Katoliški
ie
17.
lin.
rije
966,
rije
si-
om ite-' IV. lir, rije no. j ne za
ten-:
sije 000 000 ad-, I, Iro-
po
om
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.250
G o r 1 z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	2.500
PODUREDN1ŠTVO:	Letna inozemstvo . .	L	3.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
Leto XIX. - Štev. 14 ( 944)
Gorica - četrtek, 6. aprila 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
Duhovnik »današnjem svetu
Nekaj misli k nedelji za duhovne poklice 9. aprila
1
ik
Današnji svet govori o duhovnikih mnogo več kot se je to dogajalo v polpretekli dobi. Pod besedo »svet« mislimo ljudi na splošno, ne glede na njih vero in prepričanje. Zlasti po zadnjem koncilu je opaziti večje zanimanje za duhovniški stan •n delo, ki ga opravlja.
Seveda ni to zanimanje vedno dobrohotno in iskreno. Svetno ali bolje rečeno posvetno časopisje se rado ustavlja zlasti na sencah, ki od časa do časa zagrnejo Posamezne duhovnike. Tudi hlasta po raznih izjavah cerkvenih dostojanstvenikov ali zastopnikov nižjega klera, jih svojevoljno razlaga ter tendenčno obarva. Rado se razpisuje ob pojavih nediscipline, ki naj bi bila zašla med duhovščino, o nesoglasjih, ki se porajajo med »napredno« in »konservativno« strujo v učiteljskem zboru Cerkve ter o nesmiselnosti celibata, ki da ga duhovniki že kar težko Prenašajo.
Nedelja Dobrega pastirja, ki je postala Po odločbi papeža Pavla VI. nedelja za duhovniške in redovniške poklice, nas sPontano vabi, da se tudi mi zamislimo 0 poslanstvu duhovnika v današnjem svetu. Poslužlli se bomo misli, ki jih je 12. februarja o tem povedal v Torontu v Kanadi tamkajšnji nadškof msgr. Filip Po-cock pod okriljem »Katoliškega informativnega centra«. Sam je poudaril, da mu je vse, kar je povedal, narekovala globoka vera, saj duhovništva ni mogoče prav razumeti ln ceniti brez globoke vere.
NOTRANJA VELIČINA DUHOVNIŠTVA
Kdo je duhovnik? Duhovnik je kristjan, krščen človek, eden izmed ljudstva, ki je Prejel oblast, da posvečuje. Posvečevalec ie — sacerdos — ne samo pri sv. maši, temveč je tudi posvečevalec ljudi. Duhovništvo je prejel od Kristusa, zato je drugi Kristus.
Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru se zdi, da je zajel duhovništvo neke vrste potres. Vedno bolj se uveljavlja načelo, da škofje in duhovniki ne smejo in ne morejo biti povezani s svetnimi polo-*aji, službami ter delovanjem. Poleg tega sredstva javnega obveščanja kot so tisk, >'adio in televizija, radi odkrivajo manj svetle strani v duhovniških vrstah. Vse to ie po svoje pripomoglo k temu, da duhovniški ugled, ki so ga predstavniki Cerkve v polpretekli dobi uživali, v neki meri uPada. Na duhovnikih ostaja le še duhovna veličina stanu. Duhovništvo je tako na Poti notranjega očiščevanja. Vedno bolj Postaja eno z nebeškim Očetom, tako da Prihaja čas, ko se bo moglo reči: »Kdor vidi duhovnika, vidi nebeškega Očeta!«
Tako postaja duhovnik vse bolj oče in krat božjemu ljudstvu, njegov služabnik Po svoji dostojanstveni službi, ves dober, Prijazen in nesebičen.
NAPAČNA POJMOVANJA V ZVEZI Z DUHOVNIŠTVOM
Dasi je duhovnik oče in brat svojemu ljudstvu, se pa mora skrbno izogibati *ako Imenovanega patemallzma. Patema-ii*em je misel sebičnosti, ki zahteva, da se vsa dejanja in nehanja in vse življenje božjega ljudstva odvijajo samo po nje-8ovl volji, da je vsč okrog njega v njegovih rokah in da se ne sme ničesar spočeti ali začeti brez njegovega privoljenja.
Obstaja pa še druga težnja; ta pa se ^iri meij božjim ljudstvom, ki v napačnem sočutju zavija oči ih govori: »Ali ne bi bilo lepo, če bi bili duhovniki nam enaki v vsem, tudi v družinski sreči, pa tudi v °dgovornosti vzgoje svojih otrok?«
Nadškof Pocock je na to modrovanje kratko odgovoril: »Prihranite to sočutje *ase hi za svoje otroke; ml ga ne potrebujemo, saj smo se za samski stan pro-stovoljno odločili ln to ne zato, da bi '"anj ljubili, temveč da bi ljubili bolj, ln močneje, tako Boga kot božje lil,dstvo. Vse znake svoje oblasti lahko
odstranimo, le odgovornosti služiti bližnjemu se ne moremo odpovedati. Najbolj napačno je, če se zvesto čuvajo znaki oblasti, zanemarja pa služba bližnjemu.«
Cerkev stoji danes pred mnogimi in težkimi problemi. Rešiti jih more le svetost. Zato je nadškof za konec svojih izvajanj zaklical vsem navzočim — in ta poziv velja tudi nam Slovencem na Tržaškem in Goriškem —: »Dajte nam mnogo in svetih duhovnikov, redovnikov in laikov, pa bomo spravili svet s tečajev in odprli za Kristusa!«
—ej
Od velikonočnega torka dalje je svet bogatejši za eno papeško okrožnico (encikliko). Imenuje se »Populorum progres-sio« (Napredek narodov) in je posvečena v prvi vrsti problemu, kako pomagati manj razvitim ljudstvom in podhranjenemu prebivalstvu.
Nehote se vsiljuje primerjava s socialno okrožnico papeža Leona XIII. »Rerum no-vatrum« pred 75 leti. Slednji je obsodil izkoriščanje delavcev po sebičnih kapitalistih, borne plače in nečloveško postopanje z delavci. Sv. oče Pavel VI. pa se je zaivzel za revne nairode, ki ne bi smeli biti predmet izrabljanja in tlačenja s strani bogatih držaiv. Bogataši so po dolgi borbi z
Prva italijanska petletka
Italijanska poslanska zbornica je malo pred veliko nočjo po šestih mesecih razprave (in po letih predhodnega pretresanja) izglasovala svoj prvi petletni načrt gospodarskega razvoja. Zdaj je na vrsti še senat. Ce bo šlo vse po sreči, bo ta dokument sprejet še pred poletnimi počitnicami.
Dolgoročno gospodarsko programiranje pomeni v Italiji vsekakor novost. Izkušnja bo seveda šele povedala, kako se bo ta plan izkazal v stvareh kot so npr. odnosi med državno in zasebno pobudo, med tehnološkim napredkom in zaposlenostjo, med razvitim severom in zaostalim jugom.
Na petletni plan so najbolj ponosni socialisti. Prepričani so, da je bil zamišljen in sestavljen predvsem po njihovi zaslugi. Italijanski časnikarji ga na splošno po njihovem ministru za proračun in programiranje imenujejo 'kar Pieraecinijev plan, čeprav je Pieraccini le podpisnik zadnjega osnutka, ki je rezultat mnogih sprememb in kompromisov in so ga pripravili že njegovi predhodniki. Sam Pieraccini meni, da je pomen plana v tem, če naj uspe, da bo sprožil celo vrsto reform, od reform« državne uprave do reforme parlamenta, od davčne reforme in novega za-' kona o delniških družbah pa tja do šolske in zdravstvene reforme. Pognati v tek poli-
tiko plana pomeni po njegovih besedah pognati v tek proces demokratične družbene obnove.
Toda tudi krščanski demokrati si glede zaslužnosti pri uveljavitvi plana ne pustijo kratiti lavorik. Politični tajnik stranke Ma-riano Rumor je podčrtal, da je treba uvedbo politike programiranja pripisati prav dolgotrajnemu prizadevanju in boju Krščanske demokracije. Pri tem gotovo ni daleč od resnice.
Težko je predvidevati, v koliko bo ta plan koristen za italijansko gospodarstvo. Mnogi, ki imajo v Italiji nesporno veljavo, imenujejo ta dokument »knjiga sanj«. Mnogi, kot npr. predsednik turinskega Fiata Gianni Agnelli zopet menijo, da je koeksistenca med pobudami privatnega in državnega kapitala nujna značilnost našega časa. Toda država bi morala svoje intervencije usmeriti v drugo smer: z vsema razpoložljivimi sredstvi bi morala podpirati načrte, ki bodo uspešno prestali boj s čedalje hujšo tujo konkurenco ne pa se npr. spuščati v odpravljanje razlik med severom in jugom. Vsekakor je pričakovati raznih trenj, ki se bodo porajala ob iskanju ravnovesja v narodnem ozemeljskem okviru in ob raznih silnicah, ki jih povzročajo geografske in politične meje.
Spodrsljaj Kiesingerjeve vlade
Ko je pred tedni zahodnonemška vlada vzpostavila redne diplomatske odnošaje z Romunijo, enim najbolj samostojnih in svojeglavnih sovjetskih satelitov v Evropi, je upala, da ji bo uspelo svoje stike raz-šitiri tudi na ostale države socialističnega bloka na Vzhodu, zlasti na Češkoslovaško, Madžarsko in Bolgarijo.
Toda vlada kanclerja Kiesiragerja je napravila taktično pogreško, ki ji je zaenkrat onemogočila vsak nadaljnji prodor na evropski Vzhod. Ob priliki ureditve odnosov z Romunijo je bilo slovesno poudarjeno, da je zahodno-nemška vlada edini, pravi in resnični zastopnik vsega nemškega narodj, tudi tistega, ki mu gospoduje komunist Ulbricht v tako imenovani Nemški demokratični republiki.
Ta zahodnonemška izjava je v prvi vrsti razburila, kot je bilo pričakovati, vzhodnonemški komunistični režim, odjeknila je pa tudi na Poljskem, kjer so zelo zadovoljni, da nimajo na zahodni meji za mejaše nemške Zvezne republike, ki ne priznava meje na Nisi in Odri, temveč Ul-brichtovo Nemčijo, katera smatra te meje že za dokončne.
Reakcija Sovjetske zveze, Poljske in Vzhodne Nemčije je bila nenavadno bliskovita in tudi učinkovita. Da ne bi Zahodna Nemčija še bolj razbila evropskega komunističnega bloka, je vzhodnonemška vlada podpisala nov dvajsetletni obrambni sporazum s poljsko komunistično vlado. Enak sporazum je sklenila nato tudi še s Češkoslovaško, z Madžarsko in Bolgarijo pa so v teku pogajanja v istem smislu.
S takimi pogodbami nameravajo komunisti zavarovati obstoj dveh Nemčij in onemogočiti Zalhodmo Nemčijo v njeni težnji, ko si lasti pravico nad vsem nemškim narodom.
