LISTEK. Na lovu. P. D. (Dalje.) A nid ni hotelo biti. Naj si je Šmitek ae toliko aapenjal oči iu uaesa, naj je se a tako potrpežljivostjo napenjal in spuščal peteliaa, veverice ni bilo. Šmitka ae je poprijela slaba volja. BEj, amentani Andrej! On tudi miali, da se mora se bahati z divjadino! Čemu to? Kjer ni nič, ni nič, in pri tem nobena laž ne pomaga! Na izbiro, je rekel! A, radoveden sem, kaj naj izbiram! Ko doalej se nisem imel aobene atvari pred očmi!" Bum! Šmitek je poakočil. nJe že moja! Je že moja!" kričal je zadaj Janez in skakal sem ter tja a kadečo ae puško. BJe že moja!" BKaj je, kaj?" aopibala sta onadva. nVeverica! Lovci aem!" zadere ae Janez. ^Gospod Šmitek, za Boga, jaz nimam več strela! Ušla nam bo! Goapod Grčar, kje ate?1* BSaj nič ne vidim!" nKje jo imate?'1 vpil je postar. ^Gori držite puske, da ne bo neareče! Ali ne vidite ? Zdaj je pri miru!" Poštar je ustrelil. rZdaj pade! Zdaj pade!" Ali veverica je samo prožao skočila aa drugo amreko in atekla v vrh. nMoj Bog, kako atreljate!" javkal je Jauez in razburjea basal pusko. rJaz nič ne vidim!" zakričal je Šmitek se enkrat. »Zdaj le!" Pri teb beaedab je Jauez z nova pomeril. Glasao je zagrmel strel po gozdu, in vmes se je razlegal divji krik Janezov. Od veje do veje ae je torkljalo vitko telo veveričino. Srečni lovec je priakočil ia tresčil živalico ob deblo. Potem pa jo je vzdignil za kosati rep. rSamec!" vpil je, kazoč okrvavljeno telesce Šraitkn. nSamec! Ta nam ne bo delal veifi preglavice!" nKako je padla!" nV srce Ste jo zadeli!" ; nPa kako ate jo zapaziliV rJaz grem za vama, kar zapazim, da se maje veja. Gledam. gledam in vidira, kako obira voverica žir. Ej, si mialim, ti bos moja!" nPrav 8te mislili! Kako je težka!" BtStara žival!" BTo je dobro, da aem še imel patrone! Sicer bi bila ušla!" Polagoma jih je nehala razburjenost. Šmitek se je nehal tresti in poštar je zopet zadobil mirni svoj glas. Janez pa se je moral vseati, tako ga je prevzel ta prvi uapeh. BNo, da le prazni nismo!1* meni Janez zadovoljno. nHvala Bogn, nekaj iniamo!" «Hoj!" Gospod Cuš kliče! nHoj!" odzove ae Janez. V kratkem prilomasti učitelj in zavpije že od daleč. nKaj imate?" BVeverico imamo!1' rPa streljate, kakor na medveda! Mislil sem, kdo ve, kaj bo!" nDa je le nekaj !" ,,No seveda, boljse nekaj kot nič. Ampak stiri strele na veverico, to je preveč! Kdo jo pa je?« nJaz. Koliko ste pa vi prinesli, gospod Čus?" meni Janez pikro. rNičeaar. Niaem atreljal!" nNo torej!" (Daije.)