SKUŠNJAVA TRAGIČNE USODE
Tarasa Kermaunerja delo »Besede in dogodek« ne sodi v nobeno zvrst razumske ustvarjalnosti in se sploh upira kodificiranju kakršnegakoli pojava duševne in duhovne sile. Seveda so možne oznake: gre za obravnavanje slovenske dramatike, gre za predstavitev njene tragiške naravnanosti, izkrivljenosti groteske ter igre v ogledalu slovenske družbe in golih dogodkov brez posebnih lastnosti in smisla; gre za razlago del v avtorjevem razumevanju in za logične, a empirične zaključke; in podobno. Nekaj otipljivega vsekakor moramo najti, saj ne gre za nič, ampak za dejstva, ki tvorijo knjigo. Vse te in podobne oznake pomanjšujejo pomen in vrednost Kermaunerjevega pisanja in ne morejo služiti pravilni oceni, marveč zgolj tipizirajo lastnosti ter jih katalo-gizirajo po obči statistiki meril, vrednot in drugih adekvatnosti zrenja na svet. Avtor se na mnogih mestih izreka zoper takšne sodbe in jih tudi sam ne uporablja. Če ga torej hočemo razumeti, se moramo pustiti zavesti toku njegove pripovedi, misli in zaključkov, se pustiti pretresti njegovim besedam brez vnaprejšnjih mnenj in se nato »opijanjeni« od vtisa, ki ga naredijo na našo zavest, »iztreznimo« v razsojanju njegove izpovedi ali morebitnega pogleda na svet. Ne preostane nam nič drugega, kot da beremo notranje dejavni in ne mislimo kritike, marveč snujemo
* Ob knjigi Tarasa Kermaunerja »Besede in dogodek«, Slovenska matica
mišljenje, osveščanje in predstavljanje z lastnim odnosom do dram in življenja ali do same življenjske dramatičnosti. Kajti v vsakem trenutku kritičnosti se ohlajata naša somišljenost in sočutje z avtorjevimi izkušnjami; tečemo po nekem drugem, tujem toku pozornosti in oblikujemo nekaj drugega, kar Taras Kermauner sploh ni mislil in ni zapisal v knjigi, marveč je zgolj v naši glavi. Z voljo po kritiki beremo le v luči osebnih miselnih tvorb, ne pa organizma tvorjenja misli, ki mu pisec v knjigi pušča sledove.
Takšno empirično branje je zelo težavno in za intelektualno izobraženega človeka nenehno boleča odpoved svojih privajenih ali osvojenih naziranj. V to subtilno intelektualno bolečino je vpeto Kermaunerjevo razpravljanje, ki skuša tudi sam tako brati literaturo in svet in pisati.
Na straneh te knjige se odpremo vsem dramskim delom ne glede na njihovo estetsko vrednost ali slogovno uvrstitev. Pisec sicer razlaga tudi svoja osebna nagnjenja, ki so drugačna kot v preteklosti in ki doživljajo poglobitev in razvoj, vendar ga njegovo spreobrnjenje ne zapelje v obsodbo ali podcenjevanje del, ki jim ni več goreče naklonjen. Zanj je pomembno, da je priča življenja in sveta, ki ga kažejo obravnavana dramska besedila in druga dela domače in svetovne književnosti, in da svoje pričevanje poimenuje s pojavom za identiteto, razumnost in skušnjo žrtvujočega se Tarasa Kermaunerja. Nobena dolžnost kakemu nazoru, estetskemu prepričevanju, filozofiji ali znanosti ga ne zavezuje razen zvestoba samemu sebi, ki skuša enako doumevati vse. Ni mu torej dovolj individualni jaz, ki se ostro loči od drugih po kaki izraziti samosvojosti, marveč človeškosti, ki se bolj ali manj intenzivno, bolj ali manj zrelo razodeva v vsakem ži-vem bitju človeštva.
