85
Spomin na maj .
|o bi še enkrat, za en dan vsaj, posijalo tisto toplo solnce maj-nikovo v srcc, za en dan vsaj da bi se vrnil v dušo tisti maj, ki smo ga živeli v tihi rojstni vasi z otroškim srcem, z detinsko dušo! Štirje smo bili: Novakov Janezek, Ježev Anton, Drobničev Francek in jaz, vsi štirje cvet vaškega detinskega naraščaja. Kakor kralji smo bili bogati v svojih mladih srcih! Hoste in log, to je bilo naše kraljestvo, in Ie malokdaj je prislo v tem kraljestvu do državljanskih bojev; če pa je že prišlo, se je prepir poravnal še isto popoldne, kot se je vnel.
Štirje smo bili in radi smo se imeli kakor se imajo radi otroci med seboj in ne vedo, zakaj in ne vprašujejo, zakaj.
Zasijalo je ncbo, tisto mchkomodro majnikovo nebo, zapel je škrjanec, vesel svoje prostosti, poljc je pognalo bilko in cvet, v lihi dolini je vzklila prva Šmarnica, majnik je prišel v deželo!
Kako smo ga težko čakali mi štirje s srci, polnimi hrepenenja in pričakovanja!
In zdaj je tu!
Šli smo, vsi smo šli v hosto, po rož. Pod grmi so se skrivali rdeče-kljuni petelinčki, drhtelc so bele Marijine srajčke, in kako veselje, če smo našli nedolžne šraarnice! Kar zavidali smo tistega, ki jih je našel prvi. In ko smo ga klicali, sc ni hotel oglasiti, da bi vse sam potrgal. Ni se oglasil, a ne morebiti iz tievošcljivosti — saj smo imeli vse skupno — ampak iz tistega otroškcga ponosa, da bo lahko rekcl: »Jaz sem dobil šmarnice, vi pa samo petelinčke in Marijine srajčke,« se ni oglasil.
Veseli smo se vračali domov,
Šli smo k nam v hišo. V kotu je stal oltarčck. Lep je ta oltarček in milo se mi stori, ko ga zagledam, kadar se vrnem domov. Zložen je iz tankih, lepo izrezljanih deŠčic, poln stolpičev in roz6t. Naredil ga je star mož z očali na nosu, Z drobno žagico je zrezljal dešcicc, s tankim Črtalom narisal v Ies rozete in jih sestavil z umetno roko v lepo enoto, v lep oltarček, — tako so mi pripovedovali raati, ki so mi ga kupili za god od starega umetnika.
In zdaj je maj! In kakcr so v cerkvi zamenjali oltarno sliko sv. papeža Štefana s podobo BrezmadeŽne, tako sem tudi jaz zamenjal na svojem oltarčku mal kip sv. Janeza Krstnika z lurško Gospo, ki so mi jo mali prinesli z Brezja.
Prcd oltarckom je visela svetilka na treh pozlačenih verižicah, in droben plamencek je kakor da bi poskakoval od veselja, ko smo prinesli rož, jih zložili v šopke in jih v ličnih, z zlatimi rožami orisanih vazicah razpostavili po oltarčku.
Oj, koliko skrbi je bilo pri sestavljanju šopkov! Drug drugega smo pcpravljali, drug drugega učili, drug z drugim tekmovali, kdo ga bo zložil lepše.
86
In to je bilo vsak dan, Vsak dan isto, a vendar vsak dan tako novo in tako prijetno opravilo!
Zazvonilo je. Mogočno je donel ta glas, zmagoslavno in ponosno; zdelo se ti jc, da je ves zrak poln tega ljubkega, a obenem slovesnega glasu.
»V prvo zvoni!« smo si rekli in se spogledali in vsi smo vedeli, kaj nam je storiti.
»Glejte, da bcste šli k šmarnicam. Mi, stari, ne moremo iti. Ko bo v prvo zazvonilo, se lepo umijte in preobJecite, potem pa pojdite počasi! Pa lepo molite!«   Tako so rekle menda raatere vsem in odšle na njive.
