K.:
Zopet doma! r.
olnce se je bližalo zatonu. Pred hišico. ki je stala osamljena na griču, je sedela na klopi mlada žena. Foleg nje se je igralo v mehki travici zlatolaso de-kletce petih let — mala, Ijubka Zorka. Z neskončno liubeznijo je počivalo materino oko na Ijubkem detetu, a krog usten se je črtala ženi bolestna poteza. Več-krat je pogledovala proti dolini, kjer se je vila bela cesta, ki ie po niej vsak dan drdral poštni voz. In takrat je vedno upala, da pride toli težko pričakovano
pismo od dragega moža, ki daleč v tuji zemlji stoji v vojnih vrstah.
Dan za dnevom, teden za tednom čaka, trepeta in — upa. Zlato njeno
dete pa sklepa vsako iutro nežne ročice k molitvi: ,,Da bi kmalu priSel
oče iz vojne!"
Glei, tam daleč v dolini se poiavi znana postava. Poštni sel je. Res
je ubral pot proti samotni hišici. ..Zorka moja, oCe piše!"
Deklica takoj popusti igrače, se priviie k marnici in obe gledata po
poti navzdol. Cim bliže prihaja poStni sel, tem tesneje je ženi pri srcu.
Otroka vzame v naročje in ga tesno, tesno pritisne k sebi. Vstati ne
227
more, nojje se ji tresejo od bojazni. 2e je mož nri hiSi. že ji pomoli bel list.
,,Danes pa boste veseli, ker vam gotovo piše mož."
Žena drii pismo v tresoči roki; odpreti se Ka ne upa.
,,Mama, mama, kdaj pride oče?" vprašuje nedolžno dete.
Mati pretrga ovoj, bere, bere . . . Piše ii kmet iz bližnje vasi. da so danes v tuji zemlii položili k večnemu počitku njenega moža, ki ga je bila zadela sovražna krogla. Nič ni zvedela Zorka, kdaj pride oie. Mamici je zdrkniio pismo iz rok; onesvestija se ie. Zorka je bila čisto tiho, da ne bi prebudila mamice. čakala je dolgo, dolgo. A ker se mama le ni zbudila, je bilo Zorki vendar preveč. Srce )o je zabolelo, da ji matna nič ne pove o očetu, in zaplakaJa je bridko in obupno. Ljudie. ki so 51: od dela, so zaslišali obupni jok in so se oglasili pri hišici. Videli so Joka-jočo Zorko, naSIi belo pismo in onesveščeno ženo — in vedeli so vse. Nesli so Zorkino mamico v hišo in io položili na posteljo.
Še enkrat ie odprla oči in pogledala svoio Zorko tako žalostno, da ie dete obupno zajokalo na ves glas. Potem pa jo je teta odnesla proč od mame. Potolažila io ie, da ie mamica bolna, pa da bo kmalu zopet ozdravela. In Zorka se ie potolažila, da ne bi bila žalostna še mamica in oče, kadar se vrne domov.
II.
Na prostranem vrtu mestne sirotiščnice so se igrali otroci. Vesel hrup se ie razlegal okrog obširnega poslopja. V gruči živahnih deklic je bila tudi zlatolasa Zorka. Po onem nesrečnem pismu ie njena mamica za vek zatisnila oči in odšla za očetom. Zorka o vseni tem ni zvcdela ničesar. Nekaj dni je bila pri tetki, igrala se je s tetinimi otroki in časih povpraševala po mamici. Potem pa so ji rekli, da je mamica hudo, hudo bolna in zato pojde Zorka v veliko hišo v mesto, kjer se bo ves dan igrala z otroki, Zorka ie jokala in prosila, naj jo puste k mamici. Srčece jo je bolelo, da se mama nič ne zmeni za njo. In tako je prav žalostna odšla v mesto.
