SVOBODNA SLOVENIJA AffO XXXVI (30) Štev. (No) 47 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 24. novembra 1977 Na narodni praznik ob slovenski zastavi Govor dr. Marka Kremžarja na proslavi narodnega praznika 29. oktober in dneva slovenske zastave v Mendozi 6. novembra 1977 II Nosilci življenja: Oseba — družina — narod. Kaj naj storimo v današnjem položaju? Kako naj iz daljnega sveta pomagamo vsemu narodu, da ne zvodeni v mrtvo maso — ki bi bila le delavna sila prepuščena na milost in nemilost tujim interesom? Ali je to sploh mogoče? Kadar smo v dvomu, si odkritosrčno odgovorimo na osnovno vprašanje: Ali je slovenstvo resnično vrednota, za katero sem dolžan delati in trpeti — ali pa so to le besede rojene iz razboljenih čustev? Od odgovora na to vprašanje —• je odvisen ves pomen našega dela. Rečem vam, prepričan sem v dno duše, da je vsak narod edinstvena in nenadomestljiva vrednota v stvarstvu. Kakor ni mogoče uničiti nobenega organa v telesu brez škode za zdTavje — ni mogoče pustiti nobenega naroda, da bi izhiral brez škode za vse človeštvo. Slovenci smo odgovorni za življenje slovenskega naroda ! Človeštvo ni brezoblična masa — marveč organizem sestavljen iz živih celic, iz oseb, družin in narodov. Človek, ki je sad ljubezni — potrebuje za svoj naravni razvoj dveh organizmov, ki sta družina in narod. Za nadnaravno rast pa potrebuje še tretjega, ki je Cerkev. Oseba — Družina — Narod! so celice in organizmi, po katerih se v človeštvu pretaka — življenje. Zato je krepitev teh celic, kjerkoli na svetu, v dobrobit vsega človeštva. V obrambi teh vrednot pred nevarnostjo materializma se krijeta naša osebna dolžnost •— z narodnim programom vseh, ki hočejo živeti ! , Boj za slovenstvo se pričenja z delom za vzgojo globokih, klenih značajev, z delom za samostojno rast naših mož in žena, sposobnih, vestnih, velikodušnih ljudi, ki bodo ljubili svoj rod. Iz močnih značajev bodo rasne pogumne družine, ki bodo znale, zasidrane v preteklosti, s pogledom uprtim v‘ bodočnost, spoznavati in občudovati Boga v resnici, dobroti in lepoti, ki nas obdajajo! Boj za slovenstvo je pomoč vsaki slovenski družini, da more postati in ostati zibelka življenja, biti početnica vseh naših kulturnih — verskih in gospodarskih vrednot. Kajti družina je o-snova celice vsakega narodnega organizma. Silam, k hočejo slovenskega človeka — svobodnjaka — spremeniti v masovno lutko totalitarne marksistične ali komnsumne družbe — postavimo silo. zdravih družin, to je očetov, mater, sinov in hčera, ki vedo kaj hočejo —, ki se po vesti odločajo, ki se tudi upró, kadar treba, diktatom tako totalitarističnih partij kakor mode ali javnega mnenja. In ta boj za življenje je mogoče bojevati, kjerkoli smo! Kjerkoli biva sin slovenskega naroda, ki se ne ukloni nasilju materializma — tam Slovenija živi! Življenje pa je nalezljivo — kakor je nalezljiva smrt! Zato je skupina gorečih slovenskih src pod Akonkaguo za življenje celotnega slovenstva prav tako potrebna in koristna, kakor če bi živela sredi Ljubljane. Za iznajdljivo ljubezen ni meja! Nova doba slovenstva Bili so časi, ko je narod živel združen krog svojih čred, bila pa je tudi doba, ko je naš narod plul in brodarii svoboden po rekah Evrope, ko je vzdrževal promet od Baltika do Jadrana, od Venete na severu do Venetije na jugu. Naši predniki so bili svobodni ljudje, povezani po skupnem poklicu, skupni kulturi, navadah in načinu življenja. Njih vpliv je daleč presegal zemljo, na kateri so živele njihove družine. V kasnejših stoletjih nas je družila skupna zemlja, katero smo branili, ker je predstavljala zadnjo rezervo narodnega kapitala. Danes pa stopamo z vsem svetom v popolnoma novo dobo. Zemlja že ni več edini odločujoči faktor v narodnem gospodarstvu. Meje, čeprav pomembne, ne bodo mogle več neizprosno omejevati narodnega razmaha. V tej novi dobi bo ves svet pozorišče slovenske prisotnosti, ki bo pa koreni-nila slej ko prej v zemlji pod Triglavom. Sloveniji, ki raste na lastnih tleh, se je pridružila Slovenija v svetu in to ne le kot začasna formacija političnih izseljencev. Slovenija v svetu je resničnost, katero je naša politična emigracija ustvarila, in je tukaj, da ostane“'. To je dar naše emigracije slovenski narodni skupnosti, ki bo imel svojo vrednost tudi tedaj, ko politična emigracija ne bo več potrebna. Slovenska kulturna, gospodarska in politična prisotnost se v bodoče ne bo omejevala le na strnjeno slovensko ozemlje, raztezala’ se bo širom sveta, do dežel, mest in vasi, kjerkoli Slovenci živijo, delajo in ustvarjajo pa istočasno ljubijo svojo narodno usodo. Smo prebivalci nove slovenske pokrajine, Slovenije v svetu, ki je v današnjih razmerah edini resnično svobodni del Slovenije. Kaj nam to pomeni? To pomeni, da se mora od tukaj, iz naše srede, širiti preko vse Slovenije resnica o preteklosti, vera v življenje, upanje v bodočnost in ljubezen do vsega, kar je slovensko. Od tukaj iz svobodnega sveta preplavimo vse dele Slovenije z globokim krščanstvom, z demokratičnim duhom, z neomajno vero, da smo poklicani živeti združeni, svobodni in samostojni, ker to je naša pravica. Tisoči pisem, stotine knjig, množice čistih slovenskih zastav bi morali iz naših domov v svetu preplaviti utrujeno in tlačeno slovensko zemljo. Protesti zdomskih organizacij z obsodbo tako komunističnega zločina kakor šovinističnega zatiranja našega rodu, bi morali