V okvir te komunistične diplomatske ofenzive spada tudi napovedana poljsko-bolgarska obrambna pogodba, ki bo te dni podpisana. Bolgarija nima meja z Nemčijo ter je še pred nekaj tedni mislila na vzpostavitev rednih diplomatskih odnosov z Bonnom, seveda brez slehernih pogojev, kot je to storila 31. januarja letos Rotmunija. V poljsko-bolgarsko pogodbo bo sedaj vnešena klavzula, da je sedanja poljsko-nemška meja nespremenljiva in da zahodnonemška vlada ne predstavlja vsega nemškega naroda.
Odkar je pred nekaj meseci zahodno-nemška vlada začela tipati pri evropskih sovjetskih satelitih za vzpostavitev diplomatskih odnosov iz gospodarskih razlogov, je o svojih ozemeljskih zahtevah in o svojem sicer znanem stališču, da predstavlja ves nemški narod, previdno molčala. S tem, da se je o tej stvari ob priliki sporazuma z Romunijo jasno izrazila, je sebi vsaj za dogleden čas zaprla vrata do držav vzhodne Evrope.
Dar severnoameriških katoličanov
Severnoameriški katoličani so darovali trem bolnišnicam v Hong Kongu tri najmodernejše a vtoambulance; ena je namenjena tamkajšnji luteranski kliniki.
delavskim proletariatom prišli do spoznanja, da je zanje zadovoljen delaivski razred večji vir dohodkov kot pa če bi mu kratili upravičene sadove lastnega dela. Bodo morali — se sprašuje sv. oče Pavel VI. — bogati narodi napraviti isto žalostno pot? Doživeti najprej, da se organizira upravičeni ljudski srd in pride nadnje sodba božja, in jim šele potem dati od svojega obilja? Sv. oče postavlja trditev, da mora kakor med posamezniki veljati isto načelo tudi med državami, da je treba namreč odvišno dati revežem. Ce bi se začelo to načelo naobračati na mednarodnem torišču, bi se morali vsi narodi počutiti bratje med seboj in vojska bi postala nesmisel, saj bi uničevala to, kar je v korist vsem.
Nova okrožnica ima za svojo osnovno misel božje naročilo »Rastke in množite se!« Vse, kar človeštvo stori tako z naporom svojih rok kot s sadovi svojega razuma kot s svojim trpljenjem, služi za njegovo rast, in sicer celotno, ne le gospodarsko ali materialno in je uresničevanje božje zamisli o človeku, je vršenje od Boga določenega poklica, je naravnost »povzetek vseh naših dolžnosti«.
Zato Bog obsoja vse, kar ovira to rast (okrožnica omenja liberalni kapitalizem, nacionalizem, rasizem, diktature). Človeško samoljubje, lakomnost in navezanost na zemeljske dobrine so povzročili, da je napredek človeštva dvorezen meč, ki premnoge pušča v njih bedi; toda kljub raznim »povratkom v barbarstvo« in delnim nazadovanjem se opaža, da se človeštvo, ne da bi to opazilo, počasi usmerja k svojemu Stvarniku.
Na prvi pogled se bo morda zdelo, da se okrožnica bavi s problemi, ki so Cerkvi tuji in posvetnega značaja. Toda gre za načela krščanske socialne morale, ki jih mora Cerkev naglašati, čeprav bo morda s tem pohujšala koga, ki si je evangelij po svoje prikrojil in pozablja, da mora biti Cerkev v službi vsega človeštva, kot je Kristus postal Odrešenik za vse ljudi.
Tako najdemo v okrožnici mesta, ki na prvi hip povzročijo strmenje in začudenje: ostre besede na račun kolonialnih sil, priznanje, da so misijonarji vse prevečkrat z evangelijem širili tudi vpliv dežele, kateri so pripadali, trditev, da pravica do privatne lasti ni izključena in brezpogojna ter da je podrejena interesom skupnosti, ponovna obsodba brezdušnega liberalizma, priznanje, da imajo tudi revni narodi ali narodi v razvoju pravico, da si izberejo družbeni sistem brez kakega pritiska s strani tistih, ki jim pomagajo, in končno pohvala tistih, ki so že uvedli, ali še nameravajo uvesti civilno službo namesto vojaške.
KAKO JE OKROŽNICA NASTALA
Sv. oče se je začel baviti z mislijo nanjo že od prvih mesecev svojega pontifikata dalje. Za svetovalca si je vzel znanega francoskega dominikanskega patra Lebreta, strokovnjaka za probleme dežel tretjega sveta (Južne Amerike) v razvoju. Prav v zvezi s to okrožnico se je sv. oče odločil za svoje potovanje v Indijo. Naprosil je vatikanske predstavnike pri Združenih narodih, pri Unescu in mednarodni organizaciji za pobijanje lakote FAO, da so mu posredovali napotke in podatke. Prvi osnutek je bil izdelan v septembru 1964, zadnji 6. februarja letos. Dva tedna nato ga je sv. oče potrdil z besedami: »Vse v redu!«
Zanimivo je, da je ta okrožnica spisana v francoščini in da se literarni jezik močno razlikuje od svečanega in nekoliko težkega stila prejšnjih enciklik. Način izražanja je močno podoben govoru, ki ga je imel sv. oče Pavel VI. dne 4. oktobra 1965 pred sedežem Združenih narodov v New Yorku. Vatikanski latinisti so imeli kar precej dela, da so uspeli pravilno prenesli duh izvirnika v latinščino.
Novost enciklike je tudi v tem, da prvič navaja sodobne avtorje kot npr. že omenjenega p. Lebreta, Maritaina, De Lubaca, Celin Clarka in druge. Kot je razvidno iz
imen, so bili sodelavci v glavnem Francozi. Teksti dekretov zadnjega koncila so citirani sedemnajstkrat, pogostna tudi odlomki iz okrožnic Janeza XXIII.
Prvič je kaka papeška okrožnica poleg na patriarhe, škofe, duhovnike, redovnike in vernike naslovljena na vse ljudi, ki so dobre volje. Je vsebinsko precej obširna ter ima dva dela: za vsesplošni razvoj človeka in za soglasni razvoj človeštva. Sv. oče je podpisal v svoji zasebni knjižnici pet izvodov, ki so bili nato izročeni glavnemu tajniku Združenih narodov U Tantu, ravnatelju UNESCA Maheuu, direktorju FAO-a Senu, predsedniku vatikanske dobrodelne organizacije »Mednarodna Karitas« msgr. Rodhainu ter predsedniku papeške komisije »Pravičnost in mir« kardinalu Royu.
KRATKA VSEBINA ENCIKLIKE
Socialno vprašanje je postalo svetovno vprašanje. Svet, ki je izšeil iz kolonialne dobe, se je znašel v neravnovesju: bogati so vedno bogatejši, revni pa ostajajo revni. Tako stanje stopnjuje skušnjavo, da se prisluhne tistim, ki mnogo obljubljajo, čeprav samo z besedami. Posledica tega so razni upori, nasilne revolucije in počasno drsenje v totalitarne ideologije.
Nekatere krivice kričijo do neba. Cela ljudstva živijo bresz najpotrebnejšega in v odvisnosti, čeprav je Bog ustvaril zemljo za vse ljudi. Načela in ravnanje liberalnega kapitalizma so prava sramota današnje dobe. Pravica do lastnine ki svobodne trgovine mora biti podrejena osnovni pravici vsakega človeka, da dobi, kar potrebuje. Zemlja mora biti učinkovito in preudarno izrabljena. Dobrine morajo roditi sadove in biti na razpolago vsem. Osnovno načelo: bolje razdeliti te dobrine.
Skušnjava, socialne krivice zavrniti s silo, je velika. Kadar gre za očitno nasilje, ki traja že dalj časa in ki resno krši osnovne pravice osebe ter nevarno škoduje skupnim koristim dežele, je tak revolucionarni upor dopusten, na splošno pa je treba revolucije odklanjati, saj prinašajo le nove krivice in k prejšnjemu zlu dodajajo novega, še hujšega.
Treba se je lotiti reform, ki bodo vnesle v sodobno socialno življenje smele, globoke in nagle spremembe. Papež se zavzema za gospodarsko načrtovanje, za skupno akcijo vseh organiziranih sil, ne da bi kajpada izključeval privatno pobudo. Gre za mir in bodočnost civilizacije. Odbila je ura dejanj. Vsi ljudje in vsi narodi se morajo zavedati svoje odgovornosti in v skladu z njo ravnati.
Bogati narodi so dolžni pomagati šibkim in revnim. Nihče nima pravice, da bi zapiral oči pred lakoto, ki tare svet. Toda dobrodelnost ni dovolj; treba je ustvariti svet, v katerem bo vsakdo brez izjeme živel človeka vredno življenje. Kar imajo bogati narodi odveč, mora služiti revnim deželam. Ce bi se njihova trdosrčnost nadaljevala, naj ne pričakujejo drugega kot božjo sodbo in srd siromašnih z nedogled-nimi posledicami.
Nevzdržno sramoto predstavljajo razsipnost in oboroževalna tekma ter trpljenje drugega dela človeštva. Treba je začeti razgovor o obliki in možnostih pomoči deželam v razvoju, ne da bi se pri tem vtikali v njih domačo politiko. Ta pomoč je lahko v obliki daril, brezobrestnih posojil ali posojil na majhne obresti in primerne odplačilne roke. Nasploh pa je treba preprečiti gospodarsko diktaturo, ki jo prinaša svobodna konkurenca. Svoboda menjave je dopustna le tedaj, če je podrejena zahtevam socialne pravičnosti.
»Svet je bolan na egoizmu. Ozdravel bo le v bratstvu med ljudmi in narodi.« Ne gre samo za zmago nad lakoto in borbo z revščino, ki je sicer nujna, a ne zadostna; gre za mnogo več: za ustvaritev sveta, v katerem bo vsak človek, ne oziraje se na pleme, narodnost ali vero, živel polno življenje, »kjer svoboda ne bo samo prazna beseda in kjer bo lahko revni Lazar sedel za isto mizo z bogatinom.«
SLOVENSKO LJUDSTVO IN NJEGOVI DUHOVNIKI
Uprizoritev Simčičevega
Krsta pri Savici«« v Torontu
ije misij
Leta 1941 je Slovenija doživela svoj veliki udarec: trije okupatorji so si jo raz-dedili. Najbolj nečloveški — nemški — je istočasno udaril po duhovnih vodnikih slovanskega ljudstva: po duhovnikih. Skoraj vsa štajerska in gorenjska duhovščina ter del dolenjske se je hipoma znašel v zaporih in taboriščih, od koder je večina končala v izgnanstvu med Hrvati in Srbi. Nato so kupo trpljenja povečali še lastni bratje: v imenu borbe zoper okupatorja je komunistična Osvobodilna fronta pobila 40 duhovnikov, še enkrat toliko pa po prevzemu oblasti leta 1945. Takrat se jih je nad dve sto umaknilo tudi v tujino.
