PLANINSKI VESTNIK
nove doktrine P2S na področju varnega gibanja po gorskem svetu. Zato sem pričakoval, da bom na straneh te številke srečal informativno ali opozorilno besedilo o tem, kako se ne hodi v gore. Žal ga nisem našel, prav tako pa ni bilo nič o tem v naslednji Številki PV. Dopuščam možnost, da se bo to še zgodilo in srčno upam, da bo to kmalu. Pričakujem tudi reakcijo pristojnih organov PZS in še koga. Vedno sem in tudi v prihodnje bom jemal v roke P V kot neke vrste učbenik. Rad bi bil prepričan, da bo PV v prihodnje to svojo nalogo uresničeval nadvse skrbno ter da bo pretehtal tudi vsebino posameznih člankov in ne samo naslovnic.
Aleksander Čičerov
52 [pitatefe®
Slovenska planinska pot, planinski vodnik
Bolj ko se bralec poglablja v najnovejšo izdajo Dobnikovega vodnika po Slovenski planinski poti (Jože Dobnik, Slovenska planinska pot, planinski vodnik, druga, dopolnjena in popravljena izdaja, PZS, Ljubljana, 1998, 272 strani in 7 strani zemljevidov), manj ima možnosti, da bi se izmuznil osnovnemu spoznanju: da gre za avtorsko in uredniško odlično delo, pravi rudnik zanesljivih informacij, vzorčno (zato tudi vzorno) dosledno sestavljenih in uravnoteženo razvrščenih po poglavjih (zrcalna slika položaja na terenu), živahno opremljenih z velikim številom vrhunskih (Dobnikovih) fotografij (tudi ganljivih, če v bralcu sprožijo posebno spominsko verižno reakcijo, ali nevoščljivih, če njemu na tistem kraju ni tako uspelo). Podrobnejšega opisa knjige (od naslova in Tomšetove spremne besede do končnih zemljevidov) se bom vzdržal, rad bi samo mirne vesti poudaril: to knjigo je preprosto treba imeti, naj spregovori sama, dovolj je pismena, vredna je več kot 544 svojega denarja, ni maček v žakiju,
za kaj takega bi si uveljavljena avtor in založba dvakrat premislila, preden bi postavila svoj ugled na kocko. Kdor bo »hodil po tej knjigi« (se ravnal po njenih navodilih), bo priznal, da bi založba težko našla bolj vestnega, bolj natančnega, bolj vztrajnega (upoštevaje njegovo ponovno in ponovno preverjanje položaja na terenu in upoštevaje druge njegove vodniške knjige), bolj popolnega faktografskega zapisovalca .
Ker pa je avtor odprt 2a dopolnitve in popravke in jih hvaležno vgrajuje v nove izdaje svojega vodnika (svojih vodnikov, str. 11), bi navrgel nekaj drobnjakarskih pripomb, ki se zaradi svoje majhnosti seveda že vnaprej odpovedo resnemu naskoku na trdno zidovje veličastne stavbe.
Pripombe se nanašajo delno na vsebino, delno na slog, delno na imena, delno na lekturo. Vsebina: Na str. 15 (številke v tem spisu dosledno pomenijo strani v vodniku, razen če ni očitno drugače) preberem, da "Slovenska planinska transverzala št. 1 in Razširjena pot nista doživeli do leta 1991 bistvenih sprememb.« Če prav razumem širše sobesedilo in ta stavek, bi rekel: O, pač, SPP je doživela bistveno spremembo na Karavankah, kjer smo jo za četrto izdajo njenega vodnika leta 1974 premaknili s podnožja na Stol in Belščico, četudi takrat resda samo kot vzporedno varianto. - «Ojstrica (2350 m) je najvišja gora v v. delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp.« (72) Res? Na str. 75 naj bi ista izjava veljala za Planjavo: »Planjava, 2394 m, je najvišja ... gora v. dela Kamniških in Savinjskih Alp.« Ni dvoma, da gre za isto gorsko skupino (vzhodni del osrednjega grebena K. in S. Alp, četudi je »osrednji greben« pri Planjavi izpuščen*) in da sta višini navedeni pravilno. (Planjava kaže na 3. zemljevidu na
koncu knjige sicer višino 2396 m, verjetno zmotno, vendar seveda tudi ta višina ne dovoli Ojstrici prvenstva.) Očitno je, da avtor težko kroti svoje brezmejno navdušenje nad gorami, vulkansko bruha presežnike in ti ga včasih potem malo zanesejo. Odlika mladosti! (SIcer pa, ali niso pred natisom prebrali tega tudi urednik in obe lektorici?
