JOŽE UDOVIČ
BLODNJE
Zieljan strmeti v čudovitosti sveta, oči vse polne lakote in gnan kot lastovka, ki čuti daleč topel dan, sem šel, da mi srce pred njimi strepeta.
Sem šel odpirat z želja, z upora ključi si pot k viharni, razbesneli luči, čez vse vzporednike, tokove in ločnice sem žeji šel iskat očarujoče zelenice.
Polagal je roko na čelo vneto mi čuden zapeljivec, tvezel je o mani utehe, prekanjeni so čuti, vsi pijani že bledli hvalo za usmiljenje prejeto.
Toda nad mano je obesil sončni mrk, v vseh znamenjih nebeških luči zamračene, kot da se kuga, lakota in vojska žene v grmečem nebu grozo skrivnih črk.
Verjel sem v strahu vanj in rekel: »Zašepeči prestrašenemu sluhu svoje rešnje reke, pogasi plamene v ognjeni peči dni in olja kani na ožgane veke.
Zahtevaj vso, najzadnjo odkupnino
in voljneje jo bom trpel kot vsi pred mano,
le daj mi videti, spoznati obsijano
zemljo obljub, nad njo neba sijajno srebrnino.«
On pa ni Bog, je samo oče novih zmed — poslal mi s takim strupom je strelico, ki širi z vedno novimi strastmi zenico, a ji pusti v nočeh le mrzle zvezde štet.