V Ljubljani v petek 20. marca 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 , 75 , „ ,
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta3 „ 60 „ „ „ za žet. „ 2 „ 5 „ „ „
Rokopisi se ne vračujejo.
NAPREJ.
OznH _ Za navadno dvestopno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 „ „ „ dvakrat, 10 „ „ „ trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna st. 15.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
mt. 23.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj S,
Oznanilo.
>er bode prvo četrtletje kmalo pri kraji, vabimo čestite bralce, ki so si naš list naročili samo za '/4leta, in druge domorodce, naj se blagovolijo dalje naročiti.
„Naprej" velja za Ljubljano: za '/4 leta 1 gld. 75 kr.
v
%
9 mesecev 4
v
J5
n
za yt
5?
po posti: leta 2 gld. 3
7.
9 mesecev 5
w
?5 »
SiO 90
o 60 60
» 5?
kr.
»
Tiste gg. naročnike, ki niso plačali vse četrtletne naročnine, prosimo, da blagovolijo doplačati, ko se bodo zopet naročali.
Tistim gg. dopisnikom, ki so nam poslali veče sestavke, dajemo na znanje, da se njihovi spisi natisnejo , brž ko mine deželni zbor.	Vredništvo.
Ljubljanski deželni zbor.
17. marca (28. seja.) Zadnje seje zapisnik se je prebral in potrdil. G. prvosednik je oznanil, da je dr. Bleiweis podal zbornici nasvet, ki je imel 16 podpisov: „1) naj bi gledališče ne bilo več deželno; 2) kar je prihodkov iz reduta in obeh hiš, ki imati št. 136 in 137, naj bi šlo v deželni zaklad; 3) deželni odbor naj bi se pogodil z mestno srenjo in s tistimi, ki imajo predeljene sedeže (lože.)" Ta nasvet se je predal novčnemu odboru, in pride v enej prihodnjih sej na vrsto. Potem je g. baron Apfaltern bral §. 13., ki je dobil nove besede. Potrdilo je glasovanje. Obveljali so tudi§§.:14., 15. in 16.; §. 17. govori: vsi tisti, ki se po srenjskem volilnem redu morejo voliti, ako od svojega posestva plačujejo vsaj po 100 gld. a. vr. davka, ali če od obrtnosti ali dohodkov dajo vsaj po 200 gld. davka brez priklada, smejo biti udje srenjskega odbora, če tudi niso izvoljeni, toda se ne štejejo med prave odbornike. Vojaki, če služijo še cesarja, in ženske morajo namestu sebe izvoliti pooblaščenca, vsi drugi ga pa
le morejo. Pooblaščenec mora biti avstrijski državljan, toda mu ne sme vstopa v odbor vpirati nič, kar je povedanega v §§.: 3., 10. in 11. srenjskega volilnega reda. Pooblaščenec more samo namestu enega biti v odboru, tudi ne sme uže sam biti poprej izvoljen. G. Derbič je govoril, da ni treba postavljati neizvoljenih glasovalcev; g. Dežman pak je vprašal, zakaj deželni odbor ni ostal pri tem, kar je bila na-svetovala vlada, in vzlasti zakaj je postavil drugačen davek za merilo te stvari? G. baron Apfaltern je odgovoril, da se za to ni ukrenilo, naj bi odločil deseti del pravih davkov, ker bi potem bilo v majhnih srenjah preveč neizvoljenih glasovalcev, in da seje davek od obrtnosti in pridobitkov veči ukrenil zato, ker bi se tudi tukaj lehko zgodilo kaj tacega. Začel se je razgovor, v kterem so se glasili gg.: cesarski namestnik baron Se h loi s sn igg, Kromer in Brolih. Za tem je nasvetoval baron Apfaltern, da bi se v §. 17. izpustile besede: „ženske, mladoletniki in tisti, ki imajo skrbnike, naj volijo pooblaščenca." Odobrilo je glasovanje. §. 18. govori: ako v srenjski odbor izvolijo tacega, ki ima sam pravico va-nj stopiti, ali če izvolijo njegovega pooblaščenca, potem naj prime ali volitev, ali naj pa stopi v odbor po svojej pravici; §. 19. pak: srenjski odbor voli izmed sebe župana in srenjske svetnike, kar je obširnejše povedano v srenjskem volilnem redu. Srenjski svetniki se vrstč po tem, kolikor glasov je imel kteri; ako bi imela-dva enoliko glasov, potlej razsodi srečkanje (los). Tako uvrščeni morajo nadomestovati župana, ako bi ne mogel v sejo. — Glasovanje potrdi oboje. §. 20. pravi: kdor je izvoljen po zakonu, in da tudi ima sam pravico voliti, mora biti odbornik, zamenik (ersatzmann) ali župan, če je izvoljen za to. Volitvi se morejo ustaviti samo: 1) duhovni in javni učitelji; 2) dvorni, državni, deželni in javni uradniki pri blagajnicah, ako so še v službi; 3) ljudjč, ki imajo nad 60 let; 4) tisti, kteri so uže enkrat bili izvoljeni, pa da so v odboru do konca ostali; 5) komur brani slabo zdravje, ali kaka telesna hromota; 6) ljudje, ki so malokdaj dom&; 7) tisti, ki smejo brez volitve stopiti v odbor. Vsi drugi, ako bi se branili volitve, morajo plačati v srenjko bla-gajnico globo (denarno kazen), ktero jim odloči deželni odbor; ali nad 100 gld. globe ne more biti. G. Kromer je svetoval, naj bi se prenaredil 7. oddelek tako-le: „tisti po §. 9. in 11., ki so vstopili brez glasovanja." Glasovanje potrdi. Začel se je razgovor, ima-li deželni odbor ali politični urad odločiti, koliko se mora plačati globe? Glasili so segg.: c. namestnik baron Schloissnigg, Guttman, baron Apfaltern in Kapele, ki je vprašal, ali mora v odbor stopiti tudi tak, ki je plačal 100 gld. globe? G. baron Apfaltern je odgovoril, naj to sama srenja razsodi. Obveljal je odborov nasvet. V §. 21.je: odborniki se volijo za3leta, potem pa zopet lehko;