-»Smrekovec moramo obiskati zaradi lepega razgleda « (56) Zelo smiselno priporočilo. Žal podobno priporočilo ne velja za Babo (119). Oba vrha namreč SPP (neznatno niže) zaobide in se moramo nanju potruditi na lastno pest, le da na Smrekovec z avtorjevim priporočilom, na Babo pa brez, (Da SPP vrhova zaobide, je seveda nerazumljivo. Nekoč, le ob samem spočetju, še v Šumljakovih časih, smo neštetokrat slišali, da pelje ta pot po najlepših delih slovenske domovine, tu pa se dveh najlepših razglednih točk kratkomalo izogne.) -»Na j. strani sedla (Kočna) je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz.« (114) Mislim, da gre za nesporazum. Pusti rovt je malo nižje, nanj pa ne pripelje »slab kolovoz«, ampak kar prava cesta. -
»(Od Koče na Golici) do Aljaževega doma ni več planinske postojanke.« (118) Torej: nekoč je bila, pa je ni več? (Recimo raje: »Ni nobene (vmesne) planinske postojanke.«) -
Na Preval (105) pripelje od Hotela Garni na Ljubelju zelo priljubljena Bornova pot. (Vem, v vodniku Karavanke, Š-451, ni zapisana s tem imenom. Žal.) - In zadnje čase nam vsiljujejo žensko obliko imena: Prevala. Starožitno to ni. Dobnik je ostal pri starožitnosti, hvala! Tako še pri Slemene (52), žal pa ne pri Grohatu (63, 64), Stegovniku (91) in Prisojniku (148). A o tem v nadaljevanju pri poglavjecu »Imena«. -»Iz Mojstrane gremo v Vrata po Triglavski cesti; hišne številke te
" Strogo vzelo sodi h vzhodnemu delu K. in S. Alp skupina Raduhe, ali drugače povedano, vse, kar je lega gorovja vzhodncVsevemo od Savinje. Analogno sadi k zahodnemu delu gorovja Sroržič, ali vse, kar je tega gorovja zahodno od Kokre. Med obema rekama je osrednji graben. Imenovan tudi Grirtovoi. tega pa je mogoče razdeliti na tri podskupine: zahodni del zahodno od Kamniškega sedla z Grtntovcem, Kočno in Skuto, vzhodni det vzhodno od Kamniškega sedla s Planjavo In Ojstrico, severno podkev z Mrzlo goro in Veliko Babo.
