- alnih vprašanj, češ da so že vsa „rešena s pomočjo znanosti", naganja tiste ljudi, ki iz svoje osebne biti čutijo, da to ne drži, prek oboda takšnega „izobraževa- nja" v tisto „naročje", v katerem se o takih vprašanjih sploh kaj sliši: v Cerkev. V Cerkvi vendarle je nekaj govora o ljubezni, o sočloveku, o smrti, o usmiljenju, o pi- eteti do mrtvih, o upanju kot človekovem bistvenem odnosu do sveta, itn. V čem je torej problem? Problem je v tem, da mladim pri teh vprašanjih ne nudi- mo drugega kakor zdogmatizirano znanost in njene „odgovore", namesto da bi jih tudi in predvsem „zorili" za lastno razmišljanje, se pravi, za razmišljanje, ki bi bilo zunaj slepih ideoloških obrazcev. Da jih ne opremljamo z „orodjem", ki ga nu- di za razmišljanje o teh stvareh filozofija, logika, pa tudi umetnost kot umetnost, če je seveda ne razlagamo zgolj historično in esteticistično. Takšno stanje v naših šolah je opaziti še posebno sedaj, v času usmerjenega izobraževanja, v katerem je prav izrazito poudarjeno z ene strani „usposabljanje" za stroko, z druge strani pa prav ideološko izobraževanje in uni-formiranje. Glavna namera takšnega izobraževanja je vzgojiti dobre delavce in dobre vojake, ki naj dobro delajo in ne mislijo „preveč". Vulgarno materialistično izobraževanje, ki se utemeljuje in zasnavlja na zdogmati- zirani znanosti, je dobesedno zavrglo tisti fundament, iz katerega se „napaja" religi- ja, to paje človekov odnos do svetega kot takega, se pravi, eksistencialni, bit-ni od- nos do skrivnosti bit-ja, do smrti. Ta fundament pa je za človeka večen; ne razreši ga nobena religija ali (katoliški) svetovni nazor in nobena ideologija, tudi tista ne, ki se „utemeljuje" na znanstvenih hipotezah, hipostaziranih v Resnice. Ne gre le za to, da taka „šolska znanost" hipostazira hipoteze v Resnice, temveč (to je bolj bistveno) za to, da za znanost kot znanost ta vprašanja kot vprašanja sploh niso njen predmet; znanost vprašanja o smislu življenja, problema smrti kot človekovega bit-nega pro- blema ne razrešuje, ker to nistá njeni vprašanji! Ideologija pa ta vprašanja ra- zrešuje zgolj tako, da človeškemu bitju določi njegov smisel prebivanja in smisel- nost smrti. 118 Za ideologijo smrt nikoli ni zgolj smrt, temveč je „smiselna smrt", smrt-za-nekaj. Problem torej ni v tem, da v naši šoli „ni religije in religiozne vzgoje" in da bi zato sedaj propagirali nekakšno idejno nevtralno šolo ali celo uvedbo veronauka v šole! Ne! Prizadevati pa bi si morali, da se bistvena vprašanja človeka šele zares zastavijo kot vprašanja! Noben svetovni nazor tem vprašanjem ne priznava značaja in dostojanstva človeških v p r aš a n j , temveč nanje že vnaprej ponuja odgovo- re in z njimi pritiska na mlade. Vse trkanje na prsi, da je pri nas šola znanstvena, laična, se v smislu zgor- njih hipotez izkaže kot sprenevedanje; naše šole niso niti idejno nevtralne niti znanstvene, temveč so ideološke, se pravi, ateistične, ateizem pa se utemeljuje na znanstvenih hipotezah, hipostaziranih v Resnice. Na ta način uvajamo v naše šole svojevrsten dogmatizem, utemeljen na „znanosti", dogmatizem, ki mlade ne le da ne usposablja za lastno, samo-svoje razmišljanje, temveč jih pri tem — ovira. Vse to pa se ne kaže le v tem, da sta iz naših šol izgnani logika in filozofija (ki bi da- jali „orodje" za mišljenje in posredovali tudi sodobne rezultate teh razmišljanj v evropski in drugih filozofijah), temveč tudi to, da so na enak način predstavljene tu- di druge znanosti; vsaka znanost se znotraj „šolske znanosti" mora podaljševati v ideologijo. Če vzamemo za zgled samo zgodovino: zgodovina je dijakom pred- stavljena kot zaporedje Zmag (Dobrega) in Porazov (Zlega), s čimer se v dijakovo mišljenje indoktrinira manihejsko razlaganje zgodovine in tradicije narodov sploh. To manihejstvo se seveda „končuje" v najboljšem vseh svetov, ki daje nastal nujno in logično, tako rekoč po višji volji, izkazuje pa se kot današnji družbeni sistem. Manihejstvo se vedno opira na prikrivanje tragičnosti človeškega bitja in zgodovine kot take. Odsotnost zavezujočega odnosa do tradicije (narodov) gre z roko v roki z ideološko indoktrinacijo, še več, je njen rezultat. In z druge strani: samo tam, kjer je odsotna zavest o tragičnosti zgodovine in tragičnosti človeka kot človeka (se pra- vi, njegovi nepresegljivi končnosti), manihejstvo more in logično mora cveteti in nadomestovati vsakršno odgovorno, zavezujoče obravnavanje človeka kot človeka in zgodovine kot zgodovine. In še več, prav odsotnost tragičnosti kot tragičnosti je tista, ki nujno poraja potrebo po manihejstvu. To pa ne pomeni le tega, da zgodovinski spomin ugaša, da vzgajamo našo mladino v amneziji narodovega (narodov!) spomina, temveč tudi to, da pripravljamo te ge- neracije tudi za bodoče manihejske akcije, ki bodo v imenu svoje (manihejske) Re- snice zahtevale za dosego (manihejskega) Cilja žrtvovanje novih in novih generacij (in jih tudi dobile „godne", se pravi, ideološko indoktrinirane). Brisanje zgodo- vinskega spomina je za ideologijo bistvenega pomena, zakaj le narod (narodi!) brez zgodovinskega spomina je „primeren material" za manipuliranje manihejske Resnice. Samo družbena skupnost, ki je brez zgodovinskega spomina, se brez odpo- ra in brez pomisleka pre-daja žrtvovanju za Cilj. Nič za to, če se ta Cilj vse bolj od- daljuje! Ker ni zgodovinskega spomina, ki bi to manihejstvo omejeval z opozarja- njem na „napake", ki smo jih kot narodi že zagrešili „nad sabo", se brez pomisleka in z zavestnim samo-žrtvovanjem dajemo na žrtveni oltar takega manihejskega Cil- ja. Bistvo manihejstva je v BOJU Dobrega in Zlega, z obljubo, da lahko Dobro zmaga. Pa četudi v daljnji, neuzrljivi Prihodnosti. Torej: Dobro vedno zmaguje, vsak hip, z vsakim, tudi najmanjšim „ukrepom". Se pravi, da je potolčenje konkretno „sla- 119 bega" ne le nujno in logično, temveč je povsem utemeljeno v absolutni Resnici, v obljubi končne Zmage. To pomeni, da vsi tisti, ki jih trenutno spoznamo za slabe, so slabi, so sovražniki, katerih uničenje — ker je Nujno — tudi ni nobena tra- gika, niti osebna, kaj šele tragika določene družbene skupnosti! Ljudi, ki jih volja spozna za „slabe", ni „škoda" in njihovo uničenje tudi nič ne „šteje". Da se ljudje ravnamo po principu ločevanja odstranjevanja Slabega od Dobrega, je jasno. Da pa tak manihejski princip uvaja med ljudmi določene družbene skupnosti s e k- t a š t v o , je tudi jasno. To je sektaštvo, ki seka s telesa družbene skupnosti „su- he veje", se pravi, onemogoča ljudi kot ljudi, da ne rečem, da jih (vsaj intelektual- no) ubija. Takšno sektaštvo, če ga družba prakticira, tej družbi ne daje človeškega, humanega obraza. Predvsem pa takšen odnos do ljudi kot ljudi ne daje upanja, da bi sploh kdaj v bodočnosti prišlo do spremembe v naših medsebojnih odno- sih, v odnosih med nami kot ljudmi, se pravi, do spremembe značaja dru- žbene biti tako, da le-ta ne bi iz-ločevala Slabega, „slabih ljudi", temveč da bi ljudi svoje družbene skupnosti integrirala in jih omogočala v njihovem člo- veškem dostojanstvu. To dostojanstvo človeka se v družbenem pogledu izkazuje med drugim kot spoštovanje državljanskih pravic. Zakaj sektaštvo, ute- meljeno na manihejskem boju za Dobro, logično in nujno implicira metodo ravna- nja med (z) ljudmi: Kdor ni z nami, je proti nam! Oklicevanje „sovražnika" in ek- sorcizem „sovražnika" spadata v ritual manihejske logike, ki se tako utemeljuje in opravičuje kot Nujna in Dobra. Eksorcizem „sovražnika" se začne že zelo zgodaj, včasih že v osnovni šoli, še bolj pa seveda v srednji in na univerzi. Za „sovražnika" je lahko oklican vsakdo, ki na ideološke sheme ne more pristajati, in vsakdo, ki skuša globlje in samostojno iskati odgovore na svoja vprašanja, bodisi na vprašanja, ki ga zadevajo kot osebo, kot eksistenco, bodisi na vprašanja, ki zadevajo preteklost. Tabuiziranje preteklosti je bit in bistvo manihejske razlage zgodovine, na kateri se kot tako utemeljuje tudi vnaprej. Dijaki, ki postavljajo „neprijetna vprašanja", so že sumljivi. To ne pomeni le tega, da spravljajo v zadrego učno osebje, ki na vprašanja ne more ali ne zna ali se boji odgovarjati, temveč to, da so ti ljudje „nevarni", saj sprašujejo stvari, ki so že davno rešene! In kdo ve, kam jih bo njihovo spraševanje pripeljalo, morda celo do spoznanja bistva manihejske logike. Takšne ljudi je treba označiti, pa najsi njihovo spraševanje še tako izhaja iz iskrene potrebe po tem, da se odgovorno in svobodno najdejo in znajdejo znotraj zgodovine svoje skupnosti. Kakšna odkritost in resni- coljubnost!? se sprašujejo manihejci in odgovarjajo: Kdor brska po preteklosti, po zgodovini, ne more biti niti iskren niti resnicoljuben, kajti Resnica o preteklosti je že znana! Da na tak način zametujemo tisti del mladih generacij, ki se po svo- jih intelektualnih in osebnih sposobnostih skuša iztrgati tabuiziranju zgodovine in skuša svoj lastni odnos do sveta in do svoje družbene skupnosti t e m a t i z i- rati, se pravi, misliti odgovorno in svobodno, je jasno. Jasno pa je tudi, da s takšnim zametovanjem krnimo našo lastno ustvarjalnost in sposobnost trasirati drugačno in sproščeno pot v prihodnost. Preučevati preteklost zunaj mani- hejskega obrazca in — bog ne daj — kot našo lastno tragiko, je temeljni, smrtni greh zoper manihejsko Resnico. Tragika? Kakšna tragika — saj í mo do našega da- našnjega sveta, ki je najboljši od vseh, prišli ravno skozi vse, kar seje zgodilo. Kdor govori o tragiki, zmanjšuje pomen absolutne Resnice, ki vedno zmaguje, seveda z 120 veliko človeških žrtev, ampak Resnica mora Zmagati. Da se ta „Resnica" izkazuje kot kaj pragmatična vsakodnevna zadeva, ki se enako brezprizivno, z močjo in upravičenostjo Absolutne Resnice postavlja pred nas vsak dan, manihejcev ne moti; to so le „slučajne napake", ki da Resnice kot Resnice ne prizadevajo in je ne zavezu- jejo v samo-premislek in samo-očiščenje. Na ta način tudi „priznanje napak" ne pelje h kakšni bistveni spremembi. Kajti go- vorjenje o „napakah", ki da bistva samega ne prizadevajo, pušča nedotaknjeno/netematizirano bistvo, h kateremu po logični nujnosti spadajo tudi te „napake". V strukturalnem smislu pa se v družbeni skupnosti „slučajno" ni- koli ne zgodi, ne da bi zadevalo (in izhajalo, po lastni logični nujnosti, iz) bistva samih družbenih odnosov v tej družbeni skupnosti. To velja seveda ne le za tako imenovane „ekscese", temveč tudi za tako „normalno zadevo", kakršna je služenje vojaškega roka takoj po končani srednji šoli, zakaj „drevo se upogiba, dokler je mlado": tako se takšna „skrb" družbe izkaže za neposredno in logično nadaljevanje tistega, kar je srednja šola nemara opravila premalo zadovoljivo. (Usmerjeno) izobraževanje je zgolj podsistem našega družbenopolitičnega sistema, kar ne pomeni le, da je pač sistem znotraj te družbe, temveč to, da je podsistem, ki skrbi za reproduciranje prav takšnega sistema in ideologije, ki daje identiteto tej družbi. Vladajoča ideologija je v ta izobraževalni podsistem umeščena bistveno in na „znanstveni podlagi". Videli smo, kako to poteka: znanstvene hipoteze so hipo- stazirane in podaljšane v ideologijo, v ideološke resnice, s čimer se ideo-loško pre- oblikuje celotni osebni svet ljudi. Tako je to na enem „prostoru" človekovega življ'i- nja. Kako pa je na ravni politike kot drugega „prostora" človekovega (družbenega) živ- ljenja? Ce velja, da se „šolska znanost" podaljšuje v ideologijo, pa velja za politiko, da je Znanost sama. Ne znanost, ki bi priznavala, da so njene resnice zgolj h i p o- t e z e, ki jih mora neprestano preverjati ali pa dajati v preverjanje drugim zna- nostim, temveč Znanost z veliko začetnico, se pravi ideologija. Med tako „Znano- stjo" in „politiko" ni več nikakršne diference in različnosti sploh, temveč velja nepo- sredna enačba politika = Znanost/Ideologija. Takšna „znanost" potem vsem dru- gim znanostim določa ne le predmet njihovega preučevanja, temveč še prej (to je bolj bistveno) — rezultat raziskovanja. To seveda še posebej velja za družboslovne znanosti. Kjer pa je neka „znanost" postavljena/samo-oklicana za Znanost, so vse druge znanosti nujno in logično postavljene v službo te Znanosti, se pravi. Ideologi- je. Odtod so povsem logične in razumljive habilitacije velikih politikov za redne uni- verzitetne profesorje in z druge strani napadi politike na politološko ali sociološko znanost, če hoče kaj delati svoji profesiji primerno, kajti kako bi moglo biti, da bi kak sociolog ali politolog vedel o politiki kaj več ali kaj drugače kakor tisti, ki so v neposredni praksi — znotraj politike!? Kakršnakoli znanost o politiki je tako principielno onemogoče(va)na. Pa ne le znanost o politiki ali družbi sploh! Vse duhovno življenje neke družbe je pod stalnim skrbnim „opazovanjem"/kontrolo vsevedne Resnice. Se posebej umet- nost, kajti umetnost je tista, ki je po svoji lastni naravi usmerjena k razmišljanju o človeku kot človeku, se pravi, o njegovi tragiki, o njegovi človeški enakosti pred smrtjo, skratka, o njegovi usodi v konkretnem zgodovinskem obdobju. Zato je povsem logično, da so bili v Suvarjevi „knjigi zlega" najprej „obdelani" prav umet- 121 niki in ne sociologi, filozofi, torej družboslovci. Zakaj umetnost je tista, ki nepre- nehno prinaša na dan skrito in odrivano resnico, da je človek zgolj človek, da je tu- di ideolog zgolj človek, ne pa Nadčlovek, ki bi mogel in smel nastopati v