§. 23. govori: ako v teh trijeli letih umrje ali odstopi župan ali kak srenjski svetnik, mora odbor v 14. dnevih razglasiti drugo volitev; če pa umrje ali odstopi kak odbornik nekdanje niže srenje (§. 13. in 14.), naj pride na njegovo mesto zamenik; če umrje ali odstopi odbornik, kterega je volila vsa srenja, mora namestu njega priti zamenik, ki je imel za njim največ glasov v tistem volilstvu (wahlkorper), v kterem je bil izvoljen uni, ki je umrl ali odstopil. Kadar je enoliko glasov, razsodi srečkanje. Ce se pa tako ne more dobiti nov odbornik, naj se razglasi druga volitev. §. 23. veli: če kak odbornik samo za nekaj časa ne more opravljati službe, naj se mu tudi po §. 22. da zamenik. — Vse to je potrdilo glasovanje. — §. 24. pravi: Pričo poslanca od političnega urada in pred vsem odborom morajo župan in srenjski svetniki, predno prično službo, najstarejšemu odborniku v roko seči, in govoriti prisego, ki je priložena temu zakonu, da bodo zvesti in pokorni cesarju; da bodo delali po državnej in de-želnej ustavi; da bodo po vesti izpolnjevali zakone (postave) in svoje dolžnosti. Začel se je razgovor, v kterem so se glasili gg.: baron Apfaltern, Kromer, Dežman in baron Schloissnigg, ali ostal je odborov nasvet, samo da seje pristavilo, kar je nasvetoval g. baron Apfaltern, da se namreč po besedah „najstarejšemu odborniku" vtakne: „in ko bi se namerilo kaj tacega, kar govori §. 42. volilnega reda, pa županu ali njegovemu namestniku." Brala potrdila se je prisega. §. 25. pravi: odbornik in zamenik dela zastonj; srenja naj sklene, ali se ima kaj, in koliko se ima za trud plačati iz srenjskega zaklada županu in svetnikom. Kar je pa kdo v tej službi plačal za srenjo iz svoje mošnje; to mu je povrniti iz srenjskega zaklada. §. 26. veli: Zupan, svetnik, odbornik ali zamenik izgubi službo, če se prigodi ali zve kaj tacega, kar bi mu bilo iz početka branilo izvoljenemu biti, ali kar bi mu branilo po §§. 9. in 11. srenjskega volilnega reda; tudi če je njegov imetek prišel na boben, ali če se javno pobotava z upniki, ne more opravljati službe, dokler to traja. To jo bilo potrjeno. §.27. govori: srenja ima svoja prava in tudi naročena opravila. Glasovanje potrdi. §. 28. govori: prava srenjska opravila so: 1) da skrbi za srenjski imetek in srenjske stvari; 2) da skrbi, da je osoba in imetek vsaeemu brez nevarnosti; 3) da skrbi, naj se trdijo ceste, potje, ulice, mostovi, in da bi se laže hodilo in vozilo po cestah in vodah, in da ima v oblasti poljskega čuvaja; 4) da skrbi kako se prodaja, in posebno pazi na mero in vago; 5) da skrbi za občno zdravje; 6) da ima v redu posle in delavce; 7) da skrbi za nravnost (lepo javno vedenje); 8) da sme dajati pisma, v kterih je privoljena ženitev in možitev; 9) da skrbi za uboge in srenjske dobrotne naprave; 10) da ima pod seboj zidovanje in kar se tiče ognja; brez njene privolitve se ne sme zidati; 11) da sme, kolikor dopušča zakon, vtikati se v zadeve srednjih učilnic, kterim daje srenja stroške, in v zadeve kmečkih učilnic; 12) da sme izvoliti može, da razsodijo prepire med srenjčani; 13) da sme po radovoljnej javnej dražbi prodajati premekljivo blago, in radovoljno dajati v najem ne-premekljivo blago. Glasovanje potrdi. ■—• Naposled je nasvetoval g. Brolih, naj se vlada prosi, da neha sekvester, ki je na gozdu Ilovici na Gorenskcm, in da bi se dal zakon o gozdnih pridržkih. Nasvet je bil podpiran. G. prvosednik je oznanil, da ta nasvet, ker je samostojen, pride na vrsto v enej prihodnjih sej.
18. marca. (29. seja.) Zadnje seje zapisnik se je prebral in potrdil. Poročevalec g. Ambrož je govoril o preudarjenih stroških za vojni leti 1863 in 1864, in za meseca november in december 1864. Poleg druzega je djal: „to so naprave zadnjih desetih let, in mole iz Bahove zimske dobe, kakor
ledene sveče, v ustavno živenje. (smeh). Želim, da bi po-mladnje solnce ustavnega živenja raztopilo vse te sveče (smeh)." Ta načrt preudarjenih stroškov se je izročil novčnemu odboru. Potem je bil zopet na vrsti srenjski zakon. §. 29. govori: srenji naročena opravila so: 1) da na znanje daje zakone (postave) in uradne naredbe; 2) da pomaga političnim, novčnim in sodnjim uradnikom ter njihovim služabnikom, vzlasti, kadar je popisovanje vseh ljudi, vojaški nabor (rekrutba), vstano-vitev (vkvartirovanje) in vojaška priprega; da pomaga tudi pri nepravih davkih; 3) v sodnjih zadevah a) da naredi zapisnik in pogodbe, za kterimi lehko pride eksekucija, ako žele kaj tacega tisti, med kterimi se je naredila kaka pogodba; b) srenja lehko naredi sodbo, če se kaki računi ne ujemljo ; če je prepir za meje, za škodo na polji ali v gozdu itd. c) da ljudem pošilja pisma in oznanila sodnjega urada. Ako srenji dovoli sodba, sme prodajati posestva po radovoljnej javnej dražbi; sme zarad eksekucije dajati ceniti premekljivo in ne-premekljivo blago; tudi sme zarad eksekucije prodajati po javnej dražbi, ako ne zahteva kdo tistih, ki imajo pri tem kaj govoriti, naj bi sodba te reči prevzela; č) ako sodba naroči, srenje smejo opravljati, kar je treba po smrti tega ali unega človeka; tudi smejo popisati imetek (inventar). Vnel seje razgovor, v kterem so se glasili gg.; baron Schloissnigg, Rude ž in Kromer; podpirali so vladen načrt, in g. c. namestnik je rekel, da vlada želi, naj bi srenje bile osnovane tako, kakor so uradovi; posebne nasvete so priporočali gg.: Kapele, Mulley in Kromer. G. Kapele je svetoval, da bi se v §.29. pristavilo k 3) še e), naj bi v roki imele tožbe do 25 gld. srenje, ktere bi v ta posel morale izvoliti može in prvomestnika (obmann); 4) naj bi pobirale prave davke; 5) naj bi v roki imele zemljiške knjige; 6) naj bi smele narejati zasobna (privatna) pisma in prošnje; 7) naj bi smele dajati popotne liste, naj bi njim tudi podajali prošnje raznos-čeki (liausierer), ako bi hoteli dobiti raznosne popotne liste. Nasveta g. Mulleya in g. Kromerja nista obveljala, ker je glasovanje potrdilo, kar je bila pred zbornico vlada položila. §. 30. govori: srenjski odbor ima samo sklepati, in čuvati, da se zgodi, kar se je sklenilo; zvrševalne oblasti nima. §. 30. pravi: odbor sme, 1) gospodariti z imetkom svoje srenje; 2) sme ukazovati, kako se ima ta imetek rabiti; 3) sme narejati preudarek vseh stroškov in dohodkov; tudi mora skrbeti, da se dobe novci (denarji), ako bi jih manjkalo ; 4) mora narediti konci leta račun; 5) ima sploh vse zadeve^ ktere ne spadajo pod navadno gospodarstvo. §. 