PLANINSKI V E S T N1 K
ceste so na vseh hišah v dolini Vrat.« (123) Ali ni tako tudi na Staniče vem in Triglavskem domu (Kredarici)? (Pravzaprav je čudno, da vestni faktograf ni zabeležil poštnega naslova planinskih postojank.) -
Triglavska severna stena (svetovno znamenita že znatno pred prvo svetovno vojno!) bi zaslužita žiahtnejši In popolnejši opis. Vem, Dobnik se je naslonil na Miheličev vodnik Julijske Alpe (mimogrede: Dobnikov vodnik naj bi na 265. strani navedel 6. izdajo tega vodnika iz leta 1998), a tudi tisti opis bi bilo dobro malo prekvasiti. Ne morem se tukaj spuščati v podrobne predloge za popravke in dopolnitve, izrazim naj samo željo, da naj bi bile izjave kot »Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil ... problem ... Centralnega stebra (134) malo bolj natančne. -Tudi za čudovito Jalovčevo ostenje (159) bi žefel prebrati več podatkov (Horn, Comici ...)-V Trenti (166): »Štrukijeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Berglncu, p.d. Štruklju ... Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno.« Kaj res to piše na spominski plošči? Kaj nisem bil navzoč ob njenem odkritju? Jo je kdo zamenjal? Da ne bo pomote, torej pot pod noge in še enkrat v Trento! Na plošči piše: »V tej hiši se je rodil trentarski gorski vodnik Ivan Berginc Štrukelj 1867-1926, ki je leta 1890 prvi preplezal Triglavsko severno steno. Ploščo postavilo Turistično društvo Trenta Soča ob 100-letnici prvega vzpona.« In drugega nič. Nobenega »Antona« in nobene druge plošče (ki bi morda govorila o Antonu).* -
Pripis k sliki na 129. str. »Triglav moj dom, kako si krasan! (Jakob Aljaž)« je zavajajoč. Ravno teh besed Jakob Aljaž ni napisal, jih je samo prepisal. - Precej drzna se mi
* (O janesljivosll sporočila na ploSdJ je sicer mogoče dvomili, glejPV 1997/12. sir. 517-523, vendar lo ne zadeva našega vodnika. Vodnik namreč prvenstveno beleži stanje na terenu In praviloma ni zgodovinsko polemičen. Zanimivo pa je, da ob listem članku v PV nobeden, se zlasli ne ustoličeni kronisti, ni pisnil ne bele ne drne t-
zdi trditev, da je bil Nebojša Mltrič «z gornje savski« umetnik. (121) Izjava »Dovje... dolinska vas na nizki vzpetini...« (120) utegne ustvariti napačen vtis. Ni ravno tipična dolinska vas (ta oznaka bi veljala za Mojstrano), stiska se (pičlih) sto metrov nad dolinskim dnom na prostrano razgrnjenem prisojnem bregu (težko bi temu rekli nizka vzpetina, tak je npr. Homški hrib, na nizki zaključeni vzpetini čepi, recimo, Štanjel ali ljubljanski grad, morda Tunjlška Mlaka, dovška vzpetina pa se nadaljuje v vis vse do vrha Kepe, in naselje ni toliko na njej kolikor na njenem bregu, na podnožju Karavank torej, ki je resda dolinski breg, a kot rečeno sto metrov nad dnom doline. (Lahko bi ustvarili izraz nabrežna/bregovna/pobočna vas.) -
O slogu: Preveč je ponavljanja. Najpogosteje rabljena beseda v knjigi je lep (ki se rada polepša v najlepši), najraje v stereotipiziranih zvezah lep pogled, lep razgled, lepa pot, najlepši pogled, tako da refrensko malo utruja. (Na str. 117 v enem samem odstavku v presledku nekaj vrstic preberemo «lep razgled, lepo vidimo, lep pogled«,) »Najlepši« lahko s svojo izključu-jočnostjo postane kočljiv, saj že iz latinskih časov vemo za De gustl-bus non,,. Zakaj je Triglavska severna stena »najlepša stena Julijskih Alp«, zakaj je »Čopov steber najlepša smer na steni« (oboje 134), zakaj je iz D rež niče »najlepši pogled na Krn« (192)? (Iz Maše-rovega vodnika Zahodne Julijske Alpe vre neustavljiva hvala za Mon-taževo zahodno steno, kot najlepša smer v Triglavski steni je dolgo veljala Bavarska z Dolgo nemško ali pa Prusik-Szalayeva - in kaj manjka pogledu na Krn od Krnskega jezera?) Nasprotno se je avtorju tista pot zahodno nad Jek-Ijevlm sedlom nekaj zagravžala (res čudno, saj sicer vsepovsod odkriva zgolj planinske čare, poln je lepotnega občudovanja, celo pretirano »vulkanskega«, kot sem si drznil posumiti malo prej) in jo je v štirih zaporednih vrsticah kar trikrat našeškal, da je »grda« (118). (Ali je vredno toliko »grde« sape za tistih borih sto metrov poti, če jih je sploh
toliko?) - V trinajstih vrsticah prvega odstavka na str. 58 najdemo sedemkrat zapisano besedo »vrh« (in vmes, seveda, »lep razgled«). Vsaka jasa v vodniku, se zdi, je »mala« (52, 54, 57), vse preveč stavkov se začne s »Kmalu (pridemo do/na)...« (ne da bi kaj prida natančno vedeli, koliko je ta »kmalu«). K ponavljanju sodi tudi nekakšen pogojni refleks, ki se redno sproži na določen dražljaj, Aljaž, recimo, je (bil) na str. 120 »župnik na Dovjem od leta 1889 do smrti« in čez dve strani je spet prišel »za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927«. Ali Aljaž še kje v knjigi sproža »svoj« pogojni refleks, nisem zasledil, sprožajo pa »svojega« drugi s svojo tipiko, ki je za prisebnega bralca res ne bi bilo treba ponavljati. -»Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor,.. (118) in čez tri vrstice »Globoko pod vrhom (mišljen je Hruški vrh) je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor.« Podatek je točen, ni kaj, vendar me poleg prehitrega »globokega« refrena moti tudi »globina« sama (»Globoko v notranjosti«, »Globoko v nedrjih« - O, da bi že opustili ta »nedrja«! Naslednji korak bo priporočilo, da se Karavankam priskrbi modre), saj
Zapuščena
SLAVICA ŠTIRN
Peli so, plesali okrog gore kosmi beli.
Vso noč so pirovali, mokre puščali sledove.
Z jutrom ranim so se razgubili.
Zapuščena gora mrko čez dolino gleda.
545
PLANINSKI VESTNIK
osemkllome trških predorov ponavadi ne pričakujemo na površju. In »Karavanški cestni predor«, je to lastno ime? -
»Hitro je minila prijetna hoja« (123) je potopisni, ne vodniški stavek (kako bo minevala njegovim vo-dencem. avtor ne more vedeti), in metafora «Kmalu moramo skozi ozko Doiško škrbino, kjer si je steza našla prehod« (85) v sicer popolnoma nefigurallčno pisanem besedilu učinkuje nenavadno in malo prisiljeno kot narodna noša na nudistični plaži. Obvestilo "...na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake« (52) je tako živo in nazorno, da je človek prav razočaran, ko pride tja. pa ni nobenega tovornjaka in nobenega naklad ača. -
Ne vidim rad "področja« in »območja« v »raziskovalec na področju biologije« in »je svoje delo usmeril na območje Julijcev« (oboje 175), kot tudi ne, da se nekdo ■■poda na pot« (11). To so podtalni germanizmi, še vedno neprijetni. -Mojstrana je menda »vstopna vrata v kraljestvo Julijcev« (113). Če »vstopna«, potem tudi »izstopna«, skratka »vrata«, saj vrata so menda za to, da se hodi skoznje ven in noter, - Vse ljudi v vodniku avtor spodobno navaja, le meni je obesil «g.« (10). Stigma, po kateri ne hrepenim.