Teta jo ie povedla po širokih mestnih ulicah. Dolgo sta hodili irt slednjič obstali pred veliko hišo, ki se je okrog nje ra2prostiral lep vrt. Pri vratih je teta pozvonila. Mlada žena v modri obleki in z belim pretf-pasnikom je odprla vrata. Teta se ]e pogovarjala z nio, Zorka pa ie začudeno gledala, ker so povsod izza oglov kukale radovedne otroške glavice. Potem pa jo je ona žena vzela v naročje. jo poljubila na čelo in rekla: ,,Zorka, zdaj boš pa naša!"
,,Bom!" je odvrnila deklica, ,,pa od mame in očeta tudL"
228
Tedaj pa jo je sestra Klara — tako je bilo ime prijazni ženi — še bolj pritisnila k sebi in jo poljubila na modre oči.
Od takrat pa ie Zorka v sirotiščnici. Pridna in poslušna je, vsi jo imajo radi. Tudi Zorka ie rada tu. Le časih, ko leže zvečer v posteljico. tedai začne misliti na mamico in očeta. Tako rada bi enkrat zopet videla niamico, rada bi šla zopet k njej. ln Zorka je sklenila, da bo drugi dan vprašala sestro Klaro, kje je njena matnica. V tei misli ie zatisnila oči in zaspala.
III.
Dobro uro hodS od železniške postaje leži lična vas. Snažne hišice, obdane z lepimi sadnimi vrtovi, se vrste druga za drugo. Na koncu vasi pa stoji večja enonadstropna hiša. Ob desni stoii gospodarsko poslopje, na levo pa se razprostira sadovnjak do zelenega gozda. Snaga in red okrog poslopja pričata, da tu vlada skrbna gospodarjeva roka. In res ie lastnik tega posestva ne samo vaščanom, ampak tudi okoliča-noin znan kot vzor pridnega gospodaria. Oospodinja pa ie žena, ki še nikdar, kar pomnijo vaščani, ni pustila siromaka praznih rok od liiše.
Danes pa gospodinje ni doma. Nekam zamišljen hodi gospodar okrog poslopja. Premišlja. sta li z ženo prav ukrenila. Otrok iima Bog ni dal. Zato sta sklenila, da vzameta otroka. ki je v strašni vojni izgubil starše, za svojega. In danes se je peljala žena po deklico, ki ie sedaj v sirotiščnici.
,,Kakšna bo neki ta Zorka, ki pride k nam?" premišlja gospodar.
IV.
V veliki spalnici sirotiščnice so začele pokukavati izpod odej drobne otroške glavice. Tudi Zorka se je zbudila. Sestra Klara se ie bližala njeni posteljici. Tedaj pa se deklica oklene dobre sestre okrog vratu in ji pošepeta na uho: ,,Ali bo moia mamica kmalu zdrava in pride k meni?"
,,Dete moje, še danes pride mamica, a ti pojdeš z mamo domov!"
Tako je rekla sestra Klara. Mali Zorki pa je tako toplo postalo pri srčecu in kar poskočila je s posteljice. Potem pa je prosila sestro Klaro, naj ji da nedelisko obleko, ker pride mamica. Nestrpno je čakala Zorka mamice. In prišla je.
,,Mama, mama," je zaklicala Zorka in stekla naproti mladi ženi, ki io je pritisnila na srce tako, kakor nekdaj mamica. Veselo se ie poslo-. vila Zorka od svojih tovarišic in od sestre Klare in jim važtio pripovedo-vala. da gre z mamo domov k očetu.
Dolgo časa sta se vozili Zorka in mamica v železniškem vozu. Zorka je spala v maminem naročiu. Potem pa jo je mama zbudila in izstopili sta.
229
Zlato solnce ie sijalo. Zorki se je zdelo še vse lepše, kakor takrat, ko je bil oče v vojni. Veselo je korakala ob maniici in nič ni bila trudna od dolge poti. Že se je videla izined drevja bela hiša.
,,Zorka, oče gre rmproti!" je zdajci rekla maniica.
Tedaj pa je deklica izpustila mamino roko, stekla niožn naproti in žvrgolela kakor ptičica: ,,Oče, oče!"
Visokorasli mož pa je vzdignii Zorko visoko k sinjemu nebu in vzkliknik ,,Bog te nam je posjal!"
In tako je bila Zorka zopet doma!                   •