32: odbor mora dati županu ljudi, kolikor jih potrebuje za svoja opravila; tudi sme voliti nove srenjske uradnike in služabnike; sme določiti, koliko jih bode, koliko bodo imeli plačila, in koliko pomoči, kadar bi več ne mogli služiti. §. 33: kar govorita §§. 31. in 32., ima tudi veljavo pri srenjskih napravah, če niso kake pogodbe kaj druzega utrdile. §. 34. veli: odbor sme dalje: 1) voliti župana; 2) sme voliti častne občane; sme koga tujega vzeti v srenjsko zvezo; sme po mestih in trgih voliti častne meščane in tržane; 3) ako ima srenja kako patronstvo, ali ako ima pravico priporočati, kdo naj dobi to ali uno službo, ali če sme odsojevati, kdo naj dobi ta ali uni zalog (štipendijo), zdaj vse to pride odboru v roke. §. 35.: odbor sme dajati zapovedi, da se ohrani red v srenji, kolikor niso te reči uže deželni uradi prevzeli; in kdor ne bi delal po teh zapovedih, tacemu odbor lehko žuga s kaznijo, da bode namreč moral plačati do 10 gld. globe, ali da bode zaprt do 48 ur (§. 58.) Odbor tudi mora dovoliti, kolikor je treba stroškov za take naprave, po kterih se skrbi za srenjski red. §. 36 : odbor mora posebno skrbeti za uboge; če nima

srenja uže do zdaj zadosti pripomočkov, naj gleda on, da se dobi, česar je treba. §. 37: odbor voli izmed srenjčanov može, da poravnajo kak prepir. Obširnejše pa nam to reč pove še le nov državen zakon. §. 38.: odbor mora povedati, kaj se njemu zdi o kakej stvari, kadar koli bi ga vprašala politična okrajna gosposka, ali pa deželni odbor. §. 39.: ako bi se kdo pritožil, da ni župan prav naredil te ali une stvari, ki spada v prava srenjska opravila, mora odbor tožbo razsoditi. Kdaj imajo take tožbe iti pred politično okrajno gosposko, pripoveduje §. 96. Potem govori §. 40: odbor pazi na županova srenjska uradna opravila, in tudi gleda na to, kako župan gospodari pri vseb srenjskih napravah. Zupan sme osnovati posebno komisijo, ako je treba čuti nad kakim početjem, kterega se je lotila srenja, ali če je treba povedati svoje misli pri važnih rečeh. K tacim komisijam lehko pokliče može, ki niso v odboru. Odbor mora večkrat na leto pregledovati srenjsko blagajnico. §. 41: odbor se mora sniti kadar je treba; ali vsaj vsako četrtletje enkrat mora imeti sejo. K sejam kliče odbornike župan; ko ne bi mogel on, pa njegov namestnik. Nobena seja, h katerej bi odbornikov ne sklical župan ali namestnik, ni po zakonu, in tudi ni veljavno, kar se v njej ukrene. Zupan mora odbornike v sejo sklicati, ako zahteva vsaj tretjina odbornikov, ali ako zahteva politična okrajna gosposka, ali pa deželni odbor, toda samo v tacili rečeh, ktere spadajo pod prava odborova opravila. Vse te paragrafe je potrdilo glasovanje. §. 42 pravi: odbor ne more nič skleniti, ako niv seji pričujočih vsaj dve tretjini odbornikov. Če k seji, h k.terej se je bilo povabilo, ne pride zadosti odbornikov, župan lehko naloži do 10 gld. globe vsacemu odborniku in zameniku, kteri ne more povedati veljavnega vzroka, zakaj ga ni bilo; ti novci (denarji) gredo v srenjsko blagajnico. Volilni red pak razločnejše pove, koliko odbornikov mora biti pričujočih, kadar se voli župan. G. baron Schloissnigg in g. Dežman sta priporočala, naj bi se ta §. vzel, kakor gaje vlada položila pred zbornico; g. Brolih pak je hotel, naj se med 3. in 4. oddelek vladnega načrta vtaknejo besede: „ko bi se pa kaj tacega prigodilo, mora v sejo priti vsaj polovica vseh odbornikov in zamenikov (ali pa tretjina, ko bi deželni zbor ne hotel polovice potrditi), sicer bi ne imelo veljave, kar «bi sklenili;" g. Kromer pak je nasvetoval, naj se §. 42. prenaredi tako-le: ..odbor ne more nič skleniti, ako ni vsaj dve tretjini odbornikov pričujočih, če jih v kako sejo toliko ne pride, naj župan skliče v novo sejo vse odbornike in zamenike, in žuga naj jim, da bodo morali plačati po 10 gld. globe, ako ne pi'idcjo v sejo; 4. in 5. oddelek pa naj ostaneta, kakor je vlada svetovala. Toda obveljalo je, kar je priporočal odbor. Vsi drugi paragrafi od 43. do 61. so bili potrjeni brez malih prememb. Najvažnejše stvari, ki so v teh paragrafih, moramo ob kratkem povedati: župan, odbornik in zamenik mora iti iz seje, ako pride na vrsto kaka stvar, ki zadeva njega, njegovo ženo, njegov rod ali njegovo svaščino do tretjega kolena. Odborovc seje so javne; toda ako svetuje župan ali trije odborniki, morajo poslušalci iti iz zbornice; to se pa nikoli ne sme ukazati, kadar so na vrsti srenjski računi ali preudarek srenjskih stroškov in dohodkov. Ako bi se pa vtikali poslušalci v zborove pogovore, potem jih župan opominja, in če ne poslušajo, lehko veli, da morajo iti iz seje. Zborovi pogovori morajo imeti zapisnik, kterega podpisuje župan, dva odbornika in peresnik. Vsak srenjčan ta zapisnik lehko bere, če hoče; tudi ga sme prepisati ob svojih stroških. Vsak srenjski odbor si lehko napravi opravilni red. Zupan mora opravljati vsa dela, ktera ga zadevajo, in odborniki ga morajo podpirati. Županu so pod-druženi vsi srenjski služabniki. Celo tacim služabnikom,
ktere samo odbor najemlje, sme za nekaj časa vzeti v službo. Župan govori in poteza se za srenj ske pravice z vsacim uradom ali človekom, kdor ni srenjčan. Pisma, ki se tičejo tacih zadev, mora podpisati on pa dva svetnika. Skrbeti mora župan, da se hrani red v srenji. Kadar so pa srenjske moči preslabe, kakor na pr. pri kugah itd., mora brž podati o-znanilo političnej okrajnej gosposki. Kdor se ne drži redu, župan ga lehko zapre do 48 ur, ali pa mu naloži do 10 gld. globe. — Prihodnja seje v petek, 20. dan t. m. Prisojeval se bode še dalje srenjski zakon.