odnosu do drugih ljudi kot Absolutna, brezprizivna Resnica, pooblaščena v svojem imenu žr- tvovati cele generacije in ne le posameznika — za dosego (manihejskega) Cilja. Umetnost je tista, ki vidi in uvidi tudi ljudi prejšnjih dob v njihovi veličini pa tudi v njihovi tragiki, v veličini njihovih naporov in žrtvovanj — pa tudi v tragiki njihove človeške zmote. Umetnost je torej tista, ki gleda in razmišlja in ljubi človeka kot smrtnika, se pravi, zunaj katerekoli ideološke opredelitve. Naslednja velika skrb ideologije (da se ne bi zavilo s „prave poti") velja zgodovinopi- sju oziroma bolje varovanju povsem določenega „zgodovinskega spomina": „ohra- njanju tradicij". To je logično: ker je prihodnost odprta za kakršnekoli projekte, ker o prihodnosti lahko poljubno sanjaš in delaš projekte in ker moreš tudi v seda- njosti delati „račune brez krčmarja", je tisto, kar je treba skrbno paziti, kako bo „prihajalo na dan", prav — preteklost. Preteklost je seveda v bistvu nepoljubna, nespremenljiva — zato pa jo je mogoče interpretirati „prav" ali pa „narobe". Imeti v „zakupu" preteklost, pomeni imeti v rokah svoj lastni temelj, kajti ideologija sa- ma nima Temelja, to je večne (Božje) Resnice, temveč je bistveno zgodovinska ka- kor vse, kar človek počne in do-misli; zatorej se ideologija lahko in tudi se utemelju- je zgolj na — preteklosti. Dokazovati, da imaš danes prav in da boš zato imel tudi jutri prav, je mogoče le, če si imel tudi včeraj prav. Tabuiziranje preteklosti zato spada v sam imperativ vsake ideologije, ki hoče biti Ideologija. Ker pa nobena ideologija kot Ideologija, se pravi, kot ena in ena sama Resnica, nikoli ne more zajeti totalitete življenja, je takšno tabuiziranje permanentna potreba, ki se kaže v tem in tako, da se rituali samo-postavljanja ideologije za Ideologijo morajo dogajati vedno znova. In vedno bolj nasilno, kolikor namreč bolj se izkazuje d i- f e r e n C a med realnim življenjem in Ideologijo. Da v takšen ritual spada eksor- cizem „sovražnika", se pravi, izganjanje tistega, ki zaradi svojih spoznanj in zaradi svoje vesti zakliče: „Cesar je nag!" je razumljivo. Še več; rituala samo-postavljanja ideologije za Ideologijo si brez eksorcizma „sovražnika" sploh ni mogoče zamišljati. Samo na ta način je „sovražniku" tudi „priznano", da je sestavni del take družbe, saj bi se brez njega takšno ritualiziranje družbe ne moglo dogajati. Seveda pa „sovražnik" ni priznan kot človek v svojem dostojanstvu niti ne kot družbeno bitje v polnem smislu te besede, se pravi, kot družbeno bitje te, svoje družbe in domovine. Njegova človeškost je reducirana zgolj na to „družbeno koristnost", da se namreč na njegovem hrbtu in z njegovim imenom more vzpostavljati Ideologi- ja. In kdo so „sovražniki"? Principielno VSAKDO, ki misli, da ideolo- gija ni Ideologija, se pravi, tisti, ki misli, daje ideologija „od človeka", konč- na in zmotna, nastala iz določenih vzrokov v določenem času, z določenimi značil- nostmi in trajanjem in s svojim prostorom Ideologije. Faktično pa seveda ti- sti, ki to svoje spoznanje tudi izrečejo, bodisi s kritiko kateregakoli konkret- nega „ukrepa" ali — bog ne daj! — s tematiziranjem zgodovine! Kajti ideologija, ki hoče biti Ideologija, je in mora biti v posesti vse resnice, se pravi. Resnice, in za- to — da bi se kot taka „utemeljila" — razširja svoje področje in se „utemeljuje" tja do prakomunizma in prvotnih krščanskih komun. 122 Ideologija kot Ideologija v bistvu ni in ne more biti pripravljena na spravo s seboj, se pravi, na p r i s t a n e k , da je nekaj končnega, zgodovinskega in torej min- ljivega. Fostavije se kot Nadčloveška, s tem pa seveda tudi nad konkretnega človeka konkretnega časa, družbe. Priznanje ljudi kot ljudi, s tem pa tudi priznanje vsem ljudem „njene" družbene skupnosti, da so člani te skupnosti, pa naj si že mislijo, kar si hočejo in morejo, je zanjo bistveno nemogoče. Priznanje smrti kot bistvenega in nepresegljivega določila človeka kot človeka, se pravi, vsakega človeka, je Ideologiji nemogoče. Ne le zato, ker Ideologija vsakemu človeku že vnaprej določi, katera smrt je „vredna" in katera ni, in kaj naj dela, da bo Cilj dose- žen, temveč zato, ker jo opominjanje na njeno lastno končnost/zgodovinskost ogro- ža v samem temelju kot Ideologijo. Seveda pa oklicani „sovražnik" ni kakšen abstrakten sovražnik, temveč je — reci in piši — sovražnik ljudstva in naroda, narodni sovražnik. Kako je to mogoče? Ideološki ekskluzivizem (in vsaka ideologija kot Ideologija je ekskluzivistična) je utemeljen na samoumevni (historično nastali, boljševiški) identifikaciji naroda z razredom. Se pravi narod(i) = razred. Ker pa je jasno ne le to, da kak na- rod (oziroma kaka družbena skupnost) NI zgolj en in en sam razred (pa četudi bi bil, so znotraj tega razreda tudi različni interesi), se takšna identifikacija dogaja na način redukcije družbenih interesov na en sam Interes. Ali drugače: takšna identifikacija se stopničasto oži navzgor in sicer tako: avantgarda naroda (družbene skupnosti) je proletariat, avantgarda proletariata je avantgarda, avantgarda avant- garde je Avantgarda, to je Partija. „Končni rezultat" takšne redukcije je: narod = Partija. In to velja seveda brez vmesne distance, se pravi, brez kakršne- koli vmesne razlike ali celo nasprotja, protislovja. To pomeni: partijni interesi so neposredno in v celoti družbeni interesi kot taki in drugih ni in jih ne sme biti. Tisti torej, ki kakorkoli opozarja na to, da je Ideologija zgolj ideologija, ali ki opo- zarja na to, da je med partijinimi (partijskimi) interesi in partijnimi interesi drugih delov družbene skupnosti diferenca, je sovražnik — ne le delavskega razreda oziro- ma njegove Avantgarde — temveč sovražnik naroda in družbene skupnosti kot la- ke. Zato se demokracija, ki ne bi bila zgolj „lakiranje" ali sprenevedanje, ne more uresničiti, dokler vlada med nami in nad nami Ideologija kot brezprizivno uteleše- nje interesov družbene skupnosti na način Interesa. Interes kot Interes je in more bi- ti vedno le redukcija interesov, ne pa integracija realnih interesov družbe. Iz ideološke identifikacije narod = razred oziroma družbena skupnost = Partija izhaja seveda tudi njeno nasilno insistiranje prav na tej identifikaciji — saj jo le-ta edina „utemeljuje". Njena nasilnost je prav v redukcionizmu, ki je nujen in logičen tej identifikaciji sami. Da takšna Ideologija potem ni zmožna koeksistence različne- ga mišljenja niso so-žitja z različno mislečimi ljudmi, je logično: kakor je treba različ- no mišljenje „poenotiti", se pravi, uni-formirati, tako je treba tudi ljudi, ki „nepra- vilno" mislijo, izključiti. Eksorcizem mišljenja in eksorcizem ljudi (na)sto- pata z roko v roki: eksorcizem mišljenja ima za posledico eksorcizem ljudi, eksorci- zem ljudi pa ima za posledico eksorcizem (nezaželenega) mišljenja. Sektaštvo med ljudmi je potemtakem bistvena posledica ideologizacije družbenega življenja. Morda je šele v luči zgornjih hipotez bolj razumljivo, kaj pravzaprav pomeni to, če rečemo, da je (usmerjeno) izobraževanje podsistem družbenega (ideološkega) 123 sistema. Usmerjeno in to „pravilno usmerjeno" izobraževanje je ne le logično, tem- več je življenjska nuja Ideologije in njene samo-reprodukcije. V luči zgornjih hi- potez je mogoče postaviti tudi naslednjo hipotezo, da je namreč „podaljše- vanje" znanosti v svetovni nazor oziroma v ideologijo nujna posledica insistiranja na samoreprodukciji Ideologije. To pomeni: niso t. i. „šolske znanosti" predvsem same „krive", tj., odgovorne za to, da se njihove hipoteze hipostazirajo v Resnice, temveč prihaja ta „iniciativa" od Ideologije same. Daje izobraževanje kot prenaša- nje znanja in zgodovinskega spomina na mlade generacije nujno za vsako družbo, je jasno. Da pa je usmerjeno izobraževanje nujno za samoreprodukcijo Ideologije, je tudi jasno. Da se nam takšen položaj znanosti v odnosu do ideologije zdi nekako normalen in samoumeven, izhaja od tod, da je skoraj ves naš duhovni prostor ideo- loško strukturiran in naravnan. Ker Ideologija s svojimi absolutno veljavnimi Od- govori ne le ne omogoča ustvarjalnega mišljenja mladih, temveč ga onemogoča, po- meni ideološka indoktrinacija ne le duhovno nasilje nad mladimi, temveč obenem krnitev tudi njihove bistvene človeškosti = ustvarjalnosti. Ker so tako rekoč vse zna- nosti, še posebej družboslovne in humanistične, v istem „otroškem položaju", po- meni to, da so narodne kulture ogrožene v samem svojem bistvu: v moči obnavlja- nja in ustvarjalnega nadaljevanja. Iz zgoraj postavljenih hipotez bo morda kdo sklepal, da popolnoma odkla- njam ideologijo. Ne! Tudi ideologija spada v kuhuro nekega naroda oziroma dru- žbene skupnosti! Toda ne kot Ideologija. Ideologija kot Ideologija je tista, ki ne pristaja na „spravo s seboj", se pravi, ki ne pristaja na to, da je zgodovin- ska, da je „delo" in „um" človeka, in ki hoče biti prav Ideologija, se pravi, brez- prizivna Resnica. Prav ideologija kot Ideologija je tista, ki se ne more „spraviti" z ljudmi in ki zavrača vse ustvarjalne sile, katerih ne more uporabiti kot sovražne. Kje je prostor sociologije v takem položaju? Njeno delovno področje, da tako rečem, je v raziskovanju družbe zunaj ideo- loškega zrcaljenja. Se pravi, v kazanju tistega, kar dejansko je — ne pa v „merje- nju" tega, kar je zgolj projekcija tega, da NAJ BI bilo (pa ni). Sociologija mora to- rej razpirati znotrajidentitetno diferenco med „najstvom" in „kajstvom"; torej mora prikazovati tudi na razpor znotraj ideološke identitete narod = razred oziroma: interes družbene skupnosti = ideološko artikuliran Interes. Se pravi, ka- zati mora na znotraj-identitetno razliko med interesi družbene skupnosti in njeno ideološko artikulacijo. To svoje delo sociologija pri nas že ves čas opravlja; prav so- ciologija je bila tista, ki je prva kazala na razpor znotraj idilično ideološko artikuli- rane brezkonfliktne družbe (recimo z raziskovanjem stavk pri nas itd.). Toda to svojo nalogo — kazati družbi njeno podobo zunaj ideološkega olepševanja — opravlja z veliko težavo in ne brez osebnega tveganja posameznikov. Pravzaprav je morda upravičeno celo reči, da je bil le manjši del sociologov, ki je to nalogo zares opravljal — in običajno so prav ti sociologi (kakor seveda tudi drugi družboslovci) tudi tisti, ki so zapisani v raznih „knjigah zlega". (Ko bomo dobili zgodovino razvo- ja povojne sociologije kot znanstvene discipline pri nas, bo šele razvidno, s koliko težavami si je sociologija priborila svojo današnjo relativno samostojnost in avto- nomnost kot znanost.) Najbrž pa je precej več tistih sociologov, ki so se „vdali v usodo", da tako rečem, in ki raziskujejo tisto, kar je „družbeno koristno". Ne mo- 124 rem se znebiti vtisa, da je pri nas vse preveč socioloških raziskav, ki z vso vnemo ra- ziskujejo neke marginalnejše probleme (noben problem seveda sam po sebi ni mar- ginalen, če ga le raziskujemo glede na širšo družbeno povezanost in vzročnost), medtem ko so globalnejši problemi nekakšne nenapisane „tabu-teme". Vzrok je se- veda tudi v tem, da je denar za takšne raziskave praviloma težko dobiti. Razen „ekscesnih primerov" je torej tudi sociologija pri nas „v službi" Ideologije in tako s svoje strani potiska ta voz naprej, ne da bi nudila družbi, katero raziskuje, njeno podobo, samorefleksijo. V takšnem položaju se seveda ne „počuti" dobro niti sociologija niti (posamezni) so- ciolog. Prav tu tudi temelji njena (pogostna) nepripravljenost na njeno samoreflek- sijo sebe kot znanosti in za razmišljanje o njenem lastnem položaju v družbi. Me- nim, da je prav to še posebej nujno: da sociologija — če hoče ustvarjalno sodelovati v tej družbi kot znanost — tematizira samo sebe kot znanost IN pa tudi svoj lastni družbeni položaj. Šele iz tega tematiziranja bi morda izšla njena lastna samozavest sociologije kot znanosti, ki mora biti avtonomna, če hoče biti u s- tvarjalna. Pa seveda tudi ustvarjalna, če hoče biti avtonomna. 125 prof. Janko Glavar Načelo Tao z.ia Poročilo z razstave „Starodavna kitajska kultura" v Zagrebu Nekateri izmed mojih bralcev se bodo nemara še spominiali eseja z naslovom Fal- staff ali falsinkal v moji knjigi z naslovom Mistifikcije.' V njem je med drugim obravnavam tudi Williama Henryja Irelanda (1777—1835), ki je ponarejal dela in podpise, ki se nanašajo na Shakespeara ali pa naj bi bili celo njegovi (1794), z lažno pisavo ponaredil prepis Falstaffa in I.eara ter odlomke iz Hamleta, tako da je pre- slepil celo takšna strokovnjaka, kakršna sta bila Joseph Warton in George Chal- mers, in ki je sfabriciral psevdo-shakespearske igre Vortigern, Rowena in Henrik II., ter o Johnu Payneu Collieru (1789—1883)^, ki je ponaredil marginalne poprav- ke v egertonskem foliu Shakespeara pred letom 1841 in Perkinsovem foliu izpred le- ta 1852 ter začel zalagati izdaje Shakespearovih del, ki so temeljile na teh ponared- kih. Potem ko obdelam razmerje med originalom in ponaredkom v luči Platonove- ga sveta idej, si sposodim nekaj zgledov še v lepi umetnosti, kjer naštevam ponared- ke, ki imajo resnično vrednost, na primer renesančne skulpture Giovannija Bastia- nija in pa znamenito zlato steklenico Rouchomovskega, in pri tem omenjam, najbrž res iz nečimrnosti, ki izvira iz mladostne negotovosti, svojo diplomo iz zgodovine umetnosti, dobljeno na Jagelonskem vseučilišču v poljskem Krakowu.