Ta odprtost povzroča fenomenalnost občosti Kermaunerjevega jezika, saj z
580
Samo Simčič
njim govori o vsem, kar obstaja v svetu, v človekovi duši in v splošni zavesti kulture in civilizacije ter se ne postavlja na nobeno priznano ali zavrnjeno prioriteto, na nobeno eksklu-zivno spoznanje. Razumno razločevanje in sestavljanje razločenih delov v sistem in statistiko nadomešča obče razumevanje. Res je, da njegov pogled razbere iz množice posamezna dejstva poimensko, vendar ta napadalna ostrina ni suho shematsko ali algebraično naštevanje, marveč živa beseda za dogodek v razumevajočem gledanju nanje in zato silovitost umne in imagina-tivne prodornosti. Gledanje nastopa tu v prenesenem smislu, ki ni čutno oko, marveč razlivanje svoje stalno delujoče duševne sile v spremenljivi svet. Medtem ko se vse zunaj nas menja in se tem menjavam prilagajajo tudi nazori, predstave življenja in intelekt, pa se odprta humana sila z bolečino in radostjo skušnje živo izteka od znotraj navzven in se v stiku s spreminjajočimi se ravninami življenja stalno bogati in utrjuje s spoznanji. Ta so navznoter fiksna, le v zunanji, materialni manifestaciji vznikajo zdaj v večji, zdaj v manjši moči, zdaj očito, zdaj skrito, in po tej skušnji se odprtost človeka ne izgublja niti v praznini ničnosti niti v ,'blazno vrtečem se svetu, imarveč v splošni modrosti osebnih, notranje preverjenih človeških skušenj. V takšnem jeziku se nazorne podobe gledanja z duševno silo in razumsko identificirani predmeti spletajo v slikovito govorico, knjiga pa postane podobna svobodnemu, nesistematičnemu potovanju iz resnice v resnico, ki se iz kroga v krog sučejo iz plitvin v globine spoznanja; to potovanje pa ni bizarno, marveč urejen življenjski utrip, podoben organizmom starih ali prvotnih pričevanj človeške kulture (npr. veliki epi), ki so prav zaradi te lastnosti bolj živa in privlačna kot konceptualne znanstvene sheme. Ta organizem tukaj beremo v sodobnem, manj lepem, bolj abstrakt-
nem, izostrenem jeziku, ki ga mehčajo Kermaunerjeva zivljenska skušnja in njegova naslonitev na nazornejša dramska dela. Razločno zapažamo, da za besedami niso le suhe oblike, marveč vsebinski in človeški dogodki skušanja sebe in sveta.
Takšen miselni univerzum ni več sam sebi namen, torej ni le zgolj dokaz intelektualne moči in bistrine razuma, in se v resnici veže na zgolj v notranjosti oprijemljivo sliko življenja. Ta slika so živi tokovi človekove dejavnosti, ki jih zavest skuša razumno razbrati in popisati v realnosti posameznikove osebnosti. To pa nas spominja na vračanje k posnemanju in mišljenju mitov, le da tu mitologije ni; mit pa vendarle obstaja v drugačni podobi: kot zgodba vseh človeških misli in doživetij v lastnem človekovem vzgibu, v lastnem izvoru, ki je prav tako objektiven in realen, kot zunanje stvari. V tem smislu je treba Kermaunerjevemu pisanju, ki sicer ni brez slabosti in se jih zaveda tudi sam, izreči pohvalo zaradi iskrenosti, odprte in stvarne subjektivnosti ter splošno človeške dejanskosti; predvsem pa zato, ker predstavlja perspektivo žive misli.
Iz upravičenosti človeške modrosti se poraja tudi Kermaunerjeva potreba po tragičnem, ki jo pogled na zgolj zunanja dejstva zanikuje kot neobstoječo in nemogočo. Tragična pa je lahko le notranja, le v sebi temelječa in na zunaj nerealna duševna stiska. Kaj naj potlači človeka do žalosti, strahu in spoznanja in ga spodbudi k žrtvujoči se sili njegovega življenja? Treba je le z lastno dušo oživeti monstrum mehanizmov sveta in človeka v njem, videti svet v njegovi kruti ranljivosti, treba je samo oživeti smrt v vsej njeni skrivnostnosti prek znanstvenih konceptov in uradnega mnenja, treba je imeti srce za to skušnjo in pogum za tragedijo. S to mislijo izziva Taras Kermauner potrošniško   in   intelektualno   samovšeč-
nost. In končno je tragično samo Ker-maunerjevo branje in pisanje, a ne zato, ker ne bi bilo priznano; sama empi-rija namreč odvzame človeku identiteto osebnosti, ko odprto, recimo tudi otročje in naivno prodira v delo in izpostavlja samega sebe za splošna, ne-kodificirana, vendar na lastni koži preverjena spoznanja. Tu se godi tragična žrtev intelekta in človekovega jaza. Vrh knjige »Besede in dogodek«, posvečen tej temi, predstavlja dva resnična slovenska trageda: Ivana Mraka kot čudaškega pisatelja tragedij, ki le v svojem lastnem tragičnem razpoloženju utemeljuje svoja dela, Tarasa Kermau-nerja pa kot trageda svobodnega duha. Dve človeški priči te skušnje vsekakor nista izmišljeni dejstvi.
581                         Skušnjava tragične usode (Taras Kermauner, Besede in dogodek)