Imena: Veliko mi je do tega, da bi Ime Belščica za Stolov sv. greben opustili v korist Orlic. Ime Belščica naj bi se ohranilo za Stolov zahodni greben. Orlice pa naj bi imele štiri vrhove: Krkotnik, Celovško špico in oba Jelenčka. (Podrobnosti glej v vodniku Karavanke, Š-522-525.) Veliko ml je tudi do tega, da bi se oprijeli imen Grohot (in opustili Gro-hat), Štegovnik (In opustili Ste-govnik), Kalški Greben (in opustili K. greben) in Prisank (in opustili Prlsojnik). Ime Olševa naj bi izgovarjali /ouševa/ in ne /oiševa/, glej SSKJ, iztočnico olša /ouša/. O tem je bilo povedanega in objavljenega dovolj. Avtor lovi ravnotežje med domačimi imeni, kot jih je zasledil na terenu (o tem glej spredaj v tem spisu) in avtoriteto Atlasa Slovenije in nazadnje se odloči za tistega, ki 546 kaj velja na tem svetu. Anonimni
domačini pri Štegovniku, G robotu in Prisanku potem seveda »odpadejo«. Tak oportunlzem dvojnih meril nI zdrav (četudi je seveda prav lahko razumeti, da avtor išče avtoriteto e zaslombe za svoje odločitve). Pač pa je treba tudi Atlas, ki ni Sveto pismo in nam ga niso poklonili nezmotljivi bogovi, dopolnjevati z novimi spoznanji. Veseli pa me, da skuša avtor svoje odločitve vsaj utemeljiti (149, četudi večina tistih, na katere se sklicuje, imen niso raziskovali, predvsem pa niso /bili/ jezikoslovci) in ne vztraja iz gole aufbiksarske trme pri svojih zmotah. Nekoč bo treba razmisliti tudi o Savskem Grintavcu. Če je knjižna slovenščina sprejela obliko Grintovec (in Grintovcev je na slovenskih jezikovnih tleh kar nekaj), se utegne pokazati potreba po poenotenju. Morda. Lektura: S to sta se spopadli dve prekaljeni Imeni (navedeni v vodniku na hrbtu notranje naslovne strani) in ukrotili večino jezikovnih zmajev razen enega. Kakšna "miška" v obliki vejic in velike začetnice je kljub dvojni dozi strupa še vedno pobegnila (to se sploh rado dogaja): vrinjene stavke ločimo z vejicami spredaj in zadaj {116) in pridevnike koroški, štajerski, karavanški pišemo z malo začetnico (54, 119) In denarne enote tudi (117); nekatere stvari so še odprte za določitev: Veliki/Mali Podi (7380, ali ne raje V./M. podi?), Mala/ Zaloška Poljana (96, ali ne raje M./ Z. poljana?); zakaj potem Prednje/ Zadnje okno, Prednja glava in na drugem koncu Kraj Sten (vse 149)? Kako je s snegom, se topi, tali ali taja? (174) Naj neka komisija vodnik preskrbi ali priskrbi (za široko rabo med planinci, 14)? Neukročeni zmaj pa so določne in nedoločne oblike pridevnikov, ki, vem, parajo živce tudi doktoriranim slavistom (ne samo diplomiranim, kaj šele drugim (ne¡izobražencem! No, tem zadnjim ne parajo živcev, ker se tega problema sploh ne zavedajo.) Vseeno si ugledni lektorici ne bi bili smeli privoščiti tako omotičnega sprehoda skozi besedilo. Pravilno je recimo "dolgi hrbet Karavank« (63) in »kopasti Mangrt« (137), kjer pridevniku sledi točno določeno/
navedeno lastno Ime, zato določna oblika pridevnika; a na ta vzorec sta takoj pozabili pri »značilen ledeniški okrešelj Veliki skok« (70, pravilno značilni), »dolg nažagan greben Zelenlških šplc« (75, dolgi, nažagani), »na levo se spušča zelo strm Loški žleb, na desno pa tudi strm Jalovčev ozebnik« (157, obakrat strmi). Isto velja za »Nov dom« (55), ki mora biti Novi dom, ker je to ta edini in edinstveni, ki sedaj stoji in pred katerega nas je pravkar pripeljal vodnik in je bil tik pred tem imensko naveden, (Hkrati je novi tukaj vrstni pridevnik, kot je razloženo v nadaljevanju tega odstavka, in eo ipso ne more biti "nov.) Nasprotno pri prvič omenjenih, zato še neznanih stvareh (kjer se pridevnik ne naslanja na lastno Ime) uporabljamo nedoločno obliko, torej je pravilno -z Rožce je lep razgled« (119, tako je navedeno v vodniku, in ne "lepi, ker bi to pomenilo tisti lepi, o katerem sem ti že prej govoril in ki ga ti dobro poznaš, to pa ne bi ustrezalo dejanskemu stanju, ker ti prej o njem nisem govoril in ti ga tudi nisi še nikoli videl). Iz istega razloga pa ni pravilno "iz gozda pridemo na obsežni pašnik« (55, prav obsežen: tako je pravilno na str. 57: »...pridemo na obsežen pašnik na v. strani Krne-sa.,.