- Zdaj jo po- temtakem omenjam znova: naj bo navidezni vzrok, ki je pred nekaj tedni, natanko povedano pa v nedeljo, dne 1. oktobra 1984, usmeril moje korake v tako imenovani Muzejski prostor na Jezuitskem trgu v Zagrebu; naj bo to tudi opravičilo za tole pisanje. Seveda pa moram vsaj orisati svoje nagibe in pa okoliščine, ki so me pripravile do tega, da sem stopil v ta muzej kljub komaj nekaj mesecev stari zaobljubi, da njego- va tla ne bodo nikdar več čutila mojih stopal: tu sem bil namreč že letos spomladi, radovednost, ki me je privabila k ogledu zbirke Anteja Topica Miramare, se je spričo izjemno nekvalitetnih falsifikacij v njej sprevrgla v ogorčenje in skladno s slednjim v zaobljubo. Njeno kršitev lahko opravičim s tem, da so „merodajni" galerijo v svo- ji zadregi spričo kritik, ki jih ne bom ponavljal, preimenovali v Muzejski prostor, tako da sploh nisem vedel, da gre za isto razstavi.šče. Priznati moram seveda, da na razstavo kitajske starodavne umetnosti nisem šel kot umetnostni zgodovinar (drugi, vabljivejši svetovi so kdaj že preusmerili mojo po- ' Založba Novi tisk, Celje 1939. Skromna naklada je razprodana In nič ne kaže, da bi se v do- gledni prihodnosti obetal ponatis. Revidirani rokopis tako čaka v predalu šaha approhulloiie. ^ Ne gre ga zamenjavati s Petrom Fenelonom Collierom (1846—1909), pionirskim ameriškim časopisnim založnikom, spočetnikom znamenite revije Collier's in knjižne zbirke The Har- vard Classics; prav tako ne z Jeremijo Collierom (1650—1726), angleškim piscem in duhov- nom, ki je napisal med drugim Ekleziastično zgodovino Velike Britanije in pa Kratek pregled izprijenosli in bogokletja na angleškem odru (1698). 3 Številka diplome GK-32. 477. 126 zornost); \endar pa prav tako drži, da nisem zgolj zvedav nedeljski izletnik. S Kitaj- sko in njeno kulturo me namreč že dolga leta veže nekaj več in globljega: petnajst let svojega življenja sem posvetil prevajanju znamenitega Wu Zheng-enovega (1505—1580) romana Xi Vu Ji."*. Prevajati sem ga začel že davno, pred petintride- setimi leti. Prek Sinološkega društva. Društva prijateljev Ljudske republike Kitaj- ske (brez Taivvana) in pa kitajskega poslaništva sem navezal kulturološke stike z ne- katerimi kitajskimi strokovnjaki za književno zvrst pien wen in hua wen, katerih imeria sem z leti večinoma pozabil (leta 1%3 mi je v požaru zgorela knjižnica in žal tudi dragocena, kartotečno urejena korespodenca z arhivom). Med slednje pa ne morem in nočem šteti dopisnega prijatelja .Xuan Zanga iz kitajskega mesta Xi'an, ki je po naključju ali namenoma prav tisto starodavno mesto Changan, od koder se junak romana, budistični menih Tripitaka, odpravi po svete spise na zahod, in ki je bilo prestolnica Tanga.' Le njegovi potrpežljivosti in ustrežljivi učenosti se imam zahvaliti, da sem se po letih tihega truda pretolkel do konca Popotovanja na zahod. Kitajska književnost je ideografična: kdor je strokovnjak za književnost, je po na- ravi stvari strokovnjak za slikarstvo. (Tako utegne biti največja vrednost kakega ro- kopisa skrita v oblikovanju potez s čopičem.) Seveda sem se v prizadevanju, da bi v svojem prevodu ekvivalentno in ustrezno prenesel tudi to komponento kitajske umetnosti, zatekel po svet k učenemu .Xuan Zangu, ki me je, vedoč, da je moja for- malna izobrazba magistra artium liberalium ustrezna njegovi, prav rad poučeval v skrivnostnih kitajskih pismenk-znamenk. Od tod je bil je majhen korak do figural- nega slikarstva, ki meje ne nazadnje zanimalo tudi spričo neogibne, čeravno nelah- ke potrebe, da se prevod opremi s primerno likovno spremljavo. Leta 1965 sem prevod končal; tedaj so se začele tudi moje nevšečnosti z iskanjem založnika. Temu se je zdela tematika iz kitajske mitološke zgodovine preveč od- maknjena, onega je motilo, da je glavni junak duhoven, temu se je zdelo, da je ro- man preobsežen, oni mi je zatrdil, da je glede na odnose med državama za zdaj ne- mogoče dobiti subvencijo za tako obsežen projekt: res se je običajnim pomislekom kaj kmalu pridružilo tudi divjanje velike proletarske kulturne revolucije v letu 1966, ki mi je povrhu vzela tudi ljubega dopisovalca Xuan Zanga. Izginil je v vrtincu poli- tičnega prevratništva in oglasil se mi je šele julija letos. Seveda zgolj z razglednico, na kateri je bil zvest posnetek San Marcovega trga v Benetkah. Sporočal mi je, da je eden izmed kustosov velike kitajske razstave v tem lepem mestu na vodi. Svoj dol- goletni molk je komentiral z znanim kitajskim izrekom: „Videt sem luno nad oblač- nimi meglicami in slišal peti črička v dupli trohneče vrbe žalujke." Na koncu je z ne- kaj v naglici prislikanimi pismenkami namigoval, da utegne priti tudi v Jugoslavijo. Zaradi tako imenovanega depozita si nisem mogel privoščiti potovanja čez mejo. Lahko si mislite, kako nemirno sem prebiral oglase potovalnih agencij, ki so ponu- jale ogled razstave, in pa pričakoval vsakodnevni pismonošev mimohod. Res sem čez nekaj tednov prejel novo sporočilo Xuan Zanga: tokrat mi je poslal daljše pi- V prevodu: popotovanje na Zahod. Z veseljem lahko iiapovem skorajšnji i/id romana; / ža- lostjo pripommjam, da izide zgolj drobce (trideset avtorskih pol) sieer res obsežnega dela. Ro- man bo predvidoma v naslednjem letu i/dala Pomurska založba. 5 Kitajci so v bistvu platonisti: Tang je obenem ime dinastije, cesarja, dežele in naroda. Z za- četnikom nove dinastije prevzamejo vse te ideje novo ime. 127 smo, v katerem je zatrdno napovedoval svoj prihod, me obveščal o tem, da se bo beneška razstava kmalu preselila v Zagreb, spraševal po usodi mojega prevoda in mi sporočal veselo novico, da so pred nedavnim odkrili stenske slikarije Wu Tao zia, slikarja, o čigar delih dva pred leti tolikokrat razpravljala in ki da jih bom kmalu imel priložnost videti.'' Žal pa se jc Xuan Zang spet pozabil adresirati. Zaman sem poslal pozvednico na direkcijo beneškega Festivala in zatem celo v njihov Maggior Consi- glio: odgovora ni bilo. Novica o Tao ziovih slikarijah me je silno in nenavadno vznemi- rila: seveda sem takoj pomisli, da bi bile imenitna likovna spremljava mojemu prevodu. Razstave v Benetkah je bilo že konec, prišel in odšel je tudi dan odprtja še imenit- nejše razstave v Zagrebu, od Xuan Zanga pa ni bilo nobenega glasu več. Zato sem se toliko bolj mrzlično razveselil uradnega vabila nanjo, prispelega v moj nabiralnik zjutraj 27. septembra. Na ovojnici je bil odtisnjen grafični znak: zmaj s peterimi kremplji. Nevesten manipulant je bil pozabil pošiljko frankirati in tako sem plačal frankaturo. Podpisan je bil sicer neznani Yang Quaitong in ne Xuan Zang, pa ven- dar sem se vzradostil: bilo je očitno, da se, kakor bi rekli Kitajci, „nefritni prestol zaveda moje neznatnosti". Ne sicer v tolikšni meri, da bi bili poslali vabilo na slove- sno odprtje, pa vendar vsaj toliko, kot se me, na primer, zavedajo nekatere naše za- ložniške hiše, ki so sicer odklonile moj prevod, a mi vsak teden pošiljajo prospekte in naročilnice za svoje utrudljive slikanice m priročnike. Takšni so bili torej mnogovrstni in sprepleteni razlogi, zaradi katerih sem se torej dne 1. oktobra ob desetih dopoldne skupaj z veliko množico neučakanih in zlakot- njenih izletnikov, sindikalistov, vojakov, ločenih očetov in podeželanov rinil skozi vhod v muzej. O ceni vstopnice ne bom govoril. Tako je, izkazalo se je, daje vabilo za kitajsko stran povsem nazavezujoče, pač nekakšen propagandni prospekt, tako mi je vsaj zatrdila bledolična, hočem reči nekitajska hostesa pri vhodu, potem ko me je biljeter zavrnil, in nič ni zaleglo, ko sem ji prevedel vsebino vabila, ki me je poziva- lo, naj „izkažem razstavljenim predmetom čast s tem, da jih pomnožim":' moral sem oditi v vrsto in zapraviti še eno uro, preden sem ves izmučen prišel pred blagaj- niško okence. Prav tako ne bom opisoval svojih občutkov sredi zbite (v obeh po- menih: utrujene in natlačene) publike: navsezadnje je šlo za kitajsko razstavo in za- kaj se potem obiskovalci vsaj za kako minutko ne bi počutili kot Šanghajci? Vse te Morebiti bi bila lukaj dobrodošla opombicaza laike: Wu Tao zi velja za največjega kitajske- ga slikarja. Živel je v osmem stoletju. Bil je menda edini, ki je v slikarstvu dosegel popolnost in ugodil zahtevam tako imenovanega prvega načela (lega je oblikoval kritik Xieh Ho štiri sto- letja poprej), češ da mora slikar svojim naslikanim oblikam vdihnili življenje in duševno ubra- nost, ki bosia usklajena z gibanjem, ritmom in bivanjem vsega, kar obsega narava. Preostalih pel načel je v bistvu podrejenih temu končnemu cilju in se nanaša na ustrezno rabo čopiča, čr- nila, kompozicijo, barve in pa klasičnih proloiipov za preriso\anje. Donedavna smo se o ne- človeški energiji \\ u Tao ziovcga CopiCa lahko prepričevali Ic iz bledega posnetka: kam- na z vrezano kopijo v\ ujeve stike letečega üeniona, naslikanega v komurni tehniki pai hua (sa- mo s črnim tušem). ^ Seveda ne kol šc en eksponai, ampak prek svojih oči. Ob tem bi bilo morda treba omenili Spillerja in njegovo argumentacijo (Človekov duh, 1902, Vlll. poglavje), češ da sta očesna mrcžnica in pa koža povrhnjica, ki naj bi „opredeljevala" vizualni in lipni svei, spel le dva vid- na in tipna sistema, tako da prostor, ki ga v idimo („objektivni"), ni nič večji od tistega, ki si ga predstavljamo (od „cerebalnega") in slednjega ne vsebuje, ker sta lo dva neodvisna vizual- na sistema. 128 tegobe se namreč izkažejo za ničeve, brž ko se človek prebije mimo vseh ovir v no- tranjost muzeja, kjer je razstavljenih sto šestdeset eksponatov iz kitajske zgodovine od neolitika do konca dinastije Tang (leta 906), in si začne prizadevati, da bi kje od- kril kakega kitajskega ali vsaj domačega kustosa. Ampak vse to sodi bolj v kako ru- briko Pisem bralcev kot pa v temeljito in zavzeto poročilo o razstavljenih predme- tih. Navsezadnje gre za razstavo samo in ne za okoliščine, ki jo spremljajo, pa najsi so te še tako žalostne. Nekaj časa sem se, kot že rečeno, oziral, da bi kje uzrl kak kitajski obraz, ker pa ni bilo nobenih sadov, sem se skoraj proti svoji volji posvetil razstavi sami. Razstavljenih predmetov hvala bogu ni veliko (s kakšnim občutkom prikrajšanosti je sicer človek primoran hiteti skozi bogate muzeje in galerije sveta!), ker pa naj bi predstavili kar osem tisočletij kitajske zgodovine, so izbrani dovolj pretehtano in skrbno. Iz mlajše kamene dobe izvirajo igle, loki in strelice ter konice kopij iz obru- šenih prodnjakov. Bronasta doba je doživela svoj razcvet pred 3500 leti, v času di- nastije Shang, in iz tega obdobja izvira večina bronastih uporabnih izdelkov, ki se odlikujejo po dobri metalurški obdelavi in pa po živalsko-floralni motiviki, ki se še- le trga iz „horror vacui". Posoda, ki je imela sprva predvsem obredno funkcijo, je ornamentirana z vodoravnim pasovjem, gosto prekritim z vibami in pa s figuraliko kač, košut in zmajev: bitij z magično močjo, ki varujejo pred duhovi. Te posode so različnih oblik: od elegantnih, podolgovatih pokalov ku za daritveno vino pa do bolj masivnih tripodov ting. Dekoracija je v času Shanga postala izrazito naturali- stična. Na bolj „hladnih" primerkih iz naslednje dinastije Zhou (1122—206 pr. n. š.) je or- nament tako zelo stiliziran, da se že izgublja v povsem mehaničnih ponovitvah brez prvotnega naturalistično-magičnega pomena. V manjših okrasnih predmetih iz tega časa pa lahko vidimo vpliv nomadskih plemen, ki so v tem času množično vdirala s severa: predmeti so slikoviti, polni živalske razgibanosti in sploh prizorov iz narave. Tu se mi je vtisnila v spomin predvsem naturalistično oblikovana bronasta posoda za vino v obliki nosoroga (iz 4. stoletja pr. n. š.). Nadaljnja obdelava brona pa kljub vse večji bogatiji (intarzije, dragi kamni) ni obo- gatila kitajske uporabne umetnosti s kako inovativno značilnostjo. Toliko večji raz- cvet je doživela keramika, ki je brončenini sicer konkurirala že v obdobju Shang. Tako v obdobju Han (206 pr. n. š. do 220) že najdemo prve primerke glazirane lon- čenine, premazane s temno zelenim lakom. Takrat nekako se je začela tudi izdelava porcelana. Sivo zeleni lak, s katerim so premazovali kaolinsko maso „gresa", je pri nas poznan kot „kaledon". Glaziranje je doseglo svoj vrhunec v času dinastije Tang (618—906). Predvsem so ohranjeni tovrstni predmeti, ki sodijo k pogrebni opravi. Figurici jahalk iz tega časa kažeta vso prefinjenost takratnega sloga in tehnike. S tem pa sem pravzaprav prišel že v oddelek skulpture. Marmorne skulpture sicer izvirajo že iz 12. stoletja pred našim štetjem, tako da sem na zagrebški razstavi povsem upravičeno pogrešal kak primerek teh arhaičnih grob- nih kipcev. Zato pa sem se toliko bolj razveselil znamenitih antropoloških (človeko- iikïh) lesenih figur iz časa poznega Zhoua, se pravi, sončnim kultom, kakor pričajo značilni „rogovi". Njihova magijska funkcija je nedvomna, vendar še ne povsem raz- 129 jasnjena.'' Realizem obdobja Han zastopa tu kot najbolj reprezentativen primerek figura iz pe- ščenjaka oziroma žgane gline, ki v naravni velikosti predstavlja enega izmed 10000 vojakov, pokopanih skupaj s cesarjem Qin Shihuangom. (Pokopane so seveda figu- re vojakov, ker pa ti predstavljajo prave, žive vojake, gre samo za materialno razli- ko.) Ravno ko sem si ogledoval njegovo pest, ki se je zaman skušala skleniti okrog že zdavnaj sprhnelega kopjišča, mi je pozornost zbudilo gibanje modre uniforme v levem kotičku mojega vidnega polja, in ko sem se ozrl, sem