odmevati od Washingtona pa d« Moskve. Smo svobodni! Resnica in ljubezen do Slovenije sta naše orožje. S tem orožjem bomo končno zmagali! Ko je posvetil nekaj tehtnih misli etnični raznolikosti v Argentini je govornik nadaljeval: Velike naloge Mladina! Praviš, naj ti pokažemo na vzvišene ideale, ki bi bili vredni tvojih ■naporov. Glej, kakotr veriga gorskih vrhov se dvigajo pred teboj. S svojo višino in lepoto izzivajo tvoj pogum in iznajdljivost. Sprašuješ se, kako naj v danih razmerah izvršiš svojo nalogo? Kadar se ljubitelj planin zavzame, da bo naskočil še neosvojeni vrh, prične iskati sam od sebe primerne smeri do cilja. In ko se mu zdi, da je našel stezo, ki pelje do vrha, preizkuša in vadi prijeme, ki mu bodo pripomogli, da bo po zamišljeni poti prišelj kamor ga vleče srce. Važno je, da smo si edini glede ciljev našega dela, da enako presojamo vrednote, da znamo ločiti resnico od zmot. In kadar bo lepota nakazanih ciljev vnela vašo voljo in srce — boste našli tudi pot do njih! A ne pozabimo, da teh ciljev ne vidijo dandanes vsi rojaki dovolj jasno. Ne pretiravam, če )trdim, da jih je zaradi razmer v domovini mogoče približati narodu in pravilno osvetliti le iz Slovenije v svetu. Odtod izredna odgovornost naše emigracije za narodovo bodočnost. Zato: — Posredujmo življenje tam, kjer je pritisk materializma največji! — Gojimo zavest, da ni človeštva brez človeka! Ta pa potrebuje za svojo življenje družino in narod. — Napovejmo neizprosen boj povprečnosti. Sprejmimo geslo, da Slovenec mora biti boljši! DIKTATURA „OTROŠKEGA VRTCA« OBJEKTIVNA PODOBA MODERNEGA ČILA Dasi so vedno redkejši tisti, ki povsem nekritično, lahkomiselno nasedajo komunistični propagandi o južnoameriških „vojaških diktaturah“, zlasti o „vojaški diktaturi" v Čilu, pa se še vedno najdejo nekateri časopisi, med njimi tudi nekateri slovenski v zamejstvu, ki od časa do časa zaigrajo, lahko bi rekli, vlogo koristnega budala v tem oziru. Le postopoma se jim odpirajo oči, zlasti sedaj, ko vedno bolj doživljajo v lastnih državah, kako marksistična gverila vseh barv in vrst „spoštuje človekove pravice“ in ugotavljajo, kako težko je „spoštovati človekove pravice", ko je treba braniti ne, recimo, kakšen družbeni ali gospodarski sistem, temveč samo golo osebno življenje pred mednarodnimi terorističnimi anarhisti, ki danes vsi izvirajo iz marksistične idelogije. Ker mednarodni komunizem nikakor ne more pozabiti poraza, ki ga je pred štirimi leti’ doživel v Čilu, kakor redko kdaj kje na svetil, se predvsem proti vojaškemu režimu grla. Pinocheta zaganja ves njegov svetovni propagandni aparat. Žena samomorilca Al-lendeja, bivšega marksističnega čilskega predsednika, Hortenzija, tudi še vedno nastopa, kjer koli jo hočejo poslušati, proti sedanjemu čilskemu režimu, medtem ko je njena hči Beatriz, v trenutku duševne depresije pred mesecem dni tudi napravila samomor, kakor njen oče. Toda ponavljanje vedno istih propagandnih fraz nemarksističnemu Čilu počasi učinkuje tako, da se je že vrsta mislečih glav odločila oditi sama pogledat v čile, kakšen je tam dejanski položaj, odkar marksista Allendeja ni več. Ti med drugim ugotavlajo, da se je čilsko gospodarstvo v štirih letih izmotalo iz globin razkroja v dokaj zdravo raven, pri čemer pa seveda ni bilo mogoče vladi rešiti istočasno tudi vseh družbenih in političnih problemov; teh zadnjih, zaradi predvsem zadržanja zunanjega sveta proti Čilu, najmanj. Obsedno stanje je vlada sicer podaljšala spet za pol leta, prav tako je od letošnjega Inarca dalje prepovedala vse stranke (doslej so bile v tkim. zatišju), vedno bolj pa tolerira kritike političnih in delavskih vodij, ki smejo svoja mnenja tudi objavljati v čilskem časopisju. Tudi v vojaški junti sami se pojavljajo tokovi o postopni potrebi odprte debate in večje politične participacije civilnih funkcionarjev. Zlasti letalski član junte gral. Leigh je zagovornik te smeri. Čile, iz razumljivih razlogov ni dovolil Komisiji za človekove pravice ZN vstopa v državo, ker je komisija pod izključno kontrolo sovjetov ih afro-azijskih sovjetom naklonjenih držav in je zato avtomatično enostranska. Prost vstop v čile pa ima vedno Mednarodni rdeči križ, Evropski odbor za migracije ter Solidarnostni vikariat katoliške Cerkve, organizacije, ki zasledujejo razvoj glede človekovih pravic v Čilu in vse ugótavlajo, da danes v Čilu ni več kot 400 pripornikov, zaprtih iz varnostnih razlogov. Do vseh pa imajo prost dostop njihovi odvetniki in sorodniki. Nekomunistični tisk je svoboden v Čilu, domač in inozemski. Toda tudi vse izdaje pesnika Nerude, znanega čilskega partijca, se prosto prodajajo po knjigarnah ter so celo neko delavsko naselje, ki ga je zgradila vlada, poimenovali po njem. Prav tako se prosto prodaja mnoga kritična literatura Pinochetovega režima; dela Gabriela Garcia Märqueza, Julija Cortazarja in Maria Vargasa Llose so vsem na voljo. — Za svoj slovenski narod pa zahtevajmo in delajmo, da čimprej napoči čas, ko bo duhovno in politično: združen — svoboden in suveren! Z dosego tega narodnega cilja bodo poplačani napori, poravnane krivice, u-slišane molitve — in žrtve mučencev bodo obrodile svoj sad. Derechos humanos En la reunion sobre .Seguridad Europea, que se està realizando en Belgrado, se plantea una curiosa situación. Cada denuncia de los paises democràticos, acerca de la violación de derechos humanos en regimenes