Kmalu smo bili vsi v nedeljskih suknjicah in v klobučkili z rdečim in zelenim perjem za trakom; hlačice so pa bile dcbre kar stare delavniške.
Prijeli smo se za roke in šli smo štirje junaki iz Gorenje vasi v bližnji trg k fari k šmarnicam.
Zbrali smo se pri angelski mizi — kjer je bil prostor za deco — in odgovarjali litanijam, večkrat pač malo raztreseni, kakor je le prcrado razmišljeno mlado ctroško srce. A vendar molili smo z veseljem, in mehko nam je bilo v dušah, ko )c zazvon.il zvonček in je duhoven dal blagoslov z blesteco monštranco. In veseli, v srcih Gospodov blagoslov, smo sts vrnili domov.
Še bolj kakor Šmarnic pri fari pa smo se veseliti večernic pri kapelici koncem vasi. Oskrbovalka te kapelice je bila stara Andrejčkova Jcra, ki je užigala drobnc lučko, zalivala rožam v pisanih lončkih in venčala tiho stanovanje svete Matere s pestrimi venci.
Zvečer, ko je že odzvonilo avemarijo, se je zbrala vsa vas, ki ni imela časa k šmarnicam, pred kapelico. Prišla je Jera, odklenila z drobnim ključkom vrata, prižgala dve voščenki in začela moliti litanije.
Otroci smo poklcknili pri vhcdu kapelice; matere z deteti v naročju so posedle po stolčkih, ki so jih vsak večer prinesli iz sosednjih hiš; v ozadju so stali možje, klobuke v rokah.
Po litanijah je zapela OtavŠca, stara cerkvena pevka, kako Marijino; moško so poprijeli možaki in tudi otroci smo prikladali ncžne svoje glaskc, in pesem, preprosta, a v srce segajoča, se je razlila kakor blagoslov nebeške Matere čez tiho vas.
In kar težko in žalostno je bilo vsem v srcih, ko je prišel zadnji maj, ko se je zadnjič zbrala vas okrog Gospc pri beli kapelici konccra vasi, Kar nekako tesno je bilo v dušah, ko je hrepeneče-tožno zadonela poslo-
vilna pesem:
»Z Bogoml« das's Marija pravi, »Z Bogom!« srčno vas pozdravi. »Za vas boro prosila, oj z Bogom, preljubi!«

87
Minul je maj! Kot utone solnca sijaj, tako je utonil, in kot gredo sanje, tako je šel mimo, in tako je šla mimo in utonila detinska mladost! S krepko, neizprosno roko je seglo življenje med junake Gorenje vasi, in razkropili smo se, in ločili smo se, da si vsak poišČe srečo življenja — ali jo bomo našli, kdovc?
Ta je v daljni Ameriki, Morda koplje globoko v temni jami, da bi odkril zaklad hrepenečemu očesu.
Ta zopet je šel v tujo deželo. Palico jc vzel in torbo, objcl mater: iMati, svet je velik! Doma je revščina! Grcm, da kaj zaslužim in ko se vrnem, bo tudi pri nas lepo!« Jokala je morda mati, a sin je šel v tujino — morda šc misli na mater, morda je že obledel v njegovem srcu blag spcrain nanjo, morda jo je že pozabil popolnoma.
Oni orje doma sočno njivo. Vola mu vlečcta zelen plug, ki reže rane rodovitni zemlji, da iz njih zraste bogat sad.
In jaz sem daleč od tihe rojstne hiše, daleč od tistega kraljestva mladih dni, v tihi celici, topli in prijazni.
Daleč smo drug od drugega, vsak gre za svojo srečo, vsak za svojim ciljem — a vern, da se vsem poraja v tihih trenutkih hrepenenjc v srcu; o da bi še enkrat, za en dan vsaj, posijalo tisto toplo majnikovo solnce v srce, za en dan vsaj da bi se vrnil v dtišo tisti maj, ki srao ga živeli z otroškim srcem, z detinsko dušo!
Bogumil Gorenjko,