zagledal Kitajca, ne- dvomnega Kitajca, ki je s ponižno sklonjenim hrbtom, nagnjen naprej kakor uslu- žen natakar, ravno nameraval spet izginiti za vrati, nad katerimi je gorela rdeča luč z napisom NO ADMITTANCE. Poprej se tega izhoda, pa čeprav sem tako rekoč stal pred njim, nisem zavedel, saj gaje deloma zakrivala steklena kletka z glinastim voj- ščakom, na drugi strani pa je pogled z njih odtegovalo velikansko glasbilo bian- zhong: trinajst zvonov na lesenem prečniku (pozni vzhodni Zhou). S svojo držo je kazal, kako rad bi se naredil nevidnega: pač kitajska značilnost. Ozrl sem se naokrog: kopica razoglavih vojákov, ki so imeli glave pobrite kot budi- stični menihi, si je molče ogledovala barometer in higrometer na steni; malo naprej je postaran dolgolasec meditiral pred kipom Guanyin z levom. Naredil sem polovi- čen obrat in korak z levo nogo naprej, tako da sem Kitajcu zastavil pot, potem sem se očedil, se po predpisih priklonil s čelom in zaklical spoštljiv kitajski pozdrav, ki pa ga bom tu zaradi umljivosti zapisal kar v prevodu (kot tudi ves nadaljnji pogo- vor): „Kot vidim, se je častiti mojster blagovolil ponižati k temu, da me odreši moje sa- mote?" Kitajec je obstal, kakor da bi ga strela, potem mi je vrnil poklon z besedami: „Ali si že jedel riž?" „Ali si že jedel riž?" sem odzdravil in potem povprašal po učenem Xuan Zangu. „Moj učeni kolega Xuan Zang je bil žal zaradi neodložljivega opravka poklican na Kitajsko, jaz, Sun Wenhe, pa se trudim, da bi ga po svojih skromnih močeh vsaj malo nadomestil." Predstavil sem se in potem dostavil: „Dovoli, da si ti drznem predložiti pismo, s ka- terim me je povabil na razstavo neki Yang Quaitong, in mi pojasni ozadje te časti." Ko ga je prebral, se mi je ves v zadregi opravičil: „Wang Quaitong je odsoten. Va- bilu pa so tukajšnji uslužbenci, ki ne znajo jezika, očitno storili krivico neupošteva- nja. Poskrbel bom, da ti vrnejo denar." Priklonil sem se in rekel: „Oba dobro veva, da denar dobi vrednost šele, ko se ga človek odreče."'' " Glej Kliglit ol' the Dragon Laurcncea BInyona, Dutton 1911. Ч Se pred nekaj rodovi je na Kitajskem veljalo, da se (papirnati) denar, ki ga človek zažge kot žrtveni dar, nabira na njegovem „kontu" v onostranstvu.. Denar je tam prišel še kako prav za podkupovanje skorumpiranih uslužbencev in uradnikov na sodišču Jame (Smrti). 130 Molče je nagnil glavo v pričakovanju. „Zatorej ne posegajva v naravni red reči," sem nadaljeval. „Tako ali tako je nenasi- ten moj duh in ne moj mošnjiček. Rad bi odgovor na eno samo vprašanje." Sun si je pogladil uniformo in prikimal, da posluša. Previdno sem začel, vedoč, kako neznanska obzirnost je potrebna pri občevanju s Kitajci. Odločil sem se bil za filozofičen „pristop": „Učeni Sun, kakor ti je znano, je slika prav zavoljo svoje ploskosti veliko bliže ideji, po kateri je upodobljena, kakor pa skulptura in plastika. Ideja je namreč brez pri- marnih lastnosti, se pravi, brez trdnosti in prostora, zato je toliko bolj resnična, ko- likor manj je utelešena. Nedvomno mi slediš?" „Trudim se sicer, da bi ti sledil," je rekel, „vendar sem se že izgubil v labirintu tvojih podmen. Praviš namreč, da je slika upodobljena po ideji, obenem pa zatrjuješ, da ideja nima lastnosti: kako naj slika potemtakem idejo sploh upodobi?" Priznavalno sem se mu nasmehnil: „Seveda imaš v tem prav. Upodabljanje je obe- nem že oddaljevanje od ideje. Ampak prav v tem ima ploskev prednost pred volum- nom." „Če prav razumem, je ideja po tvojem prabitna. Deniva za zdaj, da je to res. Še ved- no pa ne sprevidim, na kateri votek napeljuješ nit svojega dokazovanja." Iz njegovih besed sem razbral dvoje: da je v resnici nenaklonjen idealizmu in obe- nem dobro podkovan v njem. Zato sem poskusil drugače. Rekel sem: „Če ti je mi- sel, da je slika upodobljena po ideji, tuja, potem raje poskusiva takole: slika upo- dablja idejo. S tem se bo strinjal vsak materialist. Karkoli je namenjeno upodablja- nju, je namenjeno temu, da vase prenaša nekaj, kar je temu precendenčno. Drži?" „Drži, a žal le druga podmena, prva ne," je odvrnil Sun Wenhe. „Prvo bi držalo le, če bi bila slika res namenjena upodabljanju. Otipljivi predmeti, predmeti z volum- nom in obliko, so pristni vsaj v tem, da upodabljajo sami sebe. Slika pač ne." „Kaj pa naj bi slika potem sploh bila?" sem zaklical. „Ponaredek seveda," je rekel. Molčala sva. Potem sem rekel: „Pa reciva takole: tale razstava prikazuje, upam, da mi priznaš vsaj to, idejo Kitajske. Če namreč ne bi bilo tako, potem bi prikazovala edino tisto, kar je njena snov: vsak eksponat bi predstavljal sam sebe in ideja bi se utopila v snovi. V tem primeru pa se ne bi mogla imenovati Starodavna kitajska kul- tura, ampak samo Sto šestdeset predmetov. K tej kulturi pa menda sodijo tudi slike." Za hip sem pomolčal, da bi dal naslednjim besedam večji poudarek: „Kako da potem ni tu nobene slike?" Sun Wenhe je odkimal: „Rekel sem že, da je slika vedno ponaredek. Kot taka nima mesta v kulturi. Kar pa se tiče drugih eksponatov, ti predstavljajo natanko tisto, kar so, in nič drugega. Tištale žara, na primer, je žara. In tale Qin Shihuangov vojak je vojak iz žgane gline in nič drugega." „Prepovedali ste slike?" sem ga vprašal za vsak primer, čeprav mi je moralo biti ja- sno. „Nismo jih ravno prepovedali. Navsezadnje poznamo slike, ki so tudi kot ponared- ki resničnosti dovolj zanimive. Ampak vsekakor nismo mogli med sto šestdeset naj- bolj reprezentativnih eksponatov uvrstiti imitacij." Teža teh besed je bila zame skoraj neznosna. Ne toliko zaradi njihove vsebine: iz zgodovine filozofije sem že poznal tovrstne materialistične argumente. Ampak pre- 131 sunilo me je dejstvo, da je vse to v tako ostrem navzkrižju s tistim, kar mi je sporočal Xuan Zang. In bilo mi je mučno, ko sem moral zdaj odkriti, da moje besede niso zgolj sad filozofičnega nagnjenja, ampak se opirajo na zaupno obvestilo o Wu Tao ziu. Rekel sem: „Tvoje besede me zelo presenečajo glede na to, da ste nameravali razsta- viti nanovo odkrite slike Wu Tao zia." Videl sem, kako je njegova polt postala skoraj žolta. Dvakrat je pogoltnil slino in potem rekel: „Odkod ii ta vednost?" „Ne morem izdajati svojega obveščevalca," sem odvrnil s samovšečnostjo, ki mi je bila zoprna v svoji nezadržanosti, „vsekakor pa ti je lahko jasno, da je obvestilo pri- šlo iz zanesljivega vira." Zavzdihnil je: „Oh, saj vem. Gotovo sta kaj kvasala ta nepoboljšljiva goljufa Xuan Zang in Yang Quaitong!" Neprijetno me je prizadelo. Zdelo se je, kakor da bi ju bil izdal. Potem pa je moje strastno nagnjenje do resnice zmagalo nad pomisleki in rekel sem: „Mar je njuna odsotnost povezana s tem?" Sun Wenhe je spet zavzdihnil: „Tadva sta nam pošteno zagodla. Potegnila sta celo najboljše poznavalce na Kitajskem. In zdaj slišim, da sta svoje seme zasejala tudi tu." Bil sem tiho. Pozorno sem ga opazoval. Bilo je jasno, da se ne more odločiti. „Bil bi ti hvaležen, če bi mi razjasnil, za kaj gre," sem rekel. „Seveda se ti bom od- dolžil." Dovolil sem si izvleči denarnico. Zdrznil se je in za hip sem že mislil, da se bo obrnil in brez besed odšel po kakega re- darja. Rekel pa je: „Kdaj že sem se odrekel veselju, ki ga prinaša denar." „Potemtakem ga boš znal toliko bolj ceniti," sem rekel in izvlekel tisočak. Učeni Sun Wenhe je vzel bankovec in mi hkrati pomignil, naj mu sledim. Stopil sem za njim skozi tista vrata. Znašla sva se v bledo osvetljenem hodniku, na obeh stra- neh obloženem z vitrinami. Tu je bil depo Topičevih zakladov. Skozi steno neke omare sem, medtem ko sem hitel za Kitajcem, za hip uzrl ikono Madone z dvema kronama, o kateri je zbiralec trdil, da jo je naslikal sam sveti Luka. Neprijetno me je spreletela misel, da je tu pravo skladišče ponaredkov, potem pa sem pospešil ko- rak, tako da sem hodil vštric Kitajca, ki je zdaj, ko se je odločil, brez zadržkov začel pripovedovati Zgodbo o slikah W u Tao zia „Pred nekaj leti /je rekel Kitajec/ smo v obsežnem konservatorskem podjetju začeli zidarsko utrjevati stare budistične špilje v Madongu, kraju, ki leži komaj dvajset ki- lometrov daleč od Xi'ana, mesta, ki je bilo nekoč Shangan, prestolnica Tanga. Tam- kajšnje dragocene freske smo hoteli zavarovati pred potresi. Kot navadna zidarska delavca sta bila pri tem podjetju udeležena tudi nekdanja pekinška kustosa Xuan Zang in Yang Quaitong, ki sta med proletarsko kulturno revolucijo doživela usodo mnogih drugih in ki sta zdaj še čakala na popolno in dokončno rehabilitacijo. Ta- dva sta na steni neke špilje pod plastjo ometa našla psalimpseste in jih razglasila za izredno najdbo: šlo naj bi za deset slikarij mojstra Wu Tao zia. Slikarije so bile res 132 opremljene s simbolom, ki ga je po izročilu uporabljal Wu Tao zi. Tudi drugi stro- kovnjaki so začeli pritrjevati zidarjema, ki sta zdaj seveda postala prva izvedenca za odkrite slike. Te so biie res nenavadne. Na nekaterih je bilo razbrati živalske in cvetlične motive, večinoma pa so jih sestavljale sive packe in lise. Nekateri strokovnjaki so to pripiso- vali tisočletnemu kemizmu. Naša strokovnjaka pa ne: mirne duše sta zatrjevala, da slike predstavljajo prav tisto, kar so. Po njuni teoriji naj bi bilo to do konca uresni- čeno Prvo načelo. Če naj bo slika namreč usklajena z bivanjem vsega živega v nara- vi, tako sta dokazovala, mora biti usklajena z vsakim posameznim živim bitjem po- sebej. Z bitjem paje usklajeno le bitje samo. Odtod navidezna izmikavost v vsebini teh lis in obrisov: izmikajo se poenotenju, zato da bi lahko zaživele skladno z vsa- kim bitjem. Skratka, po njunem so bili to nekakšni 'avtoportreti' vsega živega. In res so opazovalci morali priznati, da vidijo v slikah kaj različne vsebine. Zdelo se je, da smo odkrili nekaj izrednega in enkratnega: slike, ki so se odrekle pretenziji, da bi upodabljale in s tem pačile. V največji tajnosti smo izdelali posnetke. Ni bilo še povsem jasno, kaj storiti z od- kritjem — ni bilo jasno, v kakšnem medsebojnem odnosu je z ideologijo. Eni so do- kazovali, da te slike ideološko niso pravilne, saj bi sicer nastajale podobne slike tudi drugod na Kitajskem. Drugi so jim celo očitali spogledovanje z zahodnim abstrakt- nim slikarstvom. Spet tretji pa so v njih videli umetniški dokaz za primarnost mate- rije, ki da je v teh slikah podlaga za različnost gledalčevih predstav. Kakorkoli že, Xuan Zang in Yang Quaitong sta odpotovala s posnetki slik v Benetke in najbrž bi bile tam tudi predstavljene, tedaj pa je kromatografska analiza izvirnih slikarij pokazala, da gre za ponaredke. Slike niso bile Wu tao ziove. Goljufa sta bila zaslišana in naposled sta priznala, da sta jih naslikala sama. Zato sta bila odposlana nazaj na Kitajsko. Mi pa smo se znašli pred novo dilemo: kaj storiti s temi ponared- ki, ki v nekem smislu niso ponaredki, saj so spremenili samo avtorstvo, niso pa ga izgubili? Razstaviti jih bi pomenilo priznati njihovo vrednost, to pa bi tudi pomenilo, da bi morali goljufa šteti za velika umetnika in ju nemara celo slaviti. V tej zadregi so poslali pome. Kot pooblaščenec ministrstva za kulturo sem se odlo- čil za začasno odredbo, dokler se zadeva ne razjasni. Sam sem bolj podkovan v pra- vu kakor pa v umetnosti, zato z veseljem izkoriščam to priložnost, da za mnenje povprašam še tebe, ki si nedvomen poznavalec in ljubitelj kitajske umetnosti, še po- sebno pa slikarstva." In s temi besedami je Sun Wenhe končal svojo pripoved, odložil skodelico iz belo- modrega porcelana (dinastija Ming, verjetno začetek 16. stoletja) in vstal. (Pripove- doval je bil zlagoma, tako da sva zdaj že sedela v nekakšnem kabinetu in pila čaj.) Vstal sem tudi jaz. „Nikar ne vstajaj," je rekel, „takoj se vrnem. Slike imam namreč pod ključem." Ko je odšel iz sobe pri drugih vratih, kakor pa sva skoznje vstopila, sem vendarle vstal in si začel ogledovati podobe na stenah: bile so lepljenke iz prešane slame, kakršne izdelujejo pod vodstvom terapevtk pacienti raznih socialnih ali mentalnih ustanov. Večji in fmejši okus je v tem prostoru, kjer mi je Sun Wenhe postregel s kitajskim čajem (ki pa je v bistvu ruski čaj), izpričeval pisemski nožiček iz srebra, posut z okruški turmalinov, ki sem ga videl v enem izmed nezaklenjenih predalov. 