comuni stas, es sistemàticamente negada por estos, aduciendo que se estàn intrometiendo en sus asuntos internos. Mientras tanto la prensa mundial publica, dia tras dia, nuevas violaciones y otras historias de represión van tornando forma en el Occidente. Motivo de tal cuestión fue también la reciente Bienal de Venecia, donde 55 artistas disidentes soviéticos expusieron 350 obras condenadas por el régimen de Moscu. “Para crear, uh artista necesita libertad”, dijo Neizvestny, autor de una Crucifixion que despertó las iras de las autoridades soviéticas. Por su parte Ripa di Meana, relacionado con la Bienal, ex comunista que pasó a las filas del socialismo tras su desengano con 'Moscu, dijo que “la URSS va aumentando su hostilidad contra la Bienal”. Y.declaró: ‘‘Nuestra esperanza es està: que los acuerdos internacionales firmados en Helsinki no sean inutiles.” Observando el desarrollo de la conferencia de Belgrado, parece que las es-peranzas, una vez màs, seràn vanas. Pismo ravnatelja Mohorjeve družbe v Celovcu Dragi prijatelji Družbe sv. Mohorja! Na spominski podobici ob desetletnici smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana (umrl 16. novembra 1959 v bolnišnici sv. Aleksija v Clevelandu, U. S• A-) beremo : „Zgled sem vam dal“, da bi tudi vi: svoj narod do konca ljubili, za brate križ nosili, Marijo kot mater častili, skozi Vihar je vero ohromili in ob smrti plačilo križa dobili. Rožman je občutil bol in nosil ,križ vseh Slovencev, koroških in zamejskih, ki so razkropljeni po širnem svetu. Ameriški Slovenci se radi zbirajo ob njegovem grobu. Tudi koroška Mohorjeva družba mu'je postavila spomenik, obširen življenjepis : Š k o f Rožman, 3 z v zk j. Napisal ter gradivo in dokumente zbral dr. Jakob Kolarič, C. M. Škof Gregorij nas je družil vse zdomske in zamejske Slovence, ko je nosil težo svojega in težo naših križev. Obiskoval nas je, ko smo raztreseni po raznih kontinentih, tolažil je družine, učil mladino, podelil vsak večer nam vsem svoj očetovski blagoslov. V vseh družinah naj bo tudi njegov življenjepis. Sedanji rod ibo ob teh knjigah obujal spomine, bodočim rodovom pa naj bo v pouk in opomin, da bodo spoštovali to, jkar je mam starejšim drago in sveto. Mohorjeva Vam pošilja tretjo knjigo življenjepisa. Ta zadnja knjiga je najbolj obširna in dokumentarična. Dr. Kolariču gre zasluga, 'fia je zbral še ob pravem času gradivo, ki bi ga deloma že danes ne bilo več mogoče dobiti. Mnoge priče, ki so škofa poznale, so že pomrle. O Rozmanovi dobi jn Rozmanovem delovanju pišejo danes tudi drugi in pišejo drugače. Dr. Jakob Kolarič plika Rožmana in njegov čas, v kolikor je po tridesetih letih sploh mogoče, pelo skrbno, podrobno, temeljito in objektivno. Vemo lin čutimo, da nas Rožmanova prošnja jbudi zanaprej druži in varuje, nas vse, koroške, zdomske in zamejske Slovence. Rožman sam pa nas bo bodril in učil še naprej, ko bomo prebirali njegov življenjepis. Združeni smo v prepričanju, da \ga bo vsak nabavil za svojo družino, kdor le more. Koroška ga je dala, za vse Slovence je nosil križ, Američke Brezje varujejo njegov grob. Ko je dosegel plačilo križa, prosi in moli pri Bogu pa nas me. Vsem prijateljem Družbe pv. Mohorja lepe pozdrave I Megr. dr. Janez HorribSck • (ravnatelj Mohorjeve družbe) Nova koprska škofija iSv. oče Pavel VI. je imenoval msgr. Lorenza Bellomija, glavnega asistenta Katoliške univerze v Milanu, ki pa je duhovnik veronske škofije, za novega tržaškega škofa. To vest je 29. oktobra opoldne sporočil nadškof Peter Cocolin, ki že dobri dve leti vodi tržaško škofijo, zbranemu tržaškemu stolnemu kapitlju in glavnemu osebju škofijskega urada. Novi tržaški škof se je rodil 3. januarja 1929 in je duhovnik od 8. julija 1951. iSkoraj deset let je bil tajnik nadškofa Andreja Pangrazia, nekdanjega nadškofa v Gorici, in sicer najprej v Veroni, nato v Livornu in končno šest mesecev v Gorici. Pravijo, da je zelo izkušen maž, odprt za probleme modernega časa in da se je naučil že nekaj slovenščine. Kdaj bo prišel v Trst, še ni znano. Do njegovega prihoda bo vodil tržaško škofijo še naprej gorički nadškof Peter Cocolin. Novico o imenovanju tržaškega sko- čile danes šteje 10,500.000 prebivalcev. Od teh jih v največji ravščini živi približno dvajset odstotkov. Toda ta skrajna revščina je v Čilu bila že pred Pinochetovim nastopom ter jo je Allende s svojo vsestransko brezglavo-stjo še povečal Pinochetov režim rešuje ta problem postopoma, zlasti med kmečkim prebivalstvom, kjer je po Pinochetovi agrarni reformi ok. 38.000 kmetov dobilo v posest doslej podržavljeno zemljo. V Čilu je trenutno 400.000 brezposelnih, ki jim država lajša položaj z mesečno brezposelno podporo enakovredno 35 amerikanskim dolarjem. Med kritičnimi opazovalci čilskega razvoja pod Pinochetovim protikomuni- fa je prinesel še isti dan vatikanski list L’Osservatore Romano, ki poroča tudi, da je sv. oče imenoval dr. Janeza Jenka za koprskega škofa. S tem imenovanjem je prvič po letu 1828 tržaška škofija zopet pravno ločena od koprske. Od leta 1828 je bil namreč tržaški škof tudi vedno škof koprske škofije. Po Osimskem sporazumu, ki je dokončno ustalil mejo med Jugoslavijo in Italijo, bo koprska škofija postala spet samostojna, vodil pa jo bo dosedanji apostolski administrator Slov. Primorja dr. Janez Jenko, sedaj star 67 let, po poreklu iz ljubljanske nadškofije. Nova koprska