«). (Ti primeri kažejo, da so pridevniki padali, kakor se je komu trenutno zdelo in zahotelo. Ali pa zehalo.) Iz istega razloga so v knjigi napačni vsi »mali«, ki niso del lastnih imen (zdi se, da avtor sploh ne pozna besede majhen); »Po 30 min smo na mali jasi...« (52), "Ko pridemo na malo jaso...« (54), »Pot se spušča ... prek malih jas.« (57), »... rastejo na malih travnatih zaplatah...« (174), itd. In vendar ni mali nič drugega kot določna oblika od majhen, raba obeh pa je jezikovno določena v okviru pravil, ki sem jih v tem odstavku pravkar razložil. (V sobesedilu našega vodnika so »'male jase« ravno tako napačne kot malo prej za preizkus navedeni »(z Rožce se odpre) "lepi razgled«.) Do tu sta mati in majhen kakovostna pridevnika in odgovarjata na vprašanje kakšen. Mali kot določna oblika pa seveda opravlja tudi nalogo vrstnega
PLANINSKI VESTNIK
sa geografa dr Laha zaman pričakoval, zato pa se lahko zanese na faktografijo, Ki je bila doslej objavljena v različnih publikacijah. Tekstovni del je avtor razdelil v tri poglavja, in sicer Bogastvo in posebnost narave, kjer so zbrani geografski podatki. Gora zdravja, zadovoljstva In pomiritve, kjer piše o zgodovini Gore in vsega na njej ter o nekaterih znamenitih Slovencih, ki so jo njega dni obiskovali, in Gora živi z okoljem, kjer avtor podrobneje predstavlja pokrajino pod vzpetino, predvsem še naselja pod njo.
Težišče je na fotografijah, predvsem na detajlih; večini obiskovalcev je v spominu značilna oblika Šmarne gore in sosednje Grmade, cerkev na vrhu in gostilna ob njej, manj ljudi ve, da je v njenih pobočjih tudi čisto prava kraška jama, na majhnem pokopališču na vrhu tudi grob strica pesnika Franceta Prešerna, na cerkvi tudi spominska plošča pod Goro rojenemu triglavskemu župniku Jakobu Aljažu in v božjem hramu na vrhu freske Matevža Langusa, na katerih je poleg sebe menda upodobil tudi Franceta Prešerna. Primlcovo Julijo in Jakoba Aljaža, ob poteh proti vrhu več starih znamenj, predvsem pa toliko rastlinskih posebnosti, da je bilo po pobočjih vredno urediti gozdne učne poti, da ne govorimo o neštetih možnostih. ki jih Šmarna gora ponuja izletnikom in rekreativnim športnikom.
Vse to je slikovito predstavljeno v fotomonografijl Šmarna gora, za katero je uvod napisala etnologinja Špela Ledinek, ki Šmarno goro dobro pozna, saj jI je bil dolgo drugi dom. Knjiga je vsekakor turistični spominek, kakršnega ta ljubljanska hišna gora še ni imela.
Marjan Raztresen
Rastlinstvo Šmarne gore in okolice
pridevnika (majhen te naloge ne more opravljati), kot tak je vrstno nasprotje od veliki, z njim pogosto nastopa v protivnih parih in odgovarja na vprašanje kateri: male/velike črke, malo/veliko pivo, mali/veliki šel, Mali/Veliki vrh, MaiaA/elika Pišnica. Hoče avtor povedati, da gre v njegovem vodniku za posebno vrsto jas, namreč za "male jase« kot nasprotje velikih /as? Vendar teh, kolikor sem lahko sledil besedilu, v vodniku ni, torej »male jase- ne nastopajo v protivnem vrstnem razmerju do velikih jas. tudi implicite ne. Torej so vendarle (samo!) (neke prvič videne - vsaj popotnik, ki se ravna po vodniku, jih prvič vidi, ko pride do njih) majhne jase! (Pridevnik ostane kakovosten in odgovarja na vprašanje kakšen. (Če pa je zemljepisna znanost definirala male in velike jase, odpade potreba po protivni vrstnosti, tudi implicitni, znotraj našega besedila, In «male jase« preprosto pomeni, da te jase po zemljepisni definiciji spadajo v kategorijo malih jas. Vendar to v našem besedilu ni mišljeno.) Če bi bilo slavistične elite kaj v hlačah, bi izdelala jasna pravila in sestavila seznam vsaj najbolj vpijočih skladenjskih zvez (ko je sobesedilno pogojenost že domala nemogoče vzorčno prikazati), namesto da se delajo pametne in govorijo drug čez drugega, nazadnje pa ne znajo pregnati megle niti iz najbolj proslav-Ijanih slovnic in učbenikov. (In eo ipso iz maturitetnih vprašanj!) Eden od rezultatov takega stanja je tudi položaj v našem vodniku. Te pripombe, četudi nesorazmerno dolge v primeri s pohvalo, pa, kot rečeno, cene vodnika glede na njegovo osnovno poslanstvo prav nikamor ne nagibajo. So samo prometni žvižg za vožnjo tudi v to smer pri ponovnem natisu knjige. V ponovni natis te nadvse dragocene zakladnice informacij namreč nihče ne dvomi.