133 Ampak nisem se mogel posvetiti ogledovanju: po glavi so mi krožile nemirne misli v zvezi s slikami Wu Tao zia. Da, priznam: pričakoval sem jih z nestrpnostjo, kakor ljubico. Že med pogovorom se mi je bilo namreč razodelo, da se mi z njimi ponuja odgovor na prvo in zadnje vprašanje, ki sem mu namenjal toliko let razmišljanja in kontemplacije: vprašanje o primarnosti ideje. Če so namreč te slike slikane brez na- mena, da bi bile upodobljene po ideji ali da bi jo vsaj upodabljale, pa kljub temu upodabljajo nekaj, kar niso one same, potem . . . Misli so mi začele bloditi in postale so neoprijemljive. Najprej moram videti slike, sem pomislil, potem bom pa videl. In domislil sem se Pavlovega obeta o tem, kako bomo gledali „iz obličja v obličje"... Ko se je Sun vrnil, sem že spet sedel. Položil je na klubsko mizico mapo iz trde le- penke. Z drhtečimi prsti sem jo odprl. Notri je bilo deset pravokotnih kosov gladke lepenke. Neučakano sem jih razgrnil po mizi in potem osuplo vzdignil pogled proti Sunu, ampak ta ni hotel pogledati k meni. Spet sem se ozrl k „slikam". Spet se mi je najprej zazdelo, da ne vidim drugega kot oblike, packe na beli podlagi, potem sem spet razločil vse tiste brezimne podrobno- sti, skrite telesne dele, kopita, rogove, tipalke, okle, spolovila, neizgovorljive kombi- nacije med njimi. Spet sem se ozrl. V kotu je stala omara z rebrasto navojnico, potegnjeno prek pre- dalčkov s spisi. Podoba na steni zraven je prikazovala jezero, breze, gosi v letu. Na naslednji sliki se je otožna opica oklepala palme. Naprej je stala pisalna miza. Na njej je bil tdefon na tipke. V drugem kotu je bila električna pečica. Pred mano je stal Sun. Obračal mi je hrbet. Ta hrbet je bil oblečen v modro. Slike so me zdaj že pričakale polne pomenov in namigov. Bile so nesramne, po- smehljive, ošabne slike, ki so se zavedale svoje moči. Iz oči jim je gledala tesnoba. Bila je moja tesnoba. „Kaj pomenijo?" sem zašepetal. Učenci Sun Wenhe še vedno ni hotel pogledati. „Ne vem, kaj vidi moj učeni znanec Yanguo," je rekel, „in tega tudi nočem slišti. Povej mi samo, ali se ti še vedno zdi, da bi slike morale biti na razstavi?" Bil sem tiho. Končno sem rekel: „Želel bi si v miru ogledati te falsifikate. Bil bi še en tisočak prevelika žalitev za tvoje razumevanje?" In tako mi je dovolil, da sem si še kakih deset minut ogledoval slike. Naj jih vse opišem s približnimi besedami, ki so samo približek tistega, kar naj bi pomenile). Čeprav je šlo za reprodukcije, se je lepo videlo, da gre za tehniko sten- skega slikanja wang hui. Ampak medtem ko slikarije te vrste prikazujejo kraji- ne ali tihožitne prizore, je bila tu barvna materija urejena (ali pa bi moral reči „une- rejena"?) po načelu naključnosti: bile so samo lise, samo packe. Ničesar niso hotele predstavljati, drži. Ampak po desetih minutah sem vstal od mize popolnoma spraz- njen. Bilo je, kakor da bi vse tisto, kar sem videl v teh neorganiziranih, kaotičnih obrisih, ki so se ven in ven spreminjali pred mojimi oči, selilo vanje iz mene, tako prazen sem bil naposled. Ko sem vstal, sem se moral z rokami nasloniti na steno. Zaprl sem oči in stresel z glavo. Z žalostjo, z začudenjem in s ponižanjem sem si moral priznati: načelo Wu Tao zia, s katerim sta se moj nekdanji in malopridni dopisni prijatelj Xuan Zang in pa njega vredni Yang Quaitong skušala spet povzpeti v kulturo, ni bilo nič bolj izvir- 134 no od načela, ki se ga drži kaka kofetarica, ko gleda v kavno usedlino. V resnici je bilo prastaro. Bilo je načelo žrecev in vedeževalcev, načelo, skrito v ptičjem letu, pe- čenih kosteh ali sesušenih iztrebkih. Tisočletja se je človeštvo ravnalo po njem, ker je v tako naključno organizirani sno- vi vedno znova videlo nekaj in ker seje zdelo, da ta nekaj izvira iz niča. Videli so svoj obraz, ampak mislili so, da zrejo v božjega. In jaz sem moral priti sem, v te malikovalske prostore Topićevega muzeja, da sem odkril to resnico! Ko sem Sun Wenheju vračal mapo, v katero sem poprej skrbno zložil vseh deset kartonov, sem se preziral. Seveda so bile te slike ponaredek, čeprav ne takšen, kakr- šnega je imel v mislih Kitajec. Nisem premogel besed, s katerimi bi mu povedal resnico. Kar stala sva in se nekaj sekund molče gledala. Se vedno molče sem iz žepa izvlekel skodelico s krožnikom in mu jo potisnil v prosto dlan. Tudi tega nisem več potreboval. Brez začudenja je rekel: „Mogoče je svet nepošten zato, da bi bili mi pošteni." Prisilil sem se k nasmešku in poskusil pojasniti, da me ni vodila poštenost: „Nisem hotel odnesti snovi, ampak idejo, vrednost, ki jo ta snov predstavlja. Potemtakem sta krožniček in skodelica ponaredek, saj hočeta biti vrednost in ne ona sama. Kaj naj torej počnem z njima?" Modro je prikimal: „Tvoje besede so sicer mogoče lažnive, krožniček in skode- lica pa sta nedvomno taiwanski ponaredek. Menda me nimaš za tako norega? Strastnega ljubitelja kitajske umetnosti pač ne bom pustil samega z izvirniki." In odnesel je skodelico in krožniček v kredenco, k drugim kosom čajnega servisa. Zdaj sem ostal brez besed: res bi bila vsaka nadaljnja beseda ponarejena in posilje- na. Priklonil sem se in zmomljal: „Želim ti, da bi še dolgo jedel riž." In še preden mi je lahko vrnil pozdrav, sem se obrnil in odkorakal ven. Molče sva se vrnila po samotnih hodnikih Topićevega depoja k vratom z rdečo luč- ko. Predmeti, mimo katerih sva hodila, so bili videti naključni in nepotrebni. Pri vratih se mi je Sun še zadnjič priklonil. Lahko se je priklanjal: v žepu je imel dva tisoč mojih dinarjev, pristnih vsaj v tistem smislu, ki upokojenega profesorja najbolj pri- zadeva. V razstavnih prostorih se nisem zadrževal: bili so samo predmeti, samo predmeti. Zunaj se je že mračilo. Dan je bil kot vsi pred njim deževen, ovešen z nizkimi obla- ki. Rahlo je pršilo in to me je za hip celo osvežilo, da sem pospešil korak. Pri prvem križišču sem se moral ustaviti in ozreti, da bi se orientiral, in takrat sem se opotekel pod navalom resničnosti: vsi ti predmeti, te temne gmote hiš, posajene pod še tem- nejšim nebom, in te kovinske škatle na kolesih, ki so brnele mimo, pa dvonoga bitja v hlačah in krilih... vse to je bilo prav tako ponarejeno. Da, ponarejeno, samo navi- dezno urejen posnetek nekakšne ideje... In slutil sem kopita, rogove, repe, kako čakajo na priložnost, da se organizirajo iz mračnih obrisov tujega mesta, in slutil sem oči, ki so se prižigale z električnimi stika- li, in ni mi bilo všeč. Medtem ko sem kot v sanjah pritaval na avtobusno postajo, poiskal med avtobusi „pravega" in se usedel nanj, sem skušal najti kako oporo v veliki zakladnici člove- ških idej, iz katere sem si vse žive dni bogatil „duha". V spomin sem si priklical zgodbo Božji napis znamenitega argentinskega erudita in ljubitelja labirintov Jor- 135 gea Luisa Borgesa, v kateri azteški (ali inkovski, pozabil sem že) junak najde v jagu- arjevih lisah sporočilo, ki so ga meni Wu Tao ziove lise odvzele: prebere božji napis in postane vsemogočen. V mislih sem si obnavljal lise: videl sem živalsko lobanjo, ki me je gledala v četverih očesnih duplin, videl sem netopirja z rogovi, videl grb z ro- žnatima podganama. Potem sem spet pobrskal po spominu in se domislil Bertranda Russella, ki v svoji Analizi duha (London 1921) obravnava hipotezo, da je svet ustvarjen .šele nekaj tre- nutkov poprej, človeštvo pa se „spominja" lažne preteklosti. Russell — osel! Ampak celo ta podmena je skrivala v .sebi prvo domeno: da smo toliko bolj resnič- ni, kolikor manj smo samo snov. Dotaknil sem se mrzle šipe. Zunaj je bila zdaj že črna noč. Snov ali ponaredek? Takrat sem tudi že vedel, da bo najtežje vse to zadržati zase, da pa mi ne bo preosta- lo nič drugega: s pisanjem bi ponaredke le Se pomnožil. In nenadoma sem se zavedel, da se vse bolj lovim v njihovo mrežo. Peljali smo se mimo noči. Z žarometi daleč spredaj smo jo rezali in za nami se je spet stekala v bra- zdo teme. Bil je trenutek, ko bi bilo treba zatisniti oči: meni pa je spet segla v misli prispodoba! Domislil sem se Tripitake in njegovega potovanja na Zahod. Kaj v bistvu ne ponav- ljam njegove zgodbe? Popotovanje, preizkušnje, demoni v prepadnih soteskah, pri- vidi, duhovi — Otresal sem se te vabljive primerjave, stresal sem z glavo, tako silovito, da sem v svojo grozo zaslišal šklepet svojega (resda umetnega) zobovja, a vse je bilo zaman; vse bolj sem drsel v tuje življenje... Bil sem torej tam, na zahodu... čeprav stoji Za- greb v resnici vzhodno od Ljubljane, ampak samo če se človek odpelje vanj po bližji poti... lahko pa bi šel naokrog., naokrog... in potemtakem se zdaj že vračam... moj sveti spis pa je ta zgodba... Sam Buda ve, alije dopolnjeno magično število, ali sem preživel vse nevarnosti, ali pa me čaka ob vrnitvi še kaka preizkušnja... In ko sem se že skoraj pogreznil v blodnjo (ali pa je bil le dremež?), me je na srečo vrglo naprej, kar odletel sem, tako da sem z zapestjem levice, s katero sem si samo- gibno poskusil zavarovati obraz, udaril po plastični obrobi naslonila pred seboj. Hkrati sem zaslišal cviljenje. Bile so zavore. In hip zatem sem zaslišal top, pa vendar glasen udarec lam spredaj. Avtobus je poskočil, se potem ujel na kolesa in po nekaj zelo dolgih trenutkih nehal vijugali po cesti. Ustavili smo se, sunkovito, tako da me je zdaj vrglo nazaj. Ljudje so vpili, nisem razločil besed. Kar sedel sem, brez moči, da bi se vzdignil, medtem ko so se drugi prerivali po prehodu in pred obojimi vra- ti. Potnikov je bilo sicer zelo malo, mogoče petnajst ali dvajset. Slišal sem otroški jok. Slišal sem celo smeh. Pogledal sem skoz okno. Videl sem samo svoj sivolasi obraz, ki je delno prekrival temo onstran šipe. Ampak tema je vdirala skozenj. Obrnil sem pogled in vstal. Opazil sem, da je moja levica mlahava, brez moči. Ven- dar me ni bolela. Previdno sem sestopil iz praznega avtobusa. Zunaj je pihal precej mrzel veter. V zraku je bila vlaga. Avtobus je bil obstal nekoli- ko postrani, tako da je s sprednjim koncem silil proti središčni črti na cesti. Stopil sem po mokrih, travnatih in neravnih tleh, kamor se je vkopal z zadnjima koleso- ma, in tipaje šel okrog zadnjega kunca, izza katerega so se razlegali razburjeni gla- sovi. 136 Iz njih sem počasi razbral: nekoga smo povozili. S svojimi starimi, nezanesljivimi, presuhimi očmi sem gledal skozi veter in temo: tam sem videl snop svetlobe, ki je pometal po bleščeči ploskvi asfalta. Za hip sem v tej luči zagledal sprevodnikovo čepečo silhueto. Sestavljal je varnostni trikotnik. Po- tem je snop začel spet plesati in se nazadnje ustavil na svetlejši gmoti, ki je ležala ka- kih deset metrov naprej od trikotnika, globlje v temi na levi strani cestišča. Nehote sem se z drugimi potniki začel bližati. Se preden sem prišel do tja, sem iz govorjenja tistih, ki so me prehiteli, zvedel, da smo povozili košuto. Bila je negibna, mrtva. Nisem se preveč približal. Dva potnika sta se ponudila kot pro- stovoljca: šoferju in sprevodniku sta jo pomagala zvleči do avtobusa. Delali so hi- tro, ves čas v napetosti zaradi misli, da se utegne pripeljati kako vozilo. Ampak nih- če se ni pripeljal. Ko so košuto vlekli mimo mene, sem zaman naprezal oči, da bi zagledal kri. Le ra- hel vonj po divji živali sem zavohal, ki pa ga je sproti odnašal veter. Košutini parklji so bili pološčeni, kot namočeni v nikelj. Pri avtobusu so jo odložili na tla. Sprevodnik je našo prtljago preselil v sosednji prtljažnik. V spraznjeni oddelek so potem spravili košuto. In tako se je potem peljala z nami, pod nami, vso dolgo pot do Ljubljane. Odganjal sem se od misli nanjo in se spet vračal k njej. Bila je trden, neodstranljiv predmet. Vrtel sem se okrog njene negibne gmote tam spodaj, tako negibne, da se mi je zdelo, kakor da se premika, kakor da ji koža drgeta, kakor da srce v njej utripa. In v obu- pu sem se spet zatekel k nečemu, kar je že bilo zapisano: bila je pesem Edwina Mui- rá, ki se je poprej nisem domislil že dolga leta. Kakor v kaki turobni Poejevi zgodbi sem, medtem ko smo se vozili skozi noč, mrmral predse: „ There is a road that turning always Cuts off the country of Again. Archers stand there on every side And as it runs Time's deer is slain And lies where it has lain. '"V prostem prevodu: „Je cesta, ki ves čas zavija stran od dežele Spet. Ob njej lokosirelci stojijo in \ diru podro jelena l.ct, da obleži, kjer je zadet." Jalovo se mi zdi napenjati poapneli spomin, da bi zanesljivo vedel, ali sem govoril v somrak zagovor prav tega jelena ali katerega drugega njegovega prikazovanja: mogoče so bili to v re- snici verzi iz pesmi La cierva blanca, v kateri pravi Borges: „V kotičku neskončne prihodnosti te spet /nemara srečam, bela košuta mojih sanj./ Sam sem bežen sen, ki bo čez kak dan izginil / tako kot sen o trati in belini." Mar se ni isti jelen prikazal tudi Hamletu med predstavo Mi- šnice; jelen, ki „naj ranjen ječi, na varnem pa skaklja", ker se „tako svet proč pelja"? Tam v avtobusu je bil jelen v vseh svojih oblikah zgolj posnetek Wu Tao ziovih psalimpsestov, o ka- terih se je izkazalo, da jih sploh ni. Z jelenčki je bil izvezen prt, ki je pokrival truplo. 137 v Ljubljano smo prispeli z majhno zamudo, vendar brez nadaljnjih zapletov. Na- slednje jutro, ko sem bil že prepričan, da je doživetje dopolnjeno, me je začelo za- pestje hudo boleti, pa tudi oteklo je. V ambulanti so mi ga dali v mavčni povoj. Čez dva tedna so mi ga sneli in zdaj je roka spet kakor nova. Na videz živim kot poprej: zjutraj si nadrobim v belo kavo dve žemljici. Potem se spravim v svojo knjižnico oziroma v tisto, kar je ostalo od nje po požaru, in pri- pravljam gradivo za knjigo, ki je ne bom nikoli napisal: imenovala bi se lahko Knji- ga ponaredkov. Potem pa se spomnim naivnosti, ki so se mi zapisale v Mislifikci- jah. Spomnim se dejstva, da začno legende bohotati šele tedaj, ko ni nobenega opravičila več, se pravi, šele ko nas izda resničnost. Spomnim se košute in lokostrel- cev. Potem malo vstanem in polistam po albumih z metulji ali s fotografijami iz davnine. Ali z znamkami. Ali pa odprem šatulje s hrošči. Že davno so mrtvi. Včasih si pod lupo pogledam kako sumljivo znamko, ampak oči mi nagajajo in niti zobcev ne morem več prešteti. Tudi moški, ki me gleda s skoraj vseh fotografij, v hribih, v čolnu, z metuljnico v roki, v beli tropski čeladi, mi je sumljiv. Nobene podobnosti ne vidim med njim in sabo. Oči me zabolijo od naprezanja. Tudi pošte ne berem več. Oči me bolijo. Roka me boli. Schreibkrampf. Toliko bolj, ker pišem brez pravega upanja: vem, da se bo to poročilo, če po naključju pride komu v roke, zdelo v naj- boljšem primeru blodnja deliričnega starca, v najslabšem pa zavesten in maliciozen falsifikat. Pa vendar, slepim se, da bo tole poglavje nove knjige. Slepim se, da mo- ramo biti ma,ščevani, da moramo dobiti zadoščenje: jaz, Xuan Zang, Wu Tao zi. To- pic, košuta, tisti s fotografij. Slepim se, da je pisanje krepost, ki samo sebe poplača. 