Zakon o brainbi kranjskega bučelstva.
— X— V ljubljanskem deželnem zboru je bil, kakor smo uže povedali, 14. dan t. m. na vrsti zakon, ki ima prav dober namen; odločen je bil namreč, da bi kranjskemu bu-čelstvu dajal brambo in varstvo. Toda ta zakon je bil tako nesrečno osnovan, da bi nikakor ne bil podpora, ampak zavora bučelstvu. G. poslancu Dežmanu gotovo ni bilo treba nositi v boj toliko starodavnega, rujavega, prašnega orožja iz Egipta, iz Ahaje in Atike, iz Rima, in sam Bog vedi od kod, da bi ovrgel nasvet, ki je bil tak, da je moral pasti, če je le um pihnil vanj. Uže to priča, kako malo iz djan-skih izkušenj posneti so bili ti nasvetje, ker govore o paševini (■vveidegeld). Živ krst na svetu ne more iskati paševine od bučel, ki prvič ne gledajo, kje so med njivami in travniki meje, za ktere se ne zmenijo celo tačas, ko se srditi možje pri ogledu za mejnike hudo kregajo, in malo da ne lasajo; bučela vsega tega ne posluša, temuč leti mimo prepiralcev in mimo sodnika s Petrove na Pavlovo njivo; drugič pa človek tudi nima tacega orodja, da bi ž njim brez bučelic srkal med, ki bi moral iti ves po zlu, ako bi ga ne otele te pridne živalice. Koliko dobička bi imela potem vas, dežela in država iz tega? Nič. Kar se plačuje od bučel v pašo prinesenih, to ni paševina, ampak daje se za prostor, na kterem leže uli; daje se zato, ker nekoliko je treba z mirom paziti na bučele, kajti pripeti se, da časi roje v paši; ker se dalje morajo izpdrezovati, kadar medu naneso do zadnje končnice itd. Reklo se je dalje, gospodar naj bi smel vzeti v svoj ulnjak samo toliko panjev, kolikor goldinarjev plačuje pravega davka. Med in pa njegova bir nima z davki nič opraviti. Kaka nepamet bi bila, davek zahtevati od meda v cvetji, kterega lehko najmanjše kapljice ne pride ljudem na dobiček, ako ondi ni bučel! Jaz bi le rad slišal tako modrega človeka, da bi mi pametno razložil, po kterem razmerji bi se tak davek mogel podpirati in postaviti! Bodi-si po mojih njivah in travnicih še toliko medii, če po naključji moja bučela do njega ne pride, nimam nič koristi, in od česar nimam koristi, ne morem biti siljen, da bi plačeval davek. Bučelstva so se sploh jako jako premalo naši kmetje lotili, in tako bi se lehko namerilo, da bi v kacem dobro medenem kraji vedel glas bučelam samo en človek, in k le-temu bi jih tudi nosili in vozili tujci v pomladnjo ali jesensko pašo; toda mogoče bi bilo, da bi ta človek ne imel nič druzega, nego hišico, vrtec, ulnjak in pa kako rokodelstvo, od česar vsega bi morda komaj po 10. gld. na leto plačeval davka, in zato bi tudi samo deset panjev tujih bučel smel vzeti v pašo, ves drugi med naj pa ostane čmerlom. Nekteri grajščaki daj6 po 500—1000 gld. in še več davka, pa morda njihov poglaviten imetek niso njive in travniki temuč gozd. Ako bi tak grajščak hotel, ubrani lehko vsej okolici, da bi razun njega nihče panju ne smel vzeti v pašo; ali vendar je tukaj med po kmečkih njivah in travnicih, ne po grajskih. Med je bučelen, pa ne deželen. Bučele, „nedolžne tatice" imajo, in tudi morajo imeti največo svobodo.