škofija pa je daleč večja od bivße koprske, kajti vključuje tudi dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so bili leta 1947 priključeni Jugoslaviji. Zato obstaja onstran meje težnja, da bi se ustanovila poleg koprske še druga škofija s sedežem v Novi Gorici. (Nad. na 2. str.) stičnim režimom so bili v zadnjem času v Čilu takšrii režimi nenaklonjeni obiskovalci, kakor je npr. španski socialistični vodja Felipe Gonzàlez, ki pa je še med bojevanjem v Čilu izjavil: „štiri leta po španski državljanski vojni bi bil obisk katerega koli evropskega socialističnega vodje v Španiji nemogoč." Najbolj dognana pa je bila izjava visoke funkcionarke zahodnonemške krščanske demokracije Uršule Benedič, ki je po prostem ogledu čila vprašujočim časnikarjem izjavila: „Das ist eine Kindergartendiktatur (to je diktatura otroškega vrtca) v primerjavi z vzhodnoevropskimi komunističnimi režimi.“ EGIPT IN IZRAEL STA SI SEGLA V ROKE MEDNARODNI TEDEN -Jt Iz življenja in dogajanja v Argentini DIPLOMATSKI PORAZ MOSKVE Minuli teden je bil za Moskvo teden diplomatskih porazov na afri s i čemi in na Bližnjem vzhodu. Somalijska vlada je izgnala !z države sovjetske „svetovalce“ m kubanske vojake, ki so doslej pomagali vzdrževati tamkajšnji levičarski režim. Ugotovila je namreč!,, .da Moskva podpira abesinski marksistični reto v boju proti somalijskim gverilcem na abesinskem področju Ogaden, katerega si hoče Somalija priključiti. S Havano je somalijska vlada tudi prekinila diplomatske odnose. . Drug moskovski poraz pa je mi obisk egipčanskega predsednika Sadata ; izraelskem Jeruzalemu. Sadat je pred dobrim tednom dni v govoru v Kairu izjavil, da je za dosego miru na Bližnjem vzhodu pripravljen potovati tudi v Jeruzalem in govoriti pred izraelskim parlamentom i(knesetom). Izraelska vlada je Sadatovo izjavo vzela resno ter je izraelski predsednik Begin Sadata uradno povabil v Jeruzalem. Ta je ponudbo, ki mu je bila izročena preko ameriškega veleposlaništva v Kairu, sprejel in se napovedal v Jeruzalemu za minulo soboto, 19. t. m. Po vsem arabskem svetu, predvsem v Libiji, Siriji in Iraku je završalo, medtem ko je Sandijeva Arabija, ki ji vladajo najbolj trezni Arabci, ostala mirna. Libijski molskovski privrženec Gadaffi je divjal in je ukazal zažgati sedanjo libijsko zastavo, ki je enaka egipčanski ter napraviti drugačno. Sadat se za Gadaffija ni zmenil, pač pa je pred obiskom v Jeruzalemu odletel v Sirijo in v Irafy toda ni mogel prepričati tamkajšnjih diktatorjev, da bi bil njegov obisk v Jeruzalemu Arabcem koristen. Libija, Sirija in Irak so mu odgovarjali, da bo Izrael ločil Arabce med seboj in da bo samo Jeruzalem imel koristi od Sadatovega obiska. Palestinska teroristična organizacija (FLO) je zagrozila, da bo Egipt čutil na lastni koži posledice napačnega diplomatskega koraka ter je nekaj ur po Sadatovi izjavi o njegovem obisku v Jeruzalem nastavila na raznih egipčanskih poslaništvih bombe, ki so sicer povzročile več ali manj škode, smrtnih žrtev pa na srečo niso veliko zahtevale. Sadat je bil v soboto, 19. t. m., z vsem pompom sprejet v Jeruzalemu od izraelskega predsednika Begina in njegove vlade. Pričakala sta ga tudi znani vojni minister Dayan in bivša izraelska predsednica Golda Meir, ki jo je Sadat celo poljubil. Orientalskega klanjanja in pozdravov je bilo na pretek. V izraelskem parlamentu (knesetu-) je Sadat v svojem govoru, ki so ga Izraelci željno pričakovali, postavil pet osnovnih pogojev za’vzpostavitev miru na Bližnjem vzhodu in za arabsko zagotovilo za priznanje Izraela kot države: 1) Izrael se mora umakniti iz vseh okupiranih področij, vključno iz arabskega dela Jeruzalema; 2) treba je priznati Palestincem pravico do lastne države; 8) priznati je treba pravico vsem sosednjim državam (Egiptu, Libanonu, Jordaniji in Siriji) živeti v miru v varnih mejah; 4) izpolnjevati je treba načelo Združenih' narodov o neuporabi nasilja; 5) ukiniti je treba vojno stanje. Na vse te točke da Egipt ze pristaja. Sadatu je takoj odgovoril izraelski predsednik Begin, ki pa se v govoru ni dotaknil za Izrael bolečih egipčanskih pogojev, tako da so opazovalci ugotovili da ni premoščen globok prepad, ki loči Arabce od Izraela vse od ustanovitve izraelske države leta 1947 do da-nes. Zgodilo pa se je prvič v 3.600 letni zgodovini Bližnjega vzhoda, da je v Jeruzalemu prišel na obisk „na miren način“ egipčanski vladar. Dasi niso niti sedanji prebivalci Egipta potomci sta-roveških Egipčanov niti ne sedanji Izraelci potomci staroveških Izraelcev, se eni in drugi smatrajo za dediče obeh držav, kakor se Italijani v svoji zanesenosti smatrajo za potomce staroveških Rimljanov, dasi so ti izginili pod havalom „barbarov“1 v zgodovino za vedno. Sadatov obisk je imel po vsem svetu ogromen odmev. V ZIDA so zadovoljni, v upanju, da bo morda le korak bliže k miru na Bližnjem vzhodu, medtem ko so v Moskvi razjarjeni nad egipčanskim veljakom. Moskva in vsi, ki z njo trobijo v isti rog, smatrajo Sadatov obisk za „kapitulacijo“ pred Izraelom ter ga je zlasti sovražno arabsko Jasopisje označilo za „izdajalca“. Zahodni tisk pa je njegov obisk označil za „zgodovinski korak k miru“. Tudi papež Pavel VI. je v svojem rednem nedeljskem nagovoru pozdravil stik med Egiptom in Izraelom, da je „znamenje miru, ki se je pojavilo na Bližnjem vzhodu... Dogodek je važen in upanje se poraja, da se lahko začenja pravi mir za človeštvo.