Božji smehljaji.
Sil sem zalosten in potrt, in ko sem stopil na ulico, \e šel mimo. V jesenski zlat večer so se prizgale njegove oči, in \az sem ga blagroval. Ne vem, kako mu je ime, in kje dela v fabriki njegov oče. Le vesel sem bil in ves zdrav od njega.
Na nedolžnih licih je nesel smehljaj božji skozi šumenje mesta in maihen, tako majhen je izginil v mraku mrzlih palač.
Danes premišljava življenje Stanislava, cvetke slovanskih livad, ki so ga pred, dvema stolelji uvrstili v zbore svetnikov.
Danes premišljava o malih, o skromnih in neznanih, ki se do njih nagiba in v njih razodeva v neskončni dobrotljivosti Bog, in premišljava besede njegovega Sina, ki je velel: »Pustite male k meni...«   Ker v vas je nebeško kraljestvo — o, ali veš?
In \e tudi rekel: »Kar storite enemu teh malih, to ste storili  meni!« Da si ti, mali, tako velik — o, ali ti je znano?
Premišljava o srcih, dragocenih gredah, ki je vanje polo-žena klica bož\e Lepole. Da jo rnoraš nežno čuvati — o, ali veš?
In premišljava o lučki, ki tudi v tuojem srcu gori. Da ji je treba olja, da \e ne smeš nehati braniti pred viharji — o, ali veš?
Danes premišljava čistost lepega življenja Stanislava Kostke, ki so mu sijali z lic božji smehljaji osemnajst mla-dih let.
In ni samo kakor roža na visokem steblu, temveč je tudi glas ob poti — ali ga slisiš, dete?
A. Žužek.