Ko bi se hotele tej svobodi postaviti meje, sam ne vem, kje bi se morale pričeti, in kako postavljati. Nikakor se tudi ni bati, da bi zarad prevelike množice tujih bučel domačim primanjkovalo paše, ker vsak bučelar dobro pogleda polje, ali je dovolj prostorno ali ne, predno se ustavi z bučelami v pašo pripeljanimi, kajti grč za njegov dobiček. Na doberšnefn prostoru v medonosnem letu hrane ostaja vsem, če jih je še toliko. Leta 1848 je bilo pri nas smrekovega medu, da je kapal na tla, koder so ga lizali otroci. Pomisliti je dalje tudi še to, da se v ugodnem vremenu in dobrem letu med vedno sproti nareja dan na dan, noč na noč. Koliko živali bi tedaj moralo biti, da bi v jesenskej paši na belih, razgrnenih poljanah vsaka ajdova glavica imela vsak dan na sebi gotovo bučelo! Vslabej letini pavnajvečem polji priinankuje bučelam živeža, če jih je tudi samo en panj. Ti ugovori so torej prazni. Svetovalo se je dalje, da bi se tuji panjevi morali postaviti vsaj četrt ure od domačih, ali če bi imeli priti na visok svet nad hiše, pa vsaj pol ure daleč. Vprašamo: kam? Ali je svet povsod ustvarjen tako, da bi se to moglo narediti? Ali je ulnjakov po zemlji, kolikor kdo hoče? In ko bi se uli stavili v red brez uljnakov, ali se smejo pod milim nebom puščati brez varuha po noči? Se po dnevi ne povsod. Kaj ni več tatov med ljudmi ? Ali morda bi moral zmirom kdo na rosnih tleh v hladnih jesenskih nočeh pri njih ležati? Nemogoče! Kdor pa količkaj ve, kaj so bučele, menda bi vendar ne svetoval, da bi jim postavili psa za čuvaja, ker bi ga oklale do smrti. Kaže, da je ta nasvet narejen zarad na-vratnic ali roparic. Tej nadlogi se ne more čisto v okom priti, kjer koli je več bučel; a v dobrej paši ne kradejo, ker imajo na cvetji dovolj piče in dela. Vsak bučelar pa ve, da navra-tnice le malokdaj kradejo v svojem ulnjaku, temuč raje hodijo drugam, in utegnilo bi se nameriti, da še dalje, nego četrt ure. Na ravnost pak se moramo ustaviti besedam g. Dežmana, ki pravi, da so navratnice izmišljena stvar. Naj vpraša najprostejšega ali pa najbolj izobraženega človeka, ki se pečd z bučelami, in slišal bode, kaj mu pove. Tudi vse bučelne knjige dan denes govore o navratnicah; toda gola resnica je, da imajo tudi tukaj še mnogo vraž kmetje, ki tnenijo, da se lehko bučele pošiljajo krast. — Svetovano je tudi bilo, naj bi se dajale v ajdovo pašo bučele 16. avgusta, in domu jemale zadnji čas 9. septembra. Prva polovica tega zakona je čisto nepotrebna, ker vsak bučelar dobro ve sam, da mu je kvara, če prepozno pripelji svoje delavne družine k bogatim zalogam, in da tudi nima dobička, če prehitro pride, ker domd je morda še kak medonosen cvet, v tujem kraji pa nič. Kar se pa tiče druge polovice tega zakona, izkušen bučelar ne more drugače svetovati, nego: vzemi bučele domu precej, ko je minola paša, ker sicer bi na-nje utegnile udariti navratnice, vzlasti če jim je hrano vzela kaka nagla reč, kar se prav dostikrat pripeti, ali ne vselej prav na 9. dan septembra meseca. Kar se pa tiče hudobije, če kdo vpijani bučele, da bi huje letale •— to se najraje godi na semnjeh — moramo reči, da tak človek je zares kazni vreden, ker lehko žival okuži s taciini pijačami, da potlej dobi smrad (faulbrut), najnevarnejšo bučelno bolezen, kajti, ako se mu hitro ne pomaga, ne pride po zlu samo tak panj, ki je usmrajen, ampak utegne se nameriti, da otruje tudi zdrave sosede. — Koliko veljave more imeti zadnji zakon: „ako bi namreč vstal prepir, kako naj se bučele postavijo, ali zarad kake druge bučelne zadevnosti, ima razsoditi srenjski odbor, ki se mora poprej pogovoriti s trijemi bučelarji, kterih ta prepir nič ne zadeva," umeje lehko vsak,
če le premisli, da imajo bučele tudi srenjski odbornici, ki bi potem bili sodniki sami svoje pravde.
Jako smo se veselili, ko smo po časopisih brali, da pride na vrsto v deželnem zboru zakon o varstvu in brambi kranjskega bučelstva, ker smo zares menili, da se bode gotovo svetovalo v denašnjih novčnih (denarnih) stiskah kaj tacega, kar bi po izgledu obrtnih Nemcev podpiralo, izboljšavalo in širilo bučelstvo, ki se jako zanemarja, sem ter tje celo o-pušča po kranjskej deželi, iz ktere je bila Marija Terezija našega najstarejšega bučelskega pisatelja poklicala učit na Dunaj; tega smo se nadjali, toda premotili smo se.
Dopisi.
(Konec.)
Iz Gradca 10. marca. — 6. K. — Po Krekovem govoru se je oglasil krasni Jenkov zbor „naprej," ki je bil poslušalcem tako po godi, da so ga morali pevci ponoviti, kakor tudi „ko-vaško," ki je gotovo segla vsacemu v srce. Prav dobro, dasitudi nekoliko slabše od poprej imenovanih, glasili sti se pesmi „strunam" in srbski zbor „rado ide Srbin u vojnike." Na klavir sta delala naš dobro znani g. dr. Ipavec in g. Vokoun, Ceh po rodu. Ipavčeva igra na klavirji ima nekaj tako milega pa vendar živega, da bi moral biti godbi hud sovražnik, kogar bi ne omečile njegove strune. To smo zopet čuli včeraj, ko je igral slovanskih pesem fantazije, prav umetno zložene po narodnih. Nikjer se ne zapazi okornost, naj se uže glasijo strune večernej sapici enako, ali naj bobne, podobne razdraženemu valovju. Kar pa najbolje de človeku, in brez ktere lastnosti si ne moremo misliti umetnika, to je vnenji mir in gibčnost, kterej lastnosti se čudimo tudi pri dr. Ipavcu. Po pravici smemo ponosni biti na svojega rojaka, ki ga tudi uže Nemci znajo zarad njegovih skladeb, vzlasti pa zarad njegove zares mične operete, ki ni dolgo kar smo jo slišali; prav zel6 všeč je bila celo Nemcem. Tudi g. Vokoun je svoj posel dobro opravil, in dosti je celoti pridoval še s tem, da je vodil pevce, ki so se vrlo izkazali. Največ pa je k slovesnosti pripomogla Kletnerjeva gospodičina, pevka tukajšnje opere, ki nam je prekrasno pela tri češke, izmed kterih je najbolj ustregla zmirom nova pesem „kje dom je moj?" Ne izpuščam se v tanjši presod njenega čutljivega, na vse strani odbornega pevanja; dovolj je, če rečem, da je svojim čarovnim glasom med vsemi najbolj povzdignila slovesnost. Njo in vse druge smo pozdravljali glasno kliče: „ slava in živeli!" Ko je minolo petje, sedli smo k prijaznemu pogovoru in k večerji, ter glasila se nam je husarska godba, ki lias je razveseljevala tudi slovanskimi glasovi. Do zadnjega .je bilo vse živo, in videlo se je veselje na vsacem obrazu; reči smemo celo, da smo videli med slovesnostjo marsikoga od veselja do solz ganenega. Povišali so radost še telegrami, prišedši od praških dijakov, slavečih tisočletnico, od tržaških Slovanov in od ljubenskih (Leoben) rudarskih akademikov. Posebno je pa nas moralo veseliti, da se je bilo zbralo toliko lepega spola. Gotovo je bilo gospej in gospodičin nad sto; skoraj bi djal, da jih še ljubljanska čitalnica pri veselicah morda toliko ne združi. Med gostmi smo zapazili cesarskega namestnika g. grofa Strasolda, dvornega svetovalca pl. Schlosserja, slovenskega rodoljuba in pisatelja g. dr. I. Muršca, več deželnih poslancev in med njimi tudi slovenskega branitelja g. Hermana. Prišli so bili rodoljubje iz Maribora in družili bližnjih krajev tisočletnico slavit. Iz ro-doljubega srca se jim zahvaljujemo za to čast. Tako smo do-
Doklada k »3. ..Hfapreju."