Začela se je težka doba za katoliško Cerkev v Sloveniji. Duhovniške vrste so bile zdesetkane, številne župnije nezasedene, poprijeti so morali starčki zlato- in biseromašniki, da je ostala večna lučka pred tabernaklji.
Tadaj se je slovensko ljudstvo zavedlo, da ga lahko reši le molitev. Po cerkvah so se pričele opravljati molitvene ure za duhovniške in redovniške poklice, bolniki darujejo svoje trpljenje v ta namen, mladina redno prejema sv. obhajilo z isto željo. Danes lahko rečemo, da je ta vztrajna molitev po dvajsetih letih dosegla očiten uspeh.
Po stanju 1. marca 1967 povedo številke sledeče: ljubljanska škofija ima 303 duhovnike in 103 bogoslovce, mariborska 294 in 71, apostolska administratura Slovensko Primorje 158 ki 39, skupno torej 755 duhovnikov in 213 bogoslovcev.
Pri redovnikih je stanje naslednje: cistercijana 6 duhovnikov, 3 bogoslovci, 8 bratov, frančiškani 46, 34, 42, jezuiti 20, 26, 13, kapucini 28, 8, 5, lazaristi 12, 13, 12, minoriti 13, 34, 1, salezijanci 51, 78, 21, križarji 9 duhovnikov, kartuzijanci 7 duhovnikov in 13 bratov, trapisti 7 duhovnikov in 6 bratov. Skupno je torej redovnih duhovnikov 199, bogoslovcev 196, bratov 121.
Ta preglednica kaže, da je številčno stanje še vedno težko. Maribor je imel npr. leta 1860 469 duhovnikov za 414.000 vernikov, sedaj pa komaj 294 za 700.000... In Ljubljana? Leta 1850 je imela 674 duhovnikov, sedaj jih ima 303.
Vendar se zdi, da je najhujša kriza že mimo. Da bi zadostili vsem potrebam, bi morali imeti v Sloveniji vsako leto kakšnih 40 novomašnikov. Zgornji pregled vzbuja upanje, da bo to kmalu doseženo. Nekaj let bo še težko, potem se bodo pa začele, če Bog da, vrzeli počasi zapirati.
Eno je gotovo in to spričuje vsa zgodovina: vse dobro v Cerkvi, in žal, tudi vse slabo je prišlo po duhovnikih. Kakršna je duhovščina, takšno je ljudstvo, takšna je Cerkev. Velja pa tudi obratno: kakršno je ljudstvo, takšna bo duhovščina, ki bo iz njega izšla.
Slovensko ljudstvo: kakšne duhovnike nam boš rodilo? Molimo za to naše ljudstvo, da bi rodilo goreče duhovnike! In molimo vneto tudi za naše' duhovnike, da bi bili božji kvas svojemu ljudstvu!
OKNO V DANAŠNJI SVET
Prenos relikvij sv. Miklavža v Grčijo
Prenos nekaterih relikvij sv. Miklavža iz Barija v pravoslavno cerkev v Volos v Grčijo bodo izvedli letos meseca maja. Tako je izjavi] pravoslavni metropolit v Volosu Damaskinos, ki je prebral papeževo listino, s katero je papež dovolil prenos. Ob isti priložnosti bo posebna delegacija pravoslavne cerkve v Volosu odpotovala v Rim, da se zaihvaili sv. očetu za to gesto, ki ima vellik ekumenski pomen; kasneje bodo pravoslavni predstavniki odpotovali v Bari, kjer bodo prevzeli relikvije. Za prihod relikvij sv. Miklavža v Volos so v vseh pravoslavnih cerkvah mesta napovedali slovesne verske obrede. Smrtne ostanke sv. Miklavža, škofa iz Mire in zaščitnika mesta Bari so prinesli v Bari dne 9. maja 1087. Dve leti kasneje so jih shranili v kripto v stolnici. Tako ta predstavlja že nad devet stoletij simbolično točko povezave med krščanskim Vzhodom in Za-padam.
Nabirka indijskih katoličanov proti lakoti
Nad 62.000 dolarjev so zbrali indijski katoličani v teku prve vsenarodne akcije proti lakoti, ki jo je organiziral tamkajšnji episkopat. Prvi znesek 7.000 dolarjev je dal za to zbirko bombejski nadškof kardinal Gracias. Zbiranje sredstev so izvedli po vseh župnijah, šolah in katoliških zavodih v Indiji. Ponovili ga bodo v bodoče vsako leto v postnem času. Zbrani denar bodo hkrati s fondi, ki prihajajo iiz inozemstva, uporabili v korist žrtev pomanjkanja.
Za Cerkev v stiski
Katoličani v Monakovem so darovali za brate Cerkve molka v teku pridiganj patra VVorenfrieda van Straatena in njegovih sodelavcev, ki so jih imeli v 87 monakov-skih cerkvah, 360.000 nemških mark in 40 ton oblačil in živil v vrednosti nad 300.000 mark. To je doslej najvišja vsota, ki so jo darovali katoličani bavarske prestolnice za Cerkev v stiski.
Cerkev in njeno srečanje s svetom
Vsvoji pridigi, ki jo je imel pater Thomas v pariški baziliki Notre Dame, je pridigar obravnaval temo »Božje ljudstvo, ljudstvo brez meja«. Govornik se je vprašal, ali obstaja meja med Cerkvijo in človekom in kje pride do njenega srečanja s svetom. Potem ko je poudaril, da Cerkev ni samo skupnost tistih, ki so zbrani okrog oltarja, marveč je povezanost v veri, v upanju in v ljubezni, je pater Thomas zatrdil, da meje Cerkve ne sovpadajo z nobeno politično, družabno ali rasno mejo in da je božja ljubezen vključila Cerkev v človeško zgodovino in jo napravila solidarno z usodo vseh ljudi. Srečanje Cerkve in sveta, talko je pripomnil redovnik, se vrši v vsakomur izmed
nas. To srečanje ustvarja napetost, ki izhaja iz napora doseči. dinamično ravnovesje med našo pripadnostjo svetu in našo pripadnostjo Cerkvi. Govornik je zaključil s tem, da je pokazal vernikom smer, ki ji morajo slediti: izogibati se morajo skrajnosti, tako nedelavnega moralizma kot aktivizma, ki se ne briga za moralna načela.
Ni mogoče mimo sklepov 2. vatikanskega zbora
Ni mogoče nuditi primernega verskega pouka v modernih srednjih šolah, ne da bi proučili listine drugega vatikanskega e-kumenskega koncila, tako je zatrdil protestantski profesor dr. Erik Person, ki poučuje dogmatično teologijo na univerzi v Lundu na Švedskem. Drugi vatikanski koncil, tako je dejal dr. Person, je spremenil teološki položaj vsega sveta. Za katoliško Cerkev pomeni opustitev nekaterih strogih stališč preteklosti in pričetek pomembnega razgovora s svetom in neka-toliškimi Cerkvami. Koncil je dalje dal ogromen zagon in nudi bogat navdih ekumenskemu gibanju nekatoličanov.
Odlikovanje za pomoč revežem
Ravnatelj Katoliške dobrodelne pomoči za Daljni Vzhod msgr. Harnett iz filadelfijske nadškofije je prejel od predsednika Filipinov Ferdinanda Marcosa odlikovanje reda Zlatega srca. V obrazložitvi tega visokega priznanja je med drugim poudarjen veliki prispevek, ki ga je nudila ameriška katoliška dobrodelna ustanova na pobudo msgr. Harnetta v skrbi za reveže in trpeče ter krščanski duih bratstva, ki je osnova dobrodelne organizacije ameriških katoličanov.
Rast misijonske družbe »Božje besede«
105 redovnikov misijonske družbe Božje besede je prejelo leta 1966 mašniško posvečenje. 52 novomašnikov je po poreklu iz evropskih dežel, 32 pa iz obeh Amerik. Osem novomašnikov je doma iz Indonezije, 6 iz Indije, 5 s Filipinov in 2 iz Japonske. Družba Božje besede ima trenutno 75 duhovnikov domačinov v Indoneziji, 80 na Filipinskih otokih, 49 v Indiji in 20 na Japonskem.
Prvi kartuzijanski samostan v Združenih državah
V kratkem bo v Združenih državah Severne Amerike začel delovati prvi kartuzijanski samostan. Gradijo ga na obširnem posestvu blizu mesta Bennington in bo ves iz granita. Posestvo je pred štirimi leti daroval neki dobrotnik. V kartuziji bo prostora za 40 menihov. V novi kartuziji bodo začeli skupno življenje ameriški menihi, ki so bili doslej raztreseni po raznih kartuzijanskih samostanih v Evropi.
M
Naš list je že bežno poročal, da so kanadski Slovenci uprizorili v Torontu zgodovinsko dramo pisatelja Zorka Simčiča »Krst pri Savici«. Delo v Buenos Airesu živečega goriškega rojaka je postavilo na oder Slovensko gledališče v Torontu v režiji primorskega rojaka Vilka Cekute, ki ga tudi poznamo iz delovanja v Gorici in Trstu. Drama je doživela krstno predstavo leta 1966 v Mendozi v Argentini.
Zorko Simčič je že uveljavljen pisatelj. 2e pred vojno v Sloveniji je izdal več pomembnih literarnih del, nato je s svojim umetniškim ustvarjalnim delom nadaljeval v Argentini ter izdajal svoja dela pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Tu je izšel globok roman »Človek na obeh straneh stene«.
Dramo »Krst pri Savici« je že leta 1953 uprizoril Slovenski oder iz Trsta na Re-pantabra. V celoti je bila drama objavljana v »Katoliških misijonih«. Leta 1965 pa je izšla nova predelana in dramsko dognana izdaja tega močnega odrskega dela. Glasbene vložke k drami je napisal priznani slovenski skladatelj Matija Tomc, ki je nameraval komponirati veliko slovensko opero na motiv Prešernovega speva. Tom-čeva glasba je osnovana na temelju stare slovanske melodike.
Kritik Tine Debeljak je napisal o Simčičevi drami, da jo je pisatelj mimo osnovnega Prešernovega teksta postavil na širše ozadje in globljo ter vsenarodno in vse-človeško problematiko. Pri tem je ustvaril še novo osebo, ki je Prešeren ne pozna: Gojmira, ki je Črtomirov tekmec v ljubezni in tudi njegov predhodnik v veri. Ta igra nudi neko vmesno vlogo med krščanskimi in poganskimi Slovenci. Simčič je dal tudi drugim osebnostim močan dramski pečat. Iz vsega izzveni, da je krščanstvo ljubezen. V Simčičevi obdelavi se epičrna lirika preustvari v moderno duše-slovno in celo religiozno dramo.
Pisatelj sam je v pismu torontskemu režiserju zapisal, da je »Krst sicer res zgodovinska drama, da pa so njeni problemi aktualni in pereči... Gre za problematiko vrednotenja narodnosti in religije, gre za različnost dojemanja verskih vrednot...« Simčič sam zaključuje, da iz njegovih verzov o moči ljubezni in o ohranitvi rodu izhaja globoko prepričanje o možnosti, da se naš rod ohrani.