Stanko Klinar
Spomini na Šmarno goro
Kakšnih 50 prijateljev Šmarne gore je 3. novembra letos v ljubljanski galeriji Commerce pospremilo na pot fotomonografijo »Šmarna go-
ra«, ki je v zgodovini te znamenite »gore« nad Ljubljanskim poljem po skoraj natančno 70 letih šele drugo takšno delo. Menda ni naključje, da sta knjigo pripravila dva Štajerca, fotografije avtor več knjig o najvišjih gorah sveta Matevž Lenarčič, alpinist iz Savinjske doline, in besedilo geograf dr. Avguštin Lah, Štajerec, ki šele zadnji dve desetletji živi pod Šmarno goro. Knjigo je izdala prav tako štajerska založba Epsi iz Nazarij,
Na predstavitvi, na kateri so bili vsi člani gostilnlčarske dužine Ledinek s Šmarne gore, Dušan Uršič, ki oddaja svoj program Radia DUR na Šmarni gori, in nekateri stalni obiskovalci Gore, je urednik knjige Marko Lenarčič pojasnil, zakaj je avtor fotografij človek, ki Šmarne gore dotlej ni pozna! drugače kot iz zornega kota Turnca, znane plezalne poti na sosednjo Grmado. Ko sta se znani gostilničar s Šmarne gore Miha Ledinek, ki je v mno-gočem zaslužen za to, da je ta vzpetina 300 metrov nad Ljubljano postala mestna izletniška atrakcija Številka ena, in urednik Lenarčič začela dogovarjati o monografiji o tej gori, sta sklenila fotografski del zaupati človeku, ki tja gor ne hodi pogosto, zato bo na njenih pobočjih našel zanimive podrobnosti, mimo katerih hodijo stalni obiskovalci, ne da bi jih opazili, Matevž Lenarčič, avtor več fotomonografij, je po prvem obisku te gore po več kot desetletju - med študijem v Ljubljani je poznal le njen plezalni del, znameniti Turne - začuden dejal, da je za fotografsko monografijo takšna vzpetlnica pač premajhen objekt; znane so fotomonografije Alaske, Grenlandije ali Himalaje, kjer se fotografu ponuja nešteto objektov in motivov. Toda ko je šel potem še nekajkrat tja gor in posnel nekaj detajlov, ki so mu bili všeč, se je tudi sam navdušil nad delom - in zdaj je pred nami knjiga s 112 stranmi in več kot sto fotografijami, izid katere je gostilničar Ledinek navdušen označil za praznik Šmarne gore. Čeprav je v knjigi velikega formata težišče na fotografijah, so v njej vendarle tudi najpomembnejši podatki o tej značilni dvogrbi vzpetini. Napeto branje bi bralec izpod pere-
Pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU je izšla knjiga dr. Franceta Šuštarja »Rastlinski svet Šmarne gore z Grmado do hribovja med Smlednikom in Repnjami«, Knjiga je sicer znanstveno delo. ki 547