138 Jure Detela Pod strašnimi očmi pontonskih mostov (4. nadaljevanje in konec) Med preiskavo, ki je bila narejena zaradi moje komemoracije za nemškimi anarhi- sti, so mi miličniki rekli, da ne smem zapuščati Ljubljane. In kot nalašč sem v na- slednjih letih imel skoraj pri vsakem izletu iz Ljubljane težave z miličniki krajev, ka- mor sem potoval; vendar bi bilo morda nekoliko paranoično, če bi te težave videl kot posledico miličniške prepovedi. Teh dogodivščin večidel ne bom opisoval, ker problematiki tega spisa ne dodajajo ničesar bistveno novega. Priznati moram tudi, da so me enkrat miličniki odvedli v avtobus, ki je peljal v Ljubljano, bolj iz krščan- skega usmiljenja kakor zaradi kakih nedemokratičnih naklepov, saj so se najbrže bali za moje življenje. Eno od tovrstnih konfrontacij pa bom vendar na kratko opi- sal: doživel sem jo v začetku marca 1981 v Izoli, natančno sedem let po tisti kon- frontaciji z izolsko policijo, ki sem jo opisal na začetku tega teksta. Občutek imam, da meje marca 1981 neka nezavedna želja pripeljala v novo konfrontacijo z izolsko policijo. Ker sem se nekoč tako slabo izkazal pri srečanju z izolskimi miličniki, sem si najbrže za sedemletnico tistega srečanja hotel pripraviti še eno srečanje, pri kate- rem bi se bolje odrezal. V predpomladi leta 1981 me je pogosto spremljal maničen strah pred tem, da bi kdaj nehote tako splašil kakega novorojenega ptiča, da bi padel iz gnezda in se ubil ali kako drugače umrl. Ce sem ponoči slišal s kakega bližnjega drevesa ščebetanje, ki mu je sledil kakršenkoli šum, ki gaje bilo mogoče razložiti kot padec ptiča iz gne- zda — seveda je ponoči zelo veliko najraznovrstnejših šumov, ki jih je mogoče tako razložiti — je treščila vame boleča misel, da sem s svojo prisotnostjo povzročil .smrt ptiča. Nekega večera v marcu 1981, ko je bilo že popolnoma temno, sem odhajal z vrta neke primorske hiše in pri tem naenkrat zaslišal vznemirjeno, preplašeno ščebe- tanje. Odšel sem v bližnji bife in se tam med pitjem čaja odločil, da ,se to noč ne bom vračal na tisti vrt in v tisto hišo, da ne bi še enkrat splašil ptičev in da ne bi pla.šenje ptičev povzročilo kakih destruktivnih posledic. Ker v tistem kraju nisem mogel pre- spati nikjer razen v hiši, od katere sem pravkar odšel, sem se odpeljal z lokalcem v Koper, da prespim pri nekem tamkajšnjem prijatelju, čigar ime zamolčim. Prijate- lja ni bilo doma; ulice v Kopru so bile nenavadno prazne, tako da nisem srečal nobe- nega znanca. Zato sem se odločil, da se vrnem v hišo, ki sem jo pred tem zapustil, pa četudi pri tem tvegam, da še enkrat splašim ptiče. Spet sem sedel v lokalca. Med vožnjo nisem hotel gledati skoz okno in zaprl sem oči. Moja podzavest namreč marsikatero nejasno zaznavo bliskovito razloži kot sporočilo o destrukciji ali nesre- či; te interpretacije oblikujejo spomin na zaznave in velikokrat me obsedejo s tako zaskrbljenostjo, da se vračam na kraje zaznav in preverjam resničnost svojih inter- pretacij; skoraj v vseh primerih se interpretacije izkažejo za zmotne. Slutil sem, da 139 zaradi naglega premikanja avtobusa ne bom mogel dovolj hitro racionalizirati vizu- alnih zaznav, tako da bi pri gledanju marsikatero bežno zaznavo katastrofično in- terpretiral, ne da bi zmogel svojo interpretacijo preveriti, zaradi česar bi izstopil iz avtobusa in odšel na kraj nevrotično interpretirane zaznave, da bi jo lahko preveril. A kmalu zatem, ko je lokalec zapustil glavno izolsko postajo, sem vendarle pogledal skoz okno in videl neko temno liso, ki se je premaknila čez zunanje stopnišče eno- nadstropne mediteranske hiše, ki je stala kakih dvajset metrov od ceste. Ta premik temne lise sem nekaj hipov kasneje interpretiral kot človeka, ki je treščil čez stopni- ce; zato sem na prvi postaji izstopil in odhitel do stopnic, da preverim zaznavo. Stopnišče je bilo prazno, pač pa sem videl nekaj metrov od stopnišča moder policij- ski folksvagen. Ker je bilo prepozno, da bi nadaljeval'pot z lokalcem, sem odšel v izolski hotel, da tam prespim. V hotelu me je obsedla misel, da zaradi strahu pred policijskim folksvagnom nisem pregledal stopnišča tako natančno, kot bi ga moral. Zato sem odšel iz hotela — bilo je že blizu polnoči, noč je bila zelo temna, mesto je bilo prazno — in se znova napotil proti stopnišču. Ko sem šel mimo glavne izolske avtobusne postaje, me je ustavil miličnik — mogoče sta bila dva miličnika, ne spo- minjam se natančno — in me legitimiral. Pregledal mi je žepe in pri tem postal po- zoren na ključe tiste hiše, ki sem jo zapustil v začetku večera. Vprašal me je, odkod je ta šop ključev. Odgovoril sem, da je to moja privatna stvar. Miličnik je rekel: Če trdiš, da je to tvoja privatna stvar, potem pa pojdi z mano. Odvedel me je na poli- cijsko postajo, ki ni bila več v isti hiši kot leta 1974, temveč ravno v hiši, katere stop- nišče sem želel ponovno pregledati. Znova sem se prepričal, da je bilo stopnišče pra- zno in da na njem ni bilo nobenega poškodovanega človeka. V notranjščini policij- ske zgradbe, ki je bila presenetljivo podobna notranjščini postaje iz leta 1974, mi je miličnik vzel iz žepov vse stvari, ki so bile v njih, in jih pregledal: šestdeset tisočakov (starih, leta 1981), osebna izkaznica, nekaj popisanih listov papirja, suhotintnik, hotelska karta in že omenjeni šop ključev. Z zanimanjem je prebral, kar je bilo na- pisano na listih: spominjam se nekega grozotno slabega, neizdelanega zasnutka za popolnoma ponesrečeno pesem, in prepisov treh pesmi Salvatora Quasimoda v originalu. Še enkrat me je vpra.šal, odkod imam šop ključev; vprašal me je tudi, od- kod imam šestdeset tisočakov; odgovoril sem, da se ne čutim dolžan odgovarjati na takšna vprašanja, in z maksimalno prijaznostjo, ki sem je bil zmožen, sem mu ra- zložil, zakaj ne bom odgovoril. Miličnik je potem z zanimanjem prebral moje roko- pise in rekel: Videti je, da si v resnici književnik. Samo malo počakaj, klicali bomo v Ljubljano, da tam preverijo podatke. Mislim, da je rekel tudi: Potem boš lahko od- šel. Vendar nisem siguren, da mi je rekel ta stavek. Takrat sta bila v akciji dva milič- nika. V Ljubljano sta poslala sporočilo o mojem primeru in kake pol ure kasneje sta mi rekla: Zvedeli smo, da se nam lažeš. Iz Ljubljane so nam odgovorili, da sploh ni- si književnik, temveč postopač, delomrznež in politično sumljiv človek. Sporočili so nam, da si že pred tremi meseci izginil, tako da te ni bilo mogoče nikjer videti. Zdaj pa nam takoj povej, kje si bil v teh treh mesecih in kaj si počel. Povej nam, odkod imaš tiste ključe in denar. Spet sem rekel, da ne bom odgovoril, in potem sta milič- nika začela zmerjati, groziti in pretepati. Takrat sem z gotovostjo spoznal, da grož- nje in zmerjanje povzročajo mnogo močnejši psihični pritisk kot udarci; pripomniti pa moram, da udarci, ki sem jih dobil tisto noč, niso bili tiste vrste, ki povzročajo posebne bolečine; mislim, da so bili centrirani predvsem s pestjo v lica. Nekoliko 140 sem pri udarciii tudi užival: hiša, ki so jo odklepali ključi, za katere sta se miličnika zanimala, je bila prazna, ko sem jo zapustil v začetku tistega večera; toda pustil sem jo odklenjeno, in mislil sem na možnost, da sta takrat že bila v njej dva prijatelja, s katerima sem se domenil, da me bosta obiskala; misel, da miličniki ne bojo od mene zvedeli niti za hišo niti zanju, me je polnila z zanosom. En miličnik je bil posebej grob in me obdolževal neke tatvine, drugi se je delal prijaznega in trdil, da nisem tat, temveč da gre pri meni za nekaj drugega; pozneje sta miličnika zamenjala svoji vlogi, vsaj kar se tiče grobosti in prijaznosti. Pripomnim naj še, da se teh dveh milič- nikov nisem spomnil z zaslišanja, od katerega je takrat minilo sedem let. Potem sta me miličnika nehala pretepati in rekla sta mi, da moram pač razumeti, če sta se ra- zjezila in me kdaj pa kdaj treščila; vendar pa naj čimprej povem, odkod imam klju- če in denar, kajti v najkrajšem času bo prišel njun kolega, ki je veliko bolj grob od njiju, tako da ni izključena možnost, da me bo pretepel do smrti, če pravočasno ne odgovorim na njuna vprašanja. Pa še precej drugih grobosti je bilo izrečenih med tem zaslišanjem, vendar sem jih večidel pozabil. Natančno se spominjam le dveh ali treh; eno bom omenil. Ko sem miličnika vprašal, zakaj me pravzaprav ne ubije, če ima o meni tako slabo mnenje, je odgovoril: Zate je škoda metka, saj stane tri jurje. — Miličniki so posebej pazljivo prebrali prepise pesmi Salvatora Quasimoda in me spraševali, kaj ti teksti pomenijo, kje sem jih prepisal in zakaj jih nosim s seboj; hudo jih je dražilo, da jim nisem hotel odgovoriti. Zelo pozno ponoči je res prišel človek, za katerega sta me miličnika opozorila, da je nevaren pretepač. Bil je oble- čen v civilno obleko, pa tudi glede na njegov siceršnji videz nisem imel vtisa, da je profesionalen miličnik. Če me ne vara spomin na vonj, ki se je širil iz njegovih ust, je bil nekoliko vinski. Ko me je začel zmerjati in pretepali, sem pomislil, da so ga miličniki najbrže iztrgali iz socialnega okolja, ki jim je antipatično, in ga z grobos- tjo prisilili v opravljanje miličniških poslov. Pri zmerjanju meje prešinila misel: ta- ko, kot me zdaj on zmerja, so miličniki nekoč zmerjali njega, in zaradi tega zmerja- nja se še zmeraj čuti ponižan, zato z užitkom kompenzira ta občutek ponižanosti ta- ko, da zmerja mene, in pri tem histerično posnema miličnike, ki so zmerjali njega. Takrat sem zaslutil, da tudi profesionalni miličniki verjetno niso na boljšem: ko zmerjajo in ponižujejo tiste, ki jim padejo v roke, verjetno posnemajo ljudi, od ka- terih so bili v učnem procesu zmerjani in poniževani. Zaradi te slutnje je bilo čustvo, ki sem ga občutil do miličnikov, veliko bližje obžalovanju kot jezi. Kar se tiče pretepanja, je bil civil res nekoliko bolj grob in močnejši od listih dveh uniformiranih miličnikov, ki sta me obdelovala pred njim, vendar paje bila trditev miličnikov o nevarnosti, da me bo ubil s pretepanjem, močno pretirana. Tudi civil ni zvedel od mene ničesar; pravzaprav nisem tisto noč govoril ničesar razen o vpra- šanju, ali so miličniki upravičeni do postopkov, ki so jih uporabljali; z enim od mi- ličnikov sem se zapletel v precej dolgo diskusijo glede tega problema. Ko me je civil nehal obdelovati, mi je eden od miličnikov ukazal, naj stojim pri miru, ne da bi se premikal in naslanjal na steno, in naj ga gledam v oči. Pri tem je usmeril vame hip- notizerski pogled in me kakih desetkrat zaporedoma vprašal z omamno uspavajo- čim glasom: Povej, odkod imaš ključe. Ta metoda ni pri meni dosegla posebnega učinka; a ker sem se ob koncu svoje pubertete, nekako od osemnajstega do dvajse- tega leta, nekoliko ukvarjal s hipnozo in podobnimi neumnostmi, sem opazil, da miličnik ni bil brez hipnotizerskega znanja. 141 Kmalu po prihodu civilnega zasliševalca so miličniki videli, da je spraševanje popol- noma brezuspešno, in odvedli so me v kletno celico. Še preje pa so me odvedli do strani.šča, a nisem hotel scati, ker so pustili straniščna vrata odprta in mi niso pustili, da bi jih zaprl. Ko so videli, da nočem scati, so mi rekli: Pazi, da se ne boš uscal v kleti, sicer boš moral polizati za seboj. V kleti mi je miličnik ukazal, naj se slečem; rekel mi je, da je radoveden, če česa ne skrivam pod štirimi puloverji, ki sem jih no- sil zaradi zmrzljivosti; morda pa je hotel prizadeti mojo sramežljivost, ki jo je opa- zil pred sekretom. Ko je zahteval, naj slečem tudi vrhnje hlače, sem se uprl, vendar sem se nazadnje uklonil njegovi zahtevi. Da bi slekel tudi gate, k temu me ni silil; mislim, da jih v nobenem primeru ne bi slekel. Potem sem se oblekel in miličnik me je zaprl v kletno celico, ki je bila presenetljivo podobna tisti kletni celici, v kateri sem bil zaprt natančno sedem let pred to nočjo: čez okno, ki je bilo komaj kakega pol metra nad podom, je bila vgrajena enaka be- tonska plošča s petcentimetrskimi okroglimi luknjami; enaka žičnata mreža pod žarnico, pritrjena na strop; enak nizek lesen pograd, ki je docela pokrival polovico celice. Sicer pa nisem imel veliko časa za ogledovanje, kajti luč je takoj ugasnila. Zaspati nisem mogel, ker me je tiščalo scat, pa vendar ne toliko, da bi mi bilo zares neprijetno; moram reči, da sem bil kar dobre volje, ker sem se pri konfrontaciji s policijo boljše odrezal kot sedem let pred to nočjo. Ko sem prebil v celici kako uro, se je prižgala luč (v celicah na Povšetovi in v Izoli je mogoče luč prižigati in ugašati od zunaj); nato sem zaslišal odklepanje vrat, prikazal se je miličnik in me vprašal nekaj, česar se ne spominjam. Odgovoril sem, da bi rad seal; miličnik meje odvedel po stopnišču navzgor, do sekreta; tokrat mi je dovolil, da sem seal za zaprtimi vrati. Potem me je miličnik spet odvedel v kletno celico in zaklenil vrata za menoj; dobil sem vtis, da je nekoliko utrujen. Naslednje jutro so me miličniki odvedli v vežo, kjer so me v minuli noči zasliševali. Za hip sem uzrl nekega miličnika, ki sem se ga spomnil z zaslišanja izpred sedmih let. Rekel mi je: No, Jurček, kako je kaj? Pri tem me je skorajda zvilo od gnusa