“ V GRČIJI so imeli splošne volitve. Zmagala je uradna koalicija ministrskega predsednika Caramanlisa. A opaziti je bilo veliko napredovanje socialistov. SOVJETSKI STROKOVNJAKI; ki se nahajajo v Somaliji, so pričeli zapuščati to državo, potem ko je prišlo do spora zaradi sovjetske pomoči Etiopiji. Prav tako morajo Somalijo zapustiti Kubanci, katerih čete prav tako aktivno posegajo v boj v Ogadenski puščavi, na strani abesinske vojske. LETALSKA nesreča se je dogodila na portugalskem otoku Madeira. Letalo portugalske plovne družbe je padlo na zemljo, in posledica je bila 123 mrtvih. V PERUJU bodo junija 1978 splošne volitve za ustavodajno skupščino. Pretekli teden pa je sedanja vojaška vlada, kot važen korak do demokratizacije, odpravila cenzuro nad časopisjem, in odprla televizijske kanale političnim strankam. RUSKI ZNANSTVENIK Wladislav Schwyrkov, ki je bil na poti na Finsko, je zaprosil od švedske vlade politični azil. ZSSIR ima težave s pomanjkanjem raznih žit, zato se je v zadnjih časih ponovno obrnila na ZDA. Tako so pred dnevi podpisali novo pogodbo, po kateri ZDA proda Rusiji 600.000 ton koruze. V EKVADORJU, ki ga vodi vojaška trojka, so politični krogi zahtevali spremembe v vladi. Triunvirat naj bi sestavljala dva civilista in en predsednik oboroženih sil. Seveda je vojska ostro odklonila vsakršno spremembo sedanjega položaja. Nacionalistični šovinizem v jugoslovanski KP OZADJE IZGINOTJA TITOVE JOVANKE V, zvezi z izginotjem Titove tretje „žene“ Jovanke iz jugoslovanskega javnega življenja od srede letošnjega junija naprej se je nekaterim dopisnikom zahodnega tiska posrečilo pobrskati v zakulisje notranjih partijskih trenj za oblast po Titovi smrti. Obenem ti dopisniki tudi ugotavljajo, da prihaja do vedno večjih „narodnostnih“ trenj znotraj jugoslovanske KP ter da je pri vsem tem svojo vlogo igrala tudi Jo-vanka. V Beogradu prevladuje splošno mnenje, da partija pripravlja proti Jovanki in sedmim visokim jugoslovanskim častnikom proces, na katerem bodo obtoženi „nacionalističnega šovinizma“ v prid Srbom in v škodo Hrvatom in Slovencem na odločilnih položajih v jugoslovanski partiji in v federalni vladi. V preteklih tednih so zlasti srbski partijski intelektualci in nekateri partijski politiki vedno glasneje protestirali proti favoriziranju nesrbskih elementov v partiji, vladi in vojski. Minulega septembra je nezadovoljstvo udarilo v javnost, ko je vplivna srbska literarna revija Književne novine objavila močno sporno pesem „Trip- tih“ izpod peresa 64 letnega srbskega pesnika in pisatelja Tanasija Mladenoviča, ki je tudi partizanski veteran. Mladenovič se v pesmi pritožuje nad „žalostno usodo“, ki je doletela Srbe v Jugoslaviji ter poziva Srbe, naj „ne dovolijo, da bi Srbija ostala revna in zaostala.“ Beograjska dnevnika Politika in Večernje novosti sta takoj obtožila urednika Književnih novin Dragana Jeremi-ča, ki je tudi predsednik (Srbske pisateljske zveze, „srbskega nacionalizma“, nakar je še pod nadaljnjimi napadi v Časopisju Jertemič po,dal ostavko pri uredništvu Književnih novin in odstopil tudi kot predsednik Srbske pisateljske zveze. Toda izvršni odbor zveze ni hotel sprejeti njegovega odstopa ter je javno nastopil proti partiji in vladi. Večernje novosti so izvršnemu odboru zagrozili „s posledicami“ ter so znova napadle Jeremida v uvodniku, v katerem trdijo, da „je že vse javno mnenje protestiralo proti njegovemu srbskemu nacionalističnemu šovinizmu. Končno je proti Jeremiču nastopilo še partijsko glasilo Komunist in ga NOVA KOPRSKA ŠKOFIJA (Nad. s 1. str.) Nova razmejitev V bodoče torej tržaško-koprske škofije ne bo več, prenehata tudi apostolska administratura za Slovensko Primorje in pazinska apostolska administratura. Ustanovljeni ali obnovljeni pa sta bili novi škofiji in sicer: tržaška škofija s sedežem v Trstu in koprska s sedežem v Kopru. Pod tržaško škofijo spadajo sedaj župnije dosedanje tržaško-koprske škofije, ki so v Italiji. Gre za štiri dekanate v mestu Trstu, katerim pripadajo tudi Milje ter dekanat Opčine. Pod novo koprsko škofijo pa spadajo vse tiste župnije tržaško-koprske škofije, goriške in reške nadškofije, ki so v SR Sloveniji in za katere je že skrbel dosedanji apostolski administrator škof dr. Janez Jenko. Gre za dekanate iz goriške nadškofije: Biljana v Brdih, Cerkno , .Črniče, Idrija, Dornberk Kanal ob Soči, Kobarid, Komen, Solkan-Miren, Tolmin in Vipava. Iz reške nadškofije: dekanat Ilirska Bistrica Trnovo. Iz tržaško-koprske pa dekanati: Koper, Dekani, Postojna in Tomaj. Župnije tržaško-koprske škofije, ki ,so tvorile pa- zinsko apostolsko administraturo in ki so v SIR Hrvaški, so sedaj priključene poreško-puljski škofiji, ki jo vodi škof dr. Dragotin Nežic. Gre za dekanate: Pazin, Pičan (do 1778 škofijski sedež), Kršan, Buzet, Oprtal j in Umag z Novigradom (Novigrad ali Cittanova je bil do 1828 škofijski sedež). Po tej razdelitvi ima Slovenija tri škofije (Ljubljana, Maribor in Koper), ki tvorijo enotno metropolijo s sedežem v Ljubljani. Upamo, da bo sedaj možna ■ie ustanovitev samostojne slovenske škofovske konference. Kot prvi znani tržaški škof se omenja Frugifer okrog 547. Koper pa naj bi po legendi dobil prvega škofa sv. Nazarija leta 424. Leta 1828 je bila tržaški škofiji pridružena koprska škofija in od tistega časa je obstajala „tržaškd-koprska“ iškofija. Prvi njen škof je bil od leta 1831 dalje