vršili slovesnost, ktere smo se zelo veselili, in ktera vsacemu med nami gotovo nepozabljena v srcu ostane.
Iz Maribora 11. marca. ■—p.— Nek dopisnik iz Maribora v Zagreb „Narodnim Novinam" poroča, da se je čital v cerkvi sv. Magdalene v mariborskem predmestji nemški pastirski list novega vladike (škofa), kar poprej ni bilo navada. Med vrsticami pak se bere, da je to ukazal, ali vsaj dovolil novi vladika. Ker se je v 20. „Napreji" ponatisnil ta dopis, ki bi utegnil kri vnemati med štajerskimi Slovenci, zato sem preverjen, da se mojim vrsticam prostor v „Napreji" ne bode kratil. — V cerkvi sv. Magdalene se je do zdaj slovenski opravljala božja služba, in slovenski se opravlja še zdaj. Da se je pa nemški pastirski list bral, tega ni milostljivi vladika bil nikakor kriv, ampak, rekel bi, naključje. Čestiti g. župnik, ki se tudi ne sramuje Slovenca imenovati, bil se je v soboto jako prehladil, da ni potlej nedeljo jutro mogel pridigovati, ker ni imel glasu. Poprosil je torej č. g. kaplana, vrlega Slovenca, naj bere nemški pastirski list samo zato, da bi mu dvakrat ne bilo treba pridigovati. Povprašaš me: zakaj pa ne slovenskega? Zat6, ker se je bral uže poprejšnjo nedeljo. Vladika ni imel tedaj čisto nič opraviti pri tej stvari; pa tudi g. župnik se na ravnost grajati ne more, ker se je to samo za silo zgodilo, in ker se ne d& tajiti, da ima obilo čisto nemških župljanov. Nisem se čudil Nemcem, ki so bili zarad tega zagnali krič, tudi ne, da so to prigovarjali vladiki; kajti njihova navada je sploh Slovence dražiti, in razglašati, da je knez Nemec, ali vsaj nasproten Slovencem, ker bi tako radi našemu narodu vzeli vero do njega; ali čudil sem se, da dopisnik „Narodnih Novin" precej ni ugonil, zakaj vpijejo. ,Ta krič, da namreč vladika ne mara za Slovence, da je Nemce, ki hodi z Nemci po tistej poti, kaže, da je 'trdo všro dobil v dopisnekovem srcu, ker pravi: Slovenci so novega vladiko gledali s plašnim očesom. — Jaz tudi v Mariboru živim; ali tacega nisem kaj dosti zapazil; to so bili samo "nekteri, ki sodijo, predno je pred njimi reč, ktero mislijo pretresati. Največ teh pak je premotilo veselo nemško vpitje, ker novega vladike niso osobno poznali. Toda o novem knezu je uže v „Danico" pisal nekdo, ki ga dobro zna, rekoč: „mož, kteremu smo se poleg druzih lastnosti uže od nekdaj čudili posebno zarad pravičnosti, ne bode se znižal, da bi slepo orodje bil tiste stranke, kterej je tako razvidno črni pečat krivice na čelo vtisnen". In resnico je pisal — facta loquuntur. Hvale je vredno vse, kar je do zdaj storil vladika. Sam od sebe je v konzistorskej seji svetoval, naj se po vsej škofii slovesno praznuje tisočletnica sv. Cirila in Metoda; prosil bode celo, naj se tr. praznik vpelje „pro foro". Pravil mi je nek gospod, kako mu je vladika obetal, da slovenskemu razvitku nikakor ne bode nasproten, ampak da želi, naj se ljudstvo čedalje bolj zaveda. Ali nikdar ni bilo, pa nikdar ne bode tega, da bi vsi slovenski vladike bili slovenski pisatelji. Tudi mašniki labudske škofije morajo biti jako veseli, pa ne samo zadovoljni, ker milostljivi knez je v zadnjej konzistorijalnej seji povedal na ravnost, da vsaka tožba na kacege mašnika brez podpisa naj se brez ozira položi med pisma (ad acta). Očitnih sovražnikov deset pa imam raji, nego samo enega skritega.
Važnejše dogodbe.
Ijubljana. Umrl je 15. dan t. m. P. Kalist, provin-cijal frančiškanskega reda.
— 17. dan t. m. je umrl, 68 let star, g. Jožef Glo-bočnik, nekdanji katehet ljubljanske gimnazije. Vsak izmed
njegovih učencev ga ima v blazem spominu. Bog mu daj večni mir in pokoj!
—	Te dni podade tiskarji, bukvovezi in papirničarji našega mesta deželnemu zboru prošnjo, da bi se Jjo sedaj v Ljubljani tiskale knjige za kranjske normalke, a ne na Dunaji. V tej prošnji je pisano, da uže 31 let hodijo z Dunaja knjige za te učilnice, dasitudi je bil 10. junija 1775 dan ukaz, ki ima še zdaj veljavo, naj bi namreč vsaka dežela svojim normalkam tiskala bukve. Tudi je povedano, da v teh 31 letih imajo tiskarji, bukvovezi in papirnice 250.000 gld. gotove kvare.