nad familiarnostjo; grobost minule noči se mi je zazdela znosnejša. Kake pol ure sem se- del v veži, potem je prišel preiskovalni sodnik in me odvedel v sobo poleg veže. Spo- četka je bil prijazen, zastavljal mi je enaka vprašanja kot miličniki, a ker nisem ho- tel odgovarjati, je postajal vse bolj grob. Rekel mi je: To, da nočeš povedati, odkod imaš šestdeset tisočakov, pomeni, da se greš po Primorskem homoseksualno prosti- tucijo. Zakaj prikrivaš, kje si bil zadnje čase in odkod imaš ključe, če ne zato, ker se buzeriraš. — Doljil sem vtis, da so ga miličniki informirali o moji sramežljivosti iz- pred sekreta, in da mi je zato hotel zadati udarec, ki bi ga občutil kot čimvečjo žali- tev. To je stara in preizkušena metoda: na primer vojaški psihiatri, ki imajo pogosto za paciente ljudi, ki v vojski preizkušajo svoj pogum, običajno očitajo pacientom, da so strahopetci, saj vejo, da je očitek o strahopetnosti zanje huda žalitev. Seveda se nisem pustil sprovocirati in nisem odgovoril na njegova vprašanja. Zasliševanje ni dolgo trajalo; kmalu je neki miličnik stopil v sobo in preiskovalec mu je rekel: Ni- česar noče povedati. Nekaj minut kasneje so mi miličniki vrnili bralcu že znane predmete, ki so mi jih ponoči pobrali iz žepa, in mi ukazali, naj se takoj odpeljem v Ljubljano. Odgovoril sem, da se pri tem ukazu odpira problematika svobode giba- nja, in odšel. Takrat je bila ura devet dopoldne; na policijski postaji sem preživel devet ur. 142 Po tem dogodku so me miličniki pustili eno leto in štiri mesece popolnoma pri miru. Začel sem misliti, da je miličnikom vendar že postalo jasno, da od mene ne morejo pričakovati ničesar, kar bi jim kakorkoli koristilo pri njihovih preiskavah. V tem ča- su — nekako na začetku leta 1982 — sem po pošti dobil vabilo, naj grem iskal na Mačkovo potni list. (Potni list sem deponiral pred odhodom v vojsko, poleti 1977, in zdi se mi, da so mi miličniki nekaj mesecev kasneje, po komemoraciji za ubitimi člani Frakcije rdeče armade, vzeli potrdilo, s katerim bi lahko dvignil potni list; ven- dar nisem gotov, ali so mi ga vzeli ali ne). Ko sem dobil vabilo, naj grem iskat polni list, sem se vprašal: ali me bojo miličniki zdaj pustili pri miru, ali paje lo le trik, da me bojo obtožili, da v tujini počenjam kaj protijugoslovanskega, in da bojo še bolj pritiskali vame? Seveda ne bi v nobenem primeru policiji dobavljal podatkov o lju- deh in razmerah v tujih deželah. Mislim, da Jugoslovana, ki dobavlja takšne podat- ke, ne morem nič bolj opravičiti kol na primer Američana, ki po tujih deželah slika za podatki za CIA. Zaradi nekaterih travmatičnih preokupacij, ki jih tu ne bom opisoval, sem bil do va- bila, naj dvignem potni list, precej indiferenten, tako da potnega lista nisem dvignil. Julija 1982 paje pozvonil miličnik in rekel, naj grem z njim. Odgovoril sem mu, da ne grem. Potem mi je miličnik rekel, naj mu povem, kaj sem počel v Londonu. Leto ali dve pred tem obiskom sem marsikomu govoril, da bom dvignil potni list in odpotoval za kak mesec v London. Vendar nisem po maju 1975 nikoli prestopil ju- goslovanske meje. (London me je vlekel k sebi, in še zmeraj me vleče, kot bivši cen- ter imaginistične poezije, kot center novejše sublimne glasbe in kot kraj, kjer so raz- stavljene Turnerjeve slike, pa še marsikatera stara slikarska mojstrovina. Tudi an- gleška gotska arhitektura po mojem mišljenju nikakor ne zaostaja za francosko. Se- verno od Londona so kraji, ki so usodno povezani z zgodnjo angleško romantično poezijo). V tistem hipu je udarila vame misel, mogoče krivična do policije: potni list so mi po- nudili, ker me hočejo siliti v mednarodno špijonažo. Ta misel me je močno užalila, zato sem sedel na parket predsobe in zaprl oči. Tako sem molče sedel nekaj minut, medlem je miličnik stal pri odprtih vratih stanovanja in me nagovarjal h komunika- ciji. Rahlo sem upal, da bo miličnik odšel, tako kot so miličniki odšli septembra 1980 in oktobra 1980, ko so videli, da ne nameravam odgovarjati na njihova vpraša- nja. Potem je miličnik z vokiiokijem poklical druge miličnike, in to upanje se mi je razblinilo. Pomislil sem, da mi bojo podtaknili kako protijugoslovansko dejavnost, ki je ne bom mogel demantirati, saj sem bil trdno in definitivno odločen, da ne bom dajal miličnikom nobenih informacij. Niti informàcije, daje takrat minilo že sedem let, odkar sem bil zadnjikrat v tujini, in da sploh nisem šel iskat potnega lista. Pomi- slil sem, da bojo zato policijski postopki verjetno še ostrejši od tistih, ki sem jih že izkusil. Pripomniti moram, da sem bil takrat tudi sicer v hudi depresiji; pomislil sem, da bom v primeru fizičnega mučenja verjetno prežal na priložnost za samo- mor, ker se mi zaradi splošnega depresivnega razpoloženja ne bo zdelo vredno, da bi prenašal muke. Pomislil sem tudi, da se je stvar pravzaprav že začela in da je že prišel čas iskanja priložnosti za samomor. Zato sem vstal in rekel miličniku: „Poče- sat se grem." Ali: „Umit se grem", ne spominjam se natančno. Odšel sem v kopalni- co, vzel žiletko in jo zarezal v levo roko na notranji strani zapestja. Pozneje sem po običaju „kranjskega humorja", za katerega trdijo moji prijatelji z vzhoda Jugosla- 143 vije, da je slovensi^a specifičnost, večiirat pripovedoval o tem dejanju v šaljivem to- nu. Takrat pa se nisem šalil. Vendar pa sem bil še ob koncu istega dneva, ko sem v diagnozi prebral besedi „tentamen suicidi", osupel in šokiran ob misli: Madona, zdravniki so bili pravzaprav res upravičeni, da označijo moje dejanje s tema beseda- ma. Žiletko sem potisnil s precejšnjo močjo, vendar sem jo nevede prijel tako blizu njenega vogla, da nisem zarezal posebno globoko. Verjetno seje v tem prijemu arti- kuliral nezaveden odpor do tega, da bi v resnici umrl. V roko sem jo potisnil vsaj kaka dva centimetra stran od tiste žile, ki je najbližja koži, in jo počasi premikal proti žili. V tistem momentu, ko je žiletka dosegla žilo, je v kopalnico stopil milič- nik. Bilje iskreno prepaden in užaloščen, ko je videl, kaj počnem. Iztrgal mi je žilet- ko iz roke in me tako rekoč odnesel iz kopalnice, kajti hoditi nisem bil voljan. V predsobi me je odložil, jaz pa sem spet sedel na parket, približno na isti kraj, kjer sem prej sedel. Iščoč moje sorodnike, s katerimi prebivam v istem stanovanju, je pogledal v sobe; nikogar ni bilo doma. Nestrpno je še enkrat poklical druge milični- ke, ki so kmalu prišli; na kratko jim je razložil, kaj se dogaja, in vrgel okrvavljeno žiletko navzdol po stopnicah. Kri mi je tekla zelo počasi, tako da s tega vidika moje življenje ni bilo v nevarnosti; ko sem sedel na parketu predsobe, je je izteklo kvečje- mu trideset kubičnih centimerov, in hitrost njenega odtekanja je neprestano poje- mala. Ker sem popolnoma izključil vsakršno komunikacijo in še zmeraj nisem bil voljan hoditi, so me miličniki odnesli po stopnicah navzdol na cesto in me odložili na leseno klop, ki je bila v zadnjem delu modrega kombija. Zaloputnili so vrata in odpeljali. Med vožnjo je na klop padlo nekaj kapelj krvi in pomislil sem: mogoče bo ta kri psihično slabo učinkovala na naslednjega človeka, ki bo primoran peljati se v taistem kombiju. Vendar sem bil preveč odštekan, da bi jo pobrisal. Kmalu se je kombi ustavil in miličniki so odprli njegova zadnja vrata. Prostovoljno sem izstopil; zdaj sem bil voljan hoditi, kajti med vožnjo sem se odločil, da se bom izognil noren- hausu in da se bom zategadelj, seveda v mejah nekaterih osnovnejših imperativov, odrekel reakcijam, ki bi me znale pripeljati vanj direktno. Miličnik me je odvedel v ambulanto, kjer sta mi dva zdravnika izmila rano in jo obvezala; rana ni bila tolik- šna, da bi jo bilo potrebno šivati. Ker sem slutil, da me čaka injekcija proti tetanu- su, sem na začetku ranocelniške procedure rekel zdravnikoma: Injekcijo proti teta- nusu odklanjam, ker pridobivanje cepiva izkorišča nasilje nad živalmi. Na kratko sem se z zdravnikoma pogovoril o problematiki nasilja nad živalmi, in ko sta videla, da je tu moje stališče nepopustljivo, sta v diagnozo napisala: Injekcijo proti tetanu- su odklanja zaradi nazorov. Takrat me je že bilo krepko sram, da sem si šel režat za- pestje; situacija, v kateri sem se moral zavzeti za enega od fundamentov nenasilja nad živalmi, je v meni prebudila nekakšen vitalizem. Zdi se mi, da sta bila zdravnika dovolj pametna, da nista hotela tega nanovo prebujenega vitalizma zatolči navzdol tako, da bi mi na silo dala injekcijo. Ko me je miličnik odvedel iz ambulante — ra- nocelniški posli so trajali morda deset minut — sem se zdravnikoma opravičil, kajti sram me ni bilo samo pred seboj, temveč tudi pred njima. Potem meje miličnik odpeljal na policijsko postajo, kjer sem doživel enourno zasli- šanje; po stari policijski navadi so se zvrstili trije zasliševalci. Na tem zaslišanju ni- sem govoril o ničemer drugem kot o ustavi SFRJ; miličnikom sem dokazoval, da mi ustava daje pravico, da ne odgovarjam na njihova vprašanja. Nisem jim povedal, da sem brez potnega lista in da že dolgo nisem bil nikjer v tujini. Spominjam se, da 144 so miličniki bili pri tem zaslišanju prijaznejši kot pri prejšnjih zaslišanjih. Po zasli- šanju so mi dovolili, da sem odšel; na poti proti domu sem se ustavil v bifeju, kate- rega ime zamolčim, in prvič po vsej vrsti zaslišanj, ki sem jih opisal v tem tekstu, sem čutil, da o pravkar minuli avanturi ne morem govoriti. O rezanju zapestja sem zmogel govoriti šele tri tedne kasneje, ko se mi je rana že zacelila. Ko sem prišel do- mov, se moji bližnji sorodniki, s katerimi prebivam v istem stanovanju, še niso vrni- li. Pobrisal sem kri s parketa; tudi njim sem zamolčal opisano avanturo. Ko se je zvečerilo, mi je postalo žal, da sem z rezanjem zapestja pripravil miličniku dožive- tje, ki je zanj vsekakor moralo biti zelo boleče. Močno me je bilo tudi sram, da sem ravnal tako lahkomiselno, kot da življenje ne bi bilo nekaj svetega. Bralec se bo morda vprašal; Kaj je v tej pripovedi resničnega? Koliko je to pričeva- nje verodostojno? Moj spomin je seveda prešibak, da bi mogel vse dialoge reproducirati dobesedno. Zato sem jih pogosto obnavljal po spominu na pomen tega, kar je bilo izrečeno. Ker je večina izjav večpomenskih, zlasti glede na različnost kontekstov, v katerih so ra- zumljene, je čisto mogoče, da sem kako izjavo razumel z vidika pomena, na katere- ga govorec pri izrekanju izjave sploh ni pomislil, in da sem pri pisanju konteksta re- produciral predvsem ta pomen. Glede na resničnost so v tem tekstu še nekatere dru- ge netočnosti. Enkrat ali dvakrat sem pri opisu zaslišanja pozabil omeniti, kdaj je prvega miličnika zamenjal drugi, tako da lahko bralec po krivici obtoži prvega mi- ličnika za dejanja drugega. Ko sem opisoval skupine, v katerih so miličniki nastopali, sem nekajkrat dodal ka- kega miličnika preveč. Pa še nekatere druge tovrstne netočnosti so v tem tekstu. Bralec bo morda rekel, da te netočnosti niso bistvene za sporočilo teksta. Res je, niso bistvene, če beremo tekst kot literarni diskurz, za katerega ne iščemo nobene verodostojnosti glede na enkratne zgodovinske dogodke. Omenjene netočnosti pa postanejo neprimerno pomembnejše, če se bralec sprašuje: Kateri miličnik je to sto- ril? Kateri miličnik je to rekel? Teh netočnosti morda ni veliko, če izvzamem repro- dukcijo dialogov; vendar pa jih je več kot dovolj, daje vsako prizadevanje po iden- tifikaciji ljudi, ki nastopajo v tekstu, popolnoma zgrešeno. V prizadevanju po iden- tifikaciji bi bralec lahko kakemu miličniku storil hudo krivico; moje pisanje nima ambicij, da bi komurkoli služilo kot pričevanje proti posameznim ljudem. Tudi tak- šna hvalevredna organizacija, kot je na primer Amnesty International, bi naredila napako, če bi usmerila svojo kritiko na konkretne ljudi tako, da bi se sklicevala na moje pričevanje; seveda so moji doživljaji glede na krutost zatiranja precej nepo- membni v primerjavi z okrutnostmi, s katerimi se ukvarja Amnesty International. Ostro oko pozornega bralca je verjetno ugotovilo, da sem bil med zaslišanji in prei- skavami nagnjen k temu, da doumem namere in načrte miličnikov z vidika največje možne krutosti večkrat po nepotrebnem; seveda so miličniki to moje nagnjenje več- krat skušali izkoristiti z grožnjami, toda med zaslišanji sem naklepom miličnikov verjetno večkrat pripisal okrutnosti, do katerih se miličniki niso nameravali poniža- ti. Na primer: dvakrat ali trikrat so mi miličniki zelo plastično opisali postopke mu- čenja; včasih mi jih niso opisali, temveč so nanje jasno namignili; včasih so nanje namignili manj jasno; včasih pa so me samo zmerjali in kričali. Na zaslišanjih sem pri vseh teh primerih pomislil ravno na tista mučenja, ki sem si jih predstavljal iz najbolj plastičnih miličniških opisov, pa četudi je med opisom in zaslišanjem minilo 145 že mnogo mesecev. Ne morem garantirati, da sem v svojem pričevanju vedno zmogel natančno razlikovati med temi stopnjami groženj. Trudil sem se v tej smeri, vendar ne vem, ali mi je to zmeraj uspelo. Morda te razlike niso bistvene pri vprašanju, kaj se je pri zaslišanjih dogajalo z menoj. Bistvene pa bi postale, če bi kdo hotel na osnovi mojega pričevanja identificirati posamezne miličnike in jih obtoževati. Zdi se mi tudi, da sem pri opisih, kako so zaslišanja name psihično učinkovala, po- nekod pretiral učinke zaslišanj. V pričevanju sem nekatera obdobja svojega življe- nja definiral z