Matej Ravnihar. Sledili so mu Jernej Legat, Jurij Dobrila, Janez Nep. Glavina, Andrej Matija 'Šterk, Frančišek Ks. Nagi, Andrej Karlin, Angelo Bartolomasi, A-lojzij Fogar in kot zadnji Antonio Santo Škof Jenko je novico o ustanovitvi koperske škofije povedal v vatikanskem radiu. V soboto, 29. oktobra, se je v okviru redne slovenske oddaje vatikanskega radia oglasil novi koprski škof Jenko (bil je ravno dan, ko je sklenila delo škofovska sinoda, katere član je bil) in sporočil: „Dragi poslušalci slovenskih oddaj vatikanskega radia, zlasti še moji primorski duhovniki in verniki! Dovolite, da vam sporočim veselo novico, ki je bila danes dopoldne uradno sporočena svetu. Sveti oče je podpisal dekret, da se koprska škofija pravno loči od tržaške, s katero je imela od leta 1830, torej skoro 150 let, istega škofa. Odslej bo vsaka od njiju imela svojega škofa. Od koprske škofije se odcepijo tisti njeni deli, ki se nahajajo v Italiji in na Hrvaškem. Priključijo se ji pa tisti deli goriške nadškofije, tržaške škofije in reške nadškofije, ki se nahajajo v SR Sloveniji. Prav tako koprska škofija ne spada več pod goriško metropolijo, temveč pod ljubljansko. To se je zgodilo točno 800 let potem, ko je 221. julija 1177 papež Aleksander III. v Benetkah sklenih mir z nemškim cesarjem Friderikom Barbarosso ter obnovil staro koprsko škofijo.“ Trideset ur se je mudil v Argentini Cyrus Vance, državni tajnik ZDA. Obisk, ki je bil sklenjen ob priliki potovanja predsednika Videle v New York, je velike važnosti za argentinsko vlado. Predstavlja obnovitev tradicionalnih dobrih odnosov med obema državama, odnosi ki so zadnja leta zašli na trnjevo pot. Ob nastopu peronistične vlade je prišlo do prve oddaljitve, ko pa je v ZDA zavladal Carter in pričel svojo politiko v prid človečanskih pravic, so se razmere še bolj ohladile. Precej je stalo sedanjo vojaško vlado, predno je Carterjev krog prepričala, da je trenutni položaj v Argentini le posledica notranje vojne, ki so jo pričeli, in od nje še niso odnehali, predstavniki mednarodnega komunizma, katerih namen je bil s silo zavladati v tej državi. K boljšemu razumevanju položaja so pravzaprav pripomogli teroristični pojavi v drugih državah, zlasti v Evropi, da so te države in ameriška vlada sprevidele, kakšno je ozadje protigverilskih naporov tukajšnjega režima. Tako je predmet človečanskih pravic, ki je bil še do nedavnega prvenstveni v vseh razgovorih med ZDA in Argentino, stopil v ozadje. To se je zgodilo tudi med obiskom Cyrus Vanceja, ki je o snovi sicer govoril, a le mimogrede. Na prvo mesto pa je stopilo vprašanje uporabe jedrne energije. To vprašanje je naenkrat postalo bistveno v odnosih med ZDA in nekaterimi latinskoameriškimi državami. Dejstvo je namreč, da sta tako Argentina kot Brazil stopile v krog držav, ki uporabljajo atomsko energijo. V Argentini že deluje jedrna centrala Atucha, drugo gradijo v Cordobi in v načrtu je še tretja. Brazil jih ima pet v načrtu, in se je za njih gradnjo naslonil na Zahodno Nemčijo, kar je bilo silno neprijetno za ZDA. V začetku te tekme so latinskoameriške države podpisale pogodbo, da ne bodo izdelovale jedrnega orožja, a te tudi označilo za „nacionalističnega šo-vinista.“1 Komunistu so se z obsodbo pridružila še partijski predsednik srbske republike Dragoslav Markovič, ki je znani Titov zaupnik ter republiški ministrski predsednik Dušan Ckrebič. Markovič je „obsodil srbski nacionalizem kot največjo nevarnost za Srbijo in za vso -Jugoslavijo“, dasi je v isti izjavi reviji Nin dejal, da „obžaluje, da cirilica tako hitro izginja“ po Srbiji in da „smatra za neopravičljivo, da beograjska televizija uporablja latinico.“ . Ckrebič, čigar vzpon v partiji je vedno hitrejši ter je tudi Titov ljubljenec, pa je k Markovičevim izjavam grozilno dodal, da bodo „posledice zadele le vsakega nacionalističnega šovinista, vsako organizacijo, vsakega člana par- pogodbe ne Argentina ne Brazil nista pozneje potrdili. Obe pa se nahajata v stanju, da lahko izdelata atomsko bombo. Zato si ZDA prizadevajo za „denu-klearizacijo“ Latinske Amerike. Nič manjši interes pa nimajo nad tem, da 'bi napredne latinskoameriške države uporabljale za svojo mirovno uporabo jedrne energije ameriško tehnologijo, ne pa evropske. To tako iz gospodarskih razlogov, kot z političnih. Argentina uporablja doslej naravni uran v svoji centrali, in ga bo uporabljala tudi v bodoče. Argentina sama pridobiva uran in zanj ni odvisna od ZDA, kot Brazil. Vance je med svojim obiskom dosegel, da je argentinska vlada izrazila namen, da potrdi pogodbo o neizdelavi atomskega orožja. Kot protiutež bodo ZDA sodelovale pri argentinskem razmahu za mirovno uporabo jedrne energije. Prav tako bo analizirana trgovska pogodba med obema državama. Argentinska zunanjetrgovinska bilanca je pozitivna, zlasti z evropskimi državami in državami tkim. tretjega sveta. Napram ZDA pa je, predvsem v zadnjem letu, spričo zaprek, ki jih Severna Amerika postavlja za uvoz, precej negativna. Obisk Vanceja ni prinesel drugih važnih sprememb v medsebojni politiki. Njega važnost je bolj politična in v prid sedanji argentinski vladi zaradi ugleda pred svetom. Vance pa je od tu odšel še v Brazil (vprašanja, ki jih je tam obravnaval, so bila podobna kot v Argentini) ter v Venezuelo. Vse tri države so vodilne v Latinski Ameriki, a predstavljajo troje različnih družbenih sistemov. Venezuela kot vzor demokracije, Brazil je smatran v ZDA kot predstavnik desničarskih sil, Argentina pa se nahaja sredi med obema. Iskanje skupnih točk je nujno, in tudi ZDA imajo interes na tej povezavi. Ni čudno, da je Vance obiskal Brazil komaj par dni potem, ko se je tam mudil venezo-lanski predsednik Pérez. tije, ne glede na to, kako visok je njegov položaj.