—	Ivan Nep. Šlakar je naročil, da se po njegovej smrti iz njegovega imetka da kamniškej ubožnici 6 banknih delnic (akcij), da jej bodo istina (kapital), ljubljanskej ubožnici 1000 gld., ubozim v Gradišči (v ljubljanskem predmestji) 200 gld., ljubljanskej hiši malih otrok 200 gld., usmiljenim sestram v Ljubljani 500 gld., penzijskemu zakladu za vdove šolskih učiteljev obligacijo za 1000gld.; med uboge učence ljubljanske normalke da se razdeli 1000 gld., enoliko tudi med uboge učenke pri nunah v Ljubljani; naj se na obresti da istina 2000 gld., da bodo iz obresti zal6gi (štipendije) dijakom njegove rodovine, ali ko bi ne bilo teh, dijakom iz Kamnika; nunska učilnica v Ljubljani je dobila obligacijo za 1510 gld., čigar obresti so namenjene šolskim darilom, 3000 gld. kamniškej srenji, da napravi dober pot iz mesta do pokopališča. Kar še ostane, iz tega naj se ustanovi ubožnica v župi (fari) sv. Martina v zgornjem Tuhinji.
Štajerska. Poslanec Herman je 14. dan t. m. deželnemu zboru podal nasvet, naj bi se primerno vpeljal slovenski jezik v pisalnice in učilnice. Deželni odbor je tedaj nasve-toval, naj zbornica deželnemu odboru naroči, da presodi tožbe in želje slovanskega naroda o tej zadevi; da popravi, kar je napečnega, in potem deželnemu zboru podil nasvete. Poslanec Herman pa ni bil s tem zadovoljen. Rekel je, „da po Štajerskem ni narodnih učilnic, ampak da so le nemško-slo-venske po dolnjem Štajerskem, in da se po pisalnicah vseh pravdnikov (advokatov) in biležnikov (notarjev) le nemški uraduje; da trpi slovenski narod povsod krivice; da plačuje prevelike davke, in da ni deželnemu zboru neznano, kako imajo Slovenci 6 ali 7 poslancev premalo v zbornici. Narodu zavirati in jemati jezik, to je barbarstvo. Nekteri pravijo, da Slovenci hotč imeti nemški jezik. To je res, ali slovenski jezik se povsod izriva, da tedaj nikjer ne veljd; Slovencem so zmešali misli in oslabili svčst. Ni hvale vredno, da se po takej zmoti narejene prošnje vedno pokladajo na mizo, rekoč, da narod želi nemškega jezika. Zakaj se pa v Gradcu slovenski ne uče taki otroci, ki uže znajo nemški? Zakaj pač ni zapovedano, da bi se moral slovenski jezik učiti v Gradcu, ki ni samo nemška stolnica, ampak tudi slovenska." Naposled je bral mnogo tožeb, ktere so mu poslali Slovenci, in svetoval je, naj štajerski deželni zbor pošlje državnej vladi prošnjo, da bi se državnemu zboru v presodek podal zakon, po kterem bi Štajerci dobili ravnopravnost v učilnici in pisalnici. Ali ta nasvet ni imel podpore, in zato ni obveljal.
Dunaj. Pišejo, da pojde Nj. veličanstvo med 4. in 5. aprila v Dalmacijo, in da se na Dunaj povrne 5. ali 6. maja. — Ustavili so 12. list časnika „Evangelischer Sonntags-bote," ki je izhajal vsako nedeljo; in osnovali so na vre-dnika tožbo po §. 303. kazenskega zakona.
—	Odgovornemu vredniku časnika „Presse" g. Mitterju, ki je bil v Cliielich - Zangovej pravdi obsojen 14 dni v ječo, dovoljeno je, naj plača 100 gld. v ubožno zakladnico, da mu ne bode treba v ječo.
Trojedina kraljevina. „Glasonosa" pripoveduje, koliko je
do zdaj uže vladilta g. Strosmajer poklonil za dobrotne naprave: 60,000 gld., da se ustanovi južno - slovanska akademija, 5000 gld. glagolskemu semenišču v Priku v Dal-macii, 5000 gld. za učilnice v Reki, 500 gld. srbskej matici, 1000 gld. dalmatinskej matici, 1000 gld. slovaškej matici, 1000 gld. češkej muzeji, 1000 gld. za spominek bana Jelačiča, 1000 gld. vinkovškej gimnazii, 100 zlatnikov (cekinov) ubo-zim Črnogorcem in Hercegovcem, 6000 gld. za 18 važnih rokopisov hrvaških klasikov iz XV. do XIX. stoletja, 2000gld. za izdavanje ljudskih bukev, 5000 gld. za izdavanje važne knjige: „Monumenta Slavorum meridionalium," 2000 gld. za izdavanje knjige: Sv. Ivan, biskup trogirski, 5000 gld. za izdavanje bolgarskih pesmi, po 500 gld. na leto Doneganu, dokler se bode izobraževal v slikarstvu v Rimu, po 960 gld. na leto štirim bolgarskim mladenčem, ki so v Zagrebu v učilnicah. Ali to še ni vse; poklonil je ljubljanskej čitalnici 1000 gld., mariborskej čitalnici 200 gld., tržaškej čitalnici 100 gld., goriškej čitalnici 100 gld., reškej čitalnici 100 gld. Uže to je blizu milijona; koliko pak je blagosrčni podpornik dal, da nam ni znano! Ko bi vsi imejoči možje tako hranili svoje novce, potem bi slovansko izobraževanje lehko hitro napredovalo.
Ruska. Čerkeški glavar Šamil je evropskim velicim državam podal prošnjo, da bi ruskega carja nagnile, naj bi Šamilu ukazal, da ostane miran kje med ljudmi, ki so njegove vere, kakor so Francozi Abd-el-Kaderju.
Poljska. PopotniPetrograjci pripovedujejo, da velike vojske gred6 proti Poljskej. Marian (ne Martin) Langievič daje med ljudi bankovce po 2 poljska goldinarja. — Brati je, da imajo Poljaci 11,750 vojakov, izmed kterih 6000 nosi puške, drugi kose, in 2000 je še neizurjenih novincev. Na Poljskem zdaj ukazujeti dve vladi, ruska in vporna, a ljudjč poslušajo največ le samo eno, in sicer vporno.
— Langieviču za pomočnika (adlatus) je izvoljen Bentkovski, topniški častnik in poslanec pruskega državnega zbora. Grof Andrej Zamojski je iz Londona poljskemu plemstvu poslal poziv, naj zgrabi orožje. — Nekoliko Poljakov želi avstrijskega nadvojvoda Maksa postaviti za kralja.