vidika kesa, ki so ga povzročila moja ravnanja na zaslišanjih. Seveda pa sem v tistih obdobjih vseskozi počel marsikaj, v čemer ne morem videti nobene zveze s tovrstnimi krizami vesti; poslušal sem glasbo, gledal reprodukcije, študiral umetnostno zgodovino, pisal pesmi in eseje. Glede na celoto mojega življenja je preokupacija z miličniki pomaknjena v mojem tekstu veliko bolj v ospredje in sredi- šče, kot je bila v resnici. Pri opisu travme, ki jo je v meni vzbudilo neko zaslišanje, sem zaradi razumljivosti in nazornosti primerjal sebe z Lidijo iz Tolstojevega Vstajenja. Med mojim takrat- nim stanjem in Lidijo so vsekakor očitne podobnosti, so pa tudi razlike. Moje ta- kratno trpljenje se še zdaleč ne more primerjati z Lidijinim. Pritisk policije je v Li- diji nedvomno povzročil halucinacije; z mano še zdaleč ni bilo tako. Bralec bo morda rekel, da so takšne pomanjkljivosti neizogibne pri pisanju vsakr- šnih memoarov. Najbrže je res potrebna izredna skrb za natančnost pričevanja in izredno dober spomin, da se pisec zmore docela izogniti nekaterim od teh po- manjkljivosti. Zato tudi nisem hotel imenovati nekaterih miličnikov, ki vem za nji- hova imena. Tudi drugih ljudi, ki nastopajo v moji pripovedi, nisem imenoval. Izje- ma je le Jaša Z., za katerega vem, da nima nič proti temu, da je v tekstu imenovan s polnim imenom. So še nekateri drugi razlogi, zaradi katerih bi bilo neumno, če bi kdo hotel uporabiti mojo pripoved kot obtožno gradivo proti posameznim ljudem. Kajti nekatere zmo- te, ki so jim miličniki podložni, so mnogo bolj razširjene, kakor je videti na prvi po- gled, zato bi bilo zgrešeno kriviti posamezne miličnike za splošno neosveščenost. Na primer: opisal sem, kako sem s komemoracijo javno artikuliral pieteto do ubitih nemških anarhistov, in kako ostra je bila reakcija policije na to komemoracijo. Že takrat, ko sem priredil komemoracijo, mi je bilo popolnoma jasno, da ne bom ni- koli uporabljal terorističnih metod, ki jih uporabljajo nekatere frakcije nemških anarhistov; seveda so obtožbe, s katerimi oblastniki, sodniki in številni novinarji za- vračajo teroristične anarhiste, popolnoma zgrešene, ker prezirajo anarhistično dru- žbeno kritiko in ker ne upoštevajo nasilja oblasti nad anarhisti; ignorirajo tudi dru- žbeno situacijo, v kateri je nastala mestna gverila. Čisto mogoče je, da so po kome- moraciji nekateri miličniki mislili, da imam v načrtu podobna dejanja, kot so jih de- lali nekateri teroristični anarhisti. Lahko, da so enostavno prezrli, da pieteta do lju- di, ki se lotevajo nasilnih dejanj, in zavračanje okrutnosti do teh ljudi sploh ni isto kot naklepanje nasilnih dejanj. Toda večina slovenskih oblastnikov in politikov de- la isto napako; šele nedavno sem se prepričal, kako razširjena je ta zmota. Vsakršno pieteto do ubitih domobrancev obsojajo, kot da bi bilo izražanje pietete do ubitih nasilnih ljudi in zavračanje okrutnosti do njih isto kot naklepanje okrutnih dejanj, kakršna so počenjali nekateri domobranci. Deset let je minilo, odkar je Kocbek jav- no artikuliral pieteto do ubitih domobrancev in zavrnil okrutnosti nad njimi; in po 146 desetih letih večina slovenskih publicistov in politikov še ni spoznala te razlike. (Ko pišem o pieteti do ubitih nasilnih ljudi in o zavračanju okrutnosti nad nasilnimi ljudmi, odklanjam nadaljne primerjave med domobranci in anarhistično mestno gverilo). Vendar se ne strinjam s stališčem, da sta kritika policijskega nasilja in boj proti nje- mu brezplodna, češ da je policijsko nasilje samo obrobna posledica temeljnejših družbenih konfliktov in da upor proti policijskemu nasilju nikakor ne more priza- deti oblastniške samovolje, saj prave oblasti ni mogoče najti v policijskih postajah in zaporih, ker se skriva drugje. To stališče ošabno postavlja fantazme družbene to- talitete nad izkušnje posameznih ljudi; jetniški pazniki so resda vladani, hkrati pa tudi vladajo, in zaporniki prav krepko čutijo njihovo oblast. Jetniški pazniki so sprejeli igro oblasti; dopustili so, da so vladani, in pri tem vladajo nad jetniki. Ne- smiselno bi bilo, da bi zato obsojali jetniške paznike, saj skoraj vsakdo na tem ali onem nivoju sprejema igro oblasti. Važno je, da vsakdo od nas v svojem specifič- nem življenjskem kontekstu premaga to igro. V službah, pri stikih z ustanovami in organizacijami, pri pozivih na zaslišanja, pri srečanjih z miličniki, celo pri pisanju — povsod tam se nam postavlja dilema: ali se uklonimo oblastniški samovolji in so- delujemo z njo ali se ji upremo. Če se v teh dilemah nihče ne bi uklanjal igri oblasti, oblastniška samovolja ne bi bila mogoča. Osnovni vzroki za oblastniško samovoljo so morda res težko razvidni, te dileme pa se velikokrat postavijo pred nas popolno- ma jasno in evidentno. Ljubljana, junij 1984 — april 1985 147 šola kreativnega pisanja Kurt Vonnegut ml. Esej, napisan po naročilu Mednarodne papirniške družbe' časopisni poročevalci in tehnopisci so izšolani, da v svojem pisanju ne odkrijejo ta- ko rekoč ničesar o sebi. Zaradi tega so v svetu piscev spake, saj skoraj vsi drugi s čr- nilom popackani bedniki tega sveta razkrivajo bralcu marsikaj o sebi. Tem razode- tjem pravimo, po naključju ali namenoma, elementi literarnega sloga. Ta razodetja nas kot bralce fascinirajo. Govorijo nam, kakšen je človek, s katerim se družimo. Ali je pisatelj videti neveden ali informiran, nor ali zdrave pameti, neu- men ali bister, goljuf ali poštenjak, puščoben ali igriv? In tako naprej in naprej. Ko sami zapisujete besede na papir, pomnite, da utegne biti za vas najbolj pogubno, če razkrijete, da ne veste, kaj je zanimivo in kaj ne. Ali vam samim pisatelji niso ' Ta družba iz samoumevnih razlogov upa, da bodo Američani še naprej brali in pisali. Zato je zaprosila razne znane ljudi, naj napišejo kak članek, da ga bo zastonj delila vsem tistim, ki hrepenijo po tem, da bi kaj prebrali ali napisali — članek o tem, kako si obogatiti besedni za- klad, kako napisati učinkovito poslovno pismo, kako brskati po knjižnicah in lako naprej. Glede na dejstvo, da sem skoraj pogrnil iz kemije, strojegradnje in antropologije in da nisem nikoli študiral literature ali kompozicije, so me izbrali, da bi pisal o literarnem slogu. Te nalo- ge sem bil več kot vesel. Vendar pa moram tu spet privleči na dan neveselo temo triaže, kajti svojega eseja nisem namenil ne spodnji tretjini nesojenih pisateljev, teh toplih trupel, ne zgor- nji tretjini — tistim, ki tako ali tako so ali pa bi lahko bili sijajni pisatelji. Moj esej jc namenjen srednji tretjini in se glasi takole (glej gor): 148 všeč ali zoprni večidel prav glede na to, kakšno snov si izbirajo ali h kakšnim mislim vas napeljujejo? Ali ste že kdaj občudovali kakega praznoglavega pisca zaradi nje- govega ali njenega mojstrskega jezika? Ne. Potemtakem se mora tudi vaš zmagoviti literarni slog začeti z zanimivimi idejami v vaši glavi. Najdite kako snov, ki vas zanima in o kateri se vam v duši zdi, da bi mo- rala zanimati tudi druge. To iskreno zanimanje, ne pa vaše igrice z jezikom, bo naj- bolj prepričljivi in zapeljivi element vašega sloga. Mimogrede, ne silim vas k pisanju romanov — čeprav mi ne bi bilo nič žal, če boste kakega napisali — glavno je, da si boste kaj iskreno gnali k srcu. Odprto pismo žu- panu zaradi udarne jame pred vašo hišo ali pa ljubezensko pismo sosednji deklici bi kar zadoščalo. Vendar pa ne begajte sem ter tja. Kar se tiče rabe jezika: zapomnite si, da sta dva velika mojstra našega jezika, Willi- am Shakespeare in James Joyce, zapisovala stavke, ki so bili skoraj otroški, njih vsebina pa kar se da globoka. „Biti ali ne biti?" sprašuje Shakespearov Hamlet. Najdaljša beseda ima le tri črke.- Joyce je lahko, kadar je bil v enem svojih poskoč- nejših razpoloženj, spravil skupaj stavek, ki je bil tako umetelen in bleščeč kot Kle- opatrina ogrlica, ampak meni najljubši stavek v njegovi zgodbi „Eveline" je: „Bila je utrujena." Na tej točki v zgodbi ni besed, ki bi lahko bralcu ganile srce tako kot te. Preprostost jezika ni le priporočljiva, ampak je mogoče celo sveta. Sveto pismo se začenja s stavkom, ki zlahka sodi v okvir pisateljskih zmožnosti kakega živahnega štirinajstletnika: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." Že mogoče, da znate tudi vi, če se tako izrazim, izdelovati ogrlice za Kleopatro. Am- pak vaša gladkobesednost bi morala biti služabnica idej v vaši glavi. Za pravilo bi si lahko vzeli tole: Če stavek, najsi bo še tako sijajen, ne osvetljuje moje snovi na ka- kršenkoli nov in uporaben način, ga bom prečrtal. Tule je isto pravilo, parafrazira- no tako, da se nanaša na pripovedovanje, na zgodbo: Nikoli ne pridajajte stavkov, ki ne opredeljujejo značaja ali pa ne podpirajo dogajanja. Stil pisanja, ki bo za vas najbolj naraven, bo verjetno odmev govorjenja, kakršno ste poslušali kot otrok. Angleščina je bila tretji jezik romanopisca Josepha Conrada in velik del tistega, kar se nam v njegovi rabi angleščine zdi tako mikavno, je brez dvoma obarvan z njegovim maternim jezikom, poljščino. In res srečo imajo avtor- ji, ki so odraščali na Irskem, kajti angleščina, ki jo govorijo tam, je tako zabavna in melodična. Sam sem odraščal v Indianapolisu v Indiani, kjer se navadna govorica sliši, kakor da bi s tračno žago rezali galvanizirano pločevino, sestavljajo pa jo bese- de, ki so tako trde kot papagajke. V nekaterih izmed bolj zakotnih lukenj Appalachije še vedno odraščajo otroci, ki poslušajo pesmi in izrazje iz elizabetinske Anglije. Res, in veliko Američanov med odraščanjem posluša druge jezike in ne angleščine, ali pa kak angleški dialekt, ki ga večina Američanov sploh ne razume. Vse te govorne različice so lepe, tako kot so lepi tudi raznoliki metulji. Ne glede na to, kaj je vaš materni jezik, bi ga morali vse življenje varovati kot zaklad. Če po naključju ni standarden in če se, kadar pišete v standardneni jeziku, pokaže, je to - V izvirniku namreč. (Op. prev.) 149 ponavadi očarljivo — kot zelo čedno dekle z enim zelenim in enim modrim očesom. Sam sem odkril, da svojemu pisanju še najbolj zaupam — in kot kaže, tudi drugi — kadar je kar se da podobno govorici človeka iz Indianapolisa, to pa sem jaz. Kakšno alternativo naj bi imel? Tisto, ki jo učitelji priporočajo najbolj zagnano, nedvomno pa jo vsiljujejo tudi vam: da naj pišem kot kultiviran Anglež izpred stotih ali več let. Nekoč so me takšni učitelji tirali v bes, zdaj pa ne več. Zdaj razumem, da vsi tisti staroveški eseji in zgodbe, s katerimi sem moral primerjati svoje delo, niso sijajni zaradi svoje zastarelosti ali tujosti, ampak ker povejo natanko tisto, kar so hoteli povedati njihovi avtorji. Učitelji so od mene želeli, da bi se izražal natančno, da bi vedno izbral najbolj učinkovite besede in da bi jih povezoval drugo z drugo brez dvoumnosti, čvrsto kot delce kakega stroja. Učitelji me navsezadnje sploh niso ho- teli spremeniti v Angleža. Upali so, da bom postal razumljiv — in zatorej razuml- jen. In tako so propadle moje sanje, da bom z besedami delal, kar je počel Pablo Picas- so z barvo ali kar tolikeri džezovski idoli počnejo z glasbo. Če bi kršil vsa pravila punktuacije, podeljeval besedam pomen, kakor bi se mi zljubilo, in jih nizal v štre- ne, me kratko malo ne bi razumeli. Zato se tudi vi raje ogibajte pisanja v Picasso- vem ali džezovskem stilu, če le imate kaj, kar je vredno povedati, in si želite, da bi vas razumeli. Če bi le učitelji zahtevali, naj moderni pisatelji ostanejo blizu literarnim stilom iz preteklosti, bi jih lahko upravičeno ignorirali. Ampak natanko to zahtevajo tudi bralci. Hočejo, da so naše strani videti presneto podobne stranem, ki so jih videli poprej. Zakaj? Zato, ker morajo tudi oni pošteno garati in potrebujejo vso pomoč, ki jo lahko prejmejo od nas. Identificirati morajo na tisoče znakcev na papirju in jih ne- mudoma povezati v smisel. Brati morajo, to paje tako težavna umetnost, daje veči- na ljudi ne obvlada zares niti potem, ko so se urili v njej vso osnovno in srednjo šo- lo. Tako mora ta razprava, kot vse razprave o literarnih stilih, nazadnje priznati, da sti- listične opcije nas pisateljev niso ne številne ne bajne, zato ker so naši bralci tako ne- popolni umetniki. Publika od nas terja, da smo razumevajoči in potrpežljivi učitel- ji, vselej pripravljeni poenostavljati in pojasnjevati — medtem ko bi mi raje frfotali visoko nad množico in prepevali kot slavčki. To je slaba novica. Dobra pa je, da Američani živimo pod enkratno ustavo, ki nam dovoljuje, da pišemo, kar le hočemo, ne da bi se morali bati kazni. Tako daje naj- pomembnejši vidik naših stilov, naša izbira pisateljske snovi, neomejen. Pa tudi: smo člani egalitarne družbe, tako da nimamo razloga, da bi pisali, kakor da smo klasično izobraženi aristokrati — razen če smo klasično izobraženi aristokrati. Kar se tiče obravnave literarnega stila v ožjem, bolj tehničnem pomenu, priporočam vaši pozornosti Elemente stila Williama Strunka, Jr., in E. B. Whitea (Macmillan, 1979). V njem najdete pravila, kakršno je: „Deležniška fraza na začetku stavka se mora nanašati na gramatični subjekt," in tako naprej. E. B. White je seveda eden izmed najbolj občudovanja vrednih stilistov, kar jih je doslej rodila ta dežela. Zavedati se morate tudi, da ne bi bilo nikomur mar, kako imenitno ali kako slabo se izraža gospod White, če nam ne bi pravil do kraja očarljivih reči. 150 PISMO UREDNIŠTVU REVIJE PROBLEMI Spoštovani urednii