Zato tudi na Primorskem izražamo svoje zadovoljstvo nad uspelim delom našega rojaka, saj je vanj razlil vso ljubezen do svojega rodu, kar najlepše izražajo Valj-hunovi verzi:
»Zdaj vem: ni vedno moč orožje.
In vem, dokler tvoj rod živi med nami, dotlej naš rod tod ne izgine.« iiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiMiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Zadnja možnost za deželo
Dne 28. avgusta se bo vršil v \Viirzbur-gu glavni kapitelj misijonarjev Marianhill kongregacije. Prvič v zgodovini se bodo udeležili tega kapitlja tudi kleriki in pomočniki, ki so položiil večne zaobljube. Izvolili bodo lahko delegate. Zastopane bodo province iz Nemčije, Holandske, Švice, Avstrije, Španije, Kanade, ZDA, Južne Afrike in Nove Gvineje. Kongregacija ima nad tisoč članov, ki se posvečajo misijonskemu apostolatu.
V eni prejšnjih številk smo že pisali, kako deželna uprava premalo upošteva dejstvo, da v deželi živimo tudi Slovenci, čeprav je dobila posebni statut prav zaradi Slovencev.
Med drugim smo omenili, da so pri deželni upravi zaposleni samo štirje Slovenci (in od tega se baje imata za Slovenca samo dva!). Zdaj je zadnja priložnost, da se ta krivica popravi. Pripravlja se namreč končna ureditev uradniškega staleža. Ko bo ta urejen, bodo vsa vrata zaprta.
Na seji I. komisije je odbornik g. Ne-reo Stopper orisal stalež osebja deželne uprave, kakršen je bil dne 21. marca 1967. Na predsedstvu deželnega sveta je bilo 48 uslužbencev, od tega 14 dodeljenih iz drugih uradov in 35 na novo nastavljenih. Na deželnem odbora je bilo v službi 455 uslužbencev, od tega 138 dodeljenih in 318 na novo nastavljenih. V periferičnih uradih (kmetijstvo, zbor gozdarskih čuvajev) ima deželna uprava 417 službenega osebja in 6 uradnikov, skupaj 423 uslužbencev.
Deželni zakon št. 4 z dne 10. februarja 1967 predvideva: deželni svet 68 uslužbencev, deželni odbor 735. V kratkem bodo ta organik popolnoma zasedli. Od tistih uslužbencev, ki manjkajo, je 74 takih, ki bodo dodeljeni iz drugih uradov. 62 mest je predvidenih za invalide, ezule itd. Preostane torej vsega še 144 razpoložljivih mest.
Koliko bo od teh Slovencev? Na omenjeni seji je svetovalec Slovenske skupnosti dr. Škerk omemil, kako je že večkrat zahteval, da nastavijo tudi Slovence. Kljub zagotovilom se to ni zgodilo. Deželna uprava se izgovarja, naj povemo, katere Slo-
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Nekdo hodi po glavi
Prejeli smo in objavljamo:
Ker skušam prebrati vse, kar izide v slovenščini tiskanega v zamejstvu, sem prebral tudi zadnjo številko tržaškega »Dela«, s katerim skuša Italijanska komunistična partija soliti pamet Slovencem. Ko sem preletel z očmi vrstice uvodnika »Neupoštevanje pogojev«, sem dobil vtis, da pisec tega članka hodi po glavi. Edina druga možnost bi bila, da želi bralce namenoma varati.
Članek govori o sporazumu med strankami leve sredine in Slovensko skupnostjo v Trstu. Priznava, da je Slovenska skupnost postavila za sporazum razne pogoje, priznava, da sta bili prvi dve točki tega sporazuma že izpolnjeni, nato pa pravi, da vladne stranke ne upoštevajo pogojev Slovenske skupnosti in trdi, da je sporazum negativen. »Delu« je Žal, da je bil sporazum v korist slovenski narodni manjšini sklenjen in žal mu je, da se je vendarle nekaj zganilo glede slovenskega šolstva. Ko že mora priznati, da je izšel natečaj za stalna mesta na stovenskih osnovnih šolah in da bomo dobili slovensko industrijsko osnovno šolo v Rojanu, zanika, da bi k temu sploh kaj pripomogla Slovenska skupnost.
Res je, sindikat, Slo\>enska skupnost in drugi (tudi italijansko-jugoslovanska mešana komisija) so zahtevali izpolnitev zakona o slovenskih šolah že pred štirimi ali tremi leti in potem kdo ve kolikokrat, a se ni nič premaknilo. Premaknilo se je šele takrat, ko je Slovenska skupnost postavila rok za razpis natečaja in slovenske strokovne šole! Če ne bi bilo Slovenske skupnosti, bi komunisti še lahko postavljali globalne zahteve in sanjali, da smo vsi Slovenci v Italiji pod njihovim luknjastim političnim plaščem, toda natečaja za učitelje bi še ne bilo in zlasti bi zaman sanjali o slovenski strokovni šoli.
Kar zadeva razlaščevanje v dolinski občini (miljska menda hoče imeti industrijo tudi za ceno razlaščevanja!), naj bo »Delo« mirno, če kaj zaupa svojemu županu v Dolini in njegovemu občinskemu odboru.
vence bi lahko dodelili iz drugih državnih uradov. To pa je skoro izključeno, ker jih ni, saj jih v državne urade niso sprejemali. Dolžnost bi torej bila, da nastavijo nove. Zato je dr. škerk vprašal1: kako namerava deželni odbor nastaviti ustrezno število Slovencev im koliko je med že nastavljenimi Slovenci takšnih, ki imajo vsaj slovenske srednje šole. Odgovor na ti vprašanji bo značilen, in ga pričakujemo z najveojo napetostjo. Ne moremo si predstavljati, da bi demokratična deželna uprava delala do Slovencev večjo diskriminacijo, kakor so jo počenjali fašisti.
S TRŽAŠKEGA
Sporazum namreč določa, da bo lahko razlaščene toliko površine, kolikor bo predvidel in dovolil medobčinski urbanistični načrt. Kar zadeva dolinsko občino, bodo torej župan, občinski odbor in občinski svet sklepali, koliko naj se še dovoli za industrializacijo in kaj naj ostane. Jaz vsaj tako sklepam iz sporazuma.
Tudi jaz mislim in vem, da bo potreben še velik trud pri postopnem reševanju problemov slovenske manjšine. Zato tudi izrekam priznanje in podporo Slm>enski skupnosti. Strinjam se z »Delom«, da moramo biti Slo\’enci enotni, podprti od resnično demokratičnih Italijanov. Ne morem pa se strinjati z g. šiškovičem, da bi bili resnično demokratični Italijani komunisti in KPI! Dokler bo belo belo in črno črno, bodo komunisti totalitarci in uničevalci demokracije in me ne bo mogel nihče prepričati, da bi lahko pričako\>ali kakšno korist od komunizma Slovenci tako v Italiji, kakor kjerkoli drugod.
Dinko K.
RAZNO
Bodoči nemški »Katoliški dan«
Narodni kongres nemških katoličanov, tako imenovani Katholikentag (Katolišk; dan), ki se vrši vsaki dve leti, bo leta 1968 v Essenu. Na njem bodo obravnavali temo »Analiza novih usmeritev v župnijskem življenju v luči koncilskega nauka«
Katoliški šolarji omogočili
nova stanovanja
Gojenci katoliških šol v Mankati v severnoameriški državi Minnesota so zbrali 20.000 dolarjev, ki jih bodo uporabili za zgraditev 50 ljudskih stanovanj na periferiji nesta Sao Pauio v Braziliji. Brazil ski dijak Gilson iz ameriške katoliške univerze v Washingtonu je v zvezi s tem odpotoval v Mankato, kjer se je zahvalil plemenitim darovalcem tudi v imenu nadškofa v Sao Paulo, kardinala Rossija.
Zahvala
Ko stopam v svoj novi dom, čutim podpisani Karel Mahnič dolžnost, da se zahvalim Vašemu cenjenemu listu za solidarnost in odločni poseg pri lanskoletni obrambi mojih pravic, ko so mi razlastili vse moje imetje in ko so me hotali izgnati iz mojega doma, ne da bi upoštevali mojih pravic.
Obenem se javno zahvaljujem tudi Odboru za pomoč razlaščencem, njegovemu predsedniku dr. prof. Lojzetu Tulu ter svojima pravnima zastopnikoma odv. šker-ku Josipu ter odv. Berdonu Bogdanu.
S spoštovanjem
Mahnič Karel
Lakotišče, 1. aprila 1961
V Boljuncu so odkrili starodavna grobišča
Za Dolino, kjer so pred nekaj tedni odkrili okostnjake pod podom tamkajšnje cerkve, je v petek, 31. marca tudi Bol jun ec poskrbel za svojo senzacijo.
Približno sto metrov od ceste, ki pelje iz Boršta, so delavci gradbenega podjetja, kateri pripravljajo teran za temelj nove hiše, naleteli na veliko kamnito ploščo. Ko so jo odstranili, so zagledali drugo z napisom, ki ga niso razumeli. Z žerjavom so jo dvignili in tedaj se jim je nudil nenavaden prizor: poleg dobro ohranjenih okostnjakov so se blesteli zlati predmeti, ogrlice, zlati kovanci, pa še starodavno orožje in šest anlor (lončenih vrčev) je bilo zraven. Kaže, da sta okostnjaka eden moški, druga pa ženska.
Delavci so seveda nemudoma obvestili pristojne oblasti, ki so odredile, da se z izkopavanjem nadaljuje, obenem pa po nalogu zavoda za zaščito umetnin dale prostor obzidati, da dragoceno najdbo učinkovito zaščitijo. Verjetno gre za grobišče iz rimskih časov, saj je ugotovljeno, da je bil že za časa Rimljanov speljan vodovod iz Glinščice v Trst. Ostanki tega vodovoda so delno še ohranjeni.
Potopljena podmornica v sesljanskem zalivu
Pretekli teden, v petek so se v sesljanskem zalivu štirje potapljači italijanske vojne mornarice štirikrat potopili na kraju, kjer leži potopljena nemška žepna podmornica tipa »Bibber«, dolga 12 metrov. Ugotovili so, da sta pod njo dva torpeda, ki sta se verjetno odločila od nje, ko se je ta potopila, in da je bok podmornice preluknjan, kar bi dalo misliti, da je bila podmornica, preden se je potopila, razstreljena.
Slikoviti sesljanski zaliv je služil Nemcem od januarja 1944 pa do konca vojne kot oporišče za žepne podmornice. Tri so tam celo spustili v morje. Toda pred umikom so Nemci vse naprave uničili. Najdena podmornica je bila verjetno zadeta od partizanskih izstrelkov in se je tako potopila. Potapljači so skušali prodreti tudi v njeno notranjost, a v nameri niso uspeli, ker so vratca vsa zarjavela in porasla i algami in školjkami. Po opravljenem delu so se potapljači vrnili v Ancono, od koder so bili prišli.