“ Med te visoke partijce, ki so jih doletele „posledice“, prištevajo sedaj Titovo Jovanko. PORTUGALSKI ministrski predsednik, socialist Soarez, napenja vse sile, da bi dosegel skupen nastop demokratičnih strank, in odobritev načrta za gospodarsko in politično obnovo države. Soares, ki vlada s socialistično manjšino, in neuradno podporo prijateljskih demokratičnih strank, se nahaja v težavah. Gospodarstvo še daleč ni urejeno, in pred kratkim je prišlo do hudih izgredov, ko so desničarji v Oporto izvedli več oboroženih akcij proti levičarskim skupinam. Po moskovski paradi O proslavah 60 letnice boljševičke revolucije se je zbralo v Moskvi vse, kar priznava Marksova in Leninova načela. Evropsko nekomunistično časopisje je o tem obširno pisalo, medtem ko so v prekomorskih deželah vse, kar se je tam dogajalo, spremljali z neko ponosno radovednostjo, kakor da bi se to, kar so tam govorili in napovedovali, nas ne tikalo. Po želji moskovskih politikov, naj bi se v Moskvi porazgovorili predvsem o pojavih nediscipliniranosti med moskovskimi sateliti. To gre Moskvi na živce. Naj le omenimo, kako so Tita obkladali z vsemi mogočimi priimki, ker se je pred dvajsetimi leti spremenil ne v političnega „nevernika“ ampak le v „razkolnika“. Kaj vse so storili, da bi ga ali pridobili nazaj v pravoverne vrste, ali pa ga strli. Amerika je pomagala, da se je Tito obdržal. V Moskvi je Jugoslavijo zastopal član partijskega prezidija Bakarič medtem, ko je domače časopisje porabilo to priliko, da so znova pobijali rusko tezo, da se morajo posamezne države ukloniti ukazom rdeče mednarodne centrale vedno, kadar nastane nevarnost za širjenje socialističnega internacijona-lizma. Na podlagi doktrine so se Rusi in njihovi zvesti zavezniki čutili upravičene, da narede red najprej na Madžarskem, pozneje pa na češkem. Isto časopisje je tudi pobijalo sovjetsko načelo o mednarodnem pomenu sovjetskega gospodarskega sistema, ki se mu zlasti Jugoslavija upira in kakor trenutno kaže, z uspehom. Nejevoljna je Moskva na šefe velikih komunističnih strank v Italiji in Franciji, kjer naj bi bili rdeči drugačni, kot so bili pred 40 leti, ko so brezpogojno ubogali Moskvo, španski glavni tajnik Carillo pa je v rdčem zboru z vso odločnostjo naravnost povedal, da se ne bo dal voditi Moskvi, ampak da bo vodil samostojno politiko. Ni čuda, da so mu moskovski veljaki dali vedeti, da predstavlja sumljivo skupino rdečih. V veliko tolaižbo in ponos pa so bili Kremlju zastopniki Madžarske in Čehoslovaške, držav, kjer je Mosva še pravočasno naredila red. Tako ogrski Kadar, kakor čehoslovaški Husak sta bila že ob odhodu v Moskvo, kakor med slavnostmi polna slave Rusiji, ki ji po naravi pripada vodilna vloga v komunističnem svetu, in polna ostrih obsodb proti vsakomur, ki bi poskušal to edinost pod vodstvom Kremlja rušiti ali slabiti. Nekaj grenkega priokusa je ostalo Brežnjevu in njegovim, ko so končali bankete, govorance in parade: V njihovi nekdaj granitno trdni zgradbi rdeče internacijonale se pojavljajo vidne razpoke. Ni čudno, da so uradni glasniki ruskega komunizma pred proslavami mnogo pisali o tem, da danes ni najvažnejša naloga komunizma proletarska revolucija, ampak utrjevanje solidarnosti med rdečimi vladami, ki morajo po ukazu in okusu Moskve krotiti svoje podložnike. Uradni sovjetski filozof Sobolew je po moskovski paradi v listu „Novi čas“ pisal, da je „socialistični internaciona-lizem“ kot nadaljevaje nekdanje ,,in-ternacionalistične proletarske solidarnosti, najvišja manifestacija zahteve po enotni obrambi pridobitev socializma“. Tako pa so Sovjeti utemeljevali zasedbo čehoslovaške leta 1968. S;e Obletnica Doma v Berazategui KOPER — Mladina v Kopru se nasploh zelo „prima“ obnaša. Je to gotovo sad „prima“ socialistične vzgoje. Sicer imaju tudi na zahodu precej problemov z mladino. Toda kar ta koprska „prima“ mladina počenja, je precej preko običajnega slabega obnašanja. To seveda velja predvsem za obnašanje po pivnicah: Mnogi so zelo „sproščeni“ — polagajo noge na mize, zastavljajo natakaricam pot, rezljajo v mize in klopi, ugašajo cigarete na mizah, se obmetavajo s kruhom in žalijo strežno osebje. Pišejo, da je to res, a obenem pripominjajo, da mladi v Kopru nimajo svojih prostorov, kjer bi se lahko organizirano zabavali... CELJE — Med 21. in 28. oktobrom je bila v Celju posebna razstava pod naslovom „Vse za otroka“. 