— Najnovejše poročila molče o bojih med Rusi iii vporniki. Gotovo je, da vpor še vedno raste, ali čuditi se je, kako je to, da se Rusi tako počasno vedejo. Zdaj gleda ves svet na Langieviča, ki se umiče boju, dokler bode mogel. Pri Mozevu blizu Mlave je Podlevski 9. dan t. m. zmogel ruskega vojsko voda Tolla. Pravijo, da so Rusi izgubili do 100 vojakov. Langieviča zdaj narod čedalje bolj spoštuje, ker se mu je poddružil mnogo starejši Vysocki. Veliki knez Konstantin je šel 14. dan t. m. po železnici iz Varšave do Skierneviča (9 milj od Varšave). Nekteri pa menijo, da se je izpustil na bojišče, ker bi rad Longieviča popolnoma užugal. — V Tarnogrod pišejo, da je prišlo 200 vpornikov, ki so vpeljali začasno vlado.
Srbska. Vsi srbski častniki (oficirji), ki so v pruskej vojski, prosili so lani kneza, da bi jih v tako važnem času poklical domu, ker bi domd laže več pomagali nego v pruskej službi. Knez jim tega ni dovolil, in potem so prosili vsi, naj se jim d& odslužno pismo, kar se je tudi zgodilo.
Švedska. Baron Stael Holsteinski je 14. dan t. m. v državnem zboru nasvetoval, naj se vlada za Poljsko djanjski potegne.
lil "] Oznanilo.
V prodalnici (stacuni) Gustava Heimana v Ljubljani, pod trančo hiš. št. 23-1. se razprodaja po najnižej ceni vse kupčijsko blago na drobno in na debelo.
Tržaška cena
15. marca 1863.
Star *	pšenice iz Odese
„	„ banaške
„	turšice galaške
„	„ banaške
„	rži črnomorske
„	„ podonavske
„	ječmena banaškega
„	„ egiptskega
„	ovsa grškega
„	„ banaškega
„	boba egiptskega
„	fižola belega . .
„	„ pisanega . .
„	rajža laškega . .
Naj niža cena
gld. | kr.
80 75 10 90
25 75
Najviša cena
gld. | kr.
7 7 4 4 4 4 4 3 3
3
4
5 5
14
50 25 25 5
50 50
25 20
50 50 50
stot (cent) kave iz Moke .
„	„ izSt. Jago, . .
„	„ „ Portorike, . .
„	„ „ St. Dominga .
,,	„ „ Ria, . . . .
»	n ii Jave . . .
„	sladkorja v hlebih
„	„ sekanega .
„	mandeljnov .
„	suhih češp .
„	sultanin . .
„	cveb . . .
„	krompirja
„	sena konjskega
„	„ za goveda
Najniža cena
gld.
65 64
52 52
22 20 37 9 22 10 2 1 1
kr.
50
50 60
Najviša cena
gld.
80 71
56 54
25 23 39 10 25 12 2 1 1
kr.
50
stot slame v škopih . . „ „ drobne . . .
Stotina koroških des&k (ža-ganic), 10—14 . . .
Stotina koroških des&k (žagamo), 8—12 . . .
Stotina štajarških desAk (ža-ganic), 10—14 . . .
Stotina štajarških des&k (ža-ganic), 8—12 . . .
Stotina bukovih dilic . . „ dog, od 3—6 pedi
*) 3 stari ali 8 mernikov.
Najniža		Najviša	
cena		cena	
gld.	kr.	gld.	kr.
—	—	1	20
—	—	1	10
78	—	84	—
64	—	68	—
—	—	75	—
60	_	62	_
9	_	9	50
2	10	7	—
Dunajska borza
17. marca 18G3.
Denar	Blago	
		Bankne akcije . . .
68.50	68.75	Severne železnice . .
80.85	80.95	Državne „ . .
97.00	98.00	Južne železnice . .
103.50	104.50	Pardub.-Rajhenb. . .
93.00	94.00	Zapadne železnice . .
74.20 16.75 152.25	74.30 17.00 152.75	Dolžna pisma za
		odvezo zemljišč.
92.25	92.75	spodnj. avstr. . . .
92.75	92.85	zgorn. „ . . .
94.00	94.25	češke ......
94.35	94.50	moravske . . . . . kranjske.....
210.70	210.80	ogerske ...'..
Državni papir.
5 "[„ avst. vr.....
5% nacijonal . . .
o'/, črka B.....
5°/0 lombardo-benešk. . 5'/, beneško posojilo . 6°/, metalike . . . . M. komske obresti . . Srečke leta 1839 . . „ 1854 . .
r 1860 . . 100 gld. . . 5*/0 posojila na davke
Obrtnijske akcije.
Kreditne akcije . . .
Denar	Blago
795.00	797.00
188.60	188.80(
232.00	232.50
270.00	271.00
129.60	129.75
151.50	152.00
87.50	88.00
83.75	84.25
86.00	86.50
87.25	87.75
88.00	88.50
86.00	86.50
	74.25
73.75	
Tem. Slav. . . hrvaške . . . erdeljske . . .
galic.....
bukovinske . .
Srečke.
Kreditne . . . Parobrodne . . Tržaške . . . Kneza Esterhaza „ Salma . . n Palffy-a . „ Clary-a . Grofa St. Genois-a Budimske . . .
Denar 73.00 74.50 71.50 71.75 72.00
135.20 99.00 122.00 97.00
37.50 36.25 36.75 36.75 36.50
Blago 73.50 75.00 72.00 72.25 72.50
135.40 99.50 122.50 98.00 38.00 36.50 37.00 37.00 37.00
Kneza Windišgr. . . Grofa Waldstein-a . . „ Kegleviča . .
Gotov denar.
Krone......
Novi zlati (cekini) . .
Stari i „.....
Napoleondorji . . . Suvrendorji .... Ruski imperijali . . . Pruski Friderikdorji Angl. sovren .... Pruska kasna asignacija Srebro ......
Denar 21.50 23.50 16.75
15.80 5.49 5.48 9.18 15.90 9.42 9.68 11.58 1.71'/, 114.50
Blago 22.00 24.00 17.00
15.85 5.50 5.50 9.20 15.95 9.45 9.72 11.62 1.72 114.75