J
kc
di
pr
z
ju
so
H
ja
m
kc
ve
sa
sp
ki
in
Vc
hi
se
ši
rc
Z;
d;
in
s
hi
Ic
ki
sc
SI
st
ni
u:
bi
4!
sj
n
d;
n
B
r;
n
h
d
s<
š]
si
Z’
b
n
e
n
n
n
s'
ii
ti
v
li
j'
1<
s
n
Jezikovna pravda v Jugoslaviji
j j
V Jugoslaviji imajo svojo jezikovno afero, ki je precej razgrela duhove in v katero je posegel sam predsednik Tito. Začelo se je vse z »Deklaracijo o nazivu in položaju hrvaškega knjižnega jezika«, ki so jo podpisali v poslopju Matice Hrvatske v Zagrebu razni hrvaški javni delavci in razumniki. Namen podpisnikov je bil v trenutku, ko se pripravlja sprememba ustave glede medsebojnih odnosov posameznih narodov Jugoslavije, prispevati svoj predlog glede jezika, ki se govori na Hrvaškem in ga ne imenovati več srbo-hrvatski ali hr-vatsko-srbski, temveč enostavno hrvatski, »Narodni jezik — tako se glasi izjava — je ena najtrdnejših vezi med dvema bratskima narodoma kot sta hrvatski in srbski. Zato je torej popolnoma naravno, da lahko vsak izmed teh narodov imenuje jezik, v katerem govori, s svojim narodnim imenom, to je hrvatskim oz. srbskim.«
Toda vse to le ni bilo tako naravno, kot so si podpisniki »Deklaracije« predstavljali. Najprej so zagnali vik in krik nekateri srbski književniki ter se s svoje strani pokazali izredno narodnostno nestrpno razpoloženi do ostalih jezikov v Jugoslaviji, še posebej pa še do hrvatskega naroda. 48 od njih je sestavilo posebno spomenico »Predlog vprašanj za razmišljanje«, ki je bila tako ostra, da jo je moral obsoditi sam mestni komite Zveze komunistov v Beogradu.
V Zagrebu pa je zoper »Deklaracijo« nastopil tamkajšnji mestni komite Zveze komunistov ter izključil iz svojih vrst pobudnika deklaracije Vlatka Pavletiča, predsednika društva pisateljev Hrvaške, zaradi politične neodgovornosti in pomanjkanja budnosti v zvezi z omenjeno izjavo. Ta naj bi bila v očeh komunistov politični izgred, naperjen zoper bratstvo, enotnost in enakopravne odnose ®ed jugoslovanskimi narodi.
Sam Tito je smatral to jezikovno pravdo za tako važno, da je do nje zavzel svoje stališče, ko je obiskal pokrajino Kosmet (Kosovo in Metohija) ob albanski meji ter tam na veliko noč držal velik govor. Med drugim je dejal:
»Med nami so razumniki, ki odlično zaslužijo, pa se malo brigajo za položaj našega človeka; malo jim je mar, da bi ljudje imeli stanovanja in drugo. Bolj jih zanima, da bi pri nas vse predrugačili in tako ustvarili nove zdrahe. Delali so na skrivnem; pripravljali so deklaracijo in iznenada udarili v hrbet. Dvajset let smo se 2nali pogovarjati tako v srbo-hrJ v’aškem kot tudi v hrvaško-srb-skem jeziku. Prej sta bila to srbski in hrvatski jezik, v Novem Sadu pa so se leta 1953 dogovorili, naj bi se jezik imenoval srbsko-nrvatski oziroma hrvatsko srbski. To je bila najboljša rešitev, ki jo Je bilo mogoče doseči, ker tu za-res ni nikakršnih razločkov. Vsa Jugoslavija je sedaj ogorčena, zlasti pa hrvaško ljudstvo. Kajti na
Hrvaškem živijo tudi Srbi in ni jih malo. Vendar pa eni kot drugi vedo, da je bratstvo in enotnost zanje življenjskega pomena. Dovolj so okusili ustaški in četniški nož in zato ne bodo dovolili, da bi se kaj takega ponovilo. Tudi zato so odločeni, da ostanejo pobrateni še naprej in napredujejo združeni tako v slabem kot v dobrem.«
Kaj je ostalo predstavnikom znanstvenih in kulturnih ustanov, ki so nastopili kot podpisniki deklaracije o nazivu in položaju hrvaškega književnega jezika drugega, kot da so v posebni izjavi pojasnili nagibe, ki so jih vodili pri sprejemanju deklaracije ter izrazili svoje obžalovanje, da je njihov predlog povzročil politične nesporazume. Vnovič se je pokazalo, da imajo taka vprašanja lahko nepričakovane politične posledice. Podpisniki priznavajo, da so pogrešili v tem, da se niso pravočasno posvetovali z Zvezo komunistov kot edino silo, ki lahko to jezikovno enakopravnost uresniči.
Vsa ta opravičevanja pa nekaterih sopodpisnikov deklaracije le niso rešila pred kaznovanjem. Tako je 3. aprila univerzitetni komite Zveze komunistov zagrebške univerze izključil poleg že omenjenega pisatelja Pavletiča še Miroslava Brandta, dr. Iva Frangeša in dr. Ljudevita Jonkeja, za katere je dokazano, da so neposredno sodelovali pri pripravi in sprejemu dokumenta. Z zadnjim opominom pred izključitvijo sta bila kaznovana Miroslav Vavpotič in Josip Pupačič.
Nejasen pa ostaja položaj vodilnega hrvaškega književnika Miroslava Krleže, ki je osebni prijatelj predsednika Tita in član centralnega odbora Zveze komunistov Jugoslavije. Dasi je tudi on spomenico podpisal — pravijo, da je bil celo eden njenih pobudnikov — se njegovo ime nikjer s to zadevo ne omenja. Očividno je, da bi režim rad rešil vsaj njegovo glavo. Tito s svojimi prijatelji res nima sreče; odpovedati se je moral Dji-lasu in Rankoviču, Kidrič, Pijade in Kraigher so umrli, sedaj pa spet nerodna zadeva s Krležo. Edino Kardelj zaenkrat pravilno vozi in ne daje povoda za kake nastope zoper sebe. Je pa prav on v Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, najmanj priljubljen. Težko je predvidevati, kam bo vse to vrenje v vrhovih pripeljalo in kako se bo končalo.
Velikonočni prazniki so za nami, zabe-ležiti jih želimo še za kroniko. Slovenska služba božja v velikem tednu dobiva vedno bolj jasno obliko, -toliko bolj ker se opravlja v slovenskem jeziku. Ima pa to značilnost, da je kratka, zato toliko bolj sprejeta.
Svojo posebnost pa ima prva maša velikonočnega dne. Kot sicer, mašuje msgr. dr. Jakob Ukmar. Tokrat je vedno polno vernikov tudi iz bližnje škedanjske okolice. Ganljiv je kratek obred blagoslova velikonočnih jedil. Po blagoslovu ima g. prelat kratka voščila za prisotne in odsotne. Letos smo zabeležili besede, ki se v glavnem ponavljajo vsako leto:
»Zdaj sem blagoslovil vaša velikonočna jedila. Privoščite si jih doma v lepi, domači, krščanski slogi. Danes je že 48. velikonočno jutro, ki ga praznujem v Skednju. Hvala Bogu za to veliko milost. Hvala Bogu za vse, kar smo prestali. Vstali Zveličar naj nam da milost, da 'bi prišli mi vsi do večnega praznovanja v svetih nebesih. Voščim vam in vašim domačim obilo božjega blagoslova.«
Vsakikrat sprejmejo te besede rosne oči prisotnih.
Na belo nedeljo je prišel med nas škofov
vikar msgr. dr. Lojze Škerl. Maševal je ob 10. uri. Po maši se je razgovarjal v Domu z odborom društva, s pevci in ostalo mladino. Vrnil se je med tednom, da se je srečal z ostalimi ljudmi. Razgovar-jali smo se o našem delu, predvsem pa o naših načrtih za bodočnost.
Največja ovira za naše delo so najemniki v Domu. Se vedno zasedajo polovico poslopja, številni Škedenjci, ki so gledali v Domu slovenski film »Gorenjska ohcet«, so se lahko sami o tem prepričali, zato vsi čutijo -potrebo po razširitvi prostorov. Iskali in dobili smo stanovanje za najemnike, a naletimo še vedno na gluha ušesa. Škedenjska javnost se zgraža nad tem in si želi, da bi prav kmalu postal Dom last škedanjcev v celoti, saj je to Dom vseh škedenjcev. Vsaka ovira je za nas velika zamuda. Pokazali smo veliko dobre volje do najemnikov, zato upravičeno pričakujemo večjega razumevanja in odkritosrčnosti. Potrebujemo ves Dom, ker vemo, da je ta stavba za nas vse velikega pomena.
Vsem, ki prispevate kakorkoli za Dom, iskrena hvala! Pomagajmo vsi, saj vse, kar damo, damo sebi.
S P
R T
Odbojka. Na velikonočni ponedeljek je športno združenje 01ympija iz Gorice odigralo peto tekmo v odbojkarski »C« ligi proti moštvu ACEGAT iz Trsta, ki je že od začetka prvo v lestvici in bo to mesto skoraj gotovo obdržalo do konca. Vendar pa se v Gorici ni izkazalo za eno najboljših moštev, saj mu je bila goriška 01ym-pija trd oreh in skoraj prepričani smo, da bi s pravičnejšim sodnikom zmagali. Zal moram ugotoviti, da je 01ympija že trikrat bila poražena prav zaradi tega sodnika, ki je sodil tudi tekmo proti ACEGAT-u; in to se ne dogaja samo našemu moštvu, ampak tudi drugim slovenskim: naj omenimo moštvo KRAS iz Zgonika, ki je ravno zaradi istega vzroka izgubilo tekmo proti goriškim gasilcem, čeprav je kvalitetno na precej višji stopnji; skoraj bi verjel, da od nekod prihajajo ukazi, da slovenska društva ne smejo zmagati, ali pa z velikim trudom; mislimo, da se bo s tem strinjal marsikateri drugi športnik, ki se vsaj nekoliko razume na odbojko. Še enkrat naj povemo, da se to ne dogaja samo nam in da tudi nasprotniki spoznavajo te krivice (ali pa se zahrbtno smejejo sodniku). Upamo, da se ne bo nihče užalil zaradi teh besed; hoteli smo le povedati, da se tudi pri športu dogajajo krivice, namesto, da bi se s tem vzpodbujalo in vzgajalo mladino; poleg tega igralci, vsi mladi in polni življenja, polagoma izgubijo voljo, ko vi-
dijo razne in tako očividne krivice. Nad sodnikom se niso zgražali samo igralci, ampak tudi predstavniki italijanskih moštev iz Vidma in Gorice, ki so slučajno prisostvovali tekmi.