80 podjetij iz Slovenije in tudi iz drugih republik je razstavljalo igrače, konfekcijo, pohištvo, oblačila za šport in rekreacijo. Posebej je bilo predstavljeno še področje nege in zdravja otrok in otroško varčevanje. ZAVRH — Na Zavrhu v Slovenskih goricah so 9. oktobra zaključili sedmo kolonijo slikarjev amaterjev. Vodja kolonije dr. Cene Avguštin je ob zaključku izjavil, da slikarji samorastniki ob vodstvu mentorjev zelo napredujejo in da postajajo njihove stvaritve vedno bolj kakovostne. LJUBLJANA— V vsej Sloveniji je krščenih 85% otrok, od teh jih prejme prvo obhajilo 82%. K verouku jih prihaja 65%. Vsaj ena tretjina je le pomanjkljivo ali pa sploh nič krščansko vzgojena. Med vzroki za takšno stanje je gotovo na prvem mestu zapostavljanje vernih ljudi v javnem življenju in na delovnem mestu. Versko prepričanje je glavna ovira za napredovanje v poklicu. Pod pretnjo izgube delovnega mesta pa se ne smejo udeleževati božje službe in prejemati zakramentov šolniki, vojaško osebje, ljudje na vodilnih položajih v gospodarstvu in v vseh javnih službah. Kot vzrok za takšno stanje je treba upoštevati tudi spremembo življenjskega okolja s selitvijo v mesta. BREZBRIŽNOST DO BOGOSKRUNSTVA V noči od 27. na 28. oktober je prišlo do nezaslišanega bogoskrunstva v župnijski cerkvi v Arco (prov. Trento). Neznanci so se dali zapreti v svetišče, kjer so potem pokazali vse svoje sovraštvo do božjega. Najprej so se spravili na obe zakristiji, kjer so razbili vso opremo, svete posode in druge bogoslužne predmete, liturgična oblačila so pa raztrgali. Nato so prišli na vrsto oltarji v cerkvi, kipi, podobe, klopi. S težkim kovinskim batom so odprli tabernakelj, raztresli hostije po tleh in nato nanje urinirali. Našli so tudi nekaj posod z relikvijami, ki so jiii onečastili. Priče smo sovraštvu, ki mu lahko rečemo satansko. Le kdor veruje v Boga in ga obenem sovraži, je zmožen te vrste hudobije. Še pred nekaj časa bi take vrste dogodek razburkal vse javno mnenje. Sedaj pa so šla sredstva javnega obveščanja brezbrižno mimo tega bogoskrunstva. Družba, ki na take pojave ne reagira več, je padla v svoji kulturnosti na najnižjo stopnjo in samo priča, da je blizu lastnega razkroja GLAVNI UREDNIK „DELA“ — UMiRiL. Star komaj 34 let je nenadoma umrl v Novi Gorici glavni urednik ljubljanskega „Dela‘‘ Mitja Gorjup, ki je bil sicer rojen v Vidmu, mladost pa je preživel v kraju svojih staršev v Kanalu ob Soči. Diplomiral je iz prava na ljubljanski univerzi. Zelo mlad, star šele 27 let, je postal glavni urednik „Dela , kar je tedaj vzbudilo precej začudenja. Pa se je kmalu pokazalo, da je Gorjup sposoben časnikar in strokovno zelo izobražen. Letos spomladi je vodil skupino jugoslovanskih časnikarjev na Kitajsko. Sad tega potovanja je bil „Kitajski dnevnik“, ki ga je bil objavil v „Delu“. Pokojni Gorjup je bil nekaj časa predsednik Zveze mladine Slovenije, od leta 1975 pa tudi predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije. Poleg tega je bil nekaj časa še tajnik SZDL za manjšinska vprašanja. Pokopali so ga 2. novembra v Kanalu ob Soči, kraju njegove mladosti. CERKEV NAJ SE PORUŠI, SAJ LJUDJE NE ROMAJO VEČ... Blizu Ljubljane, pri Preserju je znana romarska cerkev Žalostna gora. Je lepa baročna cerkev, ki jo krase poleg drugega tudi Šubičeve freske. To romarsko pot omenja tudi Cankar. Torej prav gotovo ima poleg drugega tudi veliko kulturnozgodovinsko veljavo. Toda kljub tej veliki veljavi kot kulturni spomenik, ji podjetje Slovenija ceste grozi. Cerkev je na griču, katerega severno stran so spremenili v kamnolom. Tam neumorno meljejo grič, pesek odvažajo na gradbišče avtoceste, ki bo šla čez Ljubljansko barje. Morebiti bi tam blizu našli tudi kak drug primernejši grič za kamnolom, saj je bil podpeški marmor znan kot dobro gradivo že stoletja. Toda grič je tako pri roki, blizu železniške postaje, da so se najbrž le zaradi tega odločili, da bodo tam kopali pesek. Najbrž. Nikogar ni zanimala cerkev na griču in ne lepe freske. Tudi, da morda cerkev spada pod spomeniško varstvo, u-prave kamnoloma ne moti. Obrnila se je celo na ljubljanskega nadškofa, da bi dovolil rušenje z utemeljitvijo, da danes ljudje ne hodijo več v cerkev, Cerkvica se tudi sedaj, ko je prestala razne potrese in vojno, kar dobro upira nenehnim tresljajem ob miniranju. Toda če se „odgovorni oblastniki“ ne bodo pozanimali, ne za versko, ampak za spomeniško vrednost 250 let stare stavbe, se bo sama zrušila, brez nadškofovega dovoljenja in v Sloveniji bo eno arhitektonsko in umetniško „obeležje“ manj. iSe bodo pravočasno spomnili, da je cerkev vredna ogleda zaradi bogate baročne ornamentike in fresk, ki so last slovenskega naroda, ali bodo • točili solze, ko bo prepozno? Pravi pomladni dan sonca in modrega neba je bil v nedeljo 13. novembra, zato je privabil toliko rojakov, kot še menda nikoli. Na prostranem vrtu je bil ponazorjen slap Savica ob jezeru. Prazničnost je povdignilo cvetje in zelenje ter številne zastave. Dopoldanski program se je začel z dviganjem zastav ob himnah, nato pa je sledila sv. maša, katero je daroval direktor slov. dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar. V pridigi je poudaril med drugim: Zunanji blesk naših prireditev in u-stanov nas ne sme zaslepiti, da ne bi poskrbeli za notranje prepričanje in oblikovanje rojakov, „sicer ne bo ostal kamen na kamnu.“ — Važno je, da ne večamo z medsebojnim razkrajanjem bane, ki jih t^pi vsaka izseljenčeVa duša. S svojim govorjenjem in pisanjem bodimo zlasti vzpodbuda našim mladim rojakom, da se bodo zanimali za našo skupnost in za njen napredek delali. Nikoli nismo gotovi, da bi se med nami, zlasti med mladimi, razširil brezbožni nazor komunizma, škof Rožman, katerega 18. obletnico smrti obhajamo, nas je zadosti zgodaj in resno opozoril na različne krinke, pod katerimi se hoče razširiti komunizem. Bodimo previdni tudi danes in skrbimo zlasti za medsebojno povezanost in potrpljenje. Ne igrajmo se z usodo naše skupnosti! — Kdor ne zna pametno govoriti ali pisati, je bolje, da mol-