Preteklo nedeljo pa je 01ympija odšla v Zgonik, kjer se je pomerila s slovenskim moštvom KRAS-om. Tekma je bila morda ena najlepših, ki jih je 01ympija letos odigrala, čeprav se je zaključila z zmago Zgo-ničanov. Igra je -bila zelo napeta, zlasti v prvem in drugem setu: na obeh straneh so bile vidne lepe faze precej dobre odbojke in igralci so se z zagrizenostjo in voljo borili. Kras je pokazal precej dobro obrambo v drugi liniji, v napadu pa ni bil tako močan, kot smo ga imeli večkrat priliko videti; 01ympija pa je morda igrala s prešibko povezanostjo in razumevanjem med igralci. Tekma bi bila gotovo še lepša, če bi se vršila v telovadnici, kajti včasih je tako zapihal veter, da tudi Zgo-ničani, ki so bolj navajeni igrati na odprtem, so bili zmedeni in so zgrešili podajanja. Upamo in želimo, da bosta obe moštvi v prihodnjih tekmah želi več uspeha, tako da bo vsaj eno zasedlo lepo mesto v končni lestvici. In ta želja naj bi se uresničila že v nedeljo, ko bo 01ympija igrala proti CSI iz Vidma, KRAS pa proti AOE-GAT iz Trsta. Izidi zadnjih tekem: 01yHipija : ACEGAT 0 : 3 (9 : 15, 14 : 16, 10 : 15); KRAS : 01ympija 3:1 (15:11, 8 : 15, 15 : 10, 15 : 5).
Zn 01ympijo so igrali: Legiša M. in Z., Frandolič, Antonič, Cernic, Susič, Prinčič, Soban, prof. Kranner, Valentinčič (kap.).
(vi)
Zapostavljanje slovenskega podjetja
Do pred kratkim je slovensko podjetje »Litostroj« v Ljubljani računalo, da bo v skladu z meddržavno pogodbo o gradnji električne centrale v ožini Djerdap na Donavi izdelalo od skupnih šestih .potrebnih turbin tri, ostale tri pa naj bi naročili v Sovjetski zvezi. Sedaj pa je prišlo iz Beograda sporočilo, da je vodstvo djerdapske gradnje vseh šest turbin naročilo v Sovjetski zvezi.
V Ljubljani so spričo tega upravičeno ogorčeni. Ne gre samo za izgubo štiri do
pet milijard dinarjev bruto dohodka in za izgubo naročila, ki bi dalo uslužbenstvu polno zaposlitev za prihodnja tri leta, temveč tudi za izgubljeno priložnost, da se Litostroj v zvezi s temi turbinami še bolj uveljavi v mednarodni konkurenci in poveča svoj ugled. V dvajsetih letih svojega obstoja je Litostroj izdelal že nad 200 turbin za Jugoslavijo in blizu 40 turbin za tujino. Nove turbine bi dale Litostroju priliko, da pokaže vse svoje zmožnosti v izdelavi teh delikatnih strojnih objektov, saj
  Illl Illlllllllllllllllllllllll Illlllllllllllllllllllllllillllllllllllllllll llllllllllllllllllll MII Illllllllllllllllllllllllll IIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIinillllllllllllllllllll lllllllllllllllllllllllllllllllll   Illlllllllllllllllllllllllll
JOSEFINE STEGBAUER Q ----------------------------------------------------------- »To pa moram reči, da si se pošteno stan svoji sestri.
bi vsaka tehtala 1500 ton, premer tekača take turbine pa bi bil kar deset metrov!
S tem, da je vodstvo djerdapske gradnje umaknilo svoj prvotni sklep, da tri turbine izdala Litostroj v Ljubljani, je bila zadana podjetju občutna moralna škoda, saj se zdi, da ni zmožno opraviti taka dela. Zaradi tega je kolektiv Litostroja pozval vodstvo djerdapske gradnje, naj se drži prvotnega dogovora in da Litostroju možnost, da tri turbine izdela, kot je bilo že sklenjeno.
RADIO
T H 8 T A
Spored od 9. do 15. aprila 1967
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja : 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Od nedelje do nedelje na našem valu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Gianburrascov dnevnik«. Prevod in dramatizacija Dese Kraševec. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. —
13.00 Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Ožgana greda«, draima v treh dejanjih.
— 18.30 Sodobne črtice in novele: Vinko Beličič: »Sončnice«. — 20.30 Iz slovenske folklore: V starih časih: Lel j a Rehar: »S trebuh’n za kruh’n«. — 22.10 Ottorino Re-spighi: Rimski vodnjaki.
Ponedeljek:	11.40 Radio za šole (za
srednjo šolo). Ponovitev ob 17.25. — 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Matija Vrtovec«.
— 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica: 17. oddaja. — 19.00 Tržaški pripovedniki: (8) »Giani Stuparioh«, pripravil prof. Josip Tavčar. — 21.00 Kulturni odmevi - dejstva in ljudje v deželi. —
22.30 Romantični samospevi Huga Wolfa. Torek: 12.00 Iz slovenske folklore: V
starih časih: Lelja Rehar: »S trebuh'n za kruh’n«. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 43 lekcija. — 18.30 lz niza javnih koncertov Radia Trst v sezoni 1966-67: Samospevi F. Schuberta. — 19.10 Plošče za vas - Quiz oddaja. — 20.35 Jules Massenet: »Werther«, lirska drama v štirih dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol). Ponovitev ob 17.25.
— 12.10 Pomenek s poslušavkami. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 19.10 Higiena in zdravje. — 20.35 Simfonični koncert. Vodi Aladar Janes. Igra orkester Radia Monte-ceneri. V odmoru (približno ob 21.15) Knjižne novosti: Vasco Pratolini: »Alle-goria e derisione«, ocena prof. Josipa Tavčarja. — 22.45 Sentimentalne pesmi.
Četrtek : 12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 44. lekcija. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmiajše. — 20.35 »Lepa Klavdija«, radijska drama.
Ptetek: 11.40 Radio za šole (za drugo stopnjo osnovnih šol). Ponovitev ob 17.25.
— 12.10 Med tržnimi stojnicami. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 1830 Slavni so listi v Trstu. — 19.10 Moj prosti čas, — 19.25 Plošče, ki so mladim všeč. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. Igra orkester gledališča Verdi v Trstu. — 22.20 Dmitrij Dmitrijevič Šostakovič: Godalni kvartet št. 8, op. 110.
Sobota: 12.00 Dejstva in ljudje v deželi.
— 15.00 Glasbena oddaja za mladino. —
16.00 Volan, oddaja za avtomobiliste. — 16^20 Pregled italijanske dramatike. Italijansko gledališče ob začetku našega sto letja. Peto dejanje drame »Mali svetnik« in odlomki iz enodejanke »Novotar«. — 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. — 17.30 Otrokov pravljični svet: »Rjavko«, norveška ljudska pravljica. — 19.10 Družinski obzornik: »Socialni razvoj otroka in mladostnika«. — 19.25 Nastopi zabavnih ansamblov na radiu Trst. — 20.35 Teden v Italiji. — 20.45 Ženski vokalni oktet »France Prešeren« iz Kranja. — 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča.
9	-----
Prevedel J. P.
ffVcS la Slctiile ^vczJa***? 46
“Ah, seveda! Potlej boš pa že morala Napraviti sprejemni izpit. Sicer pa mislim, sva obe enako stari,« je nazadnje me-lila. »Ti moraš kratko malo biti toliko stara kot jaz. Potlej bi vsaj obe hodili v lsti razred. Jaz sem sedaj 12 let stara in pridem v tretji razred dekliške srednje ^le. pa
ti? Brati in pisati gotovo znaš?« »Mislim da.«
“Tetka, daj no časopis. Takoj morava ^izkusiti.«
“Za to je še čas. Sedaj smo pri jedi,« ^ gospa Thorn zavrnila njeno gorečnost. P nialici pa je -rade volje izročila Mela-n’j> časopis in pustila deklici sami zase ter *ačela kramljati s sestro.
‘'Veš, Marija, za kaj sem se odločila?« &Kaj pa?«
Gretico bi šla rada te zadnje tedne Ritnic na deželo. Naj se dodobra odpoje, preden gre jeseni v šolo. Nekam v ribo bi rada.«
»To pa moram reči, da si se pošteno zavzela za svojo novo hčerko.«
»Pa še eno prošnjo bi imela. Bi pustila Melanijo, da gre z nama? Za Gretico bi bilo dobro, če bi imela pri sebi deklico iste starosti, s katero bi se igrala.«
»Tvoja ponudba je prišla tako nepričakovano'zame, da ti ne morem kar koj odgovoriti. Na vsak način moram prej govoriti še z možem. Ne vem, če bo hotel biti vse tedne počitnic brez otroka. Saj veš, da smo tako malo skupaj.«
Doktor Kersten je bil zdravnik in je imel zelo razsežno prakso. Ves dan je bil pri pacientih zdoma ali pa v domači ordinaciji. Le malo časa je mogel posvetiti svoji družini.
»Pa čimprej ga vprašaj, da bomo potlej mogli kmalu zdoma in tako izkoristiti še te tedne počitnic.«
V njun pogovor je planila Melanija:
»Pomislite, res zna brati. Preveč dobro sicer ne,« je zardela in se ozrla na Gretico
»Res ne znam dobro,« je menila smehljaje.
Da v Avstraliji ni bila posebna prijateljica učenja ,tega seveda ni vedela več.
»Morda je tudi temu krivo to, ker je izgubila spomin,« je šepnila gospa Ker-
»Naj bo, kakor hoče; kot svojega otroka jo bom ljubila in z učenjem je ne bom mučila,« se je gospa Thorn odločno zavzela za Gretico.
Poslej se je obrnila k Melaniji: »Pridi no sem, dete moje. Bi rada šla z menoj in z Gretico za kak teden v hribe?«
»S tabo, tetka? In z Gretico? Krasno, naravnost imenitno!«
Imenitno je bilo za Melanijo vse, kar ji je bilo posebno všeč. To je bil njen poseben izraz navdušenja.
»In mama tudi, pa ata, kajne?«
Dobro otroško srce najlažje najde pravo rešitev. Seveda, na tak način bi šlo še najlaže. Dr. Kersten je sicer nameraval z družino na morje, a zdaj bi se že kako zmenili in zedinili. Gospa Thorn je ljubeznivo pobožala Melanijo po temnih laseh: »Zlata deklica si, Melanija; vedno se kaj posebnega izmisliš, kar je vse najbolj prav.«
»Zato sem pa tvoja nečakinja,« se je Melanija ponosno-smešno postavila. »Pa ti, Gretica, si kar tiho?«
Ta je še vedno sedela pri oknu, kjer sta z Melanijo brali časopis. Zdaj je vstala in stopila k drugim.
»Meni je vse prav, kar le ti hočeš, — mama!«
Še vedno se je nekoliko Obotavljala, predno je izrekla to zadnjo besedo.
»Jaz bi rada, da bi bila tudi ti vesela.«
»Saj se veselim.« čisto mirno je izgovorila Gretica te besede.
Gospa Thorn je začutila, da si ni mogoče ljubezni kar tako pridobiti in da moremo druge popolnoma osrečiti le takrat, če sami sebe in naše želje čisto pozabimo. In gospa Thorn je bila gotovo dobra in plemenita žena, a vendar je bolj na sebe kot na otroka mislila, ko mu je ponudila svoj dom. Hotela je svojemu življenju spet dati nove vsebine, ni marala več samevati, želela se je sončiti v ljubezni otroka. Ta otrok naj bi ji nadomestil njeno izgubljeno srečo. Pri vsem tem je stala le njena oseba v ospredju, le lastne sreče je iskala. A tega se še prav zavedala ni. šele zdaj je začela to — z bolečino v srou — čutiti in se učiti.
Gretica se je pa tudi zadnji dan bivanja v bolnišnici nekam spremenila. Primarij je z otrokom, ko je že čisto ozdravel, še enkrat govoril. Gretica je že zdavnaj vedela, da je pri železniški nesreči zgubila spomin. Primarij ji je sedaj pravil, kako
so vse poizkusili, da bi našli njene starše ali sorodnike. Pravil ji je, kako je radio dolge dneve prinašal poročilo o otroku, kr je pozabil svoje ime, svoje starše, svojo domovino, sploh vse. Poročal je, da ni bilo v vlaku najti nobenih papirjev, ki bi pomagali osvetliti vprašanje, odkod je ta otrok. In še ji je pravil, da mora biti zares hvaležna, da je našla plemenito go spo, ki jo je obvarovala pred sirotišnico in ji hoče nadomestiti mater. Baš to hvaležnost ji je še posebej zabičeval.
Gretica je navidezno mimo poslušala, a v srcu je zabesnel vihar. Zadnji dve noči v bolnišnici ni mogla spati. Vedno spet in spet je razmišljala, da bi se česa spomnila, a zaman. In v ta razmišljanja se ji je vselej vsilila misel, da sta morda še kje na svetu oče in mati, ki za njo žalujeta, da ima morda še kakega brata ali sestrico in da jo je le trda, neizprosna usoda vrgla v čisto tuj, nepoznan svet. Morda njeni starši radia sploh niso po slušali, morda ga še imeli niso. Gretica si je izmislila najbolj pustolovske zgodbe, če je le mogla z njimi opravičiti starše, da se niso za njo nič pozanimali in jo niso iskali.
(se nadaljuje)
ORISKE
NOVICE
Molitev za novega nadškofa
Generalni vikar za goriško nadškofijo je odredil, naj duhovniki do dneva imenovanja novega nadškofa dodajajo, kadar liturgične rubrike to dopuščajo, pri sv. maši prošnjo molitev (kolekto) k Sv. Duhu, da bi goriška nadškofija kmalu dobila novega nadpastirja. Tudi verniki so naprošeni, da radi, pogosto in mnogo molijo v isti namen.
SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO ŠTEVERJAN
bo ponovilo v nedeljo, 9. aprila ob 19.30 v Katol. domu v Gorici Finžgarjevo ljudsko igro
NAŠA KRI
Vabljeni zlasti tisti, ki si igre pretekli mesec niso mogli ali utegnili ogledati, ostali pa bodo ob ponovnem prisostvovanju igro še bolj doživeli ter odnesli še več duhovnega užitka kot prvič.
kulturno udejstvujejo in so jim hvaležni ter jih še pričakujejo v svoji sredi.
Dan avtomobilista
Tudi v našem mestu so v nedeljo, 2. aprila praznovali vsedržavni dan avtomobilista. Na Telovadnem trgu se je zjutraj zbralo veliko število motoriziranih vozil, tako vojaških kot od mestnih stražnikov in ognjegascev, kakor tudi privatnih. Predsednik goriškega avtomobilskega kluba inž. Lodatti je imel pozdravni govor. Povedali je, da je porast števila avtomobilov v naši deželi v letu 1966 sorazmerno višji kot po drugih italijanskih provincah. Zato upa, je reikel predsednik, da bo država upoštevala to visoko število avtomobilov in dodelila naši deželi večjo pomoč za ureditev in zgraditev novih cest.
Sledil je blagoslov voeil, ki ga je izvršil generalni vikar msgr. Diodato, ki je imel tudi kratek govor na vse navzoče.
Nato so nagradili »pionirje«, to je vse tiste, ki že nad 50 let vozijo svoje avtomobile po cestah naše dežele. Prvi nagrajenec je bil Jožef Klede, ki ima vozni patent od leta 1912.
V torek, 9. maja bo v spomin na 1200-letnico smrti prvega škofa med Slovenci sv. Modesta, ki počiva v gosposvetski cerkvi in v spomin na 1200-letnico pokristjanjenja karantanskih Slovencev
VSESLOVENSKO ROMANJE H GOSPE SVETI NA KOROŠKEM
Tega romanja se bodo udeležili vsi slovenski škofje. Pri Gospe Sveti bo ob 10. uri koncelebrirana sv. maša naših škofov s sodelovanjem vernikov.
Romanje ima namen utrditi med Slovenci vero, katero je našim prednikom na Koroškem prinesel in oznanjal misijonski škof sv. Modest.
Prav je zato, da se tudi goriški Slovenci ob tej priliki zahvalimo Bogu za milost svete vere skupno s svojimi rojaki iz domovine. Zato pripravljamo tudi mi skupno romanje za isti dan.
Vpišete se lahko ali na upravi Kat. glasa, Riva Piazzutta 18, Gorica ali pa pri fotografu g. Kleindienstu na Travniku do četrtka 20. aprila, kjer boste dobili tudi vsa potrebna pojasnila. Za prehod čez mejo zadostuje veljavna osebna izkaznica.
Potovalo se bo v udobnih avtobusih. Cena tja in nazaj je 2.000 lir.
Avtomatično pranje avtomobilov
Na dvorišču avtomobilskega kluba v ulici Roma je v tem tednu pričela delovati avtomatična pralnica avtomobilov. V desetih minutah vam lahko avtomatične velikanske »metle« očistijo in operejo avtomobil. Cena je ista kot drugje z izjemo za člane ACI, ki bodo plačali le polovično tarifo.
ZA KMETOVALCE
Spominska proslava za pok. prof. Mirkom Filejem
Odbor Zveze sloveinske katoliške prosvete na Goriškem je na svoji zadnji seji sklenil, da za peto obletnico smrti pok. profesorja Mirka Fileja priredi proslavo v njegov spomin. Ta bo v nedeljo, 4. junija v Katoliškem domu v Gorici.
Dopoldne.je na sporedu v veži pred dvorano odkritje doprsnega kipa pok. profesorja, ki ga je izdelal akademski kipar Franc Gorše v New Yorku (ZDA). Kip je že na potu in bo dospel v Gorico, če bo šlo vse v redu, prve dni maja.
Popoldne je pa na sporedu akademija s pesmimi pok. profesorja, ki jo bodo izvajali številni zbori z Goriškega. Poleg tega bo podal g. Bogomil Brecelj, župnik v Doberdobu, oris življenja nepozabnega pokojnika, ki ga bodo spremljale skioptične slike.
Štandrež
V naši vasi je bilo že od nekdaj zanimanje za odrske prireditve. To se je potrdilo tudi v nedeljo, ko je v naši dvorani nastopilo Kat. prosvetno društvo iz Štever-jana z znano Finžgarjevo igro »Naša kri«. Vaščani so dvorano napolnili in z zanimanjem in odobravanjem sledili živahnemu nastopu mladih igralcev. Ti so se potrudili, da so zahtevno igro lepo podali in nam pokazali, kako so že v starih časih naši ljudje ljubili in branili svoj narod in svojo kri. To naj bo v vzpodbudo tudi nam in naši mladini za narodno in kulturno delo. Štandrežci so bili zlasti navdušeni, ker so videli na odru toliko šte-verjanske mladine, posebno fantov, ki se
RZASKE
NOVICE
Hrvaški in madžarski romarji na Vejni
Subotica je mesto v Banatu blizu jugo-slovansko-madžarske meje. Razumljivo je, da je zato prebivalstvo narodnostno mešano. Glavnino tvorijo Hrvati, ki jim pravijo Bunjevci ter Madžari, ne manjka pa tudi Srbov in nemških Švabov. Mesto se naglo razvija in je že davno preseglo številko 100.000 v osebah.
Subotiški škof Vukovič se je hotel pridružiti proslavam 1900-Jetnice smrti prva-
V MARIJINEM DOMU V ROJANU
bo v nedeljo, 9. aprila ob 17. uri
NASTOP DEKLIC BALETNE ŠOLE
Adrijana Ceja Vabljeni!
kov apostolov sv. Petra in Pavla tako, da je organiziral romanje v Rim. Odziv vernikov je bil nepričakovano pozitiven. Javilo se je tisoč oseb in 27 duhovnikov.
Tako je v jutranjih urah 1. aprila dvajset avtobusov prečkalo mejo pri Sežani, v katerih so bili romarji iz Subotice. Vodstvo romanja je izrabilo lepo priliko, ki jo je nudila bližina božjepotne cerkve na Vej-
Izšlo je novo slovensko izvirno delo
Ruda Jurčac
SKOZI LUCI IN SENCE (1914-1958)
II. del (1929-1935) - strani 596 +XX
Besedilo na ovitku pravi:
»Jurčecev dar, da oživi dobo, da najde vrelce njenega duha in njihovo podtalno povezavo, da portretira poglavitne nosivce tega duha v presenetljivih osvetljavah, ki kombinirajo notranjo in zunanjo podobo — se je v tem delu na široko razmahnil.
Iz domačega sveta se je visokošolčeva pot privila Parizu in zajela ob vrnitvi še Švico in Nemčijo. Pred nami se križajo perspektive svetovne politike: Zveza narodov pod pacifističnim vodstvom Francije je na smrt bolna, človeštvo minirata nacizem in komunizem. Pisec lovi s časnikarske tribune v parlamentu, v zakulisnih preduhih, ob javnih manifestacijah in iz privatnih okolij kretnje vodilnih osebnosti (Briand, Herriot, Daudet, Laval, Maurras), sledi namenom in sredstvom idejnih gibanj, zlasti katoliškega. S toplim humorjem prikazuje študentovsko življenje — pravi idilični intermezzo v veliki kompoziciji Luči in senc — predstavlja slovensko kolonijo in hrvašike pisatelje v Mestu-Luči (duhovnike z Ahčinom in Kuharjem na čelu, Beblerja, Kocbeka, presunljivo usodo Petra Donata; umetnike Wisiakovo, Mlakarja, Glasbeno matico in njen koncert z viharnim uvodom).
Zadnja četrtina knjige ima pomenljiva naslova: Skozi tolmune komunizma in Fin de siecle. Jurčec se je ob povratku v Ljubljano znašel v krogu mladih intelektualcev, ki so se z vso prizadetostjo skušali poglobiti v jedro naših vprašanj in želeli usmerjati slovensko usodo. Voditelji in uradniki jugoslovanske države zanjo niso imeli razumevanja ne ljubezni, slovenski politični in kulturni prvaki — blesteče so njih karakteristike pri unionskem omizju — pa so v marsičem odpovedali. In svoje lovke je že povsod razpredel rdeči polip. Spričo tega, kar se je par let pozneje zgodilo, je šegavost teh strani pretresljiva. Mojstrski učinek.
Ako ima zgodovina malo učencev, ki jim dejstva razsvetle razum in ogrejejo sroe, je verjetno in je upati, da jih bodo Luči in sence imele mnogo. — Al. Geržinič.«
Ko bo knjiga prispela v Gorico, bo na razpolago na upravi našega lista in v KatoliSki knjigami na Travniku. O tem bomo naše bralce takoj obvestili, ker vemo, da so premnogi, ki to knjigo že željno in težko pričakujejo.
ni, pa je avtobuse usmerilo k temu svetišču, da ob Marijinem oltarju prisostvujejo sv. maši. To je na način kancelebracije opravil škof Vukovič z vsemi navzočimi duhovniki. Koncelebracija se je izvršila istočasno v dveh jezikih, hrvaškem in madžarskem, med mašo pa je prepeval zbor bogoslovcev iz subotiškega semenišča.
Ker je bil tržaški škof msgr. Santin zadržan, je v njegovem imenu romarje pozdravil rektor svetišča na Vejni don Fra-giacomo. Po treh urah postanka so nato romarji nadaljevali svojo pot proti Padovi, naslednji dan v jutranjih urah pa so prispeli v Rim.
Proti škodi na Krasu in Bregu
Znano je, da delajo zlasti nedeljski izletniki veliko škodo na njivah, v gozdovih iin v gmajnah na Krasu in Bregu. Na pomlad trgajo cvetoče veje, mandrajo pašnike, vozijo vsevprek z avtomobili, kvarijo gozdove in cvetlice, lomijo veje, jeseni tudi sadje in grozdje. Kako to preprečiti?
Slovenska skupnost je zahtevala od tržaške občine, naj na svojem področju ne uporablja poljskih čuvajev za policijske naloge, ampak naj res pazijo na poljih in v gozdovih, da ne bodo delali škode izletniki in drugi, ki mislijo, da je na prostem vse dovoljeno. V petek, 24. marca pa je pokrajinski odbornik za kmetijstvo Saša Rudolf, ki zastopa Slovensko skupnost, sklical na pokrajinsko upravo zastopnika tržaške občine ter župane iz Devina-Nabre-žine, Zgonika, Repentabra, Doline in Milj, nekatere strokovnjake in zastopnike strokovnih organizacij. Razložil jim je med
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Gostovanje Branke Verdonik Rasber-gerjeve, članice reške Drame in bivše članice mariborske Drame
Ivan Cankar GOSPA JUDIT
(umetniška beseda)
V vlogi gospoda nastopa Jožko Lukeš.
V četrtek, 6. aprila ob 21. uri; v petek, 7. aprila ob 20. uri; v soboto, 8. aprila ob 21. uri; v nedeljo, 9. aprila ob 16. uri. Prodaja vstopnic vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kult. doma. Rezervacije na
tel. 734265.
drugim načrt Slovenske skupnosti, po katerem bi morali posebej določiti za izletnike nekatera področja — gozdove in gmajne — ki so občinska al državna last, kamor bi lahko hodili na razvedrilo. Na zasebna zomljšča naj bi bil vstop prepovedan. Nekaj pa je treba narediti že takoj, in prav to so obravnavali na sestanku. Poostrili bodo tudi pažnjo proti požarom. Splošna nadzorstvena služba bo povečana in zaostrena. Tudi časopisi so objavili poziv mestnim izletnikom, naj se bolj omikano vedejo in ne delajo škode.
Socialna pridobitev za kmečke matere
Skupina poslancev je predlagala osnutek zakona, ki pomeni nov korak v socialnem zavarovanju kmečke družine. Po tem zakonu naj bi kmečke matere — neposredne obdelovalke, spoloviniarke in kolone —- bile deležne posebnih ugodnosti v primeru poroda. Tako naj bi matere, določeno dobo pred in po porodu, ne smele opravljati del izven svojega posestva. V tem času naj bi prejemale dnevno 800 lir in v primeru poroda enkratni znesek 40.000 lir. V slučaju nenamernega splava pa 20.000 lir pomoči. Osnutek mora opraviti še vso zakonodajno pot skozi obe zbornici in zato bo verjetno preteklo še precej mesecev do njegove uresničitve. Nujno je, da bi ta ukrep čimprej .postal veljaven in tako pomagal k zboljšanju socialnih razmer na podeželju.
»Mladika« št. 3
Malo pred velikonočnimi prazniki je izšla tretja številka »Mladike«. Poleg dveh zgodb v nadaljevanju prinaša nekaj prav tehtnih člankov kot »Tri narodne«, »čdsti žrtvi svetal spomin« (Ob 30-letnici smrti Lojzeta Bratuža), »Problemi naše šole« (Maks Šah), »Misel Maocetunga« in »Lepota našega Krasa«. Prav zanimivo je prikazan tudi moški pevski zbor »Fantje izpod Grmade«. Pod zaglavjem »Zena in dom« je govora o veliki noči v naših domovih. Ostale strani so posvečene dopisom in pregledu kulturnega dogajanja med nami.
»Pastirček« št. 7
Točno v začetku meseca nas vedno razveseli nova številka mladinske revije »Pastirček«. Aprilska je že sedma v letošnjem letniku. Vsebinsko je prav razgibana in smo prepričani, da so z njo zadovoljni tako mladi kot odrasli. Ogrodje tvorita
»katoliški glas" v vsako slovensko družino I
vedno dve povesti, ki se nadaJljujeta ter potopis po slovenski zemlji. To pot je na vrsti Bled in »njegova podoba raja«. V zadostni meri je poskrbljeno za razgledanost mladega človeka (bogoslužni koledar, letala, šport, vsakovrstne zanimivosti). Umrli Walt Disney je prikazan na prikupen način. O njem je govora tudi v za-glavju »Marko in Boris«, številko zaključujejo dopisi naše šolske mladine, prav številni in mnogi kar duhoviti. Urednikom k uspeli številki iskreno čestitamo.
-kj
ob ves ra a
Občni zbor ZSKP v Gorici. Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem bo imela v ponedeljek, 10. aprila ob 20“ svoj redni občni zbor v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici. Dnevni red: 1. branje zapisnika zadnjega občnega zbora; 2. poročila odbornikov in kulturnih referentov včlanjenih organizacij; 3. poročilo nadzorstva in razrešnica odboru; 4. volitve novega predsednika; 5. slučajnosti. — Občnega zbora so se po pravilih dolžni udeležiti odborniki včlanjenih organizacij, vabljeni so pa tudi vsi člani naših društev in pevskih zborov ter tudi drugi, ki jim je pri srcu rast slovenske kulture na Goriškem.
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici sporoča, da bo v nedeljo, 9. aprila ob 10.30 v šolskih prostorih v ulici Randaccio roditeljski sestanek.
Drugi koncert na tržaškem radiu. V petek 14. aprila ob 21. uri bo v Avditoriju A tržaškega radia v ulici Fabio Severo 7 koncert pevskega zbora Jacobus Gallus iz Trsta pod vodstvom prof. Ubalda Vrabca. Spored obsega renesančne motete, madrigale ter ljudske pesmi. Vstop z vabili, ki bodo na razpolago 13. in 14. aprila v veži tržaškega radia.
Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu vabi svoje člane na občni zbor, ki bo v nedeljo, 16. aprila ob 17.30 v Trstu v ulici Donizetti 3/1.
Redni dijaki in privatisti, ki želijo delati znanstveni ah klasični zrelostni izpit na državnem znanstvenem liceju v Trstu, naj vložijo prošnjo do 8. aprila 1967.
Romanje v Fatimo, Lurd in Sveto deželo. Tretji red sv. Frančiška Asiškega tudi letos priredi tri romanja: V Fatimo z letalom od 30. avgusta do 3. septembra 1967 (5 dni), skupni stroški 114.500 lir. — V Fatimo in v Lurd z avtopulmanom od 9. do 28. septembra 1967 (20 dni), skupni stroški 146.000 lir. — V Sveto deželo z letalom od 22. do 29 septembra 1967 (8 dni), skupni stroški 155.000 lir. Vodstvo teh romanj imajo patri kapucini. Prijave sprejema: P. Basilio, Convento Cappuccini, Oasi S. Anna - Asolo (Treviso). Pojasnila in programe za romanja posreduje: Flan-der Peter, ul. Rapicio 3, Trst-Trieste, telef. 72-41-83.
Plačilo davkov do 10. aprila
Do 10. oziroma najkasneje do 18. aprila je treba plačati drugi obrok davkov. Zamudniki bodo poleg rednega obroka morali plačati še 6 % pribitka.
DAROVI:
Za »škedenjski dom«: Izredni prispevki 27.110; 20.000; 7.200; 18.700; ga. Vouk-Udovič 5.000; ga. Udovič 2.000; A. Šk. 5.000; ga. Bruna Sancin 2.000; Ana Furlan 5.000; ga. Ana Mauri 3.000; A. Rutar 2.000; ga. B. 2.000; ga. Brajkovič 3.000; ga. M-Costa 5.000; vsak po 1.000 lir so darovale družine Miklavec, Štrajn, šuman, Purič, Opara, Gulič, Ota, Knez, Bertotti, Babič, Miklavčič, Licandro, Tul, Barnafi, Šuman A., Sanoin D., Menduzzi, Sancin-Zeleznik; Lukežič 1.500 lir.
Popravljamo. Dr. Teofil Simčič, Trst, je daroval za Zavod sv. Družine v spomin pok. ge. Marice Abujeve 5.000 lir. V našem listu je bil dar objavljen 23. marca z besedami: N. N. za kruh sv. Antona braz omenjenega zneska. Prav tako je družina dr. Teofila Simčiča poklonila 5.000 lir za Katoliški dom v Gorici v počastitev spomina gori omenjene drage pokojnice. Vsem darovalcem iskren Bog povrni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L. 50, več 796 davek na registrskem uradu.
Odgovorni uradnik: msgr. 4r. Pr. Motni* Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob bridki izgubi, ki nas je zadela s smrtjo našega dragega
JORDANA TULA
želimo izraziti svojo zahvalo vsem, ki so z nami v dneh žalosti sočustvovali in nam stali ob strani.
Zlasti se zahvaljujemo g. župniku za duhovno pomoč v urah ločitve pokojnika s tega sveta, za izvršene pogrebne obrede in opravljene molitve, pevcem za žalne pesmi na grobu, vtsem sorodnikom za pomoč, vsem darovalcem cvetja in končno vsem, ki so rajnega pospremili na božjo njivo k zadnjemu počitku.
Mačko\>lje, 2.?. marca 1967
Slava, žena; Boris in Slavo, sinova